RAZPRAVE

Martina Oroen Filozofska fakulteta v Ljubljani

IN

LANKI
UDK 808.63-087:929 Valvasor J.V.

Janez Vajkard Valvasor o slovenskem jeziku

I z t e k a se Valvasorjevo leto, 300. obletnica nje gove smrti; ne bi bilo prav, da bi lo tiho mimo jezikoslovne slovenistike, posebno ker mu je bila od knjievne' in kulturne zgodovine, pa tudi od etnologije^ ter v javnosti sploh izkazana zasluena pozornost.^ Znameniti mo je v Slavi razmiljal malodane o vsem, tudi o slovenskem jeziku. Doloneje pie o tem kar v dveh knjigah (v 2. in 6.)," pa tudi na druga poglavja kae biti pozoren, saj v njih mimogrede naletimo na zanimive jezikovne drobce od krajevnih in renih imen, poimenovanj s podroja rastlinstva, ivalstva, predmetov materialne kulture, od dobesednih naved kov (prevodov v nemino) do slovenskih pogovornih rekov (frazeologemov).^ Vse to pria, daje moral Valvasor "kranjski" jezik dobro poznati, da gaje aktivno obvladal, saj seje, plemi, z deelani kmeti na svojih raziskovahiih poteh o vsem mogoem pogovarjal.^ Nedvomno je ob primerjanju s svojo "kranjsko razliico" opaal ire pokrajinske in celo oje krajevne govorne razlike "slovanske kranjine". Kae, da jih je doloal po "splonem govornem vtisu" (oznauje jih takole: Dolenjci vleejo, Kraevci govore trdo, Koroci surovo itd.) kot posledici razlinih glasovnih in prozodinih prvin oziroma razline razvrstitve prozodinih prvin v njih sestavih (npr. naglasnega mesta, kakovostnih in kolikostnih ter tonemskih nasprotij, monoftonginosti in diftonginosti e-jevskih in o-jevskih samoglasnikov), pa tudi razline podobe (izvirne, neizvirne) besedia. Kranjski jezik vseh petih delov Vojvodine Kranjske opredeljuje tudi po noi kot dodatnem (ali celo osnovnem?) razlikovalnem znaku,' po egah in obiajih, znaajskih potezah po iroko pojmovanih semiotinih merilih. Prebivalci deele ga zanimajo glede na etnino-jezikovni izvir in sestavo (zelo
M. Rupel: Valvasorjevo berilo I (Ljubljana, 1936, 1951). Pod urednitvom B. Gerlanca je izla 3. izdaja s slikovnim gradivom in spremenjenim naslovom Slava vojvodine Kranjske (Ljubljana: MK, 1977). Iz te izdaje so zajeti Valvasorjevi navedki o tedanjih jezikovnih razmerah na Kranjskem. Slovensko imenoslovno in splono (terminoloko) besedje slovenskega prevoda je primerjano z zapisi v nemkem izvirniku (Faksimile iz 1.1970-1974). ^ B. Reisp: Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor (Ljubljana: MK, 1983); Valvasorjev zbornik (ur. Andrej Vovko) ob 300. obletnici izida Slave vojvodine Kranjske. Referati s simpozija v Ljubljani 1989. Valvasorjevo delo je ovrednoteno v treh tematskih sklopih: zgodovinskem, tehnino-naravoslovnem ter jezikovno-etnolokem. Spomnimo na nedavne slovesnosti (oktober 1993) v Mediji-Izlakah, kraju rodbinske posesti, in v Krkem, kraju smrti. ^ V drugi knjigi Kratka topogrc^ija naenja ta vpraanja pod naslovom Zaasno poroilo o ivljenju, egah in veri na Kranjskem (str. 15-56), v esti knjigi pod naslovom Kranjsko-slovanski jezik, nravi in ege na Kranjskem (str. 111-144).

^ Prav iz tega zornega kota je slovenski jezik (imenoslovno in splono pogovorno terminoloko besedje) v Valvasorjevi Slavi predstavil Gerald Stone, glej Valvasorjev zbornik 1989, str. 232-238. Ker je slovensko besedno gradivo navajano v poknjieni obliki, so tako zabrisane vse sodobne knjino pogovorne posebnosti Valvasorjeve "kranjine". * Valvasor sam na tevilnih mestih pripoveduje, pa tudi povzema fantastine, vraeverne, pravljine in pripovedkovne zgodbe, ki so mu jih morda tudi natvezli, kot nekaterim drugim raziskovalcem, hudomuni kmetje. Tipoloki oris tovrstnih vsebin je izrpno in sistematino podan v razpravi M. Stanonik, Janez Vajkard Valvasor in slovstvena folklora v njegovem duhovnem obzorju. Valvasorjev zbornik, Ljubljana 1990, 287-310. ' Noo vseh petih delov Kranjske prikazujejo njegove skrbne risbe.

pisano), glede na nain ivljenja, torej etnolingvistino, celostno. Prav zanima nas, kaken kranjski jezik naj bi bil sam govoril. Domnevamo, da jezik tedanje izobraene Ljubljane. Posredno nam ga razkriva Zizenelijeva hvalnica Zatitno voenje Kranjske deele... na naslovni strani Slave. V primerjavi s tedanjim tradicionalnim knjinim jezikom se nam ta kae kot gorenjsko zaznamovani tip kranjine, po svojih glasovno-oblikovnih posebnostih blizu jezika kar 40 let mlajega rokopis nega kofjelokega Pasijona (iz leta 1721) e z doloeno stopnjo redukcije nenaglaenih samoglas nikov.^ Pojav se gotovo sklada z izrazitejimi soasnimi govornimi silnicami tedanjih (oz sedanjih) sredinih slovenskih narenih skupin (gorenjske, dolenjske, rovtarske in zahodne primorske), vkljuenih v tedanji zemljepisni obseg tedanje Kranjske^ z natanno in nadrobno zaznamovanimi mejami (glede na sosede). Tedanja upravna delitev deele se kajpak ne prekriva povsem s sodobno nareno doloenostjo prebivalcev po narenih skupinah slovenskega jezika. V Slavi tudi ne bomo nali narene podobe opisovanih krajev; posamini navedki iz govorjene kranjine so v knjigi nekako "poknjieni",^" razkrivajo pa se nam zanimivi pogledi znanstvenika-naravoslovca, "nejezikoslovca", ki se izredno trudi, da bi doloil in razloil pomen posameznih besed, tudi krajevnih imen,'^ tako kot z znanstvenim dvomom presoja tevilna fantastina, vraeverna, legendarina ljudska izroila.'^ Jezik mu je, zlasti po njegovi pomensko-sporoilni plati, sestavni del znamenitosti in zanimivosti kranjske deele. Na posaminih mestih vendar tudi le "povrinsko ujete" slune govorne razlike bodisi fizioloko, sociolingvistino ali zgodovinsko razlaga in utemeljuje. V peterih upravnih delih tedanje Kranjske glede na jezikovno-etnoloke posebnosti odkriva naslednje "etnine" skupine prebivalcev: 1. GORENJSKA pozna troje prebivalce: prave Kranjce; v vasi Bitnje (blizu kofje Loke) pa prebivalci govore pokvarjeno nemino in kranjino (gre e za govor rovtarske narene skupine, v 13. stol. poseljene z bavarskimi Nemciv procesu asimilacije); pri Beli Pei (na meji s Koroko) se govori pravilno, isto nemko; 2. DOLENJSKA: njeni prebivalci so vsi pravi Kranjci, govore dobro kranjsko, samo nekako vleejo (oitno glede na Gorenjce oziroma glede na diftongini izgovor dolgih naglaenih o-jevskih in e-jevskih samoglasnikov, izraziteje razlike tonemskih nasprotij);
Za zgled navajamo kar prvo kitico hvalnice: Je perou enkrat taiste dan, S tulikem pronam perpelan! O srene dan, o srena lu, katera ima tak veco mu, De te bukve perpeia, nem to pravo lu poda. ' Glej v prilogi Zemljevid vojvodine Kranjske. Poglejmo nekatere navedke v njegovi pravopisni podobi v nemkem izvirniku. Npr. rimani tek pastirjev, ki so plaili jate ptic selivk (erjavov, ki letijo v oblikiike \):Zhizhe golobar,pounapreipouna\ej, uarey de te uouk nauiei. Vokule, l'okule, r okule. Ali stareinov nagovor vodi oz. nevesti (pri opisu svatbenih obiajev v Istri): Dober dan uoda Jordana, je \em tebi perpelau leto neuejtizo de bodefh ny u\lu\ila nu njo zhijto uhranila (Die ijtraner - ijtrane). '' Npr. razlaga frazeologema (povzeto po slovenskem prevodu): " eu je rakam vigat ali pujde rokam vigat." To pomeni toliko kakor 'umrl je'. Nadalje e drugi zanimivi primeri razlage pomensko nemotiviranih besed: Na Kranjskem Tabor (zgradili in poimenovali so jih po ehih, Poljakih, Slovanih) pomeni utrjen prostor, kamor v vojnem asu soseina spravlja pohitvo in ljudi. Ali: Jezero se po kranjsko imenuje Cerkniko jezero - po Cerknici < Cerkvici. Nato se je sasoma s slabim izgovorom w spremenil v n (primer poenostavitve sklopa kva\) in namesto Cerkvica je prevladalo Cerknica (str. 98). Ali: Uskoki so dobili ime od besede skok, kar pomeni po kranjsko poskok, kajti pred 146 leti so uskoili (ali zbeali) z enami in otroki iz Turije in prili na Kranjsko. e primer razlage narene gorenjske fraze: Zadnja plesalka je "na repo", kar toliko pomeni kot "na repu" (tako zna poknjiiti nareno mestniko obliko!). elezniki - ime se je porodilo iz kovinskega sadu, namre eleza, itd. ' ^ Tipien primer (izmed mnogih) zasledimo v poglavju XXXI, VODA, KI SAMO OB DOLOENEM ASU TEE, SICER PA LE, CE SE JE DOTAKNE (str. 94-96), kjer se pravljina zgodba kmetov o razdraenem zmaju, ki iz skalnate kotanje bruha vodo, e drezajo s palico v luknjo, iznii. Izkae se, daje vrhniki potar kot zanesljiva pria takega mladega zmaja ubil. Kot je Valvasor ob pogovoru z njim dogna), je lo le za zelenca kuarja. Tako Valvasor pogosto razkrinkava skrivnostne ljudske zgodbe z razlago naravnih (naravoslovnih, fizikalnih) pojavov. Kajpak v arovnice in rno magijo ter v hudia veruje; marsikaj skrivnostnega ve tudi o "simpatiji in antipatiji" v naravnem svetu.

3. SREDNJA KRANJSKA je kar skrivnostna: njeni prebivalci so po jeziku zelo neenotni, tudi po nainu ivljenja in znaajih; tod ive Koevarji, Uskoki ali Vlahi, Hrvatje in pravi Kranjci; 4. NOTRANJSKA pozna tudi etvere prebivalce: Vipavce, Kraevce, ie in prave Kranjce; vsi se loijo po govoru in noi; 5. ISTRA kot peti del Kranjske ima dvoje prebivalce: Reane, Dalmatince ali Libumijce (njih jezik je dalmatinski) in prave Istrane (Pazin z okolico), katerih jezik je istrski, namre slaba italijanina ali laina. Posebej poudarja, da se vsi ti loijo po jeziku, nonji in nainu ivljenja. Njegov konni sklep o jezikovnih razmerah v tedanji kranjski deeli je naslednji: "Jezik deele Kranjske (pa) je razlien. Pravi sploni jezik je kranjski, poleg tega se govori ilirsko, toda ne povsem isto, hrvako, slavonsko; nato tudi dalmatinsko, koevarsko, istrsko, italijansko, furlansko, nemko." (str. 17). Tej kratki predstavitvi jezikovnih razmer v prostoru, ki ga v 2. knjigi zemljepisno, zgodovinsko, etnoloko, gospodarsko in upravno opisuje, sledi v 6. knjigi nadrobneja, poglobljena, stmjevalna osvetlitev jezikovnih razmer; to bomo v prispevku izpostavili predvsem v njegovi izvirni podobi z osvetlitvami iz dananjega strokovnega zomega kota. Zdi se smiselno, da o teh vpraanjih najprej spregovori kar Valvasor sam. Tako bomo najlaje "stopili v as", ki ga jekotneutrudenraziskovalec, entuzijast, vzel pod svoj "drobnogled". Poglavje o KRANJSKO-SLOVANSKEM jeziku v 6. knjigi se zaenja takole: "Ako se novi prebivalci pridruijo starim, se poleg starega jezika radi pojavijo in pridejo v navado novi. Zato se tudi na Kranjskem ne govori povsod enoten jezik, ker so tod razlini narodi ne le prihajali, temve se tudi naseljevali in ker so dandanes tu naseljeni ljudje razlinih narodnosti. Vendar vladata prav povsod dva jezika, namre slovanski in nemki. Le-ta pa je v rabi veinoma le pri plemiih in izobraencih; tudi vse pravne zadeve se vodijo v nemini (!), vsi spisi in pisma se piejo v tem jeziku. Slovenino pa uporabljajo kmetje in drugi preprosti ljudje. Daje slovanina eden poglavitnih jezikov, je znano in dovolj izpriano z mnogih piscev potrdilom. Med njimi potrjuje zlasti Matja Quaden v svojem Endhiridio Cosmographico, da se v Evropi noben jezik ne razteza dalj od slovanskega, zakaj le-ta se zaenja pri Benekem in sega do Severnega morja, vstran pa priblino do Ponta Euxina, t.j. do rnega morja; govori se torej v Istri, na Hrvakem, v Bosni, na Moravskem, ekem, v Luici, leziji, na Poljskem, Litovskem, Pruskem, Ruskem v Moskvi in dalje do vedskega, potem na Bolgarskem in tam okrog, da, celo do Carigrada, kjer da je na sultanovem dvoru v rabi. Tega, da se namre na turkem dvoru slovanski govori, o emer so tudi drugi e poprej pisali, pa da ni tako razumeti, kakor da bi to bil pravi dvomi jezik Turkov, temve da se slovanina govori poleg drugih jezikov, kakor je na drugih velikih dvorih v rabi ne le deelni ali narodni jezik (!), temve tudi nekateri tuji, ki so slavni. Noveji popotniki pa izpriujejo, da dodajajo dvorjani na turkem dvoru zaradi linosti turkemu jeziku mnogo arabskega in perzijskega (jezikovni snobizem glede na stara kulturna jezika!). Slovanski jezik nahajamo tudi na Novaji zemlji in drugod, a Novaja zemlja pomeni v slovanini ali kranjini toliko kot nova zemlja (Valvasorjeva fonetino-oblikoslovna "preslikava" iz ruine op. M. O.). Ta jezik je mono v navadi na Ogrskem in po vsej Turiji, zlasti tisti, ki meji na Hrvako, in v Dalmaciji. Kakne rke ali znake pa so neko uporabljali za ta jezik, o tem ni pravega sporoila. Le Hermarmus Fabronius pie, da je uen Slovan z imenom Metod izumil hrvake in slovanske rke in prevedel sveto pismo v matemi jezik. Vendar se pripisuje ta iznajdba deloma tudi pomoi drugega slovanskega kofa Cirila. Sta pa dve pisavi ali dvoje rk, s katerimi se pie slovanski jezik. Prva pisava se imenuje cirilica, a to je tista, ki sta jo izumila Ciril in Metod in ki je zelo podobna ruski ali moskovski. Drugi pravijo glagolska in je zelo v rabi na Hrvakem in v Dalmaciji; izumil jo je baje sv. Hieronim, ki je bil tam nekje, v soseini Stridona, rojen. Prva, irilska pisava se rabi e dandanes v Carigradu na turken

carskem dvoru (kakor je zgoraj omenjeno); uporablja jo prenekateri janiar, pa tudi v Bosni, na Ruskem in na Moskovskem je v rabi. Tako imam sam nekaj knjig, ki so v tej pisavi natisnjene. Cirilsko abecedo z veliko, malo in tekoo pisavo kae radovednemu bralcu priloeni bakrorez obenem z imeni rk ali besedami, s katerimi se vsaka rka izgovarja. Abeceda vsebuje devetintrideset rk, ki pa si ne slede kakor latinske, temve tako, kakor kae navedena podoba. Zraven je glagolska abeceda, ki jo je po irilski izumil sv. Hieronim. Ima samo dvaintrideset znamenj, ki so jih uporabljali pri pisavi s peresom in pri tisku. Prav s temi glagolskimi rkami je tiskan misal ali mana knjiga, ki iz nje duhovni bere mao. Te misale tiskajo zdaj v Rimu, a uporabljajo jih e dandanes v mnogih krajih na Kranjskem, kjer bero kranjsko ali slovansko mao (hoem rei: mao v kranjsko-slovanskem jeziku)... V teh krajih so prej rabili le glagolsko pismo, dokler ni ueni luteranski pridigar Primo Trubar prvi izumil pisanja kranjine ali slovanine z latinskimi rkami. Prvi je napravil tak poskus z biblijo in napisal novi testament z latinskimi rkami. Nato je Jurij Dalmatin, tudi evangelijski (ali luteranski) pridigar, sestavil stari testament prav tako v latinski pisavi in ga dal v tisk. Zdaj piejo tudi Hrvatje in Dalmatinci veinoma z latinskimi rkami. Ima pa kranjski ali slovanski jezik, kakor se danes z latinskimi rkami pie, petindvajset rk, kakor sledi iz naslednjega navodila, ki ga v latinskem jeziku tu dodajamo... Ker je deela naseljena z razlinimi narodnostmi, ne more biti drugae, ko da je kranjski jezik edalje bolj pokropljen s tujimi besedami in tako reko postekljen ali kakor kak poloen predmet z barvami okraen; saj je na Kranjskem ve kot en jezik v navadi, ker govore tu dalmatinski, hrvaki, vlaki, koevski, istranski, italjanski, nemki, kranjski in e v kakem drugem jeziku. Vse to pa se ne govori v vseh pokrajinah hkrati: ponekod prevladuje ta, drugod oni jezik, kakor pa lei pokrajina; tudi dialekt ali nareje in izgovor je v vsaki petini te deele razlien. Zato bom v naslednjih poglavjih poleg nravi in obiajev vsake petine navajal tudi njene jezike."... Sledimo in spremljajmo pozorno ta vsebinsko in slogovno zanimivi odlomek. Misli na tako znailen, krarnljajo, Valvasorjev nain izhajajo druga iz druge in nas usmerjajo od splone podobe predmeta upovedovanja k stvameji, nadrobnejitokrat k sodobni podobi jezikov Kranjske. Tako zna Valvasor na kratko veliko povedati. V irok zgodovinski okvir, oprt na razline znanstvene in arhivske vu-e, spretno vpleta pripovedi popotnikov, lastne raziskovabio-preverjalne izkunje, vpenja nazorske sodbe in drubene norme svoje dobe. Tako bralca mimogrede preseneti z najrazlinejimi vpraanji, v danem poglavju celo z jezikoslovnimi. Osredinimo se nanje: 1. vejezinost na Kranjskem splono prevladujoa jezika sta nemina in slovanska kranjina; 2. kranjska slovanina je le enakopravno pojmovan del razsene slovanine, ki sega od Benekega (Jadranskega) morja do Ledenega in rnega morja; vednost o narodih, jezikih, o doloenem narodu, se zaenja s pismenstvom; zato nas kar izrpno seznanja s slovanskimi rkopisi: cirilico, glagolico in Trubarjevim "izumom" za slovansko kranjino latinico; 4. kranjsko latinico primerja z nemko pisavo; opaa in razlaga nekatere pomembne glasovne oziroma rkovne razlike med njima (H, , , ); 5. od pisave prehaja k sploni oznaki sodobne kranjine, ki je sprio medjezikovnega prepleta (interference), kot pravi, zadnje ase pokvarjena, "pokropljena, poloena" z besedami jezikov, ki so na Kranjskem udomaeni. To ivahno kulturnozgodovinsko "storijo" nato dopolnjuje, razlenjuje s splonimi oznakami kranjske slovanine v oje pokrajinskem, narenem smislu in z oznakami jezikov priseljenih sodeelanov po vseh petih delih Vojvodine Kranjske.

Kaj nam danes ta sporoila povedo? Kako iz njih izluiti trajno veljavno vsebinsko jedro? Koliko in kako mu verjeti, saj vemo, da je Valvasor pisal slavilno. Ustavimo se ob nakazanih vsebinskih sklopih, ki nam posredno razkrivajo njegovo miselno in nazorsko naravnanost, saj je bil plemi, izobraenec, izkuen mo... 1. Vejezinost Kranjske je zelo poudarjena; prav v tem je posebna slikovitost, mikavnost deele. Kae se mu kot posledica "mirnega" priseljevanja prebivalstva od treh strani: s severa nemkega, od zahoda romanskega, od juga posebej od asov turkih vpadov slovanskega. Soitje priseljencev s (prvotnimi) slovanskimi kranjskimi deelani je nakazano kot nevznemirljivo dejstvo. Valvasor se pravzaprav udi le nesorazmerju: majhna deela velika raznovrstnost Jezikov in nareij po vseh petih delih deele... pojav, ki mora zanimati ueni svet Evrope, za katerega pie svojo Slavo. Posebej opozarja na splono rabo dveh, v fevdalnem asu stanovsko zaznamovanih jezikov. Prva je nemma, jezik plemstva (in izobraencev), ki se nosi po francoski modi. Kranjska slovanina je ele druga je jezik kmetov oz. nijih plasti. Na ve mestih Slave pripominja, da je uradovalni jezik nemki. Vendar poudarimo e enkrat je Valvasor znal kranjsko, do kakne mere, nam nekoliko razkrivajo njegovi zapisi slovenskih zemljepisnih imen (rek, mest, trgov in gradov),'^ pa tudi posaminih obiajskih izrekov. Sicer pa pravi, da so plemii znali tri jezike tudi italijansko. Kot naravoslovec, zgodovinar, etnolog, ki hodi po kranjski deeli in zbira vse mogoe podatke, se dobro zaveda koristnosti znanja kranjine. To je njegova velika prednost pred drugimi raziskovalci, lahko jim konkurira. Kaj vse od domaega imenoslovja, celo frazeologemov do oarljivih praznoverskih zgodb, anekdot, pripovedkovnih motivov je odkril in zajel med deelani Kranjske! In tako je poleg tvarne plastino in slikovito oznail tudi duhovno podobo deele oziroma njenih slovanskih deelanov. Z doloeno distanco jo je oivljal z vzvienim, raziunevajoim humorjem. O razmerjih med jeziki na Kranjskem govori ravnoduno, neprizadeto kot dravljan Evrope, kot naitan mo velikega rimsko-nemkega cesarstva. Pogodil seje s tezo nemkih humanistov, da Je slovanina le del germanine. Slovani, imenovani Vendi, Vindi so del germanskih Vandalov. Kako lep primerek fantastine, ideoloko nabite etimologije. 2. Tako mu je seveda sprejemljivo dejstvo o tolikni zemljepisni razirjenosti slovanine. Mimogrede reeno, se tudi sodobni raziskovalci etnogeneze Slovanov (med ehi npr. Zderiek Vafia) udijo presenetljivi nevednosti starega antinega sveta o tej indoevropski jezikovni veji, ki je med preseljevanjem narodov (4.-6. stol.) prekrila pol Evrope. Kje, kako, pod kaknimi imeni so iveli poprej? Pod imeni neslovanskih Venetov, Skitov, Andov? Valvasor "slovanino" doloa po dravnih tvorbah, kneevinah, po upravnih enotah, ne po izoblikovanosti posameznih slovanskih jezikov, eprav so se o tem e pred njim doloneje izrazili iga Herberstein (^Moskovski zapiski, 1549), A. Bohori (Zimske urice, 1584), pa tudi Trubar glede jezika v slovenskih deelah Avstrije. Vendar polihistorja prevzema predvsem prostorska razsenost slovanine, pri tem pa se sklicuje na druge vire, na zemljepisca in bakrorezca Quadena (16. stol.), ne na Kranjce. Konno so bili Trubar idr. protestanti, Valvasor pa preprian katolik inje iz tega zomega kota tudi vrednotil dejanja, navade, obiaje deelanov. Res pa je, da protestantske knjievne dejavnosti ni zamolal. "Cerkveni razkol" na Kranjskem opisuje v dodatku k 6. knjigi.
Oglejmo si nekatere primere. Id razkrivajo razline soasne govorne glasoslovne preobrazbe dananjih etimoloko-knjinih imen in poimenovanj: Der Steiner Boden (sonst Perkamenku), Das Selzaher Boden (so insgemain U Seuzah), Zirklaner Boden (so insgemein Perzirklah heisst), Zirkner-See (Zirkenfko Je\ero), Die Laybach (Lablaneza), Der Trojanen-Berg (insgemein Trojaine genant), Der Schwarz-Wald (der man Jelouza sonjt heisst), Pleinaua, ein langer Wald, Gallenberg I Kholobrat, Grinlauiz, ein sehr hocherhabener Schnee-Berg, Der Eisen-Berg (sonst Nazeleiso genannt) itd. Glej Zdenek Vna, Svet dvnych Slovanu, Praha 1983.

Ob prikazu razirjenosti slovanine je pomemben podatek o njeni rabi zunaj slovanskih dravnih, knejih, upravnih okvirov. O Srbih ne ve niesar, ve pa, da se slovanski jezik govori celo na sultanovem turkem dvoru med slavnimi diplomatskimi jeziki. Ve, da janiarji v Bosni govorijo slovansko (Srbija in Bosna sta del turkega imperija); ve, da se govori ta jezik na Ogrskem. Sponanimo se na prekmurske Slovence, na Slovake, Hrvate. Celo na "Novi zemlji", na dveh otokih v Severnem morju, kjer so med Nemci prebivali tudi Rusi, najbr trgovci... 3. Vrstice, ki jih je namenil slovanskim pisavam, vsebujejo pa asu ustrezne sodbe. Slovanski prostor louje glede na cirilsko, glagolsko in latinsko pisavo. irilska pisava je ruska, moskovska, v rabi tudi na turkem dvoru in v Bosni. Glagolska je dalmatinska hrvaka, latinica pa je kranjski Trubarjev "izum" (!). Seveda so latinino pisavo Hrvatje, ehi, Poljaki poznali e davno pred Kranjci, v 14. stoletju. Glede starosti cirilice, izuma bratov Cirila in Metoda, in starosti glagolice, ki naj bi jo izumil sv. Hieronim, podaja v svojem asu uveljavljeno mnenje. Seveda je glagolica Konstantinov izum stareja, cirilica mlaja, na sv. Hieronima pa so se sklicevali hrvaki glagoljai v obrambi slovanskega bogosluja (nevarnost obtoevanja herezije je bila trajno navzoa e od Splitskega sabora v i l . stol.). Kako je bilo z glagolico pred Trubarjem na Kranjskem, ali je bila res na vsem Kranjskem v sploni rabi? Sodobne ugotovitve jezikoslovcev kaejo, da ne.'' V navadi je bila v krajih na stiiu s hrvakim glagoljakim izroilom v Beli krajini in v Istri. Iz Vojne krajine so v 16. stol. prihajala na Kranjsko vojna poroila v glagolici, t.im. "turki glasi". Isto velja za "kranjsko-slovansko mao". Zunaj glagoljakega prostora seje opravljala po posaminih farah Kranjske (tudi tajerske), kamor so bili duhovniki pribeali pred Turki. Pravikio torej kae razumeti njegove tovrstne posploitve glede na tedanji obseg Kranjske in na eljo, da poudari posebnostimed te se uvra tudi glagolica. 4. In kaj se nam razkriva ob primerjavi Trubarjeve latinine pisave z nemko? Zaradi odsotnosti glasu in znaka z v nemini ga Valvasor odpravlja tudi v slovenini. Razlaga, da se enako govorijo besede: ala, ula, ena tj. ena. (Na tak nain bi bilo tudi aba apal) Kae, daje kot nemko govorei deelan zanemarjal loevanje zveneih in nezveneih soglasnikov, za slovanino pomensko tako nosilnega nasprotja. Kae, da je govoril podobno, kot npr. mariborski Nemci e pred drugo svetovno vojno: "Na kospot je merhu na khii in so ka poloili u hlatni khrop."^^ (vse zvenee soglasnike so izgovarjali po svojem sistemu-nezvenee.) Pravilo o izgovoru konnega1- (bil- biu), ki gaje treba vasih dvojno izgovoriti (npr. "debel" O, je gotovo ostajalo v navadi iz protestantskega obdobja (tako je konni -I pravoreno doloil e Trubar).^^ Ob opisu ribolova na Kolpi pa Valvasor tak primer navaja povsem naravno v sobesedilu frazeologema ''eu je rakam vigat", ki dokazuje v takratnem asu (vendar ne v belokranjskem govoru) izpriani prehod -t-^u- Tudi o naglasnem mestu kot nosilcu pomena v kranjini je spregovoril. Ponazarja ta pojav z naslednjimi primeri: poleti = 'v poletju', poleti = 'bo poletel'. Govori tudi o "privzdignjenem glasu na dolgih zlogih, vendar kae, da tonemskih nasprotij ni prepoznaval. Od pretresa rk, ob njih zadeva na pomembna glasoslovna vpraanja slovenskega jezika, prehaja k besedini oznaki "kranjske slovanine", ki je zlasti v Ljubljani in na Gorenjskem "pokvarjena" (pojav ponazarja s sedmimi primeri po naslednji razvrstitvi: Nemki Tausend, Leiter, Tischtuch... Pokvarjeno Tausend, Luitra, Tishtah... Pravilno kranjski Jeser, Stop, Part...), kar kae na

Glej E. Lampe, Glagolica na Slovenskem. DiS 1905,4* 1-486. V zadnjem asu ta vpraanja zavzeto raziskuje J. Zor. Glej prispevke: O fragmentih glagolskih rokopisnih raisalov na Slovenskem (tipkopis). Dodatek k zborniku X K . seminarja SJLK, Ljubljana 1983; Glagolica na Slovenskem. Nahtigalov zbornik ob stoletnici rojstva. Ljubljana, 1977. 483-495; Glagolska prievanja na Slovenskem. Bogoslovni vestnik, 45/2 (1985), 183-19L S tega vidika je posebej treba preveriti in ustrezno razleniti slovenski imenoslovni in sploni besedni fond v nemkem izvirniku. Ta vidik e ni bil deleen pozornosti. Trubar je za ta izgovor izoblikoval prav izvirno "pravoreno pravilo": glas I- "debelu po bezjaku izrei". (Abecedarium 1551,1555).

dvojezinost mest na Gorenjskem (Kranj, Kamnik, Tri).'* Dolenjska deela s starimi samostani (Stina, Kostanjevica, Pleterje), gradovi skoraj brez starih mest (Novo Mesto Rudolfswert je bilo ustanovljeno ele leta 1365, Trebnje mu je "blatna vas"), ni bila tako "pokropljena" s tujimi besedami kot Gorenjska, Koroka (npr.: pavar, ffrtoh, pla, ajnfah itd.) ali Primorska z romanizmi, ki so za ta nareja znailni e danes (npr.: kanton, kontreha, koucete, kariera...). O taki "postekljeni" gorenjski kranjmi se je kar razpisal m tako pokazal na potek stapljanja dveh jezikov nemine in slovenine na koloniziranem kofjelokem oziroma "rovtarskem" (narenem) obmoju (Selka in Poljanska dolina). In ker rad poudarja kaj posebnega, si je izbral vas Bitnje, kjer da kmet na enem ali drugem koncu vasi ne spregovori skupaj pet besed v istem jeziku. Govorica je tako "pokvarjena", daje treba za razumevanje pogovora znati oba jezika, pa je e neraztmiljiva. Psiholoka plat takega "govomega poloaja" se kae v opazni, njemu nerazumljivi negostoljubnosti, ki jo nadrobno opisuje." Izvira pa iz nezaupanja do drugae govoreih. Jezikovna istost je sproujoa, ker budi neko temeljno zaupanje in odprtost (ker sta govorec in poslualec "doma" v istem sistemu). Tuj, neznan jezik pa e sam po sebi vzbuja v poslualcu negotovost, strah. V skrajnostih vodi v agresivna obrambna razpoloenja, znailna in tipina za stisko manjinca. Pomembne so e naslednje njegove sodbe. Cista kranjina je lepa (gorenjski enoglasniki samoglasniki sestav s kolikostnimi in kakovostnimi, tonemskimi nasprotji, preminim in konikim tipom naglaevanja ustvarja posebno melodinost govora); koroina je (v primerjavi z njo) surova. Zakaj? Morda zaradi dvoglasnikega izgovora samoglasnikov in zaradi dvoustinega u (Bueh, rlesn; uino, uem) in drugih razlikovalnih pojavov, npr. zadnjejezinega r (riba, rosa). V Dupljah, v T\ihinjskih hribih, pa ljudje teko izgovarjajo, besede zategujejodolge so poldrugi evelj. Ironino pripominja, da vmes lahko premiljajo, kaj povedo. Vasih se mu poasno govorjenje zdi dolgoasno, hitro pa pogosto kodljivo (nepremiljeno!). Razlaga, da je to stvar temperamenta, konstitucije telesa, dispozicije vratu in goltanca (povezuje torej glasove s fiziolokimi lastnostmi, kar je veliko kasneje raziskovala eksperimentalna fonetika). Gotovo pa hoja navkreber ovira dihanje in tako vpliva na izgovor glasov, posebej na hitrost govora. Tudi prebivalce drugega dela Kranjske, Dolenjce, priznava za Kranjce. Pravi, da govore vsi dobro kranjsko (isto), samo nekoliko vleejo, (Tak vtis lahko ustvarjajo e-jevski in o-jevski dvoglasniki ceuta, i^ena, piet; muo, uoda, kuo I kd I ka ter izrazita intonacijska nasprotja), nekaj razlik pa vidi tudi v noi. Pisano jezikovno podobo mu ponuja tretji del Vojvodine Kranjske, tj. Srednja Kranjska, ozemlje od Blok do Koevja in Bele krajine. Tu najdeva ve jezikovnih skupin: Koevarje, Uskoke ali Vlahe in Hrvate. Takole pravi: "Koevarji govore vsi nemki, vendar precej trdo kakor kmetje na Frankovskem, ni jih lahko razumeti, oni pa vsakega Nemca razumejo." Koevarji so s svojo skoraj frankovsko govorico, s svojo noo, v njegovem asu tvorili strnjeno naseljen, nareno arhaien nemki jezikovni otok. Na Koevsko so jih bili naselili Ortenburani v 14. stol. (debio s Korokega), okrog 300 druin, kazensko pregnanih upornikov Karla IV. pa je prilo iz Turingije, iz Lutrove oje domovine. (Med drugo svetovno vojno so po dogovoru med Hitlerjem

"Med Gorenjci slii tri jezike, pravo kranjino, pravo nemino in meanico kranjine in nemine ... Dnigae govore po vsem Gorenjskem lepo po kranjsko, razen v tistih krajih, ki mejijo na Koroko, zakaj tam izgovarjajo prav surovo in vleejo besede po slovanskem nainu na dolgo." " V Bitnjah je stopil v gostilno. Krmar ga je sprejel zelo nevljudno, odpraviti ga je hotel s kislom vinom. Vendar se gost Valvasor ni dal kar tako odpraviti. Skrivaj je kislo vino zlil pro in naroil drugi poli. Tako se je ponovilo trikrat, nakar je krmar popustil, otajal svojo tnno. Peljal ga je v klet, mu ponudil dobra vina na izbiro. Odslej jc bil vedno prijazno in gostoljubno posireen...

inMussolinijem zapustili Koevsko, se naselili po domaijah izgnanih Slovencev na dolenjski strani Save, ob koncu vojne pa so odli z vojnimi begunci...). "Tudi Hrvatje prebivao v tretjem delu ali na Srednjem Kranjskem ob Kolpi med mesti Metliko, Vinico, Podbrejem, rnomljem in na tistem koncu. Njihov jezik je prava hrvaina in se od kranjine nekoliko razlikuje." To so Hrvatje v Slovenski marki. Valvasor jih po noi, obiajih (spomnimo na naricanje ob pogrebu) in jeziku louje od Kranjcev. Pokrajina ima zanimivo zgodovino. Zofija, hi ogrskega kralja Bele I. in ena kranjskega in istrskega mejnega grofa Ulrika I. (1058-1070), jo je dobila za doto. Na ta znailno "fevdalni nain" je bila izvzeta iz hrvake dravnosti in po plemikih sorodstvenih vezeh prila v posest Kranjske. V jezikovnonarenem pogledu gre danes za tipino slovensko-hrvako interferenno obmoje, sprio turkih vpadov ustaljeno ele po 15. stoletju. Je posledica soitja redkih staroselcev, hrvakih beguncev iz Like, Krbave in Bosne ter slovenskih priseljencev z dolenjske strani. Tudi Uskoki ali Vlahi na junem poboju Gorjancev (umberak) zbujajo pozornost s svojo noo, vlako govorico (e posebej po svojih obiajih) podobno hrvaki, zlasti pa po veri, ker so staroverci (priznavajo patriarha v Carigradu in Moskvi). V 16. in 17. stol. so prili kot hrvaki in srbski uskoki pred Turki, priseljeni iz Senja. Kasneje so se pomeali s prebivalstvom Bele krajne. Kot potomci Uskokov so se kot grko-katoliki unijati ohranili vse do danes. Znana je upnija v Radovitiih s cerkvijo Sv. Uskrsnua (Svete nedelje) iz leta 1626. Na Gorjancih pa so (zdaj obnovljene) razvaline grkokatolike cerkve sv. Ilije ob razvalinah rimskokatolike podrunice sv. Gere. Zgovorno priajo, kako visoko do Trdinovega vrha so se povzpeli. In na dolenjskem poboju Gorjancev e stoji "krvavi kamen", poimenovan po nekdanjih sporih med Dolenjci in Uskoki za panike. V etrtem delu Kranjske pa ivijo po nareni pripadnosti razlini "kranjski Slovani": Vipavci, Kraevci, ii in "pravi Kranjci". Znailna opaanja: Vipavci (notranjsko nareje, stara dolenjska narena podstava) se niti izgovomo niti po noi ne ujemajo s Kranjci. Zahodno od njih so Kraevci, ki po Valvasorjevem vtisu e govorijo s kranjskimi besedami. "Njihov jezik je precej trd; ponekod govore tako nerazumljivo, da jih lovek komaj razume, vendar pa s kranjskimi besedami. V izgovoru pa se jezik ponekod zelo razlikuje." Gre kajpak za znailne "primorske" razvojne pojave v glasoslovju, oblikoslovju, pa tudi za mnoge romanizme v besediu. Med Podgradom in Socerbom je (bil) prostor iev, ki gotovo niso, kot on navaja, potomci ilirskih Japodov, ni pa jasen njihov bodisi slovanski ali aromunski izvor. Da se tega istrskega prostora dri nekaj "manjvrednega", kae odgovor dananjih tamkajnjih Istranov (slovenski istrski govor primorske narene skupine), s katerim se branijo tega imena: "Nismo ii ne Brini, ma smo ju ta na konfini." ele v okolici Logatca, Planine, Vrhnike (stiie dolenjske in rovtarske narene skupine) Valvasor spet najdeva prav Kranjce. V petem delu Vojvodine Kranjske, v Istri (staro ilirsko ime), ki je v Valvasorjevem asu skupaj z Reko pripadala Avstriji, Kranjcev ni! Reani ali Dalmatinci Liburnijci (obe imeni sta ilirski) so Hrvatje akavci. Kot pravi, je med njimi "dalmatinski jezik najnavadneji, toda v vsakem kraju malo spremenjen. Istrani pa govore dva jezika, prvi istrski, ki se sklada z dalmatinskim, in drugi tudi italijanski, toda slabo." Istrani, katerih jezik je slaba latinina ali laina (stara istrska romanina, "pokropljena" z nareno italijanino udomaena v istrskih mestih ob morju, prekrivajo po istrskem polotoku naseljene hrvake akavske ie, Hrvate akavce in kajkavce ter uskoke tokavce. Tem so popi, kot pravi, "slabo vei latinine" brali slovansko mao. Gotovo ne romanskim ali aromunskim (ejane) Istranom. e povzamemo, kar smo ob njegovem opisu jezikovnih razmer v tedanji Kranjski spoznali, moramo podrtati dvoje. Valvasor je nedvomno ob primerjanju s sredino kranjino prepoznaval druge pokrajinsko narene tipe slovenskega jezika. Od sredine strukture se oddaljujejo govori primorske narene skupine, zato so mu teje prepoznavni, vendar jih dobro louje od hrvakih (v Beli krajini) in "dalmatinskih" govorov v Istri. To loevanje potrjujejo tudi razlikovalne noe in obiaji. Pravi

Kranjci so mu Gorenjci, Dolenjci in pripadniki rovtarske narene skupine. Narena podlaga, ki je podlaga kranjskemu deelnemu (knjinemu) jeziku. Njegova opaanja o jezikih m narejih Kranjske pa so tudi za jezikoslovca teoretino zanimiva, saj naravnost iz zomega kota sodobne kulturoloke semiotike (jezik, noa, ege, obiaji) naenja vpraanja dvo- in celo trojezinosti v soitju z vrsto krajevno izoblikovanih nareij "kranjske slovanine" v enem deelnem prostoru. Posebno dragoceno je, da se je do teh spoznanj dokopal kot nejezikoslovec na podlagi drugotnih razlikovalnih meril.

Martina Oroen SUMMARY

UDK 808.63-087:929 Valvasor J.V.

JANEZ VAJKARD VALVASOR ABOUT THE SLOVENE LANGUAGE

Summing up we could point out two major characteristics. In his confrontation with the central Camiolan ('kranjina') Valvasor was undoubtedly able to identify also other regional dialectal types of the Slovene language. His observations of the languages and dialects in Kranjska are theoretically interesting, because he directly from the standpoint of the contemporary culturological semiotKS (language, costume, customs, habits) discusses the questions of bi- or even tiilinguism in cohabitation with a number of locally formed dialects of the 'Camiolan Slovene' in the space of a single country. This is all the more precious, because he came to these conclusions as a non-linguist, on the basis of secondary classifying criteria. j , ^ J