JOANNE K. ROWLING HARRY POTTER 5.

KNJIGA: FENIKSOV RED Zalo ila in izdala: EPTA, Ljubljana, 2003 Prevedel: Jakob J. Kenda Harry Potter naj bi se vpisal v peti letnik Bradaviarske akademije za arovnike in arovnice. Na to komaj aka, obenem pa se spra uje, zakaj se njegova prijatelja, Ron in Hermiona, e celo poletje vedeta tako skrivnostno. Toda mladi arovni k bo kmalu odkril, da bo novo olsko leto njegov svet obrnilo na glavo... Dumbledore je dlani nazadnje odmaknil z obraza in se skozi svoja drobna oala pozorno zazrl v mladega arovnika. "as je," je dejal, "da izve , kar bi ti moral zaupati e pred petimi leti, Harry. Sedi, prosim. Povedal ti bom vse..." Prvo poglavje Dudley jo komaj odnese Dotlej najbolj vro dan tistega poletja se je poasi iztekal in na velike, kvadrataste hi e Ro marinove ulice je legla zaspana ti ina. Avtomobili, ki so se obiajno lesketali, so pra ni stali na dovozih in trate, navadno smaragdno zelene, s o vse presu ene rumenele - zaradi su e je bilo zalivanje prepovedano. Prebivalci Ro marinove, ki tako niso mogli poeti tistega, kar jim je bilo najljub e - umivati avtomobilov in kositi trave - so se umaknili v senco svojih hladnih hi ter na irok o razprli okna v upanju, da bodo s tem v notranjost privabili vetrc. A ozraje je bi lo povsem mirno, edini lovek, ki je bil v tistem trenutku zunaj, pa je bil neki najs tnik. Le al je na ro ni gredici pred Ro marinovo tiri. Imel je rne lase in oala, sicer pa je bil videti precej suhljat ter nekoli ko bolehen, tako kot vsi, ki se prav na hitro potegnejo. Njegove kavbojke so bile raztrgane in umazane, majica vreasta ter obledela in podplati telovadnih evljev so mu zaenjali odstopati. Harry Potter se s svojo opravo nikakor ni prikupil sosedom , ki so bili v splo nem mnenja, da bi morali vse ljudi zanemarjenega videza strpati v zapor. Toda tistega veera je le al na gredici odmirajoih begonij, skrit za ko atim grmom hortenzije, in zato ga nikakor niso mogli videti. Celo stric Vernon in tet a Petunija bi ga lahko opazila le, e bi glavo pomolila skozi okno dnevne sobe ter s e zazrla naravnost v ro no gredico pod njim. Harry je bil kar nekoliko ponosen, da se je domislil tako izvrstnega skr ivali a. Resda mu na razgreti steptani prsti ni bilo udobno, a tam ni nihe besno zijal van j, tako glasno krtal z zobmi, da ni mogel poslu ati poroil, ali mu zastavljal nesramnih

vpra anj - vse to ga je doletelo, vsaki ko je pri el v dnevno sobo, da bi skupaj s te to in stricem poslu al poroila. Bilo je, kot bi ta misel sfrfotala skozi odprto okno, kajti Vernon Dursl ey, Harryjev stric, je nenadoma rekel: "Res me veseli, da naju je Harry med poroili nehal motiti. Ampak kje je?" "Kaj pa vem," je ni kaj zaskrbljeno odvrnila Petunija. "Doma ga ni." Stric Vernon je zagodel. "Rad bi gledal poroila..." je zaniljivo posnemal neaka. "Me prav zanima, ka j je imel za bregom. Zdravim fantom je prav malo mar, kaj se dogaja - Dudleyju se o tem niti sanja ne. Mislim, da ne ve niti tega, kdo je ministrski predsednik! Spl oh pa v na ih poroilih nikdar ni novic o njegovi raji..." "Psst, Vernon! Okno je odprto!" ga je opozorila Petunija. "O, saj res... Oprosti, dragica." Zakonca Dursley sta utihnila. Harry je z enim u esom poslu al oglas za koruzne kosmie in s pogledom pozorno sledil gospe Figg, prismuknjeni starki, nori na make. ivela je na bli nji Glicinijini ulici in zdaj je prikrevsala mimo, pri emer se je mr ila ter si nekaj mrmrala v brado. Fant je bil zelo vesel, da je skrit za grmo m, kajti gospa Figg ga je zadnje ase povabila na aj, vsaki ko ga je sreala. A zdaj je kmalu zavila v eno izmed prenih uliic, skozi okno pa je Harry spet zasli al glas strica Vernona. "Je Dudko na veerji pri prijateljih?" "Pri Polkissovih je," je zadovoljno povedala Petunija. "Toliko znancev i ma in tako priljubljen je..." Harry se je komaj premagal, da ni prasnil v smeh. Zakonca Dursley sta bi la glede svojega sina, Dudleyja, osupljivo kratkovidna. Po rla sta celo la , ki je bila povsem prozorna: da bo to poletje vsak veer jedel pri drugem izmed svojih prijateljev. Njegovemu bratrancu je bilo jasno, da Dudley nikakor ni hodil na vee rje: skupaj s svojo tolpo je veer za veerom unieval bli nje otro ko igri e, na skrivaj kadil in metal kamenje v mimoidoe avtomobile ter otroke. Harry jih je pri tem vekr at zalotil med svojimi veernimi sprehodi po Spodnjem Stoktsu; pravzaprav je veino poitnic pre ivel tako, da je taval po ulicah in pri tem brskal po smetnjakih za asopisi. Prvi toni uvodne glasbe so naznanili veerna poroila in fantu je za hip zas talo srce: morda bo danes zveer - po celem mesecu poskusov konno sli al vse novice. "Na panskih aerodromih aka rekordno tevilo turistov, stavka tamkaj njih letali kih delavcev pa traja e cel teden..." "Jaz bi jim e pokazal! Na dosmrtno siesto bi jih poslal," je zarenal stric Vernon in tako preglasil konec novinarjevega stavka. Toda Harryju, ki je e vedno le al na gredici, je odleglo. e bi se zgodilo ka r koli res pomembnega, bi o tem pri poroilih gotovo spregovorili najprej; smrt in opusto enje sta vsekakor pomembnej a od poitnikarjev, ki se ne morejo vrniti domov. Poasi in olaj ano je izdihnil zadr evano sapo in se zazrl v ble ee modro nebo. To poletje so si bili dnevi podobni kot jajce jajcu: ves as je napeto priako

val, kaj se bo zgodilo, a se ni prav ni. Zato ga je neprestano in vse moneje kljuvalo vpra anje, zakaj se ne. Poslu al je sicer e naprej, za vsak primer, e bi omenili kak no malenkost, ki se je bunkeljnom zdela povsem nepomembna - kak no nepojasnjeno izginotje ali udno nesreo. Toda za poroilom o stavki letali kih delavcev je bilo govora o su i na jugovzhodu Anglije (,Upam, da so to sli ali sosedje,' je na ves glas zavpil str ic Vernon, ,ki ob treh zjutraj zalivajo trato!'), temu je sledila novica, da bi se na nekem polju na jugu de ele skoraj raztre il helikopter, in nazadnje so poroali e o filmski zvezdi, ki se je loevala od slavnega mo a (,Kot da nas njeno bedno ivljenje zanima,' je vihala nos teta Petunija, eprav je v resnici natanno preitala sleherno revijo, ki je pisala o tem in ji je pri la pod njene ko ene roke). Veerno nebo je dobesedno arelo in Harry je zaprl oi ter prisluhnil napovedovalcu: "... in za konec: papiga Pupka je izna la nov nain, kako se poleti ohladiti . Skobevka Pupka, ki prebiva v hi i Pet peres v Barnsleyju, se je nauila smuati na vodi! Mary Bebbo je la tja, da bi o tem izvedela kaj ve." Harry je odprl oi. e so pri li e do papagajev, ki smuajo na vodi, ne bo nobene pomembne novice ve. Previdno se je prevalil na trebuh in se dvignil na kolena ter komolce, da bi se po vseh tirih skobacal stran. Komaj se je zganil, pa se je v hipu zgodila cela vrsta rei. Zaspano ti ino je kakor strel iz pu ke pretrgal glasen, odmevajo pok. Izpod parkiranega avtomobila je vignila maka, ki je naglo izginila za prvim vogalom, iz dnevne sobe Dursleyjevih pa so se razlegli krik, glasna kletvica ter venket razbi tega porcelana. Harry je hitro skoil na noge in izza pasu kavbojk kakor me potegnil tanko leseno palico, a e preden se je lahko povsem vzravnal, je z glavo udaril v odprto okno. Glasno je tre ilo in teta Petunija je znova zavre ala, tokrat e glasneje. Harryju je bilo, kot bi se mu lobanja preklala na dvoje. Oi so se mu osol zile in zamajal se je, a kljub temu je poskusil pogled osredotoiti na ulico, da bi ugotov il, kaj je tako glasno poilo. Toda komaj se je opotekaje vzravnal, e sta se skozi odprto okno stegnili ro nati roki in ga zgrabili za vrat. "Pospravi to re!" mu je stric Vernon zagodel na uho. "Nemudoma! Preden jo kdo vidi!" "Spusti me!" je njegov neak lovil sapo. Nekaj dolgih sekund sta se ruvala in Harry je z levico posku al razkleniti strieve prste, podobne klobasam, v desnici pa je e naprej stiskal arovni ko palico. V glavi mu je besno kljuvalo, in ko je boleina postala nevzdr na, je stric Vernon nenadoma kriknil ter ga spustil, kot bi ga stresla elektrika. Zdelo se je, da je skozi njegovega neaka zaplala nevidna sila, zaradi katere ga preprosto ni mogel ve dr ati. Harry se je sope zvrnil na hortenzijo, se postavil na noge in se ozrl oko li sebe. Kaj je tako poilo, je bilo zdaj nemogoe ugotoviti, skozi okna bli njih hi pa so kukali tevilni sosedje. Fant si je arovni ko palico naglo zatlail nazaj za kavbojke i n si poskusil nadeti karseda nedol en izraz. "Prekrasen veer!" je zavpil stric Vernon in pomahal gospe iz sosednje hi e, katere imena sploh ni poznal, ona pa je emela skozi mre aste zavese. "Ste sli ali,

kako je poilo iz pokvarjene izpu ne cevi tistega avtomobila? S Petunijo sva se prav neprijetno ustra ila!" Smehljal se je kot obseden, da je bil videti resnino grozljiv, in vsi rad ovedni sosedje so poasi izginili z oken. Takrat se je nehal smehljati, obraz se mu je sp ail od besa in neaku je pomignil, naj stopi bli je. Harry se mu je res pribli al, a ne dovolj, da bi se spet zna el v dosegu njegovih rok. "Kaj, hudia, si hotel dosei s tem, fant?" ga je Vernon vpra al s hripavim glasom, ki je trepetal od razburjenja. "Kaj sem hotel dosei s im?" se je hladno pozanimal Harry. Neprestano se je oziral po ulici, v upanju, da bo vendarle zapazil loveka , ki je spro il pok. "S tem, da je zaradi tebe tik pod najinim oknom poilo kot startna pi tola.. ." "S tistim nisem imel nobene zveze," je odlono zatrdil mladi arovnik. Poleg Vernonovega irokega ro natega oblija se je tedaj prikazal Petunijin ozki in konjskemu gobcu podobni obraz. Videti je bila jezna. "Zakaj si se sploh skrival pod oknom?" "Aha! Pametno vpra anje, Petunija. Kaj si poel pod najinim oknom, fant?" "Poslu al sem poroila," je naveliano odvrnil Harry. "Zdaj mi bo pa e jezikal! Povej mi raje, kaj si tu poel v resnici, in da ne sli im ve teh neumnosti v zvezi s poroili! Dobro ve , da o tisti tvoji raji..." "Previdno, Vernon!" je dahnila Petunija in stric je naglo sti al glas, da ga je Harry e komaj sli al: "... da o tisti tvoji raji na na ih poroilih ne govorijo!" "Kaj pa ti ve ," ga je zavrnil Harry. Zakonca Dursley sta nekaj trenutkov samo zaprepadeno zijala vanj, nato p a je teta rekla: "Kak en nesramen la nivec si! Kaj potem ponejo tiste..." je tudi sama sti ala glas in Harry je moral naslednjo besedo razbrati z njenih ustnic, "sove, e ti ne prina ajo novic?" "Aha!" je zmagoslavno, a pridu eno vzkliknil stric. "Bomo videli, kaj ima r ei na to! Novice ti vendar prina ajo tvoji ku ni ptii, to dobro veva!" Neak se je za trenutek obotavljal. e naj jima odgovori po resnici, mu ne b o prijetno, pa eprav se stric in teta ne bosta zavedala, kako hudo mu je to priznat i. "Sove... mi ne prina ajo novic," je konno izdavil. "Ne verjamem," je nemudoma rekla Petunija. "In jaz tudi ne," je odlono pristavil Vernon. "Dobro veva, da ima nekaj za bregom," je nadaljevala teta. "Nisva neumna, ve ," je rekel stric. Harryju je zavrelo. "O tem bi se dalo razpravljati," je odvrnil, in e preden bi ga zakonca Du rsley lahko poklicala nazaj, se je zasukal na petah, prekal trato, prestopil nizki vrtn i zid ter se odpravil navzgor po ulici. Dobro je vedel, da je ne bo lahko odnesel. S stricem ter teto se bodo o tem gotovo e pomenili in za svojo nesramno pripombo bo plaal. A za to mu je bilo v tistem trenutku malo mar, kajti nujno je moral razmisliti o neem drugem.

Preprian je bil, da je tisti pok spro il nekdo, ki se je udejanil ali izdej anil. Natanko tako je poilo, kadar je v hipu izginil hi ni vilinec Trapets. Je mo no, da bi bil Trapets tu, na Ro marinovi? Morda mu v tem hipu sledi. Ob tej misli je naglo zasuk al glavo in se zazrl vzdol ulice, a videti je bila povsem prazna, Harry pa je bil preprian, da se Trapets ne zna napraviti nevidnega. Odpravil se je dalje. Komaj se je zavedal, kje hodi, kajti v zadnjem asu je po teh ulicah stopal tako pogosto, da so ga noge same od sebe ponesle k najljub im kotikom. Vsakih nekaj korakov se je ozrl prek ramen. Ko je le al med odmirajoimi begonijami tete Petunije, je bil v njegovi bli ini nekdo, ki je bil zmo en arati. Zak aj ga torej ni ogovoril, zakaj ni stopil v stik z njim in emu se zdaj skriva? Ta vpra anja so ga potrla in ga spravila v negotovost. Morda na tistem poku ni bilo ni arobnega. Morda je le tako obupano akal na najmanj i namig stika s svetom, ki mu je pripadal, da si je napano razlagal povsem vsakdanji hrup. Mar lahko z gotovostjo trdi, da poka ni spro il zgolj kak en predmet, ki se je razbil v eni sosednjih hi ? Zautil je, kako mu na prsi lega topa te a, in kmalu ga je znova zagrnil val brezupa, ki ga je moril e celo poletje. Naslednje jutro ga bo ob petih zbudila budilka, saj naj bi sovi, ki mu j e prina ala Prero ke novice, plaal naronino. A spra eval se je, e ima sploh smisel, da je naroen nanje. e nekaj tednov je preletel zgolj naslovno stran in potem asopis odvrgel v kot; ko bodo vodilni pri asopisu, norci, konno spoznali, da se je Mrlakenstein vrnil, bodo to novico nedvomno natisnili na prvi strani, drugi lanki pa Harryja tako niso zanimali. e bo imel sreo, bosta zjutraj prileteli tudi sovi s pismi njegovih prijate ljev, Rona in Hermione. A po drugi strani e dolgo ni ve priakoval, da bi iz njunih pisem dejansko kaj izvedel. O tistem seveda ne morem napisati kaj dosti... Naroili so nama, naj ne pi e va o em pomembnem, saj bi pisma lahko pri la v napane roke... Dela je veliko, a v podrobnosti se ne morem spu ati... Kar naprej se kaj dogaja in vse bo izvedel, ko se spet vidimo... Toda kdaj bo do tega pri lo? Nihe se ni potrudil napisati kaj dolonega. Hermiona mu je v vo ilnico za rojstni dan naekala ,Mislim, da se bomo videli kmalu', toda od takrat je minilo e lepo tevilo dni. Kolikor je lahko razbral iz na migov v njunih pismih, sta poitnice pre ivljala skupaj, najverjetneje v hi i Ronovih star ev. O tem sploh ni hotel razmi ljati: onadva u ivata v Jazbini, sam pa gnije na Ro marinovi! Nanju je bil celo tako besen, da je bonbonieri Medenega carja, ki sta mu jih poslala za rojstni dan, neodprti vrgel stran. To je kasneje, ko mu je tet a Petunija za veerjo postregla zgolj s skledo ovenele solate, hudo ob aloval. Le s im imata prijatelja veliko dela? Zakaj ga nima tudi sam? Kaj ni doka zal, da je sposoben toliko kot onadva, e ne e ve? So vsi pozabili, kaj je storil? Mar ni bil na tistem pokopali u, mar ni videl Cedrica umreti, ga niso privezali k nagrobni ku in skoraj ubili? Ne razmi ljaj o tem, si je strogo ukazal, kot si je e stokrat tistega polet

ja. e to je bilo dovolj hudo, da so ga prizori s pokopali a morili v sanjah, in nikakor ni util potrebe, da bi o njem tuhtal, tudi ko je buden. Zavil je na Magnolijino ulico in pribli no na polovici poti do njenega kon ca je el mimo prehoda med ograjo ter gara o, v katerem je prvi ugledal svojega botra. Res, zdelo se je, da je edino Siriusu jasno, kako se pouti Harry. V njegovih pism ih ni bilo ni ve novic kot v Ronovih in Hermioninih, toda namesto dra ljivih namigov mu je Sirius raje postregel s svarili ter ga posku al potola iti: Vem, da je ta polo aj z ate nevzdr en... Izogibaj se te avam, pa bo vse v redu... Bodi previden in ne stori niesar nepremi ljenega... No, si je rekel Harry, ko je v zadnjih arkih zahajajoega sonca prekal ulico in zavil proti igri u za otroke, njegove nasvete sem bolj ali manj upo teval. Res, uprl se je celo sku njavi, da bi potovalni zaboj navezal na metlo ter poletel v Jazbino. In to kljub temu, da je bil na Ro marinovi e neizmerno dolgo odrezan od vseh iz svojega sveta ter kljub temu da se je moral skrivati po ro nih gredicah, e je hotel sli ati kak en namig o tem, kaj naklepa lord Mrlakenstein. Toda obenem so ga Siriusova svarila tudi nekoliko razdra ila. Naj se pazi, mu vendar govori lovek, ki je v arovni kem zaporu Azkaban (resda povsem nedol en, a vendar) pre ivel dvanajst let, nato pobegnil in bi skoraj zagre il umor, konno pa j e zasledovalcem u el na hrbtu ukradenega hipogrifa! Harry je preskoil zaklenjena vrata igri a in se odpravil prek posu ene trate malega parka, ki je bil tako prazen kot okoli ke ulice. Ko je pri el do gugalnic, je sedel na edino, ki je Dudley in njegovi prijatelji e niso uspeli uniiti, desnico o vil okoli verige in se emerno zazrl v tla. Na ro ni gredici se zdaj ne bo mogel ve skrivati. Jutri se bo moral domisliti povsem nove zvijae, s pomojo katere bo morda lahko prislu koval poroilom. A od naslednjega dne ga loi e ena nemirna, muna no; e ga ni tlaila mora o Cedricu, je sanjal o dolgih, temanih hodnikih, ki se konajo pre d zaklenjenimi vrati. Vsaj domneval je, da so te sanje povezane z obutkom ujetosti, ki ga ima, kadar je buden. Poleg tega ga je v stari brazgotini na elu pogosto neprij etno zbadalo, toda ni se ve slepil, da bi se kaj tak nega zdelo prijateljema ali Siriusu posebej zanimivo. V preteklosti je bilo to znamenje, da postaja Mrlakenstein spe t monej i, a zdaj ko se je vrnil, se ni imelo smisla prito evati: boter, Ron in Hermion a bi ga le opomnili: To ni ni nenavadnega... Naj te ne skrbi preve... To ni ni novega... Preprian je bil, da se mu godi stra na krivica, in od besa bi najraje rjove l. e ne bi bilo njega, sploh nihe ne bi vedel, da se je Mrlakenstein vrnil, za nagrado pa so ga cele tiri tedne pustili v Spodnjem Stoktsu, samega in popolnoma odrezanega od sveta arovnikov! Kar naj epi med posu enimi begonijami in poslu a, kako se papige uijo smuanja na vodi! Le kako je Dumbledore lahko povsem pozabil nanj? Zakaj Ron in Hermiona pre ivljata poitnice skupaj, ne da bi zraven povabila tudi njega? Kako dolgo bo moral e prena ati Siriusova navodila, naj ostane, kjer je, in bo priden fantek? Kako dolgo se bo e moral upirati sku njavi, da bi pisal butcem pri

Prero kih novicah in jih obvestil, kak na nevarnost grozi arovnikom? Tak ne besne misli so se mu vrtinile po glavi in ves se je tresel od jeze, okoli njega pa je legala soparna, ametna no. Zrak je bil poln vonja po topli suhi travi in sli ati je bilo le pridu eno hrumenje avtomobilov, ki se je razlegalo izza ograje na drugem koncu parka. Harry je izgubil obutek za as in tako ni vedel, koliko ga je preteklo, pre den so ga zmotili znani glasovi. Dvignil je pogled. Megliasti soj cestnih svetilk na bli njih ulicah je bil dovolj moan, da se je v njem izrisala skupina fantov, ki je korakal a prek parka. Eden izmed njih je glasno prepeval aljivo pesem. Drugi so se smejali. Iz dragih dirkalnih koles, ki so jih vodili ob sebi, se je razlegal mehek, tleskajo zvok. Harry je skupino dobro poznal. Postava na njenem elu je bila nedvomno njegov bratranec Dudley, oitno namenjen domov, pri emer ga je spremljala njegova tolpa. Dudley je bil obilen kot prej nja leta, toda celoletna shuj evalna kura in d ar, ki se ga je zavedel, sta mu vseeno mono spremenila videz. Kot je stric Vernon rad povedal vsakomur, ki ga je bil pripravljen poslu ati, si je njegov sin pred kratki m na tekmovanju vseh ol jugovzhodne Anglije prislu il naslov mladinskega prvaka v boksu te kokategornikov. ,astitljivi port', kot je boks imenoval stric, je iz Dudley ja napravil e bolj stra nega fanta, kot se je zdel Harryju v osnovni oli, ko je bratran cu slu il za prvo boksarsko vreo. Zdaj se Dudleyja resda ni ve bal, a vseeno se mu ni zdelo vredno proslavljati dejstva, da se je nauil s pestmi udrihati e moneje in tud i bolj natanno. Okoli ki otroci so se ga stra no bali, e bolj kot ,tistega Potterja', gl ede katerega so jih svarili, da je zakrnel huligan in obiskuje olo svetega Brutusa, pobolj evalni dom za fante z neozdravljivimi zloinskimi nagnjenji. Harry je opazoval temne postave, ki so prekale trato, in se spra eval, koga so premlatili tokrat. "Ozrite se," si je nenadoma rekel sam pri sebi, ne da bi se tega povsem zavedal. "Dajte, ozrite se... isto sam sem... Pridite, kar poskusite se spraviti name..." e bi ga Dudleyjeva tolpa opazila, bi se gotovo odpravila naravnost k njem u. Le kaj bi bratranec storil potem? Vprio prijateljev si ne bi upal pokazati, kako se Harryja boji... Res, izjemno zabavno bi bilo opazovati, v kak nih kripcih bi se zna e l, ga izzivati, ko si vendar ne bi upal napasti... e bi se ga lotil eden izmed Dudle yjevih prijateljev, pa je pripravljen - palico ima pri sebi. Kar naj se poskusijo sprav iti nanj. Z veseljem bi se znesel nad fanti, zaradi katerih je bilo njegovo ivljenje nekdaj p ravi pekel... A niso se obrnili, niso ga opazili in e so dospeli do ograje. Harry se je obvladal in ni zaklical za njimi... Izzivati pretep res ni pametno... Sploh pa n e sme

arati. Zaradi tega bi ga prav lahko vrgli iz ole! Glasovi Dudleyjeve tolpe so zamrli in Harry fantov tudi ni ve videl; zavi li so na Magnolijino in se odpravili vzdol nje. "No, vidi , Sirius," si je zamorjeno rekel mladi arovnik. "Niesar nepremi ljenega nisem storil. Izognil sem se te avam. Storil sem natanko tisto, esar ti ne bi." Vstal je in se pretegnil. Ne glede na to, kdaj se je Dudley zveer vrnil d omov, sta bila teta in stric do svojega sinka vedno stra no prijazna. e pa je Harry pri el domov le minuto za bratrancem, sta ga nadrla, kje hodi, in Vernon mu je zagrozil , naj se nikdar ve ne vrne kasneje od Dudleyja, sicer ga bo zaklenil v lopo. Harry je z ato zdaj zazehal in se namr en odpravil proti vhodu v park. Ob Magnolijini so tako kot ob Ro marinovi stale velike, kvadrataste hi e z natanno pristri enimi tratami, v njih pa so stanovali obilni, okati ljudje, ki so vo zili podobne avtomobile kot stric. Harryju je bil Spodnji Stokets bolj v e ponoi, ko so s e z zavesami zagrnjena okna spremenila v zaplate arke svetlobe, ki so kakor dragulj i sijale iz teme. Takrat mu tudi ni grozilo, da bi naletel na prebivalce Stoktsa, ki so vedno zagodrnjali kaj na temo Harryjevega ,prestopni kega' videza. Kljub temu je stopal hitro, in ko je prispel ele do sredine Magnolijine, je spet zagledal Dudle yjevo tolpo, ki se je poslavljala na zaetku ulice. Harry je stopil v senco velikega pans kega bezga in poakal. "... cvilil je ko pujs, kaj?" je Malcolm obujal spomine, drugi pa so se bedasto re ali. "Mono pest ima , Veliki D. Res, dobro si ga po bradi," je Piers pohvalil Dudleyja. "Jutri ob isti uri?" je predlagal Harryjev bratranec. "K meni pridite, mojih ne bo doma," je prikimal Gordon. "Prav, se vidimo." "Adijo, Dud!" "Se vidimo, Veliki D!" Harry je poakal, da so li Dudleyjevi prijatelji po svoje, in je ele nato st opil iz svojega zavetja. Ko so njihovi glasovi znova zamrli, se je hitro odpravil naprej . Tako se je kmalu dovolj pribli al bratrancu, ki je poasi korakal proti domu in si pri te m nekaj mrmral v brado, da je zaklical za njim: "Hej, Veliki D!" Dudley se je zasukal. "Oh, ti si," je zagodel. "Od kdaj te kliejo Veliki D?" ga je vpra al Harry. "Daj mi mir," je zarenal njegov bratranec in se zasukal stran. "Prekrasno ime," se je zare al Harry, ki ga je e povsem dohitel in mu je zd aj korakal ob boku. "Ampak zame bo vedno Dudko Putko." "Rekel sem, da MI DAJ MIR!" je Dudley povzdignil glas, dlani pa je stisn il v pest, da so spominjale na kos unke. "A fantje ne vedo, kako te klie mami?" "Zapri e gofljo."

"Njej esa takega nikoli ne ree . Kaj pa Didika ali Pupika Dudika te lahko kl iem tako?" Dudley ni rekel nobene. e za to, da Harryja ni udaril, je moral napeti vs e svoje mo ganske sile. "Koga pa ste sicer premlatili danes?" je vpra al Harry in nasme ek mu je poasi bledel. " e enega desetletnika? Da ste se predveraj njim spravili na Marka, vem. .." "Prav prosil je, da ga spravimo v red," je zarenal Dudley. "A ja?" "Nesramen je bil." "Res? Je rekel, da si ko pujs, ki se je nauil hoditi po zadnjih nogah? e j e tako, to ni bila nesramnost, temve resnica, ve ." Ena izmed mi ic na Dudleyjevem obrazu je togotno trzala. Ko je Harry opazi l, kako je bratranca razbesnel, mu je bilo to v veliko zadovoljstvo; poutil se je, k ot bi vse svoje tegobe zvrnil na sorodnika, ki je bil tudi edini, nad katerim se je la hko znesel. Zavila sta v prehod, kjer je Harry prvi zagledal Siriusa in je bil bli njic a med Magnolijino in Glicinijino. Bil je povsem prazen in veliko bolj temaen koe ulici, ki ju je povezoval, kajti na njem ni bilo niti ene cestne svetilke. Njune korake se je ko maj sli alo, kajti ozki prehod so na eni strani obdajale gara e, na drugi pa visoka ogra ja. "Misli , da si stra no pomemben, ker ima tisto re, kaj?" je ez nekaj sekund rek el Dudley. "Katero re?" "Tisto. Tisto, ki jo skriva za pasom." Harry se je spet nasmehnil. "Torej le nisi tako neumen, kot si videti, kaj, Dud? Ampak, saj: e bi bil , ne bi mogel hoditi in obenem tudi govoriti." Palico je zdaj potegnil na plano in opazil je, kako jo je bratranec o inil s kotikom oesa. "Saj ne sme ," ga je Dudley takoj opomnil. "Vem, da ne sme . Vrgli bi te iz tiste tvoje ole za izmeke." "Kako pa ve , da to pravilo e vedno velja, Veliki D?" "Seveda e vedno velja," je zatrdil Dudley, a sode po njegovem glasu v to n i bil povsem preprian. Harry se je mehko zahahljal. "Da bi se me lotil brez tistega v roki, pa si tako ali tako prevelika re va," je e zarenal Dudley. "Medtem ko ti potrebuje ob sebi tiri prijatelje, da pretepe deset let stare ga fantka," mu je vrnil Harry. "Tisti boksarski naslov, s katerim se kar naprej bah a koliko je bil pravzaprav star tvoj nasprotnik? Sedem? Osem?" " estnajst, da ne bo pomote!" je ogoreno vzkliknil Dudley. "Ko sem opravil z njim, je bil nezavesten e celih dvajset minut, pa ga je vsaj dvakrat ve skupaj kot tebe... Kar smej se! Ko povem oiju, da si mi s tisto rejo mahal pod nosom..." "A zdaj bo pa el jokat oiju? Ti, ti, grda arovni ka palica! Ne stra i vendar velikega boksarskega prvaka!" "Zdaj se repeni , ponoi pa bo spet cmihal," ga je zavrnil Dudley. "Saj je e no, Dudko. e postane takole temno, ve , temu pravimo no." "Dobro ve , kaj mislim: ko bo v postelji!" je zarenal Dudley.

Ustavil se je, tako kot Harry, ki je zazijal vanj. Kolikor je v temi lah ko razbral z bratranevega velikega obraza, je bil ta preprian, da ga je dobro zadel. "Ne razumem te. Hoe rei, da v postelji postanem reva?" ga je povsem zbegano vpra al Harry. "esa pa naj bi se po tvojem tam tako bal? Posteljnega pregrinjala?" "Ponoi sem te sli al," je odvrnil Dudley. "V spanju govori . Jei ." "Ne razumem te," je ponovil Harry. Toda poutil se je, kot bi mu bratranec spodnesel tla pod nogami. Prej nje noi je v sanjah ponovno obiskal tisto pokopali e. Dudley se je hrapavo zasmejal, nato pa z visokim glasom zacvilil: ",Pusti Cedrica! Ne ubij ga!' Kdo sploh je ta Cedric? Tvoj fant?" "To... La e !" je Harry samodejno vse zanikal. Toda usta je imel povsem suha. Vedel je, da Dudley ne la e - kje bi sicer sli al za Cedrica. ",Oi! Pomagaj mi, oi! Ubil me bo, oi!' Cmera!" "Takoj nehaj," je tiho rekel mladi arovnik. "Takoj, Dudley, sicer ti bo al !" ",Na pomo, oi! Mami, na pomo! Cedrica je ubil! Pomagaj mi, oi! Ubil...' Ne meri s to rejo vame!" Dudley se je stisnil k ograji, kajti Harry je arovni ko palico uperil narav nost v njegovo srce. Po ilah mu je plalo sovra tvo, ki se je v njem nabiralo tirinajst let - ah, ko bi nad bratranca le lahko priklical stra no kletev, tako strahotno, da bi Dudle y oddrobencljal domov v telesu u ka in bi mu iz glave pognale tipalke... "Da te nikdar ve ne sli im govoriti o tem," je zarenal Harry. "Me sli i ?" "Pospravi to re!" "Vpra al sem te, e me sli i ?!" "Pospravi jo!" "ME SLI I ?!" "POSPRAVI TO..." Dudley je zajel sapo tako pretreseno, kot bi ga nekdo nenadoma polil z vedrom ledeno mrzle vode. Vse okrog njiju se je v trenutku spremenilo. Zamolkla modrina neba, posu tega z zvezdami, se je hipoma prelevila v popolno rnino in v prehodu je postalo temno ko v rogu - zvezde, luna in svetilke v okolici so nenadoma ugasnile. Zamrla sta cel o oddaljen ropot avtomobilov ter epet dreves in topla no je nenadoma postala tako mrzla, da je hlad rezal do kosti. Fanta je obdajala ista, nepredorna in tiha tema , da je bilo, kot bi orja ka roka prek celotnega prehoda spustila debel, ledeno mrzel p la , ki ju je ohromil. Harry je za droben trenutek pomislil, da je spro il kak en urok, eprav tega n i nameraval. Potem pa je vendarle pri el k sebi - da bi ugasnil zvezde, nikakor ni b ilo v njegovi moi. Tako se je zael obraati v vse smeri in poskusil kaj razloiti, toda tema mu je pritiskala na oi kakor tanica brez vsake te e. Nazadnje se je zavedel, da mu bratranec prepla eno epeta: "K-Kaj p-pone ? N-Nehaj s tem!" "Niesar ne ponem! Bodi tiho in isto pri miru!" "-e pa ni n-ne vidim! Oslepel s-sem! -isto..." "Rekel sem, da bodi tiho!" Harry je povsem obmiroval in le oi so mu vigale zdaj levo, zdaj desno, tod

a e vedno ni videl niesar. Mraz je bil tako silovit, da se je ves tresel; roke mu je oblila kurja polt in lasje so se mu postavili pokonci. Oi je e bolj razprl, se znova ozrl naokrog, a res je bilo, kot bi oslepel. To je nemogoe... Menda ni pri el... Ne, to je vendar Spodnji Stokets... Nap el je u esa. Sli al ga bo prej kot videl. "O-O-Oiju te bom zato il!" je zacmihal Dudley. "Kje s-sploh si? K-Kaj pone ?" "Bi e utihnil?!" se je razjezil Harry. "Prislu kujem, e..." Obmolknil je. Zasli al je natanko tisto, esar se je bal. V prehodu je bilo poleg njiju e nekaj. Nekaj, kar je hropee in lakomno zajemalo sapo. Harry, ki je trepetaje obstal, je zautil, kako so se mu od strahu za ibila kolena. "N-Nehaj, no! Nehaj s tem! U-Usekal te bom, prise em!" "Dudley, e ne bo utihnil..." TRESK. V glavo mu je od strani priletela pest, in to tako silovito, da je izgub il ravnote je. Pred omi so mu zaplesale majhne bele luke in e drugi v istem veeru se je poutil, kot bi mu lobanjo razklalo na dvoje. V naslednjem hipu se je zvrnil po tleh in arovni ka palica mu je zletela iz roke. "Bedak!" je zagodel. Omotino se je skobacal na vse tiri in z dlanmi zael obupano tipati po temi. Sli al je, da posku a Dudley pobegniti, pri emer se zaletava v ograjo in se opoteka. "DUDLEY, VRNI SE! NARAVNOST K NJEMU TEE !" Toda bilo je prepozno; bratranec je e obupano zacvilil. V istem hipu pa j e Harry zautil, da se hlad plazi proti njemu tudi z druge strani, kar je lahko pome nilo le eno: v prehodu ni le eno izmed tistih bitij. "DUDLEY, ZAPRI USTA! KAR KOLI E SE ZGODI, JIH NE SME ODPRETI!" mu je zavpil Harry in nato spet zael tipati za palico. "Pa kje si...? Dajmo, dajm o... Lumos!" Urok je izrekel povsem samodejno, saj si je tako obupno elel vsaj malo svetlobe, ki bi mu olaj ala iskanje. Palica se je takrat zasvetila komaj nekaj centimetrov stran od desnice, kajti njena konica je za arela, kljub temu da je ni dr al v rokah. Nejeverno, a olaj ano jo je pograbil, se postavil pokonci in se zasukal. Zdrznil se je. Proti njemu je lebdela visoka postava, zavita v pla , spod katerega ni bilo videti nog, obraz pa ji je zakrivala kapuca. Ko se mu je bli ala, je vsesavala mrz li noni zrak. Harry se je ritensko opotekel stran od nje in pri tem dvignil palico. "Ave zavetnikum!" Iz konice se je pognal srebrnkast oblaek in morakvar je za hip postal, to da Harryju se urok ni posreil. Fant se je tako e naprej opotekaje umikal pred napadalcem, ta pa se je spet pognal nadenj, da je Harryjevo zavest preplavil str ah... Zberi se vendar! Izza morakvarjevega pla a so se prikazale sive, sluzave in garjave roke, ki so

e segale k njemu. Harryjeva u esa je napolnilo nekak no umenje. "Ave zavetnikum!" Njegov glas je bil sli ati pridu en in oddaljen. Iz palice je puhnil e en srebrnkast oblaek... Bolj ega ni mogel priarati, preprosto ni mogel. Po glavi mu je zadonel smeh, prediren, zvene smeh... Zavohal je morakvarjevo ku no, kot smrt mrzlo sapo, ki mu je e polnila pljua, da se je utapljal... Pomisli... Pomisli na kaj veselega... A v njem ni ostala niti trohica veselja. Morakvarjevi ledeni prsti so se bli ali njegovemu vratu, predirni smeh je postajal vse glasnej i in nazadnje je zasli al nekoga spregovoriti: Prikloni se smrti, Harry... Morda to sploh ne boli... Sam n e bi vedel... Nikoli nisem umrl... Nikdar ve ne bo videl Rona in Hermione... In njuna obraza sta se mu povsem jasno zasvetila pred omi, da je spet zahlastal za sapo. "AVE ZAVETNIKUM!" Iz konice palice je planil ogromen srebrn jelen, varuh, in njegovo rogov je je v naslednjem hipu usekalo v morakvarja na natanko tisto mesto, kjer bi moral imeti srce. Sunek je gnusno bitje vrgel vznak, kot bi bilo brez vsake te e, kot bi bilo no, in ko se je jelen znova pognal nadenj, je morakvar pobegnil, da je pla divje frfotal za njim. Bil je pora en. "ZA MANO!" je Harry zavpil varuhu, se zasukal in se pognal naprej po prehodu, pri emer je raz arjeno palico dvignil visoko nad glavo. "DUDLEY? DUDLEY!" Pretekel je komaj deset korakov in e ju je zagledal. Dudley je zvit le al n a tleh in si z dlanmi prekrival obraz, drugi morakvar pa ga je s svojimi sluzastimi rok ami zgrabil za zapestja. Dlani mu je poasi, skoraj ljubee odmikal z obraza in s kapuco zakrito glavo je e sklanjal k njemu, kot bi ga hotel poljubiti. "DAJ GA!" je ukazal Harry in srebrni jelen je besno prigalopiral mimo nj ega. Morakvarjev obraz je bil le e nekaj centimetrov oddaljen od Dudleyjevega, ko je vanj tre ilo srebrno rogovje. Stvor je vrglo v zrak, nato pa je pobegnil tako ko t prvi in se stopil z nojo. Jelen je ponosno odkopitljal do konca prehoda, kjer se je ra ztopil v srebrno meglico. Luna, zvezde in svetilke so spet za arele, vzdol prehoda je zavel topel vet er, v bli njih vrtovih so za umela drevesa in z glavne ceste se je spet zasli al ropot avtomobilov. Harry je povsem obmiroval in se z vsemi uti poskusil prepriati, da je vse, kot mora biti. ele ez nekaj trenutkov se je zavedel, da se mu majica lepi na ko o; bil je popolnoma prepoten. Tega, kar se je pravkar zgodilo, preprosto ni mogel verjeti. Da sta mora kvarja pri la sem, v Spodnji Stokets?! Dudley je e naprej zvit le al na tleh, cmihal je in se tresel. Harry se je sklonil k njemu, da bi videl, e ga lahko spravi pokonci. Toda v tistem je zasli al korake, ki so se mu naglo pribli evali. Palico je nagonsko dvignil nad glavo in se zasukal na pe

tah. Kmalu je zagledal, kdo sopihajo tee k njima: gospa Figg, tista trena soseda. Osiveli lasje so ji uhajali izpod mre ice za lase, z zapestja ji je visela nakupovalna vreka, v kateri je nekaj venketalo, kariraste copate pa je komaj uspel a obdr ati na nogah. Harry je hotel palico naglo skriti za pas, toda... "V roki jo imej, ti butec!" je zavpila gospa Figg. "Kaj, e je e kje kak en?" Nato se je jezno ozrla okoli sebe in nagovorila temo: "O, Tobakarolus, ubila te bom, prise em!" Drugo poglavje Za celo joto sov "Prosim?" je zmedeno vpra al Harry. "Kar el je! K nekomu, ki naj bi imel celo skladovnico kotlov. Da so padli s tovorne metle, je rekel," je besno razlo ila gospa Figg in zraven silovito krilila z rokami. "Jasno in glasno sem mu povedala, da ga bom dala iz ko e, e bo el k njemu! Zdaj pa tole! Morakvarja! Dva! e dobro, da sem gospodino Drobtinico za vsak primer prosila, naj popazi nate! Ampak zdaj moramo im prej od tod! Pohiti, gremo, nazaj te moram spraviti! Oh, kak ne te ave bomo vsi imeli zaradi tega! Ubila ga bom!" "A-Ampak..." je zajecljal Harry. Ta trena starka, obsedena z makami, oitno ve, kaj so morakvarji. To ga je pretreslo vsaj tako kot sam spopad z gnusnima napadalcema. "Torej... ste arovnica?" je konno pri el k sebi. " lapl sem in Tobakarolus to dobro ve. Kako naj bi ti torej pomagala pregn ati morakvarja? Pustil te je popolnoma samega, pa eprav sem ga svarila..." "Tale Tobakarolus mi je torej sledil? akajte! Tisto je bil on! On se je i zdejanil izpred mojega doma!" "Ja, ja, ja. Ampak na sreo sem gospodini Drobtinici naroila, naj se skrije pod avto, in pritekla mi je povedat, kaj se je zgodilo. Ko sem pri la k tvojim, pa te al ni bilo ve tam. In zdaj... oh, le kaj bo rekel Dumbledore?" Zmajala je z glavo, nato pa se je nenadoma zasukala k Dudleyju, ki je e vedno cmihal na tleh, in zavpila: "Ti! Da mi svojo tolsto zadnjico nemudoma spravi s tal!" "Torej poznate Dumbledorja?" je vpra al Harry, ki je e vedno nejeverno zija l vanjo. "Seveda ga poznam, kdo ga pa ne? Ampak pridi e. e se morakvarja vrneta, ti ne bom mogla pomagati, niti navadne ajne vreke ne morem zaarati v kaj drugega." Sklonila se je, z osu eno dlanjo zgrabila Dudleyjevo mesnato nadlaket in g a povlekla. "Vstani e, ti nesposobni cmok! Vstani!" Toda Harryjev bratranec se bodisi ni mogel ali ni hotel zganiti. Ostal j e na tleh, pepelnatega obraza se je e naprej tresel in ustnice je tako silovito stiskal skup aj, da so bile isto bele. "akajte, bom jaz," je rekel Harry. Dudleyja je prijel za roko in ga s silnim naporom nazadnje vendarle uspe

l postaviti na noge. Videti je bilo, da bo bratranec omedlel. Vsake toliko je pogl edal z belim in na obrazu se mu je lesketal mrzel pot; v hipu, ko ga je Harry spustil, se je okorno zamajal. "Pohitita!" je histerino zavpila gospa Figg. Harry si je eno bratranevih rok oprtal prek ramen in ga zael vlei proti uli ci, pri emer so mu kolena klecala pod stra no te o. Trena starka, ki je krevsala pred njima, je zaskrbljeno pokukala okoli vogala prehoda. "Palice nikar ne pospravi," je naroila Harryju, ko so zavili na Gliciniji no. "Pozabi zdaj na Statut diskretnosti, e tako ali tako smo v godlji; kamor je el zma j, naj gre e veriga. Ah, Odlok o omejitvi aranja mladoletnih oseb - natanko tega se j e bal Dumbledore... akaj! Kaj je tisto na koncu ulice?! Ah, samo gospod Prentice. P a kaj kar naprej pospravlja palico, fant?! Saj sem ti povedala, da sem povsem neuporabna!" Imeti palico v pripravljenosti, obenem pa za sabo vlei Dudleyja, ni bilo lahko. Harry je bratranca nepotrpe ljivo sunil v rebra, toda Dudleyju oitno niti najmanj n i bilo do tega, da bi sam prena al svojo te o. Slonel je na Harryjevem ramenu in njegova velika stopala so mrtvoudno drsela po tleh. "Zakaj mi niste povedali, da ste lapl, gospa Figg?" je klecajoih nog zasop el Harry. "Tolikokrat sem bil pri vas, pa mi tega niste niti namignili." "Tako je ukazal Dumbledore. Nate naj bi pazila, a povedati ti nisem smel a niesar, saj si bil premlad. Res mi je al, da si se tako dolgoasil, kadar si me obiskal. Ampak Dursleyjevi ti ne bi pustili priti, e bi samo posumili, da ti je t o v zabavo. Ni mi bilo lahko, ve ... Ampak kaj bo ele zdaj!" je melodramatino vzkliknila in spet zaela kriliti z rokami. "Ko Dumbledore izve za to! Kako je Tobakarolus la hko kar el?! Stra il naj bi vse do polnoi! Kje hodi?! In kako naj Dumbledorju povem, kaj se je zgodilo? Saj se ne znam izdejaniti!" "Sovo imam, lahko si jo sposodite," je zajeal Harry, ki se je spra eval, ko liko asa bo e trajalo, preden mu bo poila hrbtenica. "Sovo, sovo!" ga je zavrnila gospa Figg. "Sove so poasne, Dumbledore pa mora ukrepati nemudoma. Ministrstvo zelo hitro izve, e je kak en mladoletni arovnik aral, ko ne bi smel, verjemi! Tole so gotovo e izvohali!" "Ampak saj sem se samo branil pred morakvarji in varuha sem moral prikli cati! Menda jih bo bolj od tega skrbelo, kaj te gnusobe ponejo v Spodnjem Stoktsu!" "Oh, ko bi le bilo tako. A bojim se... TOBAKAROLUS SMRAT, UBILA TE BOM!" Glasno je poilo in v istem hipu je mono zasmrdelo po alkoholu ter postanem vonju tobanega katrana, pred Harryjem pa se je nenadoma pojavil debelu neobrit mo ki v zmahanem povr niku. Imel je kratke krive noge, dolge in rdee lase ter motne oi z izrazitimi podonjaki, zaradi esar je mono oto nega jazbearja. Pod pazduho je stiskal srebrnkast omot in Harry je uganil, da gre za pla nevidnosti. en, razmr ene spominjal na nemudoma

"Kaj pa se dogaja, Figica?" se je zaudil in pogled mu je preskakoval z go spe Figg k Harryju ter Dudleyju, pa spet nazaj. "Se nismo zmenili, da bomo to re opra vili pod krinko?" "Ti bom e dala krinko!" je zatulila gospa Figg. "Morakvarji so bili tu, t i lenoba nesposobna tatinska!" "Morakvarji?!" je osuplo ponovil Tobakarolus. "Tukaj?!" "Ja, tukaj, ti idiotski kup netopirskih iztrebkov!" je vse bolj razjarje no vre ala starka. "Taas, ko naj bi ti varoval fanta, sta ga napadla dva morakvarja!" "Madoni ," se je poni no udil debelu ni mo ak. "Res mi je..." "Ti pa si el kupovat ukradene kotle! In rekla sem ti, da ne hodi! Ti mogoe nisem?!" Tobakarolusu je bilo grozno nerodno. "Si, si, ampak... To... To je bila tako dobra poslovna prilo nost, ve , da j e..." Gospa Figg je dvignila roko, v kateri je e vedno stiskala nakupovalno vrek o, ter jo zavihtela nad Tobakarolusa, da mu je priletela v vrat in obraz; sode po ro ljanju, so bile v njej ploevinke s hrano za make. "Auaa! Nehaj, no, ve a stara! Nekdo mora o tem obvestiti Dumbledorja." "Natanko! Tako!" je vpila starka, pri emer je ob vsaki besedi zavihtela v reko z majo hrano in se ni prav ni ozirala na to, kam priletijo udarci. "In! Ta! Nekdo! Bo ! Ti! Pa! Kar! Pojasni! Mu! Zakaj! Te! Ni! Bilo! Tu!" "Dobro, no, pomiri se, ti harpija z mre ico za lase!" je zastokal Tobakaro lus, ki se je z rokami nad glavo umikal pred njo. "Saj e grem, saj e grem!" Spet je glasno poilo in izginil je. "Upam, da mu bo Dumbledore zavil vrat!" je razjarjeno zasopla starka. "N o, pridi e, Harry, kaj aka ?" Fant sape ni imel na pretek in odloil se je, da je ni vredno zapravljati in gospe Figg opozarjati, kako te ek je Dudley. Nekoliko si ga je premestil in se opotekel naprej. "Do vrat te bom pospremila," je dejala starka, ko so zavili na Ro marinovo . "Za vsak primer, e je v bli ini e kak en... Oh, pri moji veri, kak na polomija! In isto sam si se moral spoprijeti z njima, Dumbledore pa nam je zabial, da nikakor ne sme arati... Ampak kaj bi zdaj, zvoniti po napadu uporni kih goblinov je prepozno, eprav je maka e med krateljci." "Torej..." je sopel Harry, "me je... dal Dumbledore... zasledovati?" "Seveda," mu je nepotrpe ljivo odvrnila. "Si priakoval, da te bo po tistem, kar se je zgodilo junija, pustil samega tavati naokrog? Eh, fant, rekli so mi, da si bister... No, tako. Kar noter pojdi in tam tudi ostani." Prispeli so do Ro marinove tiri. "e kaj vem, bo e prekmalu dobil kak no uradno pismo," je dodala. "Kaj pa boste zdaj storili vi?" jo je hitro vpra al. "Naravnost domov grem," je odvrnila, se ozrla po temani ulici in se stres la. "Poakala bom nadaljnjih navodil. Ti pa lepo ostani noter. Lahko no." "akajte, kam se vam tako mudi. Povejte mi..." Toda gospa Figg se je e naglo odzibala, njeni copati so glasno tleskali p

o ploniku, ploevinke v vreki pa so venketale. "akajte!" je Harry e enkrat zavpil za njo. Muilo ga je na milijone vpra anj, ki bi jih hotel zastaviti komur koli, povezanemu z Dumbledorjem. Toda starko je tema pogoltnila e v nekaj sekundah. Harry se je namr il, nekoliko prestavil Dudleyja in se poasi ter mukoma odpravil prek vrta hi ne tevilke tiri. V ve i je gorela lu in palico si je zataknil nazaj za pas kavbojk ter pozvo nil. Opazoval je, kako se obris tete Petunije, ki ga je valovito steklo na vhodnih vr atih nekoliko popailo, vse bolj vea. "Didko! as je bil e, da se vrne , saj je skoraj... Skoraj... Didko, kaj pa t i je!?" Harry se je ozrl k bratrancu in se v zadnjem hipu izmaknil. Dudley se je namre nekoliko zamajal, nato pa je razprl usta in se izbruhal na predpra nik. "DIDKO?! Ja, Didko, kaj ti je? Vernon! VERNON!" Harryjev stric je prihlaal iz dnevne sobe in brki, podobni mro evim, so se mu nasr ili kot vedno, kadar se je razburil. Pohitel je k eni in ji nemonega sina pomagal spraviti prek praga, pri emer je skrbno pazil, da ne bi stopil v lu o izbljuvkov. "Zbolel je, Vernon!" "Kaj je, sine? Kaj se ti je zgodilo? So ti Polkissovi za veerjo postregli s kak no neangle ko jedjo?" "In zakaj si ves umazan, ljubek? Si padel?" "akaj, menda te niso oropali, sine?" Teta Petunija je zavre ala. "Poklii policijo, Vernon! Poklii policijo! Didko, ljubek, mamici lahko vse pove ! Kaj so ti naredili?" Dudleyjeva star a sta si z njim dajala toliko opravka, da sta na Harryja p ovsem pozabila, kar mu je seveda zelo ustrezalo. V ve o se je uspel zmuzniti, e preden je stric zaprl vhodna vrata, in ko so se Dursleyjevi nerodno napotili proti kuhinji , se je previdno ter tiho odkradel vse do stopnic. "Kdo ti je to storil, sine? Kar na tej jih, po imenih. Jih bova e dobila v pest, ne skrbi." "Psst! Nekaj posku a rei, Vernon. No, kaj je, Didko? Povej mamici." Harry je bil z eno nogo e na prvi stopnici, ko se je Dudleyju vrnil dar g lasu. "On je kriv!" Harry je otrpnil, se nakrem il in se pripravil na najhuj e. "FANT! PRIDI SEM!" Mladi arovnik je, deloma prepla en, deloma jezen, poasi stopil s stopnice, se zasukal in Dursleyjevim sledil v kuhinjo. Njegove oi so bile e vedno navajene na temo in zato se mu je zdelo, da se pretirano ista kuhinja lesketa nenavadno arko. Teta je Dudleyja e posadila na stol, saj je bil ves zelen in poten. Stric pa se je postavil pred pomivalno korito in se priprtih oi, ki so bile e tako isto majhne, zazrl v Harryja. "Kaj si storil mojemu sinu?" je pretee zarenal. "Ni," je zatrdil Harry, eprav je dobro vedel, da mu Vernon ne bo verjel. "Kaj ti je storil, Didko?" je Petunija s tresoim glasom vpra ala sina, pri e mer

mu je z usnjenega jopia z gobico brisala izbljuvke. "Se te je lotil... s tistim? Je nadte dvignil... svojo re?" Dudley je poasi in trepetaje prikimal. "To ni res!" se je ostro uprl Harry, toda teta je kljub temu zagnala vik in krik, stric pa je dlani stisnil v pest. "Ni mu nisem naredil. Za to nisem kriv jaz, tem ve..." V tistem trenutku je skozi kuhinjsko okno privr al skovir, ki se je komaj izognil Vernonovi glavi. Zajadral je prek kuhinje, pred Harryja odvrgel veliko pergament no ovojnico, ki jo je nosil v kljunu, in napravil eleganten zavoj. S konico kril je pri tem na lahno oplazil vrh hladilnika, nato pa je e vignil ven in odletel prek vrta. "SOVE!" je zarohnel stric in stopil zapret okno, pri emer mu je e izstopil a ila na sencih. "SPET SOVE! V MOJI HI I NOEM NIKDAR VE VIDETI NITI ENE!" Harry je naglo raztrgal ovojnico in iz nje potegnil pismo, srce pa mu je besno razbijalo nekje v okolici adamovega jabolka. Spo tovani g.Potter! Izvedeli smo, da ste danes, ob devetih in triindvajset minut, v bunkeljs kem naselju in vprio enega izmed njih, izvedli priklic varuha. Zaradi te hude kr itve Odloka o omejitvah aranja mladoletnih oseb vas bodo izkljuili iz Bradaviarske akademije za arovnike in arovnice, predstavniki Ministrstva pa se bodo v kratkem oglasili na naslovu va ega stalnega prebivali a ter bodo uniili va o palico. Ker ste pred tremi leti zaradi kr itve 13. lena Statuta diskretnosti Mednar odne zveze arodejev e prejeli uradni opomin, vas moramo al tudi obvestiti, da vas pozivamo na zasli anje pred disciplinsko komisijo Ministrstva za aranje, ki bo 12. avgusta ob 9,00. Upamo, da je z vami vse v redu. S spo tovanjem, Mafalda Hopkirk Urad za nadzor nad nedovoljenimi oblikami aranja Ministrstvo za aranje Harry je pismo prebral dvakrat in pri tem se je le deloma zavedal, da mu stric ter teta nekaj govorita. Poutil se je, kot bi mu mo gani povsem omrtvili in zledene li. A vanje se je vseeno kakor pu ica zarilo dejstvo, da so ga vrgli iz Bradaviarke. Torej je vsega konec. V olo se ne bo vrnil nikdar ve. Dvignil je pogled in se zazrl v Dursleyjeve. Vernon je bil v obraz ves kr laten in s pestmi, dvignjenimi nad glavo, je vpil nanj. Teta je objemala Dudleyja, temu p a se je e vedno dvigovalo iz elodca. Harryjevi ohromljeni mo gani so se nenadoma prebudili. Predstavniki Ministrstva se bodo v kratkem oglasili na naslovu va ega stalnega prebivali a in bodo uniili va o palico. Torej lahko stori le eno. Zbe ati mora, in to takoj. Kam, ni vedel, a v eno je bil preprian: najsi bo na Bradaviarki ali izven nje, palico nujn o

potrebuje. Bilo mu je, kot bi sanjal. Palico je potegnil na plano in se zasukal, da bi od el. "Kam pa, kam?! Ti je kdo dovolil oditi?!" je zavpil stric in se naglo us topil pred Harryja. "Nisva e opravila, fant!" "Umakni se," je tiho rekel mladi arovnik. "Lepo bo ostal tu in mi razlo il, kako je moj sin..." "e se mi ne umakne , te bom preklel," ga je prekinil Harry in dvignil palic o nad glavo. "Mene s tem e ne bo prestra il!" je zarenal Vernon. "Dobro vem, da s tole rejo izven tiste nori nice, ki ji pravite ola, ne sme mahati!" "V tisti nori nici me noejo ve," mu je odvrnil neak. "Torej lahko ponem, kar hoem. Tri sekunde ti dam. Ena... dve..." V tistem je kuhinjo pretresel moan pok. Teta je zavre ala, stric pa zavpil i n se sklonil. Harry je e tretji tistega dne posku al ugotoviti, kaj je spro ilo nepriakovani zasuk dogodkov, za katerega sam nikakor ni bil kriv. Tokrat ni bilo dvoma, kaj se je zgodilo: na zunanji okenski polici je omamljeno emel uk, ki je ravnokar tre il v zaprto okno. Harry se ni zmenil za obupani striev vzklik (,SPET SOVA!') in je nemudoma prekal kuhinjo ter naglo razprl okno. uk je iztegnil nogo, h kateri je bil priveza n majhen pergamentni zvitek, se stresel in odletel v hipu, ko je fant prevzel pism o. Harry ga je nato s tresoimi dlanmi razvil. Napisano je bilo v naglici in s rnilom, ki se je tudi nekoliko razmazalo. Harry! Dumbledore je pravkar prispel na Ministrstvo in posku a vse skupaj urediti . NE ZAPU AJ HI E SORODNIKOV! NE ARAJ! NE DOVOLl, DA BI TI KDO VZEL PALICO! Arthur Weasley Dumbledore posku a vse skupaj urediti... Kaj to pomeni? Ima ravnatelj mar dovolj vpliva, da bo Ministrstvo zaradi njega spremenilo svojo odloitev? Mu bodo torej morda dovolili, da se vrne na Bradaviarko? V Harryju je vzbrstel droben poganjek upanja, a tega je skoraj nemudoma udu il strah - kako naj bi vendar prepreil, da mu vzamejo palico, e ne sme arati? S predstavniki Ministrstva se bo moral spoprijeti, in e se bo, bo lahko vesel, da ga ne vr ejo v Azkaban. Na Bradaviarko lahko torej v vsakem primeru pozabi! Naglo je tuhtal, kaj lahko stori. Lahko bi pobegnil in tvegal, da ga Min istrstvo vseeno ujame. e jih poaka v strievi hi i, ga bodo vsekakor, zato ga je prva mo nost mikala veliko bolj. Toda gospod Weasley e ve, zakaj mora ostati doma... In ne nazadnje ga je Dumbledore res re il iz e veliko huj e zagate od te. "No, prav," je nazadnje rekel na ves glas. "Premislil sem se. Tu bom ost al." Odlono je sedel za mizo in se zazrl v Dudleyja ter teto. Dursleyjeve je njegova nenadna odloitev precej presenetila. Petunija se je obupano ozirala k mo u, temu pa je ila na krlatnih sencih utripala e bolj divje kot kdaj koli prej. "Kdo ti je torej poslal te nemarne sove?" je zagodel. "Prvo sem dobil od Ministrstva in v njem so mi sporoili, da me bodo izklj uili iz

ole," je mirno povedal njegov neak. Pri tem je napeto prislu koval, e se jim morda e bli ajo predstavniki Ministrstva za aranje. Vedel je, da jih bo sli al prej, e lepo odgovarja na strieva vpra anja, saj bi se ta v nasprotnem primeru spet zael razburjati in rohneti. "Drugo mi je poslal Ronov oe," je nadaljeval po tehtnem premisleku, "ki j e zaposlen na Ministrstvu za aranje." "Na Ministrstvu za aranje?!" je kljub umirjenemu tonu Harryjevega odgovor a zarohnel stric. "Ljudje tvoje ba e ste v na i vladi?! O, to je tisto! Zdaj ele razume m, zakaj nam vse v tej dr avi tako kriplje! Ni udnega!" Harry se na to ni odzval in stric je nekaj asa izzivalno bol al vanj, nato p a besno vpra al: "In zakaj so te izkljuili?" "Ker sem aral." "AHAAA!" je zmagoslavno zarjul Vernon. Pri tem je s pestjo usekal po vrhu hladilnika, da se je sunkoma odprl in se je iz njega zvalila cela vrsta Dudleyjevih nizkokalorinih zamrznjenih prigrizkov. Ko so prileteli na tla, se je embala a raztrgala in hrana se je tako raztresla po tleh, toda stric se za to sploh ni zmenil. "Torej prizna , da si aral!" je e naprej vpil na Harryja. "Zdaj pa e povej, k aj si naredil Dudleyju!" "Ni," mu je odvrnil fant z nekoliko manj umirjenim glasom. "Za tisto nise m kriv jaz..." "Pa," se je nenadoma oglasil bratranec in njegova star a sta nemudoma zaela kriliti z rokami, e naj bo Harry tiho, obenem pa sta se sklonila k sinu. "Kar nadaljuj, sine," ga je bodril stric. "Povej, kaj ti je naredil?" "Povej nama, ljubek," je za epetala teta. "Palico je nameril vame," je zamrmral Dudley. "To je e res, ampak..." je jezno ugovarjal Harry, a stavka ni mogel izrei do konca, kajti Vernon in Petunija sta ga povsem preglasila. "TI INA!" sta zarjovela. "No, nadaljuj, sine," se je nato stric spet posvetil Dudleyju in brki so se mu e bolj nasr ili. "Tako temno je postalo," je hripavo izdavil Harryjev bratranec in se str esel. "isto temno. Potem pa sem zasli al... udne glasove. Prisluhe sem imel." Stric in teta sta se spogledala skrajno zgro eno. arovnije so bile vsekakor tisto, kar jima je bilo na vsem svetu najmanj ljubo, in sovra ila sta jih celo bol j kot sosede, ki so pogosteje od njiju prekr ili prepoved zalivanja. Toda tudi ljudje, k i so imeli prisluhe, so bili na njunem seznamu desetih najbolj odvratnih rei. Zdaj sta zato seveda pomislila, da se je njunemu sinu zaelo me ati. "Kaj pa so tisti glasovi govorili, Putko?" je dahnila teta, povsem bleda in s solzami v oeh. Toda Dudley o tem ni mogel govoriti in spet je vzdrgetal ter zmajal s sv ojo veliko plavolaso glavo. Kljub grozi, ki je legla na Harryja ob prihodu prve sove

in ga otopila, se je v njem vendarle prebudila radovednost. Ob morakvarjih je namre vsa k lovek podo ivel najhuj e trenutke svojega ivljenja in mladi arovnik se je zdaj spra eval, kaj je bil prisiljen poslu ati Dudley, razvajeni huligan, ki so mu star i v edno v vsem ustregli. "Zakaj pa si padel, sine?" je vpra al stric Vernon nenaravno tiho, tako, k ot bi govoril s lovekom, ki ga je stra na bolezen privezala na posteljo. "S-Spotaknil sem se," je pretreseno povedal Dudley. "Potem pa..." Pokazal je na svoje velikanske prsi in Harry ga je razumel. Bratranec se je spomnil lepljivega hladu, ki mu je polnil pljua, ko je morakvarjeva bli ina iz njeg a izsesavala vse upanje in sreo. "Stra no je bilo," je zahripal Dudley. "Mrzlo. Resnino mrzlo." "No, dobro," je prisiljeno mirno prikimal stric, medtem ko je njegova ena sinu zaskrbljeno otipala elo. "Kaj se je zgodilo potem, Dud?" "Poutil... Poutil sem se... Kot... Kot da..." "Kot da nikdar ve ne bo sreen," mu je alostno pomagal Harry. "Ja," je epetaje priznal njegov bratranec, ki je e vedno trepetal. "Tako torej!" Stric se je vzravnal in njegov glas je spet pridobil na jakosti, ki nika kor ni bila zanemarljiva. "Mojega sina si obnorel z nekak nim urokom, nesramne , in zaradi tega je imel prisluhe ter je bil preprian, da bo do konca ivljenja nesreen! Imam prav?!" "Kolikokrat naj e povem," je povzdignil glas tudi Harry, saj mu je spet prekipelo, "da za to nisem bil kriv jaz. Morakvarja sta naju napadla!" "Moko... Mokokakarja? Kak ne bedastoe pa so zdaj to?" "Mo-rak-var-ja," je razlono ponovil Harry. "Dva sta naju napadla." "In kaj, za hudia, so tile morakvarji?!" "Stra arji arovni kega zapora Azkabana," je pretreseno povedala teta Petunija. Tem besedam sta sledili dve sekundi zvenee ti ine, nato pa si je teta z dla njo prepla eno prekrila usta, kot bi ji u la naravnost nagnusna kletvica. Stric je samo nejeverno zijal vanjo, Harry pa je zael mrzlino tuhtati. Da je v stiku s svetom arovnikov gospa Figg, je eno, toda teta Petunija... "Od kod to ve ?" jo je osuplo vpra al. Oitno je bilo, da je Petunijo hudo sram. Mo a je prepla eno in opraviujoe o inila, nato pa nekoliko sklonila glavo. Ko je spregovorila, je zaradi tega e bolj nazorno razkazala svoje konjsko zobovje. "Sli ala sem... Tisti grozni fant... Ko ji je pred leti pravil o njem, sem ga sluajno sli ala," je izdavila. "e govori o mojih star ih, res ne razumem, zakaj se izogiba njunim imenom," je glasno zagodel Harry. Petunija se ni ve zmenila zanj, tako osramoena je bila, Harryju pa je vse skupaj dalo misliti. Teta svoje sestre nikdar ni niti omenila, razen ko je pred nekaj leti povsem pobesnela in zavre ala, da je bila Harryjeva mama izrodek. Poleg tega se je na vse kriplje pretvarjala, da arovni ki svet sploh ne obstaja, in zato je fanta e bolj presenetilo, da se ji je tak droben podatek o njem tako zasidral v spominu. Stric je taas odprl usta, jih zaprl, pa spet oprl. Nazadnje se mu je dar govora

vendarle povrnil, odprl jih je v tretje in zahripal: "Torej te, em, rei... Torej tile mo akvari ali kako se jim e ree res obstajaj o?" Teta je prikimala. Vernon se je ozrl od nje k Dudleyju in nazadnje e k Harryju, kot bi upal, da bo kdo zavpil: "Pa smo te!" Ko se to ni zgodilo, je znova odprl usta, a iskanje pravih besed mu je p rihranil prihod e tretje sove. Skozi ponovno odprto okno je priletela kakor pernata topovs ka krogla in treskoma je pristala na mizi, da so se vsi Dursleyjevi po teno zdrznili. Harry ji je ovojnico, ki je dajala videz uradnega pisma, naglo iztrgal iz kljuna ter j o odprl in sova je jadrno poletela nazaj v temo. "Teh preklemanih sov imam res vrh glave," je zmedeno zamrmral stric, se odzibal k oknu in ga zaprl. Spo tovani g.Potter! Sporoamo vam, da smo spremenili nekatere odloitve, zapisane v pismu, ki ste ga prejeli pred pribli no dvaindvajsetimi minutami. Ministrstvo za aranje va e palice ne bo uniilo nemudoma in lahko jo obdr ite do zasli anja, torej do 12. avgusta ko bo o njeni usodi odloila komisija. Poleg tega se je Ministrstvo na podlagi pogovora z ravnateljem Bradaviars ke akademije za arovnike in arovnice strinjalo, naj tudi o vpra anju va ega nadaljnjega olanja odloa zgoraj omenjena komisija. To pomeni, da ste zavoljo nadaljnjib poizvedb zaenkrat le zaasno izkljueni iz te ustanove. Upamo, da se bo vse uredilo. S spo tovanjem, Mafalda Hopkirk Urad za nadzor nad nedovoljenimi oblikami aranja Ministrstvo za aranje Harry je to pismo prebral naglo in kar trikrat zapored. Vozel, ki mu je stiskal prsi, se je razrahljal, toda po drugi strani ga je bilo e vedno nekoliko strah. Z delo se je, da je vse odvisno od tiste komisije, pred katero naj bi stopil dvanajstega a vgusta. "No?" ga je vpra al stric in Harry se je tako zavedel, kje se pravzaprav n ahaja. "Kaj pa je zdaj? So te e obsodili?" Harry se ni takoj odzval in tako je imel Vernon dovolj asa, da se je neesa domislil: "Mogoe pa tale tvoja raja ni tako napana in take kot si ti obsodi na smrt. " "Na zasli anje moram," je nejevoljno povedal Harry. "In takrat te bodo obsodili?" "Pa e." "Torej e ne bom izgubil upanja," je nesramno pripomnil stric. Mladi arovnik se je namrdnil. Ker je hotel vse skupaj na samem razmisliti , potem pa morda poslati Ronu, Hermioni ali Siriusu kak no sovo, je vstal od mize. "e je to vse..." je rekel.

"HUDIA JE TO VSE!" je zanorel stric. "TAKOJ SEDI!" "Kaj pa je zdaj?" je zagodel Harry. "TI BOM E DAL ,KAJ PA JE ZDAJ'!" je rjovel stric Vernon. "Povej mi konno, kaj se je zgodilo z mojim sinom!" "PA BOM!" je zavpil Harry. Palico je e vedno stiskal v desnici, in ker je jezi tako nenadoma dopusti l, da ga preplavi, so iz nje poletele rdee ter zlate iskre. Dursleyjevi so se zdrznili in se prepla eno zazrli vanj. "Z Dudleyjem sva bila na prehodu med Magnolijino in Glicinijino," je hit ro povedal Harry, ki se je mono trudil, da bi se obvladal. "Dudley je bil nesramen, pa sem izvlekel palico, a aral nisem. Toda ravno takrat sta se prikazala morakvarja. .." "Ampak kaj SO ti milokvakarji?!" mu je stric besno segel v besedo. "Kaj ti naredijo?" "Saj sem e povedal: vso sreo izsesajo iz tebe," je pojasnil Harry, "in e le morejo, te poljubijo..." "Poljubijo?" je z izbuljenimi omi ponovil Vernon. "Poljubijo?!" "Tako se samo ree temu, ko se sklonijo nadte in ti skozi usta izsesajo du o ." Teta Petunija je pridu eno kriknila. "Du o? Menda mu je niso... Saj jo e ima?" Sina je zgrabila za ramena in ga stresla, kot bi priakovala, da bo Dudley jeva du a zaro ljala po njem. "Seveda mu je niso. e bi mu jo, bi bilo to povsem oitno," je obupano rekel Harry. "Torej si jima v kosti nagnal strah, kaj, sine? Torej sta pobegnila pred tabo?" je glasno vpra al stric, pri emer je dajal vtis loveka, ki se trudi pogovor privesti na zaj na svojo valovno dol ino. "Si vsakemu primazal eno krepko po nosu?" "Morakvarja se z eno krepko po nosu ne znebi ," je zagodel Harry skozi stisnjene zobe. "Zakaj pa mu potem ni ni huj ega?" se je zmedel stric. "Zakaj ni od njega ostala samo prazna vrea iz ko e?" "Zato, ker sem priklical va..." Glasno je zaropotalo in v kuhinjski kamin so se mehko usule saje, nato p a je iz njega bu nil vrtinec peres, skozi katerega je privr ala e etrta sova. "TRISTO HUDIEV!" je zarjovel Vernon, ki si je zael ruvati brke, do esar ga nihe ni pripravil e vrsto let. "TEH ODURNIH PTIEV POD MOJO STREHO NE BOM VE TRPEL! NE BOM, PRISE EM, DA NE!" Toda Harry je s sovine noge e odvezal pergamentni zvitek. Preprian je bil, da gre za Dumbledorjevo pismo, ki mu bo pojasnilo vse - morakvarje, gospo Figg, kaj ima za bregom Ministrstvo in kako namerava ravnatelj vse skupaj urediti. Tako je bil prvi v ivljenju razoaran, ko je spoznal, da zre v Siriusovo pisavo. A za strievo besnenje nad sovami, ki se e vedno ni poleglo, se vseeno ni zmenil. Zadnja v vrst i sov se je pognala nazaj v dimnik in s tem spro ila drugi oblak saj, fant pa je pri prl oi

in si natanko prebral botrovo sporoilo. Arthur nam je ravnokar sporoil, kaj se je zgodilo. Nikakor ne sme ve od doma! Harry ni mogel verjeti, da je to vse, kar ima Sirius sporoiti svojemu kr enc u, ki se je za las izmuznil stra nemu koncu. Zato je pergamentni list obrnil, v priakovanju, da bo kaj pisalo tudi na hrbtni strani, a ta je bila povsem prazna. Spet ga je pograbila jeza. Ga ne bo prav nihe pohvalil, ker je sam samcat pregnal kar dva morakvarja? Tako gospod Weasley kot Sirius sta mu pisala, kot bi zagre il kak no fantovsko neumnost, za katero ga nameravata o teti, takoj ko bo mo oceniti, kak no kodo je z njo povzroil. Vernon pa se je e vedno jezil: "Za celo joto, hoem rei za celo jato sov mi leta v hi o in iz nje! Tega ne b om prena al, fant, preprosto..." "Sovam ne morem prepreiti, da bi pri le," ga je prekinil Harry in jezno zmekal Siriusovo pismo. "Potem pa mi natanko povej, kaj se je zgodilo danes zveer!" je e naprej vp il stric. "Zakaj so te sploh vrgli iz ole, e sta se na Dudleyja spravila tista norara ka in ne ti? Sam si priznal, da si nekaj priklical." Harry je globoko zajel sapo, da bi se umiril. Spet ga je zaenjala boleti glava in im prej je hotel iz kuhinje, stran od Dursleyjevih. "Ja," je pritrdil in se prisilil, da mu ni spet zavrelo, "priklical sem varuha, s katerim sem morakvarja pregnal. To je edino, s imer se jih lahko obrani ." "Ampak kaj sta ta nemarnokaka poela v Spodnjem Stoktsu?" je ogoreno vpra al stric. "Tega pa ne vem," je utrujeno odvrnil Harry. "Pojma nimam, zakaj sta pri l a sem." Glava ga je bolela vse bolj in svetloba kuhinjskih neonskih arnic ga je m ono motila. Jeza mu je pohajala, kajti bil je povsem izrpan, Dursleyjevi pa so e napre j zijali vanj. "To je nekako povezano s tabo," je odlono zatrdil stric. "Vem, da je. Zak aj bi se tista dva sicer prikazala tu? Zakaj ravno v prehodu? Gotovo si edini... Edini ..." Nikakor se ni mogel pripraviti do tega, da bi izrekel besedo ,arovnik', i n konno je besno zavpil: "Edini sajve kaj, ki ivi v Stoktsu!" "Res ne vem, zakaj sta pri la sem," je utrujeno skomignil Harry. Toda ob strievih besedah so se njegove utrujene misli spet mukoma pognale na delo. Res, le zakaj sta morakvarja pri la v Spodnji Stokets? Je mo no, da sta se sluajno zna la v prehodu med ulicama v natanko istem trenutku kot Harry? Ju je tja morda kdo poslal? Je Ministrstvo za aranje izgubilo nadzor nad temi stvori? So od l i iz Azkabana in se pridru ili Mrlakensteinu, tako kot je napovedal Dumbledore? "Tile cmerakarji torej stra ijo nekak en uda ki zapor?" je vpra al Vernon, ki je trudoma hlaal po sledeh neakovih misli. "Ja," je pritrdil Harry. Ko bi ga le nehala boleti glava, ko bi le lahko od el iz kuhinje v svojo t

emno sobo in razmislil... "Aha! Pri la sta te aretirat!" je stric izjavil zmagoslavno, kot bi pri el d o zakljuka, ki ga ne bo mogel spodbiti nihe. "Zato sta se zna la tu, kajne, fant? Na begu pred roko pravice si!" "Seveda nisem," ga je zavrnil Harry, pri emer je stresel z glavo, kot bi odganjal muho, misli pa so se mu naglo bli ale pravemu sklepu. "Zakaj pa sta potem...?" "On ju je poslal," je tiho zamrmral mladi arovnik, bolj samemu sebi kot s tricu v odgovor. "Prosim? Kdo ju je poslal?" "Lord Mrlakenstein," mu je pojasnil neak. Deloma se je zavedel, kako nenavadno so se na to odzvali Dursleyjevi. Ob besedah, kot so ,arovnik', ,magija' ali ,arobna palica', so se zdrznili, prepla eno so kriali in vpili, ob imenu najgrozovitej ega izmed vseh zlih arovnikov pa so ostali povsem ravnodu ni. "Lord... akaj malo," se je prvi oglasil stric in se namr il, nato pa so se m u male oi poasi vendarle zbistrile. "To ime sem e sli al... Tako so klicali tistega, ki je..." "Umoril moja star a, ja," ga je naveliano dopolnil Harry. "Ampak tisti tip je vendar umrl," se je nepotrpe ljivo namrdnil stric, ki se mu oitno nikakor ni zdelo, da je za Harryja bolee, e se mimogrede malo pomenijo o smrti njegovih star ev. "Tako je povedal tisti orjak. Tip naj bi izginil." "Pred kratkim se je vrnil," ga je z nenavadno te o v glasu obvestil Harry. Bilo mu je udno. Stal je vendar sredi tetine kuhinje, ki je bila bolj ista od operacijske dvorane, poleg vrhunskega hladilnika in irokozaslonskega televizorja ter se s stricem pomenkoval o lordu Mrlakensteinu! Zdelo se je, da se je s tem, ko s ta v Spodnji Stokets pri la morakvarja, raztopila pregrada, ki je neusmiljeno nearobni svet Ro marinove loevala od irjav za njim. Harryjevo dvojno ivljenje se je nekako zlilo v enega samega in vse se je postavilo na glavo: Dursleyjevi so mu zastavlj ali vpra anja o podrobnostih iz sveta arovnikov in izkazalo se je, da gospa Figg pozna Dumbledorja, po Spodnjem Stoktsu so se motali morakvarji in on sam se morda ne bo mogel vrniti na Bradaviarko. Pa e v glavi mu je vedno moneje kljuvalo! "Da se je vrnil?" je konno dahnila teta. Neaka je pogledala, kot ga ni e nikoli, ta pa se je povsem nepriakovano in prvi v ivljenju zares zavedel, da je Petunija sestra njegove mame. Zakaj ga je to spoznanje tako silovito pre inilo ravno v tistem trenutku, ni vedel. A jasno mu je bilo, da ni edini lovek pod strievo streho, ki ve, do kako stra nega zakljuka je pri el. Ne, gotovo ni edini, kajti teta ga e nikdar v ivljenju ni pogledala na tak nain. Velike, blede oi (povsem drugane od sestrinih) zdaj niso bile jezno priprte, temve so iroko razprte in zaskrbljeno zrle vanj. Najsi se je celo Harryjevo ivljenje e ta ko trmasto pretvarjala, da magija ne obstaja in ni drugega sveta kot tistega, v kat erem ivita z mo em, je v tem iskrenem trenutku nemo priznala, da je resnica ravno nasprotna. "Ja," je pritrdil Harry, ki je zrl naravnost vanjo. "Pred mesecem se je vrnil, in to

sem videl na lastne oi." Njene roke so na le Dudleyjeva irna in v usnje odeta ramena ter se jih oklenile. "akaj malo," je rekel stric Vernon. Oziral se je od ene k Harryju, pa spet nazaj, kajti zautil je, da se je me d njima vzpostavila povsem neslutena vez. "akaj malo," je nazadnje ponovil. "Tale Blatenfajn se je torej vrnil?" "Mrlakenstein, ja." "Tisti tip, ki ti je ubil star a?" "Ja." "In zdaj je za tabo poslal morilarje?" Harryju se mu ga ni dalo ve popravljati. "Tako se vsaj zdi." " e razumem," je prikimal stric. Ozrl se je k eni, pa spet k Harryju in si hlae potegnil nekoliko vi je. Zdel o se je, da vse bolj nabreka in da se njegov veliki krlatni obraz e iri. "No, zdaj je vsaj jasno, pri em smo," je rekel, ko se je napihnil e do te mere, da mu je skoraj potrgalo gumbe na srajci. "Ta trenutek se poberi iz te hi e!" "Kaj?" se je zmedel Harry. "Saj si me sli al: VEN!" je zarjovel stric Vernon tako glasno, da sta se z drznila tudi teta in bratranec. "VEN! VEN! Mar bi te ez prag pognal e pred leti! Sove se obna ajo, kot da je ta hi a poivali e, tvoja nora svojat nas zasipa s pismi, polovico dnevne sobe doleti popolno razdejanje, Dudleyju zraste rep, Marge se kakor balon odbija od stropa in tisti letei avtomobil... VEN! VEN! To je bila kaplja ez rob! P oberi se! e se te je neki norec odloil ubiti, bo grozila nevarnost tudi moji eni in sinu! e te aka isti konec kot tvoja nesposobna star a, te e ne mislim ve gledati! VEN!" Harry je obstal, kot bi skamnel. Pisma Ministrstva, gospoda Weasleyja in Siriusa je zmekana stiskal v levici. Nikakor ne sme ve od doma! NE ZAPU AJ HI E SORODNIKOV! "Me mogoe nisi sli al?!" je e naprej rjovel stric. Zdaj se je nagnil naprej in se s svojim ogromnim, krlatnim obrazom tako pribli al Harryju, da je ta zautil kapljice sline, ki so mu pr ele iz ust. "Alo, gremo! Saj se ti je e pred pol ure mudilo od tu! Kar poberi se! Spo kaj in nikdar ve ne prestopi praga te hi e! Sploh ne vem, zakaj smo te pravzaprav vzeli pod streho. Marge je imela prav: mar bi te dali v siroti nico. Premehku na sva bila, in zdaj plaujeva za to. Mislila sva, da ti bova neumnosti e izbila iz glave in te spremenila v normalnega loveka, a kaj, ko si bil e tako nagnit. No, zdaj imam vsega skupaj vrh... SPET TE SOVE!" Peta je priletela skozi dimnik s tak no hitrostjo, da je nerodno tre ila na ognji e kamina in se nato vre e dvignila v zrak. Harry je samodejno dvignil roko, da bi zgrabil pismo v krlatni ovojnici, toda ptica se mu je izmaknila in se namer ila naravnost proti teti. Ta je kriknila, si glavo pokrila z dlanmi in se sklonila, sova pa ji je pismo odvrgla pred noge. Nato je zavila in poletela nazaj v dimnik. Mladi arovnik je skoil prek kuhinje, da bi pobral pismo, toda Petunija ga je prehitela. "Ti ga kar odpri," je skomignil Harry, "saj bom tako sli al, kaj pi e v njem . To je

tulba." "Odvrzi ga, Petunija!" je zarjovel Vernon. "Ne dotikaj se ga, morda gre za kaj nevarnega!" "Naslovljeno je name," mu je s tresoim glasom povedala ena. "Name, Vernon, glej! Gospa Petunija Dursley, Kubinja, Ro marinova ulica 4..." Prepla eno je zajela sapo. Iz ovojnice se je namre zaelo kaditi. "Odpri jo!" ji je prigovarjal Harry. "Opravi s tem! Kar koli e stori , se b o zgodilo isto!" Petunijina dlan se je tresla. Divje se je ozrla po kuhinji, kot bi se sp ra evala, kam naj pobegne, a prepozno - ovojnica je izbruhnila v plamene. Teta je kriknila in jo spustila. Kuhinjo je napolnil stra en glas, ki je odmeval po malem prostoru, donel p a je iz goreega pisma na mizi. "Spomni se mojih poslednjih, Petunija!" Videti je bilo, da bo teta omedlela. Sesedla se je na stol ob Dudleyju i n obraz zakopala v roke. Ostanki ovojnice so se tiho spremenili v pepel. "Kaj je zdaj to?" je hripavo vpra al stric. "Kaj... Ne raz... Petunija?" Teta mu ni odgovorila, Dudley je z odprtimi usti butasto zijal vanjo in ti ina se je obupno vrtinila po prostoru. Harry je povsem osupel opazoval teto in srce mu j e bilo, kot da namerava vsak hip poiti. "Petunija, ljubica?" jo je pohlevno poklical stric. "P-Petunija?" Dvignila je glavo. Trepetala je in debelo je pogoltnila. "Fant... Fant bo moral ostati tu, Vernon," je rekla s ibkim glasom. "K-Kaj?" "Ostal bo," je ponovila. Obrnila se je k Harryju in vstala. "Ampak... Ampak, Petunija..." je ugovarjal stric. "e ga vr emo ez prag, nas bodo sosedje obirali do smrti," ga je prekinila. Vse bolj je postajala tak na, kakr na je bila po navadi - odlona in odrezava le bleda je bila e vedno kot prej. "Postavljali nam bodo zoprna vpra anja in hoteli bodo vedeti, kje je. Mora li ga bomo obdr ati." Stric Vernon se je sesedal kot ponesreen narastek. "Ampak, Petunija, ljubica..." Teta se ni zmenila zanj in e vedno je gledala Harryja. "Pojdi v svojo sobo," mu je ukazala. "Iz hi e ne sme in takoj lezi." Harry se ni zganil. "Kdo je poslal tulbo?" "To ni tvoja stvar," je odrezala. "Si v stiku s arovniki?" "Rekla sem ti, da pojdi v svojo sobo!" "Kaj je pomenilo tisto? Spomni se mojih poslednjih... esa?" "In takoj lezi!" "Kako je mogoe...?" "SLI AL SI, KAJ TI JE UKAZALA TETA, ZDAJ PA SPOKAJ SPAT!" Tretje poglavje Prednja stra a

Napadli so me morakvarji in grozi mi, da me vr ejo z Bradaviarke. Vedeti hoem, kaj se dogaja in kdaj bom konno lahko od el od sorodnikov. Komaj je Harry prispel v svojo mrano sobo, je sedel za pisalno mizo, te besede naekal na kos pergamenta in jih nato prepisal na dva druga; prvo pismo je naslovil na Siriusa, drugo na Rona in tretje na Hermiono. A njegova sova Hedwig je na alost od la na lov in tako je mladi arovnik nemirno korakal po spalnici ter akal, da se bo vrnila. Srce mu je e vedno razbijalo, v glavi mu je silovito kljuvalo in te ilo ga je preve vpra anj, da bi lahko zaspal, eprav so ga oi od utrujenosti pekle ter skelele. Ker je moral bratranca privlei domov, si je tudi pretegnil hrbet, bu ki, k i sta mu jih pridelala Dudley in odprto okno dnevne sobe, pa sta ga zoprno skeleli. Ves besen in razoaran je korakal po sobi, kripal z zobmi ter stiskal pesti . Vsaki ko je el mimo okna, se je jezno ozrl k praznemu, z zvezdami posutemu nebu. Nadenj so poslali morakvarje, gospa Figg in Tobakarolus Smrat sta ga na skrivaj zasledovala, grozilo mu je, da ga izkljuijo iz ole in moral bo na zasli anje na Ministrstvu, pa mu vseeno nihe ne pove, kaj se dogaja! In na kaj je teto opomnila tista tulba? igav glas je tako grozljivo in sv aree odmeval po kuhinji? Oh, zakaj mu vsi govorijo, naj ostane pri sorodnikih, in mu niesar ne povedo?! Obna ajo se, kot da je zgolj nagajiv smrkavec! Ne araj, ostani v hi i... Ko je stopal mimo olskega potovalnega zaboja, je besno brcnil vanj. A namesto da bi mu ob tem odleglo, mu je bilo samo e huje zdaj ga je bolel tudi pal ec na nogi. Ravno je pri epal mimo okna, ko je skozenj prijadrala Hedwig, da je zavr alo , kot bi v sobo priletel majhen duh. "Konno!" je zagodel mladi arovnik, sova pa je z mrtvo abo v kljunu pristala vrh kletke. "Tisto kar odlo i, mudi se!" Hedwigine velike, okrogle in jantarne oi so se oitajoe zazrle vanj. "No, pridi sem," ji je ukazal, zgrabil usnjeno vrvico in ji male zvitke pergamenta privezal na ro evinasto nogo. "Odnesi jih naravnost k Siriusu, Ronu in Hermioni. P a glej, da mi bodo odgovorili, in to ne na kratko! e bo treba, jih tako dolgo kljuv aj, da se bodo razpisali, kot e nikdar v ivljenju, jasno?!" Sova je zaskovikala pridu eno, saj je imela v kljunu e vedno polno abjega mesa. "Potem pa kar na pot," je pokimal Harry. Nemudoma se je pognala skozi okno. Ko je izginila, se je Harry povsem obleen vrgel na posteljo in se zazrl v temni strop. Kot da se ne bi e tako poutil dovolj slabo, si je zdaj tudi oital, zakaj je bil do Hedwig tako zadiren; ne nazad nje je bila edini prijatelj, ki ga je imel na Ro marinovi. Ampak saj se ji bo oddol il, ko se bo vrnila s pismi prijateljev in Siriusa. Gotovo mu bodo odpisali, in to kmalu; tisto z morakvarjema vendar ni bil o maji ka elj. Ko se bo jutri zbudil, ga bodo verjetno akala tri debela pisma, v kater ih ga bodo poskusili potola iti in mu bodo podrobno opisali, kako ga nameravajo

spraviti v Jazbino. Ob tej prijetni misli se je nadenj zvalil spanec. Toda Hedwig se ni in ni vrnila. Harry je dan pre ivel v svoji sobi, ki jo je zapustil le, ko je moral na strani e. Skozi vratca za make, ki jih je v vrata spalni ce pred tremi leti vgradil stric, mu je teta trikrat porinila pladenj s hrano. Neak jo je, vsaki ko je sli al, da se pribli uje, posku al izpra ati, od koga je dobila tulbo. A v zvezi s tem bi lahko zasli al tudi kljuko na vratih; od nje bi izvedel natanko tol iko, kot je od tete. Dursleyjevi so se njegovi sobi sicer izogibali, Harryju pa se tudi n i zdelo smiselno, da bi jih moril - samo sprli bi se in pri tem bi prav lahko izgubil ob last nad sabo, koga zaaral ter se tako zna el v e huj i godlji. Tako so minili celi trije dnevi in Harryja je taas bodisi silovito razgan jalo bodisi je bil skrajno malovoljen: kadar ga je popadla jeza, se preprosto ni mogel umiri ti, in tako je neumorno korakal po spalnici ter besnel, emu ga pustijo tako dolgo v tem obupno nedolonem polo aju, sicer pa je cele ure le al na postelji, kot omamljen zijal v strop ter se prestra eno spra eval, kako bo potekalo zasli anje na Ministrstvu. Kaj, e se komisija odloi, naj ga vr ejo iz ole in mu zlomijo palico? Kaj bo potem z njim? Kam naj gre? Z Dursleyjevimi vendar ne more iveti, zdaj e ne, ko ve za drugi svet, za tistega, kateremu resnino pripada. Bi se lahko preselil k Siriu su, ki mu je to predlagal pred kak nim letom, preden je bil prisiljen pobegniti pred Ministrstvom? Mu bodo pustili samemu iveti v njegovi hi i, eprav e ni polnoleten? Ali pa bodo kar drugi odloili, kam ga bodo vtaknili? Je bila kr itev Statuta diskretnosti, ki jo je zagre il, tako huda, da ga bodo vrgli v Azkaban? Kadar koli si je zastavil slednje vpra anje, je vedno zdrsnil s postelje in spet zael nemirno koraka ti po spalnici. etrto no po tistem, ko je Hedwig poslal na pot, je bil e do konca izrpan in glavo je imel povsem prazno. Spet je le al na postelji in zijal v strop, ko je v s obo vstopil stric Vernon. Harry se je poasi zasukal k njemu. Stric je imel na sebi sv ojo najbolj o obleko in videti je bil zelo dobre volje. "Ven gremo," je obvestil neaka. "Prosim?" "S Petunijo in Dudleyjem gremo ven." "Prav," je topo odvrnil Harry in se spet posvetil stropu. "Televizije, glasbenega stolpa in vseh drugih dragocenih predmetov se ne sme niti dotakniti." "Ne bom se jih." "In glej, da iz hladilnika ne bo kradel hrane." "Ne bom." "Zaklenil te bom v spalnico." "Kar izvoli." Stric je besno zabol al vanj, oitno sumniav, ker se Harry ni upiral. Nazadnje se je vendarle odzibal iz sobe, za sabo zaprl vrata in jih zaklenil. Na to je odhlaal po stopnicah in fant je kmalu zatem presodil, da so Dursleyjevi res od li: sli al je, kako so eden za drugim zaprli vrata avtomobila, motor je zabrnel in odp eljali

so se. Pravzaprav mu je bilo povsem vseeno, ali so doma ali ne, in niti toliko volje ni premogel, da bi se prevalil ter pri gal lu. V spalnici je zato postajalo vse bolj t emno, on pa je kot pred tem le e prislu koval zvokom, ki so se prebili skozi neprestano odprto okno, in akal na bla eni trenutek, ko se bo vrnila Hedwig. Po prazni hi i se je vsake toliko razlegel le kak en povsem obiajen zvok: tramovi so sem ter tja zapokljali, v ceveh je obasno zaklokotalo. Harry je le al povsem pri miru, kot bi bil omamljen. Razmi ljal ni o niemer, le hudo mu je bilo. Potem pa se je v kuhinji nekaj razletelo. Bliskovito je sedel in napel u esa. Sorodniki se gotovo e niso vrnili, za t o je bilo prezgodaj, sploh pa ni sli al njihovega avtomobila. V hi i je bilo nekaj sekund povsem tiho, nato pa je zasli al glasove. Vlomil ci, je pomislil, zdrsnil s postelje in se postavil na noge. Toda trenutek za tem se mu je posvetilo, da se tatovi ne bi glasno pogovarjali, kdor koli se je e motal po kuhi nji, pa nikakor ni epetal. Pograbil je palico, ki je le ala na noni omarici, se zasukal k spalninim vra tom in natanko prisluhnil. V naslednjem hipu se je zdrznil, kajti v kljuavnici je za kr talo in vrata so se na ste aj odprla. Negibno je obstal, si pozorno ogledal prazni podest in na piil u esa. A sli ati ni bilo niesar. Za trenutek se je e obotavljal, nato pa se je naglo in povsem nesl i no odpravil iz sobe ter se ustavil vrh stopni a. Srce mu je skoilo v grlo. V temani ve i pod njim so stali tevilni ljudje in v idel jih je dovolj jasno, saj jih je ortala ulina razsvetljava, ki se je prebila skozi steklo vhodnih vrat. Bilo jih je osem, morda devet, in vsaj zdelo se mu je, da vsi zrej o naravnost vanj. "Pospravi palico, fant, sicer bo komu iztaknil oko," mu je ukazal globok, gole glas. Harryjevo srce je bilo kot ponorelo. Ta glas je poznal, a palico je vsee no e naprej dr al v pripravljenosti. "Profesor Nerrga?" je negotovo vpra al. "Ne zmerjaj me vendar s profesorjem," je zagodel taisti glas. "Sam ve , da nisem imel prilike kaj dosti uiti. Pa spravi se e bli je, da si te lahko ogledamo." Harry je desnico nekoliko sprostil, a palice ni pospravil in ni se spust il po stopnicah. Bil je sumniav in za to je imel dober razlog. Pred kratkim je pre ivel d evet mesecev v dru bi loveka, za katerega je domneval, da je Noru Nerrga, in ele isto na koncu olskega leta je odkril, da gre v resnici za prevaranta, ki mu je vrh vse ga stregel po ivljenju. A e preden se je fant zdaj lahko odloil, kaj naj stori, je do njega prilebdel drug, nekoliko hripav glas. "Vse je v redu, Harry. Pri li smo pote." "P-Profesor Wulf?" je nejeverno vpra al mladi arovnik. "Ste to res vi?"

"Se vam ne zdi, da je tukaj nekoliko temno?" se je razlegel tretji glas, povsem neznan in enski. "Lumos!" Za arela je konica palice in s arobno svetlobo je iz ve e pregnala mrak. Harry je zame ikal. Dru ina pod njim se je gnetla pred stopnicami in vsi so z zanimanjem zijali vanj, pri emer so nekateri celo stali na prstih, da bi ga bolje videli. Remus Wulf mu je bil najbli ji. eprav nikakor e ni bil v letih, je bil videt i utrujen in bolan. Lase je imel bolj sive kot takrat, ko ga je Harry videl zadnji, in njegov pla je bil e bolj spran ter pokrpan. A kljub temu se je fantu iroko nasmehnil, ta pa mu je nasmeh poskusil vrniti, kljub temu da e vedno ni povsem pri el k sebi. "Natanko tak en je, kot sem si ga predstavljala," je izjavila arovnica, ki je dr ala palico z raz arjeno konico visoko nad glavo. Videti je bila najmlaj a izmed vseh v ve i. Imela je bled in srast obraz, tem ne, lesketajoe se oi ter kratke lase divje vijoline barve, ki so ji od glave trleli kako r je eve bodice. " ivijo, Harry!" ga je pozdravila. "Zdaj razumem, kaj si hotel rei prej, Remus," se je nato oglasil ple ast arovnik, ki je stal v ozadju - imel je globok glas, govoril je poasi in z leve meic e mu je bingljal velik okrogel uhan, "izrezan James je." "Samo oi ima drugane," je pripomnil srebrnolas arovnik s piskajoim glasom. "Te ima po Lily." Noru Nerrga, igar glavo so prekrivali razmr eni sivi prameni las, poleg tega pa mu je manjkal precej en kos nosu, je v Harryja sumniavo uperil svoj par povsem razlinih oes. Eno je bilo majhno, temno in izbuljeno, drugo veliko, povsem okroglo ter elektrino modre barve - to je bilo arobno oko, s katerim je lahko videl skozi stene, vrata in tudi lastne mo gane. "Si povsem preprian, da je to on, Wulf?" je zagodel. "Dobra izvidnica bi bili, e bi v tab namesto Harryja pripeljali kak nega Jedca smrti, ki se pretvarja, da je o n. Najbolje bo, e ga vpra amo kaj, kar gotovo ve samo Potter. Razen e je kdo s sabo prinesel kak no stekleniko reseruma?" "Harry, kot katera ival se udejanji tvoj varuh?" ga je vpra al Wulf. "Moj varuh? Moj varuh je jelen," je ivno odgovoril fant. "On je, Noru," je pokimal Wulf. Harryju je bilo hudo nerodno, kajti e vedno so vsi zijali vanj, a vseeno se je spustil po stopnicah in palico pri tem vtaknil v ep na zadnji plati kavbojk. "Ne tlai je tja, fant!" je zarjovel Nerrga. "Kaj, e se sluajno spro i?! Zarad i tega so bili ob levi ali desni hlebec e veliko bolj i arovniki od tebe, ve !" "Torej poznate koga, ki je bil zaradi lastne palice ob eno izmed ritnic? " ga je z zanimanjem vpra ala mlada enska vijoliastih las. "Pusti zdaj to, ti pa e spravi palico iz epa!" je zagodel Noru. "To je eno osnovnih pravil varnega ravnanja s arobno palico, ampak, seveda, o teh dandanes noe nihe ni sli ati." Pri tem se je e zasukal na petah in odkrevsal v kuhinjo. "Tole sem pa tudi videl," je razdra eno dodal, ko je arovnica z vijolinimi lasmi zavila z omi.

tiri tedne je b il prisiljen pre iveti povsem loen od svojega sveta in nihe mu ni niti namignil, da ga nameravajo spraviti z Ro marinove. Zdaj pa se je v strievi hi i zna la cela vrsta arovnikov, ki so postopali po njej, kot da bi se za to e zdavnaj dogovorili. "Res imate sreo, da Dursleyjevih ni doma," je zamomljal Harry, ki se je spomnil, da se ni poesal e cele tiri dni. "Sreo, pajade!" se je zare ala mlada arovnica z vijolinimi lasmi. "Jaz sem jih spravila s poti. Po bunkeljski po ti sem jim poslala pismo, da so v kategoriji predmestnih vrtov pri li v o ji izbor Vseangle kega tekmovanja za najlep e vzdr evano trato. Ravnokar so se odpeljali na podelitev nagrad... Oziroma tako vsa j mislijo." Harry je pred sabo za hip zagledal obraz strica Vernona, ki se mu posvet i, da Vseangle ko tekmovanje za najlep e vzdr evano trato sploh ne obstaja. "Saj ste pri li, da me odpeljete od tu?" je vpra al. "In li bomo kmalu, kajne ?" "Skoraj takoj," je pritrdil Wulf. "Poakati moramo samo na znamenje, da je zrak ist." "Kam pa gremo? V Jazbino?" je fant upal na najbolj e. "Ne, nekam drugam," je odkimal njegov nekdanji profesor za obrambo pred mranimi silami in mu pomignil, naj pride v kuhinjo. Za njima so se tja odpravili tudi ostali, pri emer so e naprej radovedno z ijali v Harryja. "Pot v Jazbino bi bila preve tvegana," mu je pojasnil Wulf. "Poleg tega p a imamo tab nekje drugje. Dolgo je trajalo, preden smo ga vsaj za silo uredili..." Noru Nerrga je e sedel za mizo in pil iz svoje utarice, arobno oko pa se mu je sukalo v vse mogoe smeri ter si ogledovalo tevilne gospodinjske aparate, ki so si jih nakupili Dursleyjevi. "To je Alastor Nerrga, Harry," je povedal Wulf in pomignil na Norua. "Ja, saj se poznava," je nelagodno prikimal mladi arovnik, kajti udno mu j e bilo, da so ga predstavili nekomu, ki ga je poznal e celo leto. "To pa je Fatale..." "Da me ne bi kdo sluajno klical Fatale," ga je nakrem eno prekinila mlada arovnica in se nato obrnila k Harryju: "Kar Tanga mi reci." "Fatale Tanga, ki raje vidi, da jo kliejo po priimku," se je popravil Wul f. "Tudi ti bi, e bi imel mamo, ki bi ti dala tako butasto ime," je zamrmral a Tanga. "To pa so Krallek Kehomet..." je nadaljeval Wulf in pokazal na visokega ple astega arovnika, ki se je priklonil. "Vylko Dozh..." Harryju je zdaj pokimal mo a k piskajoega glasu - "Dedalus Dollyna..." "Midva sva se e sreala," je zacvilil gospod Dollyna tako razburjeno, da mu je cilinder vijoline barve zdrsnil z glave. Wulf se je namuznil, nato pa se je zasukal k dami s smaragdno zelenim pletom: "Emmeline Vance..." - dama je dostojanstveno sklonila glavo "Sturgis

Wulf je Harryju ponudil roko in mu jo toplo stresel. "Kako gre?" ga je vpra al in se pozorno zazrl vanj. "Em, v redu, no..." Mladi arovnik sploh ni mogel verjeti, da se to res dogaja.

Podmore..." - arovnik z gostimi lasmi slamnate barve in izrazito eljustjo je Harry ju pome iknil - "In Hestija Jones..." rnolasa gospa ro natih lic, ki je stala ob opekau, mu je pomahala. Harry je zmedeno pokimal vsakemu, ki mu ga je predstavil nekdanji profes or. Mono si je elel, da bi zijali v koga drugega, in poutil se je, kot bi ga nenadoma porinili na oder. Spra eval se je tudi, zakaj jih je ponj pri lo toliko. "Nenavadno mnogo se nas je javilo, da te pospremimo v tab," je dejal Wulf , kot bi mu bral misli, in kotiki ust so mu na lahno zatrzali. "Ve ko nas je, tem bolje," je temano izjavil Nerrga. "Poskrbeti moramo namre za tvojo varnost, Potter." "akamo samo e na znamenje, da je zrak ist," je ponovil Wulf in se ozrl skozi kuhinjsko okno. "Dobili naj bi ga ez pribli no petnajst minut." "Tile tvoji bunkeljni so pa mahnjeni na pospravljanje, kaj?" je vpra ala T anga, ki se je z zanimanjem ozirala po kuhinji. "Moj oi ima bunkeljske star e, vendar ni ni kaj redoljuben... Ampak glede tega se verjetno tako kot arovniki med sabo razlikujejo tudi bunkeljni, kajne?" "Em, ja," je pritrdil Harry, nato pa se je obrnil k Wulfu. "Kaj se vendar dogaja?" ga je vpra al. "Nihe se mi ne oglasi oziroma mi noe povedati, kaj naklepa Mrla...?" Kar nekaj prisotnih ga je naglo posku alo uti ati, Dedalusu Dollyni je cilin der spet zdrsnil z glave, Nerrga pa je zagodel: "Poasi, poasi!" "Kaj pa je?" ga je debelo pogledal Harry. "Tukaj o teh reeh ne bomo razpravljali, preve je tvegano," je pojasnil Nor u, ki je vanj uperil svoje normalno oko, arobno pa je bilo e naprej zasukano v strop. "Prekleto," je besno dodal ez hip in z roko segel k elektrino modremu oesu. "Odkar mi ga je tisti izmeek ukradel, se mi kar naprej zatika." Zacmokalo je, kot bi se nekdo lotil odma evanja kuhinjskega korita - Nerrg a si je prst vtaknil v oesno duplino in si oko nerodno posku al zbezati na plano. "Noru, saj veste, da je to nagnusno, kajne?" ga je z zanimanjem vpra ala Tanga, a Nerrga se ni zmenil zanjo. "Bodi prijazen, Harry, in mi prinesi kozarec vode," je dejal, ko mu je o ko konno oble alo v dlani. Fant je stopil k pomivalnemu stroju, iz njega vzel ist kozarec in vanj na toil vodo, pri emer ga obiskovalci e vedno niso spustili z oi. Joj, kako so mu li na ivce! "Hvala," je pokimal Noru, ko mu je Harry podal kozarec. Oko je nato odvrgel vanj in ga silovito stresel, da se je divje zavrtelo v njem, pri tem pa si jih vse po vrsti ogledovalo. "Ko se bomo vraali, hoem videti v isto vse smeri," je e povedal nekdanji lovec na coprnike. "Kako pa bomo pri li... kamor koli e gremo?" je vpra al Harry. "Na metlah," je pojasnil Wulf. "Drugae ne gre. Da bi se udejanil tja, si premlad, framre je gotovo nadzorujejo, neregistriranega dvernika pa raje ne bi uporabili." "Remus pravi, da metlo izvrstno obvlada ," je dejal Krallek Kehomet. "Izjemno, ne le izvrstno," je prikimal Wulf in pogledal na uro. "Ampak, Harry,

zdaj bi bilo pametno, da se pripravi na odhod." "Ti grem pomagat pospravit stvari v potovalni zaboj," se je prijazno pon udila Tanga. Tako se je skupaj s fantom vrnila v ve o in povzpela po stopnicah, pri emer se je z zanimanjem ter radovedno ozirala po hi i. "Nenavadno, res," je rekla. "Kar preve isto je. Saj me razume , ne? Ta hi a deluje nekam nenaravno." Ko sta prispela v spalnico in je pri gal lu, pa je dodala: "O, to je e bolje." Harryjeva soba je bila vsekakor veliko manj urejena kot preostali prosto ri. Vanjo so ga zaprli za tiri dni, in ker je bil slabe volje, se mu pospravljati nik akor ni dalo. Knjige so veinoma le ale na tleh, kajti z njimi se je poskusil zamotiti, a ji h je eno za drugo odvrgel. Hedwigino kletko bi moral oistiti e pred asom, saj so se iz nje zaele iriti neprijetne vonjave, prek roba potovalnega zaboja in v njem pa so le ala pomekana bunkeljska oblaila ter arovni ki pla i. Harry je zael knjige naglo pobirati in eno za drugo jih je metal v zaboj. Tanga pa je postala pred omaro in si kritino ogledala svoj odsev v ogledalu na notranji strani odprtih vrat. "Ve , vse bolj se mi dozdeva, da mi vijolina ne pristaja," je zami ljeno izja vila in se pocukala za enega izmed trleih opkov. "Se tudi tebi zdi, da sem zaradi nje videti nekam bolehna?" "Em..." je rekel Harry, ki jo je preseneeno pogledal prek knjige Ekipe quidditcha v Britaniji in na Irskem. "Ja, bleda sem," se je odloila Tanga. Nato je tesno zatisnila oi, kot bi se neesa poskusila spomniti, samo hip kasneje pa so njeni lasje spremenili barvo - zdaj so bili ro nati kot veilni gumi. "Kako si to naredila?" jo je zaprepadeno vpra al mladi arovnik, ko je odprl a oi. "Metamorfer sem," je povedala, se spet posvetila svojemu odsevu in obraal a glavo, da si je novo priesko ogledala z vseh mo nih zornih kotov. Harry je za metamorferje sli al prvi, in ko je Tanga v ogledalu zapazila od sev njegovega zmedenega obraza, je pojasnila: "To pomeni, da si lahko po mili volji spreminjam videz. Ta dar imam e od rojstva. Zaradi njega sem med dodatnim olanjem za aurorje pri predmetu preobleke in krinke lepo lenarila: dobivala sem same najbolj e ocene, pa se mi sploh ni bilo treba uiti." "Torej si auror?" je oarano vpra al Harry; poklic lovca na coprnike je bil edini, ki se mu je zaenkrat zdel dovolj privlaen, da bi ga bil pripravljen opravljati po konani Bradaviarki. "Ja," je pritrdila mlada arovnica in oitno je bilo, da je na svoje delo po nosna. "Tudi Krallek je, ampak on je na nekoliko vi jem polo aju od mene. Zadnje izpite sem polo ila ele pred enim letom. Pri neopaznosti in zasledovanju bi skoraj pogrnila. Grozno sem torasta - si sli al, kako sem razbila kro nik, ko smo pri li?" "Lahko postane metamorfer tudi tako, da se tega naui ?" jo je vpra al fant,

ki je vstal in povsem pozabil, da se mora pripraviti na odhod. Tanga se je zahahljala. "Stavim, da bi se z veseljem znebil tiste brazgotine, kaj?" Njene oi so obstale na njegovem elu. "O, ja," je zamomljal in se obrnil vstran, saj ni maral, da kdo zija v b razgotino. "Tega se al ni lahko nauiti, eprav nikakor ni nemogoe," mu je nato povedala Tanga. "A metamorferji smo redki in veinoma se s tem darom rodimo, ostali arovniki pa si videz lahko spremenite le s pomojo palice ali napoja." Pri tem se je z obutkom krivde ozrla po razmetani sobi in ez trenutek je dodala: "Pravzaprav bi morala hitro pospraviti, kar misli vzeti s sabo, ve . Mudi s e nama." "Saj res," se je spomnil Harry in spet zael pobirati knjige. "Ne bodi trapast, veliko hitreje bo, e... Spravis!" je vzkliknila in s pa lico na iroko zamahnila prek tal. Knjige, oblaila, teleskop in tehtnica so se vsi dvignili v zrak, a nato s o tako nerodno poleteli proti potovalni skrinji, da so se med seboj prepletli v nekak en velik cmok, ki je potem padel vanjo. "Tole ni ravno lepo zlo eno," je izjavila Tanga, ko je pokukala v zaboj, v katerem je vladal stra en nered. "Moja mami zna ta urok izvesti tako, da se vse neverjetno lepo razmesti - celo nogavice se zlo ijo - ampak meni nikoli ni el od ro k tako dobro kot njej. Takole nekako pomigne s palico..." Posku ala jo je posnemati, toda ena izmed Harryjevih nogavic je zgolj mlahavo zamigetala, potem pa se je zvrnila nazaj na kup zme njave v potovalni skrinji. "No, ja," je skomignila arovnica in naglo zaprla pokrov. "Glavno, da sva vse spravila noter." Nato je pomignila na Hedwigino kletko. "Tudi tistole bi morala malo oistiti," je menila in palico uperila v sovi no domovanje. "Polirais!" Nekaj peres in iztrebkov je izginilo. "No, malo bolje je e... Tile gospodinjski uroki mi nikoli niso li od rok.. . Imava vse? Kotel? Metlo? Uau! Ognjeno strelo ima ?!" S iroko razprtimi omi se je zastrmela v metlo v Harryjevi desnici. Na Ognjeno strelo, ki se je ne bi sramovali niti najbolj i igralci quidditcha in mu j o je podaril Sirius, je bil Harry upravieno ponosen. "Jaz pa imam e vedno Comet 260," je zavistno dodala Tanga. "No, ja... Ima palico e vedno v epu? Ritnici ti torej nista odpadli? Izvrstno, torej lahko greva. Zmigiatisse zaboj!" Harryjev zaboj se je za nekaj centimetrov dvignil od tal. Mlada arovnica je palico dr ala v rokah, kot bi bila dirigentova paliica, in ga z njo odgnala proti v ratom, Hedwigino kletko pa je prijela pod pazduho. Fant ji je nato z metlo v rokah sled il po stopnicah. Vrnila sta se v kuhinjo, kjer si je Nerrga oko e vstavil nazaj v jamico. Zdaj ko

je bilo isto, se mu je tako besno sukalo naokrog, da je Harryju ob pogledu nanj postalo slabo. Gospoda Kehomet in Podmore sta si ogledovala mikrovalovno peico, gospa Jones pa se je smejala no u za lupljenje krompirja, na katerega je naletela, ko je brskala po predalih. Wulf je pravkar zaprl ovojnico s pismom, ki ga je pustil za Dursleyjeve. "Ravno prav," je pokimal, ko sta Tanga in Harry vstopila v kuhinjo. " e ka k no minuto, pa bomo od li. Najbolje bo, e gremo poakat znamenje za odhod kar na vrt. Tvojim sorodnikom, Harry, sem napisal, naj jih ne skrbi..." "Saj jih ne bo," mu je zatrdil mladi arovnik. "... da si na varnem..." "Tega pa ne bodo veseli." "... in se vrne naslednje poletje." "Se res moram?" Wulf se je nasmehnil, a mu ni odgovoril. "Pridi sem, fant," mu je robato velel Nerrga in mu pomignil s palico. "Z iluzirati te moram." "Kaj me morate?" je ivno vpra al Harry. "Nad tabo bom izvedel iluzionistini urok," je povedal nekdanji auror in d vignil palico nad glavo. "Wulf pravi, da ima pla nevidnosti, a med letenjem ga bo te ko obdr al na sebi; ta urok bo bolj a krinka. No, takole!" S palico ga je ni kaj ne no poil po glavi, a Harry se je tega komaj zavedal, saj se je poutil, kot bi mu nekdanji auror na njej razbil jajce. Zdelo se mu je n amre, da mu z mesta, na katerem je pristala palica, prek telesa mezijo hladni potoki nekak ne tekoine. "Dobro ste ga, Noru," je pohvalno pokimala Tanga, ki je zrla v fantov tre buh. Harry je spustil pogled in se zazrl v svoje telo oziroma tisto, kar je b ilo nekdaj njegov trup, pa zdaj niti najmanj ni spominjalo nanj. Nikakor ni bil namre nevide n, temve je bil natanko tak ne barve in odtenka kot kuhinjska omara za njim. Zdelo se je, da se je spremenil v love kega kameleona. "Pridi," ga je pozval Nerrga, ki je s palico odklenil stranska vrata. Skoznje so stopili na strievo pikolovsko pristri eno trato. " koda, nebo je brez enega samega oblaka," je zagodel nekdanji auror, ko je s arobnim oesom pregledal nebesni svod, nato pa se je zasukal k Harryju. "Dobro me poslu aj. Leteli bomo skupaj. Tanga bo tik pred tabo in glej, da se je bo dr al. Wulf te bo kril od spodaj, jaz bom za tabo in ostali bodo kro ili okoli nas. Ne gl ede na to, kaj se bo morda zgodilo, moramo vsi ostati na svojih mestih. e bi eden izmed nas umrl..." "Umrl?!" je zaskrbljeno ponovil Harry, a Nerrga se ni zmenil zanj. "... bomo drugi leteli dalje, ne bomo se ustavljali in ostali bomo na sv ojih mestih. e bodo onesposobili isto vse izmed nas, ti pa bo pre ivel, bo zate poskrbela za itnica, ki je e v pripravljenosti; e naprej leti proti vzhodu in pridru il i se ti bodo." "Kadar koli govorite o umiranju in smrti postanete neverjetno dobre volj e, Noru," se je namuznila Tanga, ki je Harryjev zaboj in Hedwigino kletko povezovala z

jermeni, viseimi z njene metle. "Samo razlagam mu, kak en je na nart, isto ni nisem dobre volje," je zagodel Nerrga. "Na a naloga je, da ga varno prepeljemo v tab, in e pri tem umremo..." "Nihe ne bo umrl," je s svojim globokim, mirnim glasom zatrdil gospod Kehomet. "Na metle, dobili smo prvo znamenje!" je posegel vmes Wulf, ki je zrl v nebo. Visoko nad njimi so med zvezdami za arele ivordee iskre in Harry je nemudoma uganil, da jih je spro ila arobna palica. Desno nogo je zavihtel prek Ognjene strele, se tesno oprijel njenega roaja in zautil, da metla komaj zaznavno drhti; bilo je, kot bi si elela konno spet poleteti. "Drugo znamenje so nam dali, gremo!" je glasno vzkliknil Wulf, ko so se visoko nad njimi spet zable ale iskre, tokrat zelene. Harry se je silovito odrinil od tal in vignil v nebo, urejeni kvadrati vr tov Ro marinove pa so se naglo skrili ter se zlili v ahovnico temnozelenih ter rnih zaplat. Hladni noni zrak mu je iz glave v hipu odpihnil strah pred zasli anjem na Ministrstvu in od veselja bi mu skoraj razgnalo srce; spet je letel, stran od Ro marinove, kot je sanjaril celo poletje, vraal se je k svojim :.. Za nekaj bo anski h trenutkov so se vse te ave raztopile v ni in postale nepomembne na ozadju irnega, zvezdnatega neba. "Na levo, ostro na levo, neki bunkelj zija gor!" je izza njega zavpil Ne rrga. Tanga ga je ubogala in Harry ji je sledil, pri emer je ele opazil, kako di vje niha njegov zaboj pod metlo mlade arovnice. "Vi je moramo... Vsaj e za pol kilometra!" je zahteval Noru. Ko so se dvignili, so se Harryju od mraza zaele solziti oi. Pod sabo ni vi del niesar ve, le drobne luke, ki so bile avtomobilski arometi in cestne svetilke. Morda sta dve izmed njih striev avtomobil... Dursleyjevi se najbr zdaj e vraajo v svojo prazno hi o, popolnoma razbesnjeni, ker so jih tako potegnili za nos... Harr y se je ob tej misli zadovoljno zasmejal in njegov glas je utonil v plapolanju arovni ki h pla ev, kripanju jermenov, ki so nosili potovalni zaboj, ter buanju vetra, kajti lete li so izjemno hitro. Bil je tako sreen kot e dolgo ne. Kaj sreen - zdaj se je ele zavedel, da je iv! "Zavijte na jug!" je zavpil Noru. "Pred nami je mesto!" Poleteli so desno in se tako izognili svetlikajoi se mre i lui. "Zdaj pa naravnost proti jugozahodu, kjer so tisti oblaki!" je zaklical Nerrga. "Skozi oblake pa e ne gremo!" mu je jezno odvrnila Tanga. "Do ko e bi nas premoilo!" Harryju je ob njenih besedah kar odleglo. Dlani, s katerimi je oklepal r oaj Ognjene strele, ni ve util, oital pa si je tudi, da se ni topleje oblekel, kajti zae njal se je tresti. Nerrgova povelja so sicer ubogali in zato so vsake toliko spremenili sme r. Harry pa kmalu ni le povsem priprl oi, temve so ga zaradi mrzlega zraka zaela boleti tudi u esa. Spomnil se je, da ga je na metli tako zeblo samo enkrat, takrat , ko je bil v tretjem letniku in se je njegovo mo tvo quidditcha sredi stra anske nevihte

pomerilo s Pihpuffovci. lani prednje stra e so z izjemo treh neprestano kro ili okoli njega kakor velikanske ptice roparice, sam pa je kmalu povsem izgubil obutek za as. Spra eval se je, koliko asa je e na metli. Gotovo je minila e najmanj ura. "Na jugozahod!" je zavpil Nerrga. "Avtocesti se moramo izogniti!" Harry je bil zdaj e tako premra en, da se mu je sto ilo po prijetno toplih in udobnih avtomobilih, ki so vigali pod njimi. Potem pa se je e bolj hrepenee spomnil pra ka fra ka. e res, da se ni prijetno divje sukati skozi dimnike, toda med plameni je toplo... Mimo njega je privr al Krallek Kehomet, igar uhan in ple asta glava sta se lesketala iz teme... Desno od njega se je prikazala Emmeline Vance, ki je v roki stiskala palico in se je ves as ozirala okoli sebe... A tudi ona ga je preletela, njeno mesto pa je zasedel Sturgis Podmore... "Za nekaj asa se usmerimo nazaj proti Stoktsu! Tako se bomo prepriali, e nam sledijo!" je zavpil Nerrga. "SI ISTO NOR, NORU?" je izpred Harryja zatulila Tanga. "Saj smo e vsi primrznili na metle! e bomo takole vijugali sem in tja, bomo na cilj prileteli ele naslednji teden! Sploh pa smo e skoraj tam!" "as je, da se zanemo spu ati!" se je izpod fanta razlegel Wulfov glas. "Za mano, Tanga, Harry!" Mladi arovnik se je pognal za Tango, ki se je strmo usmerila navzdol. Namenjeni so bili k najvejemu izmed vseh skupkov lui, kar so jih videli na poti, p roti v vse smeri razpotegnjeni, neskonni mre i, po kateri so bile posejane zaplate globoke rnine. Spu ali so se in spu ali, dokler Harry ni nazadnje razloil posameznih arometov ter svetilk, dimnikov in televizijskih anten. Pristati si je e lel im prej in preprian je bil, da ga bodo morali nato odmrzniti z metle. "Samo e malo!" je zaklicala Tanga in le nekaj sekund kasneje so se njene noge e dotaknile tal. Harry je pristal tik za njo in metlo razjahal sredi zanemarjene trate ma jhnega trga. Mlada arovnica je razvozlavala jermene, v katerih je bila fantova prtljaga, on pa se je drhte ozrl okoli sebe. Umazane fasade okoli kih hi niso bile videti ni kaj prijazne. Njihova okna so se motno lesketala v soju uline razsvetljave in kar nek aj jih je bilo razbitih, z vhodnih vrat se je lu ila barva in pred mnogimi stopni i, ki s o vodila do njih, so stali kupi nesnage. "Kje pa smo?" je vpra al Harry, a Wulf mu je tiho odvrnil: "Samo e malo potrpi." Nerrga si je s premrlo desnico nerodno segel za pla . "Pa te imam," je konno zamrmral in nad glavo dvignil nekaj, kar je e najbo lj spominjalo na srebrn v igalnik. Ukresal ga je in najbli ja ulina svetilka je s pridu enim pokom ugasnila. Ukresal ga je znova, ugasnila je e naslednja, in to je ponavljal, dokler niso sta li v domala popolni temi; na trg so medlo svetili le lunin srp in z zavesami zagrnjen a okna. "Od Dumbledorja sem si ga sposodil," je mrmraje povedal Nerrga in uga evalnik spravil v ep. "Tako, zdaj naj bunkeljni kar zijajo skozi okna. No, prid i, hitro."

Harryja je zgrabil za roko in ga prek trate ter ceste povedel do plonika. Wulf in Tanga sta za njima prinesla Harryjev zaboj, preostali lani prednje stra e pa so s palicami v rokah hodili ob njih. Fant je zasli al nekoliko udu en ritem disko glasbe, ki se je prebijala skoz i zaprto okno v zgornjem nadstropju najbli je hi e. Iz kupa nabreklih vre za smeti, ki se je dvigoval tik za zvito elezno ograjo njenega malega vrta, mu je v nosnice ud aril oster vonj po gnitju. "Na," je Nerrga proti Harryjevi ziluzirani dlani pomolil kos pergamenta. Nato je raz aril konico palice, mu jo podr al, da je lahko prebral, kaj pi e n a njem, in ukazal: "Tole hitro preberi in si zapomni." Fant se je zazrl v pergament. Tanka pisava se mu je zdela nekam znana, s icer pa je na listu pisalo: tab Feniksovega reda se nahaja v Londonu, na Trochnmrkowem trgu dvanajst. etrto poglavje Trochnmrkow trg 12 "Kaj je Feniksov...?" je hotel vpra ati Harry, a Nerrga ga je osorno preki nil. "Poakaj vendar, fant, da bomo noter!" Pergament mu je potegnil iz rok in k njemu prislonil konico palice, da s e je v gal, ter ga nato odvrgel na tla. Ko se je zvil in pornel, se je Harry znova ozrl okoli sebe. Stali so pred hi no tevilko enajst. Levo od nje je bila tevilka deset, desno p a trinajst. "Kje pa je...?" "Pomisli na tisto, kar si ravnokar prebral," mu je tiho ukazal Wulf. Harry je v mislih zael ponavljati pred kratkim prebrani stavek, in ko je pri el do besede dvanajst, so se med enajstico ter trinajstico nenadoma prikazala zmaha na vrata. Tem so sledila umazana okna in sivkaste stene, ki so sosednji hi i preprost o zrinile vstran. Harry je zijal in zijal. Iz enajstice se je nemoteno razlegala d isko glasba. Bunkeljni oitno niso niti zautili, da se nekaj dogaja. "Dajmo, dajmo," je zagodel Nerrga in ga s palico dregnil v hrbet. Mladi arovnik se je povzpel po kamnitih stopnicah in zaprepadeno zrl v vr ata, ki so se tako nenadno pojavila pred njim. Prebarvana so bila s rnim lakom, ki pa je e mono obledel in se je na ve mestih olu il. Imela so srebrno tolkalo, oblikovano kot kaa, ki lovi lastni rep. Kljuavnice in re e za po to ni bilo videti nikjer. Wulf je segel po palici in z njo na lahno udaril po vhodu. Zasli alo se je glasno krtanje tevilnih kljuavnic in ro ljanje varnostne veri ice. Vrata so se kripaje odprla.

"Kar vstopi, Harry," mu je za epetal nekdanji profesor za obrambo pred mranimi silami. "Ampak ne hodi iz ve e in niesar se ne dotikaj." Fant je prek praga stopil v mrano ve o. Zavohal je vlago, prah in sladkoben vonj po trohnobi, da mu je bilo, kot bi pri el v stavbo, ki bi jo morali e davno po ru iti. Ozrl se je prek ramen ter opazil, da mu drugi naglo sledijo, pri emer sta Wulf in Tanga poskrbela za njegovo prtljago. Le Nerrga je za trenutek postal na vrhnji stopnici in izpustil svetlobne krogle, ki jih je uga evalnik ukradel svedikam; pol etele so nazaj k arnicam in trg je v hipu za arel v oran ni svetlobi, nato pa je v hi o pri epal e Noru, ki je za sabo zaprl vrata. V ve i je bilo zdaj temno kot v rogu. "No, tako," je dejal in Harryja s palico spet usekal po glavi. Tokrat se je mlademu arovniku zazdelo, da se mu z glave prek telesa razli va nekaj vroega; Nerrga je oitno izvedel iluzionistinemu nasprotni urok. "Dokler ne pri gem svetilk, bodite isto pri miru," je nato za epetal nekdanji auror. Harryja so zaradi pridu enih glasov zbranih obhajale zle slutnje; vsi so s e vendar vedli, kot bi vstopili v dom umirajoega loveka. A kmalu je zasli al mehko sikanje in hip zatem so se vzdol celotne stene pri gale staromodne plinske luke. Plapolaje in slabotno so osvetlile stene, s katerih so se lu ile nekdaj prekrasne tapete, ter oguljeno preprogo, ki je potekala prek dolge ve e alobnega videza. S stropa se je lesketal lestenec, na debelo prepreden s pajevinami, na stenah pa so viseli portreti, katerih okvirji so bili zviti in stara platna potemnela. Harry je zasli al, da za letvico ob robu parketa nekaj krablja. Lestenec in svenik na bli nji mizici sta b ila oblikovana kot kaa. Od nekod so zadoneli nagli koraki in skozi vrata na koncu ve e se je nenadoma prikazala Ronova mama, gospa Weasley. Ko jim je pohitela naproti, se je prijazno nasmehnila, a Harry je opazil, da je precej bolj suha in bleda, kot je bila ob njunem zadnjem sreanju. "O, Harry, kako lepo te je spet videti!" je za epetala in ga objela tako n a tesno, da se je ustra il za svoja rebra. Nato ga je z rokami prijela za ramena, ga nekoliko odmaknila od sebe in si ga natanko ogledala. "Nekam bolehen se mi zdi . Spitati te bo treba, a danes bo moral e nekoliko potrpeti; veerja ne bo isto takoj." Zasukala se je h grui arovnikov, ki so stali za njim, in jih epetaje obvest ila: "Ravnokar je pri el in sestanek se je e zael." lane Harryjeve prednje stra e je to navdu ilo in eden za drugim so se razburjeno zdrenjali mimo njega proti vratom, skozi katera je ravnokar pri la gosp a Weasley, pri emer so se pridu eno pomenkovali. Fant je e hotel zakorakati za Wulfom, a Ronova mama ga je zadr ala. "Ne, Harry, sestanku lahko prisostvujejo le lani Reda. Ron in Hermiona st a zgoraj, kar k njima pojdi. Ko bomo konali, pa vas pokliemo na veerjo." e je hotela oditi, a se je domislila e neesa. "Pa pazi, da v ve i ne bo preve glasen," je za epetala.

"Zakaj?" "Ker ne bi rada, da se kaj zbudi." "Kako to mislite?" "Kasneje ti bom razlo ila, zdaj se mi mudi... Ne, akaj, najprej ti moram pokazati, kje ima sobo." Prst je prislonila k ustnicam in ga previdno popeljala mimo dolgih, od m oljev raz rtih zaves, ki so zakrivale del stene. Harry je domneval, da se za njimi skriv ajo vrata, a zadeve si ni mogel ogledati natanneje, kajti gospa Weasley ga je naglo povlekla naprej. Tako sta la e mimo velikega stojala za de nike, za katerega se je zdelo, da je izdelan iz noge, ki so jo odsekali trolu, in e sta se vzpenjala po stopnicah. Iz stene so trleli podstavki z glavami upadlih obrazov, in ko si je Ha rry eno izmed njih nekoliko bolj ogledal, se je izkazalo, da gre za glave hi nih vilin cev. Nosovi vseh so si bili precej podobni in mono so spominjali na pra iji rilec. Harry je bil z vsakim korakom bolj osupel. Kaj le ponejo v hi i, ki je nedv omno last strahotnega coprnika? "Gospa Weasley, zakaj...?" "Vse ti bosta razlo ila Ron in Hermiona, ljubek, meni se res stra no mudi," j e zmedeno za epetala gospa Weasley, in ko sta pri la na drugi podest, je e dodala: "No, tako. Vrata tvoje sobe so tista na desni. Ko bo sestanka konec, vas bom poklicala." In e je odhitela nazaj dol. Harry je prekal mrki podest in pritisnil na kljuko vrat, oblikovano kot k aa. Ko je odprl vrata, je za kratek hip zagledal mrano sobo z visokim stropom in dvema posteljama. Potem pa je glasno za ebetalo, temu je sledil prediren krik in vidno polje mu je povsem zastrla velika gmota zelo gostih las; Hermiona se je vr gla nanj ter ga objela tako silovito, da bi ga skoraj prekucnila, in okoli glav jima je razburjeno zafrfotal Ronov mali skovir. "Harry! Ron, pri el je, Harry je pri el! Sploh nisva sli ala, kdaj so te pripe ljali! Kako gre, povej! Je vse v redu? Si besen na naju? Gotovo si, vem, da so bila naj ina pisma isto neumna. Ampak ve ti nisva smela napisati, Dumbledorju sva morala prisei, da ti ne bova... Oh, toliko ti imava povedati, ti pa nama najbr tudi! Sli al a sva za morakvarje in za tisto zasli anje na Ministrstvu! To je naravnost nezasli ano in natanko sem si prebrala vse tiste statute ter odloke: nikakor te ne morejo izklj uiti, kajti v Odloku o omejitvi aranja mladoletnih oseb je len, ki doloa, da lahko ara , e se znajde v skrajni stiski." "Pusti mu vendar dihati, Hermiona," jo je miril Ron, ki je ves nasmejan zaprl vrata za Harryjem. Rdeelasi prijatelj je v zadnjem mesecu zrasel za vsaj deset centimetrov i n je bil zdaj zato e bolj suh ter preklast. A njegov dolgi nos in pege so bili tak ni ko t prej. Hermiona, katere obraz je od veselja e vedno kar sijal, je Harryja konno spustila. Preden pa je lahko odprla usta, se je po sobi razleglo mehko u tenje in z

vrha omare je poletelo nekaj belega ter pristalo na Harryjevem ramenu. "Hedwig!" Sne na sova je tlesknila s kljunom in ga prijazno pogrizljala po u esu, fant pa jo je pobo al po mehkem perju. "Do konca je bila zme ana," je povedal Ron. "Ko nam je zadnji prinesla tvoj a pisma, bi nas skoraj do smrti okljuvala, poglej..." Prijatelju je pokazal kazalec desnice, s katerega se je lesketala e lepo zaceljena, a precej globoka rana. "Aha, saj res," je prikimal Harry. "Oprosti, ampak, saj ve , konno sem hote l kaj izvedeti..." "e bi bilo po najinem, bi ti povedala vse, kar veva," je zatrdil Ron. "He rmioni se je isto trgalo. Rekla je, da si bo e kaj naredil, ko smo te tako odrezali, ampak Dumbledorju sva morala prisei..." "Da mi ne bosta niesar povedala," ga je prekinil Harry. "Vem, to sem sli al e od Hermione." Topli ar, ki ga je zautil v sebi ob pogledu na svoja najbolj a prijatelja, j e ugasnil in zautil je, kako mu je elodec preplavilo nekaj ledeno mrzlega. Kar naenkrat - potem ko je cel mesec hrepenel, da bi bili spet skupaj - si je za elel, da bi ga Ron in Hermiona pustila pri miru. Temu je sledila zoprna ti ina. Harry je samodejno bo al Hedwig, prijateljev pa ni niti pogledal. "Dumbledore je rekel, da je po njegovem tako najbolje," je previdno pove dala Hermiona. "Mja," je rekel Harry. Opazil je, da je sovin kljun pustil sledi tudi na njenih dlaneh, a prija teljica se mu zaradi tega ni prav ni smilila. "Po mojem je hotel rei, da si pri tvojih bunkeljnih e najbolj na varnem... " je poskusil pojasniti Ron. "Daj no?" ga je prekinil Harry in privzdignil obrvi. "So morakvarji napa dli tudi vaju?" "To ne... Ampak zato je nekaterim iz Feniksovega reda tudi naroil, naj pa zijo nate..." Drobovje mladega arovnika se je streslo, kot bi se spu al po stopnicah, pa bi mu zaradi nepazljivosti za hip grozilo, da bo padel. Da ga zasledujejo, so to rej vedeli vsi razen njega! "Rekel bi, da so me pazili bolj slabo," je odvrnil, pri emer se je zelo t rudil, da ne bi povzdignil glasu. "Kar sam sem moral poskrbeti zase." "Dumbledore je bil grozno jezen," je skoraj prestra eno povedala Hermiona. "Ko je izvedel, da je Tobakarolus od el pred koncem svoje stra e, sva bila sluajno zraven... Prav ustra ila sem se ga." " e dobro, da je od el," je hladno izjavil Harry. "e ne bi, jaz verjetno ne b i aral in bi me Dumbledore pustil na Ro marinovi do konca poletja."

"Pa te... Te isto ni ne skrbi, kako ti bo lo na zasli anju?" ga je tiho vpra al a prijateljica. "Ne," se je odrezavo zlagal. Zakorakal je stran od njiju in se s Hedwig, zadovoljno ugnezdeno na rame nu, razgledal po sobi. A ta nikakor ni bila tak na, da bi ga razvedrila Bila je temna in nedomana. Tapete so se lu ile s sten, na katerih je visela ena sama slika z bogato okra enim okvirjem, sicer pa povsem prazna. Ko je stopil mimo nje, se mu je zazdelo, da se mu je z nje nekdo nesramno zare al. Glavo je zasukal k njej, a na s liki ni bilo nikogar. "Zakaj je bilo torej Dumbledorju toliko do tega, da niesar ne izvem?" je vpra al, pri emer se je e naprej trudil, da bi bil njegov glas im bolj miren. "No, st a ga mogoe vpra ala, zakaj, ali se vama ni zdelo vredno truditi s tem?" Pogled je dvignil ravno dovolj hitro, da je opazil, kako sta se spogleda la oitno se je vedel natanko tako, kot sta se bala, da se bo. Zaradi tega je postal e bolj slabe volje. "Dumbledorju sva rekla, da bi ti rada povedala, kaj se dogaja," je rekel Ron. "Res, Harry. Ampak zdaj ima toliko dela, in odkar sva pri la sem, sva ga videla vs ega skupaj samo dvakrat. Vsaki nama je samo zabial, naj ti ne pi eva o em res pomembnem, saj bi sove lahko prestregli." "e bi Dumbledore to hotel, bi me nekako e obvestil, kaj se dogaja," je odrezal Harry. "Ne bo mi rekel, da zna sporoila po iljati samo s pomojo sov." Hermiona se je ozrla k Ronu, nato pa je priznala: "Tudi jaz sem pomislila na to. Ampak rekel je, da je zate bolje, e ne ve niesar." "Mogoe misli, da mi ne gre zaupat," je nala izjavil Harry in ju pozorno opazoval. "Ne bodi no neumen," ga je zavrnil Ron, a ne ravno odlono. "Ali pa, da ne zmorem sam poskrbeti zase." "Tega prav gotovo ne misli!" je zaskrbljeno ugovarjala Hermiona. "Zakaj sem potem moral tiati pri Dursleyjevih, medtem ko sta vidva tukaj? " se je vsulo iz Harryja, ki je postajal vedno bolj osoren. "Kako to, da vidva lahko vesta, kaj se dogaja?" "Saj ne veva!" ga je preprieval Ron. "Mami nama sploh ne pusti na sestank e; po njenem naj bi bila premlada..." Harry je zael vpiti nanj, e preden se je tega zavedel. "TOREJ VAMA NISO PUSTILI NA SESTANKE, REVKA?! PA KAJ! VSEENO STA BILA LAHKO TU! VSEENO STA BILA SKUPAJ! JAZ SEM MORAL CEL MESEC GLEDATI DURSLEYJEVE! VELIKO HUJ E TE AVE SEM E PREBRODIL KOT VIDVA OBA SKUPAJ, IN DUMBLEDORE TO VE - KDO JE RE IL KAMEN MODROSTI?! KDO SE JE ZNEBIL NEELSTINA?! KDO JE TAKO SEBE KOT TEBE, HERMIONA, OBRANIL PRED MORAKVARJI?!" Harry je zdaj na prijatelja zlil ves bes, ki se je v njem nabiral mesec dni. Bil je ogoren, ker mu nista niesar povedala, prizadet, ker sta bila skupaj brez njega, razjarjen, ker so ga zasledovali, ne da bi mu za to povedali - vseh teh ustev se je na pol sramoval, a zdaj so pljusknila prek pregrade. Ko je zael tuliti, mu je Hedwig prepla eno zletela z ramena in se vrnila na vrh omare, Volfram pa je zmedeno

zahukal ter jim zael e hitreje frfotati okoli glav. "KDO SE JE LANSKO LETO PREBIL MIMO ZMAJEV, SFING IN KAJ JAZ VEM KAK NIH NEMARNIH STVOROV E?! KDO JE NA LASTNE OI VIDEL, KAKO SE JE VRNIL MRLAKENSTEIN?! KDO MU JE MORAL POBEGNITI?! JAZ!" Ron je obstal z na pol odprtimi usti in bil je tako osupel, da sploh ni vedel, kaj naj ree, Hermiona pa je bila na robu solz. "AMPAK LE ZAKAJ BI MI MORALI POVEDATI, KAJ SE DOGAJA?! LE ZAKAJ BI SE KDO TRUDIL S TEM, DA BI MI TO SPOROIL?!" "Res sva ti hotela povedati, Harry, verjemi..." se je opravievala Hermion a. "RAVNO PRETEGNILA SE NISTA! SOVO BI MI E LAHKO POSLALA, PA EPRAV STA DUMBLEDORJU PRISEGLA..." "Saj sva mu res..." " TIRI TEDNE SEM TIAL NA RO MARINOVI, KRADEL IZ SMETNJAKOV ASOPISE IN POSKU AL UGANITI, KAJ SE DOGAJA..." "Hotela sva ti..." "NAJBR STA SE GROZNO ZABAVALA NA MOJ RAUN, KAJNE, KO STA BILA TUKAJ TAKO LEPO PRI KORITU, JAZ PA..." "Ne, verjemi, ni nama ni bilo prijetno..." "Harry, stra no nama je al, res!" je obupano vzkliknila Hermiona in oi so se ji lesketale od solz. "Popolnoma prav ima ; e bi bila sama na tvojem mestu, bi bila do konca besna!" Harry je jezno in ves zasopel nekaj asa zijal vanjo, nato pa se je spet z asukal vstran ter zael nemirno korakati po sobi. Hedwig je e vedno emela na vrhu omare in nataknjeno je zaskovikala nanj. Temu je sledila dolga ti ina, ki jo je motilo l e alobno kripanje desk pod stopali mladega arovnika. "Kje sploh smo?" je nazadnje jezno vpra al prijatelja. "V tabu Feniksovega reda," mu je nemudoma povedal Ron. "Pa bi mi e kdo povedal, kaj je ta Feniksov...?" "Skrivno dru tvo," je hitro pojasnila Hermiona. "Vodi ga Dumbledore, njego v ustanovitelj, sicer pa so lani Reda arovniki, ki so se e borili proti Saj Ve Komu." "In kdo so ti arovniki?" je vpra al Harry, ki se je konno ustavil, roke pa j e zatlail v epe. "Kar nekaj jih je..." "Midva sva jih videla okoli dvajset," je povedal Ron, "ampak prepriana sv a, da jih je e ve." Ker nista takoj nadaljevala, je njun prijatelj spet zael besno bol ati. "No!?" ju je spodbodel in pogledoval od enega k drugemu. "Em," je prestra eno zame ikal Ron. "Kaj - no?" "Povejta mi e, kaj je z Mrlakensteinom!" je zatulil Harry, da sta se oba zdrznila. "Kaj se dogaja? Kje je? Kaj smo e storili, da bi ga zaustavili?" "Saj sva ti povedala, da naju ne spustijo na sestanke Reda," ga je ivno opozorila Hermiona, ko jo je Harry grdo premeril, pa je hitro dodala: "O podrobnostih zato ne veva niesar, res pa je, da se nama vsaj pribli no dozdeva, kaj ponejo in naklepajo." "Fred in George sta namre izna la U esne podalj ke," je pristavil Ron. "U esne...?" "Podalj ke, ja. Ampak zadnje ase si z njimi ne moremo kaj dosti pomagati, ker je mami izvedela zanje in je seveda poblaznela. Dvojka sta jih morala skriti, sicer bi jima jih vse do zadnjega vrgla v smeti. Preden se ji je posvetilo, kaj ponemo,

pa smo z njihovo pomojo izvedeli marsikaj. Tako vemo, da nekateri lani Reda zasledujejo znane Jedce smrti..." "Drugi pa posku ajo v dru tvo privabiti nove lane..." ga je dopolnila Hermiona. "In spet tretji nekaj stra ijo," se je spomnil Ron. "Kar naprej govorijo o tem, kdo je na vrsti za stra o." "Torej neprestano nekaj stra ijo, kaj? Mogoe mene?" ju je posmehljivo pobaral njun prijatelj. "O," je rekel Ron. Harry je prhnil. Spet je zael korakati po sobi in oziral se je v vse mo ne smeri, le prijateljev ni niti o inil. "Kaj pa sta torej poela ves ta as, e vama niso pustili na sestanke?" je osorno vpra al. "Pisala sta mi, da imata veliko dela." "Saj ga imava e zmeraj," je hitro povedala Hermiona. "Ta hi a je potrebna temeljite dekontaminacije. Celo venost je bila prazna in zato so se v njej razmno i li razni kodljivci in e huj e rei. Zaenkrat smo uspeli oistiti kuhinjo, veino spalnic in mislim, da bo jutri pri la na vrsto dnevna sobaaaaaaaaa!" Po sobi sta se razlegla dva poka in kar naenkrat sta se sredi nje pojavi la dvojka Fred ter George, Ronova starej a brata. Volfram je prepla eno zahukal in kot blisk vignil na omaro k Hedwig. "Nehajta e s tem, lepo vaju prosim!" je Hermiona slabotno rotila dvojka, k i sta imela lase prav tako ivordee barve kot Ron, a sta bila nekoliko monej e postave in manj a. " ivijo, Harry," se mu je zare al George. "Se nama je zdelo, da sli iva tvoj milozvoni glas." "Jeze res ne more takole tlaiti vase, daj si vendar du ka," se mu je zare al Fred. "isto mo no je namre, da je sto kilometrov stran e vedno kak en lovek, ki te ni sli al." "Torej sta polo ila izpit za udejanjanje?" je zagodrnjal mladi arovnik. "Z odliko," se je pohvalil Fred, ki je dr al v rokah nekaj udnega, e najbolj podobnega izjemno dolgi vrvici ko ne barve. "e bi pri la po stopnicah, bi vama to vzelo samo trideset sekund ve," ju je opozoril Ron. "as je zlato, ljubi bratec," mu je odvrnil Fred. "Sploh pa imajo zaradi Harryjeve blagoglasnosti najini U esni podalj ki hude motnje." Pokazal je na vrvico in Harry je ele zdaj opazil, da dr i v dlani le njen k onec, sicer pa se zvija pod vrata sobe. "Rada bi sli ala, o em se pogovarjajo na sestanku," je e dodal George. "Bodita previdna," jima je svetoval Ron. "e vaju mami spet dobi..." "Tokrat je vredno tvegati," ga je zavrnil Fred. "Spodaj se odvija ena pomembnej ih debat." Takrat so se odprla vrata in skoznje je pokukala dolga rdea griva. "O, ivijo, Harry!" ga je veselo pozdravila Ronova sestrica, Ginny. "Se mi je zdelo, da sem te sli ala." Nato se je zasukala k dvojkoma in rekla: "Z U esnimi podalj ki si ne bosta mogla pomagati. Kuhinjska vrata je mami obdelala z urokom zrakotesnosti." "Kako to ve ?" jo je osuplo, a obenem skrajno razoarano vpra al George. "Tanga me je nauila, kako se isto enostavno preveri, e je na nekem predmetu ta urok," je povedala Ginny. "Vanj preprosto vr e , kar ti pride pod roke, in e ga nikakor ne more zadeti, je zrakotesen. Vrata sem s stopni a kar nekaj asa

obmetavala z govnobombami, pa jih je vse poneslo stran od njih. Kar pozabi, da b i U esne podalj ke spravil skozi pranjo pod njimi." Fred je razoarano zavzdihnil. " koda. Pa tako me zanima, kaj ima za bregom dobri stari Raws." "Raws!" je preseneeno ponovil Harry. "Je tukaj?" "O ja," je pritrdil George, previdno zaprl vrata in sedel na eno izmed p ostelj, Fred in Ginny pa sta sledila njegovemu zgledu. "Na sestanku naj bi poroal, kaj pone. Za nekaj grozno skrivnostnega gre." "Te ak butasti," je svojega profesorja mimogrede in zdolgoaseno ozmerjal Fred. "Zdaj je na na i strani," ga je oitajoe opomnila Hermiona. Ron je prhnil. "Pa je vseeno zate en in butast. Pomisli samo, kako nas pogleda vsaki, ko se sreamo." "Tudi Bill ga ne mara," je rekla Ginny, kot bi bilo to vse, kar je o tem rei. Harry je bil e vedno jezen, toda prihod dvojkov ga je zmedel, poleg tega p a je bil eljan novic. Predvsem slednje ga je dovolj zamotilo, in pozabil je, da bi z veseljem e malo rjovel. Sedel je na drugo posteljo, nasproti ostalih. "Je torej tukaj tudi Bill?" je vpra al. "Mislil sem, da ima slu bo v Egiptu. " "Zaprosil je za neko uradni ko mesto, saj mu je bilo toliko do tega, da bi se vrnil domov in pomagal Feniksovemu redu," je pojasnil Fred. "Pravi, da grobnice zelo pogre a, a kolikor vem, je v resnici e isto pozabil nanje." Oba dvojka sta se ob teh besedah zare ala. "Zakaj?" je vpra al Harry. "Se spomni na e ljube Fleur Delacour?" je rekel George. "Pri Gringottu se j e zaposlila, menda zato, da bi izbolj ala zvojo angle d ino..." "In Bill jo nenavadno pogosto in truira," se je muzal Fred. "Tudi Charlie je lan Reda," je povedal George, "a on je e vedno v Romuniji . Dumbledore bi rad, da se nam pridru i im ve arovnikov iz tujine, in Charlie posku a v prostem asu navezati stik z njimi." "Zakaj pa niste te naloge dali Percyju?" se je zaudil Harry. Kolikor je bilo njemu znano, je tretji, najstarej i izmed bratov Weasley d elal na Ministrstvu za aranje, natanneje na Sekretariatu za mednarodno sodelovanje med arovniki. Toda ob prijateljevih besedah so se fantje in Hermiona pomenljivo spogledali. "Percyja vprio mami in oija raje ne omenjaj," ga je posvaril Ron, pri emer je bil njegov glas nenavadno napet. "Zakaj?" "e ga kdo samo omeni, oi razbije prvo re, ki mu pride pod roke, mami pa zane jokati," je povedal Fred. "Grozno je," je alostno prikimala Ginny. "Po mojem nam je brez njega e bolje," je jezno dostavil George, ki je bil sicer vedno dobre volje. "Kaj pa se je zgodilo?" je vpra al Harry. "Z oijem sta se poila," je pojasnil Fred. "Oija e nisem videl, da bi se kdaj tako razjezil. e pri nas kdo vpije, je po navadi to mami."

"Do tega je pri lo prvi teden poitnic," je pripoved prevzel Ron. "Ravno smo se nameravali pridru iti Redu, ko se je Percy vrnil domov in na m povedal, da je napredoval." "Resno?" se je zaudil Harry. Dobro je sicer vedel, kako si Percy eli im hitreje povzpeti na im vi ji polo aj. A po drugi strani se mu je zdelo, da se Ronov brat na Ministrstvu ni ravn o izkazal: kljub temu da je bilo to skoraj nemogoe, je vendarle spregledal, kako je z njegovim nadrejenim, ki ga je imel lord Mrlakenstein povsem v oblasti (tega sice r e vedno ni verjel nihe na Ministrstvu in prepriani so bili, da se je gospodu Huleshu preprosto zme alo). "Ja, tudi nas je presenetil," je prikimal George, "saj je zaradi Hulesha za el v precej nje te ave, odredili so preiskavo in tako dalje. Komisija je Percyju oitala, d a bi moral opaziti, kako je z njegovim efom, in o tem obvestiti nadrejene. Ampak sa j pozna Percyja. Hulesh mu je tako reko dovolil, da sekretariat vodi, kakor ga je volja, in na bratec se nad tem nikakor ni prito eval." "Zakaj je potem napredoval?" "Natanko to smo se vpra ali tudi mi," je hitro prikimal Ron; ko je Harry n ehal vpiti, mu je krepko odleglo in zdaj si je mono prizadeval, da bi pogovor tekel da lje. "Ko je pri el domov, ga je kar razganjalo od va nosti - e bolj kot po navadi, e si to sploh lahko predstavlja - in oiju je povedal, da so mu ponudili slu bo v Schushmaarjevi pisarni. In kak no! Niti leto ni minilo, odkar je konal Bradaviarko, pa naj bi postal ministrov osebni pomonik. Jasno, priakoval je, da bo oi tega vesel." "Pa ni bil," je emerno odkimal Fred. "Zakaj ne?" je vpra al Harry. "Hja, Schushmaar si menda na vse mo ne naine in zelo ostro prizadeva, da bi vsi z Ministrstva prekinili stike z Dumbledorjem," je povedal George. "Na ravnatelj zadnje ase tam ni preve priljubljen," je dodal Fred. "Veina arovnikov, ki delajo na Ministrstvu, je tako ali tako prepriana, da se Saj Ve Kdo n i vrnil. Dumbledore naj bi po njihovem to razgla al le zato, da bi jim povzroal te ave. " "Oi pravi, da jim je Schushmaar dal jasno vedeti, naj z Ministrstva im pre j spokajo vsi, ki se mislijo bratiti z ravnateljem Bradaviarke," je nadaljeval Geor ge. "S tem je mislil tudi na oija, saj zanj ve, da sta se z Dumbledorjem vedno dobro razumela. Poleg tega pa naj bi bil na oi po ministrovem tudi stra en udak, ker se tako zanima za vse, kar je v zvezi z bunkeljni." "Ampak kak no zvezo ima to s Percyjem?" je zmedeno vpra al Harry. "Ravno zdaj bom pri el do tega. Po oijevem je Schushmaar ponudil Percyju slu bo ministrovega osebnega pomonika samo zato, da bi lahko vohunil za nami... in Dumbledorjem." Harry je tiho za vi gal. "e je to povedal Percyju, ga gotovo ni spravil v dobro voljo," je menil. "Kje pa, na bratec je ponorel, zme alo se mu je. Rekel je... da se je moral otepati oijevega slabega slovesa, e odkar je pri el na Ministrstvo, oital mu je, da smo bili prav zaradi njega vedno... Saj ve , pretirano dosti denarja res ni bilo p ri

hi i..." "Kaj?!" je nejeverno vzkliknil Harry. "Saj pravim," je prikimal Ron in s pridu enim glasom nadaljeval: "A to e ni bilo vse. Oiju je vrgel v obraz, da je nor, ker teka za Dumbledorjem. Ta naj bi po njegovem prav silil v te ave in bo za sabo potegnil tud i oija, on sam - Percy - pa dobro ve, da je treba dr ati z Ministrstvom. e nameravata njegova star a po poti izdajalcev, je e rekel, bo vsem dal jasno vedeti, da nima ve dru ine. e istega veera je spokal svoje stvari in od el. Zdaj ivi tukaj, v Londonu." Harry je tiho zaklel. Percy mu je bil izmed vseh Ronovih bratov od nekda j najmanj pri srcu, a nikoli si ni mislil, da bi lahko gospodu Weasleyju rekel kaj tak nega. "Mami je e vedno vsa iz sebe," je alostno dodal Ron, "in kar naprej joka. Kmalu po tistem se je odpravila v London samo zato, da bi se pogovorila s Percyj em, pa jo je vrgel ez prag. Kaj naredi, kadar se z oijem sreata na Ministrstvu, ne vem. Verjetno se pretvarja, da ga sploh ne vidi." "Ampak Percy vendar ve, da se je Mrlakenstein vrnil," se je mr il Harry. "S aj ni neumen. Gotovo mu je jasno, da va i star i ne bi toliko tvegali brez razloga." "Mja, med prepirom je beseda padla tudi nate," je povedal Ron in na skri vaj o inil prijatelja. "Percy je oiju oital, kako lahko verjame na besedo olarju, za katerega vsi vedo... No, oitno je bilo, da ti on ne zaupa." "Preve bere Prero ke novice," je kislo izjavila Hermiona, drugi pa so ji prikimali. "Kaj hoe rei s tem?" jo je vpra al Harry in se ozrl po zbranih, ki so ga vsi po vrsti previdno opazovali. "A nisi... Nisi bral Novic?" je ivno izdavila prijateljica. "Seveda sem jih!" "Pa si jih... Si jih bral temeljito?" ga je e bolj zaskrbljeno vpra ala. "No, prav podrobno jih res nisem," je priznal. "e bi bilo v njih kaj o Mrlakensteinu, bi bilo na prvi strani." Ob coprnikovem imenu so se vsi zdrznili, Hermiona pa je Harryju naglo pojasnila: "Da bi se ti posvetilo, kaj se gredo, bi jih moral prebirati res natanno. Sicer pa... sicer pa te omenjajo po nekajkrat na teden." "Tega res nisem opazil..." "e si samo preletel naslovno stran, gotovo ne," je odkimala. "V pomembnej ih lankih o tebi ni nikdar govora. Tako, bolj mimogrede se spotaknejo obte, ampak odnehajo pa ne." "Ampak e zmeraj ne..." "V bistvu so hudo nesramni," je nadaljevala s prisiljeno mirnim glasom. "Nadaljujejo pa od tam, kjer je konala Rita." "Ampak ta ne pi e ve, kajne?" "O ne, Rita e dr i obljubo. Saj druge izbire tako nima," je zadovoljno pove dala Hermiona. "Ampak polo ila je temelje za tisto, kar ponejo zdaj." "In kaj ponejo?" je nepotrpe ljivo vpra al Harry. "Se spomni , kako je pisala, da kar naprej pada v nezavest, da ti kljuva v brazgotini in tako dalje?" "O ja," je pritrdil mladi arovnik, saj nikakor e ni pozabil zgodbic, ki ji h je o njem napletala Rita Brentsell. "No, zdaj o tebi pi ejo kot o fantu, ki je nekoliko premaknjen, neprestano

i e pozornosti in misli, da je veliki tragini junak," je povedala tako naglo, kot da je za Harryja manj neprijetno, e tak ne stvari izve hitro. "V lanke vekrat podtaknejo kak no pikro na tvoj raun. Kadar poroajo o kak ni za lase privleeni zgodbici, na primer napi ejo ,Tak nih pravljic se ne bi sramoval trobiti naokrog niti Harry Potte r'. e koga doleti sme na nesrea ali kaj podobnega, pa lanek konajo z ,Upajmo, da nima na elu brazgotine, sicer bomo morali kmalu po bo je astiti e njega'." "isto ni mi ni do tega, da bi me kdo astil..." je razjarjeno ugovarjal mlad i arovnik. "Vem, da ti ni," ga je hitro in prepla eno prekinila Hermiona. "Vem. Ampak saj ti je jasno, kaj imajo za bregom, kajne? Dosegli bi radi, da ti iv arovnik ne bi v e verjel. Vse hoejo prepriati, da si nekoliko omejen fant, ki mu ne gre zaupat: da b i bil slaven, naokrog trosi neverjetne zgodbice." "Nikoli nisem prosil... Nikakor noem... Mrlakenstein mi je ubil star a!" je izdavil Harry. "Slaven sem postal, ker ju je ubil, mene pa ni mogel! Kdo si eli, da bi slovel po tem?! Kaj vse bi dal, da se to ne bi zgodilo in nikdar ne bi..." "Mi to e vemo, Harry," mu je iskreno zatrdila Ginny. "Da sta te napadla morakvarja, seveda niso niti omenili," je nadaljevala Hermiona. "Nekdo jim je ukazal, naj zamolijo sicer izjemno razburljivo poroilo: morakvarji so vendar u li izpod nadzora! A po drugi strani zaenkrat tudi ni bilo g ovora o tem, da si prekr il Statut diskretnosti. Prepriani smo bili, da bomo to prebrali naslednji dan, saj bi s takim lankom lahko pri bralcih e utrdili preprianje, da si samo skrajno butast va i. No, pri li smo do sklepa, da s tem e akajo. Ko te bodo vrgli z Bradaviarke, pa te bodo brez konca in kraja vlaili po blatu..." Za hip je premolknila in nato naglo dodala: "Hoem rei, e te bodo, seveda. V primeru, da se bodo dr ali lastnih zakonov, nimajo za to nobene pravne podlage in zasli anje pred komisijo je povsem brez smisla." S tem so se spet vrnili k zasli anju, o katerem Harry nikakor ni hotel razmi ljati. im prej je hotel zamenjati temo, a ni mu je bilo treba iskati dolgo, k ajti takrat so zasli ali, da se jim pribli ujejo koraki. "Ojej!" Fred je U esni podalj ek sunkovito povlekel k sebi, nato pa je spet glasno poilo in z Georgem sta se izdejanila. Komaj nekaj sekund kasneje je skozi vrata pogledala gospa Weasley. "Sestanka je konec in zdaj bomo veerjali," je povedala. "Vsi komaj akajo, da te spet vidijo, Harry. Sicer pa me zanima, kako so se pred kuhinjskimi vrati zna l e vse tiste govnobombe." "Najbr jih je tja skotalil Krivo ap," se je gladko zlagala Ginny. "Tako rad se igra z njimi." "Aha," se je namr ila njena mama. "Mislila sem, da jih je prednje nala natresel Spack. Pogosto nam nala nagaja. No, kakor koli, ne pozabite, da v ve i ne smete biti preve glasni. In, Ginny, le kaj si poela, da ima roke tako umazane? Glej, da si jih bo pred veerjo umila." Weasleyjeva najmlaj a se je obrnila k prijateljem in zavila z omi, nato pa

sledila mami iz sobe. Harry je tako ostal sam z Ronom in Hermiono. Oba sta ga opazovala zaskrbljeno, kot bi se bala, da bo, zdaj ko so ostali od li, spet zael vp iti. Ko je videl, kako ivna sta, ga je postalo nekoliko sram. "Glejta..." je zamrmral, toda Ron je zmajal z glavo, Hermiona pa je tiho rekla: "Vedela sva, da bo jezen, Harry, in prav ni nisva u aljena. Ampak verjemi nama, da sva Dumbledorja res posku ala prepriati..." "Ja, saj verjamem," jo je prekinil. e je razmi ljal, o em bi se lahko pogovarjali, da ne bi nazadnje spet prista li pri ravnatelju. im je pomislil nanj, je namre v njem spet zaelo vreti. "Kdo je Spack?" je vpra al. "Hi ni vilinec, ki ivi tu," je povedal Ron. "isto je usekan. Tak nega kozla nisem sreal e nikdar." Hermiona ga je grdo pogledala. "Usekan pa res ni, Ron." "Njegov edini ivljenjski cilj je, da mu odsekajo glavo in jo pribijejo na podstavek poleg betice njegove mame," je razdra eno odvrnil Ron. "Se ti to zdi normalno, Hermiona?" "No, ve kaj... Nekoliko nenavaden je res, ampak ne po svoji krivdi." Ron je zavil z omi. "Hermiona e zmeraj ne more pozabiti na tisti svoj bruh v," je navrgel. "Kolikokrat sem ti e rekla, da se ne ree bruh v," je ogoreno ugovarjala njuna prijateljica, "temve b, r, u, h, v - Bratov ina razsvetljevalcev ubogih hi nih vilincev. Sploh pa tudi Dumbledore pravi, da bi morali biti do Spacka prijazni." "Ja, no," je zavzdihnil Ron. "Pridita, gremo e dol, laen sem." Res so se odpravili iz sobe, a e preden sta se Harry in Hermiona lahko spustila za njim po stopnicah... "akajta!" je Ron stegnil roko, da ju je ustavil. " e zmeraj so v ve i, poslu ajmo, mogoe bomo kaj izvedeli." Vsi trije so previdno pokukali prek ograje. Mrana ve a pod njimi je bila na bito polna arovnikov, med katerimi so bili tudi vsi lani Harryjeve stra e. Napeto in epetaje so se pogovarjali, sredi njih pa je stal uitelj, ki je Harryju najmanj pri rasel k srcu: profesor Raws s svojim izrazitim nosom in venomer mastnimi rnimi lasmi. Mladi arovnik se je nagnil e nekoliko naprej, kajti zelo ga je zanimalo, kak no nalogo je Red dodelil Rawsu... Mimo Harryjevega nosu je od zgoraj pribingljala tanka vrvica ko ne barve. Dvignil je pogled in na podestu nad sabo zagledal dvojka, ki sta U esni podalj ek previdno spu ala proti grui v ve i. Toda ta se je trenutek kasneje e zaela pomikati proti vratom in kmalu je niso mogli ve videti. "Prekleto," je za epetal Fred in Podalj ek potegnil k sebi. Vhodna vrata so se odprla in nato zaprla. "Raws nikdar ne je tu," je Ron tiho povedal Harryju. " e dobro, ne? No, pridita." "Ne pozabita, da moramo biti v ve i isto tiho," ju je opomnila Hermiona. Ko so se spu ali ob steni z glavami hi nih vilincev, so pred vhodnimi vrati zagledali Wulfa, gospo Weasley in Tango, ki so z raznimi uroki zaklepali tevilne kljuavnice. "Jedli bomo v kuhinji," je trojici za epetala Ronova mama, ko so se sreali pod stopni em. "Harry, po prstih pojdi prek ve e, vse do tistih vrat tamle..." TRESK. "Tanga!" je obupano vzkliknila gospa Weasley, ki se je e zasukala. "Grozno mi je al!" se je opravievala Tanga, ki je telebnila po tleh. "Tist o stojalo za de nike je res od hudia, e drugi sem se spotaknila obenj..."

Stavka ni uspela povedati do konca, kajti preglasilo jo je grozljivo in neverjetno predirno vre anje. Od moljev raz rte zavese, mimo katerih je nekoliko prej el Harry, so se sunkovito razprle, a za njimi ni bilo vrat. Fant je za trenutek pomislil, da gle da skozi okno, za katerim tii starka s rno epico, ki krii in krii, kot bi jo muili. Potem pa se mu je posvetilo, da gre za portret v naravni velikosti. Toda kak en portret je bil to! Res bi lahko prisegel, da je enska na njem iva. Vsekakor je bila skrajno neprijetnega videza. Iz ust ji je mezela slina, gledala je z belim in rumenea ko a na obrazu se ji je napela do skrajnosti, tako na iroko je razprla usta. Zaradi njenega vre anja so se prebudili tudi ostali portreti vzdol celotne ve e in vpitje se je zaelo razlegati tudi z njih. Hrup je postal tako nevzdr en, da j e Harry dejansko priprl oi in si na u esa pritisnil dlani. Wulf in Ronova mama sta stekla k zavesam ter jih poskusila zagrniti prek starke. A to jima nikakor ni uspelo in babnica je vre ala samo e glasneje, pri tem pa zamahovala s svojimi krempljastimi rokami, kot bi jima hotela izpraskati oi. "Izmeki! Izprijenci! Pankrti nesnage in greha! Mulati, mutanti, nakaze, poberite se od tod! Kako si drznete oskruniti hi o mojih prednikov...?!" Tanga se je na vse pretege opravievala in te ko trolovo nogo je znova postavila pokonci, gospa Weasley pa se zanjo sploh ni zmenila. Ugotovila je, da ji zaves nikakor ne bo uspelo zagrniti, zato je pohitela vzdol ve e in ohromila en portret za drugim. A ni e pri la do zadnjega, ko se je skozi vrata nasproti Harryja v ve o pognal mo ki z dolgimi lasmi. "Utihni, ti grozljiva stara ve a! UTIHNI!" je zarjovel in zgrabil zavese, n ad katerimi je obupala Ronova mama. Starkin obraz je pobledel. "Tiiiiii!" je zavre ala in ob pogledu na dolgolasca bi ji oi skoraj vrglo iz jamic. "Izdajalec lastne krvi! Izrodek, ki je v sramoto svojim prednikom! Niti tvoja ma ti ne prenese pogleda nate!" "Utihni E! UTIHNI!" je ni manj besno rohnel mo ak, nakar mu je skupaj z Wulfom vendarle uspelo zagrniti zavese. Starkino vre anje je utihnilo in na ve o je legla odmevajoa ti ina. Harryjev boter Sirius se je nekoliko zasopel obrnil k svojemu kr encu in si lase z vajeno kretnjo pomedel s ela. " ivijo, Harry," ga je emerno pozdravil. "Vidim, da ti moje mame ne bo treb a predstavljati." Peto poglavje Feniksov red "Tvoje...?" "Moje ljube mamice, ja," se je namrdnil Sirius. " e cel mesec jo posku amo sneti z zidu, pa nam ne uspe. Na sumu jo imam, da je platno prepojila z limaninim

zvarkom. No, pojdimo dol, preden se spet zbudi." "Ampak kaj portret tvoje mame sploh pone tukaj?" se je udil Harry, ko je z a botrom stopil skozi vrata, ki so vodila na ozko kamnito stopni e. "Ti ni nihe povedal, da je to hi a mojih star ev?" se je namr il Sirius. "No, pravzaprav je e nekaj asa moja, saj sem poslednji Black, in zdaj sem jo Dumbledorju ponudil za tab. To pa je menda tudi vse, kar lahko storim za Red." Harry je priakoval, da ga bo boter vesel, a njegov glas je bil zagrenjen in trpek. Sledil mu je do konca stopni a, nato pa skozi vrata, ki so vodila v kletno kuhinjo. Ta je bila precej prostorna, obdajale so jo kamnite stene in bila je pra v tako temana kot ve a. Najmonej i vir svetlobe so bili plameni, ki so se sukljali na odprtem kaminu v steni nasproti vrat, po zraku pa so se kakor megla prek bojnega polja vlekli prameni pipinega dima. Skoznje je Harry opazil grozee obrise te kih eleznih kotlov in ponev, ki so viseli z mranega stropa. Za sestanek so v prostor znosili mnogo stolov, ki so stali okoli dolge l esene mize, prepolne pergamentnih zvitkov, a in praznih vinskih steklenic, poleg tega pa je na njej le al tudi precej velik kup kuhinjskih krp. Na drugem koncu mize sta s staknjenimi glavami sedela Arthur Weasley in njegov najstarej i sin, Bill. Gospa Weasley se je odka ljala. Njen suhljati mo , igar ple o so obdajali rdei lasje, oi pa oala z ro evinastim okvirjem, se je ozrl in skoil na noge. "Harry!" je vzkliknil in hitro stopil vzdol mize, da bi ga pozdravil. "Ka ko lepo te je spet videti." Ko mu je segel v roko, je pogled mladega arovnika za hip zdrsnil k Billu. Ta je svoje dolge lase e vedno povezoval v konjski rep, a bolj zanimivo je bilo to, da je v tistem trenutku zael naglo pospravljati pergamentne zvitke, ki so ostali na mizi. "Ste pri li sem brez te av?" je zaklical Harryju in posku al hkrati pobrati de set zvitkov. "Noru vas torej ni prisilil, da ste prileteli v London prek Grenlandije? " "Posku al nas je e," je povedala Tanga. Stopila je k Billu, da bi mu pomagala, pri emer je prek zadnjega pergamen ta zvrnila sveo. "O, ne... Res mi je al..." " e dobro, dragica, e dobro," je obupano izdavila gospa Weasley. Z zamahom palice je s pergamenta odstranila vosek, pri tem pa se je zabliskalo in soj arovnije je presvetlil list. Harry je tako za hip opazil, da je na njem tloris neznane stavbe. Ronovi mami ni u lo, da je videl, kaj je na pergamentu. Naglo ga je zvila in ga porinila Billu v roke, eprav je imel e tako prepolno naroje. "Tak ne rei bi morali pospraviti takoj po koncu sestanka," je zagodla, nato pa se je odpravila k staromodni kredenci in segla vanjo po kro nike. Bill je izvlekel palico, zamrmral ,Spuhtis!' in zvitki so izginili. "Sedi, Harry," ga je povabil Sirius. "S Tobakarolusom se e poznata, kajne ?" Tisto, kar je imel mladi arovnik za kup krp, je nadu no zahrkalo, nato pa s e je

sunkoma prebudilo. "Ja, prosim?" je zaspano zamomljal Tobakarolus. "Aha, glede tega se popolnoma strinjam s Siriusom..." Svojo zelo umazano dlan je dvignil v zrak, kot bi glasoval, njegove rdeka ste oi pa se nekako niso mogle osredotoiti na nobenega izmed zbranih. Ginny se je zahihitala. "Sestanka je konec, Tobi," mu je pojasnil Sirius in vsi so posedli. "Har ry je pri el." "Aja?" se je zaudil Tobakarolus in z oto nimi omi, prek katerih so mu viseli razmr eni prameni rdekastih las, je za emel v mladega arovnika. "Pa res, madoni . Je s tabo vse v redu, Harry?" "Je," je prikimal fant. Neurejeni arovnik je zael ivno brskati po epih, pri emer je e vedno zijal vanj, nazadnje pa je na plano privlekel zdelano rno pipo. Vtaknil jo je v usta, s i jo s palico pri gal in krepko povlekel. V nekaj sekundah so ga povsem ovili nabuhli obl aki zelenkastega dima. "Pravzaprav bi se ti moral opraviiti," je izjavil glas, ki se je prebil s kozi smrdljive meglice. "Zadnji ti reem, Tobakarolus," je zaklicala gospa Weasley, "da ne pri igaj tiste rei v kuhinji, posebej ne tik pred veerjo!" "Aja, saj res," se je spomnil neurejeni arovnik. "Oprosti, Molly." Ko je pipo spravil nazaj v ep, se je oblak v hipu razkadil, a za njim je ostal oster vonj, ki je spominjal na smrad goreih nogavic. "In e hoete kaj za pod zob e pred polnojo, mi boste morali pomagati," je Ronova mama nagovorila preostale. "Ne, ti kar sedi, Harry, za tabo je dolga pot. " "Kaj naj naredim, Molly?" se je navdu eno ponudila Tanga in stopila k njej . Gospa Weasley jo je zaskrbljeno ustavila. "Em, tebi tudi ni treba pomagati, Tanga, saj e ves dan dela ." "Ne, ne, z veseljem bi kaj naredila!" je dobrovoljno zatrdila mlada arovn ica in na poti h kredenci prevrnila stol. Vrsta no ev je pod nadzorstvom gospoda Weasleyja, sicer pa sama od sebe, kmalu razrezovala meso in sekljala zelenjavo, medtem ko je gospa Weasley me ala po kotlu, obe enem nad plameni. Drugi so prinesli kro nike, iste a e in e pripravljeno hrano, ki je akala v shrambi. Harry je ostal za mizo, tako kot Siriu s in Tobakarolus. Slednji je alobno me ikal vanj. "Si od tistikrat e kaj videl Figico?" "Ne," je odkimal mladi arovnik, "po tistem nisem sreal nikogar ve." "Ve , res te ne bi pustil samega," je nadaljeval Tobakarolus in sode po ton u njegovega glasu je bilo oitno, da bi se rad opraviil, "ampak lo je za izjemno poslovno prilo nost..." Nekaj se je podrgnilo ob Harryjeve noge in zdrznil se je, a pod sabo je zagledal le Krivo apa, Hermioninega maka oran ne barve. Ta se mu je nekaj asa e ovijal okoli nog in predel, nato pa je skoil Siriusu v naroje ter se zvil v klobi. Harryjev boter ga je odsotno ehljal za u esi in se mrkega obraza zazrl v svojega kr enca. "Kako si se imel ta mesec, odkar so se zaele poitnice?" "Obupno," je skomignil Harry. Prek Siriusovega obraza je vignila senca nasme ka.

"Res mi ni jasno, zakaj se toliko prito uje ," je dejal. "Prosim?" ga je nejeverno vpra al njegov kr enec. "e bi morakvarji napadli mene, bi jih bil celo vesel. Smrtonosen spopad z a mojo du o bi prav prijetno razbil enolinost. Ti si seveda preprian, da si najveji reve , ampak vsaj ven si lahko el, si pretegnil noge, malo zavihtel palico... Jaz nisem pomolil nosu na plano e cel mesec." "Kako to?" se je namr il Harry. "Ker me tipi z Ministrstva e zmeraj i ejo in Mrlakenstein zdaj e gotovo ve, da sem mag; to mu je izblebetal Glistorepy, tako da je moja krinka povsem neuporabna. Za Feniksov red pa tudi ne morem narediti kaj dosti... Tako vsaj pra vi Dumbledore." Sirius je ravnateljev priimek izgovoril na isto poseben nain, nekoliko brezvoljno ter omalova ujoe, in Harry je sklepal, da Dumbledore tudi njemu trenutno ni preve pri srcu. Zaradi tega se je vez med botrom in kr encem e nekoliko utrdila. "Ti si vsaj vedel, kaj se dogaja," je mladi arovnik Siriusa poskusil vsaj nekoliko razvedriti. "O ja," mu je ta kislo pritrdil. "Ves as sem lahko poslu al Rawsova poroila, v katerih je kar naprej namigoval, da sam neprestano tvega ivljenje, jaz pa sedim n a svoji debeli riti... Kolikokrat me je vpra al, e smo e poistili!" "Poistili - kaj?" "To hi o, v kateri se prej res ni dalo iveti," je boter z roko zamahnil po pusti kuhinji. "Vse odkar je umrla mama, in tega je e deset let, je bila prazna. Dobro, ves ta as je bil tu njen stari hi ni vilinec, ampak ta tako ali tako ni isto pri sebi metle se ni dotaknil e celo venost..." "Sirius," se je vme al Tobakarolus in oitno je bilo, da ni spremljal njuneg a pogovora, temve si je natanko ogledal eno izmed praznih a , "pa ne, da je to isto srebro?" "Je," je pritrdil Harryjev boter, "in iz petnajstega stoletja je. Izdela li so jo najbolj i goblinski mojstri, na njej pa je seveda tudi grb rodbine Black." "Ampak tega bi se dalo odstraniti," je zamrmral Tobakarolus in zael z rokavom istiti a o. "Fred, George! Rekla sem NESITA!" je zavpila gospa Weasley. Harry, Sirius in Tobakarolus so zasukali glave ter jo hip zatem jadrno p opihali od mize. Dvojka sta namre zaarala veliki kotel z enolonnico, lito elezen vr maslenu ka in te ko leseno desko, na kateri je bil tudi oster no za rezanje kruha, da so eden za drugim poleteli proti trojici. Kotel je priletel na mizo s tak no hitro stjo, da je drsel po njej vse do konca, se ustavil le nekaj centimetrov pred robom in je za sabo pustil dolgo sled o ganega lesa. Vr se je nadalje razletel, da je maslenu ek brizgnil v vse smeri, no pa je padel z deske in se s konico zapiil natanko tja, kj er je e pred trenutkom poivala Siriusova dlan. "PREKLEMANA SMRKAVCA!" je zavpila gospa Weasley. "NOBENE POTREBE NI BILO... TEGA IMAM DOVOLJ! KER SMETA ARATI, VAMA E NI TREBA MAHATI S PALICO ZA VSAKO MALENKOST!"

"Samo nekaj asa sva nam hotela prihraniti!" se je izgovarjal Fred, ki je pohitel k mizi in iz nje izpulil no . "Oprosti, Sirius, res nisva hotela..." Toda Harry in njegov boter sta se krohotala, tako odlino sta se zabavala. Pa ne le zaradi tega, kar sta u piila dvojka, temve tudi zaradi posledic njunega dejanja. Tobakarolus se je namre od strahu zvrnil po tleh in se je zdaj kobacal n a noge, pri emer je tako glasno preklinjal, da se ga je Krivo ap prestra il ter se je v es naje il. "Fanta," se je nazadnje oglasil gospod Weasley, ki je kotel z enolonnico postavil na sredo mize, "vajina mama ima prav. Zdaj ko sta polnoletna in smeta ar ati povsod, morata biti tudi bolj odgovorna..." "Vajini bratje mi nikdar niso povzroali tak nih te av!" mu je besne segla v besedo ena. Pri tem je na mizo postavila nov vr maslenu ka, a tako divje, da ga je poli la skoraj toliko kot onadva. "Bill nikakor ni imel potrebe, da bi se izdejanil, e se je hotel prestopi ti! Charlie ni uroil vsega, na kar je naletel! Percy..." Hipoma je obmolknila, zajela sapo in prepla eno pogledala k mo u, igar obraz je nenadoma postal kot izklesan. "Dober tek," je naglo posegel vmes Bill. "Kako di i, Molly," mu je pritegnil Wulf, ji na kro nik nalo il zvrhano zajema lko enolonnice in ji ga podal. Toda kljub njunemu prizadevanju je na kuhinjo za nekaj minut legla ti ina. Ro ljanje pribora in kripanje stolov sta zato e bolj odmevala, vse dokler se niso vs i zatopili v svoje kro nike. Takrat se je gospa Weasley zasukala k Siriusu in rekla: " e nekajkrat sem ti pozabila omeniti, da pisalnik v dnevni sobi nikakor n i prazen. Tisto, kar je v njem, kar naprej klopota in ga stresa. Seveda je isto mo no, da gre samo za bavkarja. Ampak vseeno bi raje videla, da si ga najprej ogleda Alastor." "Kakor hoe ," je brezbri no odvrnil Sirius. "Zavese pa so polne barbik," je nadaljevala Ronova mama, "ki bi se jih l ahko lotili jutri." "To bo veselo," je rekel Sirius. Harry je jasno zaznal naveliani podton njegovega glasu, a ni bil preprian, e so ga tudi drugi. Tanga, ki je sedela nasproti njega, je zabavala Hermiono in Gi nny ter si je ob vsaki lici enolonnice spremenila nos. Pri tem se je vsakokrat nekolik o napela ter zatisnila oi, tako kot prej v Harryjevi spalnici, in nos ji je zdaj na rasel v zakrivljeno kumaro, ki je spominjala na Rawsovega, zdaj se ji je skril na velikos t pravkar vzklile gobe, ali pa so ji iz njega zrasle ko ate kocine. Pri tem je oitno l o za zabavo, ki je bila ob obedih obiajna, kajti dekleti sta jo kmalu zaeli prositi, na j jima poka e e tak ali drugaen nos.

"Daj, spremeni ga v tistega, ki je podoben pra ijemu rilcu, Tanga." arovnica jima je ustregla, in ko je Harry dvignil pogled, je imel za hip obutek, da se mu prek mize re i Dudley v enskem telesu. Gospod Weasley, Bill in Wulf so se taas zaeli pomenkovati o goblinih. "Zaenkrat o tem noejo rei niesar," je povedal Bill. " e vedno mi ni jasno, al i verjamejo, da se je vrnil. Seveda se bodo morda odloili, da se ne bodo postavili na nikogar njo stran in se bodo posku ali izogniti te avam." "Saj Vesta Komu se po mojem ne bodo nikoli pridru ili," je zmajal z glavo gospod Weasley. "Tudi oni je prej nji niso odnesli poceni; se spomnita tiste goblinske dru ine, ki so jo umorili v osrednji Angliji?" "Po mojem je to odvisno od tega, kaj jim bo kdo ponudil," je menil Wulf. "Pa ne govorim o zlatu. e bi jim kdo obljubil svobo ine, ki jim jih odrekamo e dolga stoletja, bi se mu hitro pridru ili. Ima s Capostrelom e kaj ve sree, Bill?" " e vedno je preve nastrojen proti arovnikom," je povedal najstarej i izmed Ronovih bratov. "Tistega z Malhaarjem nikakor ni pozabil in kar naprej se jezi, da je Ministrstvo to zadevo preprosto pomedlo pod preprogo. Capostrel in drugi goblini denarja res niso dobili nazaj, vesta..." Billove besede so takrat utonile v viharju smeha, ki se je dvignil s sre de mize. Dvojka, Ron in Tobakarolus so se kar zvijali po stolih. "... in potem," se je davil zanemarjeni arovnik, po igar licih so tekle so lze, "in potem, e mi verjamete, mi ree... Ree mi: ,Ti, Tobi, od kod ti vendar toliko krasta? Neki tamfov sin mi je namre sunil isto vse, kar sem jih imel!' Jaz pa: ,Da ti jih j e sunil, Nick? Kam je pri el ta svet? Ampak, akaj: torej ti teh tukaj ne bo zadosti?' In ne boste mi verjeli, fantje, tistemu butastemu trolu sem prodal isto vse njegove krastae, in to za veji denar, kot bi ga zanje dal na Preni..." "Lepa hvala, Tobakarolus, a prepriana sem, da smo o tvojih poslih sli ali e ve kot preve," je gospa Weasley ostro posegla v njegovo pripoved, Ron pa se je zvrnil na mizo in se onemoglo krohotal. "Oprosti, Molly," se je takoj vzravnal Tobakarolus, si obrisal oi in pome i knil Harryju. "Ampak, ve ; Nick jih je tako ali tako ukradel Harrisu Bradavici, torej v bistvu nisem storil ni slabega." "Kdo te je uil, kaj je dobro in kaj slabo, ne vem, Tobakarolus. Vsekakor pa se mi zdi, da ti v zvezi s tem manjka nekaj bistvenih lekcij," ga je hladno okrcala gospa Weasley. "Molly Tobija ne mara," je Sirius zamrmral Harryju. "Kako da je sploh v Redu?" ga je tiho vpra al mladi arovnik. "Uporaben je," mu je pojasnil boter. "isto vse male barabice pozna, kar n iti ni udno, saj je tudi sam eden izmed njih. A obenem je zvest Dumbledorju, ki mu je pomagal, ko se je davno tega zna el v zoprni zagati. Kak nega izmed ljudi Tobijeve ba e se zmeraj splaa imeti ob sebi, saj sli i stvari, ki jih mi ne. Res pa je, da ga po Mollyjinem ne bi bilo treba vabiti na veerjo. e zmeraj mu ni odpustila, da je el po svoje, ko bi te moral stra iti." Harry si je nazadnje postregel e s tretjo porcijo posladka in takrat ga j

e pas kavbojk zael neprijetno ti ati (kar ni bilo kar tako, vsaj upo tevaje dejstvo, da so bile te hlae neko Dudleyjeve). Ko je odlo il vilice, pa je pogovor za mizo e zael zamirati: gospod Weasley, ki se je do sitega najedel, se je spro eno zleknil po sto lu, Tanga je na iroko zehala in njen nos je bil spet tak en kot obiajno, Ginny pa je Krivo apa zvabila izpod kredence, po tur ko sedla na tla ter se zaela igrati z njim metala mu je zama ke steklenic maslenu ka, da so se privalili mimo njega in jih je lovil. "Bomo li poasi v posteljo?" je vpra ala prijetno utrujena gospa Weasley. "Ne e isto takoj, Molly," jo je zavrnil Sirius, odrinil spred sebe prazni kro nik in se zazrl v Harryja. "Ve , presenetil si me. Rekel sem si: ,Ko bo pri el sem, bo t akoj zael spra evati, kako je z Mrlakensteinom.' Ti pa ni." Ob omembi coprnikovega imena se je okoli mize pognal val drgeta in vzdu je v kuhinji se je spremenilo tako naglo, kot se ne bi niti v primeru, e bi vanjo vs topili morakvarji. Hip pred tem so bili vsi spro eni ter jih je vleklo spat, zdaj pa so nenadoma postali povsem budni, celo napeti. Wulf, ki je ravno hotel napraviti po i rek vina, je poasi odlo il a o in se pozorno zazrl v Harryja. "Saj sem vpra al, kako je z njim," se je mladi arovnik nekoliko u aljeno odzval na botrove besede, "takoj ko smo z Ronom ter Hermiono pri li skupaj. A rekl a sta mi, da nas v Redu noete, in zato..." "Ne gre zato, da vas noemo," je ugovarjala gospa Weasley. "Samo premladi ste e." "Od kdaj pa mora biti v Feniksovem redu, e hoe zastaviti nekaj vpra anj?" se je namrdnil Sirius. "Harry je bil cel mesec pri bunkeljnih. Pravico ima vedet i, kaj se je doga..." "akajte malo!" ga je glasno prekinil George. "A njemu boste pa povedali, kar ga zanima?" se je razburil tudi Fred. "Midva se e tedne in tedne trudiva, da bi kaj izvlekla iz vas, pa nama ni ste zaupali niti ene same smrdljive drobnarije!" je dostavil George. "Premlada sta, nista lana Reda," je Fred za golel z visokim glasom, ki je b il nenavadno podoben maminemu. "Harry ni niti polnoleten!" "e vama ne povedo, kaj poenja Red, jaz nisem kriv," ju je miril Sirius. "Z a to odloitev so odgovorni vajini star i. Toda Harry je..." "Od kod ti pravica, da odloa o tem, kaj je dobro za Harryja?!" ga je ostro prekinila gospa Weasley. Na njenem obrazu, ki je bil po navadi tako prijazen, se je risal srhljiv izraz. "Menda nisi pozabil, kaj je rekel Dumbledore, Sirius?" "Ob kateri priliki?" je vljudno vpra al Harryjev boter in bilo je oitno, da se gospe Weasley ne bo pustil ustrahovati. "Takrat ko nas je opomnil, da Harry ne sme vedeti ve, kot je potrebno," g a je opomnila Ronova mama in zadnje tri besede je e posebej poudarila. Ronova, Hermionina, Fredova in Georgeva glava so se sukale od Siriusa do gospe Weasley, kot bi spremljali teni ki dvoboj. Ginny je epela sredi kupa zama kov

in pogovor je poslu ala z na pol odprtimi usti, Wulfove oi pa so bile neprestano uprte v Siriusa. "Saj mu ne nameravam povedati ve, kot je potrebno, Molly," je odvrnil poslednji potomec rodbine Black. "A on je bil edini pria Mrlakensteinovi vrnitvi in tako ima veliko vejo pravico do..." "Harry ni lan Feniksovega reda!" ga je zavrnila Ronova mama. " ele petnajst let ima in..." "Ni manj ih preizku enj ni opravil kot kateri koli lan Reda," jo je opozoril Sirius. "Do ivel je celo kaj huj ega kot marsikdo izmed nas." "Nihe ne trdi, da to ni res!" ni popustila gospa Weasley, ki je samo e povzdignila glas, dlani, s katerimi se je oklepala roajev stola, pa so ji poblede le. "A kljub temu je..." "Otrok nikakor ni ve!" ji je nepotrpe ljivo zagotovil Sirius. "Odrasel pa tudi e ni!" je ugovarjala Ronova mama, ki je od jeze pordela. "Harry ni James, Sirius!" "Molly, povsem jasno mi je, da je Harry zgolj Harry," ji je hladno odvrn il. "Nisem prepriana, da ti je res," je nadaljevala. "Vasih o njem govori , kot bi mislil, da ima svojega najbolj ega prijatelja spet ob sebi." "Kaj pa je narobe s tem?" se je vme al Harry. "Narobe je to, da nisi svoj oe, pa eprav si mu e tako podoben!" je pojasnil a, pri emer je s pogledom e naprej vrtala v Siriusa. " olar si in tega odrasli, ki so odgovorni zate, ne smejo pozabiti!" "Hoe rei, da sem neodgovoren boter?" je Sirius povzdignil glas. "Rei hoem, da slovi po svojih prenagljenih odloitvah in te je prav zato Dumbledore e vekrat opozoril..." "Bi bila lahko tako prijazna in mi ne bi dan za dnem ponavljala njegovih lekcij?!" jo je glasno prekinil. "Arthur!" se je takrat gospa Weasley obrnila k mo u. "Arthur, pomagaj mi!" Gospod Weasley ni spregovoril takoj. Snel si je oala in jih poasi obrisal v pla , ene pa ni pogledal. ele ko si jih je previdno nataknil nazaj na nos, je povedal, kaj misli. "Dumbledore ve, da se je polo aj spremenil, Molly. Sprijaznil se je s tem, da bomo morali Harryju povedati, kaj se dogaja, eprav ne vsega. Zdaj bo vendar kar nekaj asa ivel v tabu." "To e. Ne moremo pa mu obljubiti, da mu bomo odgovorili na isto vsako vpra anje." "Osebno mislim," se je tiho oglasil Wulf, ki je Siriusa konno spustil z oi , gospa Weasley pa se je naglo zasukala k njemu v upanju, da je konno dobila zaveznika, "da bo najbolje, e Harryju povemo bistvene rei. Seveda mu ne moremo izdati vsega, Molly. A v grobem mu mora biti jasno, kak en je na polo aj. Naj to izve od nas, namesto da dobi popaeno sliko stanja od... drugih." Umirjeni izraz na njegovem obrazu ni izdal niesar, a Harry je bil preprian , da Wulf ve za U esne podalj ke, ki so pre iveli istko gospe Weasley. "Mja," je izdavila ta in se nekajkrat ozrla po zbranih, saj je e vedno za man upala, da jo bo kdo podprl. "Tako torej. Vidim, da me boste preglasovali. Zato b om

rekla samo e eno: Dumbledore e ve, zakaj Harry ne sme izvedeti preve, in kot lovek, ki fantu eli samo najbolj e..." "Harry ni tvoj sin," je tiho dejal Sirius. "e bi ga lahko, bi ga z veseljem posvojila!" ga je ostro zavrnila gospa Weasley. "Koga pa sploh ima na tem svetu?" "Mene!" "Saj," se je na obila. "Ko si bil v Azkabanu, si bolj te ko pazil nanj, kajn e?" Sirius se je e pripravil, da vstane, toda Wulf je posegel vmes. "Molly, za to mizo nikakor nisi edina, ki ji je mar za Harryja," jo je o stro opomnil. "Sirius, sedi!" Brada gospe Weasley je trepetala. Harryjev boter je poasi spet zdrsnil na stol in njegov obraz je bil bled ko kreda. "Po mojem bi morali glede tega dati besedo tudi Harryju," je nadaljeval volkodlak. "Dovolj je star, da se odloi sam." "Vedeti hoem, kaj se dogaja," je nemudoma povedal mladi arovnik. Gospe Weasley pri tem ni pogledal. Vesel je bil, da bi ga bila pripravlj ena posvojiti, toda obenem mu je la s svojim za itni kim odnosom nekoliko na ivce. Sirius ima vendar prav: otrok pa ni ve. "No, prav," je s skrhanim glasom pristala Ronova mama. "Ginny, Ron, Hermiona, Fred, George: pojdite v svoje sobe." Temu so se vsi otroci glasno uprli. "Saj sva polnoletna!" sta v en glas zatulila dvojka. "Harryju zaupa , meni pa ne?!" je zavpil Ron. "Ampak, mami, to zanima tudi mene!" se je na eperila Ginny. "VEN!" je zarohnela gospa Weasley in vstala, oi pa so se ji besno lesketa le. "Na kraj pameti mi ne pade..." "Molly, dvojkov res ne more poslati v sobo," jo je utrujeno opozoril mo . "Polnoletna sta." " e vedno hodita v olo!" "A zdaj sta po na ih zakonih odrasla," je s taistim zbitim glasom dejal go spod Weasley. Obraz njegove ene je bil e krlaten. "Ve kaj... Oh, pa naj ostaneta tu. Ampak Ron..." "Harry bo meni in Hermioni tako ali tako vse povedal!" ji je jezno ugova rjal najmlaj i sin, ko se je ozrl k prijatelju, pa je nekoliko negotovo dodal: "Saj... Saj nama bo , kajne?" Mladega arovnika je za droben hip prijelo, da bi mu rekel, naj na to kar pozabita in naj e onadva okusita, kako je, e te pustijo tavati v temi. Toda ko sta se njuna pogleda sreala, ga je ta nemarni vzgib takoj minil. "Seveda vama bom," je rekel. Ron in Hermiona sta kar za arela. "A, tako!" je zavpila gospa Weasley. "Tudi prav! Ginny: V POSTELJO!" Herko je nato odpeljala iz kuhinje, pri emer se ji Ginny nikakor ni nehala upirati. Sli ali so, kako je vse do vrha stopni a besnela in se jezila na mamo, ko st a prispeli v ve o, pa ji je seveda pritegnila tudi venomer razjarjena gospa Black. W ulf je pohitel k portretom, da bi jih umiril, in ele ko se je vrnil v klet, za sabo zapr l vrata ter sedel, je Sirius vpra al: "No, Harry, kaj bi rad vedel?"

Fant je globoko zajel sapo in mu zastavil vpra anje, ki ga je zadnji mesec najbolj obsedalo: "Kje je Mrlakenstein?" Zbrani so se ob omembi coprnikovega imena spet stresli, a Harry se za to ni zmenil in je nadaljeval: "Kaj pone? Ko sem poslu al bunkeljska poroila, se mi ni zdelo, da se je zgodilo kaj, za imer bi stal on. Nihe ni na primer umrl v sumljivih okoli inah ali ka j podobnega." "Razlog za to je preprost: zaenkrat zaradi Mrlakensteina ni umrl e nihe," je povedal Sirius, "vsaj ne da bi bilo nam znano... In Redu uide le malokaj." "Oziroma manj, kot misli Saj Ve Kdo," ga je popravil Wulf. "Torej se je potuhnil? Kako to?" se je udil Harry. "Ker si trenutno ne eli pozornosti," mu je pojasnil boter. "To bi bilo za nj lahko nevarno. Ni se vrnil na nain, na kakr nega se je hotel. Zalomilo se mu je." "Za kar je v veliki meri zaslu en Harry," je spet vskoil Wulf in se zadovol jno nasmehnil, mladi arovnik pa se je zaudil. "Res?" je vpra al. "Seveda. e bi vse potekalo tako, kot si je zamislil, bi moral ti umreti!" je dejal Sirius. "Nihe razen Jedcev smrti ne bi smel vedeti, da se je vrnil. A ti si pre ive l." "In zadnji, ki bi smel izvedeti za njegovo vrnitev, Dumbledore torej, je zanjo sli al med prvimi," je dodal Wulf. "Spet zaradi tebe." "Je res tako pomembno, da sem mu takoj povedal, kaj se je zgodilo na tis tem pokopali u?" se je namr il Harry. "Se heca ?" se je nejeverno namr il Bill. "Ravnatelj je vendar edini, ki se g a je Saj Ve Kdo kdaj koli bal!" "Zaradi tebe je Dumbledore lahko obudil Feniksov red komaj uro zatem, ko se je Mrlakenstein zna el med nami," je pristavil Sirius. "Aha. No, in kaj Red pravzaprav pone?" ga je vpra al kr enec ter se izzivalno zazrl vanj. "Na vso mo si prizadeva, da Mrlakenstein ne bi mogel izpeljati svojih nartov," je odgovoril boter. "Kako pa lahko veste, kak ne narte ima?" je Harry hitro zastavil naslednje vpra anje. "Ker je Dumbledore dovolj premeten," je skrivnostno odvrnil Wulf. "In ker je tako premeten, veste, da bo Mrlakenstein..." se ni pustil odp raviti mladi arovnik. "Najprej bo okrepil svoje vrste," je povedal Sirius. "Prej nji mu je bila p okorna mogona vojska, sestavljena iz arovnikov, ki jih je ustrahoval ali zaklel, zvestih Jedcev smrti in raznoraznih bitij, nagnjenih k zlu. Sam si sli al, da namerava pri tegniti k sebi velikane, a ti so le ena izmed skupin, ki jih eli imeti pod sabo. Nad Mini strstvo se vsekakor ne bo spravil zgolj s tistimi nekaj zvestimi Jedci." "Torej mu posku ate prepreiti, da bi pridobil preve privr encev?" "Trudimo se, da ne bi imel nobenega," je pritrdil Wulf. "Kako?"

"V prvi vrsti moramo marsikoga sploh prepriati, da se je Saj Ve

Kdo vrnil.

Dokler nam tega ne verjamejo, so lahek plen," se je v pogovor vme al Bill. "A e to ni tako lahko, kot se sli i." "Zakaj ne?" "Zaradi Ministrstva," se je namr ila Tanga. "Saj si sam videl, kako se je n a tvojo pripoved o Saj Ve igavi vrnitvi odzval Schushmaar. No, minister nikakor ni spremenil svojega stali a, saj noe verjeti, da je spet med nami." "Ampak kako to?" je obupano vpra al Harry. "Zakaj je tako butast? e mi verjame Dumbledore..." "Ravno v tem je te ava," se je nakrem il gospod Weasley. "Schushmaar se va ega ravnatelja boji, ve ," je pojasnila Tanga. "Dumbledorja, da se boji?" je nejeverno ponovil mladi arovnik. "No, strah ga je, da ima kaj za bregom," je nadaljeval Ronov oe. "Zdi se mu namre, da ravnatelj Bradaviarke proti njemu kuje zaroto, ker bi rad zasedel ministrski polo aj." "Ampak Dumbledore sploh noe..." "Seveda ne," je skomignil gospod Weasley. "Slu be ministra za aranje nikoli ni hotel, pa eprav so ga tevilni prosili, naj jo prevzame, ko se je upokojila Mill icent Bagnold. A takrat se je namesto njega na polo aj ministra zavihtel Schushmaar, ki nikoli ni povsem pozabil, da je javnost bolj podpirala va ega ravnatelja, etudi se ta niti na razpis ni prijavil." "Schushmaar se poleg tega dobro zaveda, da je Dumbledore veliko bistrej i od njega in da je eden najmogonej ih arovnikov," je dodal Wulf. "Zato se je na zaetku svojega slu bovanja pogosto obrnil nanj s pro njo za pomo. A zdi se, da mu je oblast zdaj preve prirasla k srcu, obenem pa je postal tudi bolj gotov vase . Polo aj ministra obo uje in samega sebe je preprial, da je najpametnej i ter da mu Dumbledore prav zato posku a nagajati." "Kako je lahko tako neumen?!" se je razjezil Harry. "Kako lahko misli, d a se ravnatelj la e? Da jaz la em?!" "e bi sprejel dejstvo, da se je Mrlakenstein vrnil, bi s tem na plea prevz el breme, s kakr nim se Ministrstvo ni sooilo e tirinajst let," je zagrenjeno povedal Sirius. "Schushmaarja je tak nih te av preprosto strah. Veliko la je mu je samega sebe prepriati, da Dumbledore la e, ker bi mu rad spodnesel stolek." "Zdaj vidi , v em je te ava," je nadaljeval Wulf. "Ministrstvo vztraja, da se Mrlakensteina ni treba bati, in zato je ljudi toliko te je prepriati v njegove zle naklepe, posebej e, ker hoejo tudi sami imeti mir. A to e ni vse. Ministrstvo mono pritiska na Prero ke novice, naj ne objavijo niti ene Dumbledorjeve - tako temu pr avi Schushmaar ene. Veini arovnikov se zaradi tega niti sanja ne, da se je kaj zgodilo, s tem pa so lahke tare Jedcev, ki kaj radi se ejo po imperatorjevi kletvi. " "Ampak saj so za Mrlakensteinovo vrnitev izvedeli od vas, kajne?" se je Harry ozrl po obrazih odraslih arovnikov. Vsi so se mu le alostno nasmehnili. "Hja, glede mene so vsi prepriani," se je prvi odzval Sirius, "da sem nor morilec, ki je pobil celo vrsto ljudi. Ministrstvo je na mojo glavo razpisalo de set tiso

guldov in zato bi se bolj s te avo sprehajal po ulicah ter delil letake, kaj pravi ? " "Tudi jaz nisem ravno salonski lev, ki bi ga neprestano vabili na obiske ," je pristavil Wulf. "Tako pa je, e si volkodlak." "e bi z jezikom kaj preve opletala Tanga ali Arthur, pa bi kmalu ostala br ez slu be," je kr enca opozoril Sirius, "in tega si nikakor ne moremo privo iti. Nekaj na ih moramo imeti na Ministrstvu, saj lahko stavi , da jih ima tudi Mrlakenstein." "No, nekaj arovnikov smo vendarle prepriali, da se nekaj dogaja," je posku sil zbrane vsaj nekoliko razvedriti gospod Weasley. "Na primer Tango. Premlada je, d a bi bila lan Feniksovega reda e prej nji, sicer pa imamo s tem, ko so na na i strani aurorji, veliko prednost. Tudi Krallek nam je v pomo. e drugega ne, je vodja skupine, ki naj bi ujela Siriusa; namesto da bi ga lovili, je svoje nadrejene pr eprial, da se na ube nik skriva nekje v Tibetu." "Ampak e nobeden od vas ne razgla a, da se je Mrlakenstein vrnil..." je podvomil Harry. "Kdo pa to pravi?" ga je zavrnil Sirius. "Le zakaj ima Dumbledore po tvo jem take te ave?" "Kako to misli ?" "Posku ajo ga spraviti na slab glas," je povedal Wulf. "Nisi prej nji teden bral Prero kih novic? Pisali so, da so mu odvzeli predsedstvo Mednarodne zveze arodejev, ker se je tako postaral in se nima ve v oblasti. A to sploh ni res. S polo aja predsednika so ga spravili gospodje z Ministrstva, in to tik zatem, ko je v svojem govoru oznanil, da se je Mrlakenstein vrnil. Tudi z mesta Vrhovnega arodej a Starihosveta - to je arovni ko Vrhovno sodi e - so ga vrgli in govori se, da mu bodo odvzeli e naslov arovnika reda Merlinovega." "Toda Dumbledore pravi, da mu je isto vseeno, kaj ponejo, e ga bodo le pustili na sliicah okoladnih ab," se je nasmehnil Bill. "To nikakor ni zabavno," ga je ostro opomnil oe. "e bo e naprej kljuboval Ministrstvu, bo nazadnje konal v Azkabanu, in brez njega nam bo trda predla. Dokler je Saj Veste Komu jasno, da se mu Dumbledore lahko postavi po robu, bo previden. im pa bi bil ravnatelj nemoen... Takrat bo imel Saj Veste Kdo vsekakor prosto pot do svojega cilja." "Ampak e posku a Mrlakenstein med Jedce smrti pridobiti im ve novih arovnikov, se bo gotovo razvedelo, da se je vrnil, kajne?" je obupano vpra al Harry . "Mrlakenstein nima navade, da bi hodil od hi e do hi e in trkal na vrata," j e odkimal Sirius. "Do novih Jedcev pride s prevarami, kletvami in izsiljevanjem. P oleg tega se je zelo dobro nauil, kako delovati podtalno, sploh pa nikakor ne naklepa zgolj tega, da bi na svojo stran pridobil im ve somi ljenikov. tevilne narte ima, in mnoge izmed njih lahko izvede neopazno. Trenutno se je osredotoil prav na te." "Torej bi se rad prikopal do mone vojske in e neesa?" je hitro vpra al Harry in opazil je, kako sta se Sirius ter Wulf na kratko spogledala. "Tako je," mu je po premisleku pritrdil boter. " eli si neesa, do esar lahko pride zgolj na povsem prikrit nain." Oitno je bilo, da Harry s tem odgovorom ni povsem zadovoljen, in zato je Sirius dodal: "Neesa, kar je podobno oro ju. Neesa, esar prej nji ni imel." "Prej nji, ko je bil tako moan kot zdaj?"

"Ja." "Nekaj podobnega oro ju...?" je na glas tuhtal mladi arovnik. "Nekaj huj ega od kletve smrti?" "Zdaj je pa dovolj!" Gospa Weasley, ki je Ginny peljala spat, se je vrnila, ne da bi to kdo o pazil. Zdaj je s prekri animi rokami stala ob vratih in videti je bila besna. "V posteljo bo treba," je e rekla in premerila tudi dvojka, Rona in Hermio no. "Naju pa e ne bo po iljala spat..." se je uprl Fred. "Da ne?!" je zarenala in takoj je utihnil, nato pa se je obrnila k Sirius u. "Harry zdaj ve dovolj. e bi mu povedali e kaj, bi bilo isto, kot e bi ga na vrat na nos sprejeli v Red." "Zakaj pa me ne bi?" se je hitro vme al Harry. "Sprejmite me, z veseljem b i bil lan Reda in bi se boril proti..." "Ne." Tokrat ni spregovorila gospa Weasley, temve Wulf. "V Redu so zgolj polnoletni arovniki," je nadaljeval, in ko sta dvojka odp rla usta, je dodal: "arovniki, ki so konali olanje. lanom Reda grozijo nevarnosti, o katerih se nikomur izmed vas niti sanja ne... Po mojem ima Molly prav, Sirius. Dovolj ve." Harryjev boter je malomarno skomignil z rameni, kajti ni mu bilo do tega , da bi se spu al v e en prepir. Gospa Weasley pa je ukazovalno pomignila sinovom in Hermioni. Ti so eden za drugim vstali in Harry, ki je spoznal, da nima smisla vz trajati, jim je sledil. esto poglavje Starodavna, lahtna rodovina Black

Gospa Weasley se je mrkega obraza odpravila za njimi. "Da mi ne boste e ure in ure klepetali, kajti jutri bo naporen dan. Takoj pojdite spat," je odredila, ko so pri li v prvo nadstropje, nato pa se je obrnila k Hermio ni in dodala: "Ginny verjetno e spi, zato se preobleci in umij im bolj po tihem." "Spi, pajade," je tiho zagodel Fred, potem ko jim je prijateljica za elela lahko no in so se e vzpenjali proti drugemu nadstropju. "e ni e zmeraj pokonci in aka, da ji Hermiona o vsem natanko poroa, sem navadna tubobuba..." "No, tako, Ron in Harry," je gospa Weasley pokazala na njuno sobo, ko so prispeli na drugi podest, "kar hitro v posteljo." "Lahko no," sta se prijatelja poslovila od dvojkov. "Kaj lepega sanjajta," jima je za elel Fred in pome iknil, Ronova mama pa je za njima odlono zaprla vrata. Spalnica se je zdela e bolj vla na in alostna kot prej. S prazne slike je bi lo sli ati globoko in zelo poasno dihanje, ki je namigovalo, da nevidni lovek, upodobljen na njej, spi. Harry se je preoblekel v pi amo, si snel oala in splezal v

mrzlo posteljo, medtem ko je Ron na omaro vrgel nekaj sovjih pribolj kov. To je st oril, da bi ute il Hedwig in Volframa, ki sta se nemirno prestopala ter stresala s krili . "Vsako no jih ne moremo spustiti na lov," je pojasnil, ko si je nataknil kostanjevo rjavo nono opravo. "Dumbledore pravi, da ni pametno, e bi po trgu letalo preve sov. Ljudje bi lahko kaj posumili. Saj res! Skoraj bi pozabil..." Stopil je do vrat in jih zapahnil. "Zakaj pa to?" "Zaradi Spacka," je pojasnil Ron in ugasnil lu. "Ko sem tu spal prvi, se j e priklatil noter ob treh zjutraj. Verjemi mi, da se noe zbuditi in ga zagledati ob sebi. Ampak kakor koli..." Legel je, se udobno namestil, nato pa obrnil k Harryju. Ta je komaj razl oil njegov obris, saj so umazana okna v sobo prepustila le malo meseine. "Kako se ti zdi?" Mlademu arovniku ni bilo treba spra evati, kaj prijatelj misli s tem. "Hja, povedali nam niso tako reko niesar, kar ne bi mogli uganiti sami," j e dejal tuhtajo o tistem, kar je bilo reenega v kuhinji. "V bistvu so govorili samo o tem, kako posku a Red prepreiti arovnikom, da bi se pridru ili Mrlaken..." Ron je pretreseno zajel sapo. "...steinu!" je Harry odlono dokonal stavek. "Pa kdaj se bo nehal bati njegovega imena? Sirius in Wulf si ga e upata izgovoriti!" Ron se za prijateljeve zadnje besede ni zmenil. "Prav ima ," je rekel. "Veino tistega, kar so nam povedali, smo izvohali e s pomojo U esnih podalj kov. Edino novo je bilo..." Pok! "AUAAA!" "Bodi vendar tiho, Ron, sicer bo mami pridirjala sem, kot bi mignil!" "e sta se mi pa udejanila naravnost v naroje!" "Ja, no, v temi je to te je izvesti." Harry je opazil, kako sta nejasna obrisa dvojkov skoila z Ronove postelje, nato pa so zajeale tudi vzmeti njegove; Fred je sedel k nogam mladega arovnika. "Sta e pri tistem?" ga je navdu eno vpra al drugi dvojek. "Misli , e e razpravljava o oro ju, ki ga je omenil Sirius?" "Natanko tako," je u itkarsko pritrdil George, ki je zdaj sedel k Ronu. "D o tega se s Podalj ki nismo dokopali." "Za kaj gre po vajinem?" "Pojma nimam," je zmajal z glavo Fred. "Le kaj bi bilo lahko huj ega od kletve smrti?" je razmi ljal Ron. "Ve ko ubi ti te vendar ne morejo." "Mogoe gre za nekaj, kar lahko pobije cel kup ljudi naenkrat," je menil George. "Ali pa za kaj, zaradi esar je smrt izjemno bolea," je prepla eno dostavil Ron. "Za muenje imajo e kletev kri anih," ga je opomnil Harry. "Bolj uinkovite arovnije za tak ne rei ne potrebujejo." Temu je sledila ti ina in mladi arovnik je vedel, da se tako kot on tudi dr ugi spra ujejo, kak nih grozodejstev je zmo no to oro je. "Kdo ga ima po va em zdaj?" je vpra al George. "Upam, da kdo izmed na ih," je nekoliko ivno dejal Ron.

"e je tako, je gotovo pri Dumbledorju," je zatrdil Fred. "Misli ?" se je spet oglasil Ron. "Torej je na Bradaviarki?" "Stavim, da je res!" je prikimal George. "Tja so skrili tudi Kamen modro sti." "Ampak oro je je gotovo veliko veje od Kamna," je podvomil njegov mlaj i brat. "Ni nujno," ga je zavrnil Fred. "Ne, velikost res nima nobene zveze z mojo," ga je podprl George. "Pomisl i samo na Ginny." "Na Ginny?" se je zaudil Harry. "e bi se tudi nate spravila z urokom kratovega krepela, bi ti bilo takoj j asno, o em govorim." "Psst!" jih je opozoril Fred in napel u esa. "Poslu ajte!" Utihnili so. Nekdo se je vzpenjal po stopnicah. "Mami!" je uganil George. Samo e poilo je in vzmeti Harryjeve imnice so zajeale, ko jih nenadoma ni ve bremenila te a Fredove zadnjice. Le nekaj sekund kasneje pa sta prijatelja zasli ala, kako je tik pred njunimi vrati za kripala ena izmed podnic; gospa Weasley je oitno prislu kovala, e se pogovarjata. Hedwig in Volfram sta alostno zaskovikala. Deska je spet zajeala, nato pa so se koraki odpravili nadstropje vi je; gospa Weasley je oitno la pogledat, kako je z dvojkoma. "isto ni nam ne zaupa," je poto il Ron. Harry je bil preprian, da sploh ne bo mogel zaspati. Odkar se je stemnilo , se je zgodilo toliko stvari, da se bo gotovo e ure in ure buden preobraal po postelji ! Pogovor bi najraje nadaljeval takoj, toda zdaj se je gospa Weasley e vraala. Komaj so njeni koraki od kripali, pa je razlono zasli al druge stopinje, ki so bile namenje ne navzgor... Pravzaprav so pred spalninimi vrati mehko gomazela bitja z ve pari nog in Hagrid, profesor nege arobnih ivali, je dejal: "A niso lu tkane, Harry? Letos vam bom govoril o oro jih..." Mladi arovnik je takrat opazil, da imajo nenavadna bitja namesto glav topovske cevi, in e so se obraala proti njemu... Vrgel se je na tla... Ko se je zbudil, je bil zvit v topel klobi in do vratu pokrit z odejo, po sobi pa je donel Georgev glas: "Mami pravi, da morata vstati! Zajtrk vaju aka v kuhinji, potem pa ji pri dita pomagat v dnevno! Barbik je tam veliko ve, kot je mislila, in pod zofo je na la pol no gnezdo mrtvih mufovatkov!" Pol ure zatem sta Harry in Ron, ki sta se naglo oblekla ter e hitreje pozajtrkovala, vstopila v dnevno sobo. Ta dolgi prostor z visokim stropom je bil v prvem nadstropju, z njegovih olivno zelenih sten pa so visele umazane tapiserije . Tla so bila pregrnjena z velikansko preprogo, iz katere se je pokadilo, vsaki ko je k do stopil nanjo, in v zavesah, zelenih kakor mah, je brenalo, kot bi okoli njih roji le ebele. Prav k zavesam so se zgrnili gospa Weasley, Hermiona, Ginny in dvojka, ki jih je mladi arovnik komaj prepoznal, saj so si prek nosov ter ust zavezali kuhin jske

brisae. V rokah so stiskali vsak svojo steklenico, polno tekoine rne barve, ki so imele namesto zama ka razpr ilce. "Zavarujta si obraz ter poprimita vsak svojo kropilnico," je Ronu in Harr yju naroila gospa Weasley, takoj ko ju je zagledala, ter pokazala na steklenici, ki s ta stali na mizici z dolgimi tankimi nogami. "V njih je barbicid. Toliko barbik e ni koli nisem videla na kupu! Res ne vem, kaj je zadnjih deset let poel tisti hi ni vilinec ..." Hermionin obraz je kuhinjska brisaa skoraj povsem zakrila, a Harryju vsee no ni u lo, kako oitajoe je pogledala Ronovo mamo. "Spack je zelo star in najbr preprosto ni zmogel..." "Preseneena bi bila, kaj vse zmore, e mu je kaj do tega," jo je prekinil S irius, ki je ravnokar vstopil. S sabo je prinesel veliko in s krvjo zamazano vreo, polno mrtvih podgan. "Ravno sem hranil rebokluna," je pojasnil, ko je opazil, kako vpra ujoe ga gleda Harry. "Zgoraj, v mamini sobi sem ga nastanil. Sicer pa, kar se tie tega pisalnika..." Vreo s podganami je odvrgel v naslanja, nato pa se je sklonil k pisalni mi zi. Harry je ele zdaj opazil, da se vsake toliko res strese. "Preprian sem, da gre res samo za bavkarja, Molly," je nadaljeval njegov boter, ki je kukal skozi kljuavnico, "a mogoe bi bilo vseeno bolje, e bi si jo Noru prej ogledal. Glede na to, kak na je bila moja mama, se v mizi lahko skriva tudi k aj veliko huj ega." "Velja, Sirius," je prikimala gospa Weasley. Oba sta govorila nenavadno lahkotno, a obenem previdno in mlademu arovniku je bilo povsem jasno, da sinonjega prepira e nista povsem pozabila. Od spodaj se je razlegel glasen zvonec, ki mu je nemudoma sledila vihra besnih krikov, kakr no je prej njega veera spro ila Tanga, ko se je spotaknila ob stojalo za de nike. "Kolikokrat sem jim e rekel, naj ne zvonijo!" je obupano zajeal Sirius in pohitel iz sobe. Sli ali so ga, kako tee po stopnicah, medtem ko je po hi i kar odmevalo od razjarjenih krikov gospe Black: "Svinje, ki ste mi zamazale ast! Umazani mutanti! Izdajalci lastne krvi! Pankrti nesnage...!" "Lepo prosim, zapri vrata, Harry," je rekla gospa Weasley. Mladi arovnik je zakorakal k njim, kolikor poasi si je upal, saj je hotel sli ati, kaj se dogaja v ve i. Siriusu je oitno uspelo zagrniti zavese prek maminega portret a, kajti nehala je vre ati, nato pa se je odpravil do vhodnih vrat in z njih odstranil varnostno veri ico. Globok glas, nedvomno Kehometov, je zatem dejal: "Hestija me je zamenjala, torej ima Nerrgov pla ona, jaz pa sem prinesel t ole poroilo za Dumbledorja..." Harry je util, kako mu pogled Ronove mame vrta v tilnik. Zato je razoarano zaprl vrata dnevne sobe in se pridru il ostalim. Gospa Weasley se je sklonila nad Sharmerjev prironik Kako z vrta in iz hi e pregnati dejala: kodljivce, ki je le al na zofi. e enkrat je preletela opis barbik, nato pa

"No, poslu ajte me. Bodite previdni, kajti barbike grizejo in njihovi zobj e so strupeni. Stekleniko protistrupa sicer imam, a raje bi videla, da ga ne bi nihe potreboval." Vzravnala se je, se odlono postavila pred zavese in jim pomignila, naj st opijo bli je. "Na moj znak zanite vsi pr iti," je ukazala. "Verjetno se bodo pognale nad nas, a na barbicidu pi e, da jih tekoina nemudoma ohromi. Tiste, ki bodo oble ale na tleh, zmeite v tole vedro." Previdno se je prestopila, tako da kdo od otrok ne bi zapra il nje, in dvi gnila steklenico predse. "Pripravljeni, pozor... Zdaj!" Harry je izbrizgaval barbicid komaj nekaj sekund, ko se je iz ene izmed gub prikazala odrasla barbika in ga napadla. Njena svetlikajoa se krilca, podobna hro evim, so naglo utripala, dolge rne dlake, ki so ji poganjale iz nog, so plapolal e za njo, vse tiri dlani je imela besno stisnjene v pesti, usta z drobnimi, a kakor igle ostrimi zobmi pa je e razprla... Toda mladi arovnik je brizgalko usmeril naravnost vanjo, da je na pol poti od zaves otrpnila in presenetljivo glasno moknila na ogu ljeno preprogo. Harry jo je nato pobral in odvrgel v vedro. "Kaj pa se gre , Fred?!" ga je ostro vpra ala mama. "Da mi jo nemudoma po kropi in odvr e v vedro!" Harry se je ozrl. Dvojek je eno izmed barbik s palcem in kazalcem desnice stisnil v prijem, iz katerega se mu kljub besnim poskusom ni mogla izviti. "Ja, mami," se je zare al in jetnici razpr il barbicid naravnost v obraz, da je omedlela. Toda v trenutku, ko mu je mama obrnila hrbet, je pome iknil Harryju in si nezavestno bitje stlail v ep. "S Fredom sva se spomnila, da bi strup teh kodljivcev lahko s pridom uporabila v najinih Slastnih strahotah," je drugi dvojek pridu eno pojasnil mlademu arovniku. Harry je spretno zapra il dve barbiki, ki sta se mu hkrati pognali proti n osu, pri tem pa je stopil bli je h Georgu in ga tiho vpra al: "Kaj pa so Slastne strahote?" "Tako se bodo imenovale najine katlice raznovrstnih sla ic, od katerih zboli ," mu je epetaje pojasnil dvojek, pri emer je oi previdno upiral v hrbet svoje mame. "Pa ne preve, samo toliko, da se lahko izogne kak ni zoprni olski uri. S Fredom delava na njih e celo poletje. Vsaka sla ica je sestavljena iz dveh delov, ki sta tudi razlinih barv. e na primer pre vei oran no polovico bruha kega biskvitka, kozla kot zme an. Ampak ko te naglo odpeljejo v olsko ambulanto, pogoltne njegovo vijolino polovico..." "... ,In e si povsem pri sebi ter se lahko posveti kak ni bolj prijetni deja vnosti, namesto da bi celo uro zapravil za nedobikonosno dolgoasje!' Tako sva vsaj zapisala v oglas," je za epetal Fred, ki se je izmuznil iz maminega vidnega polja in je zdaj naglo tlail v epe barbike, ki so prezrte oble ale na tleh. "Ampak bruha ke biskvitke bova morala e dodelati. Najina prostovoljca trenutno bruhata tako silov ito,

da sploh ne moreta pogoltniti vijoline polovice." "Kdo pa sta vajina prostovoljca?" " al midva," je razlo il Fred. "Izmenino jih preizku ava. George se je javil za omedlevine oblizke, krvavonosne karamele pa sva testirala kar oba..." "Mami misli, da se zadnje ase pogosto pomeriva v arovni kem dvoboju," se je zahahljal George. "Torej e vedno nameravata odpreti trgovino?" je mrmraje vpra al Harry in se pri tem pretvarjal, da se ubada z razpr ilnikom na koncu svoje steklenice. "Zaenkrat e nisva imela asa, da bi poiskala primerno lokacijo zanjo," je povedal Fred e bolj tiho, kajti gospa Weasley je za hip postala, si obrisala elo i n nato nadaljevala s kropljenjem, "zato sva trenutno zagnala zgolj prodajo po po ti. Prej nji teden sva v Prero kih novicah objavila oglas." "Brez tvoje pomoi, dragi kolega, bi seveda na te narte lahko kar pozabila, " se je nasmehnil George. "A ne skrbi... Mami o tvoji irokogrudnosti nima pojma. Ke r v Prero kih novicah o tebi in Dumbledorju pi ejo take neumnosti, jih sploh ne bere ve." Harry mu je vrnil nasme ek. Dvojka je prisilil, da sta vzela tiso guldov, kolikor je zna ala nagrada, ki jo je prejel na Tri olskem turnirju. Zlatnike jima je dal, da bi jima pomagal priti do tistega, esar sta si najbolj elela - lastne trgovine s pripomoki za aljivce. A zdaj je bil vsekakor vesel, da njuni mami ni znano, kako jima je pomagal. Njej se namre posel, kakr nega sta si elela, nikakor ni zdel dovolj ugleden. Barbike so iz zaves spravljali vse do poldneva, ko si je gospa Weasley kuhinjsko brisao konno odvezala z obraza. Nato se je pogreznila v stari naslanja, a e v naslednjem hipu je zgro eno zakriala in planila pokonci, saj je sedla na vreo mrtvih podgan. V zavesah zdaj ni ve brenalo in pred njimi sta stala vedro, polno nezavestnih barbik, ter zvrhana skleda rnih jajec. Krivo ap jih je ravno ovohaval, dvojka pa sta ob pogledu nanje zarotni ko staknila glavi. "Mislim, da se bom njiju lotila ele po malici," je njuna mama utrujeno po kazala na zapra eni omari s steklenimi vrati. Ti sta stali vsaka na svoji strani kamina in bili sta polni najrazlinej ih ter zelo nenavadnih predmetov: na policah so bili razstavljeni raznovrstni kremplji, cela zbirka zarjavelih bodal, zvita kaja ko a in mnogo atulj iz potemnelega srebra, v katere so bile vgravirane udne rke Harryju povsem neznanih jezikov. Izmed vsega v omarah pa mu je bila najbolj odvratna bogato okra ena kristalna steklenica, v katere ep je bil vdelan velik opal, kajti polna je bila - tako se mu je vsaj zdelo - krvi! Spet se je oglasil zvonec in vsi so se ozrli h gospe Weasley, Siriusova mama pa jih je seveda znova zaela vre e psovati. "Tu ostanite," jim je odlono naroila Molly in zgrabila vreo podgan. "Prines la bom sendvie." Tako je od la in za sabo je previdno zaprla vrata, vsi otroci pa so se pog nali k oknu ter se zazrli proti hi nemu pragu. Zagledali so glavo z razmr enimi rdekastimi lasmi in ob njej visoko skladovnico kotlov, ki se je nevarno gugala. "To je Tobakarolus!" je uganila Hermiona. "Le zakaj je privlekel sem tol

iko kotlov?" "Verjetno jih mora za nekaj asa skriti," se je domislil Harry. "Se ni el p ogajat za tele kotle sumljivega izvora ravno takrat, ko bi me moral stra iti?" "Tono, verjetno ima prav!" je prikimal Fred, ko so se vhodna vrata odprla, Tobakarolus pa je zvlekel svoj plen skoznje in izginil v ve o. "Ko bo za tole izve dela mami..." Z Georgem sta stekla k vratom in k njim prislonila uho. Krianje gospe Bla ck je potihnilo. "Tobakarolus se pogovarja s Siriusom in gospodom Kehometom," je namr eno zamrmral Fred. "Ampak ne sli im jih prav dobro... Kaj, ko bi si pomagali s Podalj ki?" "Mogoe je vredno tvegati," je skomignil George. "e se hitro splazim po en par..." Toda v tistem trenutku se je iz ve e razleglo tak no besnenje, da so jim bil i U esni podalj ki povsem odve. Vsi do zadnjega so sli ali sleherno besedo, ki jo je gospa Weasley zavpila Tobakarolusu v obraz: "JE TAB PO TVOJEM SKLADI E ZA UKRADENO ROBO?!" "Kako lepo, da za spremembo vpije na koga drugega," se je zadovoljno namuznil Fred, nato pa je nekoliko od krtnil vrata, da bi se la je naslajal ob rohne nju svoje mame. "... POVSEM NEODGOVOREN! KOT DA NIMAMO DOVOLJ SKRBI, TI PA NAM V HI O PRIVLEE E CELO GORO UKRADENIH KOTLOV..." "Uf, kako so butasti. Mirno so ji pustili, da je dobila zalet, zdaj pa i majo," je George zmajal z glavo. "e ti je ne uspe na hitro malo zbegati, je po tebi. V glav o tako zakuha, da rjove ure in ure. Poleg tega pa se je hotela Tobakarolusa lotiti e, odkar se je splazil s stra e... Na, zdaj se ji je pridru ila e Siriusova mama." Rohnenje gospe Weasley so preglasili portreti v ve i, ki so ponovno zaeli razgrajati. George je e hotel zapreti vrata, kajti hrup je bil nevzdr en, a e preden mu jih je uspelo, se je skoznje zrinil hi i vilinec. Ta je imel na sebi zgolj capo, ki si jo je ovil okoli pasu, in videti je bil zelo star. Njegova ko a se je zdela kar nekajkrat prevelika zanj, in eprav je bil tako kot vsi drugi hi ni vilinci ple ast, so mu iz velikanskih, netopirjevim podobnih u es trlele tevilne bele kocine. Oi je imel rdekaste in vodeno sive, njegov veliki mesnati nos pa je bil zelo podoben pra ijemu rilcu. Vilinec se za Harryja in ostale sploh ni zmenil. Vedel se je, kot da jih ne vidi, in ves zgrbljen se je poasi ter emerno odzibal na drug konec dnevne sobe. Pri tem si je neprestano momljal v brado z glasom, ki je bil globok in hripav kakor regljan je ameri kega mukavca. "... smrdi ko kuga, pa e zloinec je. Ampak saj ona ni isto ni bolj a. Gnusna izdajalka lastne krvi je in njeni pokavci divjajo po gospodariini hi i... O, uboga Spackova gospodarica, ko bi vedela... Ko bi vedela, kak ni izmeki so se nastanili v njeni hi i, le kaj bi rekla svojemu staremu vilincu? O, kak na sramota! Njen dom je poln brezkrvne ev, volkodlakov, izdajalcev ter tatov in ubogi stari Spack nima poj

ma, kaj naj naredi..." " ivijo, Spack," ga je zelo glasno pozdravil Fred in odlono zaprl vrata. Zverinica je otrpnila, utihnila in se ele nato zelo preseneeno, pa tudi neprepriljivo zdrznila. "O! Spack mladega gospodia sploh ni opazil," je dejal, se zasukal in se m u priklonil. Z obrazom, e vedno uprtim v preprogo, pa je nato povsem razlono dodal: "Nemarnega pokavca, ne pa gospodia." "Prosim?" se je oglasil George. "Nismo te dobro sli ali." "Jaz ni rekel niesar," se je zlagal vilinec in se priklonil e njemu, pri t em pa glasno zamrmral: "Seveda, nenaravni izrodek ima dvojka." Harry ni vedel, ali naj se zasmeje ali ne, zverinica pa se je vzravnala in si jih enega za drugim besno ogledala. Oitno prepriana, da je ne sli ijo, si je e naprej mrmrala: "Tamle je tista brezkrvna smrklja, poglej jo, Spack, obna a se, kot da je tu doma. O, ko bi gospodarica vedela za to, bi se zjokala... In vedno ve jih je! Tu je vendar tudi neki pokavec, ki ga jaz vidi prvi. Le kaj pone tu, Spack niti njegoveg a imena ne pozna..." "To je Harry," mu je previdno povedala Hermiona. "Harry Potter." Vilineve blede oi so se iroko razprle in momljati si je zael e bolj besno in hitreje kot prej. "Smrklja brezkrvna, s Spackom govori, kot da je njegova prijateljica. e b i ga Spackova gospodarica videla v tak ni dru bi, o, le kaj bi rekla..." "Kako si upa Hermiono tako grdo zmerjati?!" ga je jezno nadrl Ron. "Ne jezi se nanj," je za epetala Hermiona, "ubo ec ni isto pri sebi in ne ve, kaj..." "Ne slepi se, Hermiona. Prav dobro ve, kaj govori," jo je prekinil Fred in z odporom premeril vilinca. Ta si je e naprej mrmral v brado, njegov pogled pa je bil prikovan na Har ryja. "Je to res? Je to Harry Potter? Jaz vidi brazgotino, torej je to res tis ti fant, ki je zaustavil Mojstra... Jaz se spra uje, kako mu je to uspelo..." "Saj se vsi, Spack, saj se vsi," ga je zavrnil Fred. "Kaj bi pravzaprav rad?" je vpra al George. Vilineve velike oi so vignile k njemu. "Spack pospravlja," se je izmikal. "To pa te ko verjamem," se je izza Harryja razlegel znan glas. Na pragu dnevne sobe je stal Sirius in jezno zrl v vilinca. Hrup v ve i je potihnil; gospa Weasley je Tobakarolusa oitno zvlekla v kuhinjo, da bi ga tam v m iru nadrla do konca. Spack pa se je, takoj ko je opazil poslednjega potomca rodbine Black, tako silovito in sme no priklonil, da je svoj orja ki nos zaril v preprogo te r ga e bolj splo il. "Vzravnaj se e," ga je nepotrpe ljivo pozval Sirius. "No, kaj ima za bregom? " "Spack pospravlja," je ponovila zverinica. "Spack ivi, da slu i astitljivi r

odbini Black..." "Katere poslednji potomec zaradi tebe ivi v vedno huj i svinjariji," ga je prekinil Harryjev boter. "Gospodar se tako rad ali," se je znova priklonil Spack, nato pa mrmraje dodal: "Gospodar je hudoben in nehvale en pujs, ki je svoji mami zlomil srce..." "Moja mama srca sploh ni imela, Spack," je odrezal Sirius. "Kri ji je po ilah poganjala ista zloba." Vilinec se mu je spet priklonil. "Kakor ree gospodar," je besno zamomljal. "Ampak v resnici ta nehvale ne ni vreden niti tega, da bi svoji mami zlo il evlje. O, uboga gospodarica, kaj bi rek la, e bi videla, da Spack zdaj slu i njemu, ki jo je razoaral..." "Vpra al sem te, kaj ima za bregom," mu je arovnik hladno segel v besedo. "Vsaki ko se pretvarja , da isti , znosi v svojo sobo kup are, ki je zaradi tega ne moremo vrei stran." "Spack v gospodarjevem domu niesar ne bi premaknil z mesta, kamor spada," je odvrnila zverinica, nato pa naglo zamomljala: "Gospodarica Spacku ne bi nikdar odpustila, e bi vrgli v smeti tapiserijo , ki je v rodbini e ve stoletij. Jaz jo mora re iti, jaz ne bo dopustil gospodarju, izdajalc em in pokavcem, da bi jo uniili..." "Se mi je kar zdelo, da gre za to," se je namrdnil Sirius in zaniljivo o in il steno, na kateri je visela ena izmed vezenin. "Tudi tisto gnusno tapiserijo je nedvomno napojila z limaninim zvarkom, a e se je bom lahko znebil, verjemi, da se je tudi bom. Zdaj pa se poberi!" Spack si izrecnega ukaza oitno ni upal presli ati. Toda ko se je odzibal mi mo svojega gospodarja, ga je vseeno premeril skrajno sovra no in v brado si je momlja l, dokler ni prestopil praga dnevne sobe: "... pride iz Azkabana, potem pa zane Spacku ukazovati! O, uboga moja gospodarica, kaj bi rekla, e bi videla, kako je v hi i zdaj! V njej ivijo izmeki, ki meejo v smeti njene zaklade! Zaklela se je, da nima ve sina, a on se vseeno vrne in menda je tudi morilec..." "e mi takoj ne zapre goflje, bom res postal morilec!" je razdra eno zamrmral Sirius in za vilincem zaloputnil vrata. "Saj ni isto pri sebi," ga je opravievala Hermiona. "Po mojem se sploh ne zaveda, da ga sli imo." "Predolgo je bil sam," je prikimal Harryjev boter. "Pozna se mu tudi, da je ubogal zme ane ukaze maminega portreta in se je navajen pogovarjati sam s sabo. Toda po drugi strani je bil od nekdaj zahrbten in..." "Kaj pa, e bi ga osvobodil?" je z upanjem v oeh predlagala Hermiona. "Mogoe bi potem..." "Osvoboditi ga ne morem, preve ve o Redu," jo je na kratko zavrnil Sirius . "Sploh pa bi ga s tem tako osupnil, da bi od oka umrl. Kar predlagaj mu, naj izgi ne iz hi e, bo videla, kako se bo odzval." Zakorakal je prek sobe, vse do stene, prekrite z vezenino, ki jo je hote l obvarovati Spack. Harry in drugi so mu sledili. Tapiserija je bila videti neznansko stara. Mono je bila obledela in tudi na njej

so barbike na ve mestih pustile sledi svojih zob. A kljub temu se je zlati sukane c, s katerim je bila izvezena, e vedno dovolj jasno lesketal. Tako se je vsem posvetil o, da je na njej upodobljeno ob irno dru insko drevo, ki je segalo vse do srednjega veka. Na vrhu stenske preproge pa je z velikimi rkami pisalo: Starodavna, lahtna rodovina Black ,Immer Rein!'

"Tebe na njej ni!" se je zaudil Harry, ko si je natanko ogledal vrh dru ins kega drevesa. "Vasih sem bil," se je namrdnil Sirius in pokazal na majhno luknjo, ki jo je nekdo iz gal v tapiserijo. "Moja sladka mamica me je zbrisala, ko sem pobegnil od doma - Spack si to zgodbo zelo rad mrmra v brado." "Pobegnil si od doma?" "Ko sem bil star estnajst let," je prikimal poslednji Black. "Vsega sem i mel vrh glave." "Kam pa si el?" ga je osuplo vpra al Harry. "K tvojemu oiju," mu je odvrnil boter. "Njegovi star i so bili zelo prijazn i, tako reko posvojili so me. Tiste poitnice sem pre ivel pri njih, pri sedemnajstih pa sem si kupil svoje stanovanje. Stric Alphard mi je namre zapustil kar eden kup zlata - tu di njegovo ime je iz gala iz tapiserije, verjetno ravno zaradi tega... No, kakor koli , od takrat dalje sem zase skrbel sam. Pri Potterjevih sem bil seveda vedno dobrodo el in videli smo se vsaj enkrat na teden, saj sta me ob nedeljah vedno povabila na kos ilo." "Ampak... Zakaj si sploh...?" "Zakaj sem u el?" Sirius se je trpko nasmehnil in si z dlanjo segel skozi dolge, razmr ene l ase. "Ker sem jih vse po vrsti sovra il. Star i so bili obsedeni s istostjo arovni ke krvi, brat, ta osel, pa jim je nasedel... Glej, tu je." Pokazal je na vrh vezenine, od koder se je lesketalo ime Regulus Black. Letnici rojstva je sledila letnica smrti; umrl je pred pribli no petnajstimi leti. "Mlaj i od mene je bil," je nadaljeval Harryjev boter, "pa tudi bolj i sin, kot sem pogosto sli al." "Vendar je mrtev," je rekel mladi arovnik. "Ja, mrtev je," je prikimal Sirius. "Bedak trmasti... Pridru il se je Jedc em smrti." "Kaj?!" "Daj no, Harry, saj si videl, kak na je ta hi a. Menda ne bo rekel, da ne ve , kak ni arovniki so iveli v njej?" je razdra eno zagodel njegov boter. "Torej... Torej sta bila Jedca smrti tudi tvoj oe in mama?" "Ne, to ne. A verjemi mi, da Mrlakenstein po njunem nikakor ni bil neume n. Kako veselo sta sprva pozdravila njegovo zamisel, da je treba arovni ko raso oistiti, se znebiti tistih, ki so se rodili v bunkeljskih dru inah, in postaviti na vodilna mesta zgolj istokrvne! Pa ne, da je to zraslo na njegovem zelniku. Preden je zael

trobiti tak ne, se je nad tovrstnimi domislicami navdu evalo kar lepo tevilo arovnikov... A veinoma so se hitro potuhnili, ko so videli, kaj je pripravljen sto riti za to, da bi se prikopal do oblasti. Tudi moja ljuba star a sta na primer Regulusa na jprej kovala v zvezde, ker se mu je pridru il, toda kasneje..." Premolknil je in se mrko zazrl v tapiserijo. "So tvojega brata ubili aurorji?" je previdno vpra al Harry. "O ne," je e vedno zami ljen odkimal Sirius, "Mrlakenstein ga je. No, najverjetneje so ga umorili na njegov ukaz; kolikor vem, se Regulus ni povzpel d ovolj visoko, da bi ga ubil sam Mojster. Kakor koli, pospravili so ga, ker se je zbal tistega, kar so priakovali od njega. Ves prepla en se je hotel od vesele dru ine preprosto posloviti... ampak Mrlakensteinu seveda ne more rei: ,Dovolj imam.' Slu i mu do smrti ali pa je po tebi." "Malica," je oznanil glas gospe Weasley. Palico je dr ala pred sabo, na njeni konici pa se je zibal velikanski plad enj, oblo en s sendvii in pecivom. Harryjevi prijatelji so naglo stopili k njej, saj so bili lani, toda mladi arovnik je obstal ob Siriusu, ki se je sklonil bli je k stenski pre progi. "Tega si nisem ogledoval e dolga leta. Glej, tu je Phineas Tezack, moj prapraded... Manj priljubljenega ravnatelja Bradaviarka ni imela... Pa Araminta Finiglass, ki se je celo ivljenje trudila, da bi Ministrstvo potrdilo zakon, s ka terim lov na bunkeljne ne bi bil ve kaznivo dejanje... In ljuba teta Epyllepa - ta je zaetni ca ene lep ih tradicij v na i dru ini: prav ona je prva obglavljala hi ne vilince, ki so bi li prestari, da bi ji mogli prinesti pladenj z malico... Seveda so se v na i rodbini sem ter tja rojevali tudi dobri arovniki, a tak nih so se nemudoma odrekli. Kot vidim, Tang e e ni tu. Morda ji Spack prav zato ne pusti, da bi mu ukazovala, saj bi jo moral k ot lana ir e dru ine nemudoma ubogati..." "S Tango sta torej v sorodu?" je preseneeno vpra al Harry. "O ja! Njena mama Andromeda je bila moja najljub a sestrina," je prikimal Sirius, ki si je e vedno podrobno ogledoval tapiserijo. "Ne, tudi Andromede ni na njej, glej..." Pokazal je na luknjo z o ganimi robovi, ki je stala med dvema imenoma: Krasotillya in Narcissa. "Andromedini sestri sta e vedno tu, ker sta se poroili, kot pritie dobrim dekletom iz visoke dru be - s istokrvnim arovnikom. Tangina mama pa se je vzela s Tedom Tango, ki se je rodil bunkeljnom, in zato..." Sirius je nakazal, kako je njegova mama v tapiserijo uperila palico in v anjo iz gala luknjo, ter se nato kislo zasmejal, toda Harry mu ni pritegnil; zaprepadlo je zijal desno od mesta, na katerem je bilo nekdaj ime Tangine mame. Narcisso Black je namre dvojna rta iz zlatega sukanca povezovala z Luciusom Malfoyem, od njunih imen pa je enojna navpina rta potekala do imena Dreco. "Z Malfoyevimi si v sorodu!" "Vse istokrvne dru ine so povezane med sabo," je skomignil Sirius. "e svojim otrokom dovoll , da se poroajo le s istokrvne i, ne morejo biti pretirano izbirni; ostalo nas je le za pe ico. Molly je moja mrzla sestrina, Arthur pa... akaj,

mislim, da je bratranec v tretjem kolenu ali nekaj takega. Ampak na tej tapiseri ji ju seveda ne bo na el - Weasleyjevi od nekdaj slovijo kot rodbina, ki je izdala lastno kri." Harry je zdaj e zrl v ime, ki je bilo izvezeno levo od iz ganega Andromedinega. Krasotillya Black je bila z dvojno rto povezana z Rodolphusom L'Oholom. "L'Ohol..." je na glas razmi ljal mladi arovnik. Ob tem priimku se je v njegovem spominu nekaj zganilo. Vedel je, da ga j e e sli al, a ni se mogel spomniti, kje, pa eprav ga je ob njem udno zmrazilo. "Oba sta v Azkabanu," je odrezavo povedal Sirius. Harry se je radovedno zazrl vanj. "Krasotillya in njen mo Rodolphus sta tja prispela skupaj z Barryjem Huleshem mlaj im," je z ni manj osornim glasom nadaljeval boter. "Z njimi je bil tu di Rodolphusov brat Rabastan." Takrat se je mlademu arovniku posvetilo, od kod mu je znan priimek L'Ohol . Spomnil se je bujnih, sijoih rnih las ter venomer priprtih oi Krasotillye L'Ohol... Ko so ji sodili, je kljubovalno razglasila, da bo Mojstru rne magije slu ila e naprej. Ponosno je priznala, kako ga je poskusila najti, ko je bil ob vso svojo mo, in vs em je zagotovila, da se bo nekega dne vrnil ter jo nagradil za njeno zvestobo. Harry j e vse to vedel, ker je Krasotillyo videl v Dumbledorjevem mislitu, nenavadni pripravi, v kateri si lahko hranil misli in spomine. "Nikoli nisi omenil, da je tvoja..." "Pa kaj, e je moja sestrina?" ga je prekinil Sirius. "S Krasotillyo noem im eti nikakr ne zveze. Videl je nisem, odkar je bila tvojih let, e ne tejem, da sem jo za hip ugledal, ko so jo pripeljali v Azkaban. Misli , da sem na tako sorodstvo ponosen?" "Oprosti," je hitro rekel mladi arovnik. "Nisem te hotel... Samo presenet ilo me je, to je vse..." "Saj ni va no, ne opraviuj se," je zamomljal boter. Dlani je zaril globoko v epe in se zasukal stran od vezenine. Zazrt prek dnevne sobe je nato dodal: "Prav ni mi ni v e, da sem se moral vrniti v to hi o. Upal sem, da sem ez ta del svojega ivljenja napravil kri ." Harry ga je povsem razumel. Dobro je vedel, kako bi se poutil sam, e bi bi l e odrasel in preprian, da se je za vedno otresel Ro marinove, pa bi bil spet prisiljen iveti v hi i svojih sorodnikov. "Za tab je seveda izvrstna," je nadaljeval Sirius. "Ko je v njej ivel moj oe, jo je za itil z vsemi mo nimi arovnijami. Bunkeljni e ne morejo priti na obisk - saj ne, da bi si tega eleli - in niti na svoje zemljevide je ne morejo spraviti. Zdaj pa jo je dodatno zavaroval e Dumbledore, tako da varnej e hi e preprosto ni. Mimogrede, va ravnatelj je tudi poverjenik Reda - to pomeni, da mora od njega izvederi, kje j e tab, sicer ga ne bo nikdar na el. Tisti listek, ki ti ga je veraj pokazal Nerrga, ti je poslal on..."

Sirius se je zdaj zasmejal tako na kratko in odsekano, da je bilo skoraj tako, kot bi zalajal. "Ko bi mama in oe vedela, emu zdaj slu i njuna hi a... No, videl in sli al si mamin portret, tako da se ti vsaj pribli no sanja, kako bi se odzvala..." Za trenutek se je namr il, nato pa zavzdihnil. "Ko bi le lahko vasih el malo ven in opravil kak no malenkost. Dumbledorju sem predlagal, da bi te pospremil do Ministrstva - kot Potepin, seveda. Bi ti bi lo la je, e bi el s tabo?" Na Harryja so v hipu spet legle skrbi. Na zasli anje ni pomislil e vse od sinoi; zdaj je bil skupaj s tistimi, ki jih je imel najraje, polagoma se je sezna njal z njihovimi narti in zato je na vse zoprnije povsem pozabil. Toda ob botrovem vpra anju se je spet zael bati za svojo prihodnost. Ozrl se je k Hermioni in Weasleyjevim, ki so se mastili s sendvii, ter pomislil, kako bi se poutil, e bi se vrnili na Bradaviarko brez njega. "Ne skrbi," ga je bodril Sirius. Harry se je obrnil k njemu in ele takrat se je zavedel, da ga boter pozor no opazuje. "Preprian sem, da te bodo oprostili," je nadaljeval poslednji Black. "V S tatutu diskretnosti pi e, da v skrajni stiski vendarle lahko ara ." "Kaj pa, e me bodo vseeno vrgli iz ole?" je tiho vpra al fant. "Bi lahko za nekaj asa pri el ivet k tebi?" Sirius se mu je alostno nasmehnil. "Bomo videli." "Na zasli anju bi mi bilo veliko la je, e bi vedel, da se mi v nobenem primer u ne bo treba vrniti k Dursleyjevim," ni odnehal Harry. "Tile tvoji bunkeljni morajo biti res obupni, e ti je celo tu bolj v e," mu je mrko odvrnil boter. "Pridita e, sicer vama bomo vse pojedli," ju je v tistem poklicala gospa Weasley. Sirius je e enkrat zavzdihnil in grdo o inil tapiserijo, nato pa sta se s H arryjem pridru ila ostalim. Fant se je tistega popoldneva zelo trudil, da ne bi ve razmi ljal o zasli anj u. Na sreo sta pri li na vrsto za i enje omari s steklenimi vrati, ki sta od njih zahtevali popolno zbranost, kajti tevilni izmed predmetov v njiju so le neradi za pustili pra ne police. Ena izmed srebrnih atulj je na primer Siriusa grdo ugriznila v dlan in e ez nekaj sekund jo je celo prekrivala plast emeih krast. Harryjev boter si je roko z zanimanjem ogledal, nato pa se je s palico na lahno udaril po njej in ko a mu je v hipu ozdravela. "V tejle katlici je bil oitno krastavev prah," je povsem mirno povedal osta lim, ki so e vedno nekoliko prepla eno zrli vanj, zatem pa je atuljo odvrgel v vreo. Vanjo so sicer metali repinje in druge odpadke, ki so jih na li v omarah, t oda atulja v njej ni ostala dolgo. Harry je nekoliko kasneje opazil, kako si je Georg e roko previdno ovil s kuhinjsko brisao, nato pa je skrinjico na skrivaj premestil v svo j ep,

e tako prepoln barbik. V omarah so nadalje naleteli na srebrn instrument neprijetnega videza, k i je e najbolj spominjal na pinceto s tevilnimi nogami. Ko je Harry segel po njej, se mu je kakor pajek pognala po roki in vse do vratu. Kaj je nameravala storiti, ni nikol i ugotovil, kajti Sirius jo je z naglo kretnjo pomedel na tla, tam pa zmekal s te ko knjigo Plemenita priroda: rodovniki istokrvnih arovni kih rodbin. Kmalu zatem so naleteli na glasbeno skrinjico, a ko so jo navili, se je iz nje izvila rahlo srhljiva, zvonkljajoa glasba, ob kateri so vsi postali nenavadno ibki ter zaspani; re ila jih je Ginny, ki je bila dovolj pri sebi, da je pokrov zatlesknila . Toda to nikakor ni bil zadnji izmed udnih predmetov. V omarah so se skrivali e te ek medaljon, ki ga nihe ni mogel odpreti, ve prastarih peatnikov, v pra ni katli pa so na li celo medaljo reda Merlinovega. To naj bi Siriusovemu dedu podelili ,za uslug e, ki jih je izkazal Ministrstvu'. "Torej jim je podaril celo goro zlata," se je zaniljivo namrdnil Harryjev boter in medaljo vrgel v vreo s smetmi. Med pospravljanjem se je v dnevno sobo vekrat pritihotapil Spack in iz nj e posku al odnesti najrazlinej e predmete. Vsaki ko so ga pri tem zalotili, si je v brado zael momljati grozljive kletvice, najbolj pa ga je razburil Sirius, ki mu j e iz rok izpulil velik zlat prstan z dru inskim grbom. Takrat je zverinica izbruhnila v tog oten jok, se ihte pobrala iz dnevne sobe in obenem svojega gospodarja obkladala s psovkami, kakr nih Harry ni sli al e nikdar v ivljenju. "Oetov je," je pojasnil Sirius, ko je prstan odvrgel v vreo. "Spack mu sic er ni bil tako zelo predan kot mami, a prej nji teden sem ga vseeno zalotil, kako poljub lja ene izmed oetovih hla." Naslednjih nekaj dni je gospa Weasley vztrajno skrbela, da jim ni bilo d olgas. Samo za dekontaminacijo dnevne sobe so potrebovali tri dni, a nazadnje sta v nje j ostali le dve stvari, ki bi jih sicer z veseljem zabrisali ven: tapiserija z dru i nskim drevesom rodbine Black, ki se je vztrajno upirala vsem poskusom, da bi jo spravi li s stene, in podrhtavajoi pisalnik. Nerrga se e vedno ni oglasil v tabu, tako da niso bili prepriani, kaj je v njem, in so ga raje pustili pri miru. Za dnevno sobo je pri la na vrsto jedilnica, ki se je nahajala v pritliju. V tamkaj nji kredenci so na li pajke, velike kakor kro niki, in Ron si je el jadrno pripravit skodelico aja, na spregled pa ga ni bilo debelo uro. Porcelanasto posod je, na katerem sta bila grb in moto dru ine Black, je Sirius brez obotavljanja odvrgel v vreo za smeti. Enaka usoda je doletela tudi vrsto starih fotografij, obdanih z ok virji iz potemnelega srebra, eprav so arovniki na njih besno vre ali. Raws bi njihovo delo morda res oznail kot ,i enje', toda po Harryjevem

mnenju je lo prej za dolgotrajni voja ki spopad s hi o, ki se jim je izvrstno upirala in je imela izjemnega zaveznika, Spacka. Hi ni vilinec se je namre prikazal vedno, kadar so se spravili k delu, pri emer je njegovo momljanje postajalo vse bolj nesramno, on sam pa jim je iz vre za smeti poskusil ukrasti, kar je le mogel. Sir ius mu je nazadnje zagrozil, da mu bo izroil kos oblaila, toda Spack se je samo zazrl vanj in izjavil: "Gospodar pa mora storiti, kar ga je volja." Nato se je po svoji stari navadi zasukal vstran in sam pri sebi ter zelo glasno zamrmral: "Toda gospodar Spacka ne bo poslal od hi e, o ne. Kajti jaz ve, kak ne grdobije tu naklepajo, o ja. Proti Mojstru spletkarijo, ti brezkrvne i, izdajalci in izmeki..." Harryjevemu botru so takrat pregorele vse varovalke in Hermioninim ugovorom navkljub je zgrabil vilinca za vrat ter ga silovito zalual iz sobe. Zvonec se je oglasil vekrat na dan, in to je bila izvrstna iztonica za Sir iusovo mamo, ki je obiskovalce vsaki znova vre e opsovala, pa tudi za Harryja ter njegove prijatelje, saj so takoj napeli u esa. Toda izvedeli so le kak no nepomembno malenkost, kajti gospa Weasley jim je hitro na la tak no ali drugano delo. Rawsa je prineslo v hi o kar nekajkrat, a ga je tudi naglo odneslo, na Harryjevo veliko olaj anje pa se nikdar nista sreala. Fant je nadalje nekega dne za trenutek opazil uiteljico spreminjanja oblike, profesorico McHudurro, ki je bila v bunkeljski obleki ter pla u videti izjemno nenavadno, a zdelo se je, da je tudi ona zelo zaposlena, in je kmalu od la. Toda nekateri drugi arovniki so na Trochnmrkowem trgu 12 vendarle prebili nekaj asa in jim priskoili na pomo. Harry in njegovi prijatelji so tako s Tango pre iveli nepozabno popoldne, ko so v enem izmed strani na li starega ter morilsko razpolo enega grundlja. Ni manj zanimiv se jim ni zdel Wulf, saj je sicer prebival v Siriusovi sobi, a se je pogosto izmuznil po skrivnostnih opravkih. Ne kdanji profesor je olarjem pomagal spraviti v red stojeo uro z nihalom, ki ji je pri lo v navado, da je v mimoidoe streljala svoja te ka kolesca. Tobakarolus pa se je taas nekoliko odkupil gospe Weasley, saj je Rona re il krlatnega pla a, ki ga je posku al zadaviti, ko ga je iz omare potegnil na plano. Harry se je imel lepo, eprav je e vedno spal bolj slabo, saj so ga muile sanje o hodnikih in zaklenjenih vratih, med katerimi ga je zoprno emelo v brazgotini. Dokler je imel kaj poeti, je bil po navadi zelo dobre volje, ko pa so bili napeti trenutki mimo in je mislim dopustil, da gredo po svoje, ko je izrpan oble al na postelji ter opazoval, kako se prek stropa pomikajo zabrisane sence... Takrat ga je slej ko prej vedno pograbil strah pred zasli anjem. Le kaj bo z njim, e ga izkljuijo iz ole? Ne, to vpra anje je bilo tako stra no, da si ga ni upal izrei na glas. O vsem skupaj bi se sicer z veseljem pogovoril z Ronom ali Hermiono, ki ju je vekrat zal otil, kako staknjenih glav epetata in zaskrbljeno pogledujeta k njemu. Toda al sta sledila njegovemu zgledu, in zasli anja nista niti omenila. Ko bi ga le! Vasih domi ljiji namre ni mogel prepreiti, da mu ne bi pred oi naslikala uradnika z Ministrstva, ki poprime njegovo palico, mu jo razlomi na dvoje in ga nato na ene nazaj k Dursleyjevim... A tja e ne bo el! Nikakor! Vrnil se bo na Trochnmrkow trg

in ivel bo pri Siriusu! Ko se je gospa Weasley nekega veera med obedom obrnila k njemu in ga tiho obvestila, da mu je oprala ter zlikala najlep a oblaila, mu je bilo, kot bi pr avkar pogoltnil celo opeko. Ronova mama ga je e prosila, naj si umije tudi lase, saj jo je skrbelo, kak en vtis bo naslednjega jutra napravil na komisijo. Toda Harry jo je k omaj sli al. Ron, Hermiona, Fred, George ter Ginny so prenehali klepetati in vsi po v rsti so se zazrli vanj. Mladi arovnik je gospe Weasley odsotno prikimal in posku al pojesti svoj zrezek do konca, toda usta je imel nenadoma tako suha, da ga sploh ni mogel pre veiti. "Kako pa se pride na Ministrstvo?" je vpra al gospo Weasley z glasom, za katerega je upal, da se ne zdi preve vznemirjen. "Glede tega ne skrbi. Arthur gre tako ali tako v slu bo, pa te bo peljal," je blago odvrnila Ronova mama. Gospod Weasley se mu je opogumljajoe nasmehnil. "Do zasli anja bo lahko poakal v moji pisarni," je rekel. Harry se je ozrl k Siriusu, a e preden mu je lahko zastavil vpra anje, je g ospa Weasley e odgovorila nanj. "Profesor Dumbledore meni, da ne bi bilo preve pametno, e bi te tja pospremil tudi Sirius, in po mojem..." "... ima prav," je Sirius s stisnjenimi zobmi dokonal njen stavek. Gospa Weasley se je na obila. "Kdaj pa vam je Dumbledore povedal, kaj misli o tem?" se je zaudil mladi arovnik, ki je zrl v botra. "Veraj se je oglasil, ko ste bili e vsi v postelji," je povedala gospa Wea sley. Sirius je na vilice nejevoljno nabodel kos krompirja. Harry je spustil p ogled in se zazrl v svoj kro nik. Ob misli, da je bil Dumbledore na Trochnmrkowem trgu na predveer zasli anja, pri emer se je njemu samemu oitno izognil, mu je bilo samo e huje. Sedmo poglavje Ministrstvo za aranje Harry se je naslednjega jutra zbudil e ob pol estih in tako nenadno, kot b i mu kdo zakrial na uho. Ko se je spomnil, da je pred njim zasli anje, je negibno oble al. Toda zaradi tega je postal samo e bolj nemiren in naglo se je skobacal iz postelje ter si nataknil oala. Gospa Weasley mu je oprane kavbojke ter majico pustila ob vzno ju postelje in oblekel se je, prazna slika pa se mu je pri tem ves as privo ljivo hehetala. Nato se je ozrl k Ronu, a ta je e trdno spal: z odprtimi usti je kot ubit le al na hrbtu in od sebe molel vse svoje dolge okonine. Harry ni hotel razmi ljati o tem, kdaj ga bo sp et

videl, saj morda ne bosta ve so olca. Zato se je po prstih odpravil prek sobe, za sabo tiho zaprl vrata in se spustil po stopnicah, mimo glav Spackovih prednikov. Ustavil se je ele pred kuhinjo, za katero je domneval, da bo ob tej rani uri samevala. Toda e na stopni u v klet je zasli al tihe glasove, ko je odprl kuhinjska vrata, pa je zagledal zakonca Weasley, Siriusa, Wulfa in Tango. Zdelo se mu je, da so akali nanj, in z izjemo Ronove mame, ki je imela na sebi pre ito jutranjko krlatn e barve, so bili vsi e obleeni. Ko je Harry vstopil v kuhinjo, je gospa Weasley skoil a na noge. "Zajtrk," je rekla, segla po arovni ki palici in pohitela h kaminu. "Do-oo-obro jutro, Harry," je zazehala Tanga, katere lasje so bili tiste ga jutra skodrani in svetli. "Si se naspal?" "Sem," je pritrdil. "Jaz sem bila celo no poko-oo-onci," je povedala in spet na iroko zazevala . Harryja je nato povabila, naj sede k njej, in mu od mize odmaknila stol, pri emer ji je uspelo prevrniti sosednjega. "Kaj bi jedel, Harry?" je zaklicala gospa Weasley. "Samo kosmie ali kaj b olj krepkega? Prekajene slanike imam, lahko pa ti speem tudi jajca s slanino..." "Samo... samo prepeenec bi, hvala," je rekel mladi arovnik. Wulf se je za hip zazrl vanj, nato pa je Tango vpra al: "Kaj si hotela rei o Tepeshkarju?" "Aha... No, po mojem bi bilo pametno, da smo ob njem nekoliko bolj previ dni. Tako Krallku kot meni je zastavil nekaj zelo udnih vpra anj..." Harry je bil vesel, da se pogovarjajo o stvareh, o katerih nima pojma in mu zato ni treba rei niesar. V elodcu ga je namre zoprno zvijalo. Gospa Weasley je predenj postavila nekaj kosov prepeenca ter marmelado in poskusil je jesti, a bil o mu je, kot bi veil preprogo. Ronova mama je nato sedla k njemu in se zaela ubadati z njegovo majico - poravnala mu jo je in mu skrila za vrat etiketo, ki j e trlela od nje. elel si je, da bi ga pustila pri miru. "... Dumbledorju moram tudi povedati, da si danes ponoi z mano ne boste mogli pomagati, saj sem enostavno preve utru-uu-ujena," je e dodala Tanga in spet po kraljevsko zazehala. "Jaz bi lahko vskoil," se je ponudil gospod Weasley. "Saj moram tako ali tako dokonati tisto poroilo..." Ronov oe ni bil obleen v arovni ki pla , temve v rtaste hlae, zlikane na rob, in usnjen letalski jopi. Zdaj je pogled odvrnil od Tange in se zasukal k Har ryju. "Kako se pouti ?" Mladi arovnik je skomignil. "Saj boste kmalu opravili," ga je bodril Ronov oe. "ez nekaj uric te bodo e oprostili." Harry ni rekel nobene. "Zasli anje bo potekalo v istem nadstropju, v katerem je moja pisarna, v u radu Amelije Bones. Ta je vodja Oddelka za uveljavljanje arovni kih zakonov in ona te bo tudi zasli ala."

"Amelija Bones ima glavo na pravem mestu," je dodala Tanga. "Po tena je in pustila ti bo, da pove svojo plat zgodbe." Harry je zgolj prikimal, kajti tudi zdaj ni vedel, kaj naj ree. "Glej samo, da se ne bo razjezil," ga je nenadoma opomnil Sirius. "Vljude n bodi in se dr i dejstev." Fant je spet prikimal. "Zakon je na tvoji strani," se je oglasil e Wulf. "Celo mladoletni arovnik i smete arati, e vam grozi tak na nevarnost, kot je tebi." Harryju je po tilniku spolzelo nekaj mrzlega in za trenutek je pomislil, da ga je nekdo ziluziral. Potem pa se mu je posvetilo, da je gospa Weasley napadla njegov e lase z mokrim glavnikom. e posebej se je posvetila tistim na temenu. "Ti zmeraj takole trlijo?" je obupano vpra ala, ko mu jih nikakor ni mogla poesati. Fant je znova prikimal. Gospod Weasley je pogledal na uro in se nato ozrl k njemu. "Mislim, da bi morala kar na pot," je rekel. "Nekoliko zgodnja bova, a p o mojem je bolje, da se odpraviva, kot da e naprej postaja po hi i." "Prav," je samodejno pristal Harry, spustil ko ek prepeenca iz rok in se postavil na noge. "Saj ne bo tako hudo," ga je bodrila Tanga in ga potrepljala po roki. "S reno," mu je za elel Wulf. "Gotovo te bodo oprostili." "e te ne bodo," je mrko dodal Sirius, "pa bom osebno stopil do Amelije Bo nes in se malo pomenil z njo." Harry se je kislo nasmehnil. Gospa Weasley ga je objela. "Dr imo pesti," je rekla. "Hvala," je prikimal fant. "No... se vidimo." Ronovemu oetu je sledil navzgor po stopnicah in prek ve e. Ko sta la mimo zaves, za katerimi se je skrival portret Siriusove mame, je zasli al, kako si ta v spanju nekaj pomrmrava. Gospod Weasley pa je e odklenil vrata in skupaj sta stopila v sivo, mrzlo jutro. "V slu bo po navadi ne greste pe , kajne?" ga je vpra al Harry, ko sta se naglo odpravila prek trga. "Ne, obiajno se izdejanim tja," je pritrdil Ronov oe, "a ti se seveda ne m ore , zato bo po mojem najbolje, e se na Ministrstvo odpraviva na nearoben nain. S tem bova tudi napravila dober vtis, vsaj glede na to, esa so te obto ili..." Gospod Weasley je desnico med potjo ves as skrival v epu jopia in Harryju je bilo jasno, da se z njo oklepa svoje arobne palice. Zanemarjene ulice so bile sicer skoraj prazne, a ko sta pripela do majhne in zanikrne postaje podzemne eleznice, je bila ta nabito polna ljudi, ki so bili na poti v slu bo. Kot vedno, kadar se je Ro nov oe zna el v bli ini bunkeljnov, je tudi tokrat le s te avo prikrival navdu enje. "Preprosto fantastino," je za epetal in pokazal na avtomate, ki so izdajali vozovnice. "Naravnost genialno." "Pokvarjeni so," je pripomnil Harry in pokazal na napis, ki je to razgla a l. " e, e, ampak vseeno..." si gospod Weasley ni pustil kratiti veselja in se je e

naprej oarano smehljal. Vozovnici sta tako kupila pri zaspanem blagajniku (plaal mu je Harry, saj je bil bunkeljski denar gospodu Weasleyju preprosto preve tuj), pet minut zatem pa s ta e vstopila v vlak. Ta ju je kripaje popeljal proti sredi u Londona, pri emer je Ronov oe na zemljevidu proge nad vrati ves as preverjal, kje se nahajata. " e tiri postaje, Harry... Zdaj izstopiva e ez tri... Samo e dve, Harry..." Izstopila sta v samem centru velemesta in s perona ju je za sabo potegni l moan tok v obleke odetih mo kih ter ensk s poslovnimi kovki. Kmalu sta stala na tekoih stopnicah, ki so ju pripeljale do avtomatov za preverjanje vozovnic (gospo d Weasley je bil oaran nad tem, kako elegantno je stroj potegnil vase njegovo, nato pa mu odprl zapornice), konno pa sta prispela na iroko cesto. Ob njej so se dvigovale stavbe mogonega videza. "Kje pravzaprav sva?" se je zaudeno vpra al Ronov oe. Harryju je za hip zastalo srce, saj je pomislil, da sta izstopila na nap ani postaji, eprav je njegov spremljevalec med vo njo neprestano buljil v zemljevid proge. Toda gospod Weasley je le trenutek zatem dodal: "A, e vem. Kar za mano, Harry." Popeljal ga je v stransko ulico in se mu zael opravievati: "Ve , s podzemno se e nikdar nisem pripeljal v slu bo in zato sem se malo zmedel. Z bunkeljske perspektive je vse videti isto drugae. No, kakor koli, zdaj s va namenjena k vhodu za obiskovalce." Dlje ko sta pe aila, manj e in manj mogone so bile stavbe, dokler nista prispela do ulice, ob kateri je bila le pe ica poslovnih zgradb, pa e te niso bile n i kaj uglednega videza. Med njimi se je stiskala tudi pivnica, pred katero je stal prepoln zabojnik za smeti. Harry je mislil, da se Ministrstvo za aranje nahaja v bolj astivrednem okoli u. "Pa sva tu," je veselo povedal gospod Weasley in pokazal na staro telefo nsko govorilnico. Seveda je bila rdee barve, a mono zmahana: kar nekaj stekel je imela razbitih, stala pa je pred steno, ki je bila od vrha do tal popisana z grafiti. "Kar vstopi, Harry," mu je Ronov oe podr al vrata. Mladi arovnik je zmedeno stopil skoznje; menda se ne pride na Ministrstvo skozi govorilnico? Gospod Weasley pa se je e zrinil poleg njega, da se je moral Harry ves splo iti ob aparat, ki je polomljen visel s stene. Ni kaj udobno jima ni b ilo, a Ronov oe se za to ni zmenil in je mimo fantove glave segel po slu alki. "Gospod Weasley, e kaj vem, ta telefon ne dela," ga je opozoril Harry. "Ne, ne, preprian sem, da z njim ni ni narobe," je odvrnil arovnik, si podr a l slu alko nad glavo in za emel v tevilnico. "Torej... est," je rekel in zavrtel telefon, "dve... tiri... pa e enkrat tir i... in spet dve." Ko se je tevilnica nazadnje ustavila, se je po govorilnici razlegel hladen enski glas, pa ne iz slu alke v dlani gospoda Weasleyja, temve od vsepovsod. Bilo je, kot bi se tik poleg njiju zna la nevidna uradnica. "Dobrodo li na Ministrstvu za aranje. Prosimo vas, da se predstavite in poveste namen svojega obiska."

"Em..." se je zmedel gospod Weasley, ki ni vedel, ali naj govori v slu alk o ali ne. Nazadnje se je odloil za kompromis in jo z napanim koncem prislonil k u esu. "Tu Arthur Weasley iz Urada za zlorabo bunkeljskih izdelkov. Na Ministrstvo sem pripeljal Harryja Potterja, ki se mora zglasiti pred disciplinsko komisijo." "Hvala," se je po govorilnici spet razlegel uradni enski glas. "Obiskoval ec, vzemite, prosim, priponko in si jo privrstite na vidno mesto." Zaro ljalo je in Harry je opazil, da je nekaj padlo v predalek, v katerega naj bi telefonski aparat vraal neuporabljen drobi . Segel je vanj in na plano povlekel priponko, na kateri je pisalo Harry Potter, zasli anje pred disciplinsko komisijo. Pripel si jo je na majico, nato pa ga je enski glas obvestil: "Obiskovalec Ministrstva, od vas priakujemo, da se boste najprej zglasili pri varnostni slu bi na koncu Atrija. Tam vas bodo preiskali, v pregled pa boste moral i izroiti tudi svojo palico." Tla govorilnice so se zdaj stresla in se zaela poasi pogrezati. Harry je zaskrbljeno opazoval, kako se plonik vse bolj naglo pomika mimo oken, in kmalu ju je zagrnila tema. e ni videl niesar, se a niti minuta in e je iril, dokler ni Harryja za "Ministrstvo naprej sta se kripaje spu ala v globine, in ker mladi arovnik mu je zdelo, da sta v njej e celo venost. V resnici pa ni minil tla govorilnice obarval pramen zlate svetlobe, ki se je naglo nekaj trenutkov povsem zaslepil. za aranje vam eli prijeten dan," je e rekel enski glas, nato pa

so se vrata telefonske govorilnice sunkoma odprla. Gospod Weasley je stopil iz nje in Harry mu je z na iroko razprtimi usti sledil. Zna la sta se namre na koncu zelo dolge in prekrasne dvorane, s podom iz temnega, do kraja zlo enega lesa. S stropa pavje modre barve so se lesketale tevilne zlate intarzije, ki so se premikale in prelivale, kot da poplesujejo po gromozanski nebesni oglasni deski. Vse stene so bile nadalje opa ene z lesketajoim se temnim lesom in v njih so stali tevilni pozlaeni kamini. Vsakih neka j sekund je v enem od ognji na levi glasno za umelo in iz njega se je prikazal arovnik, pred odprtimi kamini na desni pa so stale kratke vrste ljudi, ki so eden za drugim zapu ali Ministrstvo. Sredi dvorane se je dvigoval vodnjak z okroglim bazenom, v katerem so st ali zlati kipi, veji, kakor so bila v resnici bitja, ki so jih predstavljali. Najvi ji je bil arovnik astitljivega videza, igar desnica je bila uperjena naravnost navzgor, okoli njega pa so se stiskali prelepa arovnica, kentaver, goblin in hi ni vilinec. Zadnji trije so obudujoe zrli k arovniku in arovnici, katerima sta iz palic neprestano brizgala lesketajoa se curka vode. Ta je pr ela tudi iz kentavrove pu ice, vrha goblinovega klobuka in obeh vilinevih u es, da je kropotanje ter pljuskanje prijetno omehalo poke, ki so jih spro ili udejanjajoi se arovniki, ter klopot evljev stoterih uslu bencev Ministrstva. Uradniki so bili veinoma emernih, jutranjih obrazov in vsi so bili namenjeni k zlatim vratom na drugem koncu dvorane. "Kar za mano," je Harryja pozval gospod Weasley. Pridru ila sta se mno ici in se prebijala mimo uslu bencev, med katerimi so mnogi nosili pozibavajoe se kupe pergamentnih zvitkov, nekateri oguljene aktovke

in spet tretji so med potjo prebirali Prero ke novice. Ko pa sta la mimo vodnjaka, je Harry opazil, da se z dna bazena lesketajo srebrni srpci in bakreni firii. Na maj hnem izvesku ob njem je z nekoliko razmazanimi rkami pisalo: DENAR, KI GA BOSTE ODVRGLI V FONTANO MAGINEGA OBESTVA, BOMO V CELOTI NAMENILI SVETEMU MUNGU, BOLNI NICI ZA MAGINA OBOLENJA IN PO KODBE. Mladi arovnik si je v trenutku prisegel, da bo v vodnjak vrgel kar deset guldov, e ga ne bodo izkljuili z Bradaviarke. "Pridi, Harry," mu je pomignil gospod Weasley. Stopila sta iz povodnji uslu bencev Ministrstva, ki so se zgrinjali k zlat im vratom, in od la k pultu na levi. Pod izveskom Varnostna slu ba, ki je visel nad nji m, je sedel slabo obrit arovnik, odet v pavje moder arovni ki pla . Ko sta se mu pribli ala, je dvignil pogled in odlo il svoj izvod Prero kih novic. "Obiskovalca spremljam," je povedal gospod Weasley in pokazal na Harryja . "Stopi bli e," ga je zdolgoaseno pozval arovnik. Fant ga je ubogal in varnostnik je segel po dolgi zlati palici, tanki in upogljivi kakor avtomobilska antena. Z njo je zdrsnil Harryju od prsi do prstov na nogi in zatem e prek hrbta. "Palico, prosim," je zavzdihnil, ko je odlo il zlati instrument in nastavi l dlan. Harry mu jo je izroil in arovnik jo je polo il na nenavaden medeninast apara t, ki je spominjal na tehtnico, le da je imel eno samo posodo. Zael je drhteti, zate m pa je skozi re o na njegovem dnu pokukal tanek trak pergamenta. Varnostnik ga je odtrgal in prebral, kar je pisalo na njem. "Dol ina: osemindvajset centimetrov. Jedro: feniksovo pero. V uporabi: tiri leta. So podatki pravi?" "So," je ivno pritrdil fant. "Tole ostane tu," je e rekel arovnik in nabodel listek na majhno medeninas to konico, "tole pa ti vrnem." V roke mu je porinil palico in Harry se mu je zahvalil ter e hotel oditi. "Samo trenutek..." ga je varnostnik poklical nazaj. Njegove oi so vignile k srebrni priponki na fantovih prsih, nato pa k njegovemu elu. "Hvala, Eric," je odlono dejal gospod Weasley, prijel Harryja za rame ter ga odpeljal stran od pulta, nazaj med arovnike in arovnice, ki so bili namenjeni skoz i zlata vrata. Gnea je bila kar precej nja in Harry se je moral potruditi, da Ronovega oeta ni izgubil z oi. Skozi vrata sta se prerinila v manj o dvorano za njimi, v kateri j e bilo najmanj dvanajst dvigal, katerih ja ki so bili zaprti z re etkami iz kovanega zlata. Fant in njegov spremljevalec sta se pridru ila grui pred enim izmed dvigal, k njima pa s e je kmalu postavil tudi bradat arovnik mone postave, ki je v naroju dr al veliko

kartonsko katlo. V njej je nekaj neprestano krabljalo. "Kako gre, Arthur?" je bradati arovnik pobaral gospoda Weasleyja. "V redu, v redu. Kaj pa imate tam notri, Bob?" je Ronov oe pomignil na kat lo. "Nismo prepriani," je resnobno odvrnil uradnik. "Mislili smo, da gre za p ovsem obiajno pi e mrostarja, potem pa je be tija zaela bruhati ogenj. e mene vpra ate, gre za resen prekr ek prepovedi eksperimentiranja s arobnimi ivalmi." V tistem se je do njih ro ljaje spustilo dvigalo. Zlate re etke so zdrsnile vstran in Harry je skupaj z gospodom Weasleyjem vstopil vanj, a za njima so se v dvigal o stlaili e tevilni arovniki ter fanta povsem splo ili ob steno. Tisti ob njem so si ga e zaeli radovedno ogledovati, in hitro se je zazrl v svoja stopala ter si lase pom edel na elo. Re etke so se takrat treskoma zaprle in dvigalo se je zaelo poasi ter kripajo vzpenjati. Kar naenkrat se je po njem razlegel tudi uradni enski glas, ki g a je mladi arovnik sli al e v govorilnici: "Sedmi nivo. Sekretariat za port, v okviru katerega med drugim delujejo: Sede a britanskega in irskega zdru enja klubov quidditcha, Zveza prdnikolarjev in Urad za registracijo butastih patentov." Vrata dvigala so se odprla. Harry je zagledal precej nesna en hodnik, kjer so s sten viseli slabo pritrjeni posterji razlinih mo tev quidditcha. Eden izmed arovniko v v dvigalu, ki je prena al za celo naroje metel, se je s te avo prebil na plano in je nato naglo izginil po hodniku. Vrata so se zaprla in spet so se treso dvigovali, dokler ni enski glas oznanil: " esti nivo. Sekretariat za promet in zveze, v okviru katerega med drugim delujejo: Nadzorni svet framre ja, In pekcijska slu ba metel, Agencija za dvernike in Izpitni center za udejanjanje." Vrata so se spet odprla in iz dvigala je od lo pet arovnikov, obenem pa je vanj vignilo ve papirnatih letal. Ko so obvisela nad Harryjevo glavo, pri emer so divje zamahovala s krili, da bi obstala v zraku, si jih je preseneeno ogledal. Bi la so bledovijolina in na repu jim je pisalo Ministrstvo za aranje. "To so sporoila, namenjena v kak en drug sekretariat," je mlademu arovniku tiho pojasnil gospod Weasley. "Vasih smo za to uporabljali sove, a za sabo so pu ale toliko nesnage... Neprestano si moral paziti, kam sede ." Ko so znova odro ljali navzgor, so letala zaela kriliti okoli svetilke, ki se je zibala s stropa. "Peti nivo. Sekretariat za mednarodno sodelovanje med arovniki, v okviru katerega med drugim delujejo: Biro za uveljavljanje standardov svetovne trgovine , Pravna pisarna za mednarodne zadeve in Zbornica britanskih poslancev Mednarodne zveze arodejev." Ko so se vrata odprla, sta skupaj z nekaj arovniki dvigalo zapustili tudi dve sporoili, a vanj je prifrfotala cela jata novih. Ko so zakrilila okoli svetilke, je v njem zavladala nestalna, sennata svetloba. "etrti nivo. Sekretariat za nadzor nad arobnimi bitji, v okviru katerega m ed drugim delujejo: Uradi za ivali, za bitja in za duhove, Diplomatska skupina za st ike z goblini in Resor za svetovanje pri te avah s kodljivci." "Pardon," je rekel arovnik z ogenj bruhajoim mrostarjem in od el iz dvigala

v spremstvu male jate sporoil. Vrata so se spet treskoma zaprla. "Tretji nivo. Sekretariat za arobne nesree in katastrofe, v okviru katereg a med drugim delujejo: Urad za storniranje ponesreenih arovnij, Centralni sede pozabatorjev in Komite za najduhovitej e izgovore." Zdaj so dvigalo zapustili vsi razen gospoda Weasleyja, Harryja in arovnic e, ki je prebirala tako dolg pergamentni zvitek, da se ji je vlekel po tleh. Preostala sporoila so e vedno frfotala okoli svetilke, dvigalo pa se je treso vzpenjalo dalje , dokler se vrata niso spet odprla in je enski glas oznanil: "Drugi nivo. Sekretariat za notranje zadeve, v okviru katerega med drugi m delujejo: Urad za nadzor nad nedovoljenimi oblikami aranja, Operativni tab aurorjev in Administrativne slu be Starihosveta." "Tukaj izstopiva midva, Harry," je rekel gospod Weasley in tako kot arovn ica z dolgim pergamentnim zvitkom sta se odpravila na hodnik, iz katerega so vodila tevilna vrata. "Moja pisarna je na drugem koncu tega nadstropja." "Gospod Weasley, saj smo e vedno pod zemljo, kajne?" ga je vpra al Harry, ko sta la mimo okna, skozi katerega so lili sonni arki. "Tako je," je pritrdil arovnik. "To so arobna okna. Na i vzdr evalci se vsak dan posebej odloijo, kak no bo vreme. Zadnji, ko so zahtevali, da jim zvi ajo plae, so okoli Ministrstva dva meseca divjali viharji... Tule bova zavila." Stopila sta skozi te ka hrastova vrata ter prispela v precej en, a nabito po ln prostor, ki je bil z nizkimi monta nimi stenami pregrajen v vrste manj ih razdelkov. Iz njih je kar vr alo od klepeta in smeha, sporoila, miniaturne rakete, so vigala sem ter tja, pribli no na sredi prostora pa je s stropa visel izvesek, na katerem je p isalo: Operativni tab aurorjev. Harry je na skrivaj pokukal v vsakega izmed razdelkov, mimo katerih sta l a. Aurorji so stene na debelo polepili s fotografijami arovnikov, ki so jim bili za petami, pa tudi slikami svojih dru in, posterji priljubljenih mo tev quidditcha in lanki iz Prero kih novic. V prvem je fant za hip ugledal mo kega s konjskim repom, dalj im od Billovega, ki je z nogami na mizi svojemu peresu narekoval poroilo. Nekoliko naprej se je arovnica, ki je imela desno oko prekrito s prevezo, sklanjala prek s tene svojega predelka in se pogovarjala s Krallkom Kehometom. "Dobro jutro, Weasley," ga je zelo uradno pozdravil gospod Kehomet, ko s ta se mu s Harryjem pribli ala. "Ravno z vami sem se hotel pogovoriti. Imate minuto asa?" "Kak no minuto e imam, ve pa res ne," je odvrnil Ronov oe. "Mudi se mi." Pogovarjala sta se, kot bi se komaj poznala, in ko je Harry odprl usta, da bi gospoda Kehometa pozdravil, ga je gospod Weasley pohodil. Nato sta se odpravila za aurorjem in ustavili so se ele isto na koncu velikega prostora. Ko je Harry vstopil v razdelek Krallka Kehometa, ga je kar streslo: z vs eh mo nih strani je vanj zame ikal Siriusov obraz. Stene delovnega prostora so bile namre od vrha do tal prekrite z izrezki iz asopisov in starimi fotografijami - med njimi je bila celo ena, ki so jo posneli na poroki Harryjevih star ev. Edina zapla

ta, ki je ni zasedal boter mladega arovnika, je bila zemljevid sveta, s katerega so se kako r dragulji svetili risalni ebljiki z rdeimi glavicami. "Za tole gre," je Krallek Kehomet gospodu Weasleyju nejevoljno pomolil pergamentni omot. "Potrebujem im ve podatkov o leteih bunkeljskih prevoznih sredstvih, ki so jih opazili v zadnjih dvanajstih mesecih. Prejeli smo namre nami g, da se Black morda e vedno preva a s svojim starim motorjem." Pri tem je gospod Kehomet Harryju pome iknil in epetaje dodal: "Tole revijo nesi botru, da se bo malo nasmejal." Potem pa je spet nadaljeval z veliko bolj uradnim glasom: "In pohitite, prosim, Weasley. Ker ste s tistim va im poroilom o sardelnem oro ju tako dolgo mekali, je preiskava zastala za cel mesec." "e bi poroilo prebrali, bi vedeli, da govori o strelnem oro ju," ga je hladn o zavrnil Harryjev spremljevalec. "Bojim pa se tudi, da boste morali na podatke o leteih motorjih nekoliko poakati, kajti trenutno imava s Perkinsom polne roke dela ." Nato je sti al glas in dodal: "e bo konal pred sedmo, se le oglasi - Molly pripravlja mesne kroglice." Harryju je nato pomignil, naj mu sledi iz predelka. Stopila sta skozi e e na te ka vrata, se odpravila vzdol naslednjega prehoda, zavila levo, zakorakala prek naslednjega hodnika, zavila nato desno v slabo razsvetljenega in skopo opremljenega ter nazadnje vendarle prispela do njegovega konca. Na levi so stala odprta vrata vzidane omare s istili, na desni pa so bila e ena, na katerih je mote n in zamazan izvesek oznanjal: Urad za zlorabo bunkeljskih izdelkov. Neugledna pisarna gospoda Weasleyja je bila celo nekoliko manj a od vzidane omare. Vanjo so stlaili dve mizi in v njej je bilo komaj dovolj prostora, da si se zmuznil mimo njiju, kajti ob stenah so stali prenatlaeni predalniki, vrh kater ih so lovili ravnote je nevarno visoki kupi razlinih dokumentov. Tisto malo gole stene pa je jasno prialo, nad im se strastno navdu uje Ronov oe: na njej so namre viseli posterji z avtomobili, skica avtomobilskega motorja, dve ilustraciji po tnih nabiralnikov, za kateri se je zdelo, da sta izrezani iz slikanic, in slikovno na vodilo, ki je opisovalo, kako se vti vtakne v vtinico. Vrh prepolnega namiznega stojala za dokumente je stal star opeka, ki je neutola ljivo kolcal, usnjeni rokavici poleg njega pa sta zdolgoaseno vrteli palce. Na stojalo je bila naslonjena fotografija dru ine Weasley in Harry je opazil, da Perc yja ni ve na njej. "Okna v tej pisarni ni," je opraviujoe dejal Ronov oe, si slekel usnjeni jo pi in ga obesil na naslonjalo stola. "Zanj sva s Perkinsom resda zaprosila, a po mn enju vzdr evalcev ga menda ne potrebujeva. Sedi, Harry, mislim, da Perkins e ni pri el." Fant se je zrinil na stol za mizo pomonika gospoda Weasleyja, ta pa je prebrskal omot pergamentov, ki mu jih je izroil Krallek Kehomet. "A," se je nasmehnil, ko je iz njega potegnil revijo Razkrito, "seveda!" Na hitro jo je prelistal. "Prav ima, Sirius se bo ob temle gotovo nasmejal... Oh, kaj pa je zdaj?" Skozi odprta vrata je prifrfotalo sporoilo in pristalo vrh kolcajoega opek aa.

Gospod Weasley ga je razgrnil in na glas prebral. ",Iz londonskega predmestja Bethnal Green poroajo o e tretji strani ni koljki, uroeni s kletvijo trebu ne gripe. Prijazno vas prosimo, da zadevo im prej razi ete.' To postaja e prav sme no..." "O strani ni koljki, uroeni s kletvijo trebu ne gripe?" je zaudeno ponovil Harry. "Vedno se najde kdo, ki se mu zdi zabavno, e nagaja ubogim bunkeljnom," se je namr il gospod Weasley. "Prej nji teden smo na li kar dve oku eni koljki, in to na povsem razlinih koncih Londona. Ni hudega slutei bunkeljni potegnejo vodo in potem je res tako, kot da bi imela koljka trebu no gripo: najprej vse lepo pogol tne, ko ji obrne hrbet, pa curkoma... No, saj si lahko sam predstavlja , kako je. Ubo ci potem kliejo na pomo tiste... toplovodarje ali kako se jim e ree. Saj ve , tiste ljudi, ki popravljajo strani a in podobne rei." "Vodovodarje?" "Ja, tono, vodovodarje, ampak ti jim seveda ne morejo pomagati. Upam, da bomo arovnike, ki stojijo za tem, im prej ujeli." "Boste nadnje poslali aurorje?" "Oh, kje pa, zanje so take stvari premalo pomembne. S tem se bo ukvarjal a kak na patrulja povsem obiajnih arovni kih policistov... O, Perkins, naj ti predstavim Harryja..." V pisarno je prisopihal star arovnik pove enih ramen, razmr enih belih las in plahega videza. "Arthur!" je obupano vzkliknil in se sploh ni ozrl k mlademu arovniku. "D a sem te le na el! Sploh nisem vedel, kaj naj storim, naj te poakam tu ali ne... Ravnokar sem ti domov poslal sovo, a oitno te je zgre ila. Pred desetimi minutami si dobil nujno sporoilo..." "Za bljuvajoo strani no koljko e vem," je rekel gospod Weasley. "Ne, ne! Sploh ne gre za to, temve za zasli anje. Prestavili so ga! Zaelo se je e ob osmih in odvija se v tisti stari sodni dvorani tevilka deset..." "V sodni dvorani... Ampak rekli so mi... Pri Merlinovi bradi!" Gospod Weasley je pogledal na zapestno uro, kriknil in skoil s stola. "Hitro, Harry, e pred petimi minutami bi morala biti tam!" Perkins se je stisnil k predalnikom, saj se je gospod Weasley pognal iz pisarne, mladi arovnik pa je naglo stekel za njim. "Zakaj so zasli anje prestavili?" je zasopel Harry, ko sta drvela mimo predelkov, v katerih so delali aurorji. tevilni izmed slednjih so pokukali prek sten in zaudeno gledali za njima, a fant se ni zmenil zanje. Poutil se je, kot bi vse svoje drobovje pustil za Perkin sovo mizo. "Pojma nimam, zakaj se je e zaelo," je odvrnil gospod Weasley, "a na sreo sva pri la dovolj zgodaj, sicer bi ga povsem zamudil, in posledice bi bile naravno st srhljive!" Zdaj se je ustavil pred najbli jim dvigalom in vekrat zapored nepotrpe ljivo pritisnil na gumb z navzdol obrnjeno pu ico. "Dajmo, pridi e, PRIDI!" Dvigalo je priro ljalo in pohitela sta vanj. Vsaki ko se je ustavilo, je go spod Weasley besno zaklel in spet zael pritiskati na tevilko devet. "Tista dvorana sameva e vrsto let," je jezno dodal. "Ne morem razumeti, zakaj bo zasli anje tam, razen e... Ampak, ne, to je vendar..." Takrat je v dvigalo vstopila arovnica mone postave, ki je v rokah stiskala

a o, iz katere se je kadilo, Ronov oe pa je obmolknil. "Atrij," je konno dejal uradni glas. Zlate re etke so se razmaknile in Harry je v daljavi ugledal zlate kipe. arovnica s a o je izstopila, pridru il pa se jima je arovnik oto nega obraza, igar ko a je bila nezdravo rumene barve. "Dobro jutro, Arthur," je z nagrobnim glasom pozdravil gospoda Weasleyja , ko se je dvigalo zaelo spu ati. "Tu spodaj vas redko vidimo." "Neki nujen opravek imam, gospod Slootnik," je odvrnil Ronov oe, ki se je ivno pozibaval in se vsake toliko zaskrbljeno ozrl k Harryju. "A, seveda," je prikimal arovnik, ko je fanta premeril od glave do peta, pri emer z omi ni niti trenil. Harryja je bilo tako strah, da se je za nenavadnega gospoda Slootnika ko maj zmenil, toda ob njegovem neomajnem pogledu mu je postalo e bolj neprijetno. "Sekretariat za skrivnosti," je naznanil uradni enski glas, kaj ve pa ni povedal. "Hitro, Harry," ga je pozval gospod Weasley, ko so se vrata ro ljaje odprl a. Pohitela sta vzdol hodnika, ki je bil povsem drugaen od tistih v preostali h nivojih. Stene so bile tu gole, oken ni bilo nobenih, vrata pa ena sama in stala so na isto drugem koncu. Fant je priakoval, da bosta la skoznje, toda Ronov oe ga je potegnil na levo, k podestu, s katerega so se spu ale stopnice. "Kar dol, kar dol," je zasopel in preskakoval po dve hkrati. "Pe morava, saj tja dvigala ne vozijo... Ampak le zakaj je zasli anje v tisti stari dvorani...?" Prispela sta do konca stopni a, a nista se ustavila. Pognala sta se na hodn ik, zelo podoben tistemu, ki je na Bradaviarki vodil do Rawsove jee: obdajale so ga grobe kamnite stene, s katerih so na nosilcih visele bakle. Vrata, mimo katerih sta vigala, so bila vsa po vrsti lesena, le zapahi in kljuavnice na njih so bili kovin ski. " tevilka... deset... Mislim... da sva... e skoraj... Tako je!" je sopel go spod Weasley. Opotekaje se je ustavil pred umazanimi, temnimi vrati z velikansko elezno kljuavnico, se izmueno naslonil na steno in se prijel za trebuh. "Kar naprej pojdi," je s palcem pomignil na vrata. "Ja, vstopi." "Kaj... Ne boste li...?" "Ne, ne, sam zasli anju ne smem prisostvovati. Sreno, Harry." Fantu je srce bobnalo po adamovem jabolku. Debelo je pogoltnil, pritisni l na te ko elezno kljuko in vstopil v sodno dvorano.

Osmo poglavje Zasli anje

Harry si ni mogel kaj, da ne bi osuplo zajel sape. Dvorana, v katero je vstopil, mu je bila grozljivo znana. Ne le, da jo je enkrat e videl; neko je v njej e bil. P rav v ta prostor ga je namre popeljalo Dumbledorjevo mislito in prav tu so zakonca L'Oh ol obsodili na dosmrtno jeo. Stene so bile iz temnega kamna in prek njih so se podile sence, ki jih j e risala ibka svetloba bakel. Okoli mladega arovnika so se stopniasto dvigovale prazne klopi, tik pred njim, v najvi ji vrsti, pa so sedele tevilne sennate postave. Tiho s o se pomenkovale, dokler se niso te ka vrata zaprla. Nato je na prostor legla pretea ti ina. "Zamuja ." "Oprostite," je ivno rekel Harry. "N-Nisem vedel, da so zasli anje prestavil i." "Starihosvet te je glede tega obvestil," mu je odvrnil neznan glas. "Dan es zjutraj smo ti poslali sovo. Sedi." Fant je spustil pogled in se ozrl k stolu, ki je stal sredi prostora. Nj egove roaje so ovijale verige, in ko je bil prej nji v tej dvorani, je videl, kako o ivijo ter zv e ejo vsakogar, ki sede nanj. Kljub temu se je ubogljivo odpravil prek kamnitih tal, da so njegovi kor aki srhljivo odmevali po prostoru. Ko je previdno sedel na rob stola, pa so verige s icer grozee za venketale, a ga niso zvezale. Harryja to vseeno ni umirilo in ivno se je zazrl v arovnike, ki so sedeli v najvi ji vrsti. Bilo jih je pribli no petdeset, in kolikor je lahko videl, so bili vsi ode ti v pla e temno modre barve, na levi strani prsi pa so imeli izvezeno rko S. Vsi so tudi zr li naravnost vanj, nekateri zelo strogo, drugi neprikrito radovedno. Sredi njih je sedel Cornelius Schushmaar, minister za aranje. Schushmaar je bil zajeten mo ak, na igar glavi se je obiajno zibal mleno zelen polcilinder, a tistega dne ga ni imel na sebi. Tudi smehljal se ni, kot se je nekdaj vedno, kad ar se je pogovarjal s Harryjem. Na njegovi levi je sedela obilna arovnica s kratkimi sivimi lasmi, izrazi timi obrvmi in monoklom, na desni pa e ena. A ta se je zleknila na naslonjalo klopi in njen obraz je bil zato povsem skrit v temi. "No, tako," je dejal Schushmaar. "Obto eni je prisoten - konno torej lahko zanemo. Smo nared?" Zadnji stavek je zaklical proti koncu vrste. "Da, gospod," mu je od tam vneto odvrnil glas, ki ga je Harry poznal. isto na robu klopi je namre sedel Percy in mladi arovnik se je ozrl k njemu v priakovanju, da mu bo Ronov brat vsaj pokimal. Toda oi mladega uradnika so ostale trmasto uprte v pergament, h kateremu je pristavil pero. "Disciplinska komisija se je dvanajstega avgusta zbrala," je zael Schushm aar z zveneim glasom in Percy je zael njegove besede nemudoma zapisovati, "da bi opravila zasli anje v zvezi s kr itvami Odloka 0 omejitvah aranja mladoletnih oseb in Statuta diskretnosti Mednarodne zveze arodejev, ki naj bi jih zagre il Harry

James Potter, stanujo v Spodnjem Stoktsu, na Ro marinovi ulici tevilka tiri. Zasli evalci so: Cornelius Oswald Schushmaar, minister za aranje, Amelija Susan Bones, vodja Oddelka za uveljavljanje arovni kih zakonov, in Kalvara Temyna, vi ja ministrova svetnica. Zapisnik zasli anja vodi Percy Ignatius Weasley..." "Obto enega pa bo branil Albus Percival Wulfric Brian Dumbledore," ga je prekinil glas, ki se je razlegel izza Harryjevega hrbta. Mladi arovnik je glavo zasukal tako naglo, da si je prav neprijetno prete gnil vrat. Prek dvorane je resnobno in povsem mirno prikorakal njegov ravnatelj, odet v pla globoko modre barve. Dolga srebrna brada in lasje so se mu lesketali v soju bakel, ko je prispel do Harryja, pa se je skozi svoja drobna oala, ki so mu poival a sredi mono zakrivljenega nosu, zazrl navzgor v Schushmaarja. Oi vseh lanov Starihosveta so bile zdaj uprte v Dumbledorja. Bilo je oitno, da mnogi njegovega prihoda niso veseli in se ga nekateri celo nekoliko bojijo, d ve starej i arovnici pa sta mu zadovoljno pomahali. Harry se je ob pogledu na Dumbledorja poutil, kot bi prostor preplavila feniksova pesem, kajti e ravnateljeva postava sama ga je navdala z upanjem. elel si je sicer, da bi se mogoni arovnik vsaj ozrl k njemu, toda Dumbledore je e naprej zrl v oitno vznemirjenega Schushmaarja. "A," je zmedeno izdavil minister, "Dumbledore. Ja. Torej, em, ste pravoas no dobili na e sporoilo, da smo zasli anje... nekoliko prestavili?" " al ne," je veselo odvrnil Harryjev ravnatelj. "A na sreo sem zaradi pomot e prispel na Ministrstvo tri ure prezgodaj." "Aha. Torej... No, oitno potrebujemo e en stol. Weasley, bi lahko...?" "Oh, nikar se ne trudite," je prijazno dejal Dumbledore in segel po arobn i palici. Z njo je zgolj mimobe no trznil in poleg Harryja se je od neznano kod nenadoma pojavil udoben naslanja, igar sedalo je bilo obleeno v pisano blago. Dumbledore je sedel nanj, sklenil dlani, da sta se dotikali druga druge s konica mi prstov, in se znova vljudno zazrl v ministra. tevilni lani Starihosveta so se e ved no mrmraje sklanjali k svojim sosedom in umirili so se, ele ko je Schushmaar znova spregovoril. "No, tudi prav," je dejal in pobrskal po papirjih pred sabo. "Tako. Nada ljujmo kar z obto nico." Iz kupa pergamenta je predse potegnil enega izmed dokumentov, zajel sapo in ga prebral: "Obto enega bremenimo, da je namerno, pri polni zavesti in zavedajo se nezakonitosti svojih dejanj, saj je s strani Ministrstva za aranje enkrat e prejel pisni opomin za podoben prekr ek, v bunkeljskem naselju ter vprio enega izmed bunkeljnov izvedel priklic varuha. Do tega je pri lo drugega avgusta ob devetih te r triindvajset minut in obto eni je s svojim dejanjem prekr il len C Odloka o omejitvah aranja mladoletnih oseb pa tudi 13. len Statuta diskretnosti Mednarodne zveze arodejev." Schushmaar se je na kratko odka ljal, nato pa se je prek pergamenta ostro

zazrl v Harryja in ga vpra al: "Si Harry James Potter, stanujo na Ro marinovi ulici tiri v Spodnjem Stoktsu?" "Sem," je pritrdil fant. "Si zaradi kr itve prej omenjenih zakonov pred tremi leti e prejel uradni opomin Ministrstva?" "Sem, ampak..." "Toda kljub temu si drugega avgusta zveer priklical varuha?" ga je prekin il Schushmaar. "To je e res, samo..." "Pri emer si vedel, da izven ole ne sme arati, dokler ne dopolni sedemnajst let?" "To e vem, ampak..." "In nadalje si se zavedal, da se eden izmed bunkeljnov nahaja povsem bli zu tebe?" "Sem," je jezno pritrdil Harry, "a varuha sem priklical, ker..." S svojim venomer doneim glasom mu je tokrat segla v besedo arovnica levo od ministra, madam Bones. "Priklical si pravega varuha?" "Ja," je prikimal mladi arovnik, "in sicer zato..." "Snovnega varuha?" "Em, kak nega?" se je zmedel Harry. "Je imel varuh, ki si ga priaral, povsem jasno obliko? Hoem rei: je bil ve kot zgolj srebrnkasta meglica?" "Ja, seveda," je odvrnil mladi arovnik, ki je postajal vedno bolj nejevol jen, ker mu niso pustili povedati, kaj se je v tistem prehodu zgodilo. "Moj varuh je jele n, vedno je jelen." "Vedno?" je s svojim doneim glasom ponovila madam Bones. "Torej si varuha priklical e vekrat?" "Ja," je zavzdihnil Harry. "Prvi pred kak nim letom." "Star pa si petnajst let?" "Ja, in v tistem prehodu..." "Si se tega nauil v oli?" "Kako ga prikliem, mi je v tretjem letniku povedal profesor Wulf, kajti t akrat..." "Izjemno," ga je spet prekinila madam Bones in e naprej zrla vanj. "Da pri teh letih priklie pravega varuha... To je res izjemen dose ek." Nekateri arovniki so se spet obrnili k svojim sosedom, nekaj jih je vodji Oddelka za uveljavljanje arovni kih zakonov prikimalo, toda tevilni so se namr ili in zmajali z glavo. "To, da je priklic varuha za petnajstletnika izjemen dose ek, nikakor ni olaj evalna okoli ina," jo je razdra eno zavrnil Schushmaar. "Pravzaprav je ravno nasprotno: bolj ko je arovnija, ki jo je izvedel, izjemna, huj i je prekr ek! Fant je varuha vendar priklical vprio bunkeljna!" Tisti, ki so se mr ili, so temu mrmraje pritrdili. Ko je Harry opazil, kako licemerno je Schushmaarjevim besedam prikimal Percy, pa je vzrojil: "Priklical sem ga vendar zaradi morakvarjev!" Priakoval je, da bo s tem spro il nov val pomrmravanja, toda namesto tega j e na dvorano legla neprijetna ti ina. "Morakvarjev?" je ez as ponovila sivolasa arovnica, goste obrvi pa je tako mono privzdignila, da bi ji monokel skoraj padel spred oesa. "Kako to misli , fant?" "V tistem prehodu sta se zna la dva morakvarja in napadla sta tako mene ko

t mojega bratranca!" "Ah, seveda," se je spet oglasil minister, se porogljivo nasmehnil in se ozrl po lanih Starihosveta, kot bi priakoval, da se to zdi zabavno tudi njim. "Se mi je ka r zdelo, da bomo sli ali kaj takega." "V Spodnji Stokets naj bi pri la kar dva morakvarja?" se je udila madam Bones. "To je vendar nemogoe!" "Natanko tako, Amelija, to je nemogoe," ji je pritrdil e vedno nasmejani Schushmaar. "Fant je vse skupaj gotovo natanno premislil in se odloil, da bi se z zgodbico o morakvarjih lahko e najbolje izmazal. Zamisel res ni slaba, kajti bunk eljni teh bitij ne morejo videti, kajne, gospodi? Kako pripravno, kako pripravno... Zda j verjetno priakuje , da ti bomo verjeli na besedo, kajti drugih pri ni..." "Ne la em!" se je odlono uprl Harry in preglasil val mrmranja, ki ga je spr o il minister. "Dva sta bila in bli ala sta se nama vsak s svoje strani prehoda. Nenado ma je postalo isto temno in mrzlo. Bratranec ju je zautil in hotel je pobegniti..." " e dobro, e dobro," mu je minister omalova ujoe segel v besedo. "Sicer mi je al, da takole prekinjam pripovedko, ki si se je nedvomno nauil na pamet..." Dumbledore se je odka ljal in celotni Starihosvet je v hipu utihnil. "Pravzaprav ima Harry prio, ki lahko potrdi, da sta bila morakvarja res v tistem prehodu," je dejal ravnatelj. Zaliti Schushmaarjev obraz je uplahnil, kot bi na njem nekdo odvil varno stni ventil. Za trenutek ali dva je samo zijal v Harryjevega ravnatelja, potem pa je z glasom loveka, ki se posku a spraviti k sebi, izjavil: "Bojim se, da za izmi ljotine res nimam asa, Dumbledore. S tem bi rad opravil im hitreje..." "Morda se motim," ga je prijazno prekinil ravnatelj, "a kolikor mi je zn ano, Starihosvet obto enim zagotavlja doloene pravice. Ena izmed pomembnej ih je vsekakor ta, da sme poklicati na zasli anje vse prie, ki lahko pomagajo njegovemu zagovoru." V isti sapi se je e obrnil k arovnici z monoklom in dodal: "Mar ne zagotavljajo te pravice tudi smernice Oddelka za uveljavljanje arovni kih zakonov, madam Bones?" "Vsekakor jo," mu je pritrdila, "vsekakor." "No, tudi prav, tudi prav," je zagodel Schushmaar. "Kje imate to prio?" "Na Ministrstvo je prispela skupaj z mano," je povedal Dumbledore. "Zdaj aka pred vrati. Naj jo...?" "Ne. Weasley, ti jo pojdi iskat," je minister osorno ukazal Percyju. Ta je nemudoma skoil na noge, se po kamnitih stopnicah naglo spustil s kl opi sodnega senata vse do dna dvorane, nato pa zakorakal mimo Dumbledorja in Harryja, ne da bi se enkrat samkrat ozrl k njima. Trenutek kasneje se je e vrnil, s sabo pa je pripeljal gospo Figg. Ta je bila nekoliko prepla ena in je zato e bolj kot obiajno dajala videz, da ni povsem pri tevna. Harry si je resnino elel, da bi vsaj na zasli anje pri la obuta v evlje, in ne v copate, od katerih se oitno ni hotela loiti. Ravnatelj je vstal in ji ponudil svoj stol, sebi pa je priaral drugega. "Ime in priimek?" jo je glasno pozval Schushmaar, ko je gospa Figg ivno obemela na robu stola.

"Arabella Doreen Figg," je povedala s tresoim glasom. "In kdo pravzaprav ste?" je vpra al minister z navelianim in vzvi enim glasom. "Prebivalka Spodnjega Stoktsa, ki ivi povsem blizu Harryjevega stalnega bivali a," je zdrdrala starka. "Iz na ih matinih knjig je jasno razvidno, da razen Harryja Potterja v Spodnjem Stoktsu ne ivi noben arovnik," je takoj posegla vmes madam Bones. "Sicer pa bi tudi brez knjig vedeli, e bi, saj to naselje stalno nadzorujemo zara di... Zaradi doloenih dogodkov, ki so se v njem odvili v preteklosti." " lapl sem," je pojasnila gospa Figg. "Zato me v tistih va ih matinih knjigah pa ne boste na li." " lapl, kaj?" je ponovil minister in se pozorno zazrl vanjo. "To bomo vsek akor preverili. Natanne podatke o va ih star ih pustite pri mojem pomoniku Weasleyju..." Za trenutek je premolknil, kot bi se neesa domislil, nato pa se je obrnil h gospe Bones in jo vpra al: "Ali lapli morakvarje sploh lahko vidijo?" Predstojnica Oddelka za uveljavljanje arovni kih zakonov ni dobila prilike, da bi mu odgovorila, kajti gospa Figg je u aljeno vzkliknila: "Pa e kako jih lahko vidimo!" Minister se je spet zasukal k njej in privzdignil obrvi. "No, v redu," je nazadnje vzvi eno skomignil. "Kaj nam imate torej povedat i?" "Drugega avgusta, pribli no ob devetih zveer sem ravno la v trgovino na vogalu Glicinijine ulice, saj mi je zmanjkalo hrane za mucke," je gospa Figg zdr drala, kot bi se odgovor nauila na pamet. "Takrat sem zasli ala, da se v prehodu med Magnolijino in Glicinijino nekaj dogaja. la sem pogledat, kaj, in takoj opazila morakvarja, ki sta tekla..." "Tekla?" jo je ostro prekinila madam Bones. "Morakvarji ne teejo in tudi hodijo ne, temve lebdijo!" "Ravno to sem hotela rei," se je naglo popravila gospa Figg, gubasta lica pa so ji nekoliko pordela. "Torej: morakvarja, ki sta naglo lebdela po prehodu prot i dvema fantoma." "Kak na pa sta bila videti?" jo je vpra ala sivolasa arovnica, pri emer je oi tako priprla, da ji je ko a povsem prekrila rob monokla. "Eden izmed njiju je bil precej debel, drugi pa suhljat..." "Ne, ne," jo je nepotrpe ljivo zaustavila madam Bones. "Mislila sem na morakvarja. Opi ite ju." "A," je rekla starka in ro nati pridih se ji je z lic zdaj razlezel e vse d o vratu. "No, velika sta bila. Bila sta velika in imela sta pla e." Harryju je postajalo vedno bolj vroe. To, kar je gospa Figg povedala o morakvarjih, je bilo sli ati naueno, nekako tako, kot bi jih videla zgolj na fotogr afiji. A najsi bi bila slika teh bitij e tako izvrstna, z nje vendarle ne bi mogla razbrat i, kak na so v resnici: kako srhljivo se premikajo, lebde le nekaj centimetrov nad tlemi, k ako obupno hlastajo za zrakom, kako grozljiv vonj po trohnobi jih obdaja... Eden izmed lanov Starihosveta, okrogel arovnik s rnimi brki, se je nagnil k

u esu svoje sosede, kodraste arovnice. Kislo se je nasmehnila in pokimala. "Torej sta bila velika in sta imela pla e," je hladno ponovila madam Bones, Schushmaar pa se je zaniljivo zahahljal. "Bi znali o njiju povedati e kaj?" "O ja," je pritrdila gospa Figg. "Ne le, da sem ju videla, tudi zautila s em ju. Zrak je postal stra no mrzel, kljub temu da smo sredi poletja in je bil tisti veer zelo topel. Ja, zautila sem ju. Bilo mi je... kot da ne bom nikdar ve srena in spomnila sem se... stra nih rei." Glas se ji je zatresel in obmolknila je. Oi madam Bones so se nekoliko raz irile. Harry je opazil rdeo rto pod njeno ko ato obrvjo, kamor se je v ko o prej zaril monokel. "In kaj sta morakvarja storila?" je vpra ala, mladega arovnika pa je spet navdalo upanje. "Spravila sta se nad oba fanta," je povedala gospa Figg z glasom, ki je bil precej bolj miren, in tudi ro nati pridih ji je kopnel z obraza. "Harry si je priz adeval priklicati varuha, a se mu je pri prvih dveh poskusih iz palice izvila le srebrn kasta meglica. Pri tretjem pa je vendar priaral srebrnega jelena, ki je nemudoma pregna l prvega morakvarja in se nato na fantov ukaz pognal e nad drugega. Ta bi taas skoraj pokonal Harryjevega bratranca. No, tako je bilo." Gospa Figg je svojo pripoved resda konala nekoliko nerodno in sivolasa arovnica je samo tiho zrla vanjo, Schushmaar pa se za starko sploh ni zmenil. Nek aj asa je e brskal po svojih papirjih, in ko je konno dvignil pogled, je precej napadalno izjavil: "Tako se je to torej odvijalo po va em." "Tako je bilo," je odlono ponovila gospa Figg. "Tudi prav," se je namrdnil minister. "Lahko greste." Starka se je ozrla k Dumbledorju, nato pa je vstala in se odzibala iz dv orane. Harry je sli al, kako so se za njo zaprla vrata. "Pria ni bila ravno prepriljiva," je oholo izjavil minister. "Kaj pa vem," je odvrnila venomer glasna gospa Bones. "Uinke morakvarskega napada je opisala zelo jasno, sploh pa ne vem, zakaj bi si vse sku paj izmislila." "Morakvarja sta torej sluajno pritavala v bunkeljsko predmestje in po gol em nakljuju naletela na arovnika?" je prhnil Schushmaar. "Mo nost, da bi se to dejansko zgodilo, je gotovo zelo zelo majhna. Celo Malhaar ne bi stavil, da..." "Oh, saj nihe izmed prisotnih ne misli, da sta se morakvarja tam zna la po nakljuju," ga je lahkotno prekinil Dumbledore. arovnica, ki je sedela desno od ministra in katere obraz je bil skrit v t emi, se je ob teh besedah komaj zaznavno zganila, vsi ostali pa so povsem obmirovali. "Kaj hoete povedati s tem?" ga je hladno vpra al Schushmaar. "Da jima je nekdo ukazal, naj gresta tja," je odvrnil ravnatelj. "e bi dobila morakvarja ukaz, naj se gresta sprehajat po Spodnjem Stoktsu , bi tak no odredbo na Ministrstvu skrbno dokumentirali!" je jezno zatrdil minister. "Bi jo dokumentirali tudi, e bi jo izdal nekdo drug, in ne Ministrstvo?" ga je mirno vpra al Dumbledore. " e pred asom sem vas opozoril, da bi si morakvarji lahko poiskali drugega gospodarja." "Res ste me," je osorno pritrdil Schushmaar, "a al ne vidim nobenega

razloga, da bi tako neumna svarila jemal resno, Dumbledore. Morakvarji so e vedno v Azkabanu in storijo vse, kar jim naroimo." "e je tako, se moramo seveda vpra ati," je dejal ravnatelj tiho, z zelo jas nim glasom, "zakaj je morakvarja napotil v tisti prehod nekdo z Ministrstva." V popolni ti ini, ki je sledila tem besedam, se je arovnica desno od Schushmaarja konno nagnila naprej in tako jo je zdaj prvi osvetlil soj plapolajoih bakel. Harry je najprej pomislil, da ob ministru sploh ne sedi enska, temve velik a bleda krastaa. arovnica desno od Schushmaarja je bila namre izjemno okata, imela je irok ter zabuhel obraz, ni dalj i vrat kot stric Vernon in zelo iroka usta okornega videza. Njene oi so bile velike, povsem okrogle in nekoliko izbuljene. C elo mala pentlja iz rnega ameta na njenih kratkih kodrastih laseh je mladega arovnika spominjala na veliko muho, ki jo namerava enska vsak trenutek ujeti s svojim dolgim, lepljivim jezikom. "Naj tistim, ki je ne poznate, predstavim svojo vi jo svetnico, Kalvaro Te myno," se je oglasil Schushmaar. arovnica mu je pokimala, nato pa spregovorila s tresoim, dekli kim in izjemno visokim glasom, ki je Harryja povsem osupnil; priakoval je, da bo zakvakala. "Prepriana sem, da sem vas razumela narobe, profesor Dumbledore," je dejala in se zraven spogledljivo nasmehnila, pri emer pa njene oi niso bile ni manj hladne kot prej. "Kako sem trapasta. A za drobcen trenutek se mi je zazdelo, da naj bi po va em morakvarja tega fanta napadla na ukaz Ministrstva!" Zvenko se je zasmejala, da je Harryja spreletel srh. Nekaj drugih lanov Starihosveta ji je pritegnilo, a povsem jasno je bilo, da se to niti enemu izmed njih ne zdi zabavno. "e je tako, kot trdi gospod Schushmaar, in morakvarjem ukazuje le Ministrstvo za aranje, obenem pa sta dva pred pribli no tednom dni napadla Harryja ter njegovega bratranca, je mogoe napraviti le sledei sklep: napad je ukazal nekdo z Ministrstva," je vljudno dejal ravnatelj. "Pri tem je seveda mo no, da prej omen jena morakvarja nista pod nadzorom Ministrstva..." "Pod na im nadzorom so isto vsi morakvarji!" je revsknil Schushmaar, ki je postal openato rde. Dumbledore se je na lahno priklonil. "Torej bo Ministrstvo nedvomno natanno raziskalo, emu sta se dve izmed teh bitij zna li tako dale stran od Azkabana in brez vsakr nih pooblastil napadli ni hudega slutea mladoletnika." "Od kdaj pa vi odloate, kaj bo storilo Ministrstvo?!" je Schushmaar povse m izgubil oblast nad sabo in obraz mu je za arel v odtenku krlatne barve, na katerega bi bil lahko ponosen celo Harryjev stric. "O tem nikakor ne odloam," ga je milo zavrnil Dumbledore. "Hotel sem zgol j izraziti svoje preprianje, da se boste tako resni zadevi posvetili nadvse odlono." O inil je madam Bones, ki si je popravila monokel in se nekoliko namr ena zazrla vanj. "Naj vse prisotne opomnim," je razkaeno zagodel Schushmaar, "da to zasli anje ni namenjeno razpravi o nenavadnem vedenju dveh morakvarjev, pa eprav morda res ne ivita zgolj v domi ljiji tega fanta! Tu smo se zbrali, da bi se

posvetili njegovim dejanjem, s katerimi je kr il Odlok o omejitvi aranja mladoletni h oseb!" "Vsekakor," mu je pritrdil Dumbledore, "a dejstvo, da sta se v tistem pr ehodu zna la morakvarja, je pomembno tudi zaradi tega. Sedmi len Odloka namre pravi, da lahko mladoletni arovnik v izjemnih okoli inah ara tudi vprio bunkeljna. Kot izjemne okoli ine pa omenjeni len doloa polo aj, v katerem je ogro eno ivljenje mladoletnega arovnika ali arovnice, katerega koli drugega bitja maginega obestva ali bunkeljna, ki je prisoten v trenutku..." "Najlep a hvala, prav dobro vemo, kaj pi e v sedmem lenu!" je zarenal minister. "Seveda veste," je vljudno prikimal ravnatelj Bradaviarke. "Torej se stri njamo, da se je Harry zatekel k uporabi uroka, ki ga imenujemo priklic varuha, ker se j e zna el v natanko tak nih okoli inah, kot jih opisuje ta len?" "e sta bila tista morakvarja res tam, se strinjamo. Toda osebno mono dvomim, da sta bila." "Sli ali ste prianje oividke," je skomignil ravnatelj. "e e vedno dvomite, da je govorila resnico, jo pokliite nazaj in jo znova zasli ite. Preprian sem, da temu ne bo ugovarjala." "Kaj je... Jaz vendar..." je Schushmaar iskal pravih besed in zraven bes no brskal po dokumentih pred sabo. "Ste isto... S to zadevo bi rad opravil e danes, Dumbledore!" "Toda po drugi strani vam je nedvomno vseeno, kolikokrat je potrebno zas li ati prio, e obstaja mo nost, da bi lahko zaradi povr ne obravnave pri lo do nepravine razsodbe." "Nepravine?! Pa kaj e!" je na ves glas zavpil Schushmaar. "Ste si kdaj vze li as, da bi pre teli vse za lase privleene zgodbice, ki jih je natrosil ta fant? Vsaki ko posku a prikriti, kako sramotno izven ole zlorablja svoje arovni ke sposobnosti, si preprosto nekaj izmisli! Verjetno ste e pozabili, kako je pred tremi leti priprav il skledo s posladkom, da se je dvignila v zrak in jo nato..." "Tistega nisem storil jaz, temve hi ni vilinec!" je ugovarjal Harry. "NO, VIDITE!" je zarjovel minister in besno pokazal na fanta. "Hi ni vilin ec! V bunkeljski hi i! Lepo vas prosim!" "Vilinec, o katerem je govora, je trenutno zaposlen na Bradaviarski akademiji," je dejal Dumbledore. "e elite, da bi prial, lahko ta trenutek po ljem ponj." "Niti... Kaj vam... Nimam asa, da bi poslu al hi ne vilince! Sploh pa to ni edini... Lastno teto je zaaral v balon!" je rohnel Schushmaar ter s pestjo udaril po mizi, s imer je prevrnil stekleniko rnila. "Tistikrat ste bili tako prijazni, da ste ga oprostili brez vsakr nega soj enja. Kolikor mi je znano, ste menili, da vasih celo najbolj i izmed arovnikov ne more obrzdati svojih ustev," ga je mirno opomnil ravnatelj. "Da sploh ne zanem na tevati, kaj vse si privo i na oli!" ni odnehal minister, obenem pa posku al razlito rnilo zbrisati s svojih zapiskov. "Ministrstvo ni pristojno za to, da bi tudente Bradaviarke kaznovalo zarad i manj ih prekr kov proti olskemu redu, Harryjevo vedenje za zidovi na e ole pa tudi nima nikakr ne zveze z dana njim zasli anjem," je dejal Dumbledore, e vedno

vljudno, a njegov glas je vendarle dobil hladen podton. "Oho!" je vzkliknil Schushmaar. "Kaj pone na oli, se nas torej ne tie, kaj? ! Ste prepriani?!" " e drugega avgusta zveer sem vas opomnil, Cornelius, da Ministrstvo nima pooblastil, na podlagi katerih bi tudente lahko izkljuilo iz Bradaviarke," se ni pu stil zmesti ravnatelj. " e manj ima pravico zapleniti arobno palico, dokler ne doka e svojih obto b; prej omenjenega dne sem vas opozoril tudi na to. Res, Cornelius, naglica, s katero elite zagotoviti, da bomo spo tovali zakone, je vredna obudovanja. Toda al se zdi, da ste - nedvomno nehote - zaradi prenagljenosti tudi sami pozabili na nekatere izmed njih." "Da sem pozabil na nekatere zakone?! Te z lahkoto spremenimo!" je divje zatrdil Schushmaar. "Nedvomno," se mu je na lahno priklonil Dumbledore, "in obutek imam, da ste spremembam vsekakor naklonjeni, gospod minister. Ne nazadnje ste v nekaj kratkih tednih, odkar nisem ve lan Starihosveta, oitno uveljavili pravilo, da se mladoletnim arovnikom za malenkostne prekr ke sodi kot najhuj im zloincem!" Nekaj lanov sodnega senata se je nelagodno presedlo, Schushmaarjev obraz pa je postal e nekoliko bolj zamolklo krlaten. Le krastai podobna arovnica desno od njega je zgolj mirno zrla v Dumbledorja in njene oi so bile povsem brezizrazne . "Kolikor mi je znano," je nadaljeval ravnatelj, "trenutno e ni veljavnega zakona, ki bi temu sodi u nalagal, naj Harryja kaznuje za isto vsako drobno arovnijo, kar jih je izvedel. Obsodili ste ga povsem doloenega prekr ka in predstavil je dokaze, ki so mu v obrambo. Vse, kar lahko stori zdaj, je to, da p oaka na va o razsodbo." Dumbledore je spet staknil konice prstov in ni rekel nobene ve. Minister je besno bol al vanj in k ravnatelju se je ozrl tudi Harry, ki nikakor ni bil preprian, da se splaa Starihosvet priganjati, naj im prej razsodi. Toda Dumbledore se e vedno ni zmenil zanj - pogled je vztrajno upiral proti klopi, za katero se je celotni a rovni ki zbor zael epetaje pomenkovati. Fant je sklonil glavo in se zazrl v svoja stopala. Srce, za katerega se mu je zdelo, da je nabreknilo do nenaravne velikosti, mu je glasno razbijalo po rebrih . Priakoval je, da bo zasli anje trajalo dlje asa. Pravzaprav kaj dosti sploh ni uspel povedati. Mar bi mu pustili, da bolj natanno opi e, kako je potekal napad morakvarjev, kako je padel, kako bi oba z Dudleyjem skoraj prejela usodni poljub ... Dvakrat se je e ozrl k ministru in odprl usta, toda bilo mu je, kot bi mu nabreklo srce pritiskalo na dihala, in iz sebe ni spravil niti glasu. Zato je ob akrat le globoko zajel sapo in se spet zazrl v evlje. Potem je epet potihnil. Harry je hotel dvigniti pogled, a je spoznal, da je veliko la je preuevati vezalke. "Kdo je za to, da obto enega oprostimo vseh oitanih mu prekr kov?" je s svojim doneim glasom vpra ala madam Bones. Harryjev pogled je inil navzgor. V zrak so molele roke, tevilne roke... Ve kot polovica! Naglo zajemajo sapo, jih je posku al pre teti, a e preden je to opravil, je sivolasa arovnica nadaljevala:

"In kdo glasuje za to, da ga obto imo?" Roko je dvignil Schushmaar pa tudi ducat drugih lanov senata, vkljuno z ensko na njegovi desni, arovnikom z gostimi brki in arovnico z nakodranimi lasmi. Minister se je ozrl po vseh lanih Starihosveta in dajal je vtis, da se mu je v grlu zataknilo nekaj izjemno velikega. Konno je roko spustil. Dvakrat je globoko zajel sapo, nato pa z glasom, tresoim se od potlaenega besa dejal: "Tudi prav, tudi prav... Torej ga oprostimo vseh oitanih mu prekr kov." "Izvrstno," je ivahno izjavil Dumbledore, se postavil na noge, spet segel po palici in oba naslanjaa sta izginila. "No, meni se mudi. Lep dan vsem skupaj." In ne da bi se enkrat samkrat ozrl k Harryju, se je zasukal na petah ter naglo zakorakal iz dvorane. Deveto poglavje Grenke skrbi gospe Weasley Harry je obsedel kot prikovan, kajti eprav mu je ob oprostilni sodbi odle glo, ga je Dumbledorjev nenadni odhod povsem osupnil. lani Starihosveta so eden za drugim vstajali z najvi je klopi, zbirali so svoje dokumente ter jih pospravljali in fant se je konno postavil na noge. Zdelo se je, kot bi nanj vsi v hipu pozabili... Raz en krastai podobne arovnice na Schushmaarjevi desni, ki je zdaj zrla vanj natanko tako, kot je prej v Dumbledorja. A mladi arovnik se zanjo nala ni zmenil in je posku al ujeti pogled ministra ali madam Bones, kajti izvedeti je hotel vsaj to, e zdaj lahko gre. Toda oitno mu je postalo, da Schushmaar nikakor ne eli govoriti z njim, sivolasa arovnica pa se je vztrajno ukvarjala z aktovko, zato je napravil nekaj previdnih korakov proti izhodu iz dvorane. Ko ga nihe ni poklical, naj se vrne, j e stopil hitreje. Zadnjih nekaj metrov je dobesedno pretekel, vrata je sunkovito odprl in skoraj bi se zaletel v gospoda Weasleyja, ki je stal tik pred njimi. Ronov oe je bil pre cej bled in videti je bil zaskrbljen. "Dumbledore mi ni povedal..." "Oprostili so me!" je za epetal Harry in previdno zaprl vrata. Obraz rdeelasega arovnika je kar zasijal in fanta je veselo prijel za rame na. "Kako lepo, Harry! No, seveda niso imeli niti najmanj ega razloga, da bi t e obto ili, s tak nimi dokazi pa sploh ne. Toda vseeno se ne morem pretvarjati, da me ni..." Gospod Weasley je utihnil, kajti vrata sodne dvorane so se spet odprla. Skoznje so eden za drugim prikorakali lani Starihosveta. "Pri Merlinovi bradi!" je zaudeno vzkliknil Ronov oe in Harryja potegnil vstran, da jim ne bi bil napoti. "Torej ti je sodil senat v popolni postavi?!" "Mislim, da mi je res," je tiho pritrdil fant. Pe ica izmed arovnikov, ki so li mimo njega, mu je pokimala in nekaj, vkljuno z madam Bones, jih je gospodu Weasleyju za elelo dobro jutro. Toda veina je pogled umaknila v trenutku, ko so opazili mladega arovnika in njegovega

spremljevalca. Med zadnjimi sta dvorano zapustila Cornelius Schushmaar in krastaasta arovnica. Minister se je obna al, kot bi bila Harry in Ronov oe del zidu, ko je la mimo fanta arovnica, pa ga je spet pogledala - pozorno in domala obudujoe. isto zadnji je na plano pri el Percy. Ta se tako kot Schushmaar za Harryja in oeta sploh ni zmenil; mimo njiju je zakorakal s polnim narojem velikih pergamentnih zvitkov in rezervnih peres, povsem vzravnan ter s pretirano dvignje no glavo. Drobne gubice okoli ust gospoda Weasleyja so se nekoliko napele, a razen tega ni dal niti najmanj ega znamenja, da je opazil svojega sina. "Nazaj te bom odpeljal, da bo drugim lahko sporoil dobro novico," je Ronov oe pomignil Harryju, naj mu sledi, ko je Percy zavil na stopni e, ki je vodilo proti devetemu nivoju. "Tako ali tako moram v Bethnal Green, da bi spravil v red tisto strani no koljko." "Kaj pa morate pravzaprav narediti z njo?" ga je vpra al Harry in se nasme hnil; nenadoma se mu je vse zdelo petkrat bolj sme no kot obiajno, kajti poasi je zael dojemati, da se bo smel vrniti na Bradaviarko! "Oh, protiurok je isto enostaven," mu je odgovoril gospod Weasley, ko sta se zaela vzpenjati po stopnicah. "Pri tovrstnih zadevah ne gre toliko za to, da je t reba popraviti tak no ali drugano kodo, ki jo povzroijo vandali. Ne, bolj zaskrbljujo je njihov odnos do bunkeljnov, za katerim se skriva nekaj globljega in hudo nemarne ga. Kar se mene tie..." Ronov oe je sredi stavka nenadoma utihnil. Ravno sta namre prispela na glavni hodnik devetega nivoja in komaj meter ali dva pred sabo sta zagledala Corneliusa Schushmaarja. Ta se je tiho pogovarjal z visokim mo kim s svetlimi, polizanimi lasmi, bledim obrazom in za iljenim nosom. Ko je ministrov sogovornik zasli al korake, se je zasukal. Tudi on je obmo lknil sredi stavka in zdaj je priprl svoje hladne, sive oi, ki so se uperile v Harryja. "Glej no, glej... Varuh Potter," je hladno dejal. Fant je preseneeno zame ikal, kot bi se pravkar zaletel v nekaj izjemno trdega. Te hladne, sive oi je videl skozi re e v kapuci enega izmed Jedcev smrti in ta glas je zadnji sli al na temanem pokopali u! To je bil glas, ki je Harryja zasmehoval, ko ga je Mrlakenstein muil. Fant zato preprosto ni mogel verjeti, da si mu Lucius Malfoy upa pogleda ti naravnost v oi. Nikakor mu tudi ni lo v raun, da tako mirno stoji sredi hodnika Ministrstva za aranje in se pogovarja s Corneliusom Schushmaarjem! Slednjemu je Harry komaj nekaj tednov pred tem vendar povedal, da je Malfoy eden izmed Jedcev! "Minister mi je ravnokar opisal, kako si se spet izmazal, Potter," je s svojim venomer zdolgoasenim glasom izjavil Lucius Malfoy. "Resnino osupljivo je, da znova in znova najde kak no luknjo in se uspe zviti skoznjo... Prav po kaje, bi rekel." Gospod Weasley je Harryja prijel za ramo, e naj se mu ne pusti razjeziti. "Ja," je odvrnil mladi arovnik, "saj veste, kako je: be ati znam res dobro. " Lucius Malfoy je dvignil pogled in ga uprl v obraz Ronovega oeta. "Pa e Arthur Weasley! Kaj pa pone tu, Arthur?" "Tukaj delam."

"Pa menda ne ravno tu?" je gospod Malfoy privzdignil obrvi in prek ramen Ronovega oeta o inil edina vrata na hodniku. "Mislil sem, da dela v drugem nadstropju... Mar ni del tvoje slu be, da si z Ministrstva nosi domov bunkeljske izdelke in se potem igra z njimi?" "Ne," je revsknil gospod Weasley in njegovi prsti so se zarili v Harryje vo ramo. "Kaj pa vi ponete tukaj?" je Harry vpra al Luciusa Malfoya. "Ne bi rekel, da se te tiejo zasebne zadeve, ki dru ijo naju z ministrom, Potter," je odvrnil gospod Malfoy in si poravnal prednji del pla a. Mladi arovnik je jasno sli al, kako je pri tem ne no za venketalo; epi gospoda Malfoya so bili oitno polni zlatnikov. A Jedec je e nadaljeval: "eprav si Dumbledorjev ljubljenek, ne more priakovati, da te bomo vsi razvajali tako kot on, ve ... Greva torej v va o pisarno, minister?" "Vsekakor," je pritrdil Schushmaar in Harryju ter gospodu Weasleyju obrn il hrbet. "Kar za mano stopite, Lucius." Odkorakala sta in pri tem pritajeno nadaljevala pogovor. Gospod Weasley fantovega ramena ni spustil, dokler nista izginila v dvigalu. "Zakaj ni ministra poakal pred pisarno, e imata res neke posle?" je takrat besno izbruhnil Harry. "Kaj je poel tu spodaj?" "e mene vpra a , se je posku al vtihotapiti v dvorano," je zagodel Ronov oe, ki je bil videti skrajno razburjen in se je ozrl prek rame, da bi se preprial, e sta res sama. "Gotovo ga je zelo zanimalo, ali te bodo vrgli iz ole ali ne. Kakor kol i, ko te bom pustil pri na ih, bodo izvedeli tudi za tole. Pametno bi bilo namre, e Dumbledore im prej sli i, da se je Malfoy spet pogovarjal s Schushmaarjem." "Kak ne posle pa sploh imata?" "Gotovo gre spet za kak no donacijo," je jezno odvrnil gospod Weasley. "Malfoy e leta irokogrudno plauje za vse mogoe rei... Tako pride v stik s pravimi ljudmi in te potem lahko prosi za razline usluge - da zavlaujejo z zakonodajo, ki mu ni pogodu, in podobno. O ja, Lucius Malfoy ima dobre zveze." Prispelo je dvigalo, ki je bilo povsem prazno. V njem je bila le jata sp oroil in Ronov oe je pritisnil na gumb za Atrij, papirnata letala pa so mu pri tem zafrfot ala okoli glave. Nejevoljno je zamahnil z roko, da jih je odgnal od sebe. "Gospod Weasley," je poasi rekel Harry, ko so se vrata dvigala zaprla, "e se Schushmaar sreuje z Jedci smrti, na primer z Malfoyem... e se sreuje z njimi na samem, je povsem mo no, da so ga uroili z imperatorjevo kletvijo!" "Na to je pomislil e marsikdo izmed nas," je tiho prikimal Ronov oe. "Toda Dumbledore pravi, da Schushmaar Ministrstvo zaenkrat e vedno vodi, kot se zdi najbolje njemu samemu - po mnenju tvojega ravnatelja nam to sicer ne more biti v uteho. Ampak, Harry, bolje bi bilo, e o tej zadevi tu ne govoriva ve." Vrata so se razprla in stopila sta v Atrij, ki je bil v tistem hipu skor aj povsem prazen. Varnostnik Eric je spet ti al nos v Prero ke novice in Harry ter gospod Weasley sta e prikorakala mimo zlatega vodnjaka, ko se je mladi arovnik ele spomnil, kaj je obljubil. "akajte! Takoj bom," je rekel Ronovemu oetu, segel v ep po mo njo in se zasukal k vodometu. Zazrl se je v obraz lepega arovnika, in zdaj ko je stal tik pred njim, se mu je zazdel ibak in neumen. Nasme ek na arovniinem obrazu se je nadalje izkazal za

plehkega, podobnega tistim, ki jih imajo dekleta na lepotnih tekmovanjih, kar se tie goblina in kentavra, pa... Na podlagi tistega, kar je bilo o teh bitjih znanega Harryju, je mono dvomil, da bi jih lahko zalotil takole obudujoe zijati v katerega koli loveka. Prepriljiv se mu je zdel le kleeplazni odnos, ki ga je izra al kip hi nega vilinca, in ob pogledu nanj se je nasmehnil. Pomislil je namre, kaj bi imela rei Hermiona, e bi videla ta kip, in v vodnjak je stresel celotno vsebino mo nje, ne le deset guldov. "Saj sem vedel!" je zavpil Ron in veselo zakrilil s svojimi dolgimi roka mi, ko je Harry zbranim v kuhinji povedal, kak no odloitev je sprejel sodni senat. "Ti se ved no nekako izma e !" "Jasno, da so te oprostili," je rekla Hermiona, ki jo je za prijatelja v resnici tako skrbelo, da bi skoraj omedlela. "To sojenje je bilo tako ali tako nesmiselno." S tresoo dlanjo si je segla k elu in Harry se ji je veselo nasmehnil ter j o pobaral: "Le zakaj vam je vsem po vrsti zdaj tako odleglo, ko pa ste bili tako pr epriani, da mi ne bo hudega?" Gospa Weasley si je taas obraz otrla s predpasnikom, dvojka in Ginny pa so uprizorili pravi mali bojni ples ter zraven prepevali: "Izmazal se je, izmazal se je..." "Dovolj, dovolj! Umirite se!" je zavpil njihov oe, ki se je sicer e vedno smehljal. "Poslu aj, Sirius, na Ministrstvu sem spet sreal Luciusa Malfoya..." "Prosim?" je ostro vpra al Harryjev boter. "Izmazal se je, izmazal se je..." "Utihnite e vendar! Ja, na devetem nivoju sva ga videla, kako se pogovarj a z ministrom, potem pa sta la skupaj v Schushmaarjevo pisarno. To bi moral izvedeti Dumbledore." "Vsekakor," je prikimal Sirius. "Povedali mu bomo, ne skrbi." "Lepo, meni se namre mudi v Bethnal Green, k strani ni koljki s trebu no gripo. Molly, pozen bom, saj bom nadome al Tango, Krallek pa bo mogoe pri el na veerjo..." "Izmazal se je, izmazal se je..." "Zdaj pa res nehajte! Fred! George! Ginny!" jih je mirila gospa Weasley, ko je njen mo od el iz kuhinje. "Pridi, Harry, sedi. Kosilo e aka. Gotovo si sestradan, ko si za zajtrk komaj kaj spravil vase." Ron in Hermiona sta sedla nasproti njega. Videti sta bila veliko bolj e vo lje kot minule dni in Harry je tako pozabil na sreanje z gospodom Malfoyem. Spet ga je preplavilo olaj anje, poutil se je, kot bi bil isto lahek, pa tudi mrana hi a se mu je nenadoma zazdela veliko bolj domana in prijazna. Celo Spack se mu je zazdel manj grd, ko je v kuhinjo pomolil svoj pra iji rilec, saj ga je zanimalo, emu tako razgrajajo. "Seveda, ko se je enkrat ob tebi pojavil Dumbledore, niso imeli niti naj manj e mo nosti, da bi te obsodili," je veselo pripomnil Ron, medtem ko je na kro nike nalagal cele kupe pireja. "Ja, dobro jih je," je prikimal Harry. Mikalo ga je sicer, da bi dodal: ,Ampak elim si, da bi se lahko malo

pogovorila. Da bi me vsaj pogledal.' Toda zdelo se mu je, da bi to zvenelo cmera vo in nasploh otroje. Tedaj pa mu je v brazgotini na elu nenadoma zaelo tako mono kljuvati, da si je z dlanjo samodejno segel k njej. "Kaj pa je?" ga je zaskrbljeno vpra ala Hermiona. "Brazgotina..." je zamrmral mladi arovnik. "Ampak saj ni ni... Zadnje ase s e mi to pogosto dogaja..." Drugi tega sploh niso opazili. Zalagali so se s hrano in se zadovoljno pomenkovali, dvojka ter Ginny pa so e vedno prepevali. Hermiono je sicer skrbelo za prijatelja, a e preden je lahko kaj rekla, je Ron izjavil: "Stavim, da se bo Dumbledore danes zveer oglasil tu. Saj ve , da bomo skupaj proslavili." "Dvomim, da bo utegnil priti, Ron," je rekla njegova mama in pred Harryj a postavila velikanski kro nik s peenim pi ancem. "Trenutno ima toliko dela..." "IZMAZAL SE JE, IZMAZAL SE JE..." "ZDAJ JE PA DOVOLJ!" se je raztogotila gospa Weasley. V naslednjih nekaj dneh je Harry opazil, da na Trochnmrkowem trgu dvanaj st vendarle ivi nekdo, ki ga oprostilna sodba nikakor ni navdu ila. Ko je Sirius izved el, da se bo njegov kr enec lahko vrnil na Bradaviarko, se je sicer zelo dobro pretvarjal, kako je tega vesel Harryja je silovito potrepljal po rami in smehlja l se ni ni manj zadovoljno kot drugi. Toda kmalu je postal e bolj slabovoljen kot prej, vse manj se je pogovarjal s sostanovalci, celo s Harryjem, ter je vedno ve asa pre ivel z reboklunom v nekdanji materini sobi. "Da ne bi imel sluajno obutka krivde!" ga je ostro opozorila Hermiona, ko je mladi arovnik svojima prijateljema zaupal, kako se zaradi tega pouti. Od sojenja je sicer minilo e kar nekaj dni in trojica je takrat ravno isti la prastaro omaro v eni izmed spalnic v tretjem nadstropju. "Ti vendar mora na Bradaviarko," je dodala mlada arovnica, ko sta jo fanta preseneeno pogledala, "in Sirius to dobro ve. Samo sebien je." "Se ti ne zdi, da si malo preostra?" se je namr il Ron in se spet posvetil ko ku plesni, ki se mu je vrsto prilepila na kazalec. "Kar predstavljaj si, da bi ti morala isto sama gniti v tej hi i in ne bi smela iz nje niti nosu pomoliti." "Pa saj tukaj ni sam in tudi ne bo!" ga je zavrnila. "Tu je vendar tab Feniksovega reda. Ne, samo preve je upal, da se bo Harry preselil k njemu." "To pa po mojem ni res, ve ," se je zamislil mladi arovnik in o el svojo krpo . "Ko sem ga vpra al, e bi me vzel k sebi, ni hotel rei ni dolonega." "Seveda. e bi ti, bi se tega samo e bolj veselil," je prikimala. "Zdaj ima verjetno tudi sam obutek krivde, saj je po tihem upal, da te bodo izkljuili. e bi t e, bi tudi ti na neki nain postal izobenec." "Lepo te prosim!" sta hkrati vzkliknila oba fanta, toda Hermiona je le skomignila. "Tako je vsaj po mojem. Vasih namre dobim obutek, da ima Ronova mami prav - za Siriusa ti nisi samo ti, Harry, ampak te ima vasih res za tvojega oeta."

"akaj, hoe rei, da je malo zme an, ali kaj?" jo je razgreto vpra al mladi arovnik. "Ne, samo predolgo je bil sam," mu je mirno odvrnila prijateljica. Takrat je v spalnico vstopila gospa Weasley. " e vedno niste konali?" se je zaudila in si ogledala notranj ino omare. "Jaz pa sem mislil, da si pri la, ker si nam hotela rei, naj si malo odpoije mo!" je trpko zagodel Ron. "Sploh ve , koliko teh plesnivih omar smo e oistili, odkar smo pri li?" "Toliko vam je bilo do tega, da bi se pridru ili Redu," ga je zavrnila mam a. "Menda ne bo rekel, da vam je zdaj odve pomagati? Saj vendar vidi , da se tu ne da iveti - kako naj bi imel Red v tej hi i torej tab?" "Poutim se kot hi ni vilinec," je njen sin e naprej gnal svojo. "Zdaj ti je vsaj jasno, kako obupno je njihovo ivljenje. Mogoe bo zaradi te ga postal bolj dejaven lan B.R.U.H.V.-ja!" je pripomnila Hermiona, ko jih je gospa Weasley pustila, da dokonajo svoje delo. "Saj res! Sploh ne bi bilo slabo, e bi so olcem pokazali, kako grozno je kar naprej pospravljati - lahko bi organizirali i enje gryfondomske dnevne sobe! Vsak, ki bi se ga udele il, bi plaal za to, in tako bi napolnili blagajno na e Bratov ine razsvetljevalcev! Pomislita, s tem bi dosegli kar dvoje: so olci bi se zavedli, kak no je ivljenje ubogih vilincev, in e Bratov ina bi pri la do prepotrebnega denarja!" "Jaz bi ti plaal samo za to, da bi nehala te iti s tem tvojim bruh v jem," je razdra eno zamrmral Ron, a tako, da ga je lahko sli al le Harry. Ko so se poitnice bli ale koncu, se je mladi arovnik zavedel, da vse pogosteje sanjari o Bradaviarki: komaj je akal, da spet vidi Hagrida, da se s so olc i pomeri v quidditchu, in hrepenel je celo po tem, da bi se im prej znova sprehodil mimo zelenjavnih gredic do toplih gred, v katerih so imeli pouk rastlinoslovja. Tudi slednje bi mu bilo namre ljub e od te zapra ene in neprijazne hi e - polovica omar v njej je bila iz varnostnih razlogov e vedno zaklenjena, po temanih kotih pa se je skrival Spack, in kadar je Harry nevede el mimo njega, ga je vilinec vedno zael obkladati z aljivkami. Fant je seveda pazil, da o tem vprio Siriusa ni nikdar govoril. Toda ivlje nje v tabu gibanja, ki je bilo uperjeno proti Mrlakensteinu, ni bilo niti pol tako zani mivo ali razburljivo, kot si ga je Harry predstavljal, preden ga je izkusil. eprav so lani Reda redno prihajali in odhajali, sem ter tja na Trochnmrkowem trgu poobedovali, ali pa se le nekaj minut epetaje pomenkovali, je gospa Weasley vedno poskrbela, da mladi arovnik, tako kot njegovi prijatelji, nikdar ni pri el zraven. Celo z U esnimi podalj k i si niso mogli kaj dosti pomagati in nikomur od odraslih, niti Siriusu, se ni zde lo, da mora Harry izvedeti kaj ve od tistega, kar je sli al ob prihodu v tab. isto zadnji dan poitnic je Harry ravno pospravljal za Hedwig, ki si je za svoje gnezdo izbrala vrh omare v njegovi spalnici, ko je vanjo pri el Ron in s sabo prin esel dve ovojnici. "Dobili smo sezname ubenikov, ki jih potrebujemo letos," je povedal in en

o ovojnico pomolil prijatelju, ki je stal na stolu. "Konno, mislil sem e, da so poza bili na nas. Obiajno so jih poslali prej..." Harry je v vreko za smeti pomedel e zadnje iztrebke in jo vrgel v ko , ki je stal v kotu. Ta je vreko nemudoma pogoltnil ter zadovoljno rignil, fant pa je sed el na stol ter odprl svoje pismo. V njem sta bila dva pergamentna lista: na enem je bi lo zapisano obiajno opozorilo, da se novo olsko leto zane prvega septembra, in na drugem seznam knjig, ki jih bo potreboval v petem letniku. "Samo dve novi moram kupiti," se je nekoliko zaudil. "arovni ke uroke za peti letnik Mirande Kragull in Teorijo obrambne magije Wilberta Klopgultsa." Pok! Dvojka sta se udejanila tik poleg Harryja. Ta se je njunih nenajavljenih obiskov e nekoliko navadil, in tokrat se ni niti zvrnil s stola. "Ravno sva se spra evala, kdo si je umislil Klopgultsovo knjigo," je poved al Fred, kot bi se e nekaj asa prijetno pomenkovali. "Kajti to pomeni, da je Dumbledore vendarle na el novega profesorja za obrambo pred mranimi silami," je dostavil George. "V zadnjem trenutku," je prikimal Fred. "Kako to mislita?" se je namr il Harry. "Pred nekaj tedni sva z U esnimi podalj ki prislu kovala mami in oiju," mu je pojasnil eden od dvojkov. "Iz njunega pogovora sva razbrala, da se na razpis nihe noe javiti." "Kar niti ni udno, e pomisli , kako so jo odnesli zadnji tirje, ki so uilo obrambo, kaj?" se je zare al drugi. "Prvi je umrl, drugi je izgubil spomin, tretjemu je moral Dumbledore pok azati vrata, etrti pa je devet mesecev pre ivel v zaboju," je Harry tel na prste. "Aha, e razumem..." "Kaj pa je s tabo, Ron?" ga je vpra al Fred. Toda najmlaj i izmed Weasleyjevih fantov mu ni odgovoril, in Harry se je o zrl k njemu. Rdeelasi prijatelj je stal isto pri miru, usta je imel nekoliko odprta in z ijal je v pismo, ki ga je dobil z Bradaviarke. "Pa kaj je?" je Fred nepotrpe ljivo stopil okoli mlaj ega brata in mu prek r amen pokukal v pergamentni list, ki ga je stiskal v desnici. Tudi njegova usta so se preseneeno razprla. "Predstavnik tudentov?" je dahnil in e naprej nejeverno zijal v pismo. "Po stal si predstavnik tudentov!?" Drugi dvojek je skoil k Ronu, zgrabil ovojnico, ki jo je ta dr al v levici, in jo obrnil na glavo. Harry je opazil, kako mu je iz nje v razprto dlan padlo nekaj kr latno zlatega. "Nemogoe," je za epetal George. "Nedvomno je pri lo do napake," je menil Fred, potegnil pismo iz Ronove ro ke, ga nastavil proti svetlobi in pogledal skozenj, kot bi iskal vodno znamenje. "Te ga smrkavca bi za predstavnika tudentov razglasil le norec." Glavi dvojkov sta se nato dru no zasukali in oba sta zazijala v Harryja. "Prepriana sva bila, da bo ta sramota doletela tebe!" je konno izdavil Fre d,

kot bi imel obutek, da ju je mlaj i so olec nekako prevaral. "Ja, mislila sva, da se bo Dumbledore brez vsakega pomisleka odloil zate! " je u aljeno pristavil George. "Saj si vendar osvojil prvo mesto na Tri olskem turnirju in kaj jaz vem ka j e!" je vzkliknil Pred. "Hja, verjetno je samemu sebi podstavil nogo prav z vsemi tistimi norija mi, ki se jih je el," mu je rekel George. "Aha," je poasi prikimal njegov dvojek. "Ja, mogoe si za predstavnika res nekoliko preve divji, Harry. No, ja, vsaj eden izmed vaju ve, kaj se pravi iveti!" Zakorakal je k Harryju in ga potrepljal po rami, Rona pa je pri tem nadv se zaniljivo premeril. "Predstavnik tudentov... Ronek bonbonek, predstavnik tudentov!" "Oh, kako gnusno se bo na tole odzvala mami," je zajeal George in mlaj emu bratu zalual priponko predstavnikov, kot bi se spomnil, da ga lahko oku i. Ron e vedno ni rekel nobene. Priponko je ujel, se za nekaj trenutkov zazr l vanjo, nato pa jo je pomolil prijatelju; nemo ga je prosil, naj mu potrdi, da je prava. Harry je segel po njej. Z gryfondomskega leva se je z njene povr ine lesketala rka P in natanko tak no priponko je videl svojega prvega olskega dne na Percyjevih prsih. Takrat so se vrata sunkovito odprla in skoznje se je pognala Hermiona. N jena lica so bila isto rdea, lasje so plapolali za njo, v dlani pa je stiskala pisemsko ovojnico. "Si... Si dobil...?" V Harryjevi roki je opazila priponko in predirno je zacvilila. "Saj sem vedela!" je v isti sapi razburjeno vzkliknila in mu pomahala s pismom. "Jaz sem jo tudi, Harry, jaz sem jo tudi!" "Ne, ne," jo je naglo zavrnil in porinil priponko Ronu v roke. "To je nj egovo, ne moje." "To je... Kaj?!" "Ron je predstavnik tudentov, ne jaz," je pojasnil Harry. "Ron?" je zazevala Hermiona. "Ampak... Si preprian? Mislim..." Zardela je, kajti najmlaj i izmed Weasleyjevih fantov se je zasukal k njej in jo kljubovalno premeril. "To pismo je bilo naslovljeno name," je rekel. "Saj..." je izdavila Hermiona, ki ni mogla priti k sebi. "Saj... Kaj tak e... Ja, estitam! Kako lepo, Ron! To je res..." "Nepriakovano," je prikimal George, ko ji je zmanjkalo besed. "Ne, ne," je odkimala in e bolj zardela. "To pa res ne. Ron je vendar nap ravil toliko... Res je..." V sobo je vstopila gospa Weasley, ki je prinesla s sabo kup opranih oblai l. "Ginny mi je povedala, da ste konno dobili sezname novih ubenikov," je rekla, se mimobe no ozrla po ovojnicah, ki so jih stiskali v dlaneh, in se odpravi la k najbli ji postelji, kjer je oblaila zlo ila na dva kupa. "Dajte mi jih. e danes bom la na Preno ulico, in taas ko boste vi svoje stvari spravili v zaboje, vam bom nakupi la

vse za olo. Ron, tebi bom morala priskrbeti tudi nove pi ame, saj so ti vse prekrat ke za najmanj petnajst centimetrov. Res, ne morem verjeti, kako hitro raste ... Kak ne barve naj bodo?" "Priskrbi mu rdee-zlate, da se bodo ujemale s tisto priponko," se je namr dnil George. "Da se bodo ujemale s im?" ga je nekoliko odsotno vpra ala mama, zlo ila par kostanjevo rjavih nogavic in jih odlo ila na kup Ronovih pla ev. "S priponko," je izjavil Fred tako, kot bi posku al im hitreje opraviti izj emno muno stvar. "Z njegovo ljubko, lesketajoo se in povsem novo priponko predstavnikov tudentov." Minilo je nekaj trenutkov, preden je gospa Weasley nehala razmi ljati o Ronovih novih pi amah in je konno doumela, o em govorita dvojka. "Z njegovo... Ampak... Ron, si res postal...?" Njen najmlaj i ji je pokazal priponko. Gospa Weasley je zacvilila natanko tako, kot je nekoliko prej Hermiona. "Ne morem verjeti! Ne morem verjeti! O, Ron, kako lepo! Postal si predst avnik tudentov! isto vsi moji fantje so bili predstavniki!" "Kaj, a midva s Fredom sva pa tvoja soseda?" jo je u aljeno pobaral George , ko si ga je mama preprosto odrinila s poti in Rona ukle ila v objem. "O, poakaj, da to izve tvoj oe! Ljubi moj, tako sem ponosna nate! Kako lep a novica! Nazadnje bo morda tako kot Bill in Percy postal celo predsednik tudentskega sveta, prvo stopniko ima e za sabo! O, kako lepo, da se je to zgodilo sredi vseh teh kri ev in te av! Res, sploh ne ve , kako sem tega vesela! Ti moj ljubi Ronek..." Dvojka sta se taas za njenim hrbtom pretvarjala, da jima gre na bruhanje, toda gospa Weasley tega sploh ni opazila. Z rokami se je e vedno tesno oklepala Rona in vekrat zapored ga je cmoknila na lice, da je postal e bolj krlaten od priponke. "Mami, no... Daj e nehaj... Mami; zberi se vendar..." je momljal in jo po sku al odriniti od sebe. Konno ga je spustila in ga zasoplo vpra ala: "No, kaj bi rad? Percyju smo kupili sovo, ampak ti ima seveda e skovirka." "K-Kako to misli ?" je zajecljal Ron in oitno je bilo, da ne upa verjeti sv ojim u esom. "Za to si vendar zaslu i nagrado!" je ljubee dejala gospa Weasley. "Bi rad eden veerni pla ?" "Saj si mu ga kupila e lani," se je kujavo vme al Fred, ki mu mamina radodarnost oitno ni bila pogodu. "Ali pa nov kotel, ko je Charliejev stari e tako zmahan? Mogoe novo podgano; krabo si imel tako rad..." "Mami," jo je z upanjem v glasu prekinil Ron, "bi mi kupila novo metlo?" Prek obraza gospe Weasley, ki je do tistega trenutka kar arel, se je pogn ala senca; letee metle so bile drage. "Saj noem kak ne res dobre!" je naglo dodal njen najmlaj i. "Samo... Samo novo bi rad, ko imam pa vse iz druge roke..." Molly Weasley se je za hip obotavljala, nato pa mu je prijazno prikimala . "Velja, dobil bo novo metlo... No, e moram tudi ponjo, bo bolje, da se kar odpravim. Poskusila se bom vrniti im prej, in ne pozabite pospraviti vseh svojih stvari v zaboje... Ampak, da je moj mali Ronek postal predstavnik... Saj ne morem

verjeti!" e enkrat ga je poljubila na lice, glasno posmrknila in se nato naglo odzi bala iz sobe. Dvojka sta se spogledala. "Ti smeva tudi midva dati poljubek, Ron?" ga je noravo pobaral Fred. "Tudi kak en priklonek bi si zaslu il," je dodal George. "Raje kar nehajta," ju je namr eno premeril novopeeni predstavnik tudentov. "Kaj pa bo naredil, e ne bova, a?" ga je pobaral Fred in prek obraza se mu je razlezel nesramen nasme ek. "Naju bo kaznoval?" "To bi pa rad do ivel!" se je zare al drugi dvojek. "Pazi se, da ne bo res!" ga je jezno opomnila Hermiona. Dvojka sta izbruhnila v smeh in Ron je prijateljici zamrmral: "Pusti ju, saj nima smisla." "Res, od tega trenutka dalje bova morala biti jako oprezna, George," se je Fred zasukal k bratu in se pretvarjal, da je vzdrhtel. "e nama bosta za petami tadva..." "Ja, zdi se, da so dnevi najinih nebrzdanih zloesti konani," je drugi dvoje k narejeno alostno zmajal z glavo. Nato je glasno poilo in izdejanila sta se. "Uf, kako sta zoprna!" je besno zagodla Hermiona in se zazrla v strop, s kozi katerega so zdaj lahko jasno sli ali, kako divje se krohotata. "Ne meni se zanju, Ron, samo ljubosumna sta!" "Ne bi rekel," ji je dvomee odvrnil in pogled prav tako uprl navzgor. "Od kar pomnim, sta govorila, da Dumbledore za predstavnike izbere same najveje riti..." Za hip se je zamislil in nato bolj veselo dodal: "Ampak vseeno: nove mede nista nikoli dobila! Ko bi le lahko el z mami in si jo izbral. Nimbusa si gotovo ne bo mogla privo iti, ampak pred kratkim so izdelali nov model istometa in tega bi bil res vesel... Ja, kar za njo bom stekel. Povedat i ji moram za istomet, toliko da bo vedela..." Kot blisk se je pognal iz sobe in Harry ter Hermiona sta tako ostala sam a. Mladi arovnik se je zavedel, da se iz neznanega razloga noe niti ozreti k prijateljici. Zasukal se je k postelji, segel po kupu istih oblail, ki jih je nanj o zlo ila gospa Weasley, in jih odnesel k svojemu zaboju. "Harry?" ga je previdno poklicala Hermiona. "estitam," se je odzval s tako prisrnim glasom, da mu je zvenel povsem tuj e, pogledal pa je e vedno ni. "Kako lepo, postala si predstavnica tudentov. Krasno." "Hvala," je pokimala Hermiona. "Em, Harry, bi si lahko sposodila Hedwig, da to sporoim oiju in mami? Gotovo bosta vesela. Mislim, predstavnik tudentov je konno nekaj iz sveta arovnikov, kar poznata tudi onadva iz svojega." "Ja, seveda," je privolil fant s e vedno obupno veselim glasom, ki nikako r ni bil njegov. "Kar vzemi jo!" Sklonil se je nad zaboj, vanj odlo il oblaila in se pretvarjal, da v njem n ekaj i e. Hermiona je taas stopila do omare in k sebi priklicala Hedwig. Minilo je nekaj

trenutkov. Prijateljica je tiho od la iz sobe, on pa je e naprej sklonjen napenjal u esa. Kmalu je sli al le posmehljiv hehet, ki se je spet razlegel s prazne slike, i n zadovoljno kruljenje - ko za smeti je prebavljal sovje iztrebke. Vzravnal se je in se ozrl. Ja, res je sam. Pohitel je prek sobe in zaprl vrata, nato pa se je poasi vrnil k postelji, se sesedel nanjo ter se praznega pogleda za zrl v vzno je omare. Da izberejo predstavnike tudentov prav izmed uencev petega letnika, je popolnoma pozabil. Preve se je namre bal, e se bo sploh lahko vrnil na Bradaviarko, in ni niti pomislil, da priponke predstavnikov e letijo izbrancem naproti. Toda e bi se spomnil... e bi pomislil na to... Bi priakoval, da jo bo dobi l Ron? Ne, se je po njegovi glavi razlegel tih in resnicoljuben glas. Zami al je in obraz zakopal v dlani. Sebi ni mogel lagati; e bi se spomnil, da so priponke novih predstavnikov e na poti, bi eno izmed njih pripisal sebi, in ne Ronu. Je torej postal tako domi ljav kot Dreco Malfoy? Se ima za bolj ega od drugih? Za bolj ega od svojega prijatelja? Ne, je odlono zatrdil tihi glas. Je to res? Harry se je zatopil sam vase in zaskrbljeno posku al ugotoviti, kaj dejansko uti, ker je ravnatelj za predstavnika namesto njega izbral Rona. V quidditchu ga vsekakor preka a , je menil glas. A v oli ti sicer ne gre ni bolje kot njemu. Harry si je priznal, da temu ne more ugovarjati. Ni ga bilo predmeta, pr i katerem bi bil kaj bolj i kot Ron. Kaj pa tisto, kar sta dosegla izven uilnice? Kol iko tejejo preizku nje, pri katerih je pogosto tvegal e ve kot to, da ga izkljuijo? No, ja, saj vsega tistega nisi opravil isto sam. Ron in Hermiona sta bila veinoma ob tebi, je dejal glas v njegovi glavi. "Kar naprej pa tudi ne!" je Harry mrmraje ugovarjal samemu sebi. "S Smottanom sem se spopadel sam. Taisto velja tudi za Neelstina ter baziliska. In tiste noi, ko je Sirius pobegnil, sem morakvarje pregnal brez njune pomoi. Sploh pa nista bila zraven na onem pokopali u, takrat ko se je vrnil Mrlakenstein..." Ob teh besedah ga je spet zajel obutek, da z njim ravnajo prav neverjetno grdo, tako kot tistega veera, ko je prispel na Trochnmrkow trg. "Res, ve sem opravil!" si je u aljeno rekel. "Veliko ve kot onadva!" Ampak pomisli, se je spet oglasil po teni glas. Pomisli vendar, da Dumbled ore morda za predstavnika noe tudenta, ki se je e tolikokrat zna el v nevarnem polo aju... Mogoe i e med uenci Bradaviarke tak ne, ki so drugani od tebe... Res, Ron ima verjetno kak no pomembno znaajsko lastnost, ki je ti nima ... Mladi arovnik je odprl oi in se skozi prste za emel proti nogam omare, krempljastim apam. Spomnil se je, kaj je rekel Fred: Tega smrkavca bi za predstavnika tudentov razglasil le norec. Prhnil je v smeh, a e hip kasneje se je spet zresnil. Kako se mu more tak o nesramno re ati, ko pa je Ron vendar njegov najbolj i prijatelj?! Saj ni on prosil Dumbledorja, naj mu po lje priponko predstavnikov. In sploh: se bo zdaj kujal, ker je ni dobil sam, in se bo skupaj z dvojkoma prijatelju za hrbtom posmehoval? Mu bo pokvaril veselje, ko ga je vendar prvi v ivljenju v neem prekosil?

V tistem trenutku je zasli al, da se Ron vraa v njuno sobo. Vstal je, si po pravil oala in si na obraz nadel nasme ek, najmlaj i izmed Weasleyjevih fantov pa je e stopil skozi vrata. "Za las sem jo ujel!" je povedal ves sreen. "Rekla je, da bo istomet kupil a, e ga bo le mogla." "Lepo," je rekel Harry in odleglo mu je, kajti njegov glas zdaj ni bil n i ve tako zoprno radosten. "Poslu aj, Ron... estitam, resno." Njegov prijatelj se je naglo zresnil. "Sploh nisem pomislil, da bi se lahko odloil zame!" je rekel in zmajal z glavo. "Preprian sem bil, da bo predstavnik postal ti!" "Ne, za to sem verjetno res nekoliko preve divji," je kot v odmev ponovil Fredove besede. "No, ja," se je namr il Ron, "mogoe... Kaj jaz vem. Zdaj bi bilo vsekakor pametno, e hitro pospraviva svoje stvari." Njune rei je od dne, ko sta prispela, razneslo nenavadno dale. Skoraj celo popoldne sta potrebovala, da sta knjige in druge stvari izbrskala iz najrazlinej ih kotov v hi i ter jih spravila v potovalna zaboja. Harry je opazil, kako Ron pri te m priponko ves as prestavlja: najprej jo je odlo il na nono omarico, zatem jo je vtakn il v ep kaubojk, pa jo spet potegnil na plano in polo il na zlo ene pla e, kot bi hotel videti, kako lepo se krlatna lesketa s rnega ozadja. ele ko sta ju obiskala dvojka, ki sta mu jo z limaninim urokom poskusila za vse vene ase prilepiti na elo, jo je previdno spravil v eno izmed kostanjevih nogavic in jo zaklenil v zaboj. Gospa Weasley se je s Prene vrnila okoli estih in prinesla je celo naroje knjig, pa tudi dolg omot. Ta je bil povit z debelim rjavim papirjem, in ko ga je Ron prejel, je hrepenee zajeal. "Ni ti je treba odviti takoj," ga je namre opozorila mama. "Na veerji bo c ela vrsta na ih in rada bi, da vsi takoj pridete v kuhinjo." Toda v hipu, ko je stopila skozi vrata, se je Harryjev prijatelj vseeno divje vrgel na ovojni papir. Nato si je skrajno zamaknjeno ogledal svojo novo metlo, in to i z isto vseh mo nih zornih kotov. V kleti je gospa Weasley prek te ko oblo ene kuhinjske mize obesila transparent, na katerem je pisalo: ESTITAMO, RON IN HERMIONA, NOVA PREDSTAVNIKA TUDENTOV! Harry je med tistimi poitnicami e ni videl tako dobre volje. "Rekla sem si, da bi lahko imeli namesto obiajne veerje pravo malo zabavo, " je povedala otrokom, ko so pri li v kuhinjo. "Bill in tudi tvoj oe, Ron, sta e na po ti. Poslala sem jima sovi in oba sta presrena." Dvojka sta se spogledala in zavila z omi. Od odraslih so bili v kleti e Sirius, Wulf, Tanga in gospod Kehomet, Noru

Nerrga pa je s svojo leseno nogo prikrevsal skozi vrata, tik zatem ko si je Harr y v a o natoil maslenu ek. "O, Alastor, kako lepo, da si pri el!" ga je prijazno pozdravila gospa Wea sley, ko si je z navajeno kretnjo snel potovalni pla . " e dlje asa smo te hoteli prositi, d a si ogleda pisalnik v dnevni sobi in nam pove , kaj je v njem. Sami ga noemo odpreti, ker se bojimo, da bi bilo v njem lahko kaj zelo zoprnega." "Seveda si ga bom, Molly, seveda..." Nerrgovo elektrino modro oko se je zavrtelo navzgor in se uprlo v kuhinjs ki strop. "Dnevna soba..." je zagodel, ko se je zenica arovnega oesa skrila. "Tisti pisalnik v kotu? Ja, vidim ga... Aha, za bavkarja gre. Bi rada, da grem gor in s e ga znebim, Molly?" "Ne, ne, z bavkarjem bom opravila tudi sama. A kasneje," se mu je nasmehnila gospa Weasley. "Kaj bi pil? Malo proslavljamo, ve ..." Pokazala je na krlatni transparent. "Ron je e etrti predstavnik tudentov iz na e dru ine!" je dodala in svojemu najmlaj emu ljubee razmr ila lase. "Predstavnik, kaj?" je zagodrnjal Nerrga. Svoje normalno oko je pri tem uprl v Rona, arobno pa se je zasukalo in se zazrlo skozi sence. Harry je dobil neprijeten obutek, da je uperjeno vanj, in se je odpravil stran, k Siriusu ter Wulfu. "estitam, estitam," je dejal nekdanji auror, ki je z normalnim oesom e vedno zijal v Rona. "Ljudem, ki imajo oblast, nekateri sicer radi povzroajo te ave. Toda Dumbledore verjetno meni, da ti veina kletev ne bo pri la do ivega, sicer te ne bi izbral..." Rona je Nerrgov pogled na to zadevo mono osupnil, a na sreo se mu z nekdanjim aurorjem ni bilo treba pomenkovati o tem, kaj vse lahko doleti predstavnika tudentov, kajti v tistem sta prispela njegov oe in brat. Gospa Weasle y je bila tako dobre volje, da se ni niti z besedico prito ila, emu sta s sabo pripel jala tudi Tobakarolusa. Ta je imel sicer na sebi dolg povr nik, ki je na ve mestih udno trlel od njega, in si ga nikakor ni hotel slei. "No, po mojem bi morali nazdraviti," je dejal gospod Weasley, ko so vsi pri li do pijae, in e je dvignil a o. "Na Rona in Hermiono, nova predstavnika tudentov iz Gryfondoma!" Vsi po vrsti so dvignili a e proti slavljencema, napravili po irek, nato pa zaploskali, da jima je postalo kar nekoliko nerodno. "Jaz nisem bila predstavnik," se je izza Harryja veselo oglasila Tanga. Njeni lasje so bili tistega veera paradi nikovo rdei, segali so ji do pasu i n nasploh je bila videti kot Ginnyjina starej a sestra. Ko pa so se v naslednjem hip u vsi pomaknili bli je k mizi, da bi si postregli s hrano, je e pojasnila: "Predstojnik mojega doma je rekel, da mi za to manjka doloenih znaajskih potez." "Kaj pa ga je tako motilo?" jo je vpra ala Weasleyjeva najmlaj a, ki si je n a kro nik e nalagala peen krompir. "Oh, marsikaj. udak je na primer trdil, da sem nekoliko nerodna," se je namuznila Tanga.

Ginny se je zasmejala, Hermiona pa ni vedela, ali naj se tudi sama ali n e. Namesto tega je napravila e en po irek maslenu ka in seveda se ji je prav grdo zaletel. "Kaj pa ti, Sirius, si bil predstavnik?" ga je vpra ala Ginny in Hermiono potrepljala po hrbtu. Iz grla Harryjevega botra se je izvil zanj obiajni, pasjemu laje u podobni smeh. "Kje pa, nihe ni niti pomislil, da bi me predlagal za predstavnika! Naju z Jamesom so raje neprestano kaznovali! Ne, ne, od nas treh je bil najbolj priden Wulf, in ta je tudi dobil priponko." "Po mojem je Dumbledore menil, da bom lahko svoja prijatelja zaradi tega vsaj nekoliko obvladal," je povedal Harryjev nekdanji uitelj obrambe. "A s tem kajpada ni bilo ni." Misel, da tudi njegovega oeta niso izbrali za predstavnika tudentov, je Harryja mono razvedrila. Zabava se mu je zato zdela prijetnej a, na kro nik si je vekrat nalo il e malo hrane in vsi v kuhinji so mu bili veliko bolj pri srcu. Ron je razkladal o svoji novi metli vsakomur, ki ga je bil pripravljen p oslu ati. "... in od ni do sto pride v desetih sekundah, kar ni slabo, kaj? Vsaj e pomisli , da Kometu 290 to uspe v komaj enajstih... No, v reviji Vrhunske metle se m prebral, da ti mora pri Kometu celo za tako slab pospe ek pomagati kar moan veter!" Hermiona je Wulfu resnobno razlagala svoj pogled na vilinske pravice. "... je vendar natanko tak nesmisel kot tisti, da je treba volkodlake iz loiti iz dru be! Oboje namre izvira iz iste grozljive predstave, ki jo o sebi gojijo nekater i arovniki: da so bolj i od drugih arobnih bitij..." Gospa Weasley in Bill pa sta se kot obiajno pogajala glede njegove prieske . "... isto so ti podivjali, pa tako eden si. Kajne, Harry, da bi Bill napra vil veliko lep i vtis, e bi se vsaj nekoliko postrigel?" "Em, kaj pa vem..." je izdavil fant, saj ga je s tem vpra anjem spravila v precej no zadrego. Tako se je raje hitro zmuznil stran od njiju in se usmeril proti dvojkoma , ki sta se v kotu kuhinje zarotni ko pomenkovala s Tobakarolusom. Ta je utihnil v hipu, ko je opazil, da se jim bli a Harry. Toda Fred je mlademu arovniku pome iknil in mu pomignil, naj pride bli je. "Ni ne skrbi," je rekel Tobakarolusu, "Harryju lahko zaupamo, saj je prav irokogrudno podprl najine posle." "Poglej, kaj nama je priskrbel Tobi," je vskoil George in mu pomolil razp rto dlan. Na njej so le ali rni in skrotovieni stroki. Nobeden ni niti vzdrhtel, a iz njih se je vseeno razlegalo tiho ro ljanje. "To so semena pipae strupenjae," je pojasnil dvojek. "Potrebujeva jih za Slastne strahote, a kaj, ko spadajo med prepovedane substance razreda C. Lahko s i

misli , da zaradi tega do njih ni lahko priti." "Torej smo dogovorjeni, Tobi? Deset guldov za vso robo?" je Fred nadalje val s pogajanjem, ki ga je Harry oitno prekinil. "Sploh vesta, s kak no te avo sem se dokopal do nje?" je tiho, a ogoreno ugovarjal Tobakarolus, pri emer so se njegove podonjakaste in rdekaste oi e bolj razprle. "Res mi je al fanta, a za tole hoem dvajset zlatnikov, in niti firia manj." "Tobi se rad malo poheca," se je Fred obrnil k mlademu arovniku. "Ja, njegova najbolj a ala je bila, ko je za majhno katlo bodic renevca hotel est srpcev," je dodal George. "Ti je, ti je," ga je posvaril Harry. "Zakaj?" se je zaudil drugi dvojek. "Mami je zaradi Ronija vendar tako bla ena, da bo ves veer grulila okoli njega. Naju sploh ne opazi." "Kaj pa Nerrga?" ga je opozoril mladi arovnik. Tobakarolus se je ivno ozrl prek ramena. "Prav ima ," je zamrmral. "Dobro, fanta, velja: e robo hitro prevzameta, va ma jo dam tudi za deset guldov." "Najlep a hvala, Harry!" se je razveselil Fred, ko je odrasli arovnik izpra znil epe v iztegnjene dlani dvojkov in se hitro odpravil k jedilni mizi. "Najbolje bo, da tele ljubke im prej spraviva gor..." Fant je opazoval, kako se prebijata prek kuhinje, in postalo mu je nekol iko nelagodno. Posvetilo se mu je namre, da bodo njuni star i prej ko slej izvedeli za trgovino s pripomoki za aljivce in takrat bodo seveda hoteli vedeti, od kod jima denar zanjo. Ko je dvojkoma izroil nagrado, ki jo je prislu il na Tri olskem turnirju, se mu bosta vedno u denar to ni zdelo ni posebnega. A kaj, e bo s tem spro il nov dru inski spor in se tudi dvojka zaela obna ati, kot da nimata star ev? Bi gospa Weasley e trdila, da je Harry tako reko njen sin, e bi izvedela, od kod Fredu in Georg

za njun ,neugledni' posel? Tako je obstal kot prikovan v kotu, v katerem sta se dvojka pogajala s Tobakarolusom, in dru bo mu je delal le obutek krivde. Takrat pa je zasli al svoje ime. "... le zakaj se Dumbledore ni odloil za Potterja?" je Krallek Kehomet vp ra al svojega sogovornika, Remusa Wulfa. "Za to ima gotovo dober razlog," je odvrnil nekdanji uitelj obrambe. "Ampak s tem bi mu pokazal, da mu zaupa. Jaz bi ga zagotovo izbral," je vztrajal gospod Kehomet, "posebej glede na to, kako nemarno ga blatijo v Prero kih novicah..." Harry se ni niti ozrl, saj se v ta pogovor ni hotel vpletati. eprav ni bi l ve laen, se je odpravil za Tobakarolusom, k mizi. Navdu enje nad zabavo ga je v hipu minilo in im prej se je hotel vrniti v sobo ter lei. Ob mizi seveda ni bil sam. Noru Nerga je s tistim, kar mu je ostalo od no su, ovohaval pi anje bedro in se konno odloil, da ni zastrupljeno, ter je zagrizel vanj. "... roaj je iz panskega hrasta, prevleenega z lakom, odpornim na kletve, obdelan pa je tudi s protiresonannim urokom..." je Ron razlagal Tangi. Gospa Weasley pa je na iroko zazehala. "No, mislim, da se bom la pred spanjem pozabavat s tistim bavkarjem... Arthur, saj obljubi , da ne bodo predolgo pokonci, kajne? Lahko no, Harry." Od la je. Fant je odlo il kro nik in spra eval se je, e bi ji lahko sledil, ne da

bi to kdo opazil. "Je vse v redu, Potter?" ga je vpra al Nerrga. "Ja, seveda," se je zlagal mladi arovnik. Nekdanji auror je nagnil svojo utarico, elektrino modro oko pa pri tem e naprej upiral vanj. "Stopi bli e, mislim, da imam nekaj, kar te bo zanimalo," je rekel nazadnj e. Iz notranjega epa je povlekel zelo zmahano arovni ko fotografijo. "To so vsi stari lani Feniksovega reda," je zagodel. "Veraj ponoi sem jo na el, ko sem iskal svoj rezervni pla nevidnosti, ker mi je Podmore tistega bolj ega nekako pozabil vrniti... No, kakor koli, rekel sem si, da si bo tole gotovo kdo hotel ogledati." Harry je segel po fotografiji. Vanj se je zazrla manj a grua ljudi, izmed k aterih so mu nekateri pomahali, drugi pa nazdravili. "Tole sem jaz," je povedal Nerrga. Pri tem je pokazal nase, kar je bilo povsem brez potrebe. Nemogoe bi ga b ilo namre zamenjati s kom drugim, pa eprav so bili njegovi lasje na sliki nekoliko man j sivi in je imel cel nos. "Tale poleg mene je seveda Dumbledore," je nadaljeval, "na drugi strani pa stoji Dedalus Dollyna... To je Marlene McKinnon, ki so jo ubili komaj dva tedna zatem, ko je bila posneta fotografija... Celo njeno dru ino so spravili v grob! Ah , tu sta tudi Frank in Alice Velerit..." Harryju je bilo e tako nekoliko neprijetno, a ko se je zazrl v Alice, ga je e bolj stisnilo pri srcu. Ta okrogli, prijazni obraz je namre dobro poznal, pa eprav se n ikoli ni sreal z njo, kajti Neville, njen sin, ji je bil izjemno podoben. "Uboga reve a," je zagodel Nerrga." Raje bi bil mrtev, kot da bi me dolete lo, kar je njiju... No, tisto je Emmeline Vance, njo si sreal zadnji, in zraven nje je seveda Wulf... Pa Benny Barian - tudi njega so pospravili, in to tako temeljito, da je za njim ostalo le nekaj ko kov o ganega mesa..." Harry se je nakrem il, nekdanji auror pa je s palico podrezal v sliko in d ejal: "Dajmo, umaknite se vendar malo." Mali loveki na fotografiji so se zdrenjali vstran, tako da so lahko v ospr edje stopili tisti, ki so bili prej skriti za njimi. "To je Edgar Bones, brat Amelije Bones, izjemen arovnik, in tudi njega so spravili v krtovo s celotno dru ino vred... pa Sturgis Podmore - tristo kosmatih r iti, kako mlad je videti tu... Caradoc Lyuborod, ki je brez sledu izginil est mesecev zatem... Vylko Dozh, njega si sreal zadnji, jaz pa sem e pozabil, da je vasih nosil ta trapasti klobuk... In to je Gideon Prewett. Kar pet Jedcev se je moralo sprav iti nanj ter na njegovega brata Fabiana. Fanta sta bila resnino herojsko bitko... No, premaknite se e malo, dajmo, dajmo..." Mali loveki so se spet zdrenjali, tokrat na levo stran fotografije, in tak o so v ospredje znova lahko stopili tisti, ki so stali za njimi.

"Saj res, to je Dumbledorjev brat Aberforth," se je spomnil Nerrga. "Tis tikrat je bilo prvi in zadnji, da sem ga sreal. uden lovek, uden... Pa Tabita Tratta, ki jo je ubil Mrlakenstein osebno... In seveda Sirius, ko je imel e kratke lase... No, tole pa bo zanimalo tebe!" Harryju je zastalo srce; s fotografije sta se mu smehljala oe in mama. Se dela sta vsak na svoji strani majhnega mo ica vodenih oi, v katerem je mladi arovnik nemudoma prepoznal Glistorepyja - loveka, ki je Mrlakensteinu izdal, kje se skrivata, in ju s tem pomagal umoriti. "No?" je rekel Nerrga. Harry se je zazrl v njegov brazgotinasti obraz. Nekdanji auror je oitno m enil, da ga je pravkar zelo razveselil. "Aha," je izdavil fant in se poskusil nasmehniti. "Em, saj res, ravnokar sem se spomnil, da v zaboj nisem spravil..." Kaj je pozabil, se mu na sreo ni bilo treba izmisliti, kajti v tistem je k njima pristopil Sirius. "V kaj pa sta se tako zatopila, Noru?" ga je vpra al in Nerga se je zasukal k njemu. Harry se je nemudoma odtihotapil prek kuhinje, se zmuznil skozi vrata in stekel po stopnicah, da ga ne bi kdo priklical nazaj. Pravzaprav ni vedel, zakaj ga je fotografija tako pretresla. Ne nazadnje je imel slike oeta in mame tudi sam ter j e Glistorepyja celo sreal... Toda da mu je nekdanji auror fotografijo z njimi pomol il pod nos, ko tega sploh ni priakoval... S tem Nerrga vendar ne bi osreil nikogar, je jezno pomislil. Posebej e, ke r so jih obdajali sami veseli obrazi... Benny Barian, od katerega je ostalo le nek aj ko kov o ganega mesa, Gideon Prewett, ki je umrl juna ke smrti, in Veleritova, za katera je e prej izvedel, da se jima je zme alo, ker so ju tako dolgo muili... Vsi s o v venost sreno mahali s fotografije, ne vedo, da bo po njih. No, Nerrgi se je to morda res zdelo zanimivo, njemu samemu pa prav grozljivo! Po prstih se je povzpel po stopni u, ki je iz ve e vodilo mimo glav vilincev, in vesel je bil, da je spet sam. Toda ko se je pribli al prvemu podestu, je zasli al ne kaj zelo nenavadnega. Nekdo je oitno v dnevni sobi in ihti! "Je kdo tu?" je zaklical. Odgovora ni dobil, a ihtenje ni potihnilo. Preostale stopnice je preteke l in naglo odprl vrata dnevne sobe. K mrani steni se je stiskala znana postava, ki je v desnici stiskala pali co in vso jo je pretresal krevit jok. Na zaplati meseine, ki je sijala na zapra eno staro preprogo, pa je le al, oitno mrtev, Ron. Harry je zahlastal za sapo in poutil se je, kot da mu je pod nogami zmanj kalo tal. Ron, da je mrtev?! Ne, to je preprosto nemogoe... Ampak, akaj vendar, to res ni mogoe, Ron je e vedno v kuhinji... "Gospa Weasley?" jo je hripavo poklical mladi arovnik.

"C-Cro-Crohotarius!" je zaihtela mama rdeelase sedmerice in palico v tres oi desnici uperila v Ronovo truplo. Pok! Ronovo mrtvo telo se je spremenilo v Billovo. Ta je le al na hrbtu in od s ebe molel vse tiri, njegove odprte oi pa so bile povsem prazne. Gospa Weasley je zaihtela e glasneje. "Cro-Crobotarius!" je znova poskusila. Pok! Na mestu Billovega trupla se je zdaj pojavil mrtvi gospod Weasiey, igar oa la so visela z obraza, prek katerega je mezel potoek krvi. "Ne!" je zajeala. "Ne... Crobotarius! Crohotarius! CROHOTARIUS!" Pok! Dvojka, mrtva. Pok! Percy, mrtev. Pok! Mrtev Harry... "Gospa Weasley, stecite, preprosto stecite stran!" je zavpil mladi arovni k, ki je pretreseno zijal v lastno truplo. "Naj kdo drug..." "Kaj pa se dogaja?" V sobo je pritekel Wulf, tik za njim pa e Sirius in Nerrga. Pogled prvega izmed odraslih arovnikov je z Molly zdrsnil k mrliu in v trenutku mu je bilo jasno, kaj se dogaja. Segel je po palici in z odlonim ter jasnim glasom dejal: "Crohotarius!" Harryjevo truplo je izginilo, nad mestom, kjer je le alo, p a je zalebdela srebrnkasta krogla. Ko je Wulf e enkrat zamahnil s palico, se je spremenila v oblak dima, ki se je kmalu povsem razkadil. "O... O... O..." je gospa Weasley lovila sapo, nato pa je obraz zakopala v dlani in izbruhnila v jok. "Molly," jo je alostno poklical Wulf in stopil k njej. "Molly, ne..." V naslednjem trenutku se je e ihte naslonila na njegovo ramo. "Samo bavkar je bil, Molly," jo je tola il in jo potrepljal. "Samo neumen bavkar..." "Kar naprej jih v-v-vidim mrtve!" je izdavila. "Ka-Kar naprej! V sasanja h..." Sirius je zrl proti zaplati meseine, na kateri je prej le al mrtvi Harry, N errga pa je opazoval mladega arovnika, ki se je trmasto izogibal njegovemu pogledu. Imel j e nenavaden obutek, da mu je arobno oko na poti od kuhinje do dnevne sobe ves as sledilo. "N-Ne povej Ar-Arthurju," je zdaj zajeala Ronova mama in si oi divje brisa la v rokave. "Ne bi ra-rada videla, da izve... kako sem trapasta." Wulf ji je podal robec in glasno si je obrisala nos. "Res mi je al, Harry. Le kaj si zdaj misli o meni?" je pretreseno nagovori la fanta. "Da se ne morem znebiti navadnega bavkarja..." "To pa res ni ni takega," ji je odvrnil in se poskusil nasmehniti. "Samo ta-tako me skrbi," je dejala in po licih so se ji spet ulile solze . "Po-Pol dru ine je v Redu in pravi ude bo, e se bo-bomo prebili skozi to... Pe-Percy pa sploh ne govori z nama... Kaj, e se mu zgo-zgodi kaj stra nega in se pred tem ne bomo ni-niti pobotali? In kaj bo, e umreva midva z Arthurjem? Kdo bo Rona in Ginn y spra-spravil h kruhu?" "Zdaj pa nehaj, Molly," jo je odlono pozval Wulf. "Tokrat je drugae kot prej nji. Red je bolje pripravljen in prednost imamo, saj vemo, kaj Mrlakenstein

naklepa..." Ob coprnikovem imenu se je gospa Weasley prepla eno zdrznila. "Oh, Molly, daj no, res je e as, da se neha bati njegovega imena. Glej, ne morem ti zatrditi, da bomo vsi odnesli celo ko o. Tega ti ne bi mogel obljubiti ni he, toda tokrat smo res v bolj em polo aju kot prej nji. Takrat nisi bila v Redu, zato pa ne ve , kako obupno je bilo. Jedcev smrti je bilo dvajsetkrat ve od nas in kar po v rsti so pospravljali enega lana Reda za drugim..." Harry se je spomnil fotografije in nasmejanih obrazov svojih star ev. Vede l je, da ga Nerrga e vedno opazuje. "Glede Percyja pa naj te sploh ne skrbi," je nenadoma dejal Sirius, "bo e pri el k sebi. Samo vpra anje asa je, kdaj se bo Mrlakenstein razkril, in takrat nas bodo z Ministrstva e prosili, naj jim odpustimo." Za trenutek je premolknil in nato trpko dodal: "Osebno dvomim, da bom sprejel njihovo opraviilo." "e te skrbi, kdo bo skrbel za Rona in Ginny v primeru, da bi pobralo vaju z Arthurjem," je blago vskoil Wulf, "pa mi res ni jasno, za koga nas ima . Menda ne misli , da bi ju pustili stradati?" Gospa Weasley se je pretreseno nasmehnila. "Res sem trapasta," je zamrmrala in si obrisala oi. Toda Harry, ki je pribli no deset minut kasneje vstopil v svojo spalnico, jo je razumel. e je zaprl oi, je e vedno videl, kako se mu s tiste stare fotografije smehljata star a, ki se kot tevilni okoli njiju, nista zavedala, da se njuno ivljenj e bli a koncu. Tako tudi ni mogel pozabiti bavkarja, ki se je spremenil v trupla sko raj isto vseh lanov dru ine Weasley. Brez vsakega opozorila ga je takrat v brazgotini znova ter tako silovito zapeklo, da mu je postalo slabo. "Nehaj," ji je kljub temu odlono ukazal in se drgnil po elu, dokler ni bol eina pojenjala. "e se pogovarja z lastno glavo, je to prvo znamenje norosti," je izjavil potuhnjen glas, ki se je razlegel s prazne slike. Harry se ni zmenil zanj. Poutil se je nekako starej i in nenavadno se mu je zdelo, da se je e pred nedavnim muil s tem, zakaj ni dobil priponke predstavnika tudentov. Deseto poglavje Loona Liupka Harry je tiste noi spal bolj slabo. V sanjah so se mu vsake toliko prikaz ali star i, a nikoli niso spregovorili, gospa Weasley je ihtela nad Spackovim truplom, pri emer sta jo opazovala Ron ter Hermiona, ki sta imela na glavah kroni, in mladi arovnik se je nazadnje zavedel, da spet koraka po tistem hodniku, na koncu katerega so stala zaklenjena vrata. Ko se je nenadoma zbudil, ga je v brazgotini neprijetno kljuvalo, ob sebi pa je zagledal Rona, ki mu je obleen prigovarjal:

"... raje pohiti. Mami se je isto razpi tolila in vpije, da bomo zamudili v lak!" V hi i je bilo precej hrupno. Medtem ko se je Harry oblail, je iz prijatelj eve pripovedi razbral, da sta dvojka znova nekaj u piila: ker se jima ni dalo prena ati prtljage, sta jo zaarala, da bi sama poletela v ve o, a eden izmed te kih zabojev je pri tem tre il naravnost v Ginny. Njuna uboga sestrica se je po stopnicah zvalila k ar dve nadstropji ni je in zakonca Weasley sta zdaj na ves glas rjovela nad divjima fantoma. "... ZARADI VAJU BI JO LAHKO HUDO SKUPILA, OSLA!..." Ko si je Harry nataknil teniske, je v sobo prihitela Hermiona, katere li ca so bila isto ro nata. Na rami se ji je pozibavala fantova sova, v naroju pa je stiskala zaspanega Krivo apa. "Hedwig se je ravno vrnila od mojih star ev," je povedala, sova pa je sfrf otala na vrh svoje kletke. "Sta e nared?" "Skoraj. Kako je z Ginny?" je vpra al Harry in si nataknil oala. "Gospa Weasley jo je e spravila k sebi," je odvrnila, "toda zdaj Noru sitn ari, da ne moremo od tod brez Sturgisa Podmora, ker bo brez njega stra a tela premalo mo ." "Stra a?" je preseneeno ponovil mladi arovnik. "Moramo na elezni ko postajo v spremstvu stra e?" "Ti mora tja v spremstvu stra e," ga je popravila. "Pa zakaj?" se je razdra eno namrdnil. "Mislil sem, da se je Mrlakenstein pritajil. esa se torej boji Noru - da bo coprnik skoil izza kak nega smetnjaka in me pospravil?" "Saj ve , kak en je Nerrga," mu je zmedeno odvrnila in se ozrla na zapestno uro. "Ampak e ne bomo kmalu li, bomo vlak res zamudili..." "BI SE, PROSIM, E PRIMAJALI V VE O?!" je od spodaj zarjula gospa Weasley in Hermiona se je zdrznila, kot bi se opekla, ter pohitela iz sobe. Harry je zgrabil Hedwig, jo brezobzirno stlail v kletko in se odpravil za prijateljico, pri emer je za sabo vlekel svoj potovalni zaboj. Portret gospe Blac k je ves as besno rohnel, a nihe se ni trudil s tem, da bi prek njega zagrnil zavese; v ve i je bilo tako hrupno, da tako ali tako ne bi zaspala. "Harry, ti bo el z mano in Tango!" je zavpila gospa Weasley, da bi preglas ila vre anje besne starke. "Zaboj in kletko pusti kar tu, za prtljago bo poskrbel Alast or... Oh, pa dobro, Sirius, saj nisi resen! Dumbledore ti je vendar rekel, da ne sme zraven!" Ko se je Harry kobacal prek tevilnih zabojev, ki so kri emkra em stali sredi ve e, se je ob njem nenadoma pojavil rn pes, velik kakor medved. "Oh, Sirius..." je obupano zavzdihnila gospa Weasley. "Pa pojdi z nami. Ampak na lastno odgovornost!" Jezno je odprla vhodna vrata in stopila v ibko svetlobo septembrskega jut ra. Harry in pes sta ji sledila, ko so se vrata za njima samodejno zaloputnila, pa j e krianje gospe Black v hipu utihnilo. Mladi arovnik se je spustil po stopnicah pred vhodom ter se pri tem ozira l prek rame. In res: komaj je stopil na plonik, je hi na tevilka dvanajst nenadoma izginila! Za hip je postal, nato pa stopil za Ronovo mamo in jo vpra al: "Kje pa je Tanga?"

"Tamle nas aka," je z nala neprikrito nejevoljo odvrnila gospa Weasley in o inila rnega psa, ki je hlaal ob fantu. Na koncu ulice sta sreala starko z gostimi in skodranimi sivimi lasmi. Na njih ji je epela rjavo-modra epica, zaradi katere se je zdelo, da ji je nekdo na glavo nabil borovnievo pito. " ivijo, Harry," je pozdravila mladega arovnika in mu pome iknila, nato pa je pogledala na zapestno uro ter se obrnila h gospe Weasley. "Najbolje, da kar hitr o stopimo, kajne, Molly?" "Ja, ja," je zagodla Ronova mama in pospe ila korak. "Noru je hotel poakati na Sturgisa, zato naju toliko asa ni bilo... Ko bi nam Arthur lahko spet priskrbe l avtomobile Ministrstva! Ampak Schushmaar mu zadnje ase seveda ne bi posodil niti prazne steklenike za rnilo... Ah, res ne vem, kako se lahko bunkeljni odpravijo kamor koli, ko pa ne znajo arati!" Toda veliki rni pes je radostno zalajal, poskakovaje zaplesal okoli njih in se pognal za golobi. Harry si ni mogel kaj, da se ne bi zasmejal; botru je prav oitn o odleglo, ker je lahko zapustil neprijazno domovanje svojih prednikov. A Gospa Weasley se je le na obila in je za hip skoraj spominjala na teto Petunijo. Do elezni ke postaje King's Cross so pe aili dvajset minut in taas se ni zgodilo prav ni posebnega, le Sirius je Harryju v zabavo na smrt prepla il nekaj mak. Ko so vstopili na postajo, pa so za nekaj asa postali pred pregrado med devetim in desetim peronom ter poakali, da je bil zrak ist. Takrat so se eden za drugim naslonili nanjo ter gladko zdrsnili na peron devet in tri etrtine, ob kate rem je e stal vlak, ki je vozil na Bradaviarko. Lokomotiva je prek tudentov ter njihovih dru in bruhala velike oblake sajaste pare in Harryja je spreletel srh: res se bo v rnil v olo! "Upam, da bodo tudi drugi pri li pravoasno," je ivno dejala gospa Weasley in se ozrla k loku iz kovanega eleza, skozi katerega so prispeli na peron. "eden pes, Harry!" je zavpil visok fant, ki je imel lase spletene v razmr e ne kitke. "Hvala, Lee," se mu je nasmehnil mladi arovnik, Sirius pa je zael divje mahati z repom. "No, konno," si je takrat oddahnila gospa Weasley, "tamle je Alastor z vs o na o prtljago, glejte..." Nerrga je res pri epal izpod loka. Na glavi je imel portirski klobuek, ki s i ga je poveznil globoko nad svoji povsem razlini oesi, pred sabo pa je potiskal voziek s potovalnimi zaboji. "Vse je v redu," je zamrmral Ronovi mami in Tangi. "Mislim, da nam niso sledili..." Le nekaj trenutkov kasneje se je na peronu zna el tudi gospod Weasley, ki je s sabo pripeljal Rona in Hermiono. Ko so zaboje e skoraj zlo ili z Nerrgovega vozika, pa so prispeli e Wulf, dvojka in Ginny. "Je lo brez te av?" "Popolnoma," je prikimal volkodlak. "Dumbledorju bom vseeno povedal, da se Sturgis enostavno ni prikazal," j e zagodel Noru. " e drugi ta teden je pozabil priti, in e bo lo tako naprej, se nanj ne bomo mogli zanesti ni bolj kot na Tobakarolusa." "No, pazite nase," je Wulf dejal olarjem.

Nato je vsem segel v roko in zadnji je na vrsto pri el Harry. Tega je nekd anji uitelj obrambe potrepljal po rami in mu rekel: "To velja tudi zate. Pazi, resno." "Ja, im bolj se potuhni in imej oi na pecljih," mu je solil pamet e Nerrga in tudi on mu je segel v dlan. "Pa ne pozabite, da morate biti glede pisem hudo pre vidni. e boste v dvomih, ali je kaj pametno omeniti, to preprosto izpustite." "Prav lepo smo se imele, kajne?" je zatem rekla Tanga in objela Hermiono ter Ginny. "Ampak saj se kmalu spet vidimo." V znamenje, da bo vlak odpeljal, se je oglasila pi alka. tudentje, ki so bil i e vedno na peronu, so pohiteli k vratom vagonov. "Hitro, hitro," jih je zmedeno priganjala gospa Weasley in naglo objela vsakega, ki ji je pa pri el pod roke, tako da je Harryja splo ila k sebi kar dvakrat. "Pi ite! Bodite pridni! e ste kaj pozabili, vam bomo e poslali! Zdaj pa na vlak, hit ro!" Veliki rni pes se je za trenutek postavil na zadnje tace in se s prednjim i naslonil na Harryjeve rame, toda Ronova mama je mladega arovnika povlekla proti najbli jim vratom ter ostro za epetala: "Sirius, obna aj se vendar kot pes!" "Hvala za vse!" je fant zaklical skozi odprto okno, ko je vlak e speljal. Ron, dvojka, Hermiona in Ginny so stali ob njem ter mahali. Postave Tange , Wulfa, Nerrge, gospoda in gospe Weasley so se naglo manj ale, toda rni pes je e naprej tekel ob oknu in mahal z repom. Zabrisani ljudje na peronu so se smejali, saj so mislili, da preganja vlak, a kmalu je proga zavila in tudi Siriusa so pustili za sabo. "Res ne bi smel priti na postajo," je zaskrbljeno dejala Hermiona. "Oh, ne tenari no," jo je zavrnil Ron. "Ubogi reve e cele mesece ni bil na sve em zraku." "No," se je oglasil Fred in plosknil z dlanmi, "midva nimava asa, da bi c el dan klepetala z vami, kajti z Leejem se morava pomeniti o na ih poslih. Se vidimo." Z Georgem sta se odpravila na desno in izginila v naslednji vagon, vlak pa je drdral vedno hitreje. Hi e so tako e kmalu vigale mimo oken in da so se zaela zibati. "Si gremo poiskat prazen kupe?" je predlagal Harry. Ron in Hermiona sta se spogledala. "Em," je rekel rdeelasi dolgin. "V bistvu... No, z Ronom morava v vagon za predstavnike," je povedala Hermiona, ki ji je bilo precej nerodno. Ron prijatelja ni niti pogledal. Zdelo se je, da ga izjemno zanimajo noh ti na levi dlani. "O," je rekel Harry. "Aha. No, v redu." "Po mojem nama ne bo treba biti ves as tam," je hitro dodala mlada arovnica. "Na listu poleg priponke je pisalo, naj gremo v vagon za predstavnike p o podrobnej a navodila, potem pa naj bi vsake toliko li na obhod vlaka." "V redu," je ponovil Harry. "No, torej... Torej se mogoe vidimo kasneje." "Ja, seveda se," je zatrdil Ron in ga previdno o inil. "Ve , isto ni mi ni do tega, da bi el tja, a pa moram..." Glas mu je odtaval, toda zbral se je in uporni ko dodal: "V tem res ne u ivam, saj nisem Percy."

"To pa vem," se mu je nasmehnil Harry. Toda ko sta s Hermiono odvlekla zaboja, Krivo apa in kletko z Volframom proti zaetku vlaka, je bil mladi arovnik kar malce zmeden. Na Bradaviarko se e nikoli ni peljal brez Rona. "No, pridi," ga je pozvala Ginny. "e pohitiva, bova lahko zasedla stole t udi zanju." "Prav," je prikimal, z eno roko zgrabil Hedwigino kletko, z drugo pa roaj potovalnega zaboja. Podobno otovorjena je bila tudi Ronova sestrica, in ko sta se mukoma odvlekla mimo kupejev, sta kukala skozi stekla v njihovih vratih. Vsi so bili e p olni tudentov, ki se jim je zdel Harry neizmerno zanimiv, in tevilni so celo pokazali n anj. Ko se je to ponovilo e pri petem kupeju zapored, se je spomnil, da so ga Prero ke novice celo poletje opisovale kot obupnega va ia. Nejevoljno se je spra eval, e so olci, ki zdaj zijajo vanj in se epetaje obraajo k prijateljem ob sebi, verjamejo tistim izmi ljotinam. V isto zadnjem vagonu sta naletela na Nevilla Velerita. Ta je tako kot Ha rry prebival v Gryfondomu ter je konal etrti letnik. Okrogli obraz se mu je zdaj kar lesketal od napora. Z eno roko je namre vlekel za sabo zaboj, v drugi pa je posku a l obdr ati krastao Hillary, ki mu je neprestano posku ala zbe ati. " ivijo, Harry, ivijo, Ginny," je zasopel. "Vlak je isto nabasan, niti enega praznega sede a ne najdem." "Kako to misli ?" se je zaudila rdeelasa deklica, ki se je e prerinila mimo njega in pokukala v naslednji kupe. "V temle je ez glavo prostora, saj je v njem le Loona Tupka... No, v resnici se pi e Liupka, Tupka jo samo kliemo." Neville je zamomljal nekaj o tem, da ne bi rad nikogar motil, Tupke pa s ploh ne. "Ne bodi vendar trapast," se je zasmejala Ginny. "Loona je isto v redu." Vrata kupeja je potegnila vstran in vanj porinila zaboj. Harry in okrogl olini fant sta ji sledila. Deklica, ki je sedela ob oknu, je dvignila pogled. Imela je nekoliko raz mr ene lase umazano svetle barve, ki so ji segali vse do pasu, zelo blede obrvi in izbu ljene oi, zaradi katerih je dajala videz neprestano preseneenega loveka. Harryju je bilo takoj jasno, zakaj se je Neville odloil, da se bo temu kupeju raje izognil; dekli co si le o inil, pa ti je bilo jasno, da je prismuknjena. arobno palico je imela zataknjeno za uho, z vratu ji je bingljala ogrlica, ki si jo je izdelala iz zama kov maslenu ka, i n pred sabo je dr ala na glavo zasukano revijo. Njen pogled je zdaj zdrsnil prek Nevilla in se ustavil na Harryju. Priki mala je. "Hvala," se ji je nasmehnila Ginny. Fanta sta spravila prtljago na police in sedla, Loona pa ju je pri tem v es as opazovala prek svoje narobe obrnjene revije, ki se je imenovala Razkrito. Zdelo se je, da me ika veliko redkeje kot obiajni ljudje. Zijala in zijala je v Harryja, ki je sedel

nasproti nje, da mu je bilo e kar al, ker si niso poiskali kak nega drugega kupeja. "Si se imela poleti lepo, Loona?" jo je nazadnje vpra ala Ginny. "Sem," je sanjavo odvrnila so olka, pri emer je e naprej zrla v Harryja. "Ka r prijetno je bilo, ve ." Potem pa je mirno zajela sapo in dodala: "Ti si Harry Potter." "Vem," je rekel fant. Neville se je zahahljal in Loonine blede oi so zdrsnile k njemu. "Kdo pa si ti?" "Nihe," je hitro zatrdil okroglolini fant. "Oh, pa kaj ti je, Neville?!" ga je Ginny odlono dala v red. "Loona Liubk a, to je Neville Velerit. Loona je moja so olka, samo da je iz Drznvraana." "Um bister brez meja je kot neskonen kup zlata," je zrecitirala Loona. Na glavo zasukano revijo je nato dvignila dovolj visoko, da ji je povsem zakrila obraz, in ni rekla nobene ve. Harry in Neville sta se spogledala s privzdignjenim i obrvmi, Ginny pa se je komaj zadr ala, da se ni zahihitala. Vlak je drdral dalje in jih popeljal na pode elje. Dan je bil nenavaden, k ajti vreme je bilo zelo nestanovitno - nekaj minut je v kupe lila sonna svetloba, pote m pa so se e peljali pod grozee rnimi oblaki. "Ugani, kaj sem dobil za rojstni dan!" se je Neville ez nekaj asa obrnil k Harryju. "Novo spominko?" se je po alil mladi arovnik; spomnil se je namre priprave, podobne frnikoli, ki jo je okroglolinemu so olcu pred leti poslala babica, ker je k ar naprej pozabljal na to in ono. "Ne," se je nasmehnil Neville, "eprav bi mi pri la kar prav. Prej njo sem nek je pozabil... No, ti bom kar pokazal, kaj sem dobil." Z eno roko se je e naprej vztrajno oklepal krastae Hillary, prosto pa je z aril v olsko torbo in na plano povlekel... Oitno je lo za rastlino, saj je Neville v dlani stiskal cvetlini lonek. Toda sivkasta kepa, ki je molela iz njega, Harryja kljub temu niti od dale ni spominja la na ro ice, ne nazadnje tudi zato, ker so jo prekrivale gnojne bule. "To jegnuslavija huronastica," je ponosno povedal okroglolini fant. Harry je samo zijal. Zdaj je ele opazil, da nemarna re komaj opazno utripa in je nasploh e najbolj podobna kak nemu obolelemu love kemu organu. "Zelo zelo redka je," je radostno nadaljeval Neville. "V olskih rastlinja kih nimamo niti enega primerka in komaj akam, da jo poka em profesorici Ochrowt. Babiin brat Brky mi jo je podaril, prinesel pa jo je iz Asirije. Upam, da jo bom lahko razmno il." Harry je vedel, da je Nevillov najljub i predmet rastlinoslovje, a vseeno mu ni bilo jasno, emu mu je ta grdav a v tolik no veselje. "Pa... em... A kaj dela?" je vpra al okroglolinega fanta. "O ja!" je ta ponosno prikimal. "Neverjetno dobro se zna braniti. akaj, p rimi za trenutek Hillary..."

Krastao je porinil Harryju v roke in segel v torbo po pero, pri emer so se prek narobe zasukane revije spet prikazale Loonine izbuljene oi. Drznvraanovko je oitno premagala radovednost in fant je gnuslavijo dvignil k obrazu, vanjo previdno upe ril konico pisala... ter jo zbodel. Iz isto vseh gnojnih bul na rastlini je brizgnila gosta in smrdea tekoina temnozelene barve, ki je o kropila strop, okna ter Loonino revijo. Ginny si je obr az v zadnjem trenutku zakrila z rokami in jo je odnesla e kar dobro, saj se ji je zele ni izloek lesketal le s temena. Toda Harry, ki ni upal spustiti Hillary, da mu ne bi u la, jo je staknil naravnost v obraz in je zdaj ves smrdel po altavem gnoju. Neville, igar trup in obraz sta bila povsem premoena, je stresel z glavo, da je lahko vsaj razprl oi. "O-Oprostite," je zajecljal. "To sem poskusil prvi... Nisem vedel, da se bo odzvala tako..." Harry je izpljunil, kar mu je pa priletelo v usta, in Neville je hitro do dal: "Ampak ne skrbite, njena smrdomezga ni strupena." Ravno v tistem trenutku so vrata kupeja zdrsnila vstran. "O... ivijo, Harry," je rekel iven glas. "Em... Sem pri la v nepravem trenutku?" Fant si je s prosto roko obrisal lee oal. Med vrati je stala zelo lepa mla da arovnica z dolgimi, svetlikajoimi se in rnimi lasmi: Cho Chang, iskalka drznvraanovske ekipe. "O... ivijo," jo je zaprepadeno pozdravil. "Em..." je rekla Cho. "V bistvu sem te hotela samo pozdraviti. No, adijo ." Precej ro natih lic je zaprla vrata in od la. Harry se je zleknil po stolu i n zajeal. Ljub e bi mu bilo, da bi Cho pri la, ko bi sedel med samimi najbolj priljubljenimi so olci, ki bi se na ves glas smejali njegovi ali. Nikakor pa si v t ak nem trenutku ne bi elel biti skupaj z Nevillom in tisto Tupko, pri emer bi v rokah sti skal krastao ter bi z njega curljala smrdomezga. "Ne sekiraj se," je Ginny tola ila Nevilla. "Tega se vendar z lahkoto zneb imo." Na plano je potegnila palico. "Polirais!" Kupe je bil v hipu ist, a okroglolini fant se jim je vseeno znova opraviil: "Res mi je al," je tiho zamrmral. Harryjeva najbolj a prijatelja se nista prikazala e cele pol ure in taas je mimo pri la okrogla arovnica, ki je pred sabo potiskala voziek s prigrizki. Harry, Ginny in Neville so pospravili e vse bune pite ter so goree izmenjavali sliice iz okoladnih ab, ko sta novopeena predstavnika tudentov konno odprla vrata kupeja. "isto sem sestradan," je rekel Ron, ko je kletko s predirno hukajoim Volframom spravil poleg Hedwigine. Nato je zgrabil eno izmed Harryjevih okoladnih ab, jo naglo odvil, ji odgr iznil glavo in se sesedel poleg prijatelja. Po stolu se je zleknil z zaprtimi omi, kot bi

pre ivel zelo naporno dopoldne. "No, to veste, da sta med novimi predstavniki po dva iz vsakega doma?" j e zaela Hermiona in razdra eno sedla. "En fant in eno dekle." "Uganite, kdo je predstavnik iz Spolzgada," je s e vedno zaprtimi omi vskoi l Ron. "Malfoy," je nemudoma rekel Harry, saj je bil preprian, da bosta prijatel ja temu pritrdila, pa eprav ni bilo po volji nikomur izmed njih. "Natanko tako," je trpko prikimal Ron, v usta zbasal preostanek abe in se gel po naslednji. "Predstavnica pa je tista krava, Gatka Garkinson," ga je jezno dopolnila Hermiona. "Sploh mi ni jasno, kako se je Dumbledore lahko odloil zanjo, ko je vendar bolj butasta od trola s pretresom mo ganov!" "In katera dva je izbral iz Pihpuffa?" je vpra al Harry. "Ernieja Macmillana in Hannah Abbott," je s polnimi usti zamomljal Ron. "Predstavnika iz Drznvraana pa sta Anthony Goldstein ter Padma Patil," j e dodala Hermiona. "S Padmo si el na bo ini ples," je dejal nedoloen glas. Vsi so se zasukali k Looni Liupki, ki je prek revije zrla v Rona, ne da bi enkrat samkrat pome iknila. Fant je debelo pogoltnil okolado. "Ja, vem," je nato nekoliko preseneeno odvrnil. "Pa ni pretirano u ivala, ve ," ga je obvestila Loona. "Pravi, da si z njo r avnal grdo, saj sploh nisi hotel plesati." Za droben hip se je zamislila in nato dodala: "Mene s tem ne bi prizadel. Ple em bolj nerada." Spet se je umaknila za Razkrito. Ron je nekaj trenutkov z odprtimi usti zijal v naslovnico revije, potem pa se je ozrl k sestrici, kot bi priakoval, da mu bo poj asnila, kaj se dogaja. Toda Ginny si je med zobe zatlaila pest, da se ne bi na ves glas zakrohotala, in Ron je zmedeno zmajal z glavo ter nato pogledal na zapestno uro. "Vsake toliko naj bi la na obhod vlaka," je povedal Harryju in Nevillu, " pri emer lahko kaznujeva so olce, ki ga preve sekajo. Komaj akam, da za ijem Crabbeja in Goyla..." "Svojega polo aja ne sme zlorabljati!" ga je ostro opozorila Hermiona. "Seveda, kajti tudi Malfoy ga nedvomno ne bo," se ji je kislo posmehnil. "Torej se bo spustil na njegovo raven?" "Ne, samo njegovih prijateljev se bom lotil prej kot on mojih." "Ampak, Ron..." "Goyla bom prisilil, da tisokrat prepi e kak en stavek. To ga bo pokopalo, ko pa komaj zna pisati," je presreno tuhtal rdeelasi predstavnik. Nato se je skrem il, z roko zakrilil po zraku, kot da okorno pi e, in zraven krule posnemal Goylov glas: "Opraviujem... se... ker... sem... grd... ko... pavijanova... rit." Temu so se vsi zasmejali, a nihe bolj glasno kakor Loona Liupka. Iz ust s e ji je najprej izvil radosten krik, ob katerem se je Hedwig prebudila in u aljeno zaprhutala, da je Krivo ap besno zapihal nanjo. Ko je dekliin krik izzvenel, pa se je zaela krohotati, in to tako divje, da ji je iz rok padla revija, ki ji je nato pr

ek nog zdrsnila na tla. "Kako sme no!" Smejala se je in smejala, izrazite oi so se ji lesketale od solz ter hlas tala je za zrakom, toda pri tem je ves as zrla naravnost v Rona. Ta se je skrajno zmeden ozr l k prijateljem, ki so se zdaj muzali tako izrazu na njegovem obrazu kot tudi neverjetnemu Looninemu krohotu, deklica pa se je dr ala za trebuh in e naprej jo je pretresal krevit smeh. "Se mogoe dela norca iz mene?" se je namr il Ron. "Pavijanova... rit!" je lovila sapo. Vsi so opazovali, kako se smeje, in le Harry se je ozrl k reviji na tleh . Ker je bila obrnjena proti Looni, bi sicer te ko z gotovostjo zatrdil, kaj je naslikano n a naslovnici. Ko jo je pobral, pa mu je postalo jasno, da pred sabo dr i precej slab o risbo Corneliusa Schushmaarja; prepoznal ga je zgolj zaradi mleno zelenega polcilindra. Ena izmed ministrovih rok se je sicer oklepala vree zlatnikov, z dru go pa je davil goblina in nad njim je z mastnimi rkami pisalo: Kako dale bi el Schushmaar, da bi si podredil Gringott? Pod ilustracijo so bili navedeni naslovi drugih lankov v reviji: Korupcija v prvi ligi quidditcba: Tornadi dr ijo vse v ahu! Skrivnosti starodavnih run so razkrite! Sirius Black: grobar ali gre ni kozel? "Jo lahko malo prelistam?" je Harry vneto vpra al Loono. Prikimala mu je, pri emer se je e vedno hahljala in zraven zijala v Rona. Mladi arovnik je preletel kazalo. ele zdaj se je spomnil, da je gospod Kehomet prek gospoda Weasleyja poslal Siriusu revijo Razkrito! To je verjetno pr av tista tevilka, ob kateri naj bi se pozabaval njegov boter! Na el je stran, na kateri se je nahajal lanek, ki ga je iskal, in si jo naj prej razburjeno ogledal. Tudi na njej je bila precej obupna ilustracija. Harry pravzaprav brez po moi naslova nad njo sploh ne bi uganil, da gre za Siriusa. Ta je stal na kupu love kih kosti, lanek pa se je zael s tiskanimi rkami: SIRIUS BLACK - RAZVPITI MNO INI MORILEC ALI NEDOL NA PEVSKA SENZACIJA? Harry je moral ta stavek prebrati kar nekajkrat, preden je bil preprian, da ga ni razumel narobe. Od kdaj je Sirius pevska senzacija? e tirinajst let smo vsi prepriani, da je Sirius zagre il vrsto umorov - ubil naj bi dvanajst nedol nih bunkeljnov in arovnika. Ko je Black pred dvema letoma

pobegnil iz Azkabana, pa je spro il najbolj ob iren lov na ube nika v zgodovini Ministrstva za aranje. Prav od tod izvira tudi splo no preprianje, da ga je nedvomno treba ujeti in ponovno izroiti morakvarjem. PA JE RES TAKO? Pred kratkim se je izkazalo, da Sirius morda sploh ni kriv zloinov, zarad i katerih so ga poslali v Azkaban. Doris Tsmokk, ki prebiva na Akantovi 18 v Spodn jem Nortonu, je prepriana, da Black s trinajstimi umori nima nikakr ne zveze. "Nikomur se preprosto ni posvetilo, da Sirius Black sploh ni njegovo pra vo ime," pravi gospa Tsrnokk. "lovek, za katerega ljudje mislijo, da je Sirius, je v resnici Braddets Ploch, pevec priljubljene skupine Bavbavi. Ta se je iz javnega ivljenja umaknil, ko mu je pred skoraj petnajstimi leti na koncertu v cerkvi Spodnjega No rtona v glavo priletela repa. Sama sem ga prepoznala v hipu, ko se je njegova fotograf ija pojavila v asopisih. A kakor koli, Braddets nikakor ni mogel pobiti vseh tistih l judi, ker je bil dne, ko naj bi jih, pri meni. Takrat sva imela izjemno prijetno roman tino veerjo ob sveah in ministru za aranje sem e pisala o tem, zato priakujem, da bo Braddtsa oziroma Siriusa v kratkem oprostil." Harry je nehal brati in se nejeverno zazrl v revijo. Najprej si je rekel , da gre verjetno za alo, kakr ne nala objavljajo nekateri asopisi. Toda potem je obrnil nekaj strani in se lotil lanka o Schushmaarju. Ko se je Cornelius Schushmaar pred petimi leti povzpel na mesto ministra za aranje, je popolnoma zanikal, da namerava prevzeti krmilo arovni ke banke Gringott. Vedno je vztrajal, da z varuhi na ega zlata namerava ,zgolj miroljubno sodelovati'. PA JE RES TAKO? Na vir, ki je z ministrom tesno povezan, nam je pred kratkim razkril, da je ena Schushmaarjevih najvejih elja sledea: prevzeti hoe nadzor nad goblinskimi zlatimi rezervami, pri emer se ne bo ustra il uporabiti sile. "Zaradi njega so jo skupili e tevilni goblini," je zatrdil neimenovani uslu benec Ministrstva. "Ministra njegovi prijatelji kliejo Cornelius Kuga goblinsk a Schushmaar. Ko bi le sli ali o em se pogovarja sam s sabo, kadar misli, da ga nibe ne sli i! O, kako pogosto se baha z goblini, ki jih je pospravil: nekatere je dal utopiti, celo vrsto so jih na njegov ukaz porinili z vrha raznih nebotinikov, spet tretje je zastrupil, tiste, ki jib je najbolj sovra il, pa je dal zmleti in prime ati omaki za testenine..." Harry je zame ikal. Schushmaar vsekakor ni bil brez napak, a fant si je ze lo te ko predstavljal, da bi minister ukazal gobline zmleti v omako za makarone. Zato je preostale strani zgolj prelistal in vsakih nekaj prebral vrstico ali dve.

Revija ga je v nadaljevanju najprej pouila o tem, kako so se Trdi tornadi povzpeli na vrh prve lige z izsiljevanjem, nedovoljenimi posegi v ustroj metel t er z muenjem. Temu je sledil intervju s arovnikom, ki je trdil, da je s svojim istometom 7 poletel na mesec in to lahko doka e s polno malho lunarnih ab. Naslednji lanek pa je pojasnil vsaj to, emu je Loona prebirala Razkrito tako, da ga je obrnila na glavo. Po trditvah revije naj bi bila skrivnost starodavnih run namre v tem, da j ih zasue za sto osemdeset stopinj in tako pride do uroka, s katerim se bodo u esa tvojega sovra nika spremenila v nektarine. Pravzaprav je bilo v primerjavi s preostalimi lanki e kar lahko verjeti, da je Sirius v resnici ,nedol na pevska senzacija'. "Je za kaj?" je vpra al Ron, ko je Harry zaprl Razkrito. "Seveda ne," je zaniljivo prhnila Hermiona, e preden mu je Harry lahko odgovoril. "V tej reviji so same neumnosti, to je vendar splo no znano!" "Kako, prosim?" se je vme ala Loona in njen glas nenadoma ni bil prav ni ve sanjav. "Moj oe je njen urednik." "O," je zardela Harryjeva prijateljica. "No, saj niti ni tako... Mislim, v bistvu je prav..." "Bi mi jo lahko zdaj vrnil?" je Loona hladno pozvala mladega arovnika, obenem pa se je e nagnila naprej in mu jo potegnila iz rok. Ko se je spet naslonila na svoj stol, jo je odprla na petinsedemdeseti s trani, jo odlono zasukala na glavo in znova izginila za njo. V tistem trenutku so se odprla vrata kupeja in Harry se je ozrl k njim. Da jih bo ta ast doletela, je sicer priakoval, a zaradi tega mu obiskovalci niso bili ni bolj v e: med vrati je namre stal Dreco Malfoy, na igar obrazu se je risal zanj znailni posmehljivi nasme ek, ob njem pa sta kot vedno stala njegova silaka Crabbe in Goyle. "Kaj je?" ga je napadalno vpra al mladi arovnik, e preden je mladi Malfoy lahko odprl usta. "Lepo se obna aj, Potter, sicer te bom kaznoval," ga je z zdolgoasenim glasom opozoril fant, igar za iljeni nos in polizani svetli lasje so bili natanko t ak ni kot oetovi. "Ve , za razliko od tebe sem namre postal predstavnik tudentov. To pa pomeni, da za razliko od tebe lahko po mili volji delim kazni." "Vem," je odvrnil Harry, "a ker si za razliko od mene navadna zate ena rit , se lepo spokaj in nas pusti pri miru." Ron, Hermiona, Ginny in Neville so se zasmejali, Dreco pa se je namrdnil . "Povej mi, Potter, kako se kaj pouti , ko te je Weasley takole oitno prekosi l?" je vpra al. "Zapri e gofljo!" se je ostro vme ala Hermiona. "Pa ne, da sem komu stopil na ulj?" se je nesramno zare al. "No, Potter, le pazi se, kajti kakor pes ti bom sledil in akal, da ga polomi ." "Poberi se!" je zagodla Harryjeva prijateljica in vstala. Dreco je Harryja e enkrat svaree premeril, nato pa od el, in Crabbe ter Goyle sta mu hlaaje sledila. Hermiona je za njimi besno zaloputnila vrata in se obrnila k mlademu arovniku. Ta je iz njenega pogleda razbral, da je takoj razumel a Drecov namig, ob katerem je obema vzelo sapo.

"Vrzi mi, no, e eno abo," ga je prosil Ron, ki se oitno ni zavedal, na kaj je namignil mladi Malfoy. Toda Harry se o tem vprio Nevilla in Loone ni mogel pogovoriti. S Hermion o sta se e enkrat ivno spogledala, potem pa se je zazrl skozi okno. Prej je bil preprian, da Siriusu ne bo hudega, e gre z njim na postajo, to da zdaj se mu je to zazdelo hudo neprevidno, morda celo nevarno... Hermiona je imel a prav: Sirius ne bi smel z njimi. Kaj, e rnega psa ni opazil le Dreco, temve tudi njegov oe? Kaj, e je iz tega sklepal, da Weasleyjevi, Wulf, Tanga in Nerrga vedo, kje se skriva Harryjev boter? Ali pa je Dreco le sluajno rekel, da mu bo sledil , kot pes'? Vozili so se naprej proti severu in vreme je ostalo neodlono. De se je nek aj asa nezavzeto zaganjal ob okna, potem pa je posijalo ibko sonce, a tudi tega so kmalu zastrli oblaki. ez nekaj ur se je zmrailo, in ko so se v vlaku pri gale svetil ke, je Loona skrbno zvila revijo, jo spravila v torbo ter zaela zijati v sopotnike. Harry je nos e nekaj asa ti al k oknu, saj je hotel im prej ugledati Bradaviarko, toda meseca ni bilo na nebu in steklo je bilo zamazano s posu enimi de nimi kapljami. "Najbolje bo, e se preobleemo," je konno dejala Hermiona in vsi so iz zabojev s te avo izbrskali olske pla e. Z Ronom sta si na prsi nazadnje previdno privrstila priponko. Harry je op azil, kako si je prijatelj pozorno ogledal svoj odsev v oknu, a vlak se je takrat e zael ustavljati. S tem se je spro il obiajni direndaj, saj so se vsi zaeli pripravljati, da izstopijo. Ker naj bi Ron in Hermiona pri tem skrbela za red, sta spet od la, osta le pa prosila, e Krivo apa ter Volframa prinesejo za njima. "e hoe , lahko skovirka nesem jaz," se je Harryju ponudila Loona, ko je Neville previdno spravil Hillary v notranji ep pla a. "O, em, hvala," je rekel mladi arovnik in ji podal kletko, Hedwigino pa s tisnil k sebi. Iz kupeja so se prerinili med so olce na hodniku in na obrazu e zautili rezk i veerni zrak. Poasi so se bli ali vratom. Harry je zavohal smreke, ki so stale ob pot i k jezeru, potem pa se je e spustil na peron, se razgledal in prisluhnil za znanim i klici: ,Prvi letniki k meni! Prvi letniki!' Toda ni jih zasli al. Namesto njih se je prek perona razlegel povsem drugae n glas, odloen in enski: " tudentje prvega letnika! Pridite k meni in se postavite v vrsto! tudentje prvega letnika, k meni!" Proti Harryju se je prizibala lanterna in v njeni svetlobi je zapazil iz razite linice ter silno kratke lase profesorice Tcherwiwe-Dyle. Ta je prej nje leto za nekaj asa prevzela Hagridova predavanja iz nege arobnih ivali. "Kje pa je Hagrid?" se je na glas vpra al mladi arovnik. "Pojma nimam," mu je odvrnila Ginny, "ampak pametno bi bilo, da se umakneva, saj zaradi naju ne morejo skozi vrata."

"Aja, seveda..." Ko sta se odpravila naprej po peronu in skozi poslopje postaje, ju je to k so olcev loil. Harry se je sicer e vedno oziral za Hagridom, saj je bil preprian, da je nekje v bli ini - ena izmed tistih stvari, ki se jih je najbolj veselil, je bil a prav ta, da bo znova videl orjaka. A za njim ni bilo niti sledu. "Gotovo je e vedno na oli," se je preprieval fant, ko se je skupaj z drugim i poasi drenjal skozi ozka vrata, ki so vodila na cesto. "Najbr se je samo prehladil ali kaj takega..." Zdaj se je razgledal za Ronom in Hermiono, saj ga je zanimalo, kaj si mi slita o tem, da se je med njimi znova pojavila profesorica Tcherwiwa-Dyla. A prijateljev ni bilo videti, zato je gnei okoli sebe dopustil, da ga je poasi popeljala vzdol temne , od de ja sprane ceste pred elezni ko postajo Meryascoveene. Ob njej je kot vedno stalo pribli no sto koij brez vprege, ki so vsako leto popeljale v grad vse tudente, razen novincev. Harry se je samo za hip ozrl k njim , saj je e vedno napeto iskal prijatelja, a komaj mu je pogled zdrsnil stran od naj bli je koije, e se je sunkovito vrnil k njej. V vozove, ki so jih svojas sami od sebe odpeljali v olo, so bila zdaj vpre e na udna bitja. e bi jih moral fant imenovati, bi jim vsaj na prvi pogled sicer rekel konji, a na njih je bilo tudi nekaj plazilskega. Kosti jim ni ovijala niti trohica mesa in rno krzno se jim je vesilo neposredno na ogrodje teles, ki je bilo zato jasno vidno. Glave so imeli podobne zmajevskim in za njihove bele oi se je zdelo, da srhljivo zrejo v vse ter vsakogar, saj so bile brez zenic. Z vihra so jim nadalje poganjala orja ka , rna in usnjata krila, ki so bila videti, kot bi spadala na telo velikanskih netop irjev. Ko so tako povsem mirno in tiho stala v zbirajoem se veernem mraku, so bila videti izjemno srhljiva, naravnost po astna; Harry ni mogel razumeti, zakaj so jih vpregl i v koije, ko pa so jih bile te vsa prej nja leta sposobne same od sebe prepeljati na Bradaviarko. "Kje je Vol?" se je izza njegovega hrbta razlegel Ronov glas. "Tista Loona je rekla, da ga bo nesla," je povedal mladi arovnik in se hi tro zasukal, saj se je s prijateljem hotel pogovoriti glede Hagrida. "Kje je po tvoj em..." "Hagrid? Pojma nimam," je zaskrbljeno dejal Ron. "Upam, da je z njim vse v redu." Nekoliko stran je korakal Dreco, ki mu je sledila majhna tolpa pribonikov , vkljuno s Crabbejem, Goylom in Gatko Garkinson. Mimogrede so pregnali skupino pla nih tudentov drugega letnika od koije, ki so jo hoteli imeti zase. Le nekaj trenutkov kasneje se je iz gnee sope izvila Hermiona. "Kako grdo je Dreco nadrl nekega novinca! Prise em, da ga bom prijavila! Priponko je komaj dobil, pa jo e zlorablja in z njeno pomojo ustrahuje so olce e

bolj, kot jih je prej... Saj res, kje je Krivo ap?" "Ginny ga ima," je povedal Harry. "Glej, tamle gre..." Weasleyjeva najmlaj a se je prerinila izmed so olcev in v naroju je res stiskala Hermioninega maka, ki se ji je nejevoljno posku al izviti. "Hvala," ji je pokimala Harryjeva prijateljica in prevzela Krivo apa. "Pri dite, poi imo si koijo, e preden bodo vse zasedli..." "Jaz e zmeraj nimam Vola!" jo je opozoril Ron, toda Hermiona se je e odpravila proti najbli ji prazni koiji. Harry je ostal pri njem. "Kaj so po tvojem tile stvori?" ga je vpra al in pokimal proti grozljivim konjem, mimo katerih so korakali njuni so olci. "Kateri stvori?" "Ti, konjem podo..." Utihnil je, kajti prikazala se je Loona, ki je prinesla kletko z Volfram om. Mali skovirek je kot obiajno razburjeno skovikal. "Izvoli," mu ga je izroila. "Tale tvoja sovica je res prijazen ptiek, kajn e?" "Em, ja, isto v redu je," je robato odvrnil Ron. "No, pridita, gremo zdaj ... akaj, kaj si e hotel rei, Harry?" "Vpra al sem te, kaj so po tvojem ti konjski stvori!" je ponovil mladi arov nik, ko sta se skupaj z deklico odpravila h koiji, v kateri sta e sedeli Hermiona in Gi nny. "Kateri konjski stvori?" "Tile, ki so vpre eni v koije!" je nepotrpe ljivo dejal Harry; ne nazadnje so bili od najbli jega oddaljeni komaj meter in zdelo se mu je, da s svojimi praznimi beli mi omi opazuje prav njih. Toda Ron ga je samo preseneeno pogledal. "Pojma nimam, o em govori ." "Poglej ga vendar!" Prijatelja je zgrabil pod roko in ga zavrtel, da se je njegov nos zna el t ik pred gobcem krilatega konja. Ron je nekaj asa zijal vanj, nato pa se je obrnil k Harry ju. "In kaj naj bi pravzaprav videl?" "Tam! Tamle, med tistima koloma, ki trlita iz koije! Vpre en je vanjo! Saj j e vendar tik pred tabo!" A Ron ga je e naprej samo zmedeno opazoval in Harry se je domislil neesa zelo udnega. "Pa ne... Menda ne bo rekel, da ga ne vidi ?" "Koga?" "Tega... stvora, ki stoji pred koijo." Pegastega rdeelasca je zdaj e resno skrbelo za prijatelja. "Je s tabo vse v redu, Harry?" "Kaj? Ja, ja, seveda je!" Mladi arovnik je ostal brez besed. Konj je vendar stal tik pred njim in s e je jasno lesketal v ibki svetlobi, ki je lila skozi okna elezni ke postaje. Zaradi hladnega nonega zraka se je iz njegovih nozdrvi celo kadilo, toda e se Ron ne pretvarja - in to bi bila zelo slaboumna ala - ga sploh ne more videti. "Em, greva v koijo?" ga je negotovo povpra al pegasti prijatelj. "Prav, prav," je prikimal Harry, "pojdiva." "Ne skrbi," je dejal sanjav glas za njegovim hrbtom, ko je Ron izginil v

temno notranj ino koije. "Ne me a se ti, tudi jaz jih vidim." "Res?" se je Harry obupano zasukal k Looni. V njenih iroko razprtih, srebrnkastih oeh je zagledal odsev najbli jega konj a z netopirskimi krili. "O ja," je pritrdila. "Videla sem jih prvo leto, ko sem pri la na olo. Od n ekdaj so vpre eni v koije. Ne skrbi, ni bolj nor nisi kot jaz." Zasanjano se mu je nasmehnila in se povzpela v zapra eno notranjost koije. Harry, ki ga je s svojo zadnjo izjavo vse prej kot pomirila, ji je sledil. Enajsto poglavje Izbiruhova nova pesem Mladi arovnik je bil skoraj povsem preprian, da imata z Loono enake privid e, in tega drugim ni upal razlagati. Zato krilatih konj ni ve niti omenil in sedel j e v koijo ter za sabo zaprl vrata. Kljub temu pa si ni mogel kaj, da mu pogled ne bi vsake toliko zdrsnil skozi okno, k njihovim obrisom. "Ste videli tisto Tcherwiwo-Dylo?" je kmalu vpra ala Ginny in ga s tem zamotila. "Le kaj spet pone tu? Menda Hagrid ni el z Bradaviarke?" "Meni ne bi bilo prav ni al, e nam ne bi ve predaval," je dejala Loona. "Kot profesor ni ravno blestel, kajne?" "O, pa je!" so ji jezno ugovarjali Harry, Ron in njegova sestrica. Mladi arovnik je nato namr eno zazijal v Hermiono. Ta se je odka ljala in hitro zajecljala. "Em, ja... Njegove ure so bile naravnost, em, izjemne." "Hja, vsi v Drznvraanu smo prepriani, da je prejkone sme en," je povsem mirno povedala Loona. "Imate pa obupen smisel za humor," je revsknil nanjo Ron in kolesa koije s o se v tistem kripaje zganila. Deklice s svojo osornostjo ni razburil, ravno nasprotno. Vanj se je za n ekaj asa zazrla, kot bi bil povpreno zanimiva televizijska oddaja. Koije so se ena za drugo ropotaje in zibaje bli ale gradu. Tako so se kmalu peljali mimo kamnitih stebrov, okra enih s kipi krilatih merjascev, ki sta stala v sak na svoji strani vhoda na olsko posestvo. Harry se je takrat nagnil skozi okno, saj j e hotel videti, e je Hagridova koa pred Prepovedanim gozdom razsvetljena. A za lumi v tisti smeri ni bilo niti sledu, velikanska stavba Bradaviarke pa se jim je vedno bolj bli ala: pred njimi so se dvigovali ob irni stolpi, rni na ozadju nonega neba, in sem ter tja se je iz teme arko lesketalo razsvetljeno okno. Koije so se ustavile blizu kamnitih stopnic, ki so vodile k hrastovim vho dnim vratom, in Harry je izstopil prvi. Spet se je ozrl za razsvetljenimi okni v koi p red Gozdom, a Hagridovo domovanje je bilo videti povsem zapu eno. Nerad, saj je na pol upal, da so izginili, se je nato zasukal k udnim ko enim bitjem. Ta so povsem tiho stala v mrzlem nonem zraku in prazne oi so se jim e vedno srhljivo ble ale.

Fant je enkrat e videl prizor, ki ga Ron ni mogel, a takrat je lo za odsev v ogledalu, torej za nekaj veliko bolj neotipljivega od stoterice ivali precej moneg a videza - ne nazadnje so udni konji do gradu privlekli koije, polne tudentov. e je bilo Looni verjeti, so ta bitja to poela od nekdaj, le da so mu bila nevidna. Zak aj so se mu torej zdaj razkrila, njegovemu prijatelju pa ne? "Gre ?" ga je takrat pozval Ron. "Seveda... Seveda grem," je hitro rekel mladi arovnik in se pridru il so olce m, ki so hiteli po stopnicah pred vhodom. Na stenah avle je plapolalo toliko bakel, da je bila razsvetljena do zad njega kotika, in prek nje so odmevali tevilni koraki tudentov, ki so se namenili proti dvojnim vratom na desni. Ta so vodila v Veliko dvorano, v kateri so imeli vsako leto slavnostno pojedino ob zaetku ole. tevilni stoli ob tirih dolgih mizah - vsaka je pripadala enemu izmed domov so bili e zasedeni in rni strop brez zvezd je bil seveda natanko tak kot nebo, ki so ga lahko videli skozi visoka okna. Nad mizami so lebdele tevilne svee in plapolajo osvetljevale srebrnkaste duhove, ki so sedeli sem ter tja med tudenti, pa tudi uence same. Ti so se navdu eno pomenkovali o poitnicah, glasno pozdravljali prijatelje iz drugih domov in si ogledovali nove prieske ter pla e so olcev. Harry je spet opazil, kako so tevilni, mimo katerih je el, epetaje staknili glave; stisnil j e zobe in se posku al obna ati, kot da mu je to povsem vseeno oziroma jih sploh ni opazil. Loono je poasi odneslo proti drznvraanovski mizi, ko so drugi iz koije pri speli do gryfondomske, pa so Ginny zaeli navdu eno mahati so olci iz etrtega letnika, in pridru ila se jim je. Ron, Hermiona, Harry in Neville so stopili naprej po drugi s trani mize ter si na li prostor pribli no sredi nje; sedli so med Skorajbrezglavega Nicka, gryfondomskega duha, in Parvati Patil ter Lavender Brown. Ti dve sta mladega arovnika pozdravili skrajno ivahno in preve prijateljsko, zato je bil povsem preprian, da sta se e pred trenutkom pogovarjali prav o njem. Toda imel je pomembnej e skrbi in e se je prek glav tudentov zazrl proti mizi uiteljev na elu dvorane. "Ni ga," je rekla Hermiona. Tudi njegova prijatelja sta se namre pozorno ozrla po zbranih ob njej, epr av bi jo lahko tudi zgolj na hitro o inila; Hagrid je bil tako gromozanski, da si ga opazil nemudoma. "Menda ni kar el?" se je nekoliko zaskrbljeno vpra al Ron. "Seveda ne," je odlono zatrdil Harry. "Mislita, da je... Da se mu je kaj zgodilo?" je z nelagodjem v glasu raz mi ljala Hermiona. "Ne," je nemudoma odvrnil mladi arovnik. "Ampak kje je potem?" Nekaj asa so bili tiho, nakar je Harry pridu eno, da ga ne bi sli ali Neville , Parvati in Lavender, dejal: "Mogoe se e ni vrnil. Saj vesta, da ga je Dumbledore med poitnicami nekam poslal..."

"Ja... Ja, najbr je res tako," je prikimal Ron, ki ga je to pomirilo. Hermiona si je kljub temu e naprej grizla ustnice in se znova ozrla po mi zi profesorjev, kot bi jo tam akal jasen namig, zakaj Hagrida ni. "Kdo pa je tisto?" je ostro za epetala in pokazala proti sredini profesors kega omizja. Harry je sledil prijateljiinemu pogledu. Njegove oi so se najprej ustavile na profesorju Dumbledorju, ki je sedel na svojem zlatem stolu z visokim naslonjalom in tono na sredi. Njegova glava je bila nagnjena k sosedi, ki mu je epetala na uho, k okati arovnici s kratkimi in kodrastimi lasmi mi je rjave barve. Obleena je bila kakor samske tete: prek las si je zavezala grozljiv ro nat trak in ta se je povsem ujemal s kosmato jopico enake barve, ki si jo je nadela prek pla a. Ko je glavo nekoliko zasukala, da bi napravila po irek pijae, pa je Harry v njej pretreseno prepoznal bledo, krastai podobno arovnico z velikimi, izbuljenimi in povsem okroglimi omi. "To je vendar tista Temynovka!" "Kdo?" je vpra ala Hermiona. "Na zasli anju sem jo videl, za Schushmaarja dela!" "Jopico ima res prekrasno," se je zare al Ron. "Za Schushmaarja dela!" je namr eno ponovil Harry. "Le kaj torej pone tukaj?" "Kdo bi vedel..." Hermiona je s priprtimi omi e enkrat zdrsnila vzdol mize profesorjev. "Ne..." je zamrmrala. "To vendar ni mogoe..." Harry ni vedel, o em govori, a je tudi ni vpra al. Njegovo pozornost je nam re k sebi pritegnila profesorica Tcherwiwa-Dyla, ki se je ravno prikazala za mizo profesorjev, stopila do njenega konca in zasedla Hagridov stol. To je pomenilo, da so novi tudentje e prekali jezero ter prispeli do gradu, in res: le nekaj sekund kasne je so se spet odprla vrata v avlo. Skoznje je pri la dolga vrsta uencev prvega letnika , ki so bili videti precej prepla eni, v Veliko dvorano pa jih je seveda popeljala profesorica McHudurra. Ta je s sabo prinesla tudi stol, na katerem je poival starodaven in mono pokrpan arovni ki klobuk, ki je imel nad krajcem precej no luknjo. Klepet in smeh sta poasi zamrla. Prvi letniki so se postavili v vrsto pre d mizo uiteljev in se zasukali proti tudentom, profesorica pa je stol previdno postavila prednje ter se nato umaknila. Obrazi novincev so se bledo lesketali v sveavi. Majhen fant tono na sredi vrste je dobesedno trepetal in Harry se je ob pogledu nanj spomnil, kako je bilo na ta dan pred tirimi leti strah tudi njega. Takrat je namre mislil, da bo moral opravit i kak no stra no preizku njo, preden bo klobuk odloil, v kateri dom spada. Vsa ola je zadr evala sapo. Potem pa se je luknja nad krajcem razprla, kot bi lo za usta, in klobuk Izbiruh je izbruhnil v pesem: Davno tega, ko so me se ili in vrata odprla je akademija, ustanovitelji njeni so menili, da ne loi jih nobena razprtija. Kajti dru ile so jih enake sanje,

po stvari so taisti hrepeneli: da bi dobili toplo domovanje vsi, ki pri njih so uiti se hoteli. "Skupaj mladino bomo bistrili!" etverica je vzkliknila v en glas, a pri tem al niso niti slutili, da pri lo do spora bo vsak as. Salazar le tiste elel je uiti, ki bili so iz arovni kih dru in, Daniela je bistre hotela razsvetliti, tiste, ki dii dober jih spomin. Godric vztrajal je pri uencih, ki pogumu ime so zapisali svoje, in pri Perwole znanja je studencih pilo pridnih ter po tenih roje. Sprva jim ta hotenja raznolika resda niso povzroala te av, kajti na a etverica velika vsa je uveljavila svoj prav le tiste v svoj dom so sprejeli, ki prihodnost so jim pomenili s tem pa olo lepi asi so zajeli in vsi dobro so se razumeli; veselih, srenih vrsto dolgih let rod arovni ki je rasel nov. Toda nato pri el je as napet, ki vzklil iz na ih je strahov. Spopadi so se kar naprej vrstili, vsak dan bilo je bolj napeto in zdelo se je, da oli na i mili smrt grozi, e preden se obrne leto. Toda Spolzgad spora bil je sit. Od el je in ohladile so se glave. A eprav je obrat bil bliskovit radosti v gradu ni bilo ve prave. Kajti ko etverica se je razbila in od tirih vodij trije so ostali, je med domovi sloga usahnila in so odtlej vsak zase se dr ali. Klobuk je zdaj pred vami spet in kaj sledi, dobro vam je znano: Izbiruh sem in izbiram mnogo let, kje vam najmehkeje bo postlano. Toda pere je sila letos polo aj, zato prisluhnite mi res pozorno! Naj vas razdru im mi veli obiaj in meni to se zdi izjemno sporno, saj se bojim, da prav ta naloga, zaradi katere skup so me se ili, bo sokriva alostnega epiloga in od ole se bomo poslovili. Vsekakor zdaj ne smemo pozabiti, kar modra zgodovina nas ui, kajti plat zvona zaman bo biti, ko olo napadel bo sovra nik zli; vrste na e moramo strniti zdaj, sicer zidovi ti ne bodo obstali! Tako. Posvaril sem vas moji mali... torej razvrstitev le zane se naj.

Klobuk je obmiroval in Dvorano je zajel aplavz, eprav ne tako silovit kot po navadi, ter so se tevilni tudentje mrmraje ali epetaje sklonili k svojim sosedom. Harry, ki je ploskal kot vsi drugi, je natanko vedel, o em se pogovarjajo. "Letos se je krepko razgovoril, kaj?" je s privzdignjenimi obrvmi dejal Ron. "Pa e kako," je prikimal mladi arovnik. Klobuk Izbiruh se je obiajno omejil na razline lastnosti, znailne za tudente v etverici domov Bradaviarke, in na svojo vlogo pri razvrstitvi novih. Odkar je Ha rry hodil na olo, ni uencem e nikdar delil nasvetov. "Zanima me, e je tudente in profesorje e kdaj takole svaril," je nekoliko zaskrbljeno pripomnila Hermiona. "Je, je," je modro prikimal Skorajbrezglavi Nick in se skozi Nevilla nag nil bli je k njej (pri emer se je fant seveda zdrznil, kajti to zanj ni bilo ravno prijetno) . "Klobuk namre meni, da mu ast veleva, naj celotno olo posvari vedno, kadar se mu to zdi res potrebno..." Toda profesorica McHudurra, ki se je hotela prebiti skozi seznam novince v, je epetajoim uencem namenila pogled, ob kakr nem lovek hitro utihne. Skorajbrezglavi Nick je zato k ustom pristavil svoj prozorni prst in se togo vzr avnal, klepet pa je kmalu zamrl. Profesorica se je e enkrat namr eno ozrla po tudentskih mizah in nazadnje vendarle spustila pogled k dolgemu pergamentnemu zvitku ter glasno prebrala prvo ime na njem. "Abercrombie, Euan." Povsem prepla eni fant, ki ga je Harry opazil e prej, se je opotekel iz vrs te in si nadel klobuk. Ta bi mu zdrsnil vse do ramen, e mu tega ne bi prepreila trlea u esa, a komaj je obemel na njem, e se je luknja nad krajcem spet razprla in zavpil je: "Gryfondom!" Harry je skupaj z ostalimi iz svojega doma glasno zaploskal, Euan pa se je zmedeno odpravil k njim in sedel. Bilo je oitno, da bi se najraje vdrl v tla, kaj ti prav ni mu ni bilo do pozornosti so olcev, ki so zijali vanj. Dolga vrsta novih tudentov se je poasi redila. V premorih, ki so nastopili med profesoriinim pozivom in Izbiruhovo odloitvijo, je Harry jasno sli al, kako Ronu kruli po elodcu. Konno je ,Zeller, Rose' pohitela k mizi Pihpuffovcev in McHudurrova je jadrno odnesla stol s klobukom, Dumbledore pa je vstal. Ne glede na to, da se je Harryju ravnatelj v zadnjem asu nekoliko zameril , ga je zdaj spravil v bolj o voljo preprosto s tem, ko je znova stal pred celotnim olsk im zborom. Ker Hagrida ni bilo med njimi in so se mlademu arovniku po tirih letih nenadoma prikazali tisti zmajevski konji, je bil povratek na Bradaviarko, ki se g a je tako veselil, zanj poln nepriakovanih preseneenj, podobnih neskladnim tonom v sicer znani melodiji. A zdaj je bilo konno vse tako, kot je moralo biti: njihov r avnatelj je vstal, da bi jih pozdravil, kot jih je vedno pred slavnostno pojedino ob zaetk u novega olskega leta. "Novim tudentom: dobrodo li!" je glasno dejal Dumbledore s iroko

raz irjenimi rokami in z lesketajoim nasme kom na ustnicah. "Izku enim makom pa: znova dobrodo li! Gotovo obstajajo trenutki, primerni za govor, a ta ni eden izmed njih. Zato lop po kro nikih!" Mnogi so se zadovoljno zasmejali in vsi so mu zaploskali, ravnatelj pa j e umirjeno sedel ter si dolgo brado pri tem vrgel prek rame, da je ne bi namakal v kro nik. Kajti nenadoma so se na vseh mizah pojavili te ko oblo eni pladnji s hrano, da so kar jeale pod kraami, mesnimi pitami in najrazlinej imi zelenjavnimi prikuhami, pod velikimi trucami kruha, omakami ter vri bunega soka. "Izvrstno," je zagodel Ron in si z najbli jega pladnja na kro nik nalo il precej nje tevilo zrezkov. To je opazil tudi Skorajbrezglavi Nick in se po eljivo ter nekoliko zasanj ano zazrl vanj. "Kaj si e hotel rei na koncu Razvrstitve?" je Hermiona vpra ala duha. " lo je za nekaj v zvezi z Izbiruhovimi opozorili." "A, saj res," je prikimal Nick, vesel, da ga je nekdo odvrnil od Rona, k i se je s skoraj pregre nim navdu enjem zalagal s peenim krompirjem. "Ja, Izbiruha sem e vekrat sli al posvariti zbrane, in to se je zgodilo vedno, kadar se je ola zna la v nevarnosti. Njegov nasvet je sicer vsaki enak: stopite skupaj in Bradaviarka bo prevedrila e tak vihar." "Mwamo mwa mwe, ma je mwola w nemwarnoti?" je rekel Ron. Usta je imel neverjetno nabasana in Harryju se je zdel izjemen dose ek e to , da jih je sploh lahko odprl. "Prosim?" je duh vljudno vpra al rdeelasega dolgina, Hermiona pa je vsa nakrem ena zavila z omi. Ron je nekajkrat debelo pogoltnil in nato ponovil: "Kako pa ve, da je ola v nevarnosti?" "To bo moral vpra ati njega," je odvrnil Nick. "Jaz namre lahko le domnevam, da mu marsikaj pride na u esa; ne nazadnje prebiva v Dumbledorjevem kabinetu." "In zdaj hoe, da se domovi spoprijateljimo?" se je Harry namr eno ozrl k spolzgadovski mizi, ki ji je kraljeval Dreco. "Tega pa ne bo tako kmalu doakal." "No, no, tak en odnos ni pretirano moder," mu je oital skoraj brezglavi duh . "Res, bistveno je, da zanete sodelovati. Tudi mi, duhovi, vzdr ujemo prijateljske vezi, pa eprav pripadamo razlinim domovom. Kljub tekmovalnemu vzdu ju med Gryfondomom in Spolzgadom, na primer, se s Krvavim baronom nikdar ne bi hotel zaplesti v spor." "Z njim se noe prepirati samo zato, ker se ga tako boji ," ga je zbodel Ron. Duha je s tem mono u alil. "Da se ga bojim? Upam si trditi, da jaz, sir Nicholas de MimsyPorpington , nikdar v ivljenju nisem bil strahopetec! Plemenita kri, ki se pretaka po mojih ila h..." "Kak na kri?" ni odnehal Ron. "Menda ne bo rekel, da ima e zmeraj..." "To je bila vendar zgolj prispodoba!" ga je prekinil Nick, ki mu je el fa nt e tako na ivce, da se mu je glava nevarno zibala na skoraj do konca presekanem vratu. "Domnevam vsaj, da lahko e vedno sam izbiram besede, s katerimi bi se rad izrazil, pa eprav mi je veselje ob hrani in pijai za vedno odvzeto! In, verjemi mi , tega, da tudentje zbijajo ale na raun moje smrti, sem povsem vajen!" "Nick, saj se ti ni hotel posmehovati!" mu je zagotovila Hermiona in bes no zabol ala v Rona. Njegova usta so bila al spet tako polna, da bi jih skoraj razneslo zato j

e bil sposoben iz njih spraviti le: "Mwaj mwa wow we mwisem mwamwew mwagiti!" To po Nickovem ni bilo zadostno opraviilo. Zato si je popravi epico, iz ka tere je trlelo dolgo pero, poletel vse do konca mize in sedel med Colina ter Dennisa Creevey. "estitam, Ron!" je revsknila Hermiona. "Kaj pa ti je?" je u aljeno izdavil pegasti rdeelasec, ko je konno uspel pogoltniti vse, kar si je stlail v usta. "Ne smem zastaviti nit najbolj preproste ga vpra anja?" "Ah, bodi e tiho," ga je razdra eno zavrnila in do konca veerje se niti pogledala nista ve. Ker sta se sprla pogosto, je bil Harry tega vajen in se ju ni trudil pob otati. Preprian je bil, da bo as bolje izrabil, e se posveti mesni piti in zatem e zvrhanemu kro niku svojih najljub ih tortic. Ko so vsi tudentje pojedli in je v Veliki dvorani spet zaelo postajati hru pno, je Dumbledore znova vstal. Vsi so se takoj zasukali k njemu in utihnili, tudi mladi arovnik, ki je postajal prijetno zaspan. Njegova postelja z baldahinom ga verjetn o e aka, prijetno mehka in topla... "Zdaj ko vsi prebavljamo e eno izvrstno pojedino, bi vas prosil za nekaj trenutkov pozornosti, saj moram razglasiti to in ono," je dejal ravnatelj. "Novi nce kot vsako leto opozarjam, da nikakor ne smete v Gozd, ki se nahaja na posestvu; tega pravila bi se sicer lahko konno zaeli dr ati tudi nekateri tudentje vi jih letnikov!" Harry, Ron in Hermiona so se namuznjeno spogledali Dumbledore pa je e nadaljeval: "Na hi nik, gospod Filch, me je nadalje prosil, naj vas opomnim, menda e tiristodvain estdeseti, da na hodnikih ne smete arati. Prepovedana je tudi cela vrsta drugih dejavnosti, njihov obse ni seznam pa si lahko ogledate na vratih hi nikove pisarne. Med uslu benci Bradaviarke je letos sicer pri lo do kar dveh zamenjav. Vsi seveda z veseljem znova pozdravljamo profesorico Tcherwiwo-Dylo, ki bo vodila une ure iz nege arobnih ivali, obenem pa vam z zadovoljstvom predstavljam profesorico Temyno, na o novo predavateljico obrambe pred mranimi silami." Temu je sledil aplavz, a zgolj vljuden in nikakor navdu en, Ron, Hermiona ter Harry pa so se nekoliko prepla eno spogledali. Dumbledore, ki je zdaj e zajel sapo, ni niti omenil, kako dolgo jih bo uil a Tcherwiwa-Dyla. "Vse, ki bi se radi pridru ili ekipam svojih domov, bodo preizkusili na... " Nenadoma je obmolknil in se vpra ujoe ozrl k Temynovi. Ker ta stoje ni segala dosti vi je kot prej, ko je sedela, nikomur ni bilo jasno, emu je ravnatelj utihnil. Toda nova uiteljica se je zatem odka ljala - khem, khem - in posvetilo se jim je, da se je postavila na noge, ker bi rada tudi sama nekaj povedala. Dumbledore je bil videti rahlo osupel le za trenutek, nato pa je ivahno s edel in se zazrl vanjo tako pozorno, kot da na svetu ne bi bilo prijetnej ega od njenih mo drih besed. Drugi lani uiteljskega zbora niso tako spretno prikrili preseneenja. Obrvi profesorice Ochrowt so izginile pod njene razmr ene lase in McHudurrova je tako

silovito stisnila ustnice, da Harry tanj ih e ni videl. Ravnatelja novi uitelji niso nikdar prekinjali in tevilni tudentje so se sami pri sebi nasmehnili; ta enska oitno ne ve, kako se stre e reem na Bradaviarki. "Hvala za prijazno dobrodo lico," se mu je osladno nasmehnila, "gospod ravnatelj." Glas je imela zelo visok, nekoliko zasopel in izrazito dekli ki. Harryju s e je spet zazdela zoprna, pa eprav si ni znal razlo iti, zakaj. Vedel je le, da mu gre na ivce isto vse na njej, od butastega glasu do puhaste ro nate jopice. A zdaj se je e enkrat slabotno odka ljala (khem, khem) in e je nadaljevala: "Kako toplo mi je pri srcu, ker sem spet na Bradaviarki, res!" se je nasm ehnila tudentom in jim pri tem razkazala svoje piaste zobe. "Sploh pa mi je lepo, ker vame zre toliko presrenih malih obrazkov!" Harry se je ozrl okoli sebe. Vesel ni bil nobeden izmed obrazov, kar jih je lahko videl. Ravno nasprotno. Vsi so bili osupli, ker jih je Temynova nagovarjala, kot bi imeli pet let. "Zelo se veselim, da se bomo spoznali, in gotovo bomo postali zelo dobri prijatelji!" Mnogi tudentje so se ob teh besedah spogledali in nekateri so se celo zare ali. "Jaz sem e pripravljena postati njena prijateljica, e mi le ne bo hotela posoditi tiste jopice!" je Parvati za epetala Lavender in obe je pretresel pridu en hehet. Temynova se je znova odka ljala (khem, khem), a ko je spet spregovorila, j e bil njen glas sli ati veliko manj zasopel. Besede, ki jih je nizala, kot bi se jih nauila na pamet, so zvenele tudi precej bolj uradno. "Ministrstvo za aranje je od nekdaj zagovarjalo stali e, da je izobrazba mladih arovnic in arovnikov bistvenega pomena. Izjemni darovi, ki so vam bili polo eni v zibko, namre ne obrodijo plodov, e jih ne negujemo in pazljivo vzgajamo. Starodavne zmo nosti, lastne zgolj arovni ki skupnosti, je potrebno posredovati iz roda v rod, sicer jih bomo za vedno izgubili. Zakladnico najrazlin ej ih ved o maginem, v katero so toliko vlo ili na i predniki, morajo tisti, ki se utijo poklicani k plemenitemu prosvetljevanju, stra iti, jo obnavljati in istiti." Temynova je na tem mestu za hip premolknila in se na lahno priklonila sv ojim kolegom, izmed katerih ji poklona ni vrnil niti eden. Obrvi profesorice McHudurr e sta se povsem zlili, da je bila videti kakor sokol, in Harryju ni u lo, kako sta se z Ochrowtovo spogledali. Nova uiteljica obrambe pa se je spet prisiljeno odka ljala i n se vrnila h govoru. "Vsak ravnatelj Bradaviarske akademije je kaj dodal k zahtevni nalogi te astitljive ustanove, in tako je tudi prav, kajti brez napredka nam grozita mrtvil o ter razkroj. A ne pozabimo: prepreiti moramo tudi vsakr en napredek, ki je namenjen zgolj samemu sebi, saj v na o preizku eno in utrjeno tradicijo pogosto ne gre posegati. Zato torej potrebujemo ravnote je med novim in starim, med stalnim in spremenljivim, med tradicijo in novimi izumi..." Harry se je zavedel, da mu pozornost niha, kot bi mu mo gani pluli po povr i ni

toplega in dolgoasno vzvalovanega morja. Tudi ti ina, ki je med Dumbledorjevimi govori vedno zavladala Veliki dvorani, se je vse bolj krhala, kajti tudentje so g lave stikali skupaj, si epetali in se hihitali. Cho za drznvraanovsko mizo, na primer, je ivahno klepetala s prijateljicami. Nekaj stolov naprej od nje je Loona Liupka spe t segla po svojem izvodu revije Razkrito. Pri pihpuffovskem omizju pa je sedel ede n redkih, ki so e vedno zrli v Temynovo, Ernie Macmillan. Toda tudi njegov pogled j e bil ves steklen in Harry je bil preprian, da jo trudoma poslu a le zato, ker hoe ugoditi ugledu svoje nove znake predstavnikov, ki se mu lesketa s prsi. Nova profesorica sploh ni opazila, kako nemirno je postalo njeno obinstvo . Mladi arovnik je dobil vtis, da bi v Dvorani lahko izbruhnil izgred najhuj e mo ne vrste, pa bi e naprej orala proti koncu svojega govora. Toda uitelji so jo poslu ali izjemno pozorno in zdelo se je, da Hermiona vsrka vase vsako njeno besedo, eprav, sode po izrazu na njenem obrazu, marsikatera ni po njenem okusu. "... kajti nekatere novosti bodo spremenile na svet na bolje, za druge pa bo as pokazal, da so bile plod napane presoje. Hkrati bomo po pravici obdr ali nekaj starih navad, medtem ko bomo prisiljeni mnoge, staromodne in prese ene, opustiti. Zato pojdimo naprej, v novo dobo odprtosti, uinkovitosti in odgovornosti, odloni, da ohranimo, kar je treba ohraniti, in pristri emo peruti povsod, kjer naletimo na dejavnosti, ki jih moramo prepovedati." Sedla je. Dumbledore ji je zaploskal in profesorji so mu sledili, pri eme r je Harry opazil, da so nekateri staknili dlani le enkrat ali dvakrat. Pridru ilo se j im je tudi nekaj tudentov, toda veina se jih je prepozno zavedla, da je govora konec, saj so prisluhnili komaj kak nemu stavku. Tako se aplavz niti ni dobro raz ivel, ko je Dumbledore znova vstal. "Najlep a hvala, profesorica Temyna, za te nadvse poune besede," je dejal i n se ji priklonil. "Kot sem torej e povedal, bodo vse, ki bi se radi pridru ili ekipa m quidditcha..." "Tale govor je bil res pouen," je tiho pritrdila Hermiona. "Menda ne bo rekla, da ti je bil v e?" se je omotino zaudil Ron in steklene oi zasukal k njej. "Rekla sem pouen, ne v een," ga je zavrnila. "Iz njega smo izvedeli marsikaj." "Res?" je Harry privzdignil obrvi. "Jaz pa sem mislil, da samo nekaj nak lada." "Seveda je nakladala, a pri tem je tudi marsikaj razlo ila," je mranega obr aza izjavila Hermiona. "Na primer?" jo je vpra al Ron, ki mu ni bilo ni jasno. "Na primer: ,prepreiti moramo tudi vsakr en napredek, ki je namenjen zgolj samemu sebi'! Ali pa: ,pristrizimo peruti povsod, kjer naletimo na dejavnosti, k i jih moramo prepovedati'!" "Mja, no, ampak kaj to pomeni?" jo je nepotrpe ljivo vpra al rdeelasec. "Ni kaj dobrega," je zagodla skozi stisnjene zobe. "e jaz kaj vem, se bo Ministrstvo zaelo vme avati v to, kaj ponemo na Bradaviarki!" Takrat sta se z vseh strani razlegla ropot in kripanje stolov; Dumbledore je

olski zbor oitno razpustil, kajti vsi so vstajali in se nato odpravili proti vrato m. Hermiona se je zdrznila in naglo skoila na noge. "Ron, novince morava odpeljati v Gryfondom!" "Saj res," je prikimal fant, ki je na to povsem pozabil. "Hej! Hej, vi t amle! Ja, vas kliem, urki!" "Ron!" "Pa e so res isto majhni..." "Vem, ampak s urki jih vseeno ne more zmerjati!" ga je okarala in nato vzdol mize ukazovalno zaklicala: " tudentje prvih letnikov! Pridite k meni, prosim!" Skupina novincev se ji je plaho pribli ala po prehodu med pihpuffovsko in gryfondomsko mizo, pri emer so si vsi zelo prizadevali, da se ne bi zna li na elu grue. Tudi Harryju so se takrat zazdeli nenavadno majhni in menil je, da je bil s am ob prihodu na olo precej veji. e najbolj prepla en je bil svetlolasec ob Euanu Abercrobieju, ki je slednje ga dregnil v rebra in mu nekaj za epetal na uho. Takrat je povsem otrdel tudi Euan, k i se je nato kradoma in strahoma za hip ozrl k Harryju. Ta je zautil, da mu je nasme ek izginil z obraza tako naglo, kot mu je v vlaku smrdomezga. "Se vidimo kasneje," se je nejevoljno poslovil od prijateljev in se sam odpravil iz Dvorane. Na poti se je na vse pretege trudil, da se ne bi zmenil za epet, zijala i n vanj uperjene kazalce. Zrl je naravnost predse in se naglo prebijal skozi gneo v avli, nato pa pohitel po marmornatem stopni u, ubral dve manj znani bli njici ter tako veino so olcev kmalu pustil za sabo. Ko je korakal po mnogo manj obljudenih hodnikih zgornjih nadstropij, si je jezno pooital, da bi kaj tak nega lahko priakoval. Jasno, da vsi zijajo vanj, ko pa se je pred komaj dvema mesecema pojavil pred labirintom Tri olskega turnirja s so olevim truplom ob sebi. Zatem je nadalje zatrjeval, da se je Mrlakenstein vrnil med ive, in e preden bi lahko to dokazal, so vsi od li na poitnice. No, ja. Saj se tudi zdaj ni poutil dovolj monega, da bi celotnemu olskemu zboru natanko poroal o grozljivih trenutkih, ki jih je pre ivel na tistem pokopali u. Takrat je e prispel do konca hodnika, ki je vodil h Gryfondomu, in ele ko se je ustavil pred portretom debele gospe, se je spomnil, da ne pozna novega gesla. "Zdaj pa e to..." je nejevoljno zagodel in se zazrl v debelo gospo, ki si je popravila gube na obleki iz ro natega atlasa ter mu namenila strog pogled. "Brez gesla ne bo ni," je vzvi eno izjavila. "Harry, jaz ga poznam!" je sope zavpil nekdo za njim. Mladi arovnik se je zasukal in zagledal Nevilla, ki mu je tekel naproti. "Saj ne bo uganil, kaj je geslo! Tega si bom vendarle zapomnil..." mu je pod nosom pomahal z odurnim malim kaktusom, ki mu ga je pokazal na vlaku. "Gnuslavija huronastica!" "Pravilno," je izjavila debela gospa. Njena slika se je zavrtela na teajih kakor vrata in za sabo razkrila okro glo luknjo, skozi katero sta zdaj splezala Harry in Neville. Gryfondomska dnevna soba je bila videti domana kot vedno. Kro ni prostor je zavzemal celotno nadstropje enega izmed stolpov in je bil poln mehkih

naslanjaev ter majavih starih miz. V kaminu je veselo plapolal ogenj in kar nekaj tudentov si je ob njem pogrelo roke, preden so se povzpeli v skupinske spalnice. Nasproti kamina pa sta Fred in George Weasley ravno nekaj pritrjevala na oglasno desko. Harry jima je za elel lahko no in se takoj odpravil proti vratom v fantovske spalnice, saj mu ni bilo do pogovora. Neville mu je sledil. V sobi Gryfondomovcev petega letnika sta bila e Dean Thomas in Seamus Finnigan, ki sta steno ob svojih posteljah prekrivala s posterji ter fotografija mi. Ko je Harry odrinil vrata, sta se pogovarjala, a sta utihnila, takoj ko sta ga opazila . Mladi arovnik se je nekaj asa spra eval, ali sta se pomenkovala o njem, zatem pa, ali ga morda mui preganjavica. " ivijo," ju je konno pozdravil, zakorakal k svojemu potovalnemu zaboju in ga odprl. " ivijo, Harry," mu je odvrnil Dean, ki se je zael oblaiti v pi amo v barvah svojega najljub ega mo tva. "Si se imel med poitnicami lepo?" "Kar v redu," je zamrmral mladi arovnik, saj ni bil pri volji, da bi celo no klepetal o poletnih dogodiv inah. "Pa ti?" "Meni je bilo sicer bolj dolgas, ampak glede na to, kaj mi je pravkar pra vil Seamus, sem se vseeno imel bolje od njega," se je zahahljal Dean. "Kaj pa se ti je takega zgodilo?" je drugega fanta vpra al Neville in gnus lavijo huronastico ne no odlo il na nono omarico. Seamus mu ni odgovoril takoj in se je e lep as nenavadno skrbno trudil, da bi poster Kenmarskih kraguljev visel povsem naravnost. Konno je, s hrbtom, odlono obrnjenim proti Harryju, rekel: "Mami me skoraj ne bi pustila nazaj." "Prosim?" se je zaudil Harry, ki si je ravno slail pla , a je zdaj otrpnil. "Malo je manjkalo, pa se ne bi smel vrniti na Bradaviarko." So olec je poster konno pustil pri miru, a namesto tega je segel v zaboj in iz njega izvlekel pi amo, Harryja pa e vedno ni pogledal. "Ampak... zakaj?" je ta preseneeno vpra al. Dobro je namre vedel, da je Seamusova mama arovnica, in nikakor mu ni bilo jasno, zakaj je nenadoma postala tako dursleyjevska. A fant mu ni odgovoril , dokler ni zapel e zadnjega gumba. "Hja," je rekel s pretehtanim glasom, "rekel bi... da zaradi tebe." "Kako to misli ?" je nemudoma izstrelil Harry in srce se mu je pognalo v v i je obrate. "Hja..." je spet rekel Seamus, pri emer se je izogibal so olevemu pogledu, "rekla je... No, saj ni lo samo zate. Tudi Dumbledore je kriv..." "Pa ne, da verjame Prero kim novicam?" se je namrdnil Harry. "Misli, da se m jaz la nivec in Dumbledore star osel?" Seamus je dvignil pogled in se zazrl vanj. "Nekaj takega mi je rekla, ja." Harry mu je pokazal hrbet. arobno palico je trdo odlo il na nono omarico, si do konca slekel pla , ga besno zbasal v zaboj in si nataknil pi amo. Tega je imel e vrh glave! Na ivce mu je lo, da kar naprej zijajo vanj in se pogovarjajo o njem! e bi kdo izmed njih vedel, ko bi se komur koli vsaj pribli no sanjalo, kako je, e se

ti zgodijo tak ne rei... "Gospa Finnigan, ta butasta babnica," je besno pomislil, "nima pojma!" Vrgel se je na posteljo in e je hotel zagrniti zavese, a ga je Seamus ust avil: "Harry, akaj... Kaj se je sploh zgodilo tistega veera, ko... Saj ve , ko... Kaj je bilo s Cedricom in vsem ostalim?" Fant je bil videti iven, a obenem tudi radoveden. Dean, ki je sklonjen nad zaboj brskal za drugim copatom, pa je postal nenavadno otrdelih gibov, in Harry je vedel, da na vso mo napenja u esa. "Zakaj me to spra uje ?" je odvrnil Seamusu. "Kar prebiraj Prero ke novice, tako kot tvoja mama! Iz njih bo izvedel vse, kar mora vedeti!" "Pusti mojo mamo pri miru!" je revsknil so olec. "Ljudi, ki me zmerjajo z la nivcem, pa ne bom pustil pri miru!" "In ne vpij name!" "Vpil bom, na kogar bom hotel!" je odvrnil Harry in v njem je tako vrelo , da je samodejno segel po palici, ki jo je prej odlo il. "e ti je z mano zoprno deliti spa lnico, reci McHudurrovi, da bi se rad preselil! Bo vsaj tvojo mamico nehalo skrbeti..." "Potter, rekel sem ti, da pusti mojo mamo...!" "Kaj pa se dogaja?" Med vrati se je prikazal Ron in njegove iroko razprte oi so zdrsnile od Harryja do Seamusa. Prvi je epel na postelji in s arovni ko palico meril v so olca, ta pa je z dvignjenimi pestmi stal nasproti njega. "Iz moje mame se dela norca!" je zavpil drugi srborite . "Kaj?" se je zaudil novopeeni predstavnik. "To pa te ko verjamem - tvojo mamo sva vendar sreala na svetovnem prvenstvu in bila nama je v e..." "Meni ni ve, saj verjame isto vsaki neumnosti, ki jo napi ejo v Prero kih novicah!" ga je razgreto prekinil Harry. "A," je rekel Ron, ki se mu je posvetilo, za kaj gre. " e razumem." Toda e preden je lahko kaj ukrenil, je Seamus spet zajel sapo. "Ve kaj," je besno zarenal in Harryja strupeno o inil, "prav ima. Z njim noem ve deliti spalnice, nor je." "Zdaj si pa el prek mere," ga je opozoril pegasti fant, igar u esa so rdee za arela, kar je bil vedno svarilni znak. "Da sem el prek mere?!" je zavpil Seamus, ki je za razliko od Rona pobled el. "Torej verjame vsem tistim neumnostim, ki jih tvezi o Saj Ve Komu? Torej misli , da je vse to res?" "ja!" je jezno odrezal rdeelasec. "Potem si nor tudi ti," je nakrem eno izpljunil bledi fant. "Tako? Ve , kolega, na tvojo veliko nesreo sem tudi predstavnik tudentov!" ga je opomnil Ron in pokazal na priponko. "Zato pazi, kaj blekne , sicer bo staknil kak no zelo zoprno kazen!" Nekaj trenutkov je bilo videti, da Seamus resno razmi lja, kako nizka cena bi bila pravzaprav kakr na koli kazen, e bi le lahko povedal vse, kar si misli o njiju . A nazadnje se je samo zaniljivo namrdnil, se zasukal na petah in se vrgel na postel jo, zavese baldahina pa je nato zagrnil tako silovito, da jih je odtrgal ter so se z lo ile v pra en kup. Ron ga je strogo premeril in se ozrl k Deanu ter Nevillu. "Imajo tudi vajini sorodniki pomisleke glede Harryja?" je napadalno vpra a l.

"Moji so vendar bunkeljni," je skomignil Dean. "Niti sanja se jim ne, da je lani eden izmed so olcev umrl; saj nisem neumen, da bi jim to el pravit!" "e bi poznal mojo mamo, bi vedel, da iz tebe izvlee isto vse!" je Seamus revsknil nanj. "Poleg tega pa pri vas niste naroeni na Prero ke novice. e bi tudi tvoja mama prebrala, da so ravnatelja Bradaviarke vrgli iz Starihosveta in Mednarodne zveze arodejev, ker se mu je skegljalo..." "Moja babi pravi, da je to ista neumnost," je s piskajoim glasom posegel vmes Neville. "Po njenem gre navzdol s Prero kimi novicami in ne z Dumbledorjem, zato je naronino nanje preprosto preklicala. Pri nas doma verjamemo Harryju." Splezal je pod pernico, se pokril vse do nosu in nato prek njenega roba i roko razprtih oi zame ikal v Seamusa. "Babi je od zmeraj govorila, da se bo Saj Ve Kdo nekega dne vrnil. ,e Dumbledore pravi, da je spet med nami,' je rekla zadnji, ,potem je pa spet med nami.'" Harry ga je hvale no pogledal in drugi so obmolknili. Seamus je segel po p alici in popravil raztrgane zavese ter nato izginil za njimi. Dean se je spravil v pos teljo, se zavalil na trebuh in ni rekel nobene ve. Neville, ki je oitno tudi povedal vse, ka r je hotel, pa je ljubee zrl v svoj kaktus, obsijan z meseino. Ron je e nekaj asa glasno pospravljal svoje stvari, Harry pa je legel. Pre pir s Seamusom ga je pretresel, saj se mu so olec sicer ni zdel napaen. Koliko drugih, manj prijetnih, ga bo torej e ozmerjalo, da la e oziroma ni isto pri pravi? Je na tak en odziv naletel tudi Dumbledore, ki so ga vrgli iz Starihosveta in zatem e iz Mednarodne zveze arodejev? Se Harryja morda dolge mesece izogiba prav zato, ker je jezen nanj? Ne nazadnje sta oba v isti ka i, saj mu je ravnatelj verjel in njegovo pripoved o dogodkih najprej posredoval olskemu zboru ter zatem celotni arovni ki skupnosti. Vsi, ki so domnevali, da Harry la e, gotovo taisto trdijo tudi z a Dumbledorja, ali pa ga pomilujejo, ker se je enemu izmed svojih uencev pustil potegniti za nos... "Ampak nazadnje bodo morali priznati, da sva imela prav," si je alostno r ekel Harry. Dvanajsto poglavje Kalvara Temyna Seamus se je naslednje jutro oblekel, kot bi mignil, in je spalnico zapu stil, e preden si je Harry na noge nataknil nogavice. "Se boji, da se bo zme alo tudi njemu, e se bo predolgo zadr eval v istem prostoru kot jaz, ali kaj?" je glasno vpra al mladi arovnik, ko je so olev pla zaplapolal skozi vrata. "Ne sekiraj se, Harry," je zamrmral Dean in si na rame nataknil torbo, " Seamus je pa malo..." A stavka ni dokonal, saj ni na el pravih besed, in tako je na sobo legla nerodna ti ina. Nazadnje se je nemo odpravil za njim. Neville in Ron sta Harryja pogledala, kot bi hotela rei ,To je njegov pro

blem, ne tvoj', toda mladega arovnika s tem nista potola ila. "Kaj pa je?" ga je pet minut kasneje vpra ala Hermiona, ko je sredi dnevne sobe dohitela prijatelja in so se skupaj odpravili na zajtrk. "Videti si isto... Oh, saj to ni res!" Pogled ji je obstal na oglasni deski, katere precej en del je prekrival ra zglas: Gore guldov! Vam epnina sprio vsesplo ne draginje prehitro poide? Bi radi zaslu ili nekaj dodatnega zlata? Poi ite v gryfondomski dnevni sobi Freda ali Georga Weasleyja in preskrbela vam bosta preprosto honorarno zaposlitev, ob kateri skoraj ne boste utili bolein. (Izbrani kandidati boste poskuse opravljali na lastno odgovornost.) "To je pa e preve," je zagodla Hermiona in snela razpis, ki sta ga dvojka pripela kar prek obvestila, da bodo Meryascoveeno lahko prvi obiskali oktobra. "Ron, s tvojima bratoma se bomo morali pogovoriti." Pegastega prijatelja je s tem lepo prestra ila. "Zakaj?" "Ker sva predstavnika!" je odrezala, ko so splezali skozi luknjo za port retom. "Tak ne stvari morava prepreiti prav midva!" Ron ni rekel nobene ve, a postal je zelo malovoljen. Harryju je bilo jasn o zakaj: dvojkoma stopiti na pot se mu nikakor ni zdelo modro. "Sicer pa, Harry: povej, kaj je?" se je prijateljica spet obrnila k njem u. Takrat so se e spustili po stopni u, ob katerem so viseli tevilni portreti starih arovnikov in arovnic. Niti eden izmed slednjih se ni zmenil za trojico, saj so bili zatopljeni v pogovor, in Harryju so se nenadoma zazdeli neizmerno zanimivi. "No, povej vendar, zakaj si tako jezen?" ni odnehala Hermiona. "Seamus je preprian, da si je Harry tisto o Saj Ve Komu preprosto izmislil ," je Ron na kratko pojasnil namesto njega. Harry je mislil, da jo bo novica razjezila, a je samo zavzdihnila. "Tako pravi tudi Lavender," je alostno povedala. "Torej sta se malo pomenkovali o tem, e sem la niv pokovec, ki mu manjka pozornosti, kaj?" je s povzdignjenim glasom vpra al mladi arovnik. "Ne," je mirno odvrnila. "Pravzaprav sem ji naroila, naj zapre svojo buta sto gofljo. Sicer pa bi bilo zelo lepo, Harry, e bi nehal lajati na naju. Kajti e nisi opazil, sva na tvoji strani." Temu je sledilo nekaj trenutkov ti ine. "Oprosti," je nato tiho izdavil mladi arovnik. "Je e v redu," je dostojanstveno odvrnila, potem pa zmajala z glavo. "Se ne spomni , kaj nam je pred pojedino ob koncu olskega leta povedal Dumbledore?" Tako Harry kot Ron sta se malo popraskala po glavi in spet je zavzdihnil a. "Glede Saj Vesta Koga. Rekel je: ,Mrlakenstein ima izjemen talent za to, da zaseje neslogo in sovra tvo. Proti temu se lahko borimo le z vezmi prijateljstva i n

zaupanja, ki so prav tako izjemne...'" "Pa kako si lahko te rei zapomni ?" se je Ron obudujoe zazrl vanjo. "Poslu am, Ron, poslu am," je odvrnila s kancem osornosti v glasu. "Saj jaz tudi, pa ti vseeno ne bi mogel citirati..." "Opozoriti sem vaju hotela," ga je glasno prekinila, "da je Dumbledore napovedal prav tak ne rei. Saj Vesta Kdo se je med nas vrnil pred komaj dvema mesecema in e smo se zaeli gristi. Sicer pa je bilo natanko tako tudi Izbiruhovo svarilo: stopite skupaj, zdru ite moi..." "In Harry je sinoi prav povedal!" ji je Ron segel v besedo. "Izbiruh naj se kar sam brati s Spolzgadovci, e mu je toliko do tega!" "No, po mojem je res koda, da si bolj ne prizadevamo za enotnost med domovi!" je jezno zanergala. Prispeli so do vzno ja marmornatega stopni a in ravno takrat je avlo prekala vrsta Drznvraanovcev iz etrtega letnika. Ko so opazili Harrja, so se stisnili v t esnej o gruo, kot bi se bali, da bo napadel tiste, ki bi nekoliko zaostali za prijatelji. "Ja, s tak nimi tipi bi se res morali spoprijateljiti," je pikro pripomnil mladi arovnik. Drznvraanovcem so sledili v Veliko dvorano, in ko so pri li skozi vrata, s o se vsi trije samodejno ozrli k uiteljski mizi. Tcherwiwa-Dyla je klepetala s profeso rico Grozlevo, predavateljico astronomije, o Hagridu pa e vedno ni bilo ne duha ne sluha. Zaarani strop je sicer dobro odseval Harryjevo razpolo enje: bil je turobno sive barve oblakov, te kih od de ja. "Dumbledore ni niti omenil, koliko asa naj bi nas imela nego tista Tcherw iwaDyla," je rekel, ko so se namerili proti gryfondomskemu omizju. "Mogoe..." je zami ljeno dejala Hermiona. "No?" sta jo hkrati spodbodla fanta. "Mogoe ni hotel preve opozoriti na dejstvo, da Hagrida ni." "Kako to misli - ni hotel opozoriti?" se je zare al Ron. "Kdo pa bi lahko spregledal, da ga ni?" Komaj je Hermiona spet odprla usta, pa je k njim prikorakalo visoko temnopolto dekle, katere lasje so bili spleteni v tevilne kitke, in se ustopilo p red Harryja. " ivijo, Angelina." " ivijo," mu je odzdravila. "Kako si se imel med poitnicami?" Toda na odgovor ni poakala in v isti sapi je dodala: "Poslu aj, postala sem kapetan gryfondomskega mo tva." "Fino," se ji je nasmehnil Harry; domneval je, da njeni spodbujevalni go vori ne bodo tako dolgovezni, kot so bili Oliverjevi, in zato se je novice razveselil. "Ja, no, ker je Oliver el, potrebujemo novega branilca. Kandidate bomo preskusili v petek ob petih in pri tem hoem imeti ob sebi celotno ekipo. Samo tak o se bomo lahko odloili, kateri najbolj ustreza celotnemu mo tvu." "Prav," je pristal mladi arovnik, Angelina pa se mu je nasmehnila in od la. "isto sem pozabila, da je Wood e konal Bradaviarko," je z nedolonim glasom rekla Hermiona, ko je sedla poleg Rona in segla po prepeencu. "V na i ekipi bo zaradi tega najbr precej drugae, kajne?" "Najbr ," se je zamislil Harry, ki si je na el prostor na nasprotni strani m ize. "Dober branilec je bil..." "Ampak malo sve e krvi nam ne bo kodilo!" je menil Ron. Takrat je skozi okna pod stropom privr alo na stotine sov. Zaprhutale so n a

vse mo ne konce Dvorane, naslovnikom prinesle pakete ter pisma in tudente o kropile z de nimi kapljicami; zunaj je oitno mono de evalo. Hedwig v jati ni bilo, a Harryja to ni presenetilo. Dopisoval si je le s Siriusom in ta mu po tiriindvaj setih urah, kolikor sta jih pre ivela vsaksebi, verjetno res ni imel povedati ni novega. Hermiona pa je naglo umaknila kozarec s pomarannim sokom, da je napravila prostor velikemu in zelo mokremu uku, ki ji je v kljunu prinesel razmoen izvod Prero kih novic. "Si e vedno naroena na to neumnost?" je razdra eno vpra al Harry, ki se je spomnil na Seamusa. Hermiona je v usnjeno mo njo, privezano na drugo ukovo nogo, mirno odvrgla firi in pti je odletel. "Dobro je vedeti, o em razmi ljajo na i sovra niki," je nato pojasnila, razprla asopis in izginila za njim. Izza njega se je prikazala, ele ko sta Ron in Harry e pojedla. "Ni," je skomignila, zgrnila asopis in ga odlo ila ob kro nik. "O tebi, Dumbledorju in vsem ostalem danes niso zapisali niti besedice." Profesorica McHudurra se je zdaj odpravila vzdol njihove mize in jim deli la urnike. "O, Harry! Poglej, kaj vse imava danes!" je zajeal Ron, ko je dobil svoje ga. "Dvojno uro zgodovine, dve uri napojev, vede evanje in e obrambo... Speedyja, Rawsa, Trelawneyjevo in tisto Temynovko, vse v enem samem dnevu! Ko bi Fred in George e dodelala tiste Slastne strahote..." "Me mar varajo u esa?" je dejal Fred, ki je v tistem pri el k njim in skupaj z Georgem sedel poleg Harryja. "Predstavniki tudentov menda ne pricajo pouka?" "Raje si poglej, kaj imamo danes," je zajeal Ron in mu pod nos pomolil ur nik. "Tako obupnega ponedeljka e nisem videl." "Tale je pa res huda," je zmajal z glavo dvojek, ko je preletel prvi stol pec na kartonku, a se je takoj zare al. "e hoe , ti isto poceni prodam krvavonosno karamelo." "Zakaj pa poceni?" je sumniavo vpra al Harryjev prijatelj. "Ker bo krvavel, dokler ne bodo od tebe ostale samo e kosti. Tista druga polovica sla ice nekako ne deluje, kot bi morala," je veselo pojasnil George in si postregel s peeno slanino. "Najlep a hvala," je nejevoljno zagodrnjal Ron in spravil urnik, "mislim, da bom raje el k pouku." "In ko smo e ravno pri vajinih Slastnih strahotah," je Hermiona zabodeno premerila dvojka, "vaju moram opozoriti, da prek gryfondomske oglasne deske ne smeta iskati poskusnih zajkov." "Kdo je to rekel?" je osuplo vpra al George. "Jaz," je odvrnila, "in Ron." "Mene ne me aj v to," je hitro izjavil najmlaj i izmed bratov Weasley. Hermiona je besno zabol ala vanj, dvojka pa sta se zahihitala. " e al ti bo, e bo tako tena," se je namuznil Fred, ki si je roglji namazal z debelo plastjo masla. "Zdaj ste vendar v petem letniku in ne bo dolgo, pa naju b o rotila za katlo Slastnih strahot." "In zakaj naj bi si ravno letos tako silno za elela vajinih prekrasnih izu mov?" ga je pikro pobarala. "Ker boste imeli malo maturo," je odvrnil George. "Pa?" "Ni pa. Pred vami so izpiti male mature! Nosove boste ti ali v knjige, dokle

r ne boste vsi po vrsti kilili!" je zadovoljno pojasnil drugi dvojek. "Polovica najinega letnika je pred malo maturo do ivela ivni zlom," ga je veselo dopolnil njegov brat. "Koliko joka, stoka in kripanja z zobmi! Patricija Stimpson je kar naprej omedlevala..." "Kennethu Towlerju pa so se po celem telesu spustili krvavi turi..." je Fred zasanjano obujal spomine. "Mja, to ga je doletelo, ker si mu v pi amo natresel bulomaev prah," ga je opomnil George. "Saj res!" se je zare al Fred. "isto sem pozabil... lovek te zadeve tako hit ro pome a, kajne?" "No, kakor koli, peti letnik je prava nona mora," se je njegov brat vrnil k prej nji temi. "e te skrbi, kako bo z rezultati izpitov, seveda. Nama s Fredom je namre uspelo, da nisva klonila pod stra nim bremenom." "Jasno," se je namrdnil Ron. "e me spomin ne vara, sta samo tri predmete polo ila s pozitivno oceno." "Nak, ne vara te, bratec," se mu je lahkotno nasmehnil Fred. "A obvestit i te moram, da sva se za tako omejeno tevilo odloila na podlagi temeljitega premisleka, s katerim sva pri la do zakljuka, da najina prihodnost le i za mejami akademskega sveta." "Zato sva letos poleti tudi resno razmi ljala, e se nama sploh splaa truditi s sedmim letnikom," je jasnega obraza povedal George. "Zdaj imava vendar e dovolj..." Hipoma je obmolknil, kajti Harry ga je svaree o inil - vedel je, da bo dvoje k sicer omenil nagrado Tri olskega turnirja. "... Pardon, e vse izpite male mature, ki so potrebni za najino dejavnost ," se je naglo popravil dvojek. "emu bi se torej morila s povsem nepotrebnim tudijem? Ampak ker se je Percy izkazal za najvejega kretena na svetu... Kar predstavljajte si, kako bi bilo mami, e bi jo za nameek e midva obvestila, da bova olo preprosto pustila." "Toda svojega zadnjega leta na Bradaviarki ne misliva zapraviti," je nadaljeval Fred in se ljubee ozrl po Veliki dvorani. "Izrabila ga bova za tr no raziskavo, saj morava ne nazadnje ugotoviti, kaj si povpreen tudent sploh eli nabaviti v trgovini s pripomoki za aljivce. Nadalje bova rezultate preiskave natan ko preuila in se konno lotila izdelave blaga, ki bo ustrezalo zahtevam trga." "Ampak pomislita, koliko sestavin bosta morala nakupiti, koliko razlinega orodja... in ne pozabita, da cene poslovnih prostorov nikakor niso nizke!" ju je opozorila Hermiona, ki je oitno dvomila v uspeh njunega podviga. "Menda ne bosta rekla, da si vse to lahko privo ita?" Harry dvojkov ni upal niti pogledati in postalo mu je hudo vroe, zato je v ilice vrgel na tla ter se hitro pognal za njimi. Sklonjen pod mizo je sli al Freda rei: "Tega naju ne spra uj, pa se ti ne bova zlagala, Hermiona. Pridi, George, rana ura - zlata ura: morda nama e pred rastlinoslovjem uspe prodati kak en par U esnih podalj kov." Harry se je vzravnal in se ozrl za dvojkoma, ki sta e od la ter s sabo odnesla za celo skladovnico prepeencev.

"Kaj naj bi to pomenilo?" se je udila mlada arovnica in pogledovala od enega do drugega prijatelja. "Tega naju ne spra uj... Je hotel rei, da imata zlata dovolj?" "Nekaj podobnega sem se spra eval tudi sam," je namr eno povedal Ron, "ko sta mi poleti kupila isto nov veerni pla . e zdaj mi ni jasno, od kod jima guldi zanj..." Harry se je odloil, da bi bilo pogovor modro usmeriti stran od teh nevarn ih voda. "Mislita, da bo letos res tako hudo? Zaradi izpitov?" "O ja," je prikimal Ron. "Saj ne more biti drugae. Izpiti, ki jih polo i pri mali maturi, odloajo o tem, kaj sploh lahko dela po oli. Bill mi je tudi povedal, da nam bodo proti koncu leta ponudili poklicno svetovanje. Da se bomo la je odloili, kater e predmete naj izberemo za maturo." "Pa e vesta, kaj bi rada poela v ivljenju?" ju je vpra al Harry, ko so kmalu zatem od li iz Dvorane in se odpravili proti uilnici za zgodovino arovni tva. "Jaz niti ne," se je prvi oglasil Ron, pa e on je govoril nenavadno poasi. "eprav... Pomislil sem..." Videti je bil nekam plah. "No, na kaj?" ga je spodbujal prijatelj. "Hja, mika me, da bi bil auror," je skoraj za epetal pegasti dolgin. "Mene tudi!" je vneto priznal Harry. "Ampak aurorji so... Saj ve , carji," je zavzdihnil Ron. "Vse obvladajo, r es vse. No, ja. Kaj pa ima v mislih ti, Hermiona?" "Zaenkrat e isto ni dolonega," je povedala, "ampak rada bi delala nekaj pomembnega." "Aurorji e opravljajo pomembno delo!" je vzkliknil mladi arovnik. "Seveda ga, ampak njihovo ni edino," je zami ljeno rekla Hermiona. "Mislim , e bi lahko kaj napravila iz B.RU.H.V.-ja..." Fanta sta mono pazila, da se ne bi spogledala, saj jima je e tako lo na smeh. Za zgodovino arovni tva je med tudenti veljalo, da je najdolgoasnej i predmet izmed vseh, kar si jih je izmislilo magino obestvo. Profesor Speedy, duh, ki ga je poueval na Bradaviarki, je imel nadu en in izjemno monoton glas. Z njim je pri e tako zagnanih uencih v desetih minutah (oziroma v petih, e je bilo vreme lepo) povzroil akutno dremavico. Ure zgodovine so nadalje vedno potekale po natanko istem tiru in profesor je celo prek najpomembnej ih podatkov drdral v iste m ritmu ter zraven zaspano zrl nekam v daljavo. Harry in Ron sta ta predmet zaenkr at za silo zdelovala, a zgolj zato, ker sta si pred izpiti pomagala s Hermioninimi zapiski njuna prijateljica je bila res edina, ki se je lahko upirala uspavalni moi Speedy jevega glasu. Tistega dne jih je profesor uro in pol muil z monotonim opisom vojn med velikani. Harry je v prvih desetih minutah predavanja sli al dovolj, da se mu je m edlo posvetilo, kako zanimiva bi bila lahko ta tema, e bi jim jo podajal drugaen uitelj. A potem so se njegovi mo gani izklopili in preostalo uro ter dvajset minut je pre ivel tako, da sta se z Ronom igrala vislice. Hermiona ju je taas seveda vekrat oitajoe o inila.

"Kako bi bilo," ju je hladno vpra ala, ko so konno zapustili uilnico (in je Speedy zdrsel po svoje skozi zid), "e vama letos ne bi hotela posoditi zapiskov?" "Pogrnila bi na mali maturi," je rekel Ron. "e naju hoe imeti na vesti, Hermiona..." "isto prav bi vama bilo!" je revsknila. "Lahko bi se vsaj potrudila poslu a ti!" "Saj se trudiva," jo je milo zavrnil Ron. "Ampak kaj, ko nimava tak nih mo ganov kot ti, da o spominu in zbranosti sploh ne govorim. Res, toliko bolj bist ra si... in na to naju rada neprestano opozarja , kajne?" "O, s tak nimi pa kar nehaj!" se je razburila, a ko ju je nato popeljala n a sprano dvori e, je bila e precej manj srborite volje. Padal je droben pr ec in tudentje, ki so se v majhnih gruah stiskali k stenam, so bili videti nekam zabrisani. Trojica si je izbrala odmaknjen kot pod balkonom, s katerega so padale debele kaplje, in si privzdignila ovratnike, saj je bil zrak vla en in hladen. Kmalu so se zaeli pomenkovati o tem, kaj bi jim Raws lahko pripravil za prvo uro novega olskega leta. Strinjali so se, da si bo izmislil nek aj izjemno te kega, saj jih je po dvomesenih poitnicah vsaki znova posku al im bolj prestra iti. Takrat pa je nekdo zavil okoli vogala in pristopil k njim. " ivijo, Harry!" Pred mladim arovnikom je stala Cho Chang. e ve, spet je bila sama! To je bilo zelo nenavadno, kajti obiajno jo je obdajala grua hihitajoih se deklet; Harry se je e predobro spomnil, kako muno mu je bilo prej nje leto, ko jo je posku al dobiti na samem, da bi jo povabil na bo ini ples. " ivijo," ji je odzdravil s cmokom v grlu in prav zoprno je zakuhal. Tokrat vsaj nisi ves pobrizgan s smrdomezgo! se je bodril in Cho je oitno pomislila na isto. "Tisto re si torej uspel spraviti s sebe?" "Ja," je pritrdil in se posku al nasmehniti, kot da ga spomin na njuno zad nje sreanje zabava. "Kaj pa, em, ti? Si se imela med poitnicami lepo?" Komaj pa je vpra anje izrekel, e ga je ob aloval - Cho je bila Cedricovo dekl e in poleti se je nanj gotovo spomnila prav tolikokrat kot on. Zato ni bilo udno, d a je vsa otrdela, a vseeno je rekla: "No ja, isto v redu je bilo. Saj ve ..." "Je to priponka Tornadov?" je nenadoma glasno vpra al Ron in pokazal na Chojine prsi, s katerih se je lesketala nebesnomodra priponka z dvema zlatima rkama T. "Navija zanje, ali kaj?" "Ja, navijam," je pritrdila. "Pa si e prej ali ele odkar so na vrhu lestvice?" ni odnehal rdeelasec in v saj Harryju se je zdelo, da je njegov glas brez potrebe obto ujo. "Zanje navijam od svojega estega leta," ga je hladno obvestila. "Sicer pa , Harry... Se vidiva." Odkorakala je stran. Hermiona je poakala, da je pri la do srede dvori a, nato pa se je lotila Rona. "Kako si lahko tako brezobziren?!" "Brezobziren? Saj sem jo samo vpra al..." "Ti ni bilo jasno, da hoe s Harryjem govoriti na samem?" "Pa? Mirno bi lahko, jaz ji e nisem bil na poti..." "Zakaj si jo potem napadel glede tiste ekipe?" "Ni je nisem napadel, samo..."

"Komu mar, e navija za Tornade?" "Daj no, veina je njihove priponke kupila ele prej nje leto..." "Pa zakaj je to va no?!" "Ker niso pravi navijai, temve se obraajo po vetru..." "Zvonilo je," je Harry grenko obvestil prijatelja, ki sta se tako glasno prepirala, da zvonca sploh nista sli ala. Ron in Hermiona sta se jezila celo pot do Rawsove jee in tako je imel mla di arovnik ve kot dovolj asa, da se je pogreznil v mrakobne misli. Bo Nevillu in Ronu navkljub kdaj imel to sreo, da se bo lahko vsaj dve minuti pogovarjal s Cho? Seve da ne v tak nih okoli inah, da se bo kasneje e ob spominu na pogovor elel preseliti v kak no zelo oddaljeno de elo! A ko so se pridru ili grui, ki je e akala pred vrati uilnice za arobne napoje, se je domislil neesa, kar ga je nekoliko razvedrilo. Cho je vendar do njega stopi la sama od sebe! Bila je Cedricovo dekle in Harryja bi lahko do smrti zasovra ila, ko je iv oble al na trati pred labirintom z mrtvim so olcem ob sebi. Toda z njim se je pogovarjala povsem prijazno in oitno se vsaj njej ni zdel nor, pa tudi za Cedrico vo smrt ga ni krivila... Ja, sama od sebe ga je ogovorila, in to e drugi v dveh dneh! Zaradi te misli ni moglo predreti malega mehurka upanja, ki mu je rasel v prsih, niti zlove e kripanje vrat Rawsove jee. Za Ronom in Hermiono se je odpravil v uilnico ter jima sledil k mizi v zadnji vrsti, za katero so obiajno sed eli. Prijatelja sta zdaj pridu eno, a zato ni manj razdra eno pihala drug na drugega, toda Harry se za to sploh ni zmenil. "Umirite se," jih je hladno pozval profesor in zaprl vrata. Pravzaprav mu ti ine sploh ne bi bilo treba zahtevati, kajti v trenutku, k o so tudentje zasli ali, da so se zaprla vrata, so povsem obmirovali in utihnili. Raws s i je mir v svojem razredu zagotovil e s tem, da se je pojavil. "Preden zanemo dana njo uro," je dejal, stopil h katedru in se ostrega pogleda zazrl prek obrazov, "se mi vas zdi potrebno opomniti, da boste junija prihodnjega leta opravljali pomemben izpit. Takrat se bo izkazalo, koliko ste se nauili o sestavinah ter uporabi arobnih napojev. In eprav imamo v tem razredu tudi nekaj du evno zaostalih primerkov, vseeno priakujem, da boste vsi po vrsti zmazali skupaj dovolj za vsaj zadostno, kajti v nasprotnem primeru... bom postal nekoliko neprijeten." Njegov pogled je takrat obstal na Nevillu, ki je debelo pogoltnil. "Po tem letu tevilni nedvomno ne boste ve tudirali pri meni," je nadaljeval profesor. "V razred, ki se pripravlja na maturo, vzamem samo najbolj e uence, torej se bodo nekateri izmed vas prav gotovo poslovili." Zdaj so se Rawsove oi ustavile ob Harryju in profesor se mu je zaniljivo namrdnil. A mladi arovnik mu je jezno vrnil pogled in se sam pri sebi mrano veseli l dejstva, da bo po petem letniku re en napojev. "Toda leto, ki nas loi od srenega trenutka slovesa, bo e dolgo. Zato vam svetujem, da se vzamete v roke in svoje znanje pri enete do zavidljivih vi av, ki ji h pri mali maturi leto za letom priakujem od tudentov. Danes se bomo ukvarjali z zvarkom, na katerega je pri izpitih po petem l

etniku naletel e marsikdo: z napojem miru, ki blagodejno vpliva na razrvane ivce in ubla i razburjenje. Toda pozor! e boste imeli pri sestavinah prete ko roko, bo napoj povzroil globok spanec, iz katerega se morda sploh ne bo mo zbuditi. Zato pazite, kaj ponete!" Hermiona na Harryjevi levi se je vzravnala in izraz na njenem obrazu je bil kakor maska popolne zbranosti. "Sestavine in navodilo," je Raws kot mimogrede zamahnil s palico, "so na tabli..." (kjer so se tudi zares prikazali). "Vse, kar boste potrebovali," je sp et zamahnil, "boste na li v omari..." (njena vrata so se sunkovito odprla). "Sicer pa imate asa uro in dvajset minut... No, zanite e!" Trojica je pravilno predvidevala, da si bo mojster arobnih napojev za prv o uro izmislil nekaj posebno zaguljenega, kajti napoj miru je bil eden najzahtevnej ih i n tudi najbolj drobnjakarskih. Sestavine so morali dodajati v kotel v zelo zapletenem zaporedju in v natanko predpisanih koliinah. Zvarek je bilo nadalje potrebno pome ati ni ve in ni manj kot trikrat, a najprej v smeri urinega kazalca ter nato v njej nasprotni. Plamene, na katerih je brbotal, pa je bilo nujno za tono doloeno tevilo minut skoraj povsem pogasiti in ele nato so lahko dodali zadnjo arobno zel. "Zdaj bi se morala z va ega napoja e dvigovati srebrnkasta para," je zaklic al Raws, ko so imeli na voljo samo e deset minut. Harry, ki se je divje potil, se je obupano ozrl po jei. Iz njegovega kotl a so se dvigovali mogoni temnosivi oblaki, iz Ronovega so pr ele zelene iskre, Seamus pa je s palico divje drezal v plamene, saj so se mu pretirano razplamteli. Toda Hermionin napoj je bil brbotajoa meglica srebrnkaste pare, in ko je profesor prikorakal mimo nje ter se prek orlovskega nosu zazrl vanj, ni imel pripomb; to je pomenilo, da ni na el niesar, kar bi ji lahko oponesel. A ob Harryju se je ustavil s strahotno posmehljivim nasme kom na obrazu. "Kaj naj bi bilo tole, Potter?" Spolzgadovci, ki so sedeli v prvih vrstah, so se navdu eno ozrli; kadar se je Raws spravil na Harryja, so grozno u ivali. "Napoj miru," je zadrgnjeno odgovoril fant. "Povej, Potter, zna brati?" ga je mehko pobaral profesor. Dreco Malfoy se je zasmejal. "Znam," je odvrnil Harry in se trdno oklenil palice. "Torej mi preberi tretji odstavek navodila." Mladi arovnik je za emel proti tabli, saj skozi oblake raznobarvne pare, ki so zdaj polnili jeo, ni bilo lahko razloiti, kaj na njej pi e. "Vsuj v napoj prah me evega kamna in ga trikrat pome aj v smeri urinega kazalca, nato ga pusti sedem minut umirjeno vreti ter nazadnje dodaj dve kapljic i telohovega sirupa." Harry je alostno zame ikal. Na telohov sirup je isto pozabil, in potem ko je napoj sedem minut prevreval, je zael slediti etrtemu odstavku navodila. "Si naredil vse, kar si zdaj prebral, Potter?" "Ne," je zelo tiho odvrnil fant. "Prosim?" "Ne," je nekoliko glasneje ponovil. "Telohovega sirupa nisem dodal."

"Vem, Potter. Zaradi tega je ta brozga povsem neuporabna. Spuhtis." Harryjev zvarek je v hipu izginil, in ko je tako obstal poleg povsem pra znega kotla, se je poutil zelo bedasto. "Tisti, ki vam je uspelo prebrati navodila, natoite napoj v epruveto in s e nanjo z jasno pisavo podpi ite. Nato jo prinesite h katedru, da jo ocenim," je Raws nagovoril razred. "Za domao nalogo pa do etrtka napi ite trideset centimetrov dolg opis lastnosti me evega kamna in njegove uporabne vrednosti." Drugi so polnili epruvete, Harry pa je ves besen zael pospravljati svoje stvari. Njegov napoj ni bil isto ni slab i od Ronovega, ki je zdaj zaudarjal po gnilih jajci h, kaj ele od Nevillovega! Ta je vendar gost kakor na pol strjena malta in okroglolin i so olec ga dolbe iz kotla! A kljub temu prav on, Harry, za mukotrpno nalogo ne bo dobil niti ene same toke! Palico je zabasal v torbo in se vrgel na stol, s katerega je nato opazov al, kako so olci eden za drugim Rawsu nosijo zama ene epruvete. Konno se je vendarle oglasil zvonec in Harry se je iz jee pobral tako jadrno, da je e zael kositi, ko st a se mu prijatelja ele pridru ila v Veliki dvorani. Njen strop je prek dopoldneva postal e bolj temano sive barve in visoka okna je bial de . "Raws res ni po ten," je rekla Hermiona, sedla k Harryju in si postregla z velikim dunajskim zrezkom. "Goylov napoj je bil na primer veliko slab i od tvojega . Pre rl mu je epruveto, mu kanil na pla in ta se mu je vnel!" "No, ja," je rekel mladi arovnik, ki je besno zijal v kro nik, "kdaj pa je bil Raws do mene e po ten?" Prijatelja sta ostala brez besed. Vsi trije so namre dobro vedeli, da sta si z mojstrom arobnih napojev ko pes in maka e od trenutka, ko je Harry prestopil prag Bradaviarke. "Mislila sem, da se bo letos vsaj malo unesel," je ez as rekla Hermiona. Nato se je previdno ozrla okoli sebe, in ker v bli ini ni bilo nikogar, je dodala: "Saj vesta... Zdaj je vendar lan Reda..." "Bazilisk ko o menja, a strupnikov nikdar," je Ron posegel po stari arovni ki modrosti. "Sploh pa sem od nekdaj trdil, da je Dumbledore isto usekan, ker zaupa Rawsu. Kako je lahko tako preprian, da je res nehal delati za Saj Vesta Koga?" "Oh, ravnatelj ima glede tega gotovo trdne dokaze, samo s tabo pa ne razpravlja o njih," ga je ostro zavrnila Hermiona, rdeelasec pa je e zajel sapo, d a bi ji ugovarjal. "Nehajta e, te aka!" je takrat vzkliknil Harry. Ron in Hermiona sta se zasukala k njemu. Bila sta preseneena, a tudi u aljena. "Ne moreta nikdar popustiti?" je nadaljeval mladi arovnik. "Kar naprej se prikata, in to mi gre res na ivce!" Na pol prazen kro nik je odrinil od sebe, si zavihtel torbo prek rame in j u pustil pri mizi. Ko se je vzpenjal po marmornatem stopni u, je prestopal po dve stopnici naenkrat, v nasprotni smeri pa so mimo njega hiteli tudentje, ki e niso kosili. Je

za, ki je tako nenadno vzplamtela v njem, ga je e vedno gala in ob spominu na osupla obraza prijateljev se je srdito ter zadovoljno nasmehnil. "Kaj pa si kar naprej skaeta v lase!" je godel sam pri sebi. "In da bi kd o izmed njiju odnehal... O, ne! Res, isto vsak bi ponorel..." Nekoliko naprej je el mimo slike sira Volinbicka. Vitez je nemudoma izvle kel me in z njim divje zakrilil proti Harryju, ki pa se ni zmenil zanj. "Ustavi svoj korak, ti garjavi dirka! Postoj, da se spoprimeva kot prava dedca!" je zavpil izza vizirja, ki je njegove vzklike nekoliko udu il. Ko je mladi arovnik preprosto korakal dalje, mu je vitez posku al slediti p rek naslednje slike. A na njej je bil upodobljen voljak, ki ni bil ni kaj dobre volje, in Volinbick jo je jadrno popihal nazaj na svojo. Harry je preostanek odmora za kosilo pre ivel sam. Sedel je namre pod zaklopna vrata v severnem stolpu, in ko se je oglasil zvonec, se je tako tudi pr vi povzpel po srebrnkasti lestvi v uilnico profesorice Trelawney. Vede evanje je bilo za Harryja nesporno drugi najbolj zoprn predmet, predvsem zaradi uiteljice, ki mu je vsakih nekaj ur prerokovala prezgodnjo smrt. Profesorica je bila sicer suhljata enska, na debelo ove ena z rutami in lesketajoa se od tevilnih nizov korald. Imela je tudi velika oala, ki so ji mono poveala oi, da je mladega arovnika vedno znova spominjala na u ka. Ko je zdaj priplezal v njeno uilnico, je po tevilnih mizicah, ki jih je bil prostor prepoln, razvr ala izvode zmahanih knjig z usnjenimi platnicami. Toda svetloba, ki so jo oddajali s tanicam i ove ene svetilke in poasi gorei ogenj, iz katerega se je valil obupno odi avljen dim, je bila tako ibka, da mladega arovnika sploh ni opazila. Harry je tako tiho sedel v sennat kot in v naslednjih petih minutah so se mu pridru ili e ostali tudentje. Ko je skozi odprtino zaklopnih vrat previdno pokukal Ron, se je takoj ozrl za Harryjem in se nato odpravil naravnost k njemu oziroma kolikor naravnost se je mogel; na poti s o mu namre stale mnoge mizice, naslanjai in premehke zofe. "S Hermiono sva se nehala prepirati," je rekel in sedel k prijatelju. "Konno," je zagodel mladi arovnik. "Rekla pa je, da bi bilo po njenem lepo, e bi se nehal stresati na naju," je dodal Ron. "Saj se ne..." "Obljubil sem pa, da ti bom to povedal," ga je hitro prekinil Ron. "Ampak po mojem ima prav. Saj se Seamus in Raws nista spravila nadte zaradi naju." "Sploh nisem trdil..." "Pozdravljeni, ljubi moji," je dejala profesorica z zanjo obiajnim, skriv nostnim ter zasanjanim glasom, "in zopet dobrodo li pri unih urah iz vede evanja." Ko se je oglasila, je Harry takoj obmolknil. Ronove besede so ga razdra il e, a obenem ga je bilo tudi nekoliko sram in zaradi te nenavadne me anice ustev je komaj sli al, kaj jim ima povedati profesorica. "Med poitnicami sem neprestano spremljala va o usodo in presrena sem, da ste se vsi varno vrnili na Bradaviarko - seveda sem vedela, da se boste. Na mizicah boste na li vsak svoj izvod knjige Orakelj sanj, katere avtor j e gospod Podobe Issan. Razlaga sanj je eden najpomembnej ih nainov

napovedovanja prihodnosti, obenem pa je tudi zelo verjetno, da boste nanjo nalet eli pri mali maturi. A dale od tega, da bi imel uspeh ali neuspeh pri katerem koli iz pitu vsaj najmanj o zvezo z veliko umetnostjo vede evanja. Ko se vam razpre tretje oko, vam razna potrdila in ocene pomenijo zelo malo. Toda ravnatelj prijazno vztraja, da imajo izpiti vendarle svoj pomen in tako..." Njen glas je lahno odtaval, da nihe izmed prisotnih ni dvomil: za profeso rico Trelawney je bil njen predmet visoko nad tako vsakdanjimi remi, kot so izpiti. "Odprite, ljubi moji, knjige in si preberite, kaj ima gospod Issan poved ati o razlagi sanj v uvodu. Nato se razdelite v pare in s pomojo Oraklja drug drugemu pojasnite pomen podob, ki ste jih nedavno tega videli v snu. Kar zanite." Harryju je bilo pri tej uni uri v e le to, da ni dvojna, in ko so vsi prebra li uvod knjige, jim je za razlago sanj ostalo le deset minut. Deanu, ki je sedel ob mizi zraven Harryjeve, se je takrat pridru il Neville. Ta je takoj zael na dolgo in iroko opisov ati moro, v kateri so ga preganjale karje, ki naj bi si nadele babiin klobuk za sveane prilo nosti. Mladi arovnik in Ron pa sta se zgolj slabovoljno spogledala. "Jaz takoj pozabim, kaj sanjam," je rekel rdeelasec. "Ti opi i svoje." "Kak nih se pa e spomni ," je ugovarjal Harry. e svojemu najbolj emu prijatelju namre ni hotel povedati, kak ne more ga muijo. Sploh pa je dobro vedel, kaj pomeni tista o pokopali u, ki ga je v sanjah videval tako pogosto. Ne, tega mu ne bo razlagal niti Ron, kaj ele Trelawneyjeva ali njen butasti Orakelj sanj. "No, zadnji enkrat se mi je sanjalo, da igram quidditch," je konno dejal R on, ki se je isto spail, tako zelo se je trudil, da bi se spomnil sanj. "Kaj to pomeni po tvojem?" "Verjetno, da te bo po rl gromozanski jabolni zavitek ali kaj podobno neumnega," je odvrnil Harry, ki je zael zdolgoaseno listati po knjigi, vezani v us nje. Brskati za razlagami drobcev sanj je bilo dolgoasno opravilo in profesori ca mladega arovnika nikakor ni razvedrila, ko jim je naroila, naj si za nalogo cel mesec zapisujejo sanje. Kmalu je sicer zvonilo in z Ronom sta se prva pobrala iz uilnice, pri emer je Harryjev prijatelj glasno godel: "Se zaveda , koliko naloge so nam e nalo ili? Speedy priakuje pol metra dolg esej o vojnah med velikani, za Rawsa naj bi se razpisali o me evem kamnu, zdaj pa moramo zaradi Trelawneyjeve e cel mesec pisati sanjski dnevnik! Fred in George glede petega letnika res nista nakladala. Upam, da nam vsaj tista Temynovka ne bo grenila ivljenja..." Ko sta prispela v uilnico obrambe pred mranimi silami, je profesorica e sedela za katedrom. Na sebi je imela taisto puhasto ro nato jopico kot prej njega veera, z las pa se ji je pozibavala pentlja iz rnega ameta, ki je Harryja spet spomnila na veliko muho, dovolj neprevidno, da je sedla na glavo orja ke krastae. So olci, ki so v razred prispeli pred njima, so bili povsem mirni. Temynov e e niso poznali, a vsi so po tihem domnevali, da zna biti neprijetno stroga. Ko so vsi sedli, je profesorica vstala. "Dober dan, uenci!" jih je pozdravila. Nekaj tudentov ji je v odgovor momljaje odzdravilo. "Jej, jej," je zmajala z glavo, "to pa ni bilo ravno navdu ujoe, kajne? Rad

a bi, da se na pozdrav odzovete ,Dober dan, profesorica Temyna'. Prosim, ponovimo. Dober dan, uenci!" "Dober dan, profesorica Temyna," so zalajnali v en glas. "No, vidite," se jim je sladko nasmehnila, "to vendar ni bilo tako te ko, kajne? Zdaj pa pospravite palice in s peresi na plano, prosim!" tevilni so se emerno spogledali; kadar so jim profesorji naroili, naj pospravijo palice, temu nikdar ni sledila zanimiva una ura. Harry je svojo zaril nazaj v torbo in iz nje povlekel pero, stekleniko rnila in pergamentni list. Profesorica pa je segla v svojo rono torbico po palico, ki je bila nenavadno kratka, in z njo ostro krcnila tablo. Na njej so se nemudoma izpisale besede: Povratek k osnovnim naelom obrambe pred mranimi silami "Pri tem predmetu ste imeli do letos precej neurejena in nesistematina predavanja," je izjavila Temynova, ki se je obrnila k tudentom in pred sabo sklen ila roke. "Neprestano ste menjavali uitelje, izmed katerih mnogi niso sledili unemu nartu, ki ga je odobrilo Ministrstvo, zaradi tega pa je va e znanje globoko pod mer ili, kakr nim morate zadostiti pri mali maturi. A lahko vas razveselim, da bomo vse napake iz preteklosti naglo odpravil i. Letos bomo namre sledili smotrno in jasno razporejenemu, k teoriji usmerjenemu te r od Ministrstva odobrenemu tudiju obrambne magije. Prepi ite sledee, prosim." Tablo je spet odlono krcnila in prvi napis je izginil, nadomestil pa ga j e naslov ,Cilji tudija', pod katerim so bile navedene tri toke: Uenci spoznavajo osnovne principe obrambne magije. Prepoznavajo polo aje, v katerih je obrambno magijo dovoljeno uporabljati. Se nauijo doloiti, katera vrsta obrambne magije najbolj ustreza posameznim izmed zgoraj omenjenih polo ajev. Nekaj minut je bilo v uilnici sli ati le krabljanje peres. Ko so vsi prepisa li troje ciljev tudija, ki si jih je zastavila Temynova, pa jih je vpra ala: "Imate vsi svoj izvod knjige Teorija obrambne magije Wilberta Klopgultsa ?" tudentje so temu mrmraje pritrdili. "Mislim, da bomo s tem poskusili e enkrat," je dejala uiteljica. "e vam zastavim vpra anje, bi rada, da mi odgovorite ,Da, profesorica Temyna' ali ,Ne, profesorica Temyna'. Torej: imate vsi svoj izvod knjige Teorija obrambne magije? " "Da, profesorica Temyna," je zazvenelo prek uilnice. "Lepo," je prikimala. "Torej ubenik odprite na peti strani in si preberit e prvo poglavje z naslovom Osnove za zaetnike. e boste konali prej kot so olci, tiho poakajte na konec ure."

Nato je spet sedla in svoje izbuljene oi pozorno uprla vanje. Harry je od prl knjigo in zael brati. Bila je obupno dolgoasna, prav ni bolj zanimiva od predavanj profesorja Speedyja, in mladi arovnik je e pri prvem odstavku zautil, kako mu popu a zbranost. Kmalu je eno in isto vrstico prebral e dvanajsti, ne da bi dojel kaj ve k ot prvih nekaj besed. Minute so se vlekle. Ron je v desnici odsotno vrtel pero in steklenega pogleda zrl v ubenik. Ko se je Harry ozrl na desno, pa je preseneeno zazijal in se v hipu predramil. Hermiona svojega izvoda Teorije namre sploh ni odprla! Pogled je vztrajno upirala v profesorico in roko je molela v zrak. Mladi arovnik ni pomnil, da prijateljica kdaj ne bi zaela brati, e so ji to ukazali. Saj se ni mogla upreti niti sku njavi, da bi nemudoma odprla vsako knjigo , ki ji je pri la pod roke! Zato jo je vpra ujoe pogledal, a le na lahno je zmajala z glav o, e da se mu trenutno ne more posvetiti, in e naprej zijala v Kalvaro Temyno. Ta je prav tako vztrajno zrla v drugo smer. Minilo je e nekaj minut in Harry zdaj nikakor ni bil ve edini, ki je opazo val Hermiono. Poglavje, ki naj bi ga prebrali, je bilo izjemno nadle no in vse ve tudentov je raje spremljalo so olkine napore, da bi nemo priklicala profesoriino pozornost. Ko je e pol razreda dvignilo pogled z Osnov za zaetnike in se zazrlo v Hermiono, se je Temynova odloila, da se mora vendarle zmeniti zanjo. "Bi rada vpra ala kaj v zvezi s prvim poglavjem, dragica?" je vpra ala Harryjevo prijateljico, kot bi ele zdaj opazila njeno dvignjeno roko. "Ne, v zvezi s poglavjem ne," je odvrnila Hermiona. "Ve , zdaj beremo," jo je obvestila profesorica in ji razkazala svoje male piaste zobe. "e te zanima kaj drugega, ti bomo to pojasnili kasneje." "Zanima me nekaj v zvezi s cilji tudija," je povedala Hermiona. Profesorica je privzdignila obrvi. "In kako ti je ime?" "Hermiona Granger." "No, gospodina Granger, po mojem so cilji tudija povsem jasni. Samo bolj natanno jih preberi," ji je predlagala uiteljica z neomajno sladkim glasom. "Po mojem niso," ji je kar naravnost povedala Harryjeva prijateljica. "P rebrala sem jih e nekajkrat, pa nisem zasledila niti besedice o tem, da bomo obrambne uroke tudi izvajali." Za nekaj asa je na razred legla ti ina in tevilni tudentje so se namr eno zazrli proti trojici ciljev tudija, ki so bili e vedno zapisani na tabli. "Da bi jih izvajali?" se je zaudila uiteljica in se narejeno zasmejala. "em u le? Sama si nikakor ne morem zamisliti, da bi v moji uilnici pri lo do razmer, v katerih bi morali posei po obrambnih urokih, gospodina Granger. Menda ne priakuje , da te bodo mrane sile napadle med eno mojih ur?" "Torej sploh ne bomo arali?!" je glasno vzkliknil Ron. "e elijo uenci v tem razredu kaj povedati, dvignejo roko, gospodi..." "Weasley," se je predstavil Ron in njegova dlan je vignila v zrak. Temynova se je nasmehnila in se obrnila stran od njega. Toda takrat sta dvignila roko tudi Harry in Hermiona. Izbuljene uiteljiine oi so za trenutek postal e na mladem arovniku, nato pa se je ozrla k njegovi prijateljici: "Prosim, gospodina Granger? Bi rada vpra ala e kaj?" "Ja," je pritrdila. "Smisel obrambe pred mranimi silami je vendar ravno v tem, da vadimo obrambne uroke, kajne?"

"Si lanica kurikularne komisije za prenovo olstva pri Ministrstvu za aranje , gospodina Granger?" jo je zaigrano sladko vpra ala profesorica. "To ne, ampak..." "Torej nisi usposobljena, da bi odloala o tem, v em je smisel katerega kol i predmeta. Na novi uni nart so pripravili mnogo bolj izku eni in bistri arovniki od tebe. O obrambnih urokih se bo uila na povsem varen nain, brez slehernega tveganja..." "Kaj nam bo to pomagalo?" jo je glasno prekinil Harry. "e nas bo kdo napadel, nas ne bo na nain, ki bi bil za nas varen in..." "Dvigni vendar roko, gospodi Potter!" je zapela Temynova. Harryjeva dlan, stisnjena v pest, se je v naslednjem hipu pojavila nad n jegovo glavo, toda profesorica se je gladko zasukala stran od njega. A zdaj je roke v z rak molela e cela vrsta tudentov. "Kako ti je ime?" je Kalvara Temyna nazadnje vpra ala Deana. "Dean Thomas." "No, gospodi Dean?" "Po mojem je tako, kot je rekel Harry," je uporno izjavil. "e nas bo kdo napadel, bo to za nas zelo tvegano." "Naj ponovim vpra anje," je odvrnila profesorica in se mu prav zoprno nasmehnila. "Mar priakuje , da te bodo mrane sile napadle med eno mojih ur?" "Seveda ne, ampak..." Temynova ga je preglasila. "Ne bi rada govorila o tem, kako so v preteklosti potekale stvari na tej oli," je rekla z neprepriljivim nasme kom na irokih ustnicah, "toda pri urah obrambe so vas izpostavili vrsti neodgovornih predavateljev, da tistega skrajno nevarnega pollov eka sploh ne omenjam." "e s tem mislite na profesorja Wulfa," se ji je uprl Dean, "ki je bil naj bolj i izmed vseh..." "Dvigni roko, gospodi Thomas! Kot sem torej hotela rei: uili so vas urokov, ki so bili preve zapleteni, neprimerni va i starosti in bi bili lahko za vas usodni tudi iz drugih razlogov. Ker so vas tako prepla ili, ste postali prepriani, da coprniki pre i jo na vas za vsakim vogalom..." "To pa ni res," je ugovarjala Hermiona, "samo to so nam..." "Gospodina Granger, kje je tvoja roka?" jo je milo opomnila uiteljica. Harryjeva prijateljica jo je dvignila in Temynova se je zasukala v drugo smer ter nadaljevala: "... in izvedela sem, da moji predhodniki prepovedanih kletev niso izvaj ali le vprio vas, temve tudi na vas." "Za tistega tipa se je pa izkazalo, da je isti norec," je togotno odvrnil Dean. "Res pa je, da smo se kljub temu pri njem nauili ogromno!" "Roka, gospodi Thomas!" je za golela uiteljica. "Kakor koli, Ministrstvo je mnenja, da bo teoretino znanje povsem zado alo potrebam va ih izpitov, ti pa so ne nazadnje tudi smoter ole." Obmolknila je in zazijala v Parvati, katere roka se je jadrno dvignila. "Kako ti je ime?" jo je vpra ala. "Parvati Patil, in zanima me, e ni pri mali maturi del izpita iz obrambe

posveen tudi praktinemu znanju? Mar ni tako, da moramo pokazati, kako obvladamo protikletve in podobne rei?" "e boste dovolj obvladali teorijo obrambne magije, ni nobenega razloga, d a obrambnih urokov ne bi mogli izvesti pod skrbnim nadzorstvom, za katerega lahko poskrbimo med izpiti," je omalova ujoe odvrnila profesorica. "Ne da bi jih prej vadili?" je nejeverno vpra ala Parvati. "Hoete rei, da bo mo uroke prvi izvedli na mali maturi?" "Naj ponovim: e boste dovolj obvladali teorijo..." "Kako pa si bomo s to va o teorijo pomagali v resninem svetu?" jo je glasno prekinil Harry, igar pest je spet trepetala nad glavo. Temynova se je zazrla vanj. "To je ola, gospodi Potter, ne resnini svet," je mehko zapredla. "Torej nas ne mislite pripraviti na tisto, kar nas aka na njem?" "isto ni vas ne aka, gospodi Potter." "Da ne?" se je pikro nasmehnil mladi arovnik, v katerem je e cel dan po malem vrelo in je bil zdaj tik pred tem, da ga raznese. "Saj ste vendar e otroci," ga je s srhljivo medenim glasom opozorila profesorica. "Kdo naj bi vam pravzaprav hotel storiti kaj hudega?" "Hm, naj pomislim..." se je narejeno zamislil Harry. "Mogoe... lord Mrlakenstein?" Ron je zajel sapo, Lavender je pridu eno kriknila, Neville pa je zdrsnil s stola. Toda Kalvara Temyna se ni niti zdrznila. e naprej je zrla v Harryja in zdaj se ji je na obrazu risal izraz mranega zadovoljstva. "To bo Gryfondom stalo deset tok, gospodi Potter." Vsi so povsem otrpnili in nihe ni ve niti pisnil. Zrli so bodisi v profeso rico bodisi v Harryja. "Vidim; da je potrebno nekaj stvari razistiti," je konno dejala Temynova, vstala, se s svojimi okatimi prsti oprla na mizo in se nagnila proti tudentom. "Reeno vam je bilo, da se je neki doloeni coprnik vrnil od mrtvih..." "Ni bil mrtev," jo je jezno prekinil Harry, "res pa je, da se je vrnil!" "Gospodi-Potter-svoj-dom-si- e-spravil-ob-deset-tok-in-svetujem-ti-da-sepazi -sicer-bo-kazen-doletela-tudi-tebe-osebno," je v eni sapi izrekla uiteljica, n e da bi ga pogledala. "Kot sem torej hotela rei: Povedali so vam, da je neki doloeni coprnik spet med nami. To je la ." "Ne, pa ni!" se je uprl Harry. "Videl sem ga, spopadla sva se!" "Torej ne misli nehati, Potter? Tudi prav. Kazen bo zael prestajati jutri.. . ob petih. V mojem kabinetu," je povsem mirno, a zmagoslavno dejala profesorica, se nato odka ljala in nadaljevala. "Naj torej ponovim: to je la . Ministrstvo za aranje vam zagotavlja, da vam coprniki ne stre ejo po ivljenju. e vas s tem nisem pomirila, me vsekakor poi ite po koncu pouka, kajti zelo rada bi izvedela, s kak nimi izmi ljotinami vas stra ijo in kdo. Tu sem, da vam pomagam. Zdaj pa bodite tako prijazni in berite dalje. Zaeli smo na strani pet, s poglavjem Osnove za zaetnike." Sedla je. Harry pa je vstal. Vsi so zazijali vanj, Seamus e posebej obudujoe, a obenem tudi prepla eno. "Harry, ne!" je svaree za epetala Hermiona in ga pocukala za rokav, toda mladi arovnik ji je roko sunkovito odtegnil, da je ni mogla ve dosei. "Po va em mnenju je torej Cedric umrl kar tako, sluajno?" je vpra al z drhteim glasom. Vsi tudentje so zajeli sapo, kajti razen Rona in Hermione ga ni e nihe sli al

govoriti o tem, kaj se je zgodilo zadnjega veera Tri olskega turnirja. eljno so se ozirali od njega do profesorice, ki je dvignila pogled in je zdaj zrla vanj, ne da bi se ji na obrazu risala vsaj sled la nega nasme ka. "Cedricova smrt je bila tragina nesrea," je dejala hladno. "Ne, umorjen je bil," jo je zavrnil, eprav je dobro util, kako se trese; o tem je bil pripravljen praviti le redkim, nikakor pa trideseterici so olcev, ki je napenj ala u esa. "Mrlakenstein ga je ubil in vi to veste." Obraz Kalvare Temyne je bil povsem brezizrazen in Harry je za trenutek e pomislil, da bo zaela vpiti nanj. Toda potem je s svojim najbolj mehkim, sladkim in dekli kim glasom dejala: "Pridi sem, gospodi Potter." Stol je jezno odrinil od sebe in okoli Rona ter Hermione zakorakal vse d o njene mize. util je, kako so olci zadr ujejo sapo, a sam je bil tako besen, da mu je bilo povsem vseeno, kaj ga aka. Profesorica je iz rone torbice potegnila majhen zvitek ro natega pergamenta , ga razgrnila in pomoila pero v rnilnik. Nato je zaela pisati, pri emer se je sklonil a tako nizko nad mizo, da Harry ni mogel prebrati niti ene same besede. V razredu je vladala smrtna ti ina. Temynova je ez pribli no minuto pergament zvila in ga krcnila s palico, da se je njegov rob povsem zlil s spodnjo plastjo ter ga nikakor ne bi mogel razviti. "Odnesi to profesorici McHudurri, dragec," mu je medeno naroila in mu pomolila zvitek. Brez besed ga je vzel, se zasukal na petah in od el. Niti k Ronu in Hermio ni se ni ozrl, vrata pa je za sabo besno zaloputnil. Po hodniku se je nato odpravil naglo, pri emer je sporoilo za McHudurrovo trdno stiskal v dlani, in ko je zavil okoli vo gala, se je zaletel naravnost v poltergeista Zhoprnacka. Mo ic irokih ust je le e na hrbtu lebdel pribli no meter nad tlemi in ongliral z vrsto rnilnikov. "Glej no, to je vendar poblazneli Potter!" se je zlobno zahahljal. Nala je pustil, da sta dva rnilnika padla na tla, se razletela in zamazala stene. Harry se je rnilu skokoma izmaknil in zagodel: "Ne te i, Zhoprnack!" "Uuu, bebo je besen," seveda ni odnehal poltergeist in se pognal za mlad im arovnikom, ki je odkorakal naprej po hodniku. "Kaj te mui tokrat, moj prizadeti prijatelj? Sli i nenavadne glasove? Ima privide? Ali pa te morda mui... preganjavica?" "Pusti me PRI MIRU!" je zavpil Harry in stekel navzdol po najbli jem stopn i u. Toda Zhoprnack je s hrbtom legel na ograjo, zdrsnil po njej za fantom, i n ko ga je dohitel, je zapel: Mnogi svarijo: ,Gre z mulcem navzdol!' spet drugi trdijo: ,Pomaga mu kol!' a jaz le skomignem: ,Fant je pa vol.'

"ZAPRI E GOBEC!" Vrata levo od Harryja so se jadrno odprla in iz kabineta je razdra eno pogledala McHudurrova. "Kaj pa tuli , Potter?!" je revsknila, kajti Zhoprnack jo je seveda pravoas no popihal in profesorica ga sploh ni videla. "In zakaj nisi pri pouku?" "K vam me je poslala," je togo odvrnil Harry. "Poslala? Kdo?" Pomolil ji je sporoilo Kalvare Temyne. McHudurrova je segla po njem, se namr ila in ga z udarcem palice razprla, nato pa zaela brati. Oi za pravokotnimi oali so ji vigale od leve proti desni in ob vsaki vrstici so se ji bolj priprle. "Stopi noter, Potter." Sledil ji je v kabinet. Vrata so se za njim samodejno zaprla. "No?" je rekla. "Je to res?" "Kaj, e je res?" je vpra al Harry precej bolj osorno, kot je nameraval, in zato je hitro dodal: "Pojma nimam, kaj je napisala." "Si vpil na profesorico Temyno ali nisi?" "Sem," je priznal. "In rekel, da la e?" "V bistvu." "Torej si res rekel tudi, da se je vrnil Tisti, Ki Ga Ne Smemo Imenovati ?" "Ja." McHudurrova je sedla, pri emer je e naprej pozorno zrla vanj. Nato je rekl a: "Vzemi kak en pi kot, Potter." "Vzamem naj... Prosim?" "Vzemi kak en pi kot," je nepotrpe ljivo ponovila in pomignila na ploevinasto katlo s karirastim vzorcem, ki je stala vrh kupa knjig. "Pa sedi e." Harry je bil enkrat e preprian, da ga bo profesorica dala iz ko e, pa s tem ni bilo ni - prej nji je namesto tega postal lan gryfondomske ekipe quidditcha. Zdaj ni bil ni manj zmeden kot takrat in sedel je na stol nasproti McHudurrove ter me ikaje segel po enem izmed medenih kolakov. Profesorica je odlo ila sporoilo Temynove in se zelo resno zazrla vanj. "Potter, bodi vendar previden." Harry je pogoltnil kolaek in zazijal vanjo. Njen glas nikakor ni bil tak en , kakr nega je bil vajen - ivahen, odloen in strog. Ne, bil je tih, zaskrbljen in na n eki nain veliko bolj love ki kot obiajno. "Kaj bi tistih nekaj tok ali celo kazen; za tak no vedenje v razredu Kalvar e Temyne bi lahko plaal neskonno vi jo ceno." "Kako to...?" "Vklopi vendar mo gane, Potter!" je revsknila McHudurrova, katere glas je hipoma spet postal tak en, kakr nega je bil Harry vajen. "Saj ve , kje je delala prej! Torej ti je tudi jasno, komu o vsem poroa!" Oglasil se je zvonec, ki je oznanil konec zadnje ure. Iznad njiju in od vsepovsod se je razlegel topot stotin tudentov, ki so se zganili kakor reda razburjenih slonov. "Tu pi e, da bo moral za kazen isto vse veere do konca tedna, zaen i z jutri njim dnem, pre iveti pri njej," je povedala McHudurrova, ki se je spet zazrla v sporoilo.

"Do konca tedna!" je zgro eno ponovil Harry. "Ampak, profesorica, ne bi mogli...?" "Ne," ga je gladko zavrnila. "e pa..." "Tvoja uiteljica je in pravico te ima kaznovati. Jutri zveer se bo ob petih popoldne prvi zglasil pri njej in zapomni si: pazi, kaj zine vprio Kalvare Temyne!" "Pa saj nisem lagal!" je ogoreno ugovarjal Harry. "Mrlakenstein se je vrn il, veste, da se je! Tudi profesor Dumbledore ve..." "Potter!" ga je prekinila profesorica in si jezno popravila oala (ob copr nikovem imenu se je vsa zdrznila). "Misli , da gre za to, kdo govori resnico in kdo la e? Ne ! Za to gre, da se mora lepo potuhniti in se malo obrzdati!" Vstala je, nosnice so ji plale in ustnice je imela neizmerno tanke. Toda vstal je tudi Harry in profesorica se je namrdnila, nato pa mu je razdra eno pomolila ploevinasto katlo: "Vzemi e en pi kot!" "Ne, hvala," je hladno odklonil mladi arovnik. "Ne bodi vendar trapast, Potter!" je revsknila. Ubogal jo je. "Hvala," je zagodrnjal. "Si njen govor na zaetku olskega leta sploh poslu al?" "Ja," je prikimal Harry. "Rekla je... da bo napredek prepovedala oziroma ... No, vse tisto je pomenilo, da se hoe Ministrstvo za aranje vme avati v to, kaj ponemo na Bradaviarki!" Profesorica ga je nekaj trenutkov pozorno opazovala, nato pa je posmrkni la, zakorakala okoli mize in mu odprla vrata. "No, veseli me, da poslu a vsaj Grangerjevo," je rekla in mu pomignila, naj e odide. Trinajsto poglavje Kalvarina kazen Tistega veera Harryju med obedom v Veliki dvorani ni bilo prijetno. Resda so se novice po oli vedno irile naglo, a pripoved o tem, kako sta si s Temynovo skoila v lase, je potovala od ust do ust s svetlobno hitrostjo. Komaj je sedel me d Rona in Hermiono, je mladi arovnik takoj zasli al, kako se vse naokrog epetaje pogovarjajo o njem. Najbolj udno pri tem se mu je zdelo, da je so olcem isto vseeno, e sli i, kaj govorijo o njem. e ve - bilo je, kot bi upali, da se bo razjezil , zael vpiti tudi nanje in bodo tako iz prve roke izvedeli njegovo zgodbo. "Menda je videl, kako so umorili Cedrica..." "Rekel je, da se je dvobojeval s Saj Ve Kom..." "Ja, itak da se je!" "Ah, daj nehaj!" "Kako pa ta naklada!" "Ne morem razumeti," je skozi stisnjene zobe zagodel Harry in odlo il prib or (roke so se mu tako tresle, da ga preprosto ni mogel dr ati), "zakaj so temu verje

li pred dvema mesecema, ko jim je taisto povedal Dumbledore..." "Saj ravno za to gre, Harry. Po mojem niso," je mrkogledo menila Hermion a. "Oh, tukaj je res nevzdr no. Pridita, gremo." Vilice in no je besno tre ila na mizo, Ron pa se je hrepenee ozrl h kro niku pred sabo, na katerega si je ravno nalo il jabolno pito, a nato vseeno sledil prijateljiinemu zgledu. So olci so zijali za trojico vse do vrat Velike dvorane. "Kako to misli , da niso verjeli Dumbledorju?" je Harry vpra al Hermiono, ko so se povzpeli v prvo nadstropje. "Glej, saj ne ve , kako je bilo po tistem, ko si pri el iz labirinta," je ti ho pojasnila. "Le al si tam, oklepal si se roke mrtvega Cedrica... Nihe izmed nas ni videl, kaj se je zgodilo pred tem. Dumbledorju smo morali verjeti na besedo, da se je Saj Ve Kdo vrnil in ubil Cedrica, ti pa si mu u el." "Ampak vse to je res!" je mladi arovnik povzdignil glas. "Jaz to e vem, Harry, zato se ti name res ni treba usajati," je utrujeno rekla. "Samo to sem hotela povedati, da so se poitnice zaele, e preden je trdobune em prikapljalo, kaj se je pravzaprav zgodilo. In doma so potem seveda lahko dva meseca brali, da se tebi me a, Dumbledore pa je senilen!" e vedno je de evalo in po praznih hodnikih so se vraali v gryfondomski stolp. Harry se je poutil, kot bi prvi dan novega olskega leta trajal cel teden, a pred spanjem je moral napisati e celo goro domae naloge. Nad desnim oesom mu je zaelo topo kljuvati. Takrat so e zavili na hodnik s sliko debele gospe in skozi od de ja sprano okno se je ozrl na temani park. Hagridova koa je e vedno samevala. "Gnuslavija huronastica," je rekla Hermiona, e preden je debela gospa od njih sploh zahtevala geslo, in njen portret se je zasukal stran od luknje. Gryfondomska dnevna soba je samevala, saj so bili drugi tudentje e na veerji. Pod enim izmed stolov je dremal Krivo ap, ki jih je zdaj glasno predo stopil pozdravit, in ko je trojica zasedla svoje najljub e naslanjae ob kaminu, je Hermion i lahkotno skoil v naroje. Tam se je zvil v klobi, da je bil kakor kosmata rumena blazina, Harry pa se je izrpano zazrl v plamene. "Kako je Dumbledore lahko to dopustil?!" je nenadoma glasno vzkliknila m lada arovnica, da sta se fanta zdrznila, Krivo ap pa ji je skoil iz naroja in jo u aljeno premeril. A Hermiona se za to ni zmenila, temve je z rokami vekrat zapored besno udarila po roajih svojega naslanjaa, da je izmed ivov pogledala ima. "Zakaj tisti grozljivi enski dovoli, da nas ui?! In to prav v petem letnik u, tik pred malo maturo!" "No ja, nobeden izmed uiteljev za obrambo ni bil ravno izjemen," je skomi gnil Harry. "Saj ve , kako je. Hagrid nam je e v drugem letniku povedal, da nobeden noe te slu be, ker naj bi bila zakleta." "To e. Ampak letos je ravnatelj za profesorja obrambe zaposlil baburo, ki nam sploh ne bo pustila arati! Saj je nora!" "Kaj nora, isto navaden picelj je," je temano dostavil Ron. "Se spomnita, kako nas je nagovarjala, naj ji pridemo povedat, e nam bo kdo rekel, da se je Saj Vesta Kdo vrnil?"

"Seveda je tu, da bi vohunila za nami, to je oitno," je revsknila nanj He rmiona. "Menda ne bo rekel, da se ti je to posvetilo ele zdaj?" "Samo ne prikajta se, lepo vaju prosim," je utrujeno posegel vmes Harry, ko je Ron odprl usta; da bi ji povedal svoje. "Se ne bi mogli preprosto... Napi imo nalogo, enkrat jo bomo morali..." Stopili so po torbe, ki so jih pustili v kotu, in se vrnili k stolom ob kaminu. So olci so se zdaj e zaeli vraati od veerje. Harry je pazil, da je bil z obrazom obrnjen stran od vhoda v dom, a je kljub temu util, kako zijajo vanj. "Bi se najprej lotili naloge za napoje?" je predlagal Ron in pero e pomoil v rnilnik. "Lastnosti... me evega kamna... in njegova... uporabna vrednost..." je zamrmral in na vrh pergamenta zapisal naslov naloge. "Tako." Naslov je e podrtal, potem pa dvignil pogled in se priakujoe zazrl v Hermiono. "No, kak ne lastnosti ima me ev kamen?" Toda prijateljica ga sploh ni sli ala. emela je proti nasprotni steni prosto ra, ob kateri so stali Fred, George in Lee Jordan, pred njimi pa je sedela grua nedol n ih prvo olcev. Ti so vsi po vrsti veili nekaj iz papirnate vreke, ki jo je Fred dr al v desnici. "Zdaj sta la pa predale!" je zagodla, vstala in se besno obrnila k Ronu. "Pridi!" "Em... Prosim?" se je delal neumnega rdeelasec, ki se je prav oitno posku al izogniti sooenju z bratoma. "Oh, Hermiona, no... Zaradi tega, ker delita sladkarije, ju res ne moreva nadreti." "Dobro ve , za kak ne sladkarije gre! Za tiste krvavonosne karamele... ali bruha ke biskvitke ali pa..." "Omedlevine oblizke?" je Harry tiho uganil pravo. Prvo olci so namre eden za drugim cepali, kot bi jih nekdo tre il po glavi z nevidnim kladivom. Nekateri so s stolov preprosto zdrsnili na tla, drugi pa so s e zvrnili prek roajev in glave so jim nemono zabingljale nad tlemi. Gryfondomovci, k i so opazili, kaj se dogaja, so se zgolj smejali. Toda Hermiona se je na eperila in zakorakala naravnost k dvojkoma ter Leeju, ki so natanno opazovali svoje poskusne zajke. Ron se je nekoliko dvignil s stola, trenutek ali dva neodlono tuhtal, kaj naj stori, in konno zamrmral: "To bo lahko uredila tudi sama." Nato je sedel nazaj in se napravil majhnega, kolikor mu je to dopu al njego v razpotegnjeni skelet. Hermiona se je takrat e ustavila pred dvojkoma. "To je pa preve!" ju je nadrla, toda onadva sta se samo milo in nekoliko preseneeno ozrla k njej. "Ja, prav ima ," je prikimal George, "tale odmerek je za te mrlje nekoliko prevelik." " e zjutraj sem vama povedala," se ni pustila zmesti odlona predstavnica, " da vajinih neumnosti ne moreta preizku ati na tudentih!" "Saj sva jim plaala!" se je u aljeno uprl Fred. "Briga me! Kaj, e se komu kaj zgodi?!" "Neumnost," se je namrdnil drugi dvojek. "Pomiri se, Hermiona, ni jim ni," jo je preprieval Lee, ki je hodil od ene ga

novinca do drugega in jim v zevajoa usta vtikal rumene bonbone. "Ja, glej, e prihajajo k sebi," je rekel George. Nekaj prvo olcev se je res poasi dramilo. Ko so se zavedli, da le ijo na tleh oziroma visijo prek stola, so bili nemalo preseneeni; dvojka jih oitno nista posvarila, kaj se bo z njimi zgodilo. "Kako se pouti ?" je George prijazno vpra al majhno temnolaso deklico, ki mu je le ala pred nogami. "V-V redu," je zmedeno zajecljala. "Izvrstno!" je sreno vzkliknil Fred, toda Hermiona mu je v naslednjem hip u vreko z oblizki e iztrgala iz rok. "Niti najmanj ni izvrstno!" "Seveda je, saj so vendar ivi," jo je jezno zavrnil dvojek. "Tega ne moreta poeti! Kaj, e bi kdo padel v komo?!" "Nobeden ne bo padel v komo. Oblizke sva e preskusila na sebi in zdaj sam o posku ava ugotoviti, e res uinkujejo na vse enako..." "e s tem ne bosta nehala, vaju bom..." "Kaznovala?" jo je dopolnil Fred, kot bi hotel rei, naj kar poskusi. "Bova morala stokrat napisati, da tega ne bova storila nikdar ve?" se ji je posmehnil George. Vsi, ki so opazovali spopad, so se zasmejali, Hermiona pa se je povsem vzravnala in priprla oi. Zdelo se je, da ji lasje kar prasketajo, tako naelektren i so bili. "Ne," ju je zavrnila s tresoim glasom. "Bom pa pisala vajini mami." George je zgro eno zajel sapo in se za korak umaknil. "Tega ne bi storila," je dahnil. "O, pa bi!" mu je srdito zagotovila. "e hoeta te neumnosti jesti sama, vam a tega ne morem prepreiti, a prvo olcev ne bosta zastrupljala z njimi!" Dvojka sta zijala v Hermiono, kot bi vanju udarila strela. Bilo je jasno, da se jima zdi njena gro nja naravnost nizkotna. Toda predstavnica ju je e enkrat svaree premerila, nato pa vreko z oblizki porinila Fredu v roke in z visoko dvignjeno gl avo zakorakala nazaj h kaminu. Ron se je tako prihulil k stolu, da je bil njegov nos le za malenkost vi j e od kolen. "Hvala, da si me podprl," mu je jedko zabrusila. "Saj si izvrstno opravila tudi brez mene," je zamomljal. Hermiona se je namrdnila, se nato zazrla v svoj prazni pergament in ez ne kaj sekund nataknjeno izjavila: "Oh, zdaj se ne morem ve zbrati! Ni, kar spat grem." Odprla je torbo in Harry je mislil, da bo vanjo spravila svoje knjige. T oda namesto tega je iz nje potegnila tri volnene zadev ine udnih oblik, jih previdno odlo ila na mizico ob kaminu in prekrila z nekaj zmekanimi pergamenti ter zlomljenim peresom. Konno se je za korak umaknila od mizice in si zadovoljno ogledala nenavadni kupek na njej. "Kaj pa pone ?" se je zaudil Ron, ki je zrl vanjo, kot bi se bal za njeno du evno zdravje. "To so kape za hi ne vilince," je odrezavo pojasnila in pospravila knjige v torbo. "Prek poletja sem jih napletla. lo mi je zelo poasi, saj si nisem mogla pomagati s arovnijo. Ampak zdaj jih bom lahko izdelala e celo vrsto." "Hi nim vilincem si nastavila volnene kape," je poasi rekel Ron, "in jih pr

ekrila s smetmi?" "Ja," je kljubovalno pritrdila in si torbo zavihtela prek ramen. "akaj, to pa ne gre!" se je razjezil Ron. "Rada bi jih prevarala, da bi n e vede zgrabili kos oblaila! Osvobodila jih bo , eprav si tega sploh ne elijo!" "Seveda si," je nemudoma odvrnila, "in glej, da se kap ne dotakne !" Zasukala se je na petah in od la. Ron je poakal, da je izginila skozi vrata na stopni e, ki so vodila proti dekli kim spalnicam, nato pa je z volnenih poktival odstranil odpadke. "Vsaj vidijo naj, kaj bodo zgrabili," je odlono dejal in nato zvil pergam ent, na katerega je napisal naslov naloge za napoje. "S tem se brez Hermione nima smisla truditi, saj o me evem kamnu nimam pojma. Pa ti?" Harry je zmajal z glavo, pri emer je zautil, da mu nad oesom kljuva vse moneje. Pomislil je na dolgi esej o vojnah med velikani, ki naj bi ga napisal za zgodovino, in v elu ga je zabolelo samo e moneje. Dobro je sicer vedel, da bo zjutraj ob aloval, ker naloge ni napisal zveer, a je knjige vseeno pospravil v torb o. "Tudi jaz grem spat." Na poti k stopni u fantovskih spalnic je el mimo Seamusa, vendar ga ni niti pogledal. Za trenutek je imel sicer obutek, da je so olec odprl usta, ker mu je hot el nekaj rei, toda mladi arovnik je zato samo e pospe il korak. Jutro naslednjega dne je bilo prav tako sivo in de evno kot prej nje, za Hagridom pa pri zajtrku e vedno ni bilo sledu. "Ampak danes vsaj nimamo Rawsa," je samega sebe hrabril Ron. Hermiona je na iroko zazehala in si nalila skodelico kave. Zdelo se je, d a jo je nekaj spravilo v dobro voljo, in ko jo je Ron vpra al, zakaj se neprestano nasmiha , je rekla: "Kape so izginile. Oitno bi bili vilinci vseeno radi svobodni." "Ne bi rekel," jo je ostro zavrnil. "Tiste tvoje pletenine verjetno splo h ne tejejo za oblailo. Vsaj meni so se bolj kot kapam zdele podobne volnenim revom." Hermiona je bila tako u aljena, da z njim ni govorila celo dopoldne. Dvojni uri urokov sta sledili dve uri spreminjanja oblike. Tako Colibri kot McHudurrova sta prvih petnajst minut porabila za to, da sta tudentom vbijala v glavo, kako pomembna je mala matura. "Zapomniti si morate, da ti izpiti za vrsto let zapeatijo va o usodo!" jim je cvile pridigal Colibri, kot obiajno stoje vrh kupa knjig, da je sploh lahko videl p rek katedra. "e e niste resno razmislili, kaj bi radi poeli po konanem olanju, je zdaj zadnji as, da to storite. Pri urah urokov pa bomo vsekakor trdo delali na tem, da bi na izpitih vsi po vrsti po eli priznanje, ki vam gre!" Zatem so ve kot uro ponavljali osnovne priklice, za katere je bil profeso r preprian, da jih akajo pri mali maturi, predavanje pa je tistega dne zaokro il z zahtevno domao nalogo, kakr ne jim ni nalo il e nikdar. Prav tako, e ne e huje, je bilo pri spreminjanju oblike. "e se ne boste trdo uili in vztrajno vadili," jim je strogo dopovedovala McHudurrova, "male mature ne boste izdelali. Sicer pa ne vidim razloga, zakaj ne

bi isto vsi v tem razredu opravili izpita iz spreminjanja oblike, e si boste le vzeli as za tudij." Ko je Neville ob teh besedah malodu no zavzdihnil, pa je dodala: "To velja tudi zate, Velerit. Bodi vendar malo bolj preprian vase, pa bo l o. Tako. Danes bomo zaeli z radirnim urokom. Ta je resda precej la ji od njemu nasprotnega, kreacijskega, ki se ga veina tudentov loti ele tik pred koncem tudija, toda vseeno spada med najzahtevnej e oblike magije izmed vseh, na katere lahko raunate pri mali maturi." Imela je seveda prav; Harryju se je zdel radirni urok obupno zapleten. P ol a, na katerih sta vadila, tudi ob koncu ure e nista izginila (rdeelasec je sicer meni l, da je njegov postal nekoliko bled). Toda Hermioni je lo veliko bolje od njiju. Svoje ga je uspela radirniti e v tretjem poskusu, s imer je Gryfondomu prislu ila deset tok, poleg tega pa se je s tem tudi izognila nalogi - vsem ostalim je profesorica nar oila, naj zveer po teno vadijo nove uroke, da jim bodo li pri naslednji uri bolje od rok. Harryja in Rona je sprio obilice domae naloge zdaj e zaela grabiti panika ter sta odmor za kosilo pre ivela v knji nici. Brskala sta za lastnostmi me evega kamna, pri emer se jima Hermiona ni pridru ila, saj je bila zaradi Ronove opazke v zvezi s kapami e vedno jezna. ez dan se je shladilo in tudi pihati je zaelo moneje, de pa se je vendarle unesel; ko sta se fanta po trati spustila proti Hagridovi koi na robu Prepovedane ga gozda, sta na obrazu le sem ter tja zautila kak no de no kapljo. Tcherwiwa-Dyla jih je e akala pred Hagridovo koo in stala je pred dolgo mizo preproste izdelave, na kateri so le ale nekak ne veje. Ko sta prijatelja pristopila h grui so olcev okoli profesorice, sta za sabo zasli ala glasen smeh. Obrnila sta se in zagledala Dreca Malfoya, ki se jima je bl i al v spremstvu svoje dru ine. Oitno je pravkar rekel nekaj izjemno sme nega, kajti Crabbe, Goyle, Gatka in ostali so se zaniljivo hihitali. Glede na to, kako so se pri tem neprestano ozirali k Harryju, je ta brez te av uganil, o kom so govorili. "Smo vsi?" je glasno vpra ala uiteljica, ko so se Gryfondomovci in Spolzgadovci konno nakapljali k uri. "Izvrstno, zanimo! Kdo mi ve povedati, kako imenujemo ta bitja?" Z glavo je pomignila na vejevje za sabo in Hermionina roka je nemudoma vignila v zrak. Dreco jo je za hrbtom opona al: privzdignil je zgornjo ustnico, da sta se mu izpod nje prikazala sekalca, in zael z dvignjeno roko skakljati na mestu, k ot da ga bo kar razneslo, e ne bo takoj odgovoril na vpra anje. Gatka se je glasno zahihitala, toda njen smeh se je v hipu prelevil v prepla en krik, kajti vejevje s e je nenadoma pognalo z mize. Tako se je izkazalo, da gre v resnici za vrsto majhnih, krateljcem podobnih bitij iz lesa. Vsa so imela grave roke in noge, dva vejicam podobna prsta na koncu dlani, pa tudi sme no plosk obraz, hrapav kakor lubje, s katerega se je lesketal par temnorjavih oes. "Oooooo!" sta oarano izdavili Parvati in Lavender ter Harryja s tem mono razdra ili. "Saj si bo kdo e mislil, da pri Hagridu niso videli niti enega zanimivega bitja!" je zagodel Ronu. "Dobro, tubobube so bile res nekoliko nadle ne, toda salamandri i

n hipogrifi niso bili kar tako, za ritotrobe zaribance pa sploh ne bi mogel nihe tr diti, da so bili dolgoasni!" "Ti je, dekleta, ti je!" je profesorica medtem mirila navdu ene uenke. Med paliasta bitja je zdaj nasula za pest neesa, kar je bilo videti kot rj av ri , in leseni loveki so se naglo vrgli na hrano. "Torej: kdo ve, kako jih imenujemo?" je ponovila Tcherwiwa-Dyla. "Grangerjeva?" "Driade," je povedala Hermiona, "oziroma varuhi dreves. Obiajno ivijo na drevju, ki nam daje les za arovni ke palice." "Pet tok za Gryfondom," se ji je nasmehnila profesorica. "Res, to so dria de, in kot je pravilno povedala Grangerjeva, ivijo na drevesih, katerih les potrebujemo za na e palice. Mi ve kdo povedati, kaj jedo?" "Liinke lubadarjev," je nemudoma odvrnila mlada arovnica in takrat se je ele Harryju posvetilo, zakaj zrna rjavega ri a migajo, "pa tudi jajeca barbik in dru gih krateljcev, ki jih le ejo, e se le lahko dokopljejo do njih." "Lepo, lepo, e pet tok. No, vedno, kadar greste po listje ali les drevesa, na katerem prebivajo driade, je zato modro imeti pri sebi kak no pest lubadarjevih lii nk. Z njimi boste ta bitja zamotili ali umirili, kot sem jih prejle jaz. Kajti eprav niso res nevarna, jih je lahko razjeziti, kar pa ni pametno; sami vidite, kako ostri so n jihovi prsti in kot mimogrede vam jih zarinejo v oi. Tako. Zdaj pa se, prosim, postavite okoli mize in zajemite za pest liink. Po trije skupaj si izberite eno izmed driad ter si jo podrobno oglejte. Bitje nato nari ite in na sliki oznaite vse njegove telesne dele. " tudentje so navdu eno stopili k mizi in Harry se je namenoma postavil tik o b profesorico. "Kje pa je Hagrid?" jo je vpra al, ko so drugi e zaeli izbirati driade. "Trenutno je nedosegljiv," je odrezala Tcherwiwa-Dyla tako naglo kot pre j nji, ko orja ki oskrbnik nekaj asa ni predaval nege. Dreco, ki je oitno sli al Harryjevo vpra anje, je porogljivo nasmejan segel mimo njega po najvejem bitju na mizi. "Mogoe je tisti velikanski tor staknil kak no hudo po kodbo," je izjavil tako pridu eno, da ga je lahko sli al le mladi arovnik. "Mogoe jo bo tudi ti, e ne bo nehal gobezdati," je zamrmral Harry. "Potter, enkrat sem te e opozoril na svojo novo priponko in tokrat te zad nji; naslednji ti bo al, e bo takole nespo tljiv," je Malfoy napel prsi, s katerih se mu je lesketala priponka predstavnikov. "Kar se tie Hagrida, pa sem hotel povedati samo tole: mogoe je nos vtaknil v zadeve, ki so zanj prevelike. Saj me razume , kajne?" Nato je odkorakal stran od Harryja in se mu prek ramena e enkrat nesramno zare al. Mladega arovnika je zaskrbelo. Kaj, e zoprni so olec res kaj ve o Hagridu? Ne nazadnje je njegov oe Jedec smrti. Morda novica o oskrbnikovi usodi e ni pri la na uho Redu... Pohitel je okoli mize, k Ronu in Hermioni, ki sta nekoli ko

stran epela v travi. Svojo driado sta poskusila prepriati, da bi vendarle za nekaj asa obmirovala ter bi jo lahko narisala, in tudi mladi arovnik je iz torbe izvleke l kos pergamenta. Toda ko je poenil poleg njiju, jima je takoj epetaje poroal o tem, kar mu je rekel Dreco. "e bi se Hagridu kaj zgodilo, bi Dumbledore to gotovo izvedel prvi," mu j e takoj zagotovila Hermiona. "Pa ne bodi tako zaskrbljen, s tem bo tistega drekca samo e spodbodel; takoj mu bo jasno, da ne vemo, kako je s Hagridom. Res, Harry, za Malfoya se preprosto ne sme zmeniti. Na, primi za trenutek driado, da nari em njen obraz..." "Ja," se je takrat od bli nje grue razlegel Drecov zdolgoaseni glas, "oe se je pred nekaj dnevi pogovarjal s Schushmaarjem, veste. Oitno se je Ministrstvo trdno odloilo, da bo opravilo z vsemi nesposobnimi uitelji na Bradaviarki. Tisti velikanski bebo bo torej moral spokati, pa eprav bi se spet prikazal tu." "Aua!" Harry je driado stisnil tako mono, da bi jo skoraj zlomil, in ma evala se mu je z odlonim zamahom desnice, za katerim sta na dlani mladega arovnika ostali dve globoki praski. Fant je bitje potem seveda spustil, Crabbe in Goyle, ki sta se e tako re ala ob misli, da bodo Hagrida dali na evelj, pa sta se takrat zaela gromko krohotati. Driada jo je namre jadrno ucvrla proti Gozdu in kmalu izginila med drevesnimi koreninami. Hermiona je Harryju posodila robec in ovil si ga je okoli ranjene dlani, toda risbo mu je kljub temu uspelo zamazati s krvjo. Z njo se je razdra eno ubadal, vse dokler se ni prek parka razlegel zvonec, takrat pa jo je zvil in odkorakal na rastlinoslovje. V u esih mu je pri tem e vedno pozvanjal Drecov zaniljivi smeh. "e Hagrida ne bo nehal zmerjati..." je za kripal z zobmi. "Harry, z Drecom se zdaj res ne sme zaplesti. Predstavnik je in lahko bi ti mono zagrenil ivljenje." "In to bi bilo res grozno, kajne, ko je pa moje ivljenje zdaj tako sladko ," jo je zavrnil. Ron se je temu zasmejal, a Hermiona se je le namr ila in skupaj so se poasi odpravili mimo zelenjavnih gredic. Za oblake na nebu se je zdelo, da se ne morej o odloiti, e bi jih zalili ali ne. "Ko bi se Hagrid konno vrnil," je tiho dejal Harry tik pred vrati rastlin jaka in nato Hermioni grozee dodal: "Pa ne reci, da je tale Tcherwiwa-Dyla bolj a uiteljica!" "Niti nisem nameravala," je mirno odvrnila. "Kajti Hagridu ne se e niti do kolen," je odlono zatrdil mladi arovnik, ki s e je dobro zavedal, da je bil pravkar pria olskemu primeru izvrstnega predavanja nege arobnih ivali in mu je to lo zelo na ivce. Vrata rastlinjaka so se takrat odprla in skoznje so se usuli tudentje etrt ega letnika, med katerimi je bila tudi Ginny. " ivijo," jih je veselo pozdravila, ko je la mimo njih. Nekaj trenutkov kasneje se je kot zadnja iz rastlinjaka prikazala Loona Liupka, ki je imela nos zamazan s prstjo, lase pa zvezane v op vrh glave. Ko je opazila Harryja, so se ji izrazite oi samo e bolj razprle in namerila se je naravnost k nj emu.

tevilni njegovi so olci so to opazili in se zazrli proti njima. Loona je e zajela sapo in, ne da bi ga pozdravila, nemudoma izjavila: "Verjamem ti, da se je Tisti, Ki Ga Ne Smemo Imenovati vrnil, verjamem t i, da si se boril z njim in si mu u el!" "Em, lepo," je zmedeno zamrmral Harry, ki je ele takrat opazil, da ji z u e s namesto uhanov bingljata oran ni redkvici. Te sta zdaj oitno zagledali tudi Parvati in Lavender, saj sta se zaeli hih itati, pri emer sta kazali nanjo. "Kar smejta se," je Loona povzdignila glas, misle, da se dekleti smejeta njenim besedam in ne nakitu, "toda Harry nikakor ni prvi, ki mu ne verjamejo. Lj udje so svojas mislili, da blebinih izjemcev in vedrorogih mrikov preprosto ni." "In imeli so prav!" jo je nepotrpe ljivo zavrnila Hermiona. "Blebini izjemc i in vedrorogi mriki vendar ne obstajajo!" Loona jo je zaniljivo premerila in ponosno odkorakala stran, pri emer sta se ji redkvi divje pozibavali z u es. Parvati in Lavender zdaj nista bili ve edini, ki sta rjuli od smeha. "Bi lahko nehala aliti ljudi, ki mi verjamejo? Sama ve , kako malo jih je," je Harry rekel prijateljici, ko so se odpravili k predavanju. "Lepo te prosim, Harry, tako slabo ti pa spet ne gre, da bi se moral dru i ti z njo!" ga je zavrnila. "Ginny mi je na dolgo in iroko razlagala, kak na je. Oitno verjame le v tisto, esar se nikakor ne da dokazati. No, saj to sploh ni udno, e je njen oe urednik tiste... revije." Mladi arovnik je ob tem pomislil na grozljive krilate konje, ki jih je vi del ob elezni ki postaji. Loona mu je takrat vendar zatrdila, da jih lahko vidi tudi ona! Se je zlagala? Ves zaskrbljen se je e zael spra evati, ali z njim morda le ni vse v najlep em redu, takrat pa je k njemu stopil Ernie Macmillan. "Potter, takole ti bom rekel," je dejal na ves glas, da bi ga sli ali tudi drugi. "Nikar ne misli, da ti verjamejo samo udaki. Tudi jaz ti, in to povsem. Moja dru in a je od nekdaj trdno podpirala Dumbledorja in jaz se ji nikakor ne mislim izneveriti. " "Em, ja, najlep a hvala, Ernie," je izdavil Harry. So olec ga je precej presenetil, a tudi razvedril. e res, da je bil Ernie n agnjen k bahavim govorom, toda mladi arovnik je zdaj cenil vsakogar, ki ga je podprl ( e posebej, e mu z u es niso bingljale redkvice). Besede mladega Macmillana so zbrisale nasme ek z obraza Lavender. Ko se je Harry zasukal k prijateljema, pa je mimogrede opazil, kako ga gleda Seamus resda nekako kljubovalno, a vseeno tudi nekoliko zmedeno. Kakor koli, nihe ni bil preseneen, ko je profesorica Ochrowt zaela predavanje z lekcijo o izjemnem pomenu male mature. Harry si je sicer vseeno elel , da jim o tem ne bi pridigali isto vsi uitelji, kajti vedno bolj ga je skrbelo, kak o se bo odrezal na izpitih pred koncem leta. V elodcu ga je tudi zvilo, e je samo pomislil , koliko naloge ga aka, kajti tudi profesorica rastlinoslovja jim je na koncu ure n alo ila

neobiajno veliko naloge. Gryfondomovci so se tako uro in pol kasneje odzibali proti gradu vsi utr ujeni in smrdei po zmajevskih iztrebkih, najljub em gnojilu Ochrowtove, pri emer so bili veinoma povsem tiho; za njimi je bil e en zelo dolg dan. Ker je bil Harry sestradan in naj bi se e ob petih prvi zglasil pri Temyno vi, niti torbe ni odnesel v gryfondomski stolp. Odpravil se je naravnost v Veliko dvorano , kajti nameraval je hitro nekaj vrei vase, da bi la je prenesel tisto, kar mu bo za kazen nalo ila profesorica. Toda komaj je stopil v avlo, e se je prek nje razlegel glasen in jezen klic: "Hej, Potter!" "Kaj pa je zdaj?" je utrujeno zagodel in se ozrl. Nedale stran je zagledal Angelino Johnson, ki je bol ala vanj, kot da bi ga najraje zmlela. "Ti bom e dala kaj pa je zdaj," je groze stopila k njemu in ga s kazalcem jezno dregnila v prsi. "Ti nisem rekla, da mora imeti v petek ob petih as?!" "Kaj?" se je zmedel Harry. "Zakaj pa... Aja, saj res, novega branilca na j bi izbrali!" "No, zdaj se pa spomni!" je zarentaila Angelina. "Jasno in glasno sem ti povedala, da hoem imeti ob sebi celotno ekipo, ker i emo nekoga, ki bo ustrezal vsem njenim lanom! Posebej za to sem rezervirala stadion! Ampak, ne! Ti gre raje k tisti Temynovki!" "Da grem raje k Temynovki?! Si nora?!" je osuplo ugovarjal Harry. "Moram k njej. Za kazen, ker sem po pravici povedal, da se je Saj Ve Kdo vrnil!" "Torej jo takoj lepo prosi, da te v petek spusti na stadion!" mu je besn o zabiala Angelina. "Briga me, kako jo bo pripravil do tega! Zaradi mene ji reci, da Saj Ve Kdo sploh ne obstaja, samo glej, da bo pri el!" Zasukala se je na petah in odbesnela po svoje. "Vesta kaj?" se je Harry obrnil k prijateljema, s katerima se je nato od pravil v Veliko dvorano. "Po mojem bi bilo pametno pri Oliverjevem klubu poizvedeti, e ga je med treningom pobralo. Zdi se mi namre, da se je njegov duh naselil v Angelininem telesu." "Misli , da te bo Temynovka v petek spustila na stadion?" ga je vpra al Ron, ko so sedli za gryfondomsko omizje. "Po mojem raje crkne," je emerno odvrnil mladi arovnik in si na kro nik natresel jagnjejih zarebrnic. "Ampak prosil jo bom vseeno. Rekel ji bom, da bi namesto v petek pri el naslednji teden, dvakrat, e hoe..." Nekaj asa je zami ljeno mlel, nato pa dodal: "Upam, da mi danes ne bo treba biti predolgo pri njej. Se zavedata, da moramo napisati tri eseje in za Colibrija ponoviti osnovne priklice, naju z Rono m pa potem akajo e radirni uroki za McHudurrovo ter butasti sanjski dnevnik za Trelawneyjevo. Aja, sam moram tudi dokonati skico driade!" Ron je zajeal in se iz neznanega razloga zazrl v strop. "In vrh vsega bo e de evalo!" je zamrmral. "Kak no zvezo pa ima to z nalogo?" ga je privzdignjenih obrvi vpra ala Hermiona. "Nobene, nobene," ji je takoj odvrnil rdeelasec, ki je nekoliko zardel. Pet do petih se je Harry poslovil od njiju in se odpravil v kabinet Kalv are

Temyne, ki se je nahajal v tretjem nadstropju. Ko je potrkal na njegova vrata, m u je sladko zaklicala: "Kar naprej." Previdno je vstopil in se razgledal po kabinetu. Tega je videl e vekrat, i n ker so se njegovi lastniki tako pogosto menjavali, je bil vsaki drugaen. V letu, ko ga je zasedal Slatan Sharmer, je bil ves polepljen s smehljajoimi fotografijami njega samega. Za asa profesorja Wulfa si tam vedno naletel na kak no nevarno, a zelo zanimivo bitje, zaprto v kletko ali akvarij. Ko je kabinet pripadal profesorju N errgi oziroma arovniku, ki se je pretvarjal, da je Alastor Nerrga, pa je bil prepoln nenavadnih instrumentov in izdelkov za zaznavanje prestopkov ter zla. Toda zdaj je bil povsem neprepoznaven. Pohi tvo je bilo prekrito ipkastimi pregrinjali in prtii, na katerih so stale vaze posu enim cvetjem, na stenah pa je visela zbirka okrasnih kro nikov. Na vsakem izmed teh je bil narisan ivobarven mucek z drugano pentljo okoli vratu in ti so bili tako po astno ljubki, da je Harry presunjeno zrl vanje, dokler se ni profesorica spet oglasila. "Dober veer, Potter." Mladi arovnik se je zdrznil in se ozrl okoli sebe. Sprva Temynove sploh n i opazil, saj je bila odeta v pla z ro astim vzorcem, ki se je e predobro zlil s prtom na mizi za njo. "Dober veer, profesorica Temyna," je okorelo odvrnil. "Kar sedi," ga je povabila in pokazala na mizico, pregrnjeno s ipkami. Na njej je le al kos pergamenta, ki je oitno akal nanj, poleg mizice pa je s tal stol z visokim naslonjalom. "Em," je izdavil Harry, ne da bi se zganil. "Profesorica... Najprej bi v as rad prosil... za uslugo." Njene okrogle oi so se priprle. "Tako?" "Ja, em... V gryfondomski ekipi sem. V petek naj bi se ob petih zglasil na stadionu, ker bomo preskusili kandidate za novega branilca, in spra eval sem se, e bi kazen za tisti veer... e bi jo lahko prestavila na naslednji... teden..." e preden je stavek povedal do konca, je e vedel, da nima smisla prositi. "O ne," je konno dejala Temynova in se nasmehnila tako na iroko, kot bi po rla e posebej sono muho. "O ne, ne, ne. Kaznovala te bom vendar zato, ker si eli ve pozornosti in zato iri hudobne ter nemarne la i. Tak ne kazni, gospodi Potter, pa nikakor ne moremo nekoliko prilagoditi gre nikovim eljam. Ne, ne, ne. Sem se bo vrnil jutri ob petih, ob isti uri pojutri njem in tudi v petek ter bo kaze n nasploh opravil po vnaprej doloenem nartu. Po mojem je celo dobro, da bo zaradi tega zamudil nekaj, za imer ti bo res al. Tako bo odloitev, ki jo priakujem od tebe, e bolj trdna." Harry je zautil, kako mu je kri bu nila v glavo, in v u esih mu je zaelo glasn o razbijati. Torej iri la i, ker si eli ve pozornosti, kaj?! Profesorica ga je pozorno opazovala, pri emer je glavo nekoliko nagnila vstran. e vedno se je smehljala, kot bi natanko vedela, kaj fant razmi lja, in bi s amo akala, e bo spet zael vpiti. Mladi arovnik se je zato prisilil, da je umaknil pogled , torbo odvrgel ob stol z visokim naslonjalom in sedel. "No, vidi ," je za golela Temynova, "jezico sva e zaela obvladovati, kajne? Zdaj pa se bova odloila, da ne bova nikdar ve lagala, prav?"

Mladi arovnik je e zajel sapo, da bi ji ugovarjal, a se je zadnji hip zadr a l in samo brezizrazno pokimal. "Lepo. In da bi bila odloitev e bolj trdna, jo bova vekrat zapored zapisala ." Harry se je takoj sklonil k torbi, a profesorica je dodala: "Pa ne s tvojim peresom, posodila ti bom svojega. Nekaj isto posebnega je . Izvoli." Podala mu je dolgo in tanko rno pero z nenavadno ostro konico. "No, napi i: Ne bom ve lagal," mu je mehko naroila. "Kolikokrat?" jo je vpra al, kar je zmogel vljudno. "Oh, tolikokrat, da se bo jasno videlo, kako trdna je tvoja odloitev," je sladko odvrnila. "No, kar zani." Stopila je k svoji mizi, sedla in se sklonila nad kup pergamenta; videti je bilo, da gre za eseje, ki jih namerava oceniti. Harry pa je ostro rno pero e pristavil k svojemu listu, ko se je nenadoma spomnil, da mu nekaj manjka. "rnila mi niste dali," je opomnil profesorico. "Saj ga ne bo potreboval," mu je odvrnila, kot bi ji lo na smeh. Harry je konico peresa spet pribli al pergamentu in zapisal: Ne bom ve laga l. Od ostre boleine je zajel sapo. Besede so se izpisale na listu z neim, kar je bilo podobno lesketajoemu se rdeemu rnilu. Toda obenem so se rke zasvetlikale tudi na Harryjevi desnici in v ko o so se mu vrezale, kot bi nanjo pisal s skalpel om. Komaj pa je zazijal v tanko rano, e se je naglo zacelila in je za sabo pustila le povsem gladko ter ibko rdekasto sled. Mladi arovnik se je ozrl k Temynovi. Ta ga je opazovala in njena velika, krastaasta usta so se razpotegnila v nasme ek. "Prosim?" ga je pozvala. "Ni, ni," je tiho zamomljal. Pogled je spet spustil k pergamentu, nanj znova nastavil pero in zapisal Ne bom ve lagal. Na desnici je e v drugo zautil pekoo boleino; zopet so se besede vrezale vanjo in zopet se je rana komaj nekaj sekund kasneje pozdravila. Tak na je bila torej Kalvarina kazen. Harry je stavek znova in znova zapis al na list, pri emer je e prekmalu spoznal, da se z njega ne lesketa rnilo, temve njegova kri, znova in znova so mu besede vrezale v desnico rano, ki se je naglo pozdravila, a spet za arela v trenutku, ko je k pergamentu zopet pristavil pero. Okno kabineta je temnelo, Harry pa profesorice ni vpra al, kdaj bo lahko n ehal pisati, in niti na uro ni pogledal. Vedel je, da Kalvara Temyna samo aka, kdaj se bo zlomil. A tega ne bo doakala, pa e bo moral sedeti za mizico celo no in si bo s tem peresom prerezal roko... "Pridi sem," mu je rekla, ko se mu je zdelo, da so minile e dolge ure. Vstal je. V roki ga je bolee kljuvalo. Toda ko se je ozrl k desnici, je o pazil, da na njej ni videti niti najmanj ega ureza, le ko a je bila mono razdra ena in rdekasta. "Poka i mi jo," je odredila. Roko je izpro il proti njej in zgrabila jo je. Ko se ga je dotaknila s svo jimi debelimi okatimi prsti, s katerih se je lesketala vrsta grdih starih prstanov, se

je prisilil, da ni vzdrhtel. "Jej, jej, sode po temle je tvoja odloitev bolj povr inska, kajne?" se mu je nasmehnila. "Tja, bova pa morala jutri zveer nadaljevati, ni kaj. Zdaj pa le pojd i." Harry je kabinet zapustil brez besed. Hodnik pred njim je bil povsem pra zen in zato je domneval, da je e najmanj polno. Poasi je odkorakal do njegovega kon ca, ko je zavil na naslednjega in je bil preprian, da ga Temynova ne more ve sli ati , pa je stekel. Tistega veera radirnih urokov ni vadil, zapisal ni niti ene same besede sanjskega dnevnika, driade ni narisal do konca in tudi esejev se ni lotil. Nasle dnje jutro se je zato odpovedal zajtrku in je v gryfondomski dnevni nakracal opi s izmi ljenih sanj za vede evanje, ki so ga imeli prvo uro. Na njegovo veliko presen eenje se mu je Ron, ves sku tran in zaspan, pri tem pridru il. "Kako da dnevnika nisi napisal veraj?" ga je vpra al Harry. Ko je mladi arovnik prej njega dne konno pri el v spalnico, je bil rdeelasec e v postelji. Zdaj pa se je divje oziral po dnevni sobi in iskal navdiha ter zraven zamrmral nekaj o tem, da je poel ,druge rei'. Konno se je sklonil nad pergament in nanj zlil nekaj kratkih besed. "To bo moralo zado ati," je dejal. "Napisal sem, da sem sanjal, kako kupuje m nove evlje. Saj to ne pomeni, da bom pojutri njem umrl ali kaj takega?" Harry se je nasmehnil in skupaj sta pohitela v severni stolp. "Kako je bilo pravzaprav veraj pri Temynovki? Kaj ti je nalo ila za kazen?" Mladi arovnik se je za droben trenutek obotavljal, nato pa rekel: "En in isti stavek sem moral prepisovati." "No, potem pa ni bilo tako hudo, kaj?" "Ne," je pritrdil Harry. "Saj res, isto sem pozabil! Te bo v petek spustila na stadion?" "Ne." Ron je soutno zajeal. Tudi ta dan je bil za Harryja naravnost obupen. Ker ni vadil radirnih ur okov, so skoraj vsem li bolje od rok. Kosilu se je moral odpovedati, da je dokonal sliko driade, profesorice McHudurra, Tcherwiwa-Dyla in Grozleva pa so jim nalo il e e ve naloge. Kdaj naj bi jo naredil, mu ni bilo jasno, saj je moral tisti veer sp et k Temynovi. Vrh vsega pa se je pri veerji nanj spet spravila Angelina, in ko j e izvedela, da v petek ne bo mogel priti, je bila skrajno ogorena. "Od igralcev, ki bi radi ostali v ekipi, priakujem," mu je zabrusila, "da jim bo trening pomenil ve od drugih obveznosti." "e gre pa za kazen!" je Harry zavpil za njo, ko je jezno odkorakala "Stok rat raje bi igral quidditch, kot da s tisto staro abo tiim v njenem kabinetu!" "Na sreo samo prepisuje tiste stavke," ga je tola ila Hermiona, ko se je sesedel nazaj za mizo in se zazrl v zrezek s krompirkom, ki mu ni prav ni teknil. "Ta kazen vendar ni tako grozna..." Fant je e odprl usta, a jih je takoj spet zaprl in prikimal. Ni bil povse m preprian, zakaj prijateljema ne pove, kaj v resnici pone pri Kalvari Temyni. Resda mu je bilo jasno, kako zgro eno bi zazijala vanj, e bi se jima zaupal; zaradi njun ega soutja bi mu bilo e huje in bi se te je vsak veer vraal v profesoriin kabinet. Toda obenem se mu je nekako tudi dozdevalo, da se to tie zgolj njega in Temynove, s k atero se morata povsem na samem pomeriti v tem, igava volja je monej a. Torej ji nik akor ne bo dal tega veselja, da bo sli ala, kako se je prito eval nad kaznijo! "Ne morem verjeti, koliko naloge me e aka!" je v tistem alobno zatarnal Ron. "Zakaj pa je nisi naredil veraj?" je skomignila Hermiona. "Saj res, kam s i pravzaprav el?" "Kam sem...? Aja... Malo sem se el sprehodit," se je izmikal rdeelasec. Harry je dobil moan obutek, da trenutno ni edini, ki prijateljema nekaj prikriva.

Drugi veer pri Temynovi je bil prav tako grozen kot prvi. Ko a na Harryjevi desnici je tokrat pordela veliko hitreje in dvomil je, da se mu bo rana lahko e dolgo tako hitro celila. Kmalu se mu bo torej stavek za veno vrezal v roko in pro fesorica bo - morda - konno zadovoljna. Toda kljub tak nim mislim ni niti enkrat bo lee zajel sape in od trenutka, ko je vstopil, pa vse dokler se nista krepko po po lnoi poslovila, je rekel samo ,dober veer' ter ,lahko no'. A z nalogo je bil zdaj v tako obupnem zaostanku, da tistega veera, eprav j e bil na smrt utrujen, ni el naravnost v posteljo. Najprej je zael brskati po knji gah za podatki, ki jih je potreboval za Rawsov esej, in ko ga je dokonal, je bila ura e pol treh. Vedel je, da je njegov opis me evega kamna zgolj malovreden zmazek, a drugae ni lo; e naloge ne bi oddal, bi moral veer za veerom pre ivljati e pri mojstr arobnih napojev. Nato je naglo odgovoril na vpra anja, ki jim jih je za nalogo zas tavila McHudurrova, spesnil za profesorico Tcherwiwo-Dylo nekaj na temo pravilne ga ravnanja z driadami in se konno opotekel spat. V posteljo se je zvrnil kar obl een in niti pokril se ni, temve je nemudoma zaspal. Cel etrtek mu je bilo, kot bi omamljen taval skozi meglice. Tudi Ron je b il videti zaspan, a Harryju se ni niti sanjalo, zakaj. Tretji veer pri Temynovi p a je potekal tako kot prej nja dva, le da mu besede Ne bom ve lagal po dveh urah sp loh niso ve izginile z roke. Vztrajno so se mu lesketale z nje in na mizo je zmez elo celo nekaj kapljic krvi. Ker je njegovo pero za hip prenehalo praskljati po pergamentu, je profesorica dvignila pogled. "Ah," je mehko dejala in stopila okoli mize, da bi si natanko ogledala n jegovo roko. "Lepo. Na svojo odloitev zdaj ne bo pozabil, kajne? No, za danes sva opravila." "Moram jutri vseeno priti?" je vpra al in pobral torbo z levico, saj je bi la desnica vsa razbolena. "O ja," je prikimala in se znova iroko nasmehnila, "vsaj e en veer se bova trudila. Bova videla, morda te besede nate vendarle niso napravile dovolj nega vti sa." Harry nikdar ni pomislil, da bi lahko naletel na uitelja, ki ga bo zasovr a il bolj od Rawsa. Toda ko je korakal proti gryfondomskemu stolpu, si je moral pr iznati, da ima mojster arobnih napojev zdaj monega tekmeca. "Ta babura ni normalna," si je zatrjeval, ko se je vzpenjal po stopni u v sedmo nadstropje. "Naravnost iz pekla je priplezala, ta gnusna, nora, stara... Ron?" Prispel je na podest, zavil na desno in zagledal prijatelja, ki se je z metlo v roki ravno skril za kip Dorceyja Dolgoudega. Ko ga je poklical, se je rdeelasec prestra eno zdrznil in posku al svoj novi istomet 11 skriti za hrbet. "Kaj pa ti tukaj?" ga je vpra al Harry. "Em... ni, ni. Pa ti?" Mladi arovnik ga je namr eno premeril. "Daj no, meni bo pa e povedal! Kaj pone tukaj?" "Tukaj? Em... No, e e mora vedeti, se skrivam pred Fredom in Georgem," je rekel Ron. "Pravkar sta la mimo s celo trumo novincev ob sebi. Gotovo na njih spet presku ata svoje izume. Saj ve , da jih v dnevni sobi zdaj zaradi Hermione ne m oreta..." Govoril je zelo hitro, domala vroino. "Zakaj pa ima s sabo metlo? Menda ne bo rekel, da si priletel sem?" ni odnehal Harry. "Metlo? Aja, seveda, s sabo jo imam, ker... em... No, dobro, povedal ti bom po resnici, samo glej, da se mi ne bo smejal! Mislil sem si... Oh! Zdaj ko im am vsaj solidno metlo, sem si rekel, bi se lahko prijavil za gryfondomskega bran ilca. No, tako. Izvoli. Kar smej se." "Zakaj bi se smejal?" je Harry zmajal z glavo in Ron je preseneeno zame ikal. "To je vendar izvrstna zamisel! Tebe bi dale najraje imel v ekipi! A e ni kdar te nisem videl na poziciji branilca. Ti ustreza?" "No, e kar," je dahnil rdeelasec, saj mu je ob Harryjevem odzivu neznansko

odleglo. "Kadar so Charlie in dvojka med poitnicami vadili, so me vedno prosili, n aj branim obroe." "Torej si danes zveer treniral?" "Na stadionu sem bil vsak veer od torka naprej, ja... Ampak seveda isto sam. Lokle sem posku al zaarati, da bi se zaganjali vame, pa mi ni isto uspelo... Mogoe sem tako ali tako samo zapravljal as," je ivno in zaskrbljeno povedal. "Fred in George bosta crknila od smeha, ko se bom prikazal na stadionu. Odkar se m postal predstavnik, se sploh ne nehata delati norca iz mene." "Ko bi lahko v petek tudi jaz el tja," je zagrenjeno rekel Harry in skupa j sta se odpravila v dnevno sobo. "Ja, to bi bilo res... Ti, kaj pa ima tisto na roki?" Mladi arovnik, ki je torbo e vedno prena al v levici, si je s prosto dlanjo ravno pomel oi. Rano je nato posku al prikriti, a pri tem je imel ravno toliko uspe ha, kot ga je imel Ron s skrivanjem istometa. "Samo malo sem se urezal... To ni ni... Saj ve ..." Toda rdeelasi dolgin ga je zgrabil za laket in si njegovo desnico ogledal pobli e. Temu je sledilo nekaj sekund popolne ti ine, med katerimi je Ron preseneeno zijal v besede, vrezane v ko o. Konno se je namrgodil, kot bi mu postalo slabo, in spustil Harryjevo roko. "Mislil sem, da samo prepisuje neki stavek!" Mladi arovnik se je obotavljal, toda prijatelj mu je ne nazadnje povedal svojo skrivnost, zato mu je po resnici opisal dolge ure, ki jih je pre ivljal v kabinetu Temynove. "Ta coprnica!" je zgro eno izdavil Ron, ko sta se ustavila pred debelo gos po, ki je z glavo, naslonjeno na okvir, mirno dremala. "Saj je bolna! Pojdi vendar k McHudurrovi, povej ji, v kaj te sili!" "Ne," ga je takoj zavrnil Harry. "Temynovki ne bom dal tega veselja, saj bi mislila, da me je zlomila!" "Da te je zlomila?! Misli to kar mirno po reti?!" Mladi arovnik je skomignil in nato dodal: "Po mojem McHudurrina beseda pri njej tako ali tako ne teje kaj dosti." "Pa pojdi k Dumbledorju! Ta ji bo e posvetil! Ja, k njemu pojdi!" "Odpade!" je nemudoma odsekal Harry. "Zakaj?" "Kaj bi ga moril s tem, ko ima pa e toliko skrbi," je odvrnil mladi arovni k. Toda to ni bil pravi razlog, da ni hotel k ravnatelju. Dumbledore vendar ni spregovoril z njim e vse od konca junija! "No, po mojem bi vseeno moral..." je zael Ron, a ga je prekinila debela gospa, ki ju je lep as zaspano opazovala, zdaj pa je izbruhnila: "Mi bosta konno povedala geslo ali naj celo no bedim in akam, da se naklepetata?!" Petkovo jutro je bilo mokro in neprijazno kot vsa prej nja. Komaj je Harry prestopil prag Velike dvorane, e se je samodejno ozrl k mizi profesorjev, a brez upanja, da bo za njo zagledal tudi Hagrida. Tako se je zatem nemudoma posvetil b

olj pereim te avam, torej strahovitim kupom naloge, ki so ga akali, in e zadnji seansi s Temynovo. Tistega dne sta ga dr ali pokonci dve stvari. Neprestano se je bodril, da se mora prebiti samo e skozi nekaj olskih ur, saj v soboto vendar nimajo pouka, obenem pa si je tudi zagotavljal, da okno v kabinetu Kalvare Temyne gleda proti stadionu za quidditch; poslednji veer pri njej bo nedvomno strahoten, toda morda bo imel sreo in bo lahko vsaj od dale spremljal, kako gre Ronu. Ta dva arka upanja sta bila seveda ibka, toda Harry je bil hvale en za vse, kar je vsaj malo razsvetli lo obup, ki je legal nanj kakor plast za plastjo lepljive meglice - tako groznega t edna na Bradaviarki e ni pre ivel. Ko je ob petih potrkal na vrata profesoriinega kabineta, je srno upal, da je to storil res zadnji. Pozvala ga je, naj vstopi, in na mizici s ipkastim pregrinjalom ga je e akal pergament, ob njem pa ostro rno pero. "Saj ve , kaj mora narediti, gospodi Potter," se mu je sladko nasmehnila. Harry je segel po peresu in se ozrl skozi okno. e bi stol lahko pomaknil za nekaj centimetrov v desno... Pretvarjal se je, da bi rad sedel nekoliko bli je miz ici... in uspelo mu je! Zdaj je v daljavi videl celotno gryfondomsko mo tvo, ki je vigalo pre k igri a, medtem ko je ob vzno ju visokih drogov stala grua manj kot desetih postav. Te so oitno akale, da pridejo na vrsto in poskusijo obraniti obroe na drogovih. Toda bile so predale in Harry ni mogel razloiti, katera izmed njih je Ro n. Ne bom ve lagal, je zapisal. Rana na desnici se mu je odprla in spet zaela krvaveti. Ne bom ve lagal. Besede so se mu vrezale globlje, da ga je zoprno emelo in e bolj peklo. Ne bom ve lagal. Kri mu je primezela prek zapestja. Tvegal je e en pogled skozi okno. Kdor koli e je zdaj letal pred obroi, je bil resnino obupen branilec - Katie Bell je v tistih nekaj trenutkih, ki si jih je Ha rry drznil posvetiti preizku nji kandidatov, zadela kar dvakrat. Mladi arovnik je nato sklonil pogled in se zazrl v pergament, s katerega se je lesketala njegova kri. Ne bom ve lagal. Ne bom ve lagal. K stadionu se je ozrl vsaki, kadar se mu je zdelo, da lahko tvega, ko je sli al, da pero Kalvare Temyne vztrajno prasketa ali e se je sklonila k predalom pisalne mize. Tretji branilec sploh ni bil slab, etrti je bil povsem zani, peti pa se je izjemno dobro izmaknil tamfu, a ga je polomil, ko bi z lahkoto obranil obroe. Toda nebo je temnelo in Harry je dvomil, da bo lahko spremljal tudi estega. Ne bom ve lagal. Ne bom ve lagal. Pergament je bil e ves zamazan s kapljicami krvi, ki so mu kanile nanj z roke, in ta ga je zdaj resnino bolela. Ko se je naslednji ozrl skozi okno, se je nad sta

dion spustila tema, in ni ga mogel ve videti. "Pa poglejva, e je tvoja odloitev kaj manj povr inska," je dejal mehki glas Temynove pribli no pol ure kasneje. Stopila je proti njemu in svoje kratke prste e stegnila po njegovi desnic i. Ko ga je prijela, da bi si ogledala, kako so se mu besede vrezale v ko o, pa se je boleina nenadoma silovito razplamtela. A ne v roki, temve v brazgotini na elu in obenem se mu je drobovje nekako... streslo! Desnico ji je silovito potegnil iz prijema, skoil na noge in zazijal vanj o. Pogled mu je mirno vrnila in iroka, ohlapna usta ji je raztegnil nasme ek. "Boli, kajne?" ga je mehko pobarala. Ni ji odgovoril. Srce mu je silovito in naglo bilo. Je s tem merila na n jegovo roko ali je vedela, kako ga je pravkar zatrgalo v brazgotini? "No, mislim, da sva opravila, gospodi Potter. Lahko gre ." Naglo se je sklonil po torbo in, kolikor hitro je mogel, zapustil kabine t. Umiri se, si je dopovedoval, ko je stekel po stopnicah. Umiri se, mogoe s e moti ... "Gnuslavija huronastica!" je zasopel v debelo gospo, ki se mu je takoj umaknila od luknje. Vanj je bu nil neizmeren hrup in naproti mu je sijoega obraza pritekel Ron. Pri tem se je ves polil, saj je v dlani stiskal a o maslenu ka, a tega sploh ni opazi l. "Harry, uspelo mi je, sprejeli so me, na novi branilec sem!" "Kaj? O, super!" je izdavil Harry in se posku al im bolj naravno nasmehniti , medtem ko mu je srce e naprej besno razbijalo v prsih, v krvavei roki pa mu je kljuvalo. "Na, spij kaj," mu je prijatelj v roke porinil steklenico maslenu ka. " e zm eraj ne morem verjeti... Kam pa je izginila Hermiona?" "Tamle je," je povedal Fred, ki je nagnil svojo steklenico in nato pokaz al na naslanja ob kaminu. Hermiona je zadremala v njem in a a, ki jo je stiskala v desnici, se je e nevarno nagibala. "No, ko sem ji povedal za to, je rekla, da je zelo vesela," je dejal Ron , igar nasme ek je ob pogledu na speo prijateljico nekoliko zbledel. "Kar pusti jo spati," je hitro rekel George. Harry je trenutek zatem e opazil, zakaj dvojku ni bilo do tega, da bi jo b udili. Grui novincev, ki so se zbrali okoli njih, se je dobro videlo, da so jim pred kra tkim mono krvaveli nosovi. "Pridi sem, Ron, pomeri Oliverjev pla ," je v tistem z druge strani dnevne sobe zaklicala Katie Bell. "Njegovo ime bi lahko odstranili in pri ili tvojega..." Ko je novopeeni branilec stekel prek prostora, je k Harryju pristopila Angelina. "Oprosti, e sem bila v sredo zveer malo tena, Harry," je rekla z odsekanim glasom. "Tale kapetanska je rahlo naporna. Vasih se mi dozdeva, da bi morali biti do Wooda bolj prijazni." Nagnila je a o in se prek njenega roba namr eno zazrla v Rona. "Glej, vem, da je tvoj najbolj i prijatelj, ampak ravno osupnil me ni," je odkrito povedala. "

Iskreno reeno bi za branilca raje izbrala Vicky Forbisher ali Geofreyja Hooperja. Oba vel iko bolje obvladata metlo, ampak Hooper je stra na reva in kar naprej nekaj stoka, Vic ky pa je vlanjena v vse mogoe neumnosti. Naravnost mi je priznala: e bi se treningi kri ali s Colibrijevim Klubom uroenih, bi raje la k temu butastemu kro ku! Si more misliti?!" Nejeverno je zmajala z glavo, nato pa nadaljevala: "Saj Ron ni zani, ne razumi me narobe. Iz dru ine izvrstnih portnikov je in zato se tudi zana am, da bo na tekmah pokazal ve talenta, kot ga je danes. Samo trdo bo moral trenirati in... Saj res! Prvi smo zmenjeni za jutri ob dveh, glej, da se bo tokrat prikazal! In naredi mi uslugo ter pomagaj Ronu, kolikor mu bo le mogel, prav?" Prikimal je in Angelina je stopila nazaj k Aliciji Spinnet, Harry pa je sedel k Hermioni. Komaj je odlo il torbo, e se je sunkovito zbudila. "O, Harry, ti si... Kako lepo, da so izbrali Rona, kajne?" se je vsa krm e ljava poskusila pogovarjati z njim in je zazehala: "Tako-oo utrujena sem. Veraj sem do enih pletla kape. Po tekoem traku izginjajo!" Zdaj ko je bil mladi arovnik pozoren na to in se je ozrl po dnevni sobi, je v vseh mogoih kotih opazil volnene kape, na pol skrite, da bi jih neprevidni vilinc i lahko po nakljuju zgrabili. "Lepo," je raztreseno prikimal. Imel je obutek, da mora kmalu komu povedati, kaj se mu je zgodilo pri profesorici za obrambo, sicer ga bo razneslo. "Poslu aj, Hermiona," je zato napeto zael, "ko sem bil pri Temynovki in se je dotaknila moje roke..." Prijateljica mu je pozorno prisluhnila. Ko je pripoved dokonal, je poasi r ekla: "Te skrbi, da jo ima Saj Ve Kdo v oblasti, kot je imel Smottana?" "No, ja," je nelagodno skomignil in sti al glas, "mo no bi bilo, kaj pravi ?" "Pa e," se je neprepriano zamislila. "Ampak po mojem je gotovo ne obvladuje na isti nain, kot je Smottana. Zdaj je vendar povsem iv in zato verjetno ne more biti e v telesu nekoga drugega. Res pa bi jo lahko uroil z imperatorjevo kletvijo..." Harryjev pogled je nekoliko razoarano zdrsnil k dvojkoma in Leeju, ki so onglirali s praznimi steklenicami maslenu ka, Hermiona pa je nadaljevala: "Ampak ko ti je lani kljuvalo v brazgotini, se te ni nihe dotaknil. Saj j e Dumbledore takrat rekel, da-te v njej boli, kadar je Saj Ve Kdo jezen, kajne? Mogoe to s Temynovko sploh nima nobene zveze in gre za isto nakljuje - sluajno te je pa zabolelo, ko si bil ravno pri njej." "Temynovka je coprnica," je odlono zatrdil Harry, "in nora je." "Ja, vem, grozna je," je prijateljica po svoje obrnila njegove besede, " ampak, Harry... Mislim, da bi se moral o tem pomeniti z Dumbledorjem." e drugi v dveh dneh so mu svetovali, naj gre k ravnatelju, toda Hermioni j e odgovoril natanko tako kot Ronu. "S tem ga ne bom moril. Saj si sama rekla, da gre najbr za nakljuje. Tudi e z poletje me je vsake toliko malo pokljuvalo in danes zveer je bilo samo nekoliko

huje..." "Harry, Dumbledore bi gotovo hotel izvedeti, da te je nenadoma..." "Saj," je izbruhnil mladi arovnik, preden se je lahko zadr al, "to je pa tu di edino, kar ga v zvezi z mano sploh zanima: moja brazgotina!" "Ne govori tako, saj ve , da to ni res!" "Mislim, da bom raje pisal Siriusu, pa naj on pove, kaj misli..." "O em takem vendar ne sme pisati!" ga je prepla eno posvarila. "Se ne spomni , kako nas je Nerrga opozarjal, naj bomo previdni, kaj pi emo? Tvojo sovo bi prav lahko prestregli!" "Dobro, dobro, mu pa ne bom pisal!" je razdra eno pristal in vstal. "Spat grem. Povej Ronu, da sem bil preve utrujen, bo ?" "Ne, ne, akaj," ga je ustavila. "e gre spat ti, grem lahko tudi jaz. Tu sem samo zato, da ne bi bil Ron u aljen, kajti isto sem izmozgana, do jutri pa bi rada napletla e nekaj kap. Poslu aj, lahko bi mi pomagal, prav zabavno je! Zdaj mi gre pletenje e bolje od rok in tudi cofe znam narediti!" Harry se ji je zazrl v oi, ki so se veselo lesketale, in zato se je potru dil dati vtis, da ga je zamikalo pomagati. "Em... Ne, mislim, da se ti danes ne bom pridru il, hvala," je rekel. "Tol iko imam e naloge... Mogoe jutri." Nato se je hitro odpravil k stopni u fantovskih spalnic, pri emer se ni niti ozrl, saj je vedel, da je Hermiona po teno razoarana. _

tirinajsto poglavje Brat in boter Naslednjega jutra se je Harry izmed vseh v spalnici zbudil prvi. Po pros toru se je poleg oddaljenega ebetanja ptic razlegalo le umirjeno dihanje so olcev in sode po zaspani ti ini ter sve ini blede svetlobe je presodil, da se je pravkar zdanilo. Nekaj asa je preprosto le al na postelji in opazoval, kako se vrtini prah v sonnem arku, ki se je prebil skozi zavese njegovega baldahina. Prvi teden novega semestra se je vlekel, kot bi bil ena sama in neskonna ura zgodovine aranja, toda zdaj... Ah, sobota! Razgrnil je zavese in se tiho oblekel, nato pa iz olske torbe vzel pisaln e potreb ine ter se odpravil v dnevno sobo. Nameril se je naravnost k svojemu najljub emu naslanjau ob zdaj ugaslem ognju, in ko se je udobno namestil vanj ter razgrnil pergament, se je ozrl po prostoru. Zmekani listi, stare prdnikole, prazni kozarci sestavin za arobne napoje, ovitki bonbonov in druge smeti so dnevno sobo ob koncu vsakega dne prekrili kako r plast naplavin, ki jih na pla i pusti plima. Toda zdaj za njimi, tako kot za Hermi oninimi kapami, ni bilo ve sledu. Harry se je spra eval, koliko vilincev je osvobodila, pa e so si tega eleli ali ne, in pri tem odepil rnilnik ter vanj pomoil pero. Tega je nat

o podr al centimeter nad pergamentom, napel mo gane... Toda ez pribli no minuto se je zavedel, da zija v prazno gori e in nima pojma, kaj naj sploh napi e. Zdaj se mu je posvetilo, kako te ko je bilo Ronu in Hermioni poleti, ko st a mu pisala. Siriusu je hotel poroati o vsem, kar se mu je zgodilo v zadnjem tednu in mu zastaviti premnoga vpra anja, ki so ga gala. Toda kako naj se izogne temu, da ne bi izdal kak nega pomembnega podatka ljudem, ki bodo pismo morda prestregli? Nekaj asa je povsem negibno sedel in zrl v kamin. Ko se mu je konno posvetilo, kak en slog pisanja bi lahko ubral, pa je naglo pomoil pero v rnilnik in ga odlono pribli al pergamentu. Dragi Potepin! Upam, da se ima vsaj za silo. Jaz se danes poutim nekoliko bolje, saj je konec tedna, ki je bil sicer naravnost obupen. Za obrambo imamo novo uiteljico, Kalvaro Temyno, in skoraj tako prijazna je kot tvoja mami. Pi em ti, ker se mi je veraj, ko sem pri Temynovki prestajal kazen, zgodilo taisto, o emer sem ti pisal lansko poletje. Vsi pogre amo na ega najvejega prijatelja in upamo, da se kmalu vrne. Lepo prosim, im prej mi odpi i, Harry Pismo je prebral vekrat zapored, pri emer se je posku al postaviti v ko o loveka, s katerim se poznata zgolj be no ali sploh ne. Zdelo se mu je vsaj, da raze n najtesnej ih prijateljev ne bi mogel nihe razbrati, o em - in komu - pi e. Malo manj preprian pa je bil, da bo Sirius razumel, o kom govori v predzadnjem odstavku in mu bo sporoil, kdaj se bo Hagrid po njegovem vrnil. Glede na to, kako kratko je bilo pismo, mu je vzelo zelo veliko asa. Ko g a je dokonal, se je svetloba splazila e prek polovice dnevne sobe in zdaj je zasli al oddaljene zvoke iz spalnic. Pergament je zato naglo, a previdno zvil, splezal sk ozi luknjo za portretom in se odpravil v sovji stolpi. Komaj je napravil nekaj korakov, pa se je tik pred njim iz stene prikaza l Skorajbrezglavi Nick. "Na tvojem mestu bi se temu hodniku izognil," ga je opozoril duh. "Zhopr nack se namerava po aliti s prvim, ki bo pri el mimo Paracelsusovega doprsnega kipa." "Torej mu bo kip zvrnil na glavo?" je vpra al mladi arovnik. "Natanko tako, si more misliti," je z zdolgoasenim glasom pritrdil Nick. " Ah, pomanjkanje domi ljije je od nekaj Zhoprnackova ibka toka. Sicer pa sem se ravno napotil h Krvavemu baronu - ta je edini izmed duhov, ki zmore na ega poltergeista za nekaj asa umiriti... Na snidenje, Harry..." "Adijo," mu je pokimal fant. Namesto da bi zavil na desno, jo je ubral po hodniku na levi in se k Hed wig odpravil po dalj i, a varnej i poti. Ko je korakal mimo oken, skozi katera je lila ar ka

svetloba, je postajal vedno bolj e volje in spomnil se je, da imajo nekoliko kasne je trening. Konno bo spet sedel na Ognjeno strelo in se pognal prek stadiona! V tistem se mu je nekaj podrgnilo ob gle nje in pod sabo je zagledal hi niko vo mako, gospodino Norris. Suhljata be tija umazanosive barve se mu je e nekaj asa motala pod nogami, nato pa ga je oitajoe o inila s svojimi izbuljenimi omi in izginila za kipom Konana Koprneega. "Prav ni nimam za bregom," je zaklical za njo. Dobil je namre zoprn obutek, da ga je la zato it svojemu gospodarju, eprav mu nikakor ni bilo jasno, kaj naj bi zagre il. V sovji stolpi se vendar lahko odpravi! Sonce se je povzpelo e visoko nad obzorje, in ko je vstopil v stolpi, ga j e zaslepila svetloba, ki je lila skozi nezastekljene line; kro ni prostor so kri ali te vilni prameni srebrnkaste lui. Na tramovju pa je poivalo na stotine sov, ki so bile zara di arke jutranje svetlobe nekoliko nemirne in mnoge so se oitno ele pravkar vrnile z nonega lova. S slamo posuta tla so tiho pokljala pod Harryjevimi nogami, saj je stopal prek drobnih ivalskih ko ic, pri emer je stegoval vrat, da bi prej ugledal Hedwig. "A, tamle si!" je vzkliknil, ko jo je opazil tik pod vrhom strehe. "Prid i sem, pismo imam zate." Tiho je zaskovikala, raz irila svoja velika bela krila in mu zajadrala na ramo. "Poslu aj, vem, da na kuverti pi e Potepin," je rekel in ji pomolil pismo, d a ga je lahko poprijela s kljunom, "ampak v resnici je za Siriusa, razume ?" Be no se je sicer spra eval, zakaj ji je to razlo il epetaje, toda sova je v tistem e pome iknila s svojimi jantarnimi omi, kar je pomenilo, da ga razume. "No, varno pot," ji je e za elel in jo odnesel do najbli je line. Na rami je za trenutek zautil nekoliko monej i pritisk njenih nog in e se je odgnala v slepee svetlo nebo. Za njo je zrl, dokler se ni spremenila v drobno rno piko in izginila, potem pa je pogledal k Hagridovi koi. Z line se je hi ko dobro vi delo, a povsem oitno je bilo, da je prazna, kajti zavese na oknih so bile zagrnjene in iz dimnika se ni kadilo. Vrhovi dreves Prepovedanega gozda so se zibali v lahnem vetru. Harry jih je opazoval, u itkarsko zajemal sve i zrak, ki je vel skozi lino in sanjaril o prvem treningu... tedaj pa ga je zagledal. Iznad dreves se je dvignil velik krilat kon j, natanko tak en kot tisti, ki so bili vpre eni v koije. Njegova usnjata krila so bila na iroko razprta, da so spominjala na pterodaktilova in nad gozdom je zajadral kakor nenaravno orja ka ptica ter nato navpik inil nazaj med drevesa. Vse skupaj se je zgodilo tako hitro, da Harry zdaj ni bil ve preprian, e lahko verjame svojim oem, toda srce mu zaradi tega ni razbijalo ni manj divje. V tistem so se za njegovim hrbtom odprla vrata stolpia. Prestra eno se je zdrznil in se naglo zasukal... ter pred sabo zagledal Cho s paketom v roki. " ivijo," jo je samodejno pozdravil. "O, ivijo," mu je zasoplo odvrnila. "Nisem si mislila, da bom tu koga srea la, ko je e tako zgodaj... Komaj pred petimi minutami sem se spomnila, da ima mami danes rojstni dan!" Z glavo je pomignila na zavoj. "Aha," je pokimal Harry. Mo gani so se mu iz neznanega razloga zaskoili. Hotel je rei kaj zabavnega

in zanimivega, toda spomin na krilatega konja je bil e tako sve ... "Lep dan, kajne?" je izdavil in z roko zakrilil proti lini. Bilo je, kot bi se mu drobovje od sramu kar posu ilo. O vremenu govori, sa j to ni res... "Ja," je prikimala Cho in se ozrla za primerno sovo. "Danes bi bilo dobr o malo na metlo. Nosu e cel teden nisem pomolila iz gradu, pa ti?" "Tudi ne," je odkimal. "Saj res, ste Gryfondomovci e izbrali novega branilca?" "Ja," je pritrdil. "Za Rona Weasleyja, mojega prijatelja, smo se odloili. Se ga spomni ?" "Za tistega, ki sovra i Tornade?" se je precej hladno pozanimala. "Pa je z a kaj?" "Ja," je rekel Harry, "mislim, da je. Ampak ko so izbirali kandidate, ji h nisem videl, ker sem moral tiati pri Temynovki." Cho je dvignila pogled. Paket je ele na pol privezala k nogi velikega uka. "Tista Temynovka je grozna," je tiho rekla. "Da te kaznuje samo zato, ke r si po resnici povedal, zakaj... zakaj je umrl. Vsi so izvedeli, kako si se ji postavil po robu. Mora biti pa res pogumen, da nisi bil tiho." Harryjevo drobovje je hipoma vstalo od mrtvih in poutil se je, kot bi zal ebdel nekaj centimetrov nad s sovjimi iztrebki posutimi tlemi. Koga briga zdaj tisti b utasti letei konj! Cho je rekla, da je pogumen! Za trenutek je pomislil, da bi ji pomaga l privezati darilo za njeno mamo in bi ji pri tem kot nehote pokazal ranjeno desni co... A v hipu, ko mu je ta razburljiva misel padla na pamet, so se vrata stolpia spet od prla. Skoznja je sope stopil hi nik Filch. Na njegovih vdrtih, neobritih licih so se risale krlatne lise, s tresoimi eljustmi je hlastaje zajemal zrak in lase je imel v se razmr ene; oitno je pritekel. Gospodina Norris, ki je vstopila tik za njim, pa se mu je zdaj postavila k nogam, se zazrla v sove nad sabo in lano zamijavkala. Od zgor aj se je razleglo nemirno u tenje, kajti ptice so se vse po vrsti na eperile in ena izmed njih je grozee tlesknila s kljunom. "Aha!" je vzkliknil hi nik in se s svojimi ploskimi stopali jezno uprl ob tla, lica pa so mu zatrepetala od besa. "Na u esa mi je pri lo, da namerava poslati naroilo za cel zaboj govnobomb!" Harry je roke prepletel na prsih in se zazrl vanj. "Kdo vam je to rekel?" Cho je pogledovala od njega do hi nika in se namr ila. uk na njeni roki, ki mu je e presedalo, da mora stati na eni sami nogi, ji je v opomin zaskovikal na u ho, a se vseeno ni zmenila zanj. "Kaj te to briga," je samozadovoljno zagodel hi nik. "Lepo mi poka i pismo, ki si ga nameraval poslati, pa mir besedi." Harry si je estital, da si ni obotavljal in je pismo za Siriusa poslal ta koj, nato

pa je rekel: "Ne morem, sova je e odletela." "Odletela?" je ponovil hi nik in obraz se mu je spail od nemoi. "Odletela," je mirno pritrdil mladi arovnik. Filch je togotno odprl usta, nekaj sekund opona al ribe, nazadnje pa oi zap iil v Harryjev pla . "Kako naj vem, da ga nima e vedno pri sebi?" "Ker..." "Jaz sem ga videla, kako ga je poslal," je Cho jezno posegla vmes. Filch se je grozee zasukal k njej. "Videla si ga...?" "Tako je, videla," je odlono ponovila. Temu je sledilo nekaj trenutkov ti ine. Hi nik je jezno bol al v dekle, a ta mu je pogled vraala, dokler se ni zasukal na petah in odracal k vratom. Ko je e segel

po kljuki, pa se je e enkrat obrnil k Harryju. "e govnobombo zavoham samo od dale..." Odzibal se je po stopnicah, gospodina Norris pa se je znova lakomno ozrla k sovam in mu nato sledila. Harry in Cho sta se spogledala. "Hvala," ji je rekel. "Ni za kaj," je prikimala in paket do konca privezala na ukovo nogo, njen obraz pa je dobil ro nat pridih. "Saj nisi naroal govnobomb, kajne?" "Ne." "Le zakaj je mislil, da jih?" se je vpra ala in ptico odnesla k lini. Harry je skomignil. e res, da bi to v druganih okoli inah hotel vedeti tudi o n, toda v tistem trenutku ga ni niti najmanj zanimalo. Iz stolpia sta se spustila sk upaj, na koncu stopni a pa sta se poslovila. Harry je nato od el po svoje in bilo mu je, ko t bi bil neverjetno lahek. Konno se je lahko isto normalno pogovoril z njo in niti enkrat samkrat se ni osramotil... Mora biti pa res pogumen, da nisi bil tiho... C ho je rekla, da je pogumen! Torej ga res ne sovra i, ker je pre ivel... Seveda, Cedric ji je bil bolj v e od njega, to mu je jasno... Ampak e bi jo na ples povabil prej kot Diggory, bi se morda vse skupaj zasukalo isto drugae - ko jo je, ji je bilo res al, da ga je morala zavrniti! "Jutro," je ivahno pozdravil Rona in Hermiono, ko se jima je pridru il ob m izi Gryfondomovcev v Veliki dvorani. "Kaj pa si ti tako dobre volje?" ga je preseneeno premeril rdeelasec. "Emm... ni, samo treninga se veselim," se je veselo zlagal Harry ter k se bi potegnil velik pladenj s peeno slanino in jajci. "A... Saj res..." je rekel Ron. Odlo il je kos prepeenca, ki se mu je posveal do tistega trenutka in napravi l dolg po irek bunega soka, nato pa vpra al: "Ti, poslu aj... Bi la na igri e e malo prej? Toliko, da bi pred treningom, em, malo povadila? Saj ve , da se malo uteem." "Ja, prav," je rade volje pristal mladi arovnik. "Po mojem ne bi smela," ju je resno posvarila Hermiona. " e tako sta v

zaostanku z nalogo..." A premolknila je, kajti prispele so po tne sove in Prero ke novice so ji kot obiajno frfotale naproti, tokrat v kljunu velikega skovirja. Ta je pristal nevarn o blizu sladkornice in ji nemudoma pomolil nogo. Hermiona je v mo njiek na njej vtaknila firi, segla po asopisu in naglo preletela naslovnico, skovir pa je odletel. "Je kaj zanimivega?" jo je vpra al Ron. Harry se je nasmehnil, kajti vedel je, da se prijatelj samo posku a izogni ti prej nji temi pogovora. "Ne," je zavzdihnila, "samo kup en o tem, da se bo poroila basistka skupine Sojenice." Razprla je asopis in izginila za njim. Harry se je predano lotil e ene por cije jajc in slanine, Ron pa se je zazrl skozi visoka okna in se zatopil v misli. "akajta malo," je nenadoma rekla Hermiona. "O, ne... Sirius!" "Kaj se mu je zgodilo?" je vpra al mladi arovnik in tako divje segel po Prero kih novicah, da so se pretrgale na dvoje ter sta s prijateljico zdaj dr ala v roki vsak polovico asopisa. "Ministrstvo za aranje je od zanesljivega vira dobilo namig, da se Sirius Black, razvpiti mno ini morilec... bla, bla, bla... trenutno skriva nekje v Londonu !" je s svoje polovice zaskrbljeno epetaje prebrala Hermiona. "Glavo stavim, da je tisti vir Lucius Malfoy," je tiho, a besno zagodel Harry. "Torej je Siriusa na postaji res prepoznal..." "Kaj?" se je precej bolj glasno zaudil Ron. "Niti omenil mi nisi..." "Psst!" sta ga uti ala prijatelja, mladi arovnik pa se je nato obrnil k Her mioni. "Kaj e pi e?" jo je vpra al. "Ministrstvo svari arovnike, da je Black izjemno nevaren... ubil je trina jst ljudi... pobegnil iz Azkabana... Ni ve novega, samo staro zgodbo o njem obnavljajo," je zakljuila Hermiona. Svojo polovico je odlo ila ter se zazrla v Harryja in Rona. "Zdaj pa ne bo ve smel ven, to je vse," je za epetala. "Sicer pa ga je Dumbledore svaril, naj ne hodi s tabo." Harry se je alostno zazrl v kos Novic, ki ga je iztrgal iz njenega prijem a. Veino strani pred njim je zasedal oglas trgovine Pla i madam Malkin za vse prilo nosti, v kateri so imeli oitno razprodajo. "O!" je nenadoma vzkliknil, odlo il asopis in ga poravnal, da bi si lahko n ekaj prebrala tudi Ron ter Hermiona. "Poglejta tole." "Pla ev imam dovolj," se je zaudil rdeelasec. "Ne," ga je zavrnil Harry. "Tale lanek sem mislil..." Prijatelja sta se sklonila bli je in ga zaela brati. Stolpec z novico, na k atero je pokazal njun prijatelj, je bil dolg manj kot deset centimetrov in umestili so ga isto na dno strani, pa eprav je bil zanimiv e njegov naslov. POSKUS VDORA NA MINISTRSTVO Sturgisa Podmora, starega 38 let, stanujoega v Claphamu, na Negnojevem parku tevilka dve, so poklicali pred Starihosvet. Obto en je bil, da je 31. avgusta

z roparskimi nameni poskusil vdreti na Ministrstvo, pri emer ga je aretiral varnost nik Eric Mallyca. Ta ga je ob enih zjutraj zalotil, kako posku a vlomiti v prostore, v katere imajo dostop le arovniki z najvi jimi pooblastili. Podmore se je branil z molkom in obsodili so ga na estmeseno zaporno kazen v Azkabanu. "Sturgis Podmore?" se je namr il Ron. "To je tisti, ki je videti, kot bi mu glavo prekrili s slamo, kajne? Torej je lan Re..." "Psst, no!" ga je uti ala Hermiona in se prepla eno ozrla. "Za est mesecev ga bodo vrgli v Azkaban!" je osuplo za epetal Harry. "Samo zato, ker je posku al vlomiti!" "Ne bodi trapast, samo zaradi tega e ni dobil tako visoke kazni. Le kaj j e ob enih ponoi v resnici poel na Ministrstvu?" je tiho rekla njegova prijateljica. "Mislita, da ga je tja poslal Red?" ju je vpra al Ron. "akaj malo..." se je takrat spomnil Harry. "Gospod Podmore naj bi nas pri e l pospremit, se spomnita?" Prijatelja sta ga zmedeno pogledala. "Ja, tudi on naj bi el z nami na King's Cross, Nerrga pa je bil zelo neje voljen, ker se sploh ni prikazal. Red ga zadnji dan poitnic torej gotovo ni poslal na Ministrstvo!" "Mogoe pa so mu to podtaknili!" je razburjeno vzkliknil Ron, in ko ga je Hermiona grozee o inila, je naglo sti al glas. "Ne, poslu aj! Ministrstvo je sumilo, da je eden izmed Dumbledorjevih in zato so ga... zvabili tja! Nekaj so si izmislili , kaj jaz vem, kaj, samo da so ga lahko spravili v Azkaban!" Harry in Hermiona sta tiho razmislila o tem. Mlademu arovniku se je zdela prijateljeva razlaga nekam privleena za lase, na Hermiono pa je napravila precej en vtis. "Pravzaprav sploh ne bi bila preseneena, e bi se izkazalo, da je bilo res tako." Zami ljeno se je zazrla v svojo polovico asopisa, ko je Harry odlo il no in vilice, pa je dvignila pogled. "No, kakor koli, mislim, da bo najbolj pametno, e se najprej lotimo eseja o grmiju, ki ima sposobnost samooploditve. Saj vesta, za Ochrowtovo. e nam bo lo, bomo mogoe e pred kosilom lahko zaeli pisati o radirnih urokih za ne ivo tvar..." Harryja je ob misli na domao nalogo, ki ga je akala zgoraj, zvil obutek krivde. Toda nebo je bilo brez enega oblaka, osupljivo modro in e cel teden ni ime l prilo nosti, da bi sedel na Ognjeno strelo... "Pa saj jo bova napisala zveer," je rekel Ron, ko sta se z metlama na ram i spu ala po trati proti stadionu. Toda v u esih so jima e vedno pozvanjala prijateljiina jezna svarila, e da ju bo lenoba stala male mature, in zato je rdeelasec dodal: "Tudi celo nedeljo imava na voljo. Res, Hermiona si da z nalogo preve opravka... Je po tvojem mislila resno, ko je rekla, da je od nje e ne bova prepis ala?" "O, ja," je prikimal Harry. "Ampak ne pozabi, da morava tudi trenirati,

sicer naju bodo nazadnje e vrgli iz ekipe..." "Ja, popolnoma prav ima ," se je Ron goree strinjal z njim. "Sploh pa imava za vse dovolj asa..." Ko sta bila e tik pred stadionom, se je Harry ozrl na desno, kjer so se z ibala temana drevesa Prepovedanega gozda. Nad njimi ni opazil niesar. Nebo je bilo nasploh prazno, le okoli sovjega stolpia je frfotalo nekaj ptic. Ampak saj ima e t ako dovolj skrbi, kaj bi se muil e z leteimi konji, ki mu ni noejo! Ko sta v garderobi odprla omaro, v katero so spravljali oge, je na srhlji ve konje e pozabil. Ron je nato branil obroe, Harry pa se je postavil v vlogo zasledovalca in posku al lokl za loklom spraviti mimo prijatelja. Ta se mu je upir al naravnost izvrstno: prestregel je trietrt og, ki jih je Harry zagnal proti obroem i n dlje ko sta vadila, bolje mu je lo. Po nekaj urah sta se vrnila v grad na kosilo - med katerim jima je Hermi ona dala jasno vedeti, kako neodgovorna sta - in se zatem odpravila nazaj na pravi trening. Ko sta vstopila v garderobo, so bili v njej e vsi lani ekipe, razen Angel ine. "Bo lo, Ron?" ga je vpra al George in mu pome iknil. "Pa e," je skomignil Harryjev prijatelj, ki je na poti k stadionu postaja l vse bolj tih. "Nas bo nauil, kako se zares igra quidditch, Roni?" se mu je pre erno zare al Fred, ki si je prek razmr ene glave potegnil pla . "Daj mi mir," je kamnitega obraza odvrnil Ron in si tudi sam nadel oblail o gryfondomske ekipe. Glede na to, da je tega prej nosil Wood, ki ga je bilo prek ramen precej ve, se mu je nenavadno dobro prilegal. "No, posluh!" je zaklicala Angelina, ki je takrat preobleena pri la iz kapetanove pisarne. "Kar takoj bomo zaeli s treningom. Oitno bomo danes imeli nekaj gledalcev, ampak zanje se preprosto ne zmenite, prav? Alicija in Fred, nes ita zaboj z ogami." Ker je ,gledalce' omenila bolj mimogrede, se je Harryju takoj posvetilo, kdo so. In res: komaj so iz garderobe stopili na igri e, ki se je kopalo v sonnih arkih, so zasli ali posmehljive klice in zbadljivke spolzgadovskega mo tva ter njihovih najvejih privr encev. Vsi skupaj so sedeli sredi prazne tribune in njihovi glasovi so razlono odmevali po stadionu. "Kaj pa je tista strahota, ki jo s sabo prena a Weasley?" je posmehljivo zaklical Dreco. "Menda ne misli leteti na tem gnijoem starem hlodu?" Crabbeju, Goylu in Gatki se je to zdelo neizmerno sme no, Ron pa je e sedel na metlo ter se odgnal od tal. Harry mu je sledil in dobro je videl, da so prija telju u esa zaela rdee areti. "Ne zmeni se zanje," mu je rekel, ko ga je dohitel. "Bomo videli, kdo se bo smejal na tekmi..." "Tako se govori!" ga je pohvalila Angelina, ki je z loklom pod pazduho zakro ila okoli mo tva, nato pa ustavila metlo in zalebdela pred njimi. "No, posluh!

Za ogrevanje bomo zaeli s podajanjem, in to vsa ekipa..." "Hej, Johnsonovka!" je od spodaj zakriala Gatka Garkinson. "Postrizi si vendar e tiste rve, ki ti lezejo iz glave!" Angelina si je kitke, ki so ji padle na obraz, zataknila za u esa in mirno dodala: "Kar razpr ite se, bomo videli, kako nam bo lo." Harry se je ritensko zapeljal na rob igri a in Ron je odletel k obroem na drugi strani. Angelina je lokl zgrabila z desnico, ga sunkovito zaluala Fredu, ki ga je podal Georgu, ta Harryju, mladi arovnik pa ga je vrgel Ronu... in temu je padel i z rok. Spolzgadovci z Malfoyem na elu so se kodo eljno zakrohotali. Novi lan gryfondomske ekipe pa se je naglo pognal za ogo in prestregel jo je tik nad tlemi . Toda pri tem je metlo nekoliko nerodno uravnal nazaj v nebo, da bi skoraj zdrsni l z nje, in ko se je vrnil k soigralcem, je bil rde ko kuhan rak. Harry je opazil, ka ko sta se dvojka spogledala, a zauda nista rekla nobene, za kar jima je bil mladi arovnik zelo hvale en. "Podaj, Ron," mu je zaklicala Angelina, kot da se ni zgodilo ni. Rdea oga je poletela proti Aliciji, pa k Harryju, ki jo je podal Georgu... "Hej, Potter, kako je kaj s tvojo brazgotino?" je zaklical Dreco. "Si pr eprian, da ne bi raje malo legel? V ambulanti nisi bil vendar e cel teden in to je pravi rekord, kajne?" George je vrgel lokl Angelini, ona pa ga je zaluala Harryju, ki tega ni priakoval in zato ga je komaj ujel s konicami prstov. Nato ga je hitro podal Ronu , ki se je sicer pognal za njim, a ga je zgre il, eprav le za nekaj centimetrov. "Daj no, Ron!" je jezno zaklicala Angelina za branilcem, ki je spet vigni l za ogo. "Zberi se vendar!" Ko se je rdeelasi dolgin vrnil k soigralcem, je bilo te ko rei, kdo je bolj rde: on ali lokl. Malfoy in njegovi pa so seveda kar rjuli od smeha. V tretje je Ron ogo ujel in od olaj anja jo je tako silovito podal Katie, d a je ta ni mogla ujeti ter ji tre ila naravnost v obraz. "Oprosti!" je zajeal in se hitro pognal k njej. "Vrni se na svoje mesto, ni ji ni!" je zalajala Angelina. "Ko bo lokl nasl ednji vrgel soigralcu, pa vseeno pazi, da ga ne bo zbil z metle, prav?! Za to imamo tamfa!" Katie se je iz nosa vlila kri, Spolzgadovci pod njimi pa so se krohotali , topotali z nogami in vre e sipali posmehljive pripombe. Dvojka sta skupaj poletela h krvavei soigralki. "Na, tole pojej," ji je naroil Fred, ki je iz epa povlekel nekaj isto majhn ega ter oran nega. "Takoj bo bolje." "Posluh!" je takrat zaklicala Angelina. "Fred, George, pojdita po kije i n tamf! Ron, pred obroe! Harry, ko ti bom rekla, spusti zviz! Ostali bomo seveda z loklom navalili nad branilca!" Mladi arovnik je vignil za dvojkoma po zviz.

"Ron je obupno torast!" je zamrmral George, ko so vsi trije pristali ob z aboju z ogami in ga odprli. "Samo iven je," ga je branil Harry. "Ko sva zjutraj vadila, mu je lo izvrst no." "Mja, upam, da mu bo lo e kdaj," je nejevoljno pripomnil Fred. Dvignili so se nazaj v vi ave in Angelina je zabrlizgala na pi alko. Takrat j e Harry spustil zviz, dvojka pa tamfa in od tistega trenutka dalje se je mladi arovni k komaj zavedal, kaj ponejo drugi. Njegova naloga je bila, da ujame malo zlato ogico s frfotavimi krilci, s imer bi svoji ekipi prislu il sto petdeset tok. To je zahteva lo izjemno hitrost in spretnost, zato je pospe eval, vijugal ter vigal mimo zasledovalcev. Topli jesenski zrak ga je bo al po licih in buanje vetra je udu ilo oddaljene klice Spolzgadovcev... A e prekmalu ga je ustavil vi g pi alke. "Nehajte! Nehajte! NEHAJTE!" je tulila Angelina. "Ron! Samo en obro pokriva !" Harry se je ozrl k prijatelju, ki je lebdel pred desnim obroem in druga d va s tem tako reko prepustil zasledovalcem. "Aja... Pardon." "Ko sledi igri, se kar naprej premika !" ni odnehala Angelina. "Ostani lepo pred srednjim obroem, dokler se odzove na bli ajoega se tolkaa, ali pa kro i okoli vseh treh! Da mi nikdar ve takole neodlono ne zdrsne k levemu ali desnemu! Zaradi tega so ti zabili vse tri zadnje zadetke!" "Pardon," je ponovil Ron in njegov obraz je na ozadju ivomodrega neba arel kakor svetilnik. "Katie, ti pa e nekaj naredi s tem tvojim nosom!" "Vedno huje je!" je poto ila zasledovalka. Harry se je ozrl k Fredu, ki je namr eno brskal po

epu. Iz njega je nazadnje

povlekel nekaj oran nega, zgro eno zazijal v dlan, nato pa se je zaskrbljeno ozrl h Katie. "No, poskusimo znova," se je nekoliko umirila Angelina. Za Spolzgadovce, ki so zaeli prepevati Gryfondomovci so zgube, Gryfondomovci so zgube, se ni menila, toda kljub temu je na metli sedela nekam pretirano vzravnano. A njena pi alka se je tokrat oglasila e po treh minutah. Harry, ki je ob drogovih na drugi strani igri a ravno opazil zviz, je zavil z omi. "Kaj pa je zdaj?" je nepotrpe ljivo vpra al Alicijo, ki mu je bila najbli je. "Katie," je na kratko pojasnila. Mladi arovnik se je zasukal. Tako Angelina kot dvojka so se naglo zapodili proti po kodovani zasledovalki, ki je bila bleda ko zid in vsa krvava. "V ambulanto mora," se je odloila kapetanka. "Midva jo bova odpeljala," se je ponudil Fred. "Mogoe je, em, po pomoti pojedla napano polovico Krvavonosne karamele..." "No, brez obeh tolkaev in enega zasledovalca nima smisla vaditi," je nejevoljno zagodla Angelina, ko sta dvojka s soigralko med sabo vignila proti gradu. "Pridite, gremo se preoble." Ko so se poklapano vrnili v garderobo, so Spolzgadovci e vedno prepevali. "Kako je lo na treningu?" je Hermiona precej hladno vpra ala prijatelja, ki sta pol ure kasneje splezala skozi luknjo za portretom. " e kar," je skomignil Harry. " e kar za en drek," ga je zamorjeno popravil Ron in se pogreznil v naslan

ja poleg Hermione. Ta je dvignila pogled in prej ostri glas se ji je otoplil. "Saj je bil ele tvoj prvi," ga je posku ala potola iti. "Sasoma ti bo gotovo veliko..." "Kdo pa je rekel, da nam je lo slabo zaradi mene?!" je revsknil rdeelasec. "Nihe," se je preseneeno branila. "Mislila sem samo..." "Da sem tak obupen tor?" "Ne, seveda ne! Glej, sam si rekel, da..." "Naloge se bom lotil," jo je spet odrezal in jezno odkorakal proti stopn i u, ki je vodilo k fantovskim spalnicam. Hermiona se je obrnila k Harryju. "Torej vam je zaradi Rona lo slabo?" "Ne," se je zlagal mladi arovnik, zvest svojemu najbolj emu prijatelju. Privzdignila je obrvi. "Dobro, lahko bi igral bolje," je zamrmral Harry, "ampak, kot si rekla, to je bil ele njegov prvi trening..." Fanta sta se tistega veera konno lotila naloge, a precej neuspe no. Harry je vedel, da Rona mori, ker se ni izkazal, sam pa si iz glave nikakor ni mogel izbi ti pesmice Gryfondomovci so zgube. Celo nedeljo sta tako prebila v dnevni sobi, zakopana v knjige, medtem k o se je prostor polnil in spet praznil. Tudi ta dan je bil sonen in nasploh prijeten. Veina drugih so olcev ga je pre ivela v parku in u ivala v morda zadnjih toplih sonnih arkih tistega leta, Harry pa se je zveer poutil, kot bi se mu mo gani ves dan zaletavali v lobanjo. "Ve , po mojem bi bilo pametno, e bi se z nalogo malo ukvarjala tudi med tednom," je zamrmral Ronu, ko sta nazadnje vendarle dokonala dolgi esej o radirni h urokih za ne ivo tvar, ki jim ga je nalo ila McHudurrova. Nato sta se lotila ni kraj ega ali la jega za profesorico Grozlevo, v katerem sta morala opisati Jupitrove lune. "Prav ima ," se je takrat z zamudo odzval Ron in si pomel oi. "Poslu aj... Bi prosila Hermiono, da nama poka e, kaj je napisala?" Harry se je ozrl k njej. S Krivo apom v naroju je veselo klepetala z Ginny, nad mizico pred njo pa sta se lesketajoi se pletilki ivahno posveali paru ni kaj uglednih nogavic za vilince. "Ne," je konno zavzdihnil, "saj sam ve , da nama ne bo hotela pomagati." Tako sta nadaljevala z delom, nebo za okni pa je vztrajno temnelo. Nabit o polna dnevna soba se je poasi spet zaela prazniti in ob pol dvanajstih je Hermiona zehaje stopila k njima. "Bosta kmalu konala?" "Ne," je na kratko odvrnil Ron. "Jupitrov najveji satelit se imenuje Ganimed, ne Kalisto," ga je opozoril a in mu prek ramena pokazala vrstico, v kateri je opazila napako, "poleg tega pa je I o tista, ki ima vulkane." "Najlep a hvala," je zarentail in prertal napana podatka.

lo

"Oprosti, no, hotela sem ti samo..." "e si pri la sem, da bi se va ila..." "Ron..." "Za pridige nimam asa, Hermiona, do vratu sem v..." "Ne, glejta!" Pokazala je proti najbli jemu oknu in fanta sta se ozrla. Na zunanji polic i je stal lep uk, ki je gledal naravnost v Rona. "Ni to Percyjev Hermes?" je preseneeno vpra ala Hermiona. "Je, ja!" je tiho pritrdil rdeelasec. Hitro je stopil k oknu ter ga odprl in Hermes je takoj poletel skozenj. Pristal je na njegovem eseju in mu pomolil nogo, na katero je bilo privezano pismo. Ron ga je odvezal, uk pa je nemudoma odletel, pri emer je za sabo na sliki Jupitrove lune Io pustil vrsto odtisov. "Pisava je nedvomno Percyjeva," se je udil pegavi dolgin. "Le zakaj mi pi e ?" Nekaj trenutkov si je e ogledoval naslov na zunanji strani pergamentnega zvitka: Ronald Weasley, Gryfondom, Bradaviarka. Nato pa je dvignil glavo in prijatelja vpra al: "Kaj naj s tem?" "Ja, odpri ga," ga je vneto priganjala Hermiona, Harry pa je prikimal. Ron je pismo razvil in njegove oi so zaele naglo vigati od leve proti desni . Toda dlje ko je bral, bolj se je mr il, in ko je pri el do konca je pisanje namrgoden o pomolil prijateljema. Ta sta hitro staknila glave in zaela brati. Dragi Ron! Ravnokar sem izvedel, da si postal predstavnik

tudentov, za kar ti iz vse ga srca estitam! Ko me je ta novica dosegla, sem bil prijetno preseneen; roko na srce, dostikrat me je zaskrbelo, da jo bo ubral po poti dvojkov ter nikakor po mojih stopinjah. Zato si lahko misli , kak na ustva so me prevzela, ko so mi povedali, da si nehal zasmehovati oblast in si na svoja ramena prevzel breme odgovornosti! A ne pi em ti zgolj zato, da bi pohvalil to tvojo odloitev. Obenem bi ti ra d dal nasvet in prav zato sem pismo poslal ponoi in ne z obiajno jutranjo po to. Upam namre, da ga bo lahko prebral na samem in se bo tako izognil neprijetnim vpra anjem. Lepo novico sem izvedel od samega Ministra za aranje, ki pa mi je mimogrede tudi omenil, da se e vedno dru i s Harryjem Potterjem. Veselje ob tem, da si zakorakal na novo in veliko bolj astno pot, so mi zato skalile skrbi. Kajti vedi, Ron: ta fant te bo stal priponke. Seveda, slednje te je nedvomno osupnilo. e bi se pogovarjala, bi mi zdaj verjetno rekel, da je Potter e od nekdaj Dumbledorjev ljubljenek. Toda naj te opozorim, da sedanji ravnatelj Bradaviarke morda kaj kmalu ne bo ve zasedal tega polo aja, ljudje, ki kaj tejejo, pa imajo o mladem Potterju precej drugano in vsekakor tudi bolj pravilno mnenje kot on. Tu o teh zadevah ne bom ve izgubljal besed; e bo samo preletel jutri nje Prero ke novice, se ti bo takoj posvetilo, kak en veter je zapihal (in oglej si fotografije, morda ti bom s kak ne pomahal)! Toda resno, Ron, pazi, da te ne bodo zaeli metati v isti ko s Potterjem. T o bi bilo za tvojo prihodnost naravnost uniujoe in s tem mislim tudi na ivljenje po konanem olanju. Zakaj? Pomisli vendar! Ker je Potterja na obravnavo pospremil

prav najin oe, gotovo tudi sam ve , da so mladca letos poleti poklicali na disciplinsko zasli anje. Sodil mu je celotni Starihosvet in takrat smo o njem izve deli marsikaj udnega. Vsaj po moje se je izognil obsodbi zgolj zaradi spleta zanj sreni h okoli in in mnogi, s katerimi sem govoril, so e vedno prepriani, da je kriv. Morda se z njim boji pretrgati vezi. Vem, da zna biti hudo neuravnove en, morda celo nasilen! Toda e te skrbi kaj tak nega ali pa si na njegovem vedenju opazil kaj drugega, kar te zdaj mui, te rotim, da se obrne na tvojo novo profesori co Kalvaro Temyno. Ta resnino oarljiva dama ti bo vsekakor z veseljem pomagala. S tem pa sem pri el do e enega nasveta, ki bi ti ga rad dal. Kot sem e namignil, bo Dumbledorjeve tiranije na Bradaviarki kmalu konec. Zato ti polagam n a srce, da svoje zvestobe nisi dol an njemu, temve oli in Ministrstvu. Zelo al mi je sicer, ko sli im, da profesorica Temyna pri zaposlenih zaenkrat ni naletela na pretirano razumevanje za spremembe, ki si jih Ministrstvo eli uveljaviti na Bradaviarki (a glede tega ji bo e prihodnji teden la je; res, preberi si jutri nje Prero ke novice)! Glede na to bom zapisal samo e eno: tudent, ki bo pokazal voljo, da bi pomagal profesorici Temyni, bo prvi na spisku za novega predsednika tudentskega sveta! Pa e nekaj: res mi je al, da se poleti nisva mogla videti pogosteje. Boli me, da moram biti do svojih star ev kritien, toda pod oetovo streho al ne morem iveti, dokler e naprej rine v dru bo nevarnih Dumbledorjevih prisklednikov. (e bo mami kaj pisal, ji le omeni, da so Sturgisa Podmora, velikega Dumbledorjevega prijate lja, pred kratkim vrgli v Azkaban zaradi poskusa vdora na Ministrstvo. Morda se ji bo do ob tej novici odprle oi in bo spregledala, s kak nimi nepomembnimi zlikovci se trenutno brati zaradi oeta.) Samega sebe tejem med srenike, ki so se izmaknili sramotni oku bi, kakr no irijo ti ljudje, in da bi pred njo re il tudi tebe, te prosim: ne dopusti, da bi zaradi dru inskih vezi zapadel zavedenim preprianjem in dejanjem, v kakr na so zabredli najini star i. Ti bodo, upam, sasoma vendarle spoznali, kako stra na je bila njihova zabloda in takrat bom seveda pripravljen sprejeti oetovo poni no opraviilo. Prosim, vzemi si k srcu vse, o emer sem ti pisal, e najbolj pa tisto v zve zi s Potterjem. Za konec naj ti sicer ponovno toplo estitam, da si postal predstavnik, tvoj brat Percy Harry se je ozrl k Ronu. "Hja," se je posku al iz vsega skupaj po aliti, "e bi z mano rad... akaj, kako je e napisal? Aha! e bi rad pretrgal vezi, prise em, da ne bom postal nasilen!" "Daj mi to sem," je zagodel rdeelasec in stegnil roko, ko mu je mladi arov nik pismo podal, pa ga je zael cefrati: "Ta osel je..." (rresk) "najveji..." (rresk) "dreka..." (rresk) "na vsem s vetu!" Ko ke je nato jezno vrgel v ogenj in Harryja pozval: "Tole re za astronomijo morava dokonati e pred jutrom, zma iva jo e!" Hermiona se je zazrla vanj z zelo nenavadnim izrazom na obrazu. "Oh, daj ta ju meni!" je nenadoma izbruhnila. "Koga?" "Dajta mi eseja, da ju pregledam in popravim," je rekla. "Misli resno? O, Hermiona, ivljenje mi bo re ila," se je v hipu razvedril Ron

. "Kako naj se ti...?" "Zahvali se mi lahko s tem, da prise e : ,Obljubljam, da nikdar ve ne bom tako dolgo odla al z nalogo!'" je rekla in stegnila obe roki, e naj ji e izroita eseja . "Res hvala," ji je prijazno pokimal Harry, se dvignil s stola in ji pomo lil svojo pisarijo. Hermionino pero je v naslednjem hipu e zaelo prasketati prek napak in obasno je polistala po katerem izmed tevilnih leksikonov, da bi preverila kak en podatek. Harry pa se je pogreznil nazaj v naslanja. Bil je izrpan, poutil se je, ko t bi imel elodec zoprno prazen in bilo mu je kar nekoliko slabo. Toda zato niti najman j ni bila kriva lakota, temve zgolj pismo, katerega zogleneli ostanki so zviti le ali v kaminu. Vedel je, da ga ima polovica tudentov Bradaviarke za udaka, nekateri pa celo za norega. Vedel je, da Prero ke novice e dolge mesece na njegov raun zbijajo ale, s katerimi ga posku ajo im bolj oblatiti. A ko je vse to videl rno na belem v Percyjevem pismu, ko je prebral, da Ronu njegov brat svetuje, naj se mu zane izogibati in se celo zatee k Temynovki, je Harry ele zares spoznal, v kak nem polo aju je. Percyja je poznal e tiri leta, pri njih doma je pre ivel precej en del poitnic, si z njim med svetovnim prvenstvom delil otor in Ronov brat mu je e lansko leto na Tri olskem turnirju dodelil za drugo nalogo vse mo ne toke. Toda zdaj je celo Percy preprian, da je neuravnove en in morda celo nasilen! Harry je v tistem pomislil, da je Sirius verjetno edini, ki ga povsem ra zume, saj je sam na istem in boter se mu je zasmilil. Skoraj vsi arovniki na svetu so venda r prepriani, da je Sirius nevaren morilec ter eden najvejih Mrlakensteinovih privr encev in ubogi reve mora s tem nekako iveti e dolgih tirinajst let! Mladi arovnik je zame ikal. Ravnokar je med plameni namre opazil nekaj, esar tam preprosto ni moglo biti. Za trenutek se je pojavilo med njimi, pa v hipu izginilo. Ne, to ni mogoe... Samo domi ljal si je, ker je ravno razmi ljal o Siriusu. .. "No, tole prepi i," je Hermiona naroila Ronu ter mu izroila njegov esej in e en list, popisan z njeno pisavo, "potem pa dodaj zakljuek, ki sem ti ga napisala. " "Hermiona, ti si najprijaznej i lovek izmed vseh, kar sem jih sreal," se ji je poni no klanjal Ron. "e bom kdaj do tebe samo osoren..." "Bom vedela, da si spet pri sebi," ga je prekinila. "Harry, tvoj je isto v redu, razen tistega na koncu. Po mojem si profesorico Grozlevo narobe sli al - Jupitrove lune Evropa ne prekriva med, temve led... Harry?" Mladi arovnik je medtem zdrsnil s stola in je zdaj kleal na oguljeni prepr ogi pred kaminom, o gani od isker, ter zijal v plamene. "Em, Harry?" ga je negotovo poklical Ron. "Zakaj pa klei ?" "Ker sem v kaminu za hip zagledal Siriusovo glavo," je pojasnil fant. To je povedal povsem mirno, saj je v prav tem ognji u botrovo glavo videl e lani in se je z njo celo pogovarjal. A klub temu ni mogel biti preprian, da se je res prikazala tudi tokrat... Ko le ne bi tako hitro izginila... "Siriusovo glavo?" je ponovila Hermiona. "Kot si jo videl med Tri olskim turnirjem, ko je hotel govoriti s tabo? Ampak tega zdaj ne bi storil, to bi bilo preve tve... Sirius!"

Zajela je sapo in se zazrla v ogenj, Ronu pa je iz rok padlo pero. Tam, sredi poplesujoih plamenov, je epela glava Harryjevega botra in dolgi temni lasje so bil i kakor okvir veselo nasmejanega obraza. "Sem e mislil, da boste li spat, e preden se bo v dnevni umirilo," je rekel . "Vsako uro sem pogledal, kako je pri vas." "Glavo si vsako uro pomolil v kamin?" se je zare al Harry. "Samo za nekaj sekund, toliko da sem preveril, e je zrak e ist." "Kaj, e bi te kdo videl?" je zaskrbljeno pomislila Hermiona. "Hja, mislim, da me neka va a so olka je." Hermiona si je z roko prepla eno pokrila usta. "Ne skrbi," je zato dodal Sirius, "ko se je ozrla nazaj k meni, sem se e umaknil. Gotovo si je potem rekla, da se ji je vse skupaj samo zdelo." "Ampak, Sirius, to je vendar tako tvegano..." je zaela ugovarjati mlada arovnica. "Saj si huj a od Molly," jo je prekinil. "Sploh pa samo na ta nain lahko odgovorim na Harryjevo pismo, sicer bi se moral zatei k ifram... Kar pa tudi ne bi bilo pretirano pametno, saj se jih vedno da razvozlati." Ko je omenil pismo, sta se Hermiona in Ron zazrla v svojega prijatelja. "Nisi nama povedal, da si mu pisal!" se je u aljeno na obila mlada arovnica. "Pozabil sem," je skomignil Harry in res je bilo tako; po sreanju s Cho m u je iz glave spuhtelo isto vse. "Ne glej me tako, Hermiona. Iz tistega nihe ne bi mogel niesar razbrati, kajne, Sirius." "Ne, pismo je bilo izvrstno," se je nasmehnil boter. "Ampak kakor koli, raje pohitimo, da nas ne bo kdo zmotil. Najprej se pomenimo glede brazgotine..." "Kaj pa je z braz...?" je hotel vpra ati Ron, a mu je Hermiona skoila v bes edo. "To ti bova s Harryjem razlo ila kasneje. Nadaljuj, Sirius." "Verjamem, da ni prijetno, kadar ti kljuva v njej. A preprian sem, da ti glede tega ni treba skrbeti. Saj te je muila tudi lani, kajne?" "Me je, ja. Dumbledore je takrat rekel, da se to zgodi, kadar je Mrlaken stein izjemno besen," je prikimal Harry, ki se ni zmenil za to, kako sta se prijatelja zdrznila ob coprnikovem imenu. "Saj vem. isto mo no je, da se je sluajno razjezil, ravno ko sem bil pri Temynovki." "No, kakor koli zdaj te bo v njej vsekakor kljuvalo pogosteje, kot te je prej," je menil Sirius. "Torej po tvojem tisto ni imelo nobene zveze s tem, da se me je Temynovk a dotaknila?" je vpra al fant. "Dvomim," je odkimal boter. "Poznam njen sloves, toda preprian sem, da nikdar ne bi la med Jedce." "Z njimi bi se sicer lepo ujela," je temano pripomnil Harry, prijatelja p a sta temu ivahno prikimala. " e mogoe, toda svet se ne deli na dobre ljudi in Jedce smrti," se mu je ki slo nasmehnil boter. " e predobro vem, kako nemarna zna biti Terrynova... Morali bi sli ati, kaj o njej misli Remus." "Torej jo Wulf pozna?" ga je hitro vpra al kr enec, saj se je spomnil, kako s e je profesorica med svojo prvo uro obregnila obenj z izrazom ,pollovek'.

"Ne," je odkimal Sirius, "toda pred dvema letoma je botrovala lu zakonodaje, zaradi katerega kot volkodlak skoraj ne more priti do slu Harry se je spomnil na Wulfov pla , ki je bil iz leta v leto in zaradi tega se mu je Temynova samo e bolj priskutila, Hermiona pa je vpra ala: "Kaj ima Temynovka proti volkodlakom?!" "Verjetno se jih boji," je odvrnil odrasli arovnik, ki se je

tistemu de be." bolj pokrpan, jezno sprio njenega

ogorenja nasmehnil. "Sicer pa sovra i vse polljudi. Lani si je menda mono prizadevala, da bi zgnali na kup povodne ljudi in bi vsakega o igosali s svojo tevi lko! Predstavljajte si, da izgublja as in energijo s preganjanjem povodnih ljudi, ko ta svet vendar tlaijo tak ne be tije, kot je na Spack!" Ron se je temu zasmejal, Hermiono pa je spravilo v slabo voljo. "Sirius!" je oitajoe vzkliknila. "Res, e bi bil do Spacka malo bolj prijaze n, bi se do tebe zagotovo zael vesti povsem drugae. Ne nazadnje si poslednji lan dru ine, pri kateri je ivel in profesor Dumbledore je rekel..." "No, kak na so torej Temynovkina predavanja?" jo je gladko prekinil Sirius . "Vas uri v pobijanju polljudi?" "Ne," je odvrnil Harry. "Sploh nas ne pusti arati!" "Kar naprej samo beremo tisti butasti ubenik," mu je pritegnil Ron. "To pravzaprav sploh ni udno," se je zamislil Sirius. "Schushmaar noe, da bi preve obvladali arovnije, ki bi vam pri le prav v voja kem spopadu." "V voja kem spopadu?!" je nejeverno ponovil Harry. "Pa kaj misli da smo vojaki in Bradaviarka kasarna?" "Natanko to naj bi iz vas in va e ole po njegovem posku al napraviti Dumbledore," mu je prikimal boter. "Ravnatelj naj bi si namre elel ustvariti nekak no vojsko, s katero bo lahko napadel Ministrstvo za aranje." Za nekaj sekund so vsi osuplo onemeli, potem pa je Ron rekel: "Kak na svetovna neumnost! Tak ne ne bi prijavila niti Loona!" "Torej se pred mranimi silami ne bomo nauili braniti zaradi Schushmaarja?" je besno vpra ala Hermiona. "Najbr ," je skomignil Sirius. "Minister je namre preprian, da se hoe Dumbledore za vsako ceno zavihteti na oblast. Vsak dan se ga bolj boji. Samo e vpra anje asa je, kdaj ga bo na podlagi kak ne povsem izmi ljene obto be dal aretirati." Ob tem se je Harry spomnil Percyjevega pisma. "Je komu iz Reda mogoe pri lo na u esa, kaj naj bi jutri o Dumbledorju pisalo v Prero kih novicah? Ronov brat Percy je napisal, da bo..." "O tem nimam pojma," ga je prekinil boter. " e cel vikend nisem videl niko gar in tukaj sva sama s Spackom." V njegovem glasu je bil jasno zaznaven podton grenkobe. "Kako pa je s Hagridom?" ga je hitro vpra al Harry. "Saj res..." se je Sirius spomnil, da ga je kr enec v pismu spra eval tudi po oskrbniku. "Hagrid bi se pravzaprav moral e zdavnaj vrniti in nihe ne ve, kaj se j e zgodilo z njim." Ko je videl, kako jih je ob tem za orjaka zaskrbelo, je dodal: "Ampak Dumbledore se ne boji zanj, zato se ni ne sekirajte; preprian sem, da mu ni ni hudega."

"Prej si vendar rekel, da bi se moral e zdavnaj vrniti..." mu je ugovarja la Hermiona, ki si je grizla ustnice. "Po opravkih se je odpravil z madame Maxime, prek katere smo bili v stik u z njim. Nazadnje nam je sporoila, da sta se na poti domov loila, ni pa ni omenila, da je z njim kaj narobe... No, tudi tega ni rekla, da je z njim vse v redu." Trojica se je spogledala e bolj zaskrbljeno. "Poslu ajte, da ne boste o Hagridu takole izpra ali tudi koga drugega," je naglo dodal Sirius. "S tem bi lahko opozorili na dejstvo, da ga ni in Dumbledorj u to ne bi bilo v e. Va oskrbnik je vendar velik dedec, ni mu ne bo hudega." Ker je bilo oitno, da jih s tem ni razvedril, je e dodal: "Kdaj pa vas bodo prvi spustili v Meryascoveeno? Ker se je moja krinka na postaji obnesla, sem si rekel, da bi..." "NE!" sta ga zavrnila Harry ter Hermiona, in to zelo glasno. "Sirius, nisi bral Prero kih novic?" ga je nato vpra ala mlada arovnica. "Ah, tisto," se je zare al. "Saj tako ali tako kar naprej samo ugibajo, kj e sem. V resnici nimajo niti najmanj ega dokaza..." "Po mojem ga tokrat imajo," mu je Harry segel v besedo. "Dreco Malfoy je na vlaku pripomnil nekaj, zaradi esar se nam zdi, da te je prepoznal. Mislim, ne on sam, ampak njegov oe, ki je bil prav tako na postaji - saj ve , Lucius Malfoy. No, kakor koli, sem raje ne hodi. e te Dreco spet vidi..." "Dobro, dobro, saj razumem," je zelo nejevoljno zagodel njegov boter. "Spomnil sem se pa, kako bi se lahko spet videla, saj sem mislil, da ti je kaj do tega..." "Jasno, da mi je! Ne bi pa rad, da te zato vr ejo nazaj v Azkaban!" Sirius se na to ni odzval takoj. Izza zubljev se je zazrl v Harryja in o koli vdrtih oi so se mu pojavile gubice. "Svojemu oetu si podoben manj, kot sem mislil," je konno rekel, in to izra zito hladno. "Jamesu bi se kaj takega zdelo zabavno e zato, ker je tvegano." "Poglej..." "Oho, bolje bo, e se poslovimo, Spack prihaja," je rekel boter, a Harry j e vedel, da la e. "Pisal ti bom, kdaj bom spet lahko pomolil glavo v kak en kamin, prav? e misli , da to ni pretvegano, seveda." Tiho je poilo in na mestu, na katerem se je prej nahajala Siriusova glava , so zdaj spet plesali plameni. Petnajsto poglavje Veliki inkvizitor Harry in njegova prijatelja so priakovali, da bodo morali naslednje jutro previdno preesati Prero ke novice, sicer bodo zgre ili lanek, ki ga je Percy omenil v pismu. Toda komaj je po tna sova oddala asopis in odfrfotala prek vrka za mleko, e je Hermiona sunkovito zajela sapo. Novice je nato odlo ila na mizo in jih poravnala, da sta si lahko ogledala naslovnico tudi fanta. Z nje jim je iroko nasmejana me ikala velika fotografija Kalvare Temyne, nad njo pa se je pel naslov:

MINISTER SI PRIZADEVA ZA REFORMO OLSTVA: KALVARA TEMYNA JE POSTALA PRVI VELIKI INKVIZITOR "Veliki inkvizitor?" je temano zamrmral Harry. "Kaj to pomeni?" Hermiona je na glas prebrala: Ministrstvo za aranje je veraj povsem presenetilo z novo zakonodajo, ki mu daje pooblastila za nadzor nad Bradaviarsko akademijo za arovnice in arovnike, kakr nih ni imelo e nikdar. "Gospod Schushmaar e nekaj asa z nelagodjem spremlja dogajanje na Bradaviarki," je povedal Percy Weasley, ministrov osebni pomonik, "z Odredbo pa se je odzval na pripombe zaskrbljenih star ev, ki so mnenja, da je vodstvo ole ubralo pota, kakr nih ne odobravajo." Minister nam je v preteklih nekaj tednih e postregel z novo zakonodajo, namenjeno izbolj anju razmer na arovni ki oli. 30. avgusta je tako podpisal Odredbo o izobra evanju t. 22, ki med drugim doloa: ,e trenutni ravnatelj ne zmore najti ustreznega kandidata za prosto delovno mesto uitelja, bo primerno osebo izbralo Ministrstvo.' "Na podlagi te Odredbe se je uiteljskemu zboru na e astitljive izobra evalne ustanove pridru ila Kalvara Temyna," je veraj dejal Percy Weasley. "Profesor Dumbledore ni mogel najti nikogar in tako je minister oli priskoil na pomo z lastno svetnico, ki je na Bradaviarki seveda nemudoma po ela izjemen uspeh..." "Kaj je po ela?!" je glasno vpra al Harry. "akaj, to e ni vse," ga je namr eno uti ala Hermiona. "... izjemen uspeh. Pouk obrambe pred mranimi silami je namre prenovila z naravnost revolucionarnimi metodami, ministra pa lahko obenem z lica mesta obve a o tem, kaj se na oli dejansko dogaja." Prav ta druga dejavnost Kalvare Temyne naj bi Ministrstvu pokazala potre bo po Odredbi o izobra evanju t. 23 - z njo so na oli odprli novo delovno mesto Velikega inkvizitorja. "Stvari se bodo zdaj zaele naglo spreminjati, saj se je minister za ta ko rak odloil, da bi se spoprijel s tistim, kar nekateri imenujejo ,propadanje na e arovni ke ole;" je dejal Schushmaarjev osebni pomonik. "Inkvizitor ima namre pooblastila, da oceni delo svojih kolegov in tako zagotovi res kvaliteten pouk. Sicer smo se nekoliko bali, e bo profesorica Temyna to delovno mesto sploh pripravljena spreje ti, kajti e tako ima ogromno dela s pouevanjem, a na sreo ga je." Najnovej e poteze Ministrstva so naletele na navdu eno podporo tako pri tudentih Bradaviarke kot tudi pri njihovih star ih. "Zdaj ko vem, da bo Dumbledorjevo delo po teno in objektivno ocenjeno, sem si mono oddahnil," je dejal Lucius Malfoy, 41, ko smo ga sinoi obiskali v njegovem dvorcu. "Nekatere Dumbledorjeve odloitve so bile naravnost uda ke in ob njih je zaskrbelo vse nas, ki svojim otrokom elimo dobro izobrazbo. Zato vsaj mene osebno zelo veseli, da bo Ministrstvo pazilo, kaj se dogaja na oli."

Glede ,uda kih odloitev' trenutnega ravnatelja naj spomnimo zgolj na to, kak ne ljudi je izbiral za profesorje: volkodlaka Remusa Wulfa, polvelikana Hagwid a Ruralusa in du evno nepri tevnega ,Norua' Nerrgo, nekdanjega aurorja. Sprio teh in podobno vpra ljivih potez pa ni udno, da star i Albusu Dumbledorju vse manj zaupajo; nekdaj Vrhovni bunkljemir Mednarodne zveze arodejev in Veliki arodej Starihosveta po mnenju tevilnih ljudi ni ve sposoben upravljati presti ne arovni ke akademije. "S tem ko je Ministrstvo Kalvari Temyni podelilo naslov Velikega inkvizi torja, je po mojem napravilo prvi korak k temu, da bo Bradaviarka pri la do zglednega ravnatelja," je veraj izjavil uradnik Ministrstva, ki ne eli biti imenovan. lana Starihosveta Griselda Marchbanks in Tiberius Ogden pa sta ob uvedbi inkvizitorskega mesta na Bradaviarki protestno izstopila iz sodnega senata. "Bradaviarka je ola, ne pa izpostava Schushmaarjevega urada," je dejala madam Marchbanks. "To je samo e en odvraten poskus, da bi ornili Albusa Dumbledorja." (Ve o tem, kako naj bi bila madam Marchbanks povezana z goblinskimi teroristi, si preberite na sedemnajsti strani.) Hermiona je nehala brati in se prek mize zazrla v fanta. "Tako je torej Temynovka pri la na Bradaviarko! Schushmaar je napisal tisto Odredbo o izobra evanju in nam jo vsilil! Zdaj pa jo je e pooblastil, da nadzoruje druge profesorje!" je godla areih oi in zraven kar sopla od besa. "Saj ne morem verjeti! To je vendar nezasli ano!" "Natanko tako," je prikimal Harry. Ozrl se je k svoji desnici, ki mu je stisnjena v pest poivala na mizi. Na podlakti so bile e vedno vidne ibke sledi besed, ki si jih je vrezal vanjo s profesoriinim peresom. Prek Ronovega obraza pa se je raz iril nasme ek. "Kaj pa ti je?" ga je preseneeno vpra ala Hermiona. "Oh, komaj akam, da Temynovka pride pogledat, kako poteka pouk pri McHudurrovi," je zadovoljno izjavil. "Bosta videla, kako kmalu jo bo gospa Inkvizitorka z repom med nogami popihala iz razreda!" "No," je rekla mlada arovnica in naglo vstala, "bolje bo, da gremo hitro k Speedyju. e se bo najprej lotila njega, ne smemo zamuditi..." Toda Inkvizitorka se ni pojavila pri uri zgodovine arovni tva, ki je bila p rav tako dolgoasna kot prej njega ponedeljka. Tudi v Rawsovi jei se ni oglasila, ko so imeli dvojno uro napojev, pa pa je Harry tam dobil nazaj svoj esej o me evem kamnu. Profesor je v njegov desni zgornji kot nakracal velik, rn in nasploh nespregledljiv G. "Dobili ste ocene, kakr ne bi za tovrstno nalogo prejeli pri mali maturi," je dejal Raws, ki se je z zlobnim nasme kom na ustnicah sprehajal med njimi in jim vraal naloge. "Tako boste dobili obutek, esa se lahko nadejate." Profesor se je zdaj vrnil h katedru, se zasukal na petah in se zazrl van je. "Veinoma ste domao nalogo opravili porazno in mnogi izmed vas male mature ne bi opravili. Zato priakujem, da se boste veliko bolj potrudili pri pisa nju eseja, ki ga od vas priakujem ta teden: razpi ite se o razlinih vrstah protistrupov. In e opozorilo: e se polo aj ne bo izbolj al, bodo gnusobe, ki so si prislu ile zgolj G, pre ivljale veere v moji dru bi!" Zlobno se je namrdnil, Dreco pa se je zahihital in za epetal dovolj glasno

, da so ga sli ali vsi: "Nekateri so dobili G? Ha!" Harry se je zavedel, da Hermiona na skrivaj kuka proti njegovemu eseju, saj jo zanima, kak no oceno je dobil. Tako je nalogo naglo pospravil, kajti ta podatek je vsekakor hotel zadr ati zase. Odloen je bil tudi, da Rawsu ne bo dal izgovora, s katerim bi mu znova la hko prisolil ni tok. Zato je tokrat vsak odstavek, zapisan na tabli, prebral najmanj t rikrat in ele nato zael izpolnjevati navodila. Njegova raztopina krepalnina nazadnje sicer ni bila ravno ivoturkizna, kot je bila Hermionina, a vsaj modra je bila, za razli ko od Nevillove ro nate. "No, tokrat ni bilo tako hudo kot prej nji teden, kajne?" je Hermiona vpra a la prijatelja, potem ko so se dru no povzpeli iz kleti in so se prek avle usmerili pr oti Veliki dvorani. "Pa tudi pri esejih smo jo e kar dobro odnesli, kaj pravita?" Ko ji nobeden od fantov ni odgovoril, ni odnehala: "Pomislita vendar, naloge je ocenil, kot bi jih napisali za malo maturo! e to, da nihe ni dobil negativne, je kar nekako ohrabrujoe, se vama ne zdi?" Harry je zagolal nekaj nedolonega. "Poleg tega lahko te ocene do izpitov mono popravimo, saj imamo asa na pretek. Dana nje so zgolj izhodi na toka, nekaj, na emer bomo gradili svoje znanje..." Skupaj so sedli za gryfondomsko mizo. "Jasno, naravnost presrena bi bila, e bi dobila I..." "Hermiona," jo je ostro prekinil Ron, "e bi rada vedela, kak ne ocene sva dobila, vpra aj." "Saj ne... Nisem vaju... No, e bi mi res rada povedala..." "Jaz sem dobil B," je rekel rdeelasec in si na kro nik natoil juhe. "Si zdaj srena?" "Tega se ti pa res ni treba sramovati," ga je vedro bodril Fred, ki je s kupaj z Georgem in Leejem pravkar pri el k mizi ter sedel desno od Harryja. "B je prav zdrava ocena in z njo ni isto ni narobe." "Ampak," se je zmedla Hermiona, "B vendar pomeni..." "Borno, ja," je prikimal Lee. "Ampak je pa vseeno bolje kot G, grozljivo , kajne?" Harryju je postalo vroe in pretvarjal se je, da se mu je zaletelo. Ko je konno nehal ka ljati, pa je na svojo veliko alost spoznal, da Hermiona e vedno in zelo ognjevito razmi lja o ocenah. "Najbolj a je torej I, izjemno," je rekla, "tej sledi S..." "Ne, P," jo je popravil George, "kar pomeni preseglo priakovanja. Vedno s e mi je zdelo, da bi morala s Fredom dobiti P za isto vse predmete, iz katerih sva delala maturo. Ne nazadnje sva presegla priakovanja e s tem, da sva se prikazala na izpitih." Temu so se zasmejali vsi, razen Hermione, ki je orala dalje: "Za oceno P pride S, sprejemljivo, ta pa je tudi zadnja pozitivna, kajne ?" "Natanko tako," je pritrdil Fred in namoil v juho precej en kos kruha, ki g a je

nato celega stlail v usta. "Negativni pa sta B, borno..." je nadaljevala in Ron je zdaj dvignil rok e, kot da proslavlja svoj izjemni dose ek, "in G, grozljivo." "isto na dnu lestvice pa je e T," jo je opomnil George. "T?!" je z grozo v oeh ponovila Hermiona. "Torej obstaja e ni ja ocena od G?! Kaj pa pomeni?" "Ti trol!" je povedal dvojek. Harry se je spet zasmejal, eprav ni bil preprian, ali se George ali ali ne. "Se je Temynovka e oglasila pri kak ni va i uri?" je Fred nato vpra al trojico. "Ne," je takoj odvrnila Hermiona. "Se je pri va i?" "Ravno pri zadnji pred kosilom," je povedal George, "pri urokih." "Kako pa je bilo?" se je hitro pozanimal Harry. Fred je skomignil. "Ni posebnega. Gospa Inkvizitorka se je spravila v kot in si ves as nekaj zapisovala, Colibri pa... Saj ve , kak en je - z njo je ravnal, kot bi sluajno pri la n a obisk, in sploh ga ni motilo, da je zraven. Temynovka je Aliciji na koncu ure po stavila nekaj vpra anj o tem, kako pouk urokov poteka sicer, in Spinnetova ji je rekla, da smo s profesorjem zelo zadovoljni. To je bilo vse." "Te ko verjamem, da bo Colibri pri el na njeno listo za odstrel," je dodal George. "Saj obiajno vse spravi skozi malo maturo." "Koga pa imate popoldan?" je Fred vpra al Harryja. "Trelawneyjevo..." "Ki jo bo Temynovka nedvomno ocenila s T." "... in gospo Inkvizitorko samo." "No, bodi lepo priden in se tokrat zadr i," mu je polo il na srce drugi dvoje k. "e zaradi nje spet ne bo mogel na trening, si bo Angelina prerezala ile." Toda Harryju ni bilo treba akati do obrambe, da bi spet videl Kalvaro Tem yno. Sede na robu temane uilnice za vede evanje je ravno segel po sanjskem dnevniku, ko je opazil, da je skozi zaklopna vrata pokukala njena glava. So olci, ki so veselo klepetali, so v hipu utihnili. Trelawneyjeva, ki jim je vsa zamaknjena de lila izvode Oraklja sanj, pa je seveda zaznala nenadno spremembo ozraja v uilnici in se ozrla. "Dober dan, profesorica Trelawney," jo je Temynova obdarila z enim svoji h nasme kov. "Upam, da ste prejeli moje obvestilo? Tisto, na katerem sta bila navedena datum in ura mojega obiska?" Trelawneyjeva je osorno pokimala, Inkvizitorki nejevoljno obrnila hrbet in spet zaela deliti knjige. Temynova, e vedno nasmejana, pa je pograbila naslonjalo najbli jega stola in ga zvlekla na elo razreda, tako da je stal nekaj centimetrov z a naslanjaem uiteljice vede evanja. Nato je sedla, iz torbice z ro natim vzorcem potegnila notes in se zadovoljno vzravnala v priakovanju, da se bo ura zaela. Trelawneyjeva si je z nekoliko drhteimi rokami popravila ovratne rute in se ozrla po razredu skozi oala, ki so ji tako neverjetno poveala oi. "Danes bomo nadaljevali s tudijem prero kih sanj," je pogumno posku ala ubrati skrivnostne strune svojega glasu, pa eprav se ji je nekoliko tresel. "Razd elite se v pare in s pomojo Oraklja drug drugemu razlo ite sanjska videnja." Nato se je odpravila k svojemu naslanjau, a takrat je opazila, da poleg n jega

sedi Temynova. Zato je nemudoma zavila na levo, k Parvati in Lavender, ki sta se e povsem zatopili v razpravo o sinonjih sanjah. Harry je odprl svoj Orakelj, pri tem pa prikrito opazoval Temynovo, ki j e s peresom krabljala po notesu. Po nekaj minutah je vstala in zaela korakati po uilnici tik za Trelawneyjevo, prislu kovala, o em se pogovarja s tudenti, ter jim vasih zastavila kak no vpra anje. Mladi arovnik je glavo naglo sklonil nad knjigo. "Izmisli si kak ne sanje, hitro," je rekel Ronu. "Tista krota se lahko vsa k trenutek ustavi pri naju!" "Jaz sem si jih e zadnji," je ugovarjal rdeelasec, "ti si na vrsti, da si j ih izmisli !" "No, prav, no..." je obupano zagodel Harry, ki se ni spomnil, da bi zadn jih nekaj dni kaj sanjal. "Reciva, da sem v spanju videl... kako Rawsa utapljam v mo jem kotlu. Ja, izvrstne sanje!" Ron se je zahahljal in odprl svoj izvod Oraklja. "No, datumu dne, ko si to sanjal, morava pri teti tvojo starost, tevilo rk t eme sna... Je to utapljanje, kotel ali uitelj?" "Briga me, odloi se za eno besedo, pa je," je odvrnil mladi arovnik in se na hitro ozrl prek ramen. Inkvizitorka je stala tik ob uiteljici, ki je Nevilla spra evala nekaj v zv ezi z njegovim dnevnikom. "Kdaj si to sanjal?" je vpra al Ron, zatopljen v izraune. "Kaj jaz vem. Reciva sinoi," je odvrnil Harry, ki je prislu koval, kaj Temy nova zdaj govori Trelawneyjevi. Bili sta e pri sosednji mizi in Inkvizitorka si je e nekaj zapisala, profe sorica Trelawney pa je bila precej jezna. "Povejte," je nadaljevala Temynova in se zazrla v sodelavko, "kako dolgo pravzaprav pouujete ta predmet?" Uiteljica vede evanja je imela roke prekri ane na prsih, ramena pa skljuena, kot bi se hotela im bolje zavarovati pred tem obiskom, ki se ji je oitno zdel zelo poni ujo. Za nekaj trenutkov se je namr eno zazrla v Inkvizitorko, a potem se je oitno odloila, da vpra anje niti ni tako aljivo in bi morda vseeno odgovorila nanj. "Skoraj estnajst let," je kujavo odvrnila. "To je pa kar precej," je menila Temynova in si spet nekaj zapisala. "Va m je to delovno mesto ponudil Dumbledore?" "Ja," je na kratko pritrdila uiteljica. Inkvizitorka se je spet nagnila nad notes. "Sicer pa ste prapravnukinja slovee prerokinje Kassandre Trelawney?" "Tako je," je prikimala profesorica in se nekoliko vzravnala. "Toda po mojih podatkih - popravite me, e se motim - ste prva Kassandrina potomka, ki ima Dar." "Ja, te rei pogosto preskoijo... em... tri rodove," je povedala uiteljica. Temynova se je nasmehnila e bolj na iroko. "Seveda," je sladko prikimala in znova za krabljala po notesu. "No, bi mi Lahko potemtakem opisali kak no nenavadno malenkost, ki se mi bo pripetila v bli nji prihodnosti?"

Dvignila je pogled in se prijazno zazrla v profesorico, ta pa je vsa otr dela, kot da ne more verjeti svojim u esom. "Ne razumem vas," je dejala in si nemirno popravila ruto, ki ji je visel a okoli mr avega vratu. "Rada bi sli ala kak no va o prerokbo," ji je zelo razlono razlo ila Temynova. Harry in Ron nista bila ve edina, ki sta skrivaj opazovala uiteljici ter prislu kovala njunemu pogovoru. V Trelawneyjevo je zdaj nepremino zrla veina tudentov, profesorica pa se je nenadoma sunkovito vzravnala, da so njene pre tevilne zapestnice in koralde za venketale. "Tretje oko se ne odpre na ukaz!" je ogoreno izjavila. "Razumem," je mehko prikimala Temynova in se e najmanj petdeseti sklonila nad notes. "Ne, ne... akajte!" je nenadoma dejala Trelawneyjeva s svojim nezemskim glasom, eprav je njegov uinek nekoliko pokvarilo dejstvo, da se je vsa tresla od besa. "Mislim... Da, res, nekaj Vidim... Nekaj, kar se tie vas... utim temo... nevarnost, ki pre i v njej..." Tresoi kazalec je nato uperila v Inkvizitorko, ki pa je le privzdignila o brvi in se ji je e naprej milo smehljala. "Bojim se... Bojim se, da pre i na vas!" je melodramatino zakljuila Trelawneyjeva. Temu je sledil trenutek ti ine. Inkvizitorka jo je pozorno opazovala. "No, prav," je konno dejala z nadvse mehkim glasom in se znova posvetila notesu. "e bolj ega ne zmorete..." Uiteljici vede evanja je obrnila hrbet, ta pa je obstala, kot bi jo Inkvizi torka pribila na tla. Harry je ujel Ronov pogled in v hipu se mu je posvetilo, da sta enakih misli: uiteljica je bila po njunem navadna prevarantka, toda Temynovo sta resnino sovra ila in zato sta bila povsem na Trelawneyjini strani. Oziroma sta bila, dokle r se ni ez nekaj sekund sklonila k njima. "No?" je rekla neobiajno odsekano in Harryju tik pred nosom tlesknila s p rsti. "Poka i mi svoj sanjski dnevnik!" Nato je na ves glas zaela razlagati njegove sanje. Izkazalo se je, da mu i sto vse, vkljuno s tistimi o ka i, ki naj bi jo jedel za zajtrk, napovedujejo grozotno in prerano smrt. Ko mu je dnevnik vendarle vrnila, se mu je zato smilila veliko man j, eprav je Inkvizitorka ves as stala tik za njo in si kar naprej nekaj zapisovala. Temynova se je po srebrni lestvi spustila ele ob zvonjenju, a ko sta Harr y in Ron ez komaj deset minut prestopila prag njenega razreda, je vseeno e akala na njih. Zadovoljno nasmejana si je nekaj mrmraje prepevala, fanta pa sta napeto akala na Hermiono, ki je imela prej njo uro numerologijo. Komaj je pri la, sta ji v grobem poroala o vsem, kar se je zgodilo pri vede evanju, in pri tem izvlekla na plano svoja izvoda Teorije obrambne magije. A e preden ju je prijateljica lahko podrobneje izpra ala, je profesorica zaklicala, naj se umirijo, in vsi so utihnili . "Pospravite palice," je vsa nasmejana odredila in tisti, ki so zaman upa li, da jim bodo pri le prav, so jih nejevoljno stlaili v torbo. "Ker smo zadnjo uro predelali prvo poglavje, zdaj knjige odprite na devetnajsti strani in se lotite drugega: Obe obrambne teorije in njihova izhodi a. e boste konali prej kot so olci, tiho

poakajte na konec ure." e vedno veselo in samozadovoljno nasmejana je sedla za svojo mizo, vsi tudentje pa so kakor eden zavzdihnili ter odprli knjigo na devetnajsti strani. Ha rry se je topo spra eval, e ima ubenik dovolj poglavij, da ga bodo brali vse do konca leta. e je hotel pogledati v kazalo, ko je opazil, da Hermiona v zrak spet moli roko. Tudi uiteljici to ni u lo in e ve: zdelo se je, da je na mlado arovnico pripravljena. Tokrat se namre ni pretvarjala, da je ne vidi, temve je vstala in se vzdol prve vrste sprehodila do nje. Nato se je sklonila in ji za epetala, da je dru gi ne bi sli ali: "Kaj pa je tokrat, gospodina Granger?" "Drugo poglavje sem e prebrala," je povedala Harryjeva prijateljica. "Torej zani s tretjim." "Tudi tega sem e. Celo knjigo sem prebrala." Temynova je zame ikala, a se v hipu spravila k sebi. "Glej no," se je nasmehnila. "Torej mi bo z lahkoto povedala, kaj gospod Klopgults v petnajstem poglavju pravi o protikletvah." "Zatrdi nam, da besede protikletve sploh ne bi smeli uporabljati," je ne mudoma zdrdrala Hermiona. "Po njegovem je namre ta izraz zgolj krinka, ki jo ljudje nade nejo kletvam, da bi bile videti sprejemljive." Profesorica je privzdignila obrvi in Harry je vedel, da jo je mlada arovn ica s svojim znanjem oarala. "Toda s tem se ne strinjam," je nato dodala Hermiona. Obrvi Velike inkvizitorke so se povzpele e nekoliko vi je, njen pogled pa j e postal odlono bolj hladen. "Ne strinja se?" je ponovila. "Ne," je pritrdila Harryjeva prijateljica, ki za razliko od profesorice ni epetala, temve je govorila jasno in glasno, tako da jima je zdaj prislu koval e ves razred. "Gospod Klopgults tako trdi zgolj zato, ker do kletev uti tak odpor. Toda po moje m ga ne bi smel imeti do vseh, saj se z nekaterimi lahko izvrstno branimo." "Tako je torej po tvojem?" je rekla Temynova, ki je pozabila epetati in s e je vzravnala. "No, bojim se, gospodina Granger, da v tej uilnici velja mnenje gospoda Klopgultsa in ne tvoje..." "Ampak..." ji je poskusila ugovarjati Hermiona. "Dovolj," jo je prekinila profesorica. Iz nje je izpuhtela vsa ivahnost, v soju katere je arela na zaetku ure, in odkorakala je nazaj za svojo mizo ter se zasukala k razredu. "Gospodina Granger, tvoje vedenje bo Gryfondom stalo pet tok." S tem je spro ila plaz pomrmravanja. "Kaj pa je takega naredila?" je jezno vpra al Harry. "Ne! Ne vme avaj se!" mu je obupano za epetala Hermiona. Toda profesorica mu je rade volje odgovorila. "S svojimi nesmiselnimi izjavami in vpra anji kar naprej moti pouk. Tu sem , da bi uila po nartu, ki ga je odobrilo Ministrstvo. Ta pa nikakor ne predvideva, da b i tudentje izra ali svoje mnenje o zadevah, o katerih vedo zelo malo. Va i prej nji uitelji tega predmeta so vam dajali preve svobode. Toda nihe od njih je ne bi dobro odnesel, e bi ga obiskal Inkvizitor; to morda ne velja le za profesorja

Smottana, za katerega se zdi, da se je vsaj omejil na teme, primerne va i tedanji starosti..." "Ja, Smottan je bil res izjemen uitelj," jo je osorno prekinil Harry. "Sa mo eno manj o te avico je imel: na svoji glavi, pod tistim turbanom, je gostil Mrlakenstein a!" Tej izjavi je sledila ena najglasnej ih ti in, kar jih je mladi arovnik kdaj sli al. Potem pa... " e en teden bo veer za veerom pre ivel pri meni, gospodi Potter," je zadovoljno zapredla Temynova. Harry tudi tokrat ni nobenemu profesorju povedal, kako ga kaznuje Kalvar a Temyna. Tistega veera je pri Inkvizitorki znova in znova zapisoval stavek Ne bom ve lagal ter ni rekel nobene, pa eprav se mu je rana vrezovala vedno globlje. Krvaveti mu je sicer nehala e pred spanjem, toda naslednjega jutra se mu je spet odprla. A ko je za to izvedela Angelina, mu je bilo dosti huje - kapetanka ni pr erezala il sebi, kot je prerokoval George, toda namesto tega bi jih skoraj Harryju. Naden j je navalila e v torek zjutraj med zajtrkom in ga (z no em v roki) tako nahrulila, da j e od mize uiteljev k njima pribrzela profesorica McHudurra. "Gospodina Johnson, kako si drzne tako razgrajati v Veliki dvorani?! To bo Gryfondom stalo pet tok!" "Ampak, profesorica... e pa si je spet nakopal kazen!" "Kaj sli im, Potter?!" se je McHudurrova ostro zasukala k njemu. "Eden izm ed profesorjev te je znova kaznoval? Kateri?" "Temynovka," je zamrmral mladi arovnik, ki si ni upal dvigniti pogleda k njenim oem, pobliskavajoim se za pravokotnimi oali. "Hoe rei," je dejala nekoliko ti je, da je ne bi sli ala skupina radovednih Drznvraanovcev za njenim hrbtom, "da se pri Temynovi spet nisi mogel obvladati?! Kljub temu da sem te komaj prej nji ponedeljek posvarila pred tem?!" "Ja," je Harry momljaje pritrdil tlem. "Obrzdaj se vendar, Potter! Resne te ave nam bo nakopal! Gryfondomu bom odvzela e pet tok!" "Ampak... Kaj?! Profesorica, ne!" je ugovarjal Harry, ki se mu je to zde lo grozno nepravino. "Saj me je kaznovala e ona! Zakaj ste me zdaj e vi?!" "Ker njena kazen oitno ne zale e!" je odvrnila. "Zdaj pa mir, Potter! Niti besedice noem ve sli ati! Ti, gospodina Johnson, pa v prihodnje vadi svoje glasilke zgolj na stadionu, sicer se bo jadrno poslovila od naslova kapetanke!" Profesorica je nato odkorakala k uiteljski mizi, Angelina pa je Harryja s amo e enkrat premerila, kot bi bil Nevillova gnuslavija, in se nato odpravila nazaj n a svoje mesto. Mladi arovnik je zadnjico ves razjarjen poil poleg Rona. "Gryfondomu je odvzela toke, ker si veer za veerom agam roko na dvoje! To naj bi bilo pravino?!" "Ni, res ni," je soutno pritrdil pegasti dolgin in mu na kro nik nalo il neka j kosov unke. "Letos se pa me a isto vsem, celo McHudurrovi." Hermiona je zgolj stresla Prero ke novice, ki jih je dr ala pred sabo, in ni rekla

nobene. "Torej misli , da je imela McHudurrova prav, kaj?!" je Harry stresel jezo na fotografijo Corneliusa Schushmaarja, ki je zakrivala prijateljiin obraz. " elim si, da nam ne bi odvzela tok, sicer pa se strinjam z njo: mar bi se zadnji pri Temynovki zadr al," je rekel Hermionin glas, medtem ko je Schushmaar na fotografiji divje krilil z rokami, kot bi bil sredi kak nega govora. Mladi arovnik prijateljice do konca urokov ni niti pogledal, a ko so pri li v uilnico spreminjanja oblike, je povsem pozabil, da naj bi bil jezen nanjo. V kotu je s svojim notesom v rokah namre emela Velika inkvizitorka. "Izvrstno," je zadovoljno zagodel Ron, ko so sedli na svoja mesta. "Zdaj bo Temynovka dobila, kar ji gre." McHudurrova je prikorakala v uilnico in pri tem ni dala niti najmanj ega znamenja, da se zaveda, koga ima na obisku. "Dovolj bo," je rekla in razred je v hipu utihnil. "Finnigan, razdeli so o lcem va e eseje, Brownova, ti pa pridi po tole katlo mi i. Ja, ti, Brownova, in ne bodi trapasta, ni ti ne bodo naredile. Pa za vsakega je samo ena!" "Khem, khem," se je odka ljala Temynova natanko tako, kot se je med slavnostno pojedino, ko je prekinila Dumbledorja. McHudurrova se ni zmenila zanjo, Seamus pa je Harryju v tistem pomolil njegov esej. Mladi arovnik je naglo o inil zgornji desni kot pergamenta in na njem je na svoje olaj anje zagledal oceno S. "No, zdaj pa mi dobro prisluhnite - Thomas, e bo mi i to naredil e enkrat, te bo doletelo isto, kot je njo - veina vas je e uspe no radirnila pol a in celo tisti, k i vam urok ni povsem uspel, ste dojeli njegovo bistvo. Danes bomo zato..." "Khem, khem," se je spet narejeno ljubko odhrkala Inkvizitorka. "Prosim?" jo je pozvala McHudurrova in se zasukala k njej, pri emer sta s e njeni obrvi zlili v eno samo, jezno rto. "Samo spra evala sem se, e ste prejeli moje sporoilo, na katerem sta bila navedena datum in ura..." "Povsem oitno je, da sem ga, saj bi vas v nasprotnem primeru takoj vpra ala , kaj ponete v moji uilnici," jo je odrezala profesorica in ji odlono obrnila hrbet. tevilni tudentje so se zadovoljno spogledali. "Kot sem torej hotela povedati: radirni urok, kakor ga bomo vadili danes , se bo mnogokateremu zdel veliko..." "Khem, khem." "Spra ujem se," je skrajno hladno dejala McHudurrova, ki se je spet obrnil a k Temynovi, "zakaj me ves as prekinjate, e si elite dobiti vtis o tem, kako obiajno potekajo moje ure. Veste, po navadi ne dopu am, da bi se prisotni kar naprej nekaj ogla ali, sploh pa ne, e nimajo povedati niesar pametnega." Inkvizitorka je zazevala, kot bi ji profesorica primazala klofuto. A tud i ko je usta ez hip zaprla, ni rekla nobene, le pogled je uprla v notes in zaela besno ekati po njem. McHudurrova je pogled od nje odvrnila, kot da je to niti najmanj ne skrb i, in je spet nagovorila tudente. "Torej: radirni urok, kakor ga bomo vadili danes, je te je izvesti. im vi je je

namre razvita ival, ki jo hoete radirniti, bolj zahteven je urok. Pol , navaden brezvretenar, ni pretiran izziv, mi pa bo verjetno marsikomu delala preglavice. e boste z mislimi pri malici, bo vsekakor, eprav so arobne besede za urok iste. No, kar poskusite." "Kako mi lahko pridiga, da bi se moral zadnji pri Temynovki zadr ati!?" je Harry tiho zamrmral Ronu, toda pri tem se je zadovoljno smehljal - na McHudurrov o e lep as ni bil ve jezen. Inkvizitorka ni rinila v profesorico, tako kot je v Trelawneyjevo, saj s e ji je verjetno posvetilo, da McHudurrova tega ne bi trpela. Ne, Kalvara Temyna si je namesto tega v svojem kotu kar naprej nekaj zapisovala, in ko jim je predavatelj ica spreminjanja oblike konno naroila, naj pospravijo svoje stvari, se je mrkogledo postavila na noge. "No, ja, za zaetek niti ni tako slabo," je zavzdihnil rdeelasec, zgrabil d olg mi ji rep in ga odvrgel v katlo, ki mu jo je kot vsem ostalim pomolila Lavender. Ko so se drenjali iz uilnice, je Harry opazil, da je Temynova pristopila h katedru. Dregnil je Rona, ta pa Hermiono in vsi trije so se zaeli ubadati s svoji mi torbami ter njihovo vsebino, pri emer so seveda napenjali u esa. "Kako dolgo e uite na Bradaviarki?" je vpra ala Inkvizitorko. "Decembra bo triintrideset let," ji je odgovorila profesorica in glasno zatlesknila zaponko na svoji torbi. Temynova si je to zapisala. "Tako," je rekla. "Sodbo, ki sem si jo ustvarila na podlagi tega obiska, boste prejeli v roku desetih dni." "Komaj akam," je s hladnim in povsem brezbri nim glasom odvrnila McHudurrova. e je korakala proti vratom, pri emer je opazila, da s Kalvaro Temyno nista sami. "Pridite," je pozvala Harryja, Rona in Hermiono ter jih pred sabo odgnal a iz razreda. Mladi arovnik si ni mogel pomagati, da se ji ne bi nasmehnil, in prisegel bi lahko, da mu je nasme ek vrnila. Preprian pa je bil tudi, da bo Temynovo naslednji videl ele zveer v njenem kabinetu, a glede tega se je hudo motil. Ko so se spustil i po trati na nego arobnih ivali, so jo namre z notesom v roki zagledali ob profesorici Tcherwiwi-Dyli. "Obiajno tega predmeta ne uite vi, imam prav?" jo je Harry sli al vpra ati, ko so stopili k preprosti mizi z driadami, ki so se zavzeto gostile z liinkami lubad arjev. "Vsekakor," je pritrdila Tcherwiwa-Dyla, z rokami sklenjenimi na hrbtu, pri emer je ivahno me ikala v Veliko inkvizitorko. "Ta predmet uim samo zaasno, saj nadome am profesorja Ruralusa." Harry se je s prijateljema zaskrbljeno spogledal, kajti Dreco je v tiste m nekaj za epetal na u esa svojih pribonikov; gotovo je razmi ljal, ali se mu splaa izrabiti to prilo nost in orniti Hagrida. "Spra ujem se..." je zamrmrala Temynova in sti ala glas, toda mladi arovnik jo je kljub temu e vedno dobro sli al. "Ravnatelj se na prav nenavadne naine

izogne jasnim odgovorom na moja vpra anja o tem... Mi morda vi veste povedati, emu je profesor Ruralus e tako dolgo odsoten?" " al ne," je lahkotno odvrnila profesorica, "saj s tem nisem seznanjena. Dumbledore me je pismeno prosil, e bi za nekaj tednov vskoila, in ustregla sem mu. Sicer pa... Lahko zdaj zanemo?" "Seveda, prosim," je hitro prikimala Temynova, ki si je spet nekaj zapis ala. To uro je spremljala na drugaen nain - pridru ila se je tudentom in jim zastavljala vpra anja v zvezi s arobnimi ivalmi. Veina ji je bila sposobna odgovoriti nanje in zato je Harry postajal vedno bolj e volje, saj se je Hagrid s tem izkazal za dobrega uitelja. Gospa Inkvizitor se je nazadnje lotila Deana Thomasa in zasli evala ga je kar nekaj asa, nato pa se je vrnila k profesorici. "Povejte mi e," je dejala, "kako kot zaasna lanica uiteljskega zbora - lahko bi rekli kot objektivni zunanji opazovalec - v splo nem ocenjujete stanje na Bradaviarki? Imate obutek, da vam vodstvo ole nudi dovolj podpore?" "O ja. Dumbledore je izvrsten ravnatelj," je navdu eno odvrnila TcherwiwaDyla. "Ja, s tem, kako upravlja olo, sem zelo zadovoljna, res zelo zelo zadovoljn a." Temynova se je vljudno zaudila, v notes vpisala komaj omembe vreden zaznamek in nadaljevala: "Kaj pa nameravate letos predelati s peto olci, e se gospod Ruralus ne bo vrnil na svoje delovno mesto?" "Oh, poskrbela bom, da bodo vedeli vse potrebno o ivalih, s katerimi imaj o tudentje najvekrat opravka pri mali maturi," je odgovorila profesorica. "Prav veli ko dela ne bomo imeli, saj so na primer samoroge in nofeljke e obdelali. Tako nam ostanejo e pestunkoni in maetine, pa tudi med renevci ter je i jih bom nauila razloevati." "No, vsekakor se zdi, da vsaj vi veste, kaj ponete," jo je pohvalila Temy nova in v notes z zelo oitno potezo nartala kljukico. Harry se je pri tem namrdnil, predvsem zaradi Inkvizitorkinega poudarka besede ,vi'. e manj pa mu je bilo v e, da je naslednje vpra anje zastavila Goylu. "Sli ala sem, da ste tudentje pri pouku nege utrpeli nekaj po kodb. Je to res?" Goyle se ji je butasto zare al, Dreco pa je namesto njega naglo odgovoril: "Ja, res je. Mene je na primer hudo ranil hipogrif!" "Hipogrif?" je ponovila Temynova, ki je naglo krabljala po notesu. "Ni hudega mu ni bilo, sploh pa jo je staknil samo zato, ker je tako neum en in ni poslu al Hagrida!" Oba prijatelja mladega arovnika sta zajeala, Inkvizitorka pa je glavo poasi zasukala k njemu. "Oitno se bova morala sreati tudi v ponedeljek zveer," je dejala in se nato obrnila nazaj k Tcherwiwi-Dyli. "Najlep a vam hvala, profesorica, mislim, da sem t u opravila. Sodbo, ki sem si jo ustvarila na podlagi tega obiska, boste prejeli v roku desetih dni." "Izvrstno," je prikimala uiteljica nege in Temynova se je odpravila proti gradu.

Ko je Harry tistega veera od el iz njenega kabineta, je bila ura skoraj pol no in rana na podlakti je bila e tako globoka, da mu je kri na ve mestih prepojila ru to, ki si jo je ovil okoli desnice. Kljub temu se je naglo odpravil v gryfondomsko d nevno sobo, za katero je mislil, da bo prazna. Toda prijatelja sta akala nanj in res se ju je razveselil, posebej zato, ker je bila Hermiona zelo prijazna (najprej je mislil, da mu bo oitala, zakaj se je pri negi spet nekaj ogla al). "Na," mu je zaskrbljeno pomolila skodelo, polno rumenkaste tekoine. "Namoi roko v tole raztopino spasiranih nogogrizoganjih lovk, gotovo ti bo pomagala" Harry je krvaveo ter razbolelo roko potopil v skodelo in v hipu mu je udov ito odleglo. Krivo ap se mu je glasno predo nekajkrat podrgnil ob noge, mu nato skoil v naroje in se zvil v klobi. "Hvala," je mladi arovnik hvale no pokimal prijateljici in maka z levico poehljal za u esom. " e vedno mislim, da bi se glede tega moral prito iti," je takrat tiho poved al Ron. "Jaz pa ne," ga je zavrnil Harry. "e bi za to izvedela McHudurrova, bi zblaznela!" "Ja, verjetno bi res," je turobno prikimal mladi Potter. "Ampak verjemi, da bi Ministrstvo kaj kmalu zatem izdalo kak no novo odredbo, s katero bi lahko Inkvizit or dal na evelj vsakega profesorja, ki bi imel kaj rei ez njega." Pegasti dolgin je e odprl usta, da bi mu ugovarjal, a iz njih ni spravil niesar, zato jih je ez nekaj trenutkov pora eno zaprl. "Ta babnica je stra na," je takrat tiho dejala Hermiona. "Stra na. Ve , tik preden si pri el, sem Ronu ravno rekla... da moramo nekaj ukreniti." "In jaz sem predlagal, da jo zastrupimo," je dodal rdeelasec. "Mja, no, e bi bilo to res tako enostavno..." se je namrdnila Hermiona. " Sploh pa vsaj mene ne skrbi toliko Temynovka, kot dejstvo, da zaradi nje ne bomo imeli pojma o obrambi!" "Kaj pa v zvezi s tem lahko naredimo?" je skomignil Ron. "Zdaj je pa prepozno. Schushmaar nam jo je vsilil in gotovo bo poskrbel, da bo tu tudi ostal a." "Saj," je prikimala Hermiona, "taisto sem si rekla tudi jaz, ko sem dane s razmi ljala o tem in... nazadnje sem pri la do sklepa, da bi se lahko zadeve lotili tudi sami." Previdno se je ozrla k Harryju, ki je desnico e vedno namakal v raztopino nogogrizoganjih lovk in se je zdaj sumniavo namr il. "Katere zadeve?" jo je pobaral. "Obrambe pred mranimi silami," je pojasnila. "Ne pretiravaj no," je zajeal Ron, "saj imamo

e tako dovolj dela! Se sploh

zaveda , koliko naloge se je nama s Harryjem spet nabralo, pa se ola e niti dobro ni zaela!" "Ampak to je vendar veliko pomembnej e od naloge!" je vzkliknila. Fanta st a jo

samo debelo pogledala. "Jaz pa sem mislil, da je domaa naloga najpomembnej a re na svetu!" je konno rekel Ron. "Ne bodi trapast, seveda ni," ga je zavrnila. Mladi arovnik se je takrat zgro eno zavedel, da ji obraz sije od gorenosti, s kakr no jo je obiajno navdala misel na njeno Bratov ino razsvetljevalcev. Toda zaustaviti je ni mogel, saj se je e zagnala naprej: "Harry je vendar imel isto prav, ko je prvo uro rekel, da se moramo pripr aviti na tisto, kar nas aka v resninem svetu! A kako se bomo branili pred coprniki, e celo leto ne bomo smeli arati?" "Sami ne moremo storiti kaj dosti," je malovoljno menil Ron. "Dobro, v k nji nici bi lahko pobrskali za kak nimi uporabnimi uroki in jih malo vadili, ampak..." "Ne, ne! Povsem se strinjam, da si zdaj s knjigami ne bomo ve kaj dosti pomagali," ga je prekinila prijateljica. "Uitelja potrebujemo, pravega uitelja, ne koga, ki tak ne uroke obvlada in nam jih lahko pomaga pravilno izvesti." "e s tem misli na Wulfa..." je zael Harry. "Ne, ne mislim nanj," je odkimala. "Wulf ima preve dela v Redu, sploh pa bi se z njim lahko sestali samo takrat, kadar nas spustijo v Meryascoveeno, in to nikakor ne bi zado alo." "Kdo pa naj bi nas uil?" se je namr il mladi arovnik. Hermiona je globoko zavzdihnila. "Se ti to ne zdi oitno?" je vpra ala. "O tebi sem razmi ljala, Harry, o tebi! " Temu je sledilo nekaj dolgih trenutkov ti ine. Noni veter je stresel okno z a Ronovim hrbtom in plameni v kaminu so nemirno zaplapolali. "Kaj si razmi ljala o meni?" je nazadnje zmedeno vpra al mladi arovnik. "Oh, si trd!" je vzkliknila Hermiona. "Ti bi nas lahko uil obrambo!" Harry je zazijal vanjo. Nato se je zasukal k Ronu, da bi skupaj zavila z omi, kot sta obiajno, kadar ju je Hermiona morila z Bratov ino razsvetljevalcev in sorodnimi zadevami. Toda na njegovo skrajno preseneenje se prijatelju njen predlog oitno ni zdel slab. Rdeelasec se je nekaj asa e mr il, potem pa je rekel: "To bi lo." "Kaj bi lo?" je zagodel Harry. "Obramba," se mu ni pustil prestra iti Ron. "Ti bi nas res lahko nauil marsiesa." "Ampak..." Mladi arovnik je premolknil in prek obraza se mu je razlezel nasme ek, saj je bil preprian, da ga prijatelja vleeta za nos. "Dobro, nehajta zdaj. Uiteljska kariera me tako ali tako ni ne..." "Harry, v obrambi si najbolj i izmed vseh v letniku," ga je prekinila Herm iona. "Jaz?" se je e bolj pre erno nasmehnil. "Ne bi rekel. Pri isto vsakem testu sem bil e slab i od tebe..." "Ne bo dr alo," ga je gladko odrezala. "V tretjem letniku, ko smo imeli profesorja, ki je o obrambi dejansko nekaj vedel, si me pustil dale za sabo. Sice r pa razne kontrolne naloge sploh niso pomembne, Harry. Pomisli, kaj si e vse storil!" "Kako to misli ?" "Ve kaj, Hermiona, nisem preprian, da bi rad imel tako butastega profesorja," se ji je komaj opazno nasmehnil Ron. Nato se je zasukal k Harryju. "Pa poglejmo..." je izjavil in se namr il kakor Goyle, kadar je ta posku al

vklopiti mo gane. "No, v prvem letniku... si pred Saj Ve Kom re il kamen modrosti." "Takrat sem imel samo sreo," je ugovarjal mladi arovnik. "Kamna mu pa nisem izmaknil spred nosa, ker bi tako obvladal..." "V drugem," ga je prekinil prijatelj, "si pokonal tako baziliska kot Neel stina." " e res, ampak e se ne bi prikazal Fawkes..." "V tretjem," je Ron e nekoliko povzdignil glas, "si z eno potezo pregnal sto morakvarjev..." "Ve , tisto je bil isti sluaj. e asotresk ne..." "Lani," je rdeelasec skoraj e vpil, "pa si se spet spopadel s Saj Ve Kom in..." "Poslu aj me vendar!" ga je domala jezno prekinil Harry, saj sta se oba prijatelja zdaj re ala kot peena maka. "Poslu aj me! Ko takole govori o tem, se sli i prekrasno. Ampak pri vsem sem imel toliko sree - dostikrat sploh nisem vedel, kaj ponem, kar nekaj sem pa naredil, tisto kar mi je padlo na pamet - in skoraj vedno mi je kdo priskoil na pomo..." Toda Ron in Hermiona se nista zresnila in mladi arovnik je zautil, da post aja vse bolj jezen, pa eprav sploh ni vedel, zakaj. "Ni se mi ne smejta, kot da vama je vse jasno!" ju je razgreto nadrl. "Te zoprnije sem veinoma dal skozi sam in samo jaz vem, kako so se odvijale! Cele ko e e nisem odnesel, ker bi mi la obramba tako dobro od rok, temve zato... ker mi je kdo ob ravno pravem trenutku priskoil na pomo ali pa ker sem imel sreo! Vedno sem samo nekaj be al, se spotikal in niti najmanj ega pojma nisem imel, kaj sploh ponem... PA NEHAJTA SE E RE ATI!" Skodela z zdravilno raztopino je padla na tla in se razbila. Takrat se j e ele zavedel, da stoji, in sploh se ni mogel spomniti, kdaj je skoil na noge. Krivo ap j o je popihal pod zofo, prijatelja pa se zdaj nista ve smejala. "Pojma nimata, kako je bilo v resnici! Vidva... Vama se pa ni bilo treba spoprijeti z njim! Mislita, da se je za to treba zgolj naguliti nekaj urokov, ki jih potem izvede lepo enega za drugim, kot bi lo za izpit?! Ne, niti za trenutek ne pozabi , d a te od smrti loi samo... kaj jaz vem kaj! In kadar ti grozi, da bo umrl, ko te muijo ter vprio tebe ubijejo so olca, nikakor ne more jasno razmi ljati! Vsaj jaz nisem imel pojma, kaj naj bi takrat naredil! Vidva pa takole sedita tukaj in se obna ata, kot da sem odnesel celo ko o, ker sem tako grozno pameten - jasno, po vajinem jo je Diggory najbr skupil, ker je bil tako butast, a ne? Res, niti sanja se vama ne, d a bi se na njegovem mestu prav lahko zna el jaz in bi tudi se, e me Mrlakenstein ne bi potreboval..." "Tega sploh nisva mislila," je zgro eno ugovarjal Ron, ko je pri el do sape. "Iz Diggoryja se res nisva hotela delati norca, isto narobe si naju razumel..." Nemono se je ozrl k Hermioni, ta pa je bila videti nenavadno alostna. "Harry," je konno rekla, "res ne razume ? Ravno to... Ravno zato te potrebujemo. Izvedeti moramo, kako je v resnici... ko se spogleda iz oi v oi z... z njim, z Mrlakensteinom." Coprnikovo ime je tokrat izrekla prvi in bolj kot z vsem drugim je Harryj a umirila prav s tem. e vedno sope se je sesedel nazaj v naslanja in se pri tem zavedel, da mu v roki spet nemarno kljuva. Za elel si je, da ne bi razbil sklede z

bla ilno raztopino. "No, premisli o tem," je e tiho dodala prijateljica, "prosim." Mladi arovnik ni vedel, kaj naj ree, in sram ga je bilo, da je tako vzroji l. Prikimal je, ne da bi se povsem zavedal, na kaj je pristal. Hermiona je vstala. "Spat grem," je povedala, pri emer se je trudila, da bi bil njen glas im b olj naraven. "Em... lahko no." Tudi Ron se je dvignil iz naslanjaa. "Gre ?" je nekoliko nelagodno vpra al Harryja. "Ja," je pritrdil mladi arovnik, "samo... Takoj pridem za tabo, samo tole bom e pospravil." Pomignil je na drobce, ki so le ali na tleh. Prijatelj je prikimal in od el. "Steklaris," je zamrmral Harry in s palico zamahnil prek steklenih kosce v skodele. Ti so v hipu zdrsnili skupaj in se zlepili, da je bila kot nova, toda ra zlite tekoine ni mogel spraviti nazaj vanjo. Fant je nenadoma postal nenavadno utrujen in skoraj bi se kar v naslanjau zvil v klobi ter zaspal. Toda vseeno se je prisilil, da je vstal in sledil Ronu v spalnico. Tista no je bila zanj nemirna in znova so mu spanec vsake toliko kratile sanje o dolgih hodnikih ter zaklenjenih vratih, ko se je naslednjega dne zbudil, pa ga je v brazgotini zoprno emelo. estnajsto poglavje Pri merja evi glavi Od takrat ko je Hermiona Harryju predlagala, da bi uil obrambo pred mranimi silami, sta minila dva tedna in svoje zamisli ni odtlej niti omenila ve. M ladi arovnik je veere konno nehal pre ivljati v dru bi Temynove, a stavek Ne bom ve lagal se mu je zdaj vtisnil tako globoko v desnico, da se je spra eval, ali se mu bo na roki poznal do konca ivljenja. Ron pa je pre ivel e tiri treninge in na zadnjih dveh ga Angelina niti ni tako hudo nahrulila. Poleg tega so pri spreminjanju oblike v si trije uspe no radirnili mi , pri emer je McHudurrova Hermioni e naroila, naj urok posku a izvesti na e zahtevnej i nain - nad mako. ele zatem je mlada arovnica ponovno omenila svojo zamisel. Do tega je pri lo nekega divjega, viharnega veera konec septembra, ko so vsi trije sedeli v knji nici in iskali podatke o sestavinah napoja, s katerim so se takrat ubadali pr i Rawsu. "Zanima me," se je Hermiona nenadoma obrnila k Harryju, "e si e kaj razmi ljal o obrambi." "Seveda sem," je zagodel fant. "Ker ta predmet ui tista stara coprnica, n anj sploh ne morem pozabiti!" "Ne, mislila sem bolj na zamisel, do katere sva pri la z Ronom..."

Mladi Weasley se je zdrznil in jo grozee o inil, toda Hermiona ga je samo namr eno premerila ter nato nadaljevala: "Dobro, no, zamisel je bila samo moja, ampak to niti ni va no. Bistveno je , e si obrambo pripravljen uiti." Harry ji ni odgovoril takoj. Pretvarjal se je, da je zatopljen v Azijske protistrupe, saj ni hotel povedati, kaj se mu v tistem hipu podi po glavi. O tej zadevi je v zadnjih tirinajstih dnevih namre po teno razmi ljal. Vasih se mu je zdela zamisel povsem nora, natanko tako kot tistega veera, ko mu jo je Hermiona predlagala. Toda obasno se je vendarle zalotil, da tuhta o urokih, ki so mu najbolje slu ili, ko se je sooil z manj prijetnimi bitji ali coprniki, in nezave dno je e nartoval, kako naj bi potekal pravi pouk obrambe... "Hja," je konno odgovoril, ko se ni mogel ve sprenevedati, da se mu zdijo Azijski protistrupi zanimivo tivo, "malo sem e razmi ljal." "In?" "Kaj pa vem," je odvrnil, saj je posku al pridobiti im ve asa in se je zato o zrl tudi k Ronu. "Meni se je zdela ideja izvrstna," mu je zatrdil rdeelasec; zdaj, ko je b ilo oitno, da Harry ne bo znova zael rohneti nanju, se je rade volje pridru il pogovoru. Mladi arovnik se je nelagodno presedel. "Ko sem vama razlagal, da sem pri vsem tistem imel ogromno sree, sta me poslu ala, kajne?" "Ja, Harry, sva," mu je blago pritrdila Hermiona. "Ampak to e ne pomeni, da se ne zna izvrstno braniti. Lani si se vendar edini otresel uinka imperatorjeve kletve, priarati zna pravega varuha in nasploh si sposoben mnogih stvari, ki jih n e zmorejo niti tevilni odrasli arovniki. Zmagoslaf je vedno trdil..." Ron se je k njej zasukal tako naglo, da si je pretegnil vrat. Pomel si g a je in nejevoljno zapredel: "No, povej. Kaj je rekel Zmagec?" "Ho, ho, ho," se je narejeno zasmejala Hermiona. "Rekel je, da Harry obv lada arovnije, ki jih niti on ne, pa hodi v zadnji letnik Durmstranga." Ron jo je sumniavo premeril. "Menda ne bo rekla, da si e zmeraj dopisujeta?" "Pa, kaj e si?" ga je hladno zavrnila, a njena lica so postala nekoliko r o nata. "Je s tem kaj narobe?" "Tisti Durmstrangovec je hotel biti e kaj ve, ne samo tvoj dopisovalec!" Hermiona je obupano zmajala z glavo, nato pa se je preprosto obrnila str an od Rona, ki je e naprej zrl vanjo, in Harryja vpra ala: "No, kaj pravi ? Si za?" "Recimo. Ampak uil bom samo vaju z Ronom, prav?" "Mja," je rekla mlada arovnica, ki je zopet postala nekoliko zaskrbljena. "Upam, da me ne bo spet popadel, Harry, kajti... Po mojem bi moral uiti vse, ki ji m je kaj do tega. Ne nazadnje si vsi zaslu ijo prilo nost, da se nauijo braniti pred MMrlakensteinom." Rdeelasec se je ob coprnikovem imenu spet zdrznil in Hermiona ga je na hitro o tela, Harry pa je taas malo razmislil. " e v redu," je zagodel nazadnje, "ampak mono dvomim, da bi se razen vaju

kdor koli hotel kaj nauiti od mene. Saj ve , nepri teven sem." "Ko bo videl, koliko so olcev je pripravljenih hoditi k tvojim uram, bo po mojem zelo preseneen," ga je resnobno zavrnila, nato pa se je nagnila bli je k njemu, tako kot Ron, ki jo je e vedno namr eno opazoval. "Glej, prvi konec tedna v oktobru nas bodo spustili v Meryascoveeno in tam bi se lahko sestali z vsemi, ki jih ta stvar zanima. No, kaj misli ? Toliko, da se malo pogovorimo?" "Zakaj pa se ne moremo dobiti na oli?" se je zaudil Ron. "Zato," je rekla in se spet posvetila ilustraciji kitajske kolerine kumar e, ki jo je prerisovala, "ker Temynovka po mojem ne bo preve srena, e izve, kaj imamo za bregom." Harry se je obiska Meryascoveene veselil, a nekaj ga je vendarle skrbelo . Dobro je namre vedel, kako je botra razjezil, ko mu je rekel, naj ne hodi v arovni ko vas. Sirius se mu ni oglasil, e odkar se je v zaetku septembra prikazal med plameni, in mladi arovnik ga je imel na sumu, da namerava vseeno priti v Meryascoveeno. Kaj bodo storili, e jim bo skozi vas naproti pritekel velik rn pes in ga bo videl tudi Dreco? "Jasno, Sirius bi gotovo rad el malo ven iz tiste grozljive hi e," je rekel Ron, ko je Harry njemu in Hermioni zaupal, kaj ga skrbi. "Ves as mora deti v njej, in t o skupaj s tistim zoprnim vilincem." Hermiona ga je grdo pogledala, a tokrat o njegovem odnosu do Spacka ni rekla nobene. "Sirius se bo prisiljen skrivati," je nato rekla Harryju, "dokler Mrlake nstein Ron, lepo te prosim! - ne poka e svojih kart. Na Ministrstvu so pa butasti in bodo tvojega botra spoznali za nedol nega, ele ko jim bo prikapljalo, da Dumbledore govori resnico! A im bodo zaeli loviti coprnike, se jim bo vendarle posvetilo, da Sirius ni eden izmed Jedcev - ne nazadnje nima Znamenja." "Sploh pa po mojem ni tako neumen, da bi se prikazal sredi Meryascoveene ," ga je bodril Ron. "e bi za to izvedel Dumbledore, bi ponorel in Sirius na ega ravnatelja uboga, eprav mu ni v e, kar ima povedati." Ker Harryja s tem nista pomirila, je Hermiona e dodala: "Poslu aj, z Ronom sva stopila do nekaj so olcev in jim predlagala, da bi skupaj imeli obrambni kro ek. Vsi so bili nad idejo prav navdu eni in naroila sva jim , naj pridejo v Meryascoveeno." "Prav, prav," je precej odsotno prikimal mladi arovnik, ki je e vedno razmi ljal o botru. "Pozabi zdaj na Siriusa, no. Saj ima e tako dovolj skrbi," ga je opomnila prijateljica. Seveda je imela prav, kajti nalog so jim vedno znova nalo ili toliko, da j ih Harry ni mogel opraviti sproti, pa eprav veerov ni ve pre ivljal v kabinetu Kalvare Temyne. Ron je bil v e vejem zaostanku - resda sta imela dvakrat na teden trening oba s Harryjem, toda rdeelasec je bil tudi predstavnik tudentov. A Hermiona, ki se je odloila za ve izbirnih temve je tudi na la as za da ji gre to e mnogo bolje je pred njim kapa ali nogavica. Jutro, ko naj bi se predmetov kot onadva, ni le sproti napisala vse naloge, pletenje vilinskih oblail. Mladi arovnik je moral priznati, od rok, kajti zdaj mu je bilo skoraj vedno jasno, ali odpravili v Meryascoveeno, je bilo sonno, a vetrovno.

Po zajtrku so se postavili v vrsto in Filch je njihova imena poiskal na dolgem sezn amu tudentov, ki so imeli za obisk arovni ke vasi dovoljenje star ev ali skrbnikov. Harryju ga je pred dvema letoma napisal prav Sirius in mladi arovnik se je tega e predobro spominjal. Ko je stopil pred hi nika, pa ga je ta ovohal, kot bi sumil, da smrdi po govnobombah. Filch mu je nato na kratko pokimal in Harry se je odpravil naprej, prek kamnitih stopnic, v mrzel, sonen dan. "Em, zakaj pa je hi nik rinil vate s svojim nemarnim nosom?" ga je vpra al Ron, ko so skupaj s Hermiono pohiteli po irokem dovozu, ki se je vil skozi vrata na olsko posestvo. "Verjetno e zdaj misli, da sem naroil celo goro govnobomb," se je nasmejal Harry. "To sem vama pozabil povedati..." Opisal jima je, kako je Siriusu poslal pismo, hi nik pa je le nekaj sekund zatem planil v sovji stolpi in zahteval, da mu ga poka e. Mladi arovnik je bil nekoliko preseneen, da se je zgodba Hermioni zdela celo bolj zanimiva kot njemu samemu. "Nekdo naj bi ga obvestil, da naroa govnobombe? Ampak kdo?" "Pojma nimam," je skomignil Harry. "Mogoe Dreco, za zabavo." li so mimo kamnitih stebrov, okra enih s kipi krilatih merjascev, nato pa z avili na levo, na cesto, ki je vodila v vas. "Dreco?" je nejeverno ponovila Hermiona. "No, ja... Mogoe..." V misli se je zatopila vse do prvih hi Meryascoveene. "Kje smo pravzaprav zmenjeni?" je takrat vpra al Harry. "V Treh metlah?" "O ne," je mlada arovnica stresla z glavo, kot bi se zdramila iz sna. "Ne , Metle so vedno nabito polne in tam je prehrupno. Dobimo se v Merja evi glavi, ki ni na glavni ulici. Ta krma je sicer res nekoliko... Saj ve , tja zahajajo precej udni arovniki... in druga bitja. Ampak tudentje prav zato ne hodijo tja, torej nam nihe ne bo mogel prislu kovati." Korakali so vzdol glavne ceste, mimo Creparjeve trgovine s pripomoki za aljivce, kjer so seveda sreali dvojka in Leeja, mimo po te, iz katere so skoraj ena za drugo letale sove, ter naposled zavili v stransko ulico. Na njenem koncu je s tala majhna krma z zarjavelim drogom nad vrati, s katerega se je v vetru kripaje pozibaval zdelan izvesek. Na njem je bila narisana odsekana glava divjega vepra, le ea na belem, a hudo okrvavljenem prtu in trojica je pod njim za hip postala. "No, vstopimo e," je nekoliko ivno rekla Hermiona in Harry je segel po kljuki. V notranjosti nikakor ni bilo tako kot Pri treh metlah, kjer je kar sija lo od topline in istoe; pivnica Merja eve glave je bila mraen in umazan prostor, ki je bil prepojen z naravnost hlevskimi vonjavami. Nekdaj sicer lepa okna so bila tako zamazana, da se je v notranjost prebilo le malo svetlobe, in na lesenih mizah, z bitih iz grobo otesanih desk, so migotale svee. Na prvi pogled se je tudi zdelo, da so gostilni ka tla iz steptane zemlje, toda ko je Harry napravil nekaj korakov, je sp oznal, da ima pod nogami pravi kamniti tlak, ki ga oitno e nekaj stoletij niso oistili. Ml adi arovnik se je takrat tudi spomnil, da mu je Hagrid v prvem letniku to krmo omenil. V Merjascovi glavi srea vse sorte tiev, je rekel oskrbnik, ko je fantu

razlagal, kako je v krmi od neznanca priigral zmajevo jajce. Harryju takrat ni bilo jasno, zakaj se oskrbniku ni zdelo udno, da ni mog el videti neznanevega obraza. A zdaj je opazil, da je to med obiskovalci Merja eve glave prava moda. Pred toilnim pultom je stal mo ki, igar glava je bila vsa ovita v povezo, sivo od umazanije, toda kljub temu je uspel skozi re o okoli ust prazniti kozarec za kozarcem neke brbotajoe in kadee se pijae. Ob enem izmed oken sta nadalje sedeli dve postavi, katerih obraza sta skrivali kapuci, in mladi arovnik bi ju z lahkoto imel za morakvarja, e se ne bi pomenkovali z izrazito severnoangle kim naglasom. V sennatem kotu ob kaminu pa je sedela arovnica, do palcev na nogi pregrnjena z debelo rno tanico in trojica se je zato lahko le spra evala, kak no oblije se skriva za njo. "Tule mi ni prav ni v e, Hermiona," je zamrmral Harry, ko so stopili k toilnemu pultu, pri emer je neopazno pomignil proti arovnici s tanico. "Tisto tamle bi bila lahko Temynovka." Hermiona se je kot mimogrede za hip zazrla proti kaminu, pri emer si je v resnici natanno ogledala ensko ob njem. "Ne, Temynovka je veliko manj a," je tiho odvrnila. "Sploh pa lahko na a lju ba profesorica mirno pride sem, kajti isto ni nam ne more - Colibrija sem vpra ala, e tudentje smemo v Merja evo glavo, in odgovoril mi je, da vsekakor, vendar nam svetuje, naj kozarce prinesemo s sabo. Poleg tega pa sem si natanko in trikrat zapored prebrala vse mo ne olske pravilnike - tudentovske kro ke, bratov ine, dru tva in sorodne oblike dru enja naj bi Bradaviarka celo spodbujala. Tu smo zmenjeni samo zato, ker po mojem ni treba ravno razgla ati, kaj nameravamo poeti." "S tem se pa strinjam," se je nasmehnil Harry. "Ne nazadnje ne nameravam o ustanoviti Dru tva obo evalcev domae naloge, kajne?" Iz sobe za zakljuene dru be se je takrat prikazal toaj in stopil za toilni pu lt. Bil je emernega obraza, precej lasat in bradat, obenem pa zelo visok ter suh. Harryju se je zdel udno znan. "No?" je zagodel emerni toaj. "Tri maslenu ke, prosim," je naroila Hermiona. Mo ki je segel pod pult in nanj osorno postavil tri zelo zapra ene steklenic e. " est srpcev," je rekel. "Bom jaz," se je hitro ponudil Harry in srebro od tel toaju na roko. Oi suhega mo a so mu pri tem spolzele prek obraza in se za droben trenutek ustavile ob njegovi brazgotini. Nato se je toaj zasukal in Harryjev denar odvrgel v blagajno, ki se je samodejno odprla. Trojica se je odpravila k najbolj oddaljeni mizi toilnice, sedla in se ra zgledala. Mo ak, ovit v umazan povoj, je s lenki pesti odlono udaril po pultu in toaj mu je nalil e en kozarec nenavadne pijae. "Saj res!" je zamrmral Ron. "Tu bi lahko naroili, kar bi hoteli. Stavim, da bi nam tisti tip prodal vse, briga ga. e od nekdaj sem hotel poskusiti ognjeni viski ..." "Saj-si-vendar-predstavnik!" se je raztogotila Hermiona. "O," se je spomnil rdeelasec in obraz se mu je pooblail. "Ja, no..." "S kom naj bi se torej dobili tu?" je vpra al Harry, ki mu je s steklenice maslenu ka vendarle uspelo odviti zarjaveli zama ek in jo je zdaj nagnil. "Z nekaj so olci, ki jih zanima, kaj jim ima povedati," je nedolono odvrnila

Hermiona, pogledala na zapestno uro in se zaskrbljeno ozrla k vratom. "Ravno zda j enkrat naj bi pri li in gotovo vedo, kje je ta krma... Aha, mislim, da so e tu." Vrata so se odprla. V toilnico se je za trenutek ali dva vlil debel prame n sonne svetlobe, potem pa ga je povsem zastrla precej na skupina tudentov. Prvi je vstopil Neville z Deanom in Lavender. Tem sta sledili dvojici Pat il s (Harryjevo drobovje je napravilo salto) Cho ter eno njenih prijateljic, ki so se obiajno neprestano hihitale. isto sama in tako zasanjana, kot bi pri la v krmo po golem nakljuju, je nato skozi vrata stopila Loona Liupka, za njo pa so se vsuli Katie B ell, Alicija Spinnet, Angelina Johnson, Colin in Dennis Creevey, Ernie Macmillan, Jus tin Finch-Fletchley, Hannah Abbott ter Pihpuffovka z dolgo kito, ki je Harry ni pozn al. Toda vrsti tudentov s tem e ni bilo konca. Pri li so tudi trije Drznvraanovci - Harr yju se je zdelo, da jim je ime Anthony, Michael in Terry - nadalje Ginny, ki ji je s ledil suhljat plavolasec s prifrknjenim nosom, ter kot zadnja stra a e rdeelasa dvojka in njun prijatelj Lee, oblo eni z vrsto papirnatih vrek, iz katerih so trleli Creparjev i pripomoki. "Hermiona!" je zahripal Harry in se zasukal k prijateljici. "To je zate nekaj so olcev?" "e so bili pa vsi tako navdu eni nad zamislijo, da bomo imeli obrambni kro ek," je veselo odvrnila. "Ron, bi pristavil e kak en stol?" Toaj je ob pogledu na mno ico tudentov otrpnil, kot da e svoj iv dan ne bi imel toliko strank. Enega izmed kozarcev je sicer ravno brisal s krpo, ki je daj ala vtis, da e nikdar ni bila oprana. "Lep dan elim," se mu je zare al Fred, ki je prvi pristopil k toilnemu pultu in je e pre tel, koliko jih je pravzaprav pri lo. "Petindvajset maslenu kov, prosim." Toaj je nekaj trenutkov besno bol al vanj, nato pa je odvrgel krpo tako razdra eno, kot bi ga zmotili pri em zelo pomembnem, in zael na pult postavljati steklenice. "Hvala," mu je pokimal dvojek in jih razdelil med so olce. "Vi pa kar lepo sezite v ep, za toliko steklenic nimam dovolj denarja." Harry je otrplo opazoval, kako je velika in klepetava skupina so olcev seg ala po maslenu kih in brskala za kovanci. Niti sluajno mu ni bilo jasno, zakaj so vsi pri li, dokler se ni domislil, da morda od njega priakujejo kak en nagovor. Ob tem se je nemudoma lotil Hermione. "No, povej: kaj si jim nalo ila?" je tiho zagodel. "Kaj priakujejo od mene? " "Saj sem ti povedala. Radi bi sli ali, kaj jim ima povedati," ga je mirila, toda fant je e naprej besno bol al vanjo, zato je hitro dodala: "Zaenkrat ti ni treba rei ni, bom jaz zaela." " ivijo, Harry," ga je veselo pozdravil Neville in sedel nasproti njega. Mladi arovnik mu je posku al vrniti nasme ek, usta pa je imel tako suha, da ni rekel nobene. Ravnokar mu je namre pokimala Cho, ki je sedla desno od Rona. Njena prijateljica s skodranimi rdeerjavimi lasmi pa ga je samo nezaupljivo premerila, kar je pomenilo, da je v krmo pri la zelo nerada. So olci so se po dva ali trije posedli okoli trojice in nekateri so bili v ideti precej

razburjeni, drugi pa radovedni. Le Loona Liupka je samo zrla predse, a ko so si poiskali stole e zadnji, so se tudi njene oi uprle v Harryja. "Em," je rekla Hermiona, in ker je bila ivna, je bil njen glas nekoliko vi j i kot obiajno. "No, em, ivijo." Zbrani so zdaj preusmerili pozornost k njej, eprav so se vsake toliko e naprej ozirali k Harryju. "No... em... No, saj veste, zakaj smo se zbrali. Harry se je domislil... " Pla no je premolknila, kajti mladi arovnik jo je grdo pogledal, in hitro se je popravila: "Jaz sem se domislila, da bi se tu dobili s prijatelji, ki jih zanima pr ava obramba pred mranimi silami." Odka ljala se je in njen glas se je okrepil. "Sami veste, da je tisto, s imer nas mui Temynovka, ista neumnost!" "Pa e res je!" jo je podprl Anthony Goldstein. "No, zato sem si rekla, da bi bilo pametno, e zadeve vzamemo v svoje roke . Po mojem bi se morali nauiti kak nega uporabnega uroka, kajti s tisto teorijo se pa ne bomo mogli..." "Si bomo s tem, kar se bomo nauili pri kro ku, lahko kaj pomagali na izpitu iz obrambe?" jo je prekinil Michael, ki jo je pozorno opazoval. "Jasno. A braniti bi se uili tudi zato, ker... ker..." Globoko je zajela sapo in dokonala stavek: "Ker je Mrlakenstein spet med nami." Na to so se tudentje odzvali nemudoma in njihov odziv je bil predvidljiv. Chojina prijateljica je kriknila in se polila z maslenu kom, Terry se je zdrznil, Padma se je stresla, Neville pa je zgro eno zacvilil in se nato pretvarjal, da je le zak a ljal. A vsi po vrsti so se zatem priakujoe zazrli v Harryja. "No, pri kro ku naj bi se torej nauili im bolje braniti pred coprniki," je nadaljevala Hermiona. "e se glede tega strinjamo, se moramo odloiti, kako bomo..." "Doka i nam najprej, da se je Saj Ve Kdo vrnil!" jo je precej napadalno odrezal suhljati plavolasec s prifrknjenim nosom. "Hja, e to verjame Dumbledore..." je odvrnila. "Hoe rei, da Dumbledore verjame njemu?" je svetlolasec pomignil na Harryja. "Kdo pa si ti?" ga je precej neprijazno vpra al Ron. "Zacharias Smith," je povedal fant, "in pravico imam vedeti, zakaj trdi, da se je Saj Ve Kdo vrnil." "Glej," je hitro posegla vmes mlada arovnica, "tu smo se dobili zaradi nee sa drugega..." "Je e v redu, Hermiona," je rekel Harry. Ravnokar se mu je namre posvetilo, zakaj je v krmo pri lo toliko so olcev, in menil je, da bi morala prijateljica to sprevideti. Nekateri, morda celo veina, so se prikazali samo zato, da bi iz prve roke sli ali Harryjevo zgodbo. "Zakaj trdim, da se je Saj Ve Kdo vrnil?" je dejal in se zazrl v Zacharia sa. "Ker sem ga videl. Toda to je lani Dumbledore povedal celi oli, in e ne verjame njemu, tudi meni ne bo , zato te ne mislim preprievati." Ko je govoril, so vsi zadr evali sapo in Harry je imel obutek, da ga poslu a

celo toaj. Ta je z umazano krpo e vedno brisal isti kozarec, ki je postajal vedno bolj rjav. "Dumbledore nam je lani povedal samo to, da je Saj Ve Kdo ubil Cedrica," se je namrdnil Zacharias, "ti pa si njegovo truplo prinesel nazaj na Bradaviarko. V podrobnosti se ni spu al in niti tega ni opisal, kako je Diggory umrl. Mislim, da b i vsi radi vedeli..." "Niti sluajno ti ne bom opisoval, kako je, e Saj Ve Kdo koga ubije," ga je zavrnil Harry. Jeza, ki je zadnje ase skoraj neprestano brbotala v njem, se je spet bli al a vreli u. Toda oi ni umaknil z Zachariasovega bojevito namr enega obraza in odloen je bil, da se k Cho ne bo niti ozrl. "O Cedricu ne bom govoril," je nadaljeval, "in e ste pri li samo zaradi teg a, se lahko kar poberete." Osorno je o inil Hermiono, saj je bila po njegovem vsega kriva prav ona. So olcem ga je postavila na ogled, kot da je nekak en zanimiv spak, in seveda so se vsi zgrnili v krmo, saj so hoteli sli ati, kaj vse bo napletel. Toda zdaj nobeden i zmed njih ni zapustil svojega stola, niti Zacharias, eprav je e naprej zbrano zrl vanj. "No, tako," se je oglasila Hermiona, katere glas je bil spet precej vi ji. "Kot sem torej rekla... Vsi bi se radi nauili braniti pred coprniki in zdaj se moramo samo e dogovoriti, kako pogosto se bomo dobili, kje..." "Je res," jo je prekinila deklica z dolgo kito, ki je zijala v Harryja, "da zna priarati varuha?" To je med tudenti spro ilo val pomrmravanja in z zanimanjem so prisluhnili njegovemu odgovoru. "Je," je nekoliko napadalno odvrnil mladi arovnik. "Snovnega varuha?" Ob tem izrazu se je v Harryjevem spominu nekaj zganilo. "Em, pa ne, da pozna madam Bones?" je vpra al. Deklica se je nasmehnila. "Madam Bones je moja teta," je povedala. "Jaz sem Susan Bones in pravila mi je, kako je bilo na tvojem zasli anju. Ampak povej - je to res?" "Ja," je prikimal fant. "Torej zna priklicati isto pravega varuha?" se je osuplo zaudil Lee. "Tega nisem vedel!" "Mami je Ronu zabiala, da ne sme o tem nikomur niti rhniti," je Harryju pojasnil Fred in veselo dodal: "Rekla je, da se o tebi e tako preve govori." "Pa e prav je imela," je zamomljal mladi arovnik in nekaj so olcev se je zasmejalo. arovnica s tanico, ki je sama sedela ob kaminu, se je nekoliko presedla. "Je res tudi to, da si z meem, ki ga ima Dumbledore v kabinetu, ubil baziliska?" je vpra al Terry. "To mi je povedal eden izmed portretov, ko sem bil l ani tam..." "Em, ja. Tudi to je res," je prikimal Harry. Justin je za vi gal, brata Creevey sta se oarano spogledala in Lavender je tiho dahnila ,Uau!'. Harryju je v vrat postalo nekam vroe in prisiliti se je mora l, da se ni ozrl k Cho. "Ko smo bili v prvem letniku," je Neville nagovoril celotno skupino, "pa

je re il kamen norosti..." "Modrosti!" ga je ostro popravila Hermiona. "No, tega. e ga ne bi, bi pri el v roke Saj Veste Komu," je dodal okroglolin i fant. Oi Hannah Abbott so bile kakor guldi. "Da ne govorimo o tem," je rekla Cho (Harryjeve oi so inile k njej, gledal a ga je in e samo zato je njegovo drobovje znova napravilo salto), "kaj vse je opravil lani med Tri olskim turnirjem. Prebil se je mimo zmaja, povodnih mo in cele vrste drugih rei!" Temu so mnogi odobravajoe pritrdili, mladi arovnik pa se je nelagodno presedel. Obrazne mi ice je preprieval, naj ga ne sekajo, saj ni hotel vzbujati vti sa, da mu to godi. A ker ga je Cho pohvalila, je veliko te je povedal tisto, kar si je prisegel razlo iti zbranim. "Poglejte," je rekel in vsi so nemudoma obmolknili. "Ne bi rad... To ne govorim, ker bi bil tako obupno skromen, ampak... Pri vsem tistem so mi neprestano pomagali..." "Pri zmaju ti e ni nihe pomagal," ga je takoj zavrnil Michael. "Takrat si letel kot odvezan, resno..." "Dobro, no..." se je izvijal Harry, saj je vedel, kako nehvale en bi se zd el so olcu, e se ne bi strinjal z njim. "Letos poleti pa si isto sam pregnal morakvarja," se je oglasila e Susan. "Saj," je priznal Harry, "vse to je res: kak no malenkost sem e naredil bre z pomoi, ampak povedati hoem..." "Da nas vsega tega noe nauiti?" mu je Zacharias skoil v besedo. "akaj, kolega, takole se zmeniva: zapri gofljo!" je Ron glasno posegel vm es, e preden je njegov prijatelj zajel sapo. V Zachariasa je bol al, kot da bo vsak hip planil nanj, toda fant se ni prestra il, temve je vzkipel: "Sem smo vendar pri li, ker bi se od njega radi kaj nauil, zdaj pa pravi, d a se pravzaprav ne zna braniti!" "Tega ni rekel," je zarenal Fred. "Bi rad, da ti oistimo u esa?" se je pozanimal George in iz ene od Creparje vih vrek potegnil dolg instrument smrtonosnega izgleda. "Ali pa kak en drug del telesa; glede tega, kam ti tole vtakneva, nisva ni ti najmanj izbirna," je dodal drugi dvojek. "Ja, no," se je hitro oglasila Hermiona, "pustimo to... Bistveno je, e se strinjamo, da se od Harryja lahko marsikaj nauimo." Temu so vsi mrmraje pritrdili, le Zacharias je roke prekri al na prsih in ni rekel nobene. A tiho je bil morda le zato, ker je tako pozorno pazil, kaj Fred pone s t istim udnim instrumentom. "Lepo," je pokimala Hermiona in odleglo ji je, saj so se vendarle zaeli premikati v pravo smer. "Naslednje vpra anje je torej, kako pogosto se bomo

dobivali. Manj kot enkrat na teden bi bilo po mojem nesmiselno..." "akaj," jo je ustavila Angelina, "tale obrambna zadevica se ne sme kri ati z na imi treningi." "Ja," je pristavila lonek e Cho, "z na imi tudi ne." "A z na imi se pa lahko?" je zagodel Zacharias. "Prepriana sem, da bomo na li termin, ki bo ustrezal vsem," je nekoliko nepotrpe ljivo rekla Hermiona. "Ampak, veste, ta kro ek je precej pomembna stvar. Ne nazadnje se bomo pri njem uili, kako se braniti pred M-Mrlakensteinovimi Jedci smrti!" "Lepo povedano!" se je pompozno vme al Ernie Macmillan, za katerega je bil Harry preprian, da se bo oglasil e prej. "Tudi jaz sem mnenja, da gre tu za izjemn o pomembno zadevo, morda celo pomembnej o od vsega ostalega, kar nas aka letos, vkljuno z malo maturo!" Izzivalno se je ozrl okoli sebe, kot bi priakoval, da bodo so olci vzklikni li ,Nemogoe!' Ko se nihe ni odzval na njegove besede, pa je nadaljeval: "Vsaj jaz osebno nikakor ne razumem, zakaj nam je Ministrstvo v teh odloilnih trenutkih naprtilo tako nesposobnega profesorja. Razumem pa, da si na i uradniki ne drznejo pogledati resnici v oi in si priznati: ,Da, Saj Veste Kdo je zopet med nami!' Toda kljub temu sem ogoren! Kajti vsilili so nam uitelja, ki nam je dejansko prepreil, da bi uporabljali obrambne uroke!" "Temynovka menda noe, da bi se nauili braniti," je rekla Hermiona, "ker se boji, da bi Dumbledore iz nas naredil nekak no zasebno vojsko. Prepriana je, da nas bo na uval, naj napademo Ministrstvo." Ob teh besedah so zazevali od preseneenja isto vsi, razen Loone, ki je izjavila: "Ni udnega, da tako misli. Ne nazadnje ima tudi Cornelius Schushmaar svojo zasebno vojsko." "Kaj?" je zmedeno vpra al Harry, popolnoma osupel nad tem podatkom. "Ja, za celo brigado heliopatov ima," je sveano pritrdila Loona. "Ne, pa jih nima!" se je razjezila Hermiona. "Ja, pa jih ima!" je rekla Loona. "Kaj so heliopati?" je vpra al Neville, ki je nemono pogledoval od ene do druge. "Ognjeni duhovi," je razlo ila Loona in izrazite oi so se ji e raz irile, da j e bila videti celo bolj nora kot prej. "Heliopati so velikanska, visoka in plamenea bitj a, ki galopirajo prek poljan, za njimi pa izbruhnejo divji po ari..." "Heliopati ne obstajajo, Neville," jo je jedko prekinila Hermiona. "Pa!" jo je jezno zavrnila Loona. "Doka i!" je revsknila Harryjeva prijateljica. "Videla jih je e cela vrsta ljudi. Samo zato, ker si tako ozkogleda in ti mora lovek vse pomoliti pod nos, preden..." "Khem, khem," je poka ljala Ginny, natanko tako kot bi Temynova. Vsi so se prepla eno ozrli k njej, nato pa so se zasmejali in takrat je do stavila: "Se nismo pogovarjali o tem, kako pogosto se bomo dobivali?" "Ja," je takoj pritrdila Hermiona, "ja, res smo se, prav ima , Ginny." "No, enkrat na teden se sli i isto v redu," je rekel Lee. "Samo da se..." je zaela Angelina. "Ja, ja, to o quidditchu smo e obdelali," jo je z zadrgnjenim glasom prek inila

mlada arovnica. "No, zdaj pa se e zmenimo, kje se bomo dobili." Slednje je bilo precej tr i oreh in nekaj asa se ni oglasil nihe. "V knji nici?" je konno predlagala Katie. "Nekako dvomim, da bo madam Monockell srena, e bomo uroke vadili med njenimi ljubimi knjigami," je rekel Harry. "Kaj pa v kak ni prazni uilnici?" se je domislil Dean. "Tono," je prikimal Ron, "McHudurra bi nam lahko odstopila svojo, tako ko t jo je Harryju, ko je vadil za Tri olski turnir." Toda mladi arovnik je bil skoraj preprian, da jim McHudurra tokrat ne bo z veseljem priskoila na pomo. Kljub olskim pravilnikom, ki naj bi celo spodbujali dru enje, je imel obutek, da se ji bo njihov kro ek zdel nekoliko preve uporni ki. "No, bomo e na li kak en primeren prostor," je Hermiona zakljuila razpravo. "Ko bomo doloili, kje in kdaj bo prva ura, vam bomo to sporoili." Pobrskala je po torbi in iz nje potegnila pergament ter pero. Nato je gl oboko zajela sapo, kot bi morala za nekaj zbrati pogum. "Mislim... Mislim, da bi se morali vsi podpisati. Toliko, da bomo vedeli , kdo je pri el na sestanek. Poleg tega pa se mi zdi tudi nujno," je spet zajela sapo, "da nikomur ne povemo, kaj ponemo. Kdor se bo podpisal, se bo torej s tem obvezal, da ne bo nikomur izdal na ih nartov." Fred je takoj segel po pergamentu in nanj dobrovoljno nakracal svoje ime . Toda Harry je opazil, da se kar nekaj so olcev ni preve razveselilo Hermionine zamisli. "Emm..." je rekel Zacharias in ni vzel pergamenta, ki mu ga je pomolil G eorge. "Meni bo tako ali tako Ernie povedal, kdaj bo prva ura." Toda tudi mladi Macmillan se je obotavljal podpisati in Hermiona se je z azrla vanj s privzdignjenimi obrvmi. "Jaz... Jaz sem vendar predstavnik!" je nazadnje izbruhnil. "e bi ta sezn am pri el v neprave roke... No, saj veste. Sama si omenila mo nost, da se za tole razve..." "Pred kratkim si rekel, da je to izjemno pomembna zadeva," ga je opomnil Harry. "Ja, saj, saj..." se je zmedel Ernie. "To je e res, samo..." "Misli , da seznama ne bom skrbno spravila?" ga je nejevoljno vpra ala Hermiona. "A spravila ga bo ? Aha, ja seveda ga bo ... No, daj ga e sem, da se podpi em!" Zatem ni nihe ve pomi ljal, le Chojina spremljevalka je svojo prijateljico precej oitajoe pogledala, preden je seznamu dodala e svoje ime. Ko se je podpisal zadnji izmed njih - Zacharias - je Hermiona pergament previdno spravila v torbo, skupino pa je zajel nenavaden obutek. Bilo jim je, kot bi podpisali nekak no pogodbo. "No, ura tee," je nazadnje izjavil Fred in se poskono postavi na noge. "Mi trije z Leejem moramo nakupiti e nekaj koljivih zadevic, sicer pa se, upam, kmalu vidimo." Tudi drugi so se zatem po dva ali trije naenkrat odpravili iz krme. Cho s i je pred odhodom dala precej opravka z zaponko na torbi, pri emer ji je dolga zavesa

njenih las zanihala pred obrazom in ga skrila. Toda prijateljica je obstala pred njo s prekri animi rokami in vekrat neuakano tlesknila z jezikom, zato Cho ni imela izbire ter je morala oditi z njo. Ko jo je so olka e rinila proti vratom, pa se je vendarl e ozrla in pomahala Harryju. "No, saj nam sploh ni lo tako slabo," je veselo rekla Hermiona, ko se je nekoliko kasneje z Ronom in Harryjem ob sebi odpravila iz Merja eve glave. Zunaj jih je priakalo sonce in fanta sta sem ter tja nagnila steklenici maslenu ka, ki sta ju odnesla s sabo. "Tisti Zacharias je teen ko driska," je Ron za emel za njegovo postavo, ki j e bila e dale pred njimi. "Tudi meni ni preve v e," je priznala Hermiona, "ampak sli al me je, ko sem se pri pihpuffovski mizi s Hannah in Erniejem pogovarjala o kro ku. Zdelo se je, d a ga stvar zelo zanima, sploh pa tako nisem mogla drugega, kot da povabim e njega. Ampak ni hudega, e je pri el. Ve ko nas je, bolje bo. Ne nazadnje tudi Michaela Cornerja in njegovih prijateljev ne bi bilo tu, e ne bi hodil z Ginny." Ronu, ki je ravno do konca spraznil steklenico, se je grozovito zaletelo in maslenu ek mu je brizgnil celo skozi nos. "KAJ DELA Z GINNY?!" je konno zarohnel, pri emer sta njegova uhlja po barvi e najbolj spominjala na vi nje. "Da hodi z njo?! Z mojo sestro?! Michael?!" "Ja, po mojem je zato tudi pri el. Dobro, gotovo bi se rad tudi kaj nauil, ampak e ga zraven ne bi povabila Ginny..." "Kdaj se je to... Kako jo je...?" "Spoznala sta se na bo inem plesu, skupaj pa sta pri la tik pred koncem leta," je umirjeno povedala Hermiona. Takrat so e zavili na glavno ulico in postala je pred Perocevkino prodaja lno peres, kjer je bila v izlo bi razstavljena vrsta lepih pisal. "Hmm..." se je zamislila. "Novo pero bi mi pri lo prav." Odpravila se je v trgovino, Ron pa za njo in Harry ni imel druge izbire, kot da jima sledi. "Kateri je bil Michael?" je besno vpra al rdeelasec. "Tisti temnolasi," mu je povedala prijateljica "Ni mi bil v e." "Nemogoe," si je tiho zamrmrala v brado in se odpravila vzdol vrste peres v bronenih lonkih. "Ampak mislil sem," je nadaljeval Ron, ki ji je sledil kakor senca, "da je Ginny v e Harry!" Prijateljica ga je nadvse pomilovalno premerila in nato zmajala z glavo. "Ginny je Harry bil v e, a je nad njim e davno obupala. Pa ne, da te zdaj ne mara," je obzirno dodala mlademu arovniku in si nato ogledala dolgo rno-zlato pero. Ron je kar trepetal od ogorenja. Harryju, igar glava je bila e vedno prezaposlena s tem, kako mu je Cho pred vrati pomahala, pa se ta pogovor ni zdel pretirano zanimiv. Toda kljub temu se mu je zdaj posvetilo nekaj, esar se prej pravzaprav sploh ni povsem zavedal. "Zato torej zdaj govori z mano?" je vpra al Hermiono. "Prej vprio mene ni i z sebe spravila niti besedice." "Natanko tako," je pritrdila. "Ja, mislim, da bom kupila tega..."

Stopila je do blagajne in plaala petnajst srpcev in dva firia, pri emer ji je pegasti dolgin e vedno dihal za ovratnik. "Ron!" je ostro vzkliknila, ko se je zasukala in se zaletela vanj. "Ginn y je vedela, da bo zagnal celega hudia, in zato ti tudi ni povedala, da hodi z Michaelo m. Zdaj pa e nehaj bevskati!" "Kdo pa zganja celega hudia? In kdo bevska...?" je sam pri sebi godel Ron , ko so se odpravili naprej po glavni ulici. Hermiona je zavila z omi, ko je rdeelasec zael Michaela mrmraje obkladati z vsemi mogoimi vzdevki, pa se je tiho zasukala k Harryju: "Ko smo e ravno pri Ginny in Michaelu - kako ka e vama s Cho?" "Kako to misli ?" je naglo vpra al mladi arovnik. Zardel je ko kuhan rak. Je res tako oitno, da je zatrapan v Cho? "No, ja," je rekla Hermiona in se prijazno nasmehnila, "saj sploh ni mog la odvrniti pogleda od tebe." Harry e nikdar prej ni opazil, kako izjemno lepa vasica je Meryascoveena. Sedemnajsto poglavje Odredba o izobra evanju t. 24

Harry je bil tistega konca tedna dobre volje, kot e dolgo ne. Z Ronom sta veino nedelje resda naglo pisala nalogo, a Bradaviarko so greli zadnji topli arki jesenskega sonca, zato nista emela v dnevni sobi. la sta ven in sedla v zavetje velike bukve na robu jezera, Hermiona pa se jima je pridru ila, eprav je seveda vse uspela opraviti sproti. S sabo je tako vzela kup volne, uroila pletilke, da so se strumno pognale na delo in izdelale vrsto kap ter alov. Mladi arovnik je bil res vesel, da imajo nart, kako se bodo uprli Temynovi ter Ministrstvu, in v mislih se je neprestano vraal k sobotnemu sestanku: vsi tisti s o olci so vendar pri li, da bi se obrambe uili od njega... Pa kako so pogledali, ko so sli a li, kaj vse je storil... In Cho je pohvalila njegove podvige na Tri olskem turnirju... V ponedeljek zjutraj je bil e vedno dobre volje, eprav so bile pred njim s ame najbolj zoprne ure. Z Ronom sta se tako na poti iz spalnice veselo pomenkovala o novem manevru, ki ga je Angelina poimenovala lenivev objem z obratom in naj bi ga vadili na veernem treningu. V pogovor sta se povsem zatopila in zato sta ele sredi s soncem obsijane dnevne sobe opazila, da v njej vlada nekam udno razpolo enje. Vsi so olci so zaprepadenih obrazov stali pred razglasom, pritrjenim na oglasno desko, tako velikim, da je prekril vse ostalo - sezname rabljenih ubeniko v, ki so jih prodajali uenci, obiajna Filcheva opozorila v zvezi s olskim redom, ponudbe za menjavo arovni kih sliic, najnovej i razpis dvojkov Weasley za poskusne zajke, spisek z datumi obiskov Meryascoveene in obvestila o najdenih predmetih. Z velikega razglasa so se ble ale mone rne rke in na njegovem dnu se je poleg linega podpisa lesketal ig.

VELIKI INKVIZITOR z dana njim dnem razpu a vse tudentske organizacije, dru tva, ekipe, skupine in kro ke. Za tudentsko organizacijo, dru tvo, ekipo, skupino ali kro ek teje vsaka izven olska dejavnost, ob kateri se redno sreujejo trije ali ve tudentov. Za dovoljenje za ponovno ustanovitev zgoraj na tetih teles lahko zaprosite Velikega inkvizitorja (profesorico Temyno). tudentske organizacije, dru tva, ekipe,

skupine in kro ki ne smejo delovati brez dovoljenja Velikega inkvizitorja. Kateri koli tudent, za katerega se bo ugotovilo, da je ustanovil oziroma pripada tudentski organizaciji, dru tvu, ekipi, skupini ali kro ku, ki nima dovoljenj a Velikega inkvizitorja, bo izkljuen iz ole Zgornje je v skladu z Odredbo o izobra evanju t. 24. Kalvara Temyna, Veliki inkvizitor Harry in Ron sta razglas prebrala prek glav precej zaskrbljenih drugo olce v. "Torej prdnikolskega dru tva ne smemo imeti ve?" je eden izmed njih vpra al prijatelja. "Po mojem Temynovke prdnikole ne bodo motile," se je namr eno oglasil Ron, da se je drugo olec zdrznil, rdeelasec pa se je e zasukal k Harryju. "Mi najbr ne bomo imeli te sree, kaj pravi ?" Mladi arovnik si je razglas prebral e enkrat. Veselje, s katerim ga je pre j navdajal sobotni sestanek, mu je v trenutku izpuhtelo, in v njem je znova zaelo v reti. "To ni nakljuje," je dejal in stisnil pesti. "Izvedela je." "Nemogoe," ga je takoj zavrnil Ron. "V pivnici nismo bili sami. Sploh pa niti polovice tistih, ki so pri li, n e poznava dovolj dobro, da bi jim lahko povsem zaupala. Kateri koli bi lahko stekel naravn ost k Temynovki..." "Zacharias!" je vzkliknil rdeelasec in s pestjo desnice usekal razprto dl an levice. "Ali pa... Ja, tisti Michael se mi je tudi zdel nekam sumljiv!" "Zanima me, e je to videla Hermiona," je zagodel Harry in se ozrl proti stopni u, ki je vodilo k dekli kim spalnicam. "Pojdiva ji povedat," je odloil Ron. e je naglo stopil k vratom stopni a, jih odprl in se zael vzpenjati. Toda napravil je komaj tri korake, ko je zadonela glasna sirena, stopnice pa so se gl adko zlile v en sam dolg tobogan. Ron se je za hip e posku al obdr ati na njem, roke so mu zakrilile kakor mlinska vetrnica, a nato se je zvrnil vznak, zdrsnil vse do d na in se ustavil ele pred Harryjevimi nogami. "Zdi se mi, da v dekli ke spalnice fantje ne smemo," je rekel mladi arovnik , prijatelju pomagal na noge in potlail smeh. Po kamnitem toboganu sta pribrzeli dve etrto olki. "Kdo pa je posku al priti gor?" sta se zadovoljno zahihitali, skoili na nog e in se spogledljivo zazrli v fanta. "Ja," je priznal Ron, ki je bil e vedno ves zmeden. "Nihe mi ni povedal, d

a se to ne sme." Ko sta se dekleti e vedno hihitajo odpravili k luknji za portretom, pa je Harryja vpra al: "Se ti to zdi po teno? Hermiona e lahko pride v na o spalnico, zakaj potem mi ne...?" "To je pa eno izmed tistih zastarelih pravil," ga je prekinila prijatelji ca, ki je ravnokar pridrsela k njima in je zdaj vstala. "Ustanovitelji ole so se strinjali, da gre dekletom bolj zaupati kot fantom - o tem si lahko prebere v Zgodovini Bradaviarke. Sicer pa me res zanima, zakaj si sploh rinil gor." "Tebe sva iskala - poglej si to!" je rekel Ron in jo zvlekel k oglasni d eski. Hermionine oi so naglo zdrsnile prek razglasa, njen obraz pa je postal kamnit. "Nekdo ji je vse skupaj izblebetal!" je jezno vzkliknil Ron. "Nemogoe," ga je tiho zavrnila Hermiona. "Ne bodi vendar naivna," je zagodel rdeelasec. "Menda ne misli , da so vsi tako po teni in plemeniti..." "Ne, to je nemogoe, ker sem uroila pergament, na katerega so se vsi podpisali," je mrano zagodla. "Verjemi, e je kateri izmed njih tekel k Temynovki, bomo takoj vedeli, kdo, pa tudi zelo al mu bo." "Kaj pa naj bi se mu zgodilo?" jo je z zanimanjem vpra al Ron. "Reciva takole," je odvrnila. "Ko bo videl njegov obraz, se ti bodo zdeli mozolji Eloise Boonca zgolj ljubke pegice. Ampak pridita, gremo na zajtrk, da vidimo, ka j si o tem mislijo drugi. Prav zanima me, e so ta razglas obesili tudi v drugih domovih. " Ko so vstopili v Veliko dvorano, jim je takoj postalo jasno, da ne visi samo v njihovem. Klepet je bil nenavadno glasen in veliko tudentov ni sedelo za mizami, saj so hiteli od enega do drugega prijatelja ter se pomenkovali o tem, kar so pravka r prebrali. Trojica je komaj sedla, ko so k njim pristopili Neville, Dean, dvojka i n Ginny. "Ste ga videli?" "Mislite, da ve?" "Kaj bomo naredili?" Vsi so gledali Harryja in ta se je ozrl, da bi se preprial, e v bli ini ni k ak nega profesorja. "Kro ek bomo seveda vseeno imeli," je tiho odloil. "Sem vedel, da bo to rekel," se je zadovoljno nasmehnil George in ga boks nil v ramo. "Bosta pri la tudi predstavnika tudentov?" se je Fred zbadljivo ozrl k Ronu in Hermioni. "Jasno," je hladno odvrnila Harryjeva prijateljica. "Ernie in Hannah prihajata," je takrat zbrane obvestil Ron, ki se je ozr l prek ramen. "Pa tudi tisti tipi iz Drznvraana in Zacharias se obraajo k nam... Ampak nobeden se mi ne zdi mozoljav." Hermiono je pograbil strah. "Pusti zdaj mozolje! Ti bedaki ne smejo hoditi sem, to bi bilo grozno su mljivo!"

Naglo se je zasukala k Ernieju in Hannah ter jima divje pomahala, naj gr esta nazaj k svoji mizi. "Za Michaela in njegove bom poskrbela jaz," se je ponudila Ginny in skoil a na noge. "Ta butelj res ni pri pravi..." Pohitela je k Drznvraanovski mizi in Harry ji je sledil s pogledom. Neda le stran od Michaela, ki ga je prestregla Ronova sestrica, je sedela Cho in se pogovarjala s kodrasto prijateljico, s katero sta pri li v Merja evo glavo. Se bo temnolaska ustra ila Temynovkinega razglasa in ne bo hodila h kro ku? Toda posledic najnovej e Odredbe o izobra evanju so se do konca zavedli, ele ko so se iz Velike dvorane odpravili na zgodovino arovni tva. "Harry! Ron!" Klicala ju je Angelina, ki je povsem obupana hitela proti trojici. "Ne skrbi," jo je tiho posku al pomiriti Harry, takoj ko je bila dovolj bl izu, da ga je lahko sli ala. "Kro ek bomo vseeno..." "Se zavedate, da se tisti razglas tie tudi ekip?" ga je preglasila kapeta nka. "Na novo jo moramo ustanoviti!" "Kaj?!" se je razburil Harry. "Nemogoe!" je ugovarjal Ron. "Pa, tudi vsa mo tva je razpustila! Zato me poslu aj, Harry: prosim, lepo prosim, bodi vendar pri njenih urah tiho, sicer nas ne bo pustila igrati!" "Dobro, dobro," je pristal mladi arovnik, kajti Angelina je bila na robu solz. "Ne skrbi, lepo se bom obna al..." "Stavim, da bo Temynovka pri la na zgodovino aranja," je mrko pripomnil Ron, ko so se odpravili naprej. "Pri Speedyju e ni bila, gotovo mu bo zate ila danes..." A motil se je. V uilnici za zgodovino Temynovke ni bilo, profesor pa je k ot obiajno lebdel nekaj centimetrov nad stolom in akal, da nadaljuje s svojim monotonim opisom vojn med velikani. Harry mu tistega dne ni niti posku al slediti. ekal je po pergamentu in se ni zmenil za Hermiono, ki ga je vsake toliko dregnila ali grdo o inila. K njej se je jezno zasukal, ele ko ga je odlono sunila med rebra. "Pa kaj je?" Pokazala je proti oknu in ozrl se je k njemu. Na ozki okenski polici je e mela Hedwig, ki je gledala naravnost vanj, k nogi pa je imela privezano pismo. Harry se je namr il; zakaj mu ni po te prinesla med zajtrkom, kot je na Bradaviarki obiaj? Zdaj je ptico opazilo tudi nekaj drugih so olcev. "Oh, ta sova je tako lepa," je zavzdihnila Lavender. Mladi arovnik se je ozrl k profesorju, ki je e naprej bral uno snov, saj se sploh ni zavedal, da mu tudentje posveajo e manj pozornosti kot obiajno. Harry je zato tiho zdrsnil s stola in ukrivljenega hrbta pohitel vzdol miz k oknu, zasu kal kljuko na njem ter ga previdno od krtnil. Priakoval je, da mu bo Hedwig pomolila nogo, s katere bo odvezal pismo, bela ptica pa bo potem odletela v sovji stolpi. Toda komaj je okno odprl, e je skoila v uilnico in alostno zaskovikala. Harry se je zaskrbljeno ozrl k Speedyju in se nato s ptico na rami skljuen vrnil na svoje mesto, si sovo posadil v naroje ter se lotil vrvice s pismom. ele takrat je opazil, da so Hedwigina peresa nenavadno razmr ena.

Nekatera so trlela v povsem napano smer, eno krilo pa ji je pod udnim kotom molelo od telesa. "Po kodovana je!" je dahnil in se sklonil k njej. Prijatelja sta se nagnila bli je in Hermiona je celo odlo ila pero. "Glejta, nekaj je narobe z njeno perutnico..." Hedwig je trepetala. Ko se je Harry hotel dotakniti po kodovanega krila, j e odskoila, se na eperila in ga oitajoe premerila. "Profesor Speedy," ga je glasno poklical mladi arovnik in vsi so olci so se zasukali k njemu. "Slabo mi je." Uitelj je dvignil pogled in videti je bil skrajno preseneen, kot bi se spr a eval, emu je v uilnici toliko ljudi. "Slabo?" je zmedeno ponovil. "Ja, zelo slabo," je zatrdil Harry in vstal, pri emer je sovo skril za hr bet. "Mislim, da bi moral v ambulanto." "Seveda," je pritrdil Speedy, kot bi kaj takega do ivel prvi, "v ambulanto. .. Ja, ja... No, kar pojdi, Pudell." Komaj je fant za sabo zaprl vrata, si je Hedwig postavil na ramo in pohi tel po hodniku. ele ko je bil dovolj dale od Speedyjeve uilnice, se je ustavil, da bi v mi ru premislil, kaj naj pravzaprav stori. V takem primeru bi obiajno takoj el k Hagridu , a ker tega ni bilo, je lahko poiskal le Tcherwiwo-Dylo in upal, da mu bo pripravlj ena pomagati. Stopil je k najbli jemu oknu in se skozenj zazrl prek parka, po katerem je pometal veter. V bli ini oskrbnikove koe o profesorici ni bilo ne duha ne sluha; to rej je verjetno v zbornici. Tako se je spustil po stopni u in Hedwig, ki mu je majavo emela na rami, je pri tem nekajkrat ibko zaskovikala. Ob vhodu v zbornico sta emeli dve kamniti gargojli. Ko se jima je Harry pribli al, je prva zahripala: "Zakaj pa nisi pri pouku, sinko pobalinko?" "Za nekaj nujnega gre," je na kratko odvrnil Harry. "Uuuu, za nekaj nujnega?" je z visokim glasom zacvilila druga. "Res, s t em si nama dobro zaprl usta, kaj?" Fant je zavil z omi in potrkal na lepa vrata zbornice. Zasli al je korake, dveri so se odprle in zna el se je iz oi v oi s profesorico McHudurro. "Ne reci mi, da te je spet kaznovala!" je dejala in oi za pravokotnimi oal i so se ji grozee zalesketale. "Ne, ne!" je hitro rekel. "Zakaj pa potem nisi pri pouku?" "Menda gre za nekaj nujnega," je druga gargojla pikro vskoila v pogovor. "Profesorico Tcherwiwo-Dylo i em," je pojasnil Harry. "Moji sovi se je neka j zgodilo, po kodovana je!" "Sem sli ala nekoga omeniti po kodovano sovo?" Ob McHudurri se je prikazala uiteljica nege. Med zobmi se ji je pozibaval a pipa, v rokah pa je dr ala Prero ke novice. "Ja," je prikimal Harry in Hedwig previdno dvignil z ramena, "prikazala

se je kasneje od drugih sov in krilo ji tako udno trli stran, glejte..." Profesorica je z zobmi trdno zagrizla v pipo in segla po sovi, McHudurro va pa ju je pozorno opazovala. "Hmm, videti je, da jo je nekaj napadlo," je rekla Tcherwiwa-Dyla skozi stisnjene zobe. "Kaj, pa ne vem. vadrni se vasih seveda po enejo tudi za pticami, toda Hagrid je bradaviarske nauil, da sove pustijo pri miru..." Harry ni vedel, kaj so vadrni, a mu tudi ni bilo mar, saj ga je preve skrb elo za Hedwig. Profesorica McHudurra pa se je ostro zazrla vanj in vpra ala: "Od kod je sova priletela, Potter?" "Em," je rekel mladi arovnik, "mislim, da iz Londona." Sode po tem, kako so se ji staknile obrvi, ji je bilo jasno, da London po meni Trochnmrkow trg tevilka dvanajst. Tcherwiwa-Dyla je iz notranjega epa pla a privlekla monokel, si ga pritisnil a pred oko in si pobli e ogledala Hedwigino krilo. "Tole bova e uredili. Ampak pri meni jo mora pustiti, Potter," je rekla, " in nekaj dni je ne sme po iljati kam dale." "O, hvala!" se je razveselil Harry, v tistem pa se je e oglasil zvonec. "Ni za kaj," je pokimala profesorica, ki se je hotela vrniti v zbornico. .. "Samo trenutek, Wilhelmina!" jo je ustavila McHudurrova. "Potter bi verj etno rad svoje pismo!" "Saj res!" se je spomnil fant, ki je povsem pozabil, da je e vedno privez ano na sovo. Profesorica za nego mu ga je predala, potem pa s Hedwig na ramenu od la v zbornico. Sova je pri tem zazijala v Harryja, kot bi ne mogla verjeti, da jo bo kar pustil pri teh, njej povsem neznanih ljudeh. Mladi arovnik se je z rahlim obutkom krivde nato zasukal na petah, da bi od el, toda McHudurrova ga je poklicala nazaj. "Potter!" "Prosim, profesorica?" Ozrla se je po hodniku; z obeh strani so se jima e bli ali tudentje. "Ne pozabi," je rekla hitro in tiho, oi pa so se ji ustavile na zvitku v njegovih rokah, "da poti, po katerih potuje po ta na Bradaviarko, zdaj nadzorujejo!" "Saj..." je zael Harry, toda povodenj tudentov, ki se je valila po hodniku , ga je e dosegla. Profesorica mu je samo e na kratko pokimala in za sabo zaprla vrata, Harr yja pa je mno ica odnesla na dvori e. Tam je opazil prijatelja, ki sta stala v zati nem kotu, a sta si vseeno privzdignila ovratnike pla ev. Mladi arovnik je e na poti k njima razgrnil pergament, na katerem je bilo zapisanih samo nekaj besed: Danes, ob istem asu, na istem mestu. "Bo s Hedwig vse v redu?" ga je zaskrbljeno vpra ala Hermiona, komaj jima je pri el dovolj blizu, da jo je lahko sli al. "Kam si jo nesel?" se je oglasil e Ron. "H Tcherwiwi-Dyli," je povedal mladi arovnik, "pri emer sem sreal tudi McHudurrovo. Poslu ajta, kaj mi je rekla..." Ko jima je poroal o njenem opozorilu, na njegovo preseneenje nista bila ni kaj osupla. Ravno nasprotno - pomenljivo sta se spogledala.

"Kaj je?" ju je vpra al in pogledoval od enega do drugega. "Ronu sem ravno rekla, da je Hedwig po mojem kdo posku al prestrei. Saj se e nikoli ni vrnila po kodovana, kajne?" "Kdo pa ti je sploh pisal?" je vpra al Ron in mu sporoilo povlekel iz rok. "Potepin," je tiho povedal Harry. "Ob istem asu, na istem mestu? Misli s tem na kamin v dnevni?" "Menda," se je namrdnila Hermiona, ki si je prav tako prebrala kratko pi smo. "Upam samo, da tega ni videl e kdo..." "Sporoilo je bilo vendar zapeateno," je mladi arovnik posku al prepriati tako njo kot sebe. "Sploh pa nihe ne bi razumel, o em govori, e ne bi vedel, da smo se s Potepinom enkrat e pogovarjali." "Kaj pa vem," se je namr ila Hermiona, in ker je ravno zvonilo, si je torbo nataknila na ramo. "Pismo bi s kak nim urokom prav lahko ponovno zapeatili, in e nadzorujejo tudi framre je... Ampak po drugi strani ne vem, kako bi Potepina lahko posvarili, naj ne rine z glavo v kamin, ne da bi kdo prestregel tudi to sporoilo! " Zatopljeni v misli so se poasi spu ali v grajske jee na uro napojev, na dnu stopni a pa so se naglo zdramili. Zasli ali so namre Dreca, ki je stal pred vrati Rawsove uilnice in mahal naokrog s pergamentom precej uradnega videza. Govoril je pretirano glasno, da bi lahko sli ali isto vsako njegovo besedico. "Ja, Temynova je spolzgadovskemu mo tvu takoj dala dovoljenje in spet lahk o vadimo. e pred zajtrkom sem jo el prosit zanj, sicer pa sploh nisem dvomil, da ga bomo dobili. Saj veste, z mojim oetom se dobro poznata, ko je vendar tako pogosto na Ministrstvu... Me prav zanima, e bodo smeli tudi Gryfondomovci e naprej tekmovati." "Pustita ga," je Hermiona prosee za epetala fantoma, ki sta se ostrih pogledov in stisnjenih pesti zazrla v Dreca. "Samo razjezil bi vaju rad." "e gre pri tej zadevi za vpra anje, kdo ima na Ministrstvu kaj vpliva," je mladi Malfoy e nekoliko povzdignil glas in zlobno o inil Harryja ter Rona, "po mojem nimajo kaj dosti mo nosti. Oe pravi, da Schushmaar e leta i e izgovor, s katerim bi se lahko znebil Arthurja Weasleyja. Kar se tie Potterja, pa ga bo Ministrstvo menda slej ko prej vtaknilo v Svetega Munga, kjer imajo prav poseben oddelek za take primerke." Dreco se je groteskno spail, pri emer je na iroko razprl usta in divje zavi l z omi. Crabbe in Goyle sta se temu kot obiajno butasto zasmejala, Gatka pa je veselo zacvilila. V tistem je Harryja nekaj tako sunilo v ramo, da bi se skoraj zvrnil po tleh. Hip zatem pa je e preseneeno spoznal, da se je mimo njega pognal Neville, ki je drvel naravnost nad Dreca. "Neville, ne!" Mladi arovnik je skoil za njim in ga zgrabil za pla . Neville se ga je besno posku al otresti in s pestmi je krilil proti mlademu Malfoyu, ki ga je to za trenu tek isto vrglo iz tira. "Pomagaj mi!" je Harry prosil Rona. Z roko se je uspel okleniti vratu okroglolinega fanta in ga zael vlei stran od Spolzgadovcev, Drecova pribonika pa sta stopila predenj ter zapokljala s prsti. R on je Nevilla takrat zgrabil za roke in skupaj s prijateljem sta ga spravila nazaj med Gryfondomovce. Obiajno mirni so olec je bil v obraz isto krlaten. Harry je njegov goltanec tako mono stiskal k sebi, da ga je bilo nemogoe razumeti, toda iz ust se

mu je vendarle izvilo nekaj besed. "To... ni sme no... Ne... Mungo... Bom e... pokazal..." Vrata jee so se odprla in skoznje se je prikazal Raws. Njegove rne oi so inile h Gryfondomovcem in se ustavile ob Harryju in Ronu, ki sta se e vedno borila z Nevillom. "Pa ne, da se pretepate?" je zagodel profesor s svojim posmehljivim, hla dnim glasom. "To bo Gryfondom stalo deset tok. In spusti e Velerita, Potter, sicer se b o zveer oglasil pri meni. Tako. Zdaj pa noter, vsi po vrsti." Harry je spustil Nevilla, ki se je sope razjarjeno zazrl vanj. "Moral sem te ustaviti," se mu je opravieval mladi arovnik in pobral torbo , "sicer bi te Crabbe in Goyle raztrgala." Okroglolini fant ni rekel nobene, samo po svoji olski torbi je segel in zakorakal v jeo. "Kaj, pri Merlinovi bradi, pa je bilo to?" se je udil Ron, ko sta se s pr ijateljem odpravila za njim. Harry mu ni odgovoril. Dobro je vedel, zakaj se je Neville tako razjezil , ko je Dreco govoril o ljudeh, ki so bili v bolni nici svetega Munga zaradi slabega du evnega zdravja. Toda Dumbledorju je prisegel, da za skrivnost debelu nega fanta ne bo povedal nikomur. Niti Neville sam se ni zavedal, da Harry ve zanjo. Trojica je zasedla svoje obiajno mesto v zadnji vrsti uilnice in na mizo s o zlo ili pergament, peresa ter ubenik Tiso arobnih zeli in gob. So olci okoli njih so si epetaje pripovedovali, kako je Neville ponorel, ko je Raws glasno zaprl vra ta, pa so vsi v hipu utihnili. "Opazili boste," jih je tiho in posmehljivo opozoril mojster arobnih napo jev, "da imamo danes gostjo." Pri tem je pokazal na temaen kot jee in v njem je Harry opazil Inkvizitork o, ki je pred sabo e dr ala notes. S privzdignjenimi obrvmi se je ozrl k prijateljema - z daj je bil v istem prostoru z Rawsom ter Temynovo, svojima ,najljub ima' uiteljema, in te ko se je odloil, za koga bi navijal. "Danes se bomo e naprej bavili z raztopino krepalnino. Napoji, ki ste jih zvarili prej nji teden, vas e akajo, in e ste jih pravilno pripravili, so se prek kon ca tedna lepo ule ali. Nadaljnja navodila," je zamahnil s palico, "so seveda na tabli . Zanite z delom." Temynova si je prve pol ure neprestano nekaj zapisovala, Harry pa je kom aj akal, da zane Rawsu zastavljati vpra anja, in spet se ni dovolj posvetil napoju. "Zdaj je na vrsti salamandrova kri, ne pa sok granatnega jabolka," je za jeala Hermiona, ga zgrabila za zapestje in mu e tretji prepreila, da bi zvarku dodal napano sestavino. "Aja," je odsotno zamomljal mladi arovnik, odlo il stekleniko in e naprej kilil v kot uilnice. "Ha," je kmalu zatem tiho vzkliknil. Inkvizitorka je namre vstala in se napotila proti Rawsu, ki se je sklanja l nad Deanov kotel. "No, od tudentov vsekakor priakujete veliko, to je lepo," je nagovorila

profesorjev hrbet. "Spra ujem pa se, e jih je modro uiti, kako se zvari raztopino krepalnino. Po mojem bi bilo Ministrstvu ljub e, e bi ta napoj umaknili z va ega unega narta." Raws se je poasi vzravnal in se obrnil k njej. "Sicer pa mi povejte: kako dolgo e pouujete na Bradaviarki?" je dodala, s peresom nad notesom. " tirinajst let," je odgovoril. Njegov obraz je bil brezdanje grozljiv. Harry, ki ga je pozorno opazoval , je napoju dodal nekaj kapljic neke sestavine, ob emer je turkizni zvarek grozee zabrbotal in postal oran en. "Kolikor vem, ste najprej zaprosili za delovno mesto uitelja obrambe pred mranimi silami?" je nadaljevala Temynova. "To je res," je tiho pritrdil profesor. "Ki pa vam ga niso dodelili?" Raws se je namrdnil. "Oitno." Velika inkvizitorka si je spet nekaj zapisala. "Poleg tega ste za prej omenjeno delovno mesto po mojih podatkih zaprosi li isto vsako leto." "Tudi to je res," je priznal Raws, pri emer so se njegove ustnice komaj k aj zganile. "Pa veste, zakaj je Dumbledore vztrajno zavraal va e pro nje?" ni odnehala Inkvizitorka. "Najbolje bo, e to vpra ate njega," je togo odvrnil. "O, saj ga bom," se mu je sladko nasmehnila. "So tovrstna vpra anja smotrna?" se je pozanimal mojster arobnih napojev in priprl oi. "Seveda," je ivahno prikimala Temynova, "seveda. Ministrstvo si eli ustvar iti im bolj jasno sliko o profesorjih... in njihovem okolju." Nato mu je pokazala hrbet, stopila h Gatki Garkinson in ji zastavila nek aj vpra anj v zvezi z Rawsovimi predavanji. Profesor pa se je zasukal k Harryju in nj una pogleda sta se za trenutek staknila. Mladi arovnik je hitro sklonil glavo ter se posvetil svojemu napoju, ki se je zael prav nemarno strjevati in poleg tega je od njega vel vonj po za gani gumi. "Spet bo ostal brez tok, Potter," je zlobno izjavil Raws, ki je naglo stop il k njemu in mu z zamahom palice izpraznil kotel. "Do naslednje ure bo napisal esej o pravilni pripravi tega zvarka, v katerem bo tudi navedel, kaj si storil narobe, j asno?" "Ja," je besno pritrdil Harry. Raws jim je sicer e dal nalogo in tistega veera so imeli trening, kar je pomenilo, da bo no e dolga. Zdaj se zato sploh ni ve spomnil, zakaj je bil zjutraj tako dobre volje, kajti elel si je samo tega, da bi bilo dneva im prej konec. "Mogoe bom prical vede evanje," je nataknjeno izjavil, ko so po kosilu li na dvori e, kjer se jim je veter zaganjal v pla e in klobuke. "Rekel bom, da sem zbolel, in taas napisal esej za Rawsa, sicer sploh ne bom el spat." " prical pa e ne bo !" se je raztogotila Hermiona. "Prava se je oglasila. Ti vendar Trelawneyjevo tako sovra i , da si protestn o zapustila njeno uilnico!" jo je opomnil Ron.

"Prav ni je ne sovra im," je vzvi eno odvrnila mlada arovnica. "Samo prepriana sem, da je naravnost obupna uiteljica in navadna prevarantka. Toda Harry je manjkal e pri zgodovini, zato danes res ne sme zamuditi nobenega predavanja ve!" V njenih besedah je bilo dovolj resnice, da ji ni bilo mo oporekati. Zato je Harry ez pol ure sedel na svoj stol v pretirano odi avljeni in zatohli uilnici vede evanja, jezen na vse po vrsti. Profesorica jim je e delila izvode Oraklja in mladi arovnik je pomislil, da bi as gotovo lahko bolje izrabil. Celo Rawsovega ese ja bi se bilo pametneje lotiti, kot da celo uro posku a razvozlati pomen povsem izmi ljenih sanj! Toda oitno je bilo, da ni edini v uilnici, ki ga kuha jeza. Profesorica je eno izmed knjig dobesedno tre ila na mizo pred njim in Ronom. Seamusu in Deanu je ubenik nato kar zaluala, pri emer bi prvega skoraj zadela v glavo, zadnji izvod pa je Nevillu tako silovito porinila v roke, da se je zvrnil z zofe. "No, nadaljujte e!" je glasno zahtevala, pri emer je bil njen glas izjemno visok in nekoliko histerien. "Saj veste, kaj morate storiti! Ali pa sem mogoe tako nesposobna uiteljica, da e knjige ne znate odpreti?!" tudentje so se preseneeno zazrli vanjo, nato pa so se spogledali. Toda Hatry je vedel, kaj ji je. Ko se je profesorica sesedla na svoj naslanja, so se j i poveane oi lesketale od solz in glavo je nagnil bli je k Ronu ter zamrmral: "Po mojem je e dobila Temynovkino oceno." "Profesorica?" se je takrat pridu eno oglasila Parvati, ki je, tako kot La vender, od nekdaj obudovala Trelawneyjevo. "Profesorica, je kaj... narobe?" "Narobe?!" je kriknila uiteljica in glas ji je od besa kar trepetal. "Nik akor! Raz alili so me, to e! O meni so pisali stra ne la i, vsekakor! Brez vsake podlage so me obto ili nesposobnosti, nedvomno! A da bi bilo kaj narobe?! Nikakor!" Drhte je zajela sapo in umaknila pogled, ki ga je do zdaj upirala v Parv ati, izpod oal pa so se ji jezno ulile solze. "Ni, da bi govorila," je izdavila. "Akademiji predano slu im e estnajst let. .. ne da bi to sploh kdo opazil. Toda alili me ne bodo! Ne bodo!" "Toda, profesorica, kdo vas ali?" je pla no vpra ala Parvati. "Uradni tvo!" je z globokim, melodramatinim in tresoim glasom zagostolela Trelawneyjeva. "Da, tisti, katerih pogled je preve zamegljen z vsakodnevnim, da b i videli, kot Vidim jaz, da bi vedeli, kar Vem jaz... Seveda, nas, Vidcev, so se o d nekdaj bali, vedno so nas preganjali... To je, al, na a usoda..." Debelo je pogoltnila, si z vogalom rute popivnala lica, nato pa izza rok ava privlekla majhen izvezen robek in si tako glasno obrisala nos, da je zvok spominj al na Zhoprnackove donee prdce. Ron se je zahehetal in Lavender ga je zgro eno o inila. "Profesorica," se je spet oglasila Parvati, "hoete rei... Gre za nekaj v z vezi s Temynovo...?" "Ne omenjaj mi te enske!" je kriknila Trelawneyjeva, ki je skoila na noge, da so ji zapestnice za venketale in so se ji oala zabliskala. "In nadaljujte z delom!" Preostanek ure je korakala sem ter tja po uilnici, solze so ji e vedno mez

ele izza oal, in v brado si je mrmrala nekak ne gro nje. "... Bom pa od la... Kako poni ujoe... Zadnji opomin pred prenehanjem delovnega razmerja... Bomo e videli... Kako si drzne..." "Ti in Temynovka imata nekaj skupnega," je Harry tiho rekel Hermioni, ko so se pri obrambi spet sreali. "Tudi ona oitno misli, da je Trelawneyjeva navadna prevarantka. Po mojem bi jo rada dala na evelj." V tistem je Temynova e pri la v uilnico. Na glavi se ji je pozibaval metuljek iz rnega ameta, na obrazu pa se ji je poigraval sila samozadovoljen nasme ek. "Dober dan, uenci." "Dober dan, profesorica Temyna," so zdolgoaseno zalajnali. "Pospravite palice, prosim." Tega ji zdaj sploh ni bilo ve treba odrediti, saj se je nihe ve ni trudil v lei iz torbe. "Odprite knjige gospoda Klopgultsa na strani petintrideset in si preberi te tretje poglavje z naslovom Prednosti nenasilnega odziva na magini napad. e boste konali prej kot so olci..." "... tiho poakajte na konec ure," so jo skupaj dopolnili Harry, Ron in Hermiona, a skoraj nesli no. "Trening odpade," je z votlim glasom oznanila Angelina, ko je trojica ti stega dne po veerji pri la v dnevno sobo. "Niti ust nisem odprl!" se je zgro eno branil Harry. "Niti odprl jih nisem , Angelina, prise em..." "Vem, vem," je alostno prikimala kapetanka. "Rekla mi je, da potrebuje ne kaj asa za premislek." "Kaj pa ima za premisliti?!" se je razjezil Ron. "Spolzgadovcem je takoj dovolila, zakaj ni e nam?!" Toda Harry si je kar predstavljal, kako Temynova u iva, ko Gryfondomu groz i, da bo ostal brez mo tva. Zato mu je bilo tudi jasno, da jim bo me njene odloitve e nekaj asa visel nad glavo. "No, ja," je pripomnila Hermiona, "zadeva ima vendarle tudi svetlo plat - zdaj bo imel vsaj as za Rawsov esej." "To naj bi bila svetla plat?!" je revsknil mladi arovnik, Ron pa je nejev erno zazijal v Hermiono. "Da quidditch odpade in se bom lahko namesto tega zabaval z napoji?!" Zadnjico je jezno zabil na stol, iz torbe nejevoljno potegnil pisalne po treb ine in se lotil dela. Zbral se je zelo te ko. eprav je vedel, da se bo Sirius med plame ni prikazal ele precej kasneje, se je vsakih nekaj minut za vsak sluaj vendarle ozrl k ognji u. V sobi je bilo tudi precej glasno: dvojka sta oitno do konca dodelala eno izmed Slastnih strahot in zdaj sta jo predstavila navdu enim so olcem, ki so jima vs i nasmejani glasno ploskali. Fred je najprej pre veil oran no polovico sla ice in se prav ivalsko izbruhal v eber, ki sta ga postavila predse. Nato pa si je v goltanec zaril e vijolino in

slabost ga je v hipu minila. Lee Jordan, ki jima je pomagal pri predstavitvi, je vsake toliko lenobno radirnil izbljuvano, in to z istim urokom, s katerim je Raws pri napojih tako rad poistil Harryjev kotel. Ob neprestanih grlenih zvokih, brizganju in mokotanju na pol prebavljene hrane, ob navdu enih aplavzih ter glasnih klicih dvojkov, ki sta e pobirala prednaroila, se je Harry torej zelo te ko osredotoil na pravilno pripravo raztopine krepalnine. Hermiona mu pri tem ni bila v pomo: kadar je bruhanje pljusknilo v eber in so drugi to veselo pozdravili, si je prijateljica nejevoljno mrmrala v br ado, kar je mlademu arovniku lo na ivce e bolj kot glasna predstavitev. "Pa jima reci, naj nehata!" jo je razdra eno nagnal, ko je e etrti zapored prertal napano koliino zmletih grifonovih krempljev, potrebnih za napoj. "Ne morem, saj tole ni proti nobenemu pravilu," je za kripala z zobmi. "Sa ma se lahko do smrti ba eta s tistimi gnusarijami in tudi predpisa, ki bi jih drugim bedakom prepovedoval kupovati, ne morem najti. Najprej bi morala dokazati, da so Strahote nevarne, to pa niso!" Skupaj z Ronom sta nato opazovala, kako je George uprizoril ostrostrelni bruh - izbljuvek je poslal prek polovice dnevne sobe, ko je pristal tono v ebru, pa je preostalo, kar se mu je dvignilo iz elodca, lepo pogoltnil, se vzravnal in ponosn o dvignil roke. Po el je zelo buren aplavz. "Ne morem razumeti, zakaj sta Fred in George pri mali maturi polo ila samo tri izpite," je rekel Harry, ko je opazoval, kako dvojka in Lee hitro pobirajo navdu en a naroila. "Na te rei se resnino spoznata." "O ja. Spoznata se na vse, kar daje naravnost prekrasen videz, vrednosti pa nima nobene!" ga je omalova ujoe zavrnila Hermiona. "Kako to misli - nima nobene vrednosti?" jo je z zadrgnjenim glasom vpra al Ron. "Hermiona, zaslu ila sta e ve kot estindvajset guldov!" Precej asa je minilo, preden je bilo predstavitve konec, a dvojka in Lee s o zatem e dolgo pre tevali izkupiek. Nazadnje se je tudi Fred vendarle odpravil proti fantovskim spalnicam, pri emer je mo njo z denarjem stresal tako bahavo, da se je Hermiona namr ila. Toda konno je za sabo zaprl vrata in trojica je imela dnevno sobo samo zase. Ura je bila sicer e krepko ez polno in Harry, ki mu esej nikakor ni el od rok, se je odloil, da ima za tisti dan dovolj. Pospravil je knjige, Ron, ki je sede v naslanjau e drsel v spanec, pa je pri tem tiho zagodel, se zbudil in se krme ljavo zazrl v ogenj. "Sirius!" je vzkliknil. Harry se je naglo zasukal. Sredi plamenov je spet stala botrova razmr ena glava. " ivijo," jih je pozdravil. " ivijo," so mu v zboru odvrnili prijatelji in vsi trije so pokleknili na preprogo, plamenom pa se je kljub vroini glasno predo pribli al tudi Krivo ap. "Kako gre?" "Ni kaj dobro," je odvrnil Harry, Hermiona pa je maka potegnila k sebi, da si ne bi o gal brkov. "Ministrstvo je izdalo e eno odredbo, zaradi katere ne moremo igrati quidditcha..." "In se dobivati pri kro ku obrambe pred mranimi silami?" ga je z nasme kom

dopolnil Sirius. Temu je sledil trenutek ti ine. "Kako si izvedel za to?" ga je nato osuplo vpra al mladi arovnik. "Za sestanek bi si lahko izbrali kak en varnej i kraj," se mu je e bolj na iro ko zare al Sirius. "Da se greste o tem pogovarjati v Merja evi glavi... Lepo te prosim!" "Bolje, kot da bi se dobili v Treh metlah!" se je branila Hermiona. "Tam je zmeraj toliko ljudi..." "Torej bi vam te je kdo prislu koval," je odvrnil Harryjev boter. "Marsiesa s e morate e nauiti, Hermiona." "Pa ve , kdo nas je sli al govoriti o obrambnemu kro ku?" je vpra al njegov kr enec. "Tobi, kdo pa," je odvrnil Sirius, in ker jih je s tem tako zmedel, se j e zasmejal. "Zakrinkan je bil v arovnico s tanico." "Tisto je bil Tobakarolus?" se je zaudil Harry. "Kaj pa je poel v Merja evi glavi?" "No, kaj misli ?" se je nepotrpe ljivo namrdnila Siriusova glava. "Malo je p azil nate." "Torej me e vedno zasledujete?" je jezno vpra al mladi arovnik. "Jasno, da te," je pritrdil boter. " e dobro, ko pa vsak trenutek prostega asa oitno izrabite za lumparije." A ni bil videti jezen ali zaskrbljen. Ravno nasprotno, v Harryja je zrl resnino ponosno. "Zakaj se je Tobi pravzaprav skrival pred nami?" je razoarano vpra al Ron. "Z njim bi se prav z veseljem malo pomenili." "Izdati se ni smel, ker so mu pred kak nimi dvajsetimi leti prepovedali e k daj priti v Merja evo glavo," je pojasnil Sirius, "in tisti toaj tak nih rei ne pozabi. Sic er pa smo ob Sturgisovi aretaciji izgubili bolj ega od Nerrgovih pla ev nevidnosti, zato se Tobi zadnje ase kar pogosto preoblai v arovnico... Ampak kakor koli: Ron, predati ti moram sporoilo tvoje mame; obljubil sem, da ga bom." "Res?" je nekoliko zaskrbljeno vpra al rdeelasec. "Ja. Rekla je, da se pod nobenim pogojem ne sme udele iti kro ka. Skrbi jo, da bi te vrgli iz ole in ti s tem uniili prihodnost. Po njenem bo imel kasneje ez glavo asa, da se naui braniti in si zdaj e premlad za tak ne rei. Poleg tega tudi Harryju ter Hermioni svetuje, da na vse skupaj pozabita, in eprav ni njuna mama, ju roti, naj se spametujeta. Vse to bi vam napisala, toda e bi sovo prestregli, bi s e vsi trije zna li v resnih te avah, sama pa vam tega ni mogla sporoiti, ker ima danes ponoi opravke." "Ponoi? Opravke?" se je zaudil Ron. "Ni va no kak ne, za nekaj v zvezi z Redom gre," je odvrnil Sirius. "Meni je torej naprtila, da vam vse to povem, vi pa se pazite: e ji ne boste sporoili, da s em vam, bo hudo, kajti niti najmanj mi ne zaupa." Temu je spet sledila ti ina. Krivo ap se je s prednjo taco mijavkajo posku al dotakniti Siriusove glave, Ron pa se je posvetil luknji v preprogi pred kaminom. "Torej ti moramo zdaj obljubiti, da se ne bomo uili braniti?" je konno zamrmral. "Kaj? Kje pa!" je preseneeno vzkliknil Sirius. "Po mojem je kro ek izvrstna

zamisel!" "Res?" je odleglo Harryju. "Seveda!" se je namr il njegov boter. "Menda ne misli , da bi se midva s tvojim oetom zaradi take stare coprnice, kot je Temynovka, preprosto vdala v usodo?" "Ampak... Lani si mi naroil, naj bom previden in naj ne tvegam preve..." "Eh, lani, lani! Takrat smo upravieno domnevali, da je na Bradaviarki nekd o, ki te posku a ubiti, Harry!" ga je zavrnil odrasli arovnik. "Letos pa zatrdno vemo, da bi nekdo izven ole rad pobil nas vse! Zato sem preprian, da je prav pametno, e se nauite braniti, in to im bolje!" "Kaj pa, e nas res vr ejo iz ole?" ga je pobarala mlada arovnica. "Ampak, Hermiona, kro ka si se vendar domislila prav ti!" je Harry preseneeno zazijal vanjo. "Vem. Zanima me pa, kaj o tem misli Sirius," je skomignila. "Hja, po mojem je bolje, e te brcnejo prek praga in se zna braniti, kot pa da ko prestra en kos suhe salame emi v oli," je rekel Harryjev boter. "Tako se govori!" je navdu eno vzkliknil Ron. "No," je nadaljeval Sirius, "povejte - ste e na li primeren prostor za kro ek ?" "Ne," je odkimal mladi arovnik. "Pojma nimamo, kje bi se lahko dobivali." "To res ni tako hud problem - kar v Besneo brunarico pojdite," je predlag al njegov boter. "Tono, v Brunarici nas ne bi nihe motil!" se je razveselil Ron. Toda Hermiona je dvomee zagodla in vsi trije so se zasukali k njej, pri em er se je glava Harryjevega botra vpra ujoe namr ila. "Sirius, ko si hodil na olo, ste se vendar v Brunarici dobivali samo tirje ," ga je opozorila. "Poleg tega ste se bili vsi sposobni spremeniti v ivali in tudi pod pl a nevidnosti bi se verjetno lahko stisnili, e bi se hoteli. Nas pa je osemindvajset , in ker nihe ni mag, bi bolj kot pla potrebovali cerado nevidnosti." "Prav ima ," je le nerada priznala glava odraslega arovnika. "No, preprian sem, da se bo vseeno kaj na lo... Aha! Za tistim velikim zrcalom v etrtem nadstropj u je bil vasih precej prostoren skrivni prehod. e me spomin ne vara, bi v njem lahko za silo vadilo uroke tudi osemindvajset ljudi." "Fred in George sta mi povedala, da skozenj ni ve varno hoditi," je takoj odkimal Harry. "V tleh pod prehodom je menda popustilo nekaj tramov." "O," se je namr il njegov boter. "Ni, torej bom moral e malo premisliti, potem pa se vam..." Obmolknil je. Napeto je prisluhnil in videti je bil kar nekoliko prepla en . "Sirius?" ga je zaskrbljeno poklical Harry. A botrova glava je e izginila. Mladi arovnik je nekaj asa zijal v plamene, nato pa se je obrnil k prijateljema. "Zakaj je kar...?" Hermiona je v tistem zgro eno zajela sapo in skoila na noge, pri emer je e naprej bol ala v ognji e. Med plameni se je prikazala roka, ki je grabila po zraku, kot bi hotela nekaj ujeti. Bila je okata in z njenih kratkih prstov so se lesketali tevilni grdi ter

staromodni prstani. Trojica se je brez pomisleka pognala v beg in Harry se je ele med vrati stopni a fantovskih spalnic ozrl prek ramen. Roka Velike inkvizitorke je e vedno preiskujoe segala med plamene, kot bi dobro vedela, kje so bili e pred nekaj trenutki Siriusovi dolgi lasje, in bi bila odloena, da jih zgrabi. Osemnajsto poglavje Dumbledorjeva armada

"Temynovka je prestregla Siriusovo sporoilo, Harry. Drugae si tega ne morem razlo iti," je rekla Hermiona. "Torej misli , da je ona napadla Hedwig?" je ogoreno vpra al. "Skoraj prepriana sem, da jo je," je mrkogledo prikimala. "Pazi, aba ti bo u la." Harry je usmeril palico v ameri kega mukavca, ki mu je e skoraj u el prek roba mize - ,Accio!' - in ves razoaran mu je priletel nazaj v drugo dlan. Pri urokih so se lahko dostikrat takole v miru pomenili, saj je bilo po navadi dovolj ivahno in hrupno, da jim ni nihe mogel prislu kovati. Tistega dne se je po uilnici razlegalo kvakanje mukavcev in krakanje vranov, po oknih pa je kropotal de , tako da nihe ni sli al njihovega pogovora o tem, kako je Sirius za las u el Temynovi. "Da je tako, sem prvi posumila, ko te je Filch obto il tistega z govnobombami," je za epetala Hermiona. "Iz pisma bi mu bilo vendar takoj jasno, da jih nisi naroil, in te ne bi imel za kaj kaznovati - e bi te kdo hotel spraviti v te ave, te s tem e ne bi. Zato sem pomislila, da ga je nekdo preprosto nalagal, ker je hotel prebrati tvoje pismo. Poglej. Recimo, da si Temynovka. Filchu namigne , da ima Potter nekaj za bregom, in ko hi nik pismo zapleni, mu ga nekako ukrade ali pa preprosto zahteva , naj ti ga poka e. Filch temu gotovo ne bi ugovarjal, saj mu je z a pravice tudentov prav malo mar. Em, Harry, abo bo zmekal!" Mladi arovnik se je ozrl k svoji levici. Mukavca je res tako mono stiskal, da bi mu oi skoraj vrglo iz jamic, in naglo ga je odlo il na mizo. "Veraj je lo za las," je nadaljevala Hermiona. "Spra ujem se, e se Temynovka zaveda, kako malo je manjkalo, da bi ga ujela. Tihnis!" Mukavec, nad katerim je izvedla tihoma ni urok, je ravno hotel zakvakati, a je obnemel in jo oitajoe premeril. "e bi ga..." je mlada arovnica zmajala z glavo. Stavek je namesto nje dokonal Harry. "... bi bil danes zjutraj verjetno e v Azkabanu." S palico je nato nezbrano zamahnil in njegov mukavec se je zael napihovat i kakor balon, a Hermiona je naglo posegla vmes ter popravila napako. "No, v kaminu se ne sme prikazati nikdar ve, to je vse," je nato dejala, "ne vem pa, kako naj mu to sporoimo. Sove mu ne moremo poslati." "Po mojem esa tak nega ne bo ve tvegal," je menil Ron. "Saj ni neumen, dobro ve, da bi ga skoraj dobila. Tihnis!" Velik in grd krokar, ki je stal pred njim, je posmehljivo zakrakal. "Tih nis!

Tihnis!" Pti je zakrakal samo e glasneje. "S palico ne sme takole kriliti," ga je namr eno obvestila Hermiona, "temve mora samo na lahno suniti z zapestjem." "Vrane je te je uti ati kot abe," je rdeelasec zagodel skozi stisnjene zobe. "Prav, pa zamenjajva," je skomignila, segla po ptiu in Ronu pomolila debelega mukavca. "Tihnis!" Vran je e naprej odpiral kljun, toda iz njega se ni izvil niti najmanj i gl as. "Izvrstno, Grangerjeva!" se je izza hrbtov trojice oglasil Colibri, da s o se vsi po vrsti zdrznili. "No, zdaj pa poskusi e ti Weasley." "Ka...? Aja. Ja, prav," je zmedeno prikimal rdeelasec. "Em... Tihnis!" S palico je tako silovito sunil proti abi, da jo je dregnil naravnost v o ko; mukavec je oglu ujoe zakvakal in skoil z mize. Nobeden od prijateljev ni bil preseneen, ko je profesor fantoma za dodatn o domano nalogo nalo il, naj se nauita pravilno izvesti tihoma ni urok. Med odmorom so olarji zaradi besnega naliva sicer smeli ostati v gradu in trojica je zavila v prepolno uilnico v prvem nadstropju, kjer je kar odmevalo od klepeta. Pod stropom, blizu lestenca, je sanjavo lebdel Zhoprnack, ki je vsake t oliko v koga izstrelil rnilo ibro. Komaj pa so sedli, e je k njim skozi skupino glasnih prvo olcev pribredla Angelina. "Dobila sem dovoljenje!" je vzkliknila. "Spet smemo vaditi!" "To!" sta se hkrati razveselila fanta. "Ja," se jima je nasmehnila Angelina, " la sem k McHudurrovi in zdi se mi, da se je prito ila Dumbledorju. Kakor koli, Temynovka se je vdala. Ha! Zato vaju hoem videti ob sedmih na igri u, saj moramo precej nadoknaditi. Se zavedata, da imamo do prve tekme samo e tri tedne?" Takoj zatem se je zdrenjala stran in se pri tem za Las izmaknila Zhoprna ckovi rnilo ibri, ki je namesto nje zadela bli njega prvo olca, medtem ko je kapetanka izginila v gnei. Ronov nasme ek je nekoliko zbledel, ko se je ozrl k oknu, skozi katerega s e zaradi divjega naliva ni videlo prav ni. "Upam, da se bo tole poleglo. Kaj pa je s tabo, Hermiona?" Tudi ona je zrla v isto smer in mr ila se je. "Samo nekaj razmi ljam..." je rekla in e naprej gledala skozi okno, ne da b i sploh kaj videla. "O Siri... Potepinu?" je vpra al Harry. "Pravzaprav ne..." je zamrmrala in nato zavzdihnila. "Spra ujem se... Verj etno je to isto prav... Tako vsaj mislim. Pa vidva?" Fanta sta se spogledala. "No, zdaj nama je vse jasno," je zagodel Ron. "e nama ne bi tako dobro pojasnila, o em si tuhtala, bi bila gotovo nekoliko zmedena." Prijateljica ga je pogledala, kot bi ele zdaj opazila, da sedi ob njej. "Spra evala sem se," je rekla s precej odlonej im glasom, "e je prav, da se od Harryja uimo obrambe." "Kaj?" sta zazevala fanta. "Hermiona, tega si se domislila prav ti!" jo je u aljeno opomnil rdeelasec. "Saj vem," je prikimala in prepletla prste. "Ampak po pogovoru s Potepin om..." "Ideja se mu je vendar zdela izvrstna," je Harry zmajal z glavo.

"Ja," je rekla in se spet zazrla proti oknu, "ravno zato sem pomislila, da morda vseeno ni bila najbolj a..." Zhoprnack je, obrnjen na trebuh, prilebdel nadnje in k ustom pristavil p ihalnik. Vsi trije so nad glavo samodejno dvignil torbe in poakali, da je odletel naprej. "Dobro, zdaj pa mi tole pojasni!" jo je jezno pozval Harry, ko so torbe odlo ili nazaj na tla. "Sirius se strinja z na o odloitvijo in zaradi tega se tebi ne zdi ve dobra?" Mlada arovnica, zazrta v svoje dlani, ga je v odgovor tiho vpra ala: "Torej zaupa njegovi presoji?" "e zaupam njegovi... Seveda!" je vzkliknil Harry. "Siriusovi nasveti so b ili od nekdaj izvrstni!" Mimo je vignila rnilo ibra, ki je zadela Katie Bell. Hermiona je opazovala, kako se je so olka jezno postavila na noge in v Zhoprnacka zmetala celo vrsto predmetov. Zato je minilo kar nekaj asa, preden je spet spregovorila, in zdelo se je, da besede izbira nadvse previdno. "Odkar mora neprestano tiati v tabu... Se ti ne zdi, da je postal... recim o temu... lahkomiseln? Nima obutka, da... tako reko ivi skozi nas?" "Kako to misli - da ivi skozi nas?" se je namrdnil Harry. "Saj ve . Po mojem bi grozno u ival, e bi za Temynovkinim hrbtom ustanovil prepovedano dru tvo. Grozno mu je, ker mora deti v tisti hi i in ne more storiti ni koristnega... Zato se mi zdi, da nas rad... spodbuja k tak nim reem." Rona je s tem povsem zbegala. "Sirius ima prav," je rekel. "Res si taka kot moja mama." Hermiona si je zaela gristi ustnice in ni rekla nobene ve. Ko pa je Zhoprn ack privr al nad Katie in ji na glavo zlil cel rnilnik, je e zvonilo. De ez dan nikakor ni ponehal in ob sedmih zveer, ko sta se fanta odpravila proti stadionu na trening, ju je v nekaj minutah premoilo do kosti. Na igri e sta se bolj privaljala kot pripe aila, tako spolzka je bila mokra trava, nebo pa je bilo globoke, gromovito sive barve. Topla in svetla garderoba je bila zato pravo olaj a nje, eprav sta vedela, da si bosta v njej lahko oddahnila le za kratek as. Dvojka sta bila e tam in ravno sta razpravljala, e bi se treningu izognila s pomojo ene izmed Slastnih strahot. "... ampak gotovo naju bo spregledala," je Fred pridu eno zamomljal bratu. "Ko ji le veraj ne bi posku al prodati bruha kega biskvitka!" "Kaj pa, e bi jo poskusila pretentati z vroinskim vetrcem?" je zamrmral George. "Tega ni videl e nihe..." "Pa deluje?" se je pozanimal Ron, ko so de ne kaplje zaele samo e glasneje bobnati po strehi garderobe. "Ja, no," je rekel Fred, "vroino bo e dobil." "Ampak al se ti bodo obenem spustili tudi ogromni turi," je dodal drugi dvojek, "ki se jih nikakor ne moreva znebiti." "Zakaj potem nobenega ne vidim?" je vpra al Ron, ki se je preiskujoe zazrl vanju. "Ker se pojavijo na delu telesa, ki ga javnosti obiajno ne razkazujeva," je namr eno odvrnil George. "Res pa je, da je zaradi njih precej muno osedlati met..."

"Posluh, vsi skupaj!" je takrat glasno zaklicala Angelina, ki se je prik azala iz kapetanove pisarne. "Vem, da vremenske razmere niso ravno najbolj e, a isto mo no je, da se bomo s Spolzgadovci udarili v prav tak nih okoli inah. Zato bomo danes izdelali temu primerno strategijo; Harry, kaj si e naredil z oali, ko smo se v nevihti pomerili s Pihpuffovci?" "Takrat mi je pomagala Hermiona. Ampak ta urok je res uporaben," je pove dal mladi arovnik, segel po palici in se z njo krcnil po oalih. "Odbilicos!" "Vsem bo pri el prav," je prikimala Angelina. "e bomo imeli obraze suhe, bomo videli veliko bolje. No, kar vsi hkrati, prosim... Odbilicos! Tako, zdaj pa na trening." Skozi vse globlje blato so od mokotali na sredo igri a. Kljub uroku nepremoljivosti so videli zelo slabo, kajti svetloba je naglo pojemala, na posest vo Bradaviarke pa so se zlivale zavese de ja. "Ko za vi gam, zanemo!" je zavpila Angelina. Harry se je silovito odrinil od tal, pri emer je od njega v vse smeri bri zgnila umazana voda, a se je e bliskovito dvigoval. Kako naj bi v takem opazil zviz, mu ni bilo jasno, saj je komaj videl tisti edini tamf, s katerim so vadili. Niti minuta treninga ni minila, pa bi ga rna oga skoraj sklatila z metle, in da se ji je izognil, se je moral poslu iti lenivevega objema z obratom. Angelina tega al ni videla, toda zdelo se je, da je tako ali tako slepa za vse in tudi drugi nimajo pojma, kaj ponejo soigralci . Veter je postajal e silovitej i in Harry je jasno sli al divji kropot kapelj, ki so z veliko hitrostjo pljuskale v jezero, sicer kar precej oddaljeno od stadiona. Ang elina jih je kljub temu e cele pol ure muila z nesmiselnim treningom in ele nato priznala poraz. Ko je svoje premoeno in nejevoljno mo tvo vendarle popeljala nazaj v garderobo, jim je vztrajno zagotavljala, da nikakor niso zgolj izgubljali asa, a njen glas ni zvenel prepriljivo. e posebej nejevoljno sta se ob kratkem govoru kapetanke namrdnila dvojka, ki sta se upognjenih kolen prizibala na repu grue in sta se ob vsakem koraku spaila. Ko si je Harry z brisao nekoliko osu il lase, ju je sli al, kako drug drugemu tiho to ita. "Mislim, da se mi jih je nekaj odprlo..." je tarnal Fred. "Meni pa v njih tako grozljivo kljuva... Stavim, da so mi e zrasli!" je s kozi stisnjene zobe zagodel George. "Aua!" je takrat zatulil Harry. Brisao si je pritisnil k obrazu, oi pa je od boleine zatisnil. V brazgotini ga je zaelo tako silovito gati, kot ga ni e tedne. "Kaj pa je?" ga je vpra alo ve glasov. Prikazal se je izza brisae. Vse okoli njega je bilo zamegljeno, saj si je snel oala, a kljub temu je vedel, da celotno mo tvo zija vanj. "Ni, ni," je zamrmral. "Samo... Samo v oko sem se dregnil." Toda Rona je pomenljivo o inil in tako sta se zadr ala v garderobi, medtem k o

so se drugi s klobuki, poveznjenimi globoko na elo, ter zaviti v pla e odpravili naz aj proti oli. "Kaj je bilo?" ga je vpra al prijatelj, komaj je skozi vrata izginila tudi Alicija. "Ti kljuva v brazgotini?" Harry je prikimal. "Ampak..." Ron je nekoliko prestra eno stopil k oknu in se zazrl v de , "memenda ne bo rekel, da je pri el sem?!" "Ne," je odkimal mladi arovnik, ki si je mel elo in se je zdaj sesedel na klop. "Mislim, da je nekje dale. Boli me, ker... Ker je jezen." Tega sploh ni nameraval rei in poutil se je, kot bi zadnji stavek izrekel nekdo drug. Toda takoj je vedel, da so te besede ista resnica, pa eprav mu niti sluajno n i bilo jasno, zakaj je tako preprian vanje: Mrlakenstein, kjer koli e je in kar koli e pone, je strahotno besen. "Si ga videl?" je zgro eno vpra al rdeelasec. "Mislim, tako, v mislih?" Harry je povsem obmiroval, se zazrl v tla, da bi umiril misli in se zbra l. Zmeden preplet oblik, divja me anica glasov... "Rad bi, da nekdo nekaj opravi, pa se zadeva nikamor ne premakne," je zamrmral. Ob teh besedah je spet preseneeno zazeval, a vseeno je bil preprian, da je res tako. "Ampak... Kako to ve ?" ga je vpra al Ron. Harry je zmajal z glavo in si dlani pritisnil na oi. Pred sabo je videl m igetajoe luke, obenem pa je zaznal, da je prijatelj sedel k njemu in se zazrl vanj. "Je lo prej nji za nekaj podobnega?" ga je pridu eno vpra al Ron. "Ko si bil pri Temynovki? Se je Saj Ve Kdo razjezil tudi takrat?" Mladi arovnik je odkimal. "Kaj pa je bilo potem?" Harry se je poskusil spomniti tistega veera. Temynovo je pogledal... V brazgotini se mu je razplamtela boleina... in v drobovju je zautil nekaj nenavadnega. Bilo mu je, kot bi se mu elodec tresel... od smeha! Seveda, takrat s e je poutil tako obupno, da tega ni mogel razumeti... "Prej nji me je zabolelo, ker je bil dobre volje," je povedal. "Izjemno dob re. Zgodilo se je nekaj, kar ga je razveselilo. Tik preden smo se vrnili na Bradaviar ko, pa..." Spet se je zamislil in se vrnil k trenutku, ko ga je v njuni spalnici na Trochnmrkowem trgu zaelo v brazgotini obupno trgati. "Ja, takrat je bil besen." Ozrl se je k Ronu, ki je odprtih ust zijal vanj. "Mirne volje bi lahko nadome al Trelawneyjevo," je osuplo izjavil rdeelasec. "Ne bi rekel. To niso prerokbe," je odvrnil Harry. "Ja, prav ima , niso. Za nekaj drugega gre," je prikimal Ron, ki je bil ob enem prepla en in navdu en. "Harry, Saj Ve Kornu bere misli!" "To ni isto res," je odkimal mladi arovnik. "Prej bi rekel, da zaslutim... kako se pouti. Vasih zaznam, kak ne volje je, ja. Sicer pa me je Dumbledore lani opomnil, da bo tako. Kadar je Mrlakenstein blizu ali je e posebej besen, naj bi j

az to zaznal. No, zdaj mi v brazgotini kljuva, tudi kadar je dobre volje." Tiho sta obsedela, de pa je e naprej bobnal po strehi garderobe. "To bi moral nekomu povedati," je konno rekel Ron. "Saj sem e Siriusu." "Pa mu povej e enkrat!" "Le kako?" je malodu no skomignil mladi arovnik. "Dobro ve , da Temynovka nadzoruje tako sove kot kamine." "Potem pa pojdi k Dumbledorju." "Ravnatelj e ve za to," je nataknjeno odvrnil Harry, vstal, s kljukice sn el pla in se ogrnil z njim. "Kaj bi mu e enkrat pravil." Ron je sledil njegovemu zgledu, a je pri tem zami ljeno zrl vanj. "Po mojem bi vseeno moral k njemu," je rekel nazadnje. Harry je skomignil. "Pridi... Tihoma ni urok vabi." Pohitela sta prek temnega posestva, se nemo opotekala prek blatne trate in Harry se je zatopil v misli. Le kaj je tisto, kar bi Mrlakenstein rad im prej izp eljal? tevilne narte ima in mnoge izmed njih lahko izvede neopazno... eli si neesa, do esar lahko pride zgolj na povsem prikrit nain... Neesa, kar je podobno oro ju. Neesa, esar prej nji ni imel. e dolge tedne ni pomislil, kaj vse je izvedel na Trochnmrkowem trgu, saj se je na oli dogajalo toliko stvari; zatopil se je v bitke s Temynovo, zamotilo ga je ogorenje nad tem, kako se Ministrstvo vme ava v Bradaviarko... A zdaj so mu besede lanov Reda v glavi zazvenele tako jasno, kot bi jih sli al pravkar, in zamis lil se je... Morda je Mrlakenstein jezen prav zato, ker se ne more dokopati do tiste ga oro ja. Mu je Red prekri al narte in mu zato ni pri lo v roke? Le kje ga hranijo in kdo ga ima zdaj? "Gnuslavija huronastica," je dejal Ronov glas in Hatry se je ele zdaj zav edel, kje je, nato pa splezal skozi luknjo. Zdelo se je, da je Hermiona la e spat, kajti Krivo ap je dremal na enem izmed stolov, na mizici ob njem pa je le ala vrsta neuglednih volnenih kap. Mladi arovnik je bil celo vesel, da je ni v dnevni sobi, saj mu ni bilo do pogovora o brazgotini. Vedel je, da bi ga prijateljica nazadnje zaela naganjati k Dumbledorj u, in e Rona je imel vrh glave. Rdeelasec se je namre vsake toliko zaskrbljeno ozrl k njemu, toda Harry se za to ni zmenil in je iz torbe povlekel ubenik za arobne napoje. Nameraval je dokonati esej, a se ni mogel zbrati, in do takrat ko je Ron rekel, da gre v posteljo, ni napisal prav dosti. Minila je polno, Harry pa se je e najmanj deseti lotil odstavka o pomenu linika, lu treka in bievke, toda tudi tokrat samo z omi. Te zeli lahko povzroijo mo ganska vnetja ter so bistvena sestavina napojev zmede in zme njave, s katerimi eli arovnik dosei vroekrven ter lahkomiseln odziv... ... Hermiona je rekla, da je Sirius postal lahkomiseln, ker mora neprest ano tiati v tabu... ... lahko povzroijo mo ganska vnetja ter so bistvena sestavina... ... V Prero kih novicah bi gotovo napisali, da ima vnetje mo ganov, e bi sli ali, kako zauti vsako Mrlakensteinovo silovito ustvo... ... so bistvena sestavina napojev zmede in zme njave... ... Tudi sam je ves zmeden. Le zakaj sta z Mrlakensteinom tako povezana?

Tega mu Dumbledore nikoli ni povsem pojasnil! ... s katerimi eli arovnik... ... O, kako si ta arovnik eli spati... ... eli arovnik dosei vroekrven... ... Tudi v naslanjau pred kaminom je nekoliko vroe. Bi se presedel? Ah, zakaj, saj je prav prijetno: ne zebe ga, de tako lepo krablja po oknih, Krivo ap prede in plameni prasketajo... Knjiga mu je zdrsnila iz nemonih rok in zamolklo pristala na preprogi pre d kaminom. Glava mu je omahnila na prsi... Spet je korakal po hodniku brez oken in njegovi koraki so glasno odmeval i v ti ino. Vrata na koncu temanega hodnika so se mu vse bolj bli ala in srce mu je od razburjenja zaelo biti moneje... Da bi jih le lahko odprl... Stopil skoznje... Stegnil je roko, konice prstov so bile le e nekaj centimetrov oddaljene o d... "Harry Potter! Gospod!" Zdrznil se je in se prebudil. Svee v dnevni sobi niso ve gorele in od plamenov v kaminu je ostala le erjavica, toda vseeno je zaznal, da ni sam. "Kdo je tu?!" je zaspano, a razlono zamomljal in se vzravnal. "Trapets vam je prinesel sovo, gospod!" je zacvilil znan glas. "Trapets?" je ponovil Harry in se skozi somrak zazrl proti mestu, s kate rega ga je nagovoril vilinec. Ta je stal poleg mizice, na kateri je Hermiona pustila vrsto kap. Njegov a velika in za iljena u esa so zdaj trlela izpod isto vseh pokrival, kar jih je napletla mlada arovnica - poveznil jih je drugo na drugo, zato se je njegova glava zdela skoraj meter vi ja, na cofu vrhnje pa je emela e Hedwig. Videti je bilo, da je sova zdaj zdrava, in fantu je prijazno zaskovikala v pozdrav. "Trapets se je javil, da ptico nese nazaj Harryju Potterju," je cvile poj asnil vilinec, ki je obo ujoe zrl v arovnika. "Profesorica Tcherwiwa-Dyla pravi, da je z n jo vse v najlep em redu!" Harryju se je nato priklonil tako globoko, da se je s svojim svinniku pod obnim nosom dotaknil tal, Hedwig pa je nejevoljno zaskovikala in sfrfotala na roaj fantovega naslanjaa. "Hvala, Trapets!" mu je pokimal mladi arovnik. Nato se je za trenutek obrnil k sovi, jo pobo al po glavi in pri tem nekaj krat zame ikal, da bi la je pozabil na vrata, ki so bila v sanjah videti tako resnina. Konno se je spet ozrl k Traptsu in ele takrat je opazil, da ima okoli vratu ovitih tudi ve alov, na nogah pa nebroj nogavic, zaradi katerih so bila vilineva stopala videti odlono prevelika za njegovo drobno telo. "Si oblekel isto vse, kar je napletla Hermiona?" "O ne, gospod," je veselo odvrnil vilinec. "Trapets je nekaj kosov oblail nesel tudi Uchki." "Aha. Kako pa je z njo?" ga je vpra al Harry. Traptsova u esa so se nekoliko povesila. "Uchka e vedno preve pije, gospod," je alostno povedal, pri emer je svoje velikanske, okrogle in zelene oi uprl v tla. "Pa tudi oblail noe in noe, tako kot drugi hi ni vilinci. Nobeden izmed njih ne mara ve istiti gryfondomskega stolpa, ko je v njem zmeraj toliko skritih kap in nogavic. Grozno so u aljeni. Zato mora Trap ets tu vse opraviti sam, gospod, a isto vseeno mu je, saj vedno upa, da bo sreal

Harryja Potterja. In nocoj, gospod, nocoj se je Traptsu elja uresniila!" Vilinec se mu je ponovno globoko priklonil, ko se je vzravnal, pa se je pla no zazrl v mladega arovnika in dodal: "Toda Traptsu se zdi, da Harry Potter ni sreen, saj ga je sli al v spanju j ee momljati. Je gospoda Harryja Potterja muila mora?" "No, ja, ni me ravno muila," je odvrnil fant, zazehal in si pomel oi. "Tud i kaj bolj zoprnega sem e sanjal." Vilinec se je s svojimi velikanskimi, kroglam podobnimi omi pozorno zazrl vanj in u esa so se mu povesila e bolj. "Trapets si eli, da bi Harryju Potterju lahko pomagal, kajti gospod ga je osvobodil in vilinec je zdaj sreen." Harry se mu je nasmehnil. "Dvomim, da bi mi lahko pomagal, Trapets, ampak vseeno hvala." Sklonil se je po ubenik za napoje in se odloil, da bo esej dokonal zjutraj. Knjigo je zato zaprl, pri tem pa je aree oglje v kaminu za hip osvetlilo tanko bel o brazgotino na njegovi desnici, ki jo je pridelal pri Temynovi... "akaj! Mislim, da mi nekako res lahko pomaga !" se je domislil. Vilinev obraz je zasijal od sree. "Harry Potter naj le pove! Kar naj pove, kaj lahko Trapets stori zanj!" "Najti moram prostor, v katerem bo osemindvajset tudentov vadilo obrambne uroke, a zanj ne ve nobeden izmed profesorjev," je povedal in se oklenil knjige, da se je brazgotina bisernatobelo zable ala, " e najmanj pa Temynovka." Priakoval je, da bo nasme ek na vilinevem obrazu zbledel; Trapets za tako sobo pa ne bo vedel oziroma mu bo v najbolj em primeru obljubil, da jo bo posku al najti. Toda mali spak je veselo poskoil, da so mu u esa radostno zamahedrala, in plosknil je z dlanmi. "Trapets pozna izvrsten prostor za tak ne rei, gospod!" je ves sreen vzkliknil. "O njem je sli al govoriti druge vilince, ko je pri el na Bradaviarko! Ime nuje se sobana ZJ-ZJN oziroma K TD." "Sobana...?" "ZJ-ZJN - zdaj je, zdaj je ni - oziroma K TD: kar elite, to dobite," je poj asnil Trapets. "Zakaj pa ima tako ime?" je vpra al Harry, ki so ga vse te kratice isto zme dle. "Ker gre za prostor, v katerega lahko vstopi samo tisti," je resnobno po vedal Trapets, "ki ga resnino potrebuje. Vasih je, vasih ga ni, kadar se prika e, pa je v njem vse, kar potrebuje tisti, ki ga i e." Vilinec je nato spustil pogled, za hip premolknil in nato precej ti je dod al: "Trapets ga je poiskal, kadar se je Uchka do nezavesti napila maslenu ka. V sobani K TD jo je skril pred vilinci, ki so se zgra ali nad njo, in tam je takrat na e l vsa potrebna zdravila ter tudi posteljo nadvse primerne velikosti za vilinca... Sicer pa Trapets dobro ve, da je Filch v sobani K TD e vekrat na el istila, ki mu jih je zmanjkalo in..." "In e te grozno ti i na stran," je vskoil Harry, ki se je nenadoma spomnil

neesa, kar je prej njega leta na bo inem plesu povedal Dumbledore, "bo v tej sobani na el vrsto nonih posod?" "Verjetno res," je resnobno prikimal vilinec. "Sobana K TD je resnino osupljiva, gospod." "Kdo vse pa ve zanjo?" ga je vpra al fant in se vzravnal. "Le malokdo, gospod. Veina nanjo naleti sluajno, kadar kaj potrebujejo. Toda nikdar ve je ne najdejo, saj ne vedo, da je vedno tu, a jo mora potrebovati." "To se sli i naravnost izvrstno," je areih oi pokimal mladi arovnik. "Prav tak nega prostora si elimo. Bi mi lahko pokazal, kje je?" "Kadar koli, gospod Harry Potter!" je radostno vzkliknil vilinec, vesel fantovega navdu enja. "e Harry Potter eli, mu jo lahko zdaj!" arovnika je za hip zgrabilo, da bi se nemudoma odpravil za njim. e se je dvignil iz naslanjaa, z namenom, da stee v spalnico po pla nevidnosti, ko mu je glas, precej podoben Hermioninemu, za epetal: Ne bodi lahkomiseln! In res, ne nazadnje je bilo e precej pozno, bil je izrpan in e vedno ni dokonal Rawsovega eseja. "Ne, Trapets, s tem bova malo poakala," je mladi arovnik le nerad spet sedel. "Za preve pomembno stvar gre... Ne bi je rad zavozil in vse skupaj bom moral najprej premisliti. Poslu aj, bi mi lahko povedal, kje je ta sobana... Kako se e imenuje?" "Sobana ZJ-ZJN oziroma K TD, gospod." "No, bi mi lahko povedal, kje se sobana K TD nahaja in kako jo najdem?" Ko so prek poplavljenih zelenjavnih gredic odofotali na dvojno uro rastlinoslovja, so pla i frfotali za njimi, kajti veter se e vedno ni polegel. Med s amim predavanjem pa so morali mono napeti u esa, e so hoteli razumeti Ochrowtovo, tako silovito so po strehi bobnale de ne kaplje. Naslednjega predavanja, nege arobnih ivali, na sreo niso imeli zunaj, saj vihar ni jenjal divjati, in profesorica Tcherwiwa-Dyla jih je priakala v eni izme d uilnic v pritliju. e bolj pa je Harryju odleglo, ko je Angelina svoje mo tvo med kosilom obvestila, da trening odpade. "Lepo," je tiho odvrnil mladi arovnik, ko mu je to povedala, "saj smo na li prostor, v katerem bomo lahko imeli kro ek. e treninga ne bo, se torej ob osmih dobimo v sedmem nadstropju, nasproti tapiserije Princetona Prismojenega - saj ve , to je tisti, ki so ga do smrti premlatili troli. Bo lahko sporoila Aliciji in Kati e, kje se dobimo?" Ker se je tako razveselil, da trening odpade, je bila Angelina precej u al jena. A vseeno je obljubila, da bo obvestila prijateljici, in Harry se je spet lano posve til klobasicam s pire krompirjem. Ko je dvignil pogled, pa je opazil, da Hermiona namr eno zre vanj. "Kaj pa je?" jo je vpra al s polnimi usti. "Ni, samo Traptsu ne zaupam. Si e pozabil, kako ti je ,pomagal' v drugem letniku?" "No, ja, ampak tista sobana ni ena izmed njegovih norih zamisli. Tudi Dumbledore je bil e enkrat v njej, to je omenil lani na bo inem plesu." Hermionin obraz se je razjasnil. "Zanjo si torej sli al tudi od ravnatelja?" "Samo mimogrede," je skomignil Harry. "Ah, potem je pa vse v redu," je pomirjeno pokimala mlada arovnica. Skupaj z Ronom so nato ves dan iskali so olce, ki so se v Merja evi glavi

podpisali na seznam, da bi jih obvestili, kje in kdaj se dobijo. Na Harryjevo pr ecej nje razoaranje je Cho in njeni prijateljici to prva povedala Ginny, a do konca veerje si je vseeno zadovoljno pomel roke - obvestili so vseh petindvajset tudentov, ki so pri li v krmo. Trojica je ob pol osmih od la iz gryfondomske dnevne sobe, pri emer je Harr y v rokah stiskal star, a zelo uporaben pergamentni zvitek. Peto olci so morali biti v svojih domovih ele ob devetih, toda vsi trije so se na poti k tapiseriji kljub te mu ivno ozirali okoli sebe. "akajta," je Harry pozval prijatelja, tik preden so pri li na hodnik s sten sko preprogo, nato pa je razvil pergament, s palico na lahno udaril po njem in dejal : "Sveano prisegam, da imam nekaj za bregom!" Na prej praznem listu se je zdaj prikazal zemljevid Bradaviarke. Majhne rn e pike, oznaene z imeni, ki so se premikale po njem, so kazale, kje se kdo nahaja. "Filch je v drugem nadstropju," je povedal mladi arovnik, ki si je pergam ent pribli al oem, "in gospodina Norris v etrtem." "Kje pa je Temynovka?" je zaskrbljeno vpra ala Hermiona. "V svojem kabinetu," je Harry pokazal na zemljevid. "No, pridita." Pohiteli so vzdol hodnika, na katerega jih je usmeril Trapets, in se usta vili ele pred povsem golim razte ajem stene. Nasproti nje je visela ogromna tapiserija, ki je prikazovala Princetona Prismojenega, kako ui trole, seveda neuspe no, plesati balet. "Tako," je tiho rekel Harry, od moljev razjeden trol pa je s kijem za hi p nehal udrihati po uitelju baleta in se z zanimanjem zazrl v trojico. "Trapets je rekel, naj gremo trikrat zapored mimo tega dela zidu in zraven mislimo na to, kar potrebuje mo." To so tudi storili in trikrat so se sprehodili od okna na koncu praznega razte aja stene, pa do vaze, visoke kakor odrasel lovek. Ron je pri tem zbrano stiskal oi, Hermiona si je nekaj epetala v brado in Harry je s stisnjenimi pestmi zrl predse. Potrebujemo prostor, v katerem se bomo uili braniti... si je govoril sam pri sebi. Prostor za vadbo, v katerem nas nihe ne bo na el... "Harry!" ga je poklicala Hermiona, ko so se po tretjem mimohodu zasukali na petah. Sredi stene so se prikazala ble ee zlo ena vrata. Ron je nekoliko previdno zazijal vanje, Harry pa je stegnil roko, zgrabil medeninasto kljuko in jih odprl . Tako je tudi prvi vstopil v prostorno sobano, ki so jo osvetljevale plapolajoe bakle, pod obne tistim v jeah osem nadstropij ni je. Stene so sicer obdajale lesene knji ne omare, namesto stolov pa so bile po tleh nametane velike svilene blazine. Z dolge mize na drugem koncu prostora se j e

lesketala vrsta instrumentov, med drugim ve zahrbtovidov, senzorjev skrivnosti in tudi veliko, poeno zrcalo sovra nikov, za katerega je bil mladi arovnik preprian, da je e lani viselo v kabinetu profesorja za obrambo. "Te nam bodo pri le e kako prav, ko bomo vadili urok hromljenja," je navdu eno dejal Ron in z nogo podrezal eno izmed blazin. "In samo poglejta si vse te knjige!" je navdu eno vzkliknila Hermiona, ki je s prstom drsela prek hrbti velikih, v usnje vezanih bukev. "Zbir najpogosteje uporabljenih kletev in obrambnih urokov... Kako prelisiiti coprnike... 100 osnovn ih nasvetov za obrambo pred mranimi silami... Uau!" areega obraza se je zasukala k Harryju in temu se je posvetilo, da je prijateljico v pravilnost njihovega poetja prepriala ele obse na knji nica. "Harry, to je udovito! Tu imamo vse, kar potrebujemo!" je vzkliknila, bre z nadaljnjega segla po Kletvah za preklete, sedla na najbli jo blazino in zaela brati . Takrat je nekdo previdno potrkal in Harry se je ozrl, skozi vrata pa so pri li Ginny, Neville, Lavender, Parvati in Dean. "Kaj takega!" se je oarano ozrl zadnji. "Kje pa pravzaprav smo?" Mladi arovnik mu je zael razlagati, a e preden je uspel povedati vse, je prispela cela vrsta so olcev in lahko je zael znova. Ob osmih so bile sicer zaseden e e isto vse blazine in Harry je stopil k vratom ter zasukal klju, ki je molel iz kljuavnice. Prav prijetno glasno je za krtalo in vsi so utihnili ter se zazrli vanj . Hermiona je previdno oznaila, na kateri strani Kletev za preklete je ostala, in odlo ila knjigo. "No," je nekoliko ivno zael mladi arovnik, "tu se bomo torej dobivali, in ko t vidim, em, niste imeli te av priti sem." "Ta prostor je izvrsten!" je vzkliknila Cho in tevilni so ji mrmraje prit rdili. "uden pa tudi," se je Fred namr eno ozrl okoli sebe. "Tu sva se enkrat skril a pred Filchem, se spomni , George? Ampak takrat je bila za vrati samo shramba za metle." "Hej, Harry, kaj so tiste rei?" se je z roba sobane oglasil Dean in pokaz al na zahrbtovide ter zrcalo sovra nikov. "Detektorji zla," je povedal mladi arovnik in prek blazin stopil k njim. "V bistvu vsi po vrsti ka ejo, e so v bli ini coprniki ali kak ni drugi sovra niki, ampak nanje se ne gre preve zana ati, saj jih je prelahko zavesti." Za hip se je zazrl v poeno zrcalo. Prek njega so se premikale tevilne zamazane postave, a nobene se ni dalo prepoznati, zato mu je obrnil hrbet. "No, razmi ljal sem, esa bi se lotili najprej in... em..." Opazil je, da eden izmed prisotnih v zrak moli roko. "Prosim, Hermiona?" "Po mojem bi se morali dogovoriti, kdo bo vodil kro ek," je izjavila. "Harry, kdo pa drug," je takoj rekla Cho in Hermiono pogledala, kot da j e nora. " e, e, ampak prav je, da ga izvolimo," jo je zavrnila mlada arovnica. "Pote m bo vse bolj jasno, pa tudi Harry ne bo v dvomih kako in kaj. Torej: kdo je za to , da kro ek vodi on?" Roko so dvignili vsi, celo Zacharias Smith, eprav je imel oitno pomisleke.

"Ja, em, hvala," je zamomljal novopeeni vodja, ki je dobro util, kako nemarno je zardel. "No, e... Prosim, Hermiona?" "Po mojem bi moral kro ek imeti tudi ime," je veselo rekla, roko pa je e na prej molela v zrak. "S tem bomo med lani spodbudili bratstvo in enotnost!" "Aha, recimo Anti-Temynistina fronta," je nasmejano predlagala Angelina. "Kaj pa Smrtministrstvusvoboda tudentom?" se je zare al Fred. "Bolj pametno bi bilo," se je namrdnila Hermiona, "da si izberemo ime, k i ne bo vsem dalo vedeti, kaj ponemo. Tako ga bomo lahko mirno uporabljali tudi izven teg a prostora." "Dru tvo antikletev?" se je domislila Cho. "e noemo, da bi kdo izvedel, o em se pogovarjamo, lahko uporabimo tudi kratico - DA." "DA se sli i zelo v redu," je menila Ginny. "Ampak recimo raje, da pomeni Dumbiedorjeva armada - ravno tega se vendar najbolj boji Ministrstvo, kajne?" Temu predlogu so tevilni odobravajoe prikimali, nekaj pa se jih je tudi zasmejalo. "Kdo je za DA?" je ukazovalno vpra ala Hermiona in pokleknila na blazino, da bi pre tela roke. "Veina, predlog sprejet!" Pergament, na katerega so se vsi podpisali, je nato pritrdila na steno, vrh njega pa z velikimi rkami napisala: DUMBLEDORJEVA ARMADA "No," je rekel Harry, ko je spet sedla, "bi zdaj lahko zaeli? Lepo. Razmi l jal sem torej, da bi najprej poskusili z razoro itvenim urokom. Vem, da je ta precej zaetni ki, ampak vsaj meni je pri el zelo prav..." "Oh, daj no," je Zacharias zavil z omi in roke prekri al na prsih. "Menda n e misli , da nam bo razoro itveni urok kaj pomagal, e nas napade Saj Ve Kdo?" "Ravno nad njim sem ga izvedel," je tiho rekel mladi arovnik, "in razoro it veni urok mi je junija re il ivljenje." Zacharias je prav butasto zazeval, sicer pa je v sobani postalo zelo tih o. "Ampak e ti je kaj takega pod ast, lahko tudi gre ," je e dodal Harry. Mladi Smith se ni zganil, drugi pa tudi ne. "Dobro," je rekel vodja DA, igar usta so bila precej bolj suha kot obiajno , saj je vanj vztrajno zrlo sedemindvajset parov oi. "Najbolje bo, da se kar razdelimo v pare in zanemo vaditi, saj arobno besedo za ta urok - zroxis - poznamo vsi, kajne?" Ko je takole ukazoval so olcem, se je poutil precej udno, a e bolj nenavadno se mu je zdelo, da ga tudi takoj ubogajo. Vsi so namre nemudoma vstali in se postavili po dva skupaj. Neville, jasno, je ostal sam. "Pridi sem," ga je pozval Harry, "z mano bo vadil. No, zanite, ko pre tejem do tri. Ena, dve, tri!" Prostor je zadonel od arobne besede, ki se je razlegla iz osemindvajsetih grl. Palice so poletele v vse mogoe strani, slabo usmerjeni uroki pa so prileteli v po lice in prek sobane so tako sfrale tudi tevilne te ke bukve. Harry je bil za Nevilla prehiter in okroglolinemu fantu je palica vignila iz rok, se zaletela v strop ter pri tem spro ila ploho isker. Nazadnje je pristala vrh ene izmed knji nih omar, od koder jo

je Harry re il s preprostim priklicem in jo nato vrnil svojemu nasprotniku. Ko se je ozrl okoli sebe, je ugotovil, da se je odloil povsem pravilno, k ajti zaeti so morali pri res najbolj enostavnih urokih. Celo razoro itvenega je namre marsikdo izvedel precej zanikrno - tevilni sploh niso razoro ili nasprotnika, temve so ti zaradi uroka le nekoliko odskoili ali pa jim je ves slaboten vignil prek gla ve. "Zroxis!" je takrat zavpil Neville in Harry, povsem nepripravljen, je zau til, da mu je palica poletela iz roke. "USPELO MI JE!" bi se okroglolini fant od veselja skoraj razjokal. " e nikd ar mi ni... USPELO MI JE!" "Dobro si me!" ga je pohvalil mladi arovnik, eprav bi ga najraje opozoril, da nasprotnik v pravem spopadu ne bi zijal nekam drugam in mu tudi roka s palico ne bi malomarno bingljala ob boku. "Poslu aj, Neville, bi lahko izmenino vadil z Ronom in Hermiono, da grem naokrog ter pogledam, kako gre drugim?" Harry se je postavil na sredo sobane in takoj je opazil, da se Zacharias u dogaja nekaj zelo udnega. Vsaki ko je odprl usta, da bi razoro il Anthonyja Goldsteina, mu je palica poletela iz roke, pa eprav se njegov nasprotnik ni niti zganil. A mlademu arovniku ni bilo treba dolgo iskati vzroka za to - nekaj metrov za Zachariasom sta stala dvojka, ki sta se izmenino spravljala nadenj. "Pardon," je hitro rekel George, ko je Harry ujel njegov pogled. "Nisva se mogla upreti sku njavi." Fant se je nato odpravil od para do para. Ginny si je za nasprotnika izb rala Michaela Cornerja in njej je lo zelo dobro, a Michael je bil bodisi povsem nesposoben bodisi je preprosto ni hotel napasti. Ernie Macmillan je brez potrebe krilil s palico in njegov nasprotnik ga je zato vedno lahko prehitel. Brata Creevey sta nadalje razoro itveni urok izvajala sila navdu eno, a preve nenatanno in prav onadva sta bila kriva za veino po kodb, ki so nastale na knjigah. Podobno polovien uspeh pa je imela tudi Loona Liupka, saj se je Justinu zaradi njenih napadov dostikrat samo kolcnilo. "Dobro, nehajte!" je zaklical Harry. "Nehajte! Nehajte!" Prav bi mi pri la pi alka, je pomislil in v tistem hipu jo je zagledal na naj bli ji polici. Priklical jo je in silovito zabrlizgal nanjo. Vsi so palice spustili ob bok. "Ne gre vam slabo," je rekel, "a vsekakor bi vam lahko lo e bolje." Zacharias ga je grdo pogledal, a mladi arovnik se ni zmenil zanj in so olce je pozval: "Poskusimo e enkrat." Ko je tokrat zakorakal po sobani, se je pri marsikom ustavil in mu posku a l mimogrede namigniti, kje ga lomi. Poasi jim je lo vedno bolje. Cho in njene prijateljice pa se je e nekaj asa izogibal, a ko je e dvakrat postal pri vseh drugi h parih, si je priznal, da mora stopiti tudi k njima. "O, ne!" je kar nekoliko divje vzkliknila Cho, ko se ji je pribli al. "Zno gsis!

Mislim: zognis! Ojej, oprosti Marietta!" Njeni kodrasti prijateljici je najprej z desne noge sfral evelj, ob drugem Chojinem uroku pa se ji je vnel rokav pla a. Marietta je plamene pogasila s svojo palico in Harryja je pogledala, kot da je vsega skupaj kriv on. "Zaradi tebe sem postala tako ivna, prej mi je lo isto v redu!" je potrto poto ila Cho. "Saj to ni bilo tako slabo," se je zlagal mladi arovnik, ko ga je pogleda la in privzdignila obrvi, pa je priznal: "Dobro, no, obupno je bilo. Vem pa, da ti gre, saj sem te prejle opazova l." Zasmejala se je, Marietta pa ju je kislo premerila in jima obrnila hrbet . "Ne zmeni se zanjo," je zamrmrala Cho. "Sploh ni hotela priti in dobesed no prisiliti sem jo morala, da je la z mano. Star i so ji zabiali, naj ne stori esa, kar ne bi bilo pogodu Temynovki. Njena mami dela na Ministrstvu, ve ." "Kaj pa pravijo tvoji star i?" je vpra al Harry. "No, tudi meni so seveda naroili, naj se pazim Temynovke," je povedala, a nato se je ponosno vzravnala. "Ampak e oi in mami mislita, da se ne bom uprla Saj Ve Komu po tistem, kar je storil Cedricu..." Zmedla se je in obmolknila, da je mednju padla nelagodna ti ina. Mimo Harryjevega u esa je vignila Terryjeva palica, ki je Angelini priletela naravnost v nos. "No, moj oi podpira vsako dejavnost, uperjeno proti Ministrstvu!" se je i zza Harryja ponosno oglasila Loona; medtem ko se je njen nasprotnik, Justin, posku al re iti pla a, ki se mu je ovil okoli glave, je oitno prisluhnila njunemu pogovoru. "Vedno pravi, da bi Schushmaarju pripisal kar koli. Jasno, spomnita se samo, kol iko goblinov je dal umoriti! Oddelek za skrivnosti pa seveda zlorablja za to, da mu izumlja grozljive strupe in v hrano jih vsuje vsakomur, ki se ne strinja z njim. Da ne govorim o njegovem umgumbulnem kiklocefru..." Cho je zmedeno odprla usta, a Harry ji je hitro zamral: "Raje je ne spra uj, kaj je to." Drznvraanovka se je zahihitala. "Hej, Harry," ga je z drugega konca sobane poklicala Hermiona, "si kaj pogledal na uro?" Ozrl se je k zapestju in z grozo ugotovil, da je deveta e mimo. To je pom enilo, da se morajo nemudoma vrniti v svoje domove ali pa tvegati, da jih ujame Filch, ki bi jih seveda z veseljem kaznoval. Naglo je zabrlizgal, da so vsi obmolknili in so na tleh pristale e zadnje palice. "No, kar dobro nam je lo," jih je pohvalil, "ampak to uro smo e tako preve potegnili in bolje bo, e za danes nehamo. Se dobimo danes teden ob isti uri?" "Prej!" je navdu eno vzkliknil Dean in kar nekaj tudentov je prikimalo, da se strinjajo z njim. Toda Angelina je naglo posegla vmes. "Kaj pa quidditch? Zmenili smo se vendar, da trening zaradi DA ne bo trp el." "Pa recimo, da se dobimo v sredo," je odloil Harry, "in takrat se bomo pomenili, e bi se sreevali pogosteje. No, gremo, za danes je res dovolj."

Spet je segel po Ravbarjevi karti in natanko preveril, e se v sedmem nadstropju nahaja kateri izmed uiteljev. Nato je lane kro ka po tri ali tiri naenkrat spu al iz sobane K TD in njihovim drobnim pikam zaskrbljeno sledil vse do domov: Pihpuffovcem do kletnega hodnika, ki je vodil tudi h kuhinji, Drznvraanovcem do stolpa na zahodni strani gradu, Gryfondomovcem pa do portreta debele gospe. "Naravnost izvrstno ti je lo!" ga je pohvalila Hermiona, ko sta ostala v sobani samo e onadva in Ron. "Pa e res je!" se je rdeelasec navdu eno pridru il njenemu mnenju, ko so od li na hodnik in so vrata sobane izginila. "Si videl, kako sem razoro il Hermiono, Harry?" "Enkrat samkrat, jaz pa sem tebe trikrat..." "Trikrat, ja! e teje tudi tisto, ko si se spotaknila in mi palico sluajno iz bila iz rok..." Prepirala sta se vse do dnevne sobe, a Harry ju ni poslu al. Budno je opazoval Ravbarjevo karto, obenem pa si ponavljal Chojine besede: Zaradi tebe se m postala tako ivna... Devetnajsto poglavje Lev in kaa Harry se je naslednja dva tedna poutil, kot bi v prsih nosil nekak en talis man, areo skrivnost, ki mu je pomagala, da se je prebil skozi Temynovkine ure. Kadar je uperila vanj svoje izbuljene oi, se je bil sposoben celo medlo nasmehniti, kajti z DA so se uprli vsem njenim nameram in ne nazadnje so poeli prav to, esar se je Ministrstvo najbolj balo. Ko naj bi pri njenih ,predavanjih' pridno bral Klopgul tsovo knjigo, se je lahko zatopil v prijetne spomine na nedavna sreanja obrambnega kro ka - kako je Nevilie uspe no razoro il Hermiono, kako je Collin po tednu in pol naporov vendarle obvladal urok preprek ali kako je Parvati izvedla tako silovito sesuva ko kletev, da se je miza, na kateri so stali zahrbtovidi, sesula v prah. Nikakor se sicer niso mogli dogovoriti, da bi se vsak teden dobivali ist ega dne, kajti upo tevati so morali treninge kar treh razlinih mo tev, ki so jih zaradi slabih vremenskih pogojev pogosto prestavljali. Toda Harry si zaradi tega ni belil glav e, saj je imel obutek, da je celo bolje, e se sestanejo, kadar se pa morejo; tako bi morebitni Temynovkini vo6uni te je odkrili, kaj ponejo. Hermiona je kmalu izna la zelo bister nain, na katerega je Harry lane DA lahko obve al, kdaj bo naslednji sestanek. Vsaki, kadar so morali dogovorjeno sreanje nenadoma prestaviti, pa niso mogli letati od ene do druge mize v Dvorani, saj bi lahko kdo kaj posumil - tudentje posameznih domov so se veinoma dr ali bolj zase. Kakor koli, mlada arovnica je na etrtem sestanku nameravala med ,vojake' Armade razdeliti ponaredke guldov. Ko je Ron zagledal ko arico, v kateri jih je prinesla, je postal zelo dobre volje - mislil je namre, da jim deli pravo zlat o. "Ste na obodu kovancev e kdaj opazili tevilke?" je vpra ala na koncu

sreanja in enega dvignila predse, da se je v svetlobi bakel rumenkasto zalesketal . "Na pravih guldih te predstavljajo numerini podpis goblina, ki jih je izdelal, na va ih ponaredkih pa se bodo tevilke spremenile skladno z datumom in uro naslednjega na ega sestanka. Ko bomo vedeli, kdaj se lahko spet dobimo, se bodo razgreli, in e jih boste imeli v epu, boste to takoj zautili. Za vsakega je seveda eden, in ko bo Harry na svojem spremenil tevilke, se bodo tudi na drugih, saj sem jih zaarala s Proteusovim urokom." Ob teh besedah je v sobani K TD zavladala nagrobna ti ina. Hermiona se je ozrla po obrazih, ki so osuplo zijali vanjo, in zmedla se je. "No, vsaj meni se je to zdela dobra zamisel," je negotovo rekla. "e bi na m na primer Temynovka ukazala, naj ji poka emo, kaj imamo v epih, se ji guld verjetno ne bi zdel sumljiv, kajne? Ampak, e mislite, da to ni pametno..." "Proteusov urok obvlada ?" jo je prekinil Terry. "Ja," je zaudeno pritrdila. "Ampak to je vendar... Nekateri ga niti v sedmem letniku ne," jo je neje verno opozoril. "Aja," je rekla, kolikor je mogla skromno. "Ja, no... mislim, da ga res ne." "Kako da nisi v Drznvraanu, e si tako bistra?" jo je povpra al, pri emer je vanjo zrl skoraj bogabojee. "Izbiruh je res razmi ljal, da bi me vtaknil tja," je veselo povedala, "am pak nazadnje se je odloil za Gryfondom. Ampak kakor koli - se vam zdi zamisel v redu? " Mrmraje so ji pritrdili in vsi so stopili k njej, da jim jih je razdelil a. Harry se ji je epetaje sklonil k u esu. "Ve , na kaj me spominjajo tile kovanci?" "Ne, na kaj?" "Na tisto nemarno brazgotino, ki jo ima vsak Jedec smrti. Mrlakenstein s e lahko dotakne katere koli, pa zanejo gati vse coprnike in tako vedo, da morajo k njemu." "Mja..." se je tiho namr ila Hermiona. "Tega z guldi sem se res domislila p rav zaradi Mojstrovega znamenja, ki ga nosijo Jedci... Toda pri nas se bo datum izpi sal na kovancu, ne pa na ko i lanov kro ka, ve ." "Ja, tvoja varianta mi je veliko bolj v e," se ji je zare al Harry in kovanec spravil v ep. "Pri tehle lepotcih pa je nevarno edino to, da bi z njimi lahko ponevedoma kaj plaali." "Pajade," je zagodel Ron, ki je svojega opazoval kar nekoliko oto no. "Vsa j jaz nimam niti enega pravega gulda, s katerim bi tegale lahko zame al." Ker se je bli ala prva tekma olskega leta in naj bi se Gryfondomovci pomeri li s Spolzgadovci, se kro karji kar nekaj asa niso sestali, saj je Angelina hotela ime ti trening skoraj vsak dan. Za prvo sreanje na stadionu je na oli nasploh vladalo precej nje zanimanje. Gryfondom si je e vrsto let lastil naslov najbolj ega mo tva Bradaviarke in Drznvraanovci ter Pihpuffovci so hoteli vedeti, v kak nem stanju sta mo tvi, s katerim naj bi se ez as sooili tudi sami. Predstojnika Spolzgada in Gryfondoma pa sta sploh hrepenela po tem, da bi njuni tudentje premagali

nasprotnike, eprav sta to posku ala karseda prikriti. Harryju se je posvetilo, koli ko je McHudurrovi do zmage, ele ko jim teden pred tekmo sploh ni dala naloge. "Mislim, da imate trenutno dovolj dela," je izjavila. Nihe ni mogel verjeti svojim u esom, dokler se ni zazrla v Harryja in Rona ter strogo dodala: "Pokal zmagovalca olske lige se v mojem kabinetu pouti zelo prijetno, fant a, in ni kaj rada ga ne bi predala profesorju Rawsu. Prosti as bosta zato pridno izrabila za trening, kajne?" Tudi mojster arobnih napojev ni skrival svojih elja - stadion je tako pogo sto rezerviral za trening svojega mo tva, da so imeli Gryfondomovci precej te av s tem, kdaj naj sploh vadijo. Nadalje ni hotel niti sli ati za prito be, da se tudentje njegovega doma na olskih hodnikih neprestano spravljajo nad lane nasprotne ekipe. Ko se je Alicija Spinnet zna la v ambulanti, ker so ji obrvi povsem podivja le in ji prekrile oi ter celo usta, je vztrajal, da se je sama zaarala z gostodlanim urok om; prisluhnil ni niti eni od tirinajstih pri, ki so trdile, da jo je med tudijem v knj i nici od zadaj preklel Miles Bletchley, spolzgadovski branilec. Harry je bil sicer skoraj preprian, da bo Gryfondom zmagal, saj ne nazadn je tekme z Drecovim mo tvom e nikoli niso izgubili. e res, da Ron ni branil tako izvrstno, kot je nekdaj Oliver, a prizadevnosti mu ni manjkalo. Najbolj ga je ov iralo to, da je po kak ni oitni napaki postal hudo negotov in jih je zato napravil e celo vrst o. Toda po drugi strani ga je Harry videl obraniti obroe pred naravnost mojstrskimi streli, e je bil rdeelasec le zbran; med enim izmed treningov, ki se mu je mono vtisnili v spomin, se je Ron celo vrgel z metle - svojega istometa se je dr al le z roko in je strel obranil z nogo, pri emer je lokl brcnil tako silovito, da je vign il prek celega igri a in naravnost skozi srednjega izmed treh nasprotnikovih obroev. Vsi v ekipi so se za to obrambno potezo strinjali, da je povsem primerljiva s tisto, k i jo je spektakularno izvedel Barry Ryan, irski branilec, ko je Ladislaw Zamojski, eden najbolj ih poljskih zasledovalcev, nedavno tega posku al mimo njega spraviti sicer zelo odloen strel. Celo Fred je izjavil, da bosta z Georgem nekega dne morda e ponosna na Rona in e razmi ljata, e bi priznala, da sta v sorodu z njim - to, sta mu zagotovila, sicer e tiri leta vztrajno zanikata. Harryja je zato skrbelo le, ali se bo prijatelj zlomil pod pritiskom Spolzgadovcev, e preden bodo stopili na igri e. Sam je njihove nesramne pripombe prena al e tiri leta, zato se je zdaj znal braniti. "Hej, Potter, sli im, da ti manjka pozornosti! Zdaj ti je ne bo ve na a nova tolkaa sta prisegla, da se ti bosta v nedeljo posveala toliko asa, dokler te ne sklatita z metle!" mu je na primer zlobno za epetala Gatka, toda Harry se je samo zare al. "Warrington nabija tamfe tako obupno netono, da bi me bolj skrbelo, e bi meril v koga poleg mene!" ji je odvrnil in s tem svoja prijatelja spravil v dobr o voljo, Gatki pa kodo eljni nasme ek zbrisal z obraza. Toda Ron se za razliko od njega e nikdar ni zna el pod arometi spolzgadovskih alitev, zmerljivk in gro enj. Ko so mu Spolzgadovci iz sedmega letnika, precej monej ih postav od njega, na hodniku zaprli pot in ga pobarali, e si

je e rezerviral posteljo v ambulanti, se ni zasmejal. Ravno nasprotno, prebledel je. e najbolj hudo pa je bilo, kadar ga je Dreco opona al, kako zgre i lokl. To je mladi Malfoy sicer storil vsaki, ko sta se sreala, in Ron tega res ni prenesel - u esa so mu pordela in roke so se mu zaele tako hudo tresti, da v tistem zagotovo ne bi bi l sposoben ujeti rdee oge. Oktober je ugasnil v navalu monih vetrov ter silovitega de ja in e se je zael november, hladen kakor poledenelo elezo. Gore okoli ole je okronal sneg, trato je vsako jutro prekrival debel sloj slane in nebo ter strop Velike dvorane sta post ala blede, bisernatosive barve. V samem gradu je postalo tako hladno, da si je marsikateri tudent eelo v razredih nadel rokavice iz zmajeve ko e, ki so jim sicer slu ile za za ito pri delu z nevarnimi snovmi, med odmori pa so raje obtiali kar v uilnicah, saj je prek tevilnih hodnikov Bradaviarke vlekel ledenomrzel prepih. Jutro, za katerega je bila napovedana tekma, je bilo jasno in mrzlo. Ko se je Harry zbudil in se ozrl k Ronovi postelji, je bil prijatelj e pokonci: povsem zra vnan je sedel na njej, z dlanmi, naslonjenimi na kolena, ter zijal nekam predse. "Je s tabo vse v redu?" ga je vpra al mladi arovnik. Rdeelasec je prikimal, a rekel ni nobene. Harry se je spomnil, kako je bi lo, ko se je prijatelj po nesrei preklel s pol ebruha kim urokom. Zdaj je bil namre prav tako bled kot takrat, oblival ga je mrzel pot, pa tudi usta je komaj odprl. "Nekaj mora pojesti, pa ti bo bolje," ga je hrabril. "Pridi, greva na zaj trk." Ko sta prispela v Veliko dvorano, se je ta ravno zaela polniti, pri emer j e bilo vzdu je v njej veliko bolj ivahno kot obiajno in klepet precej glasnej i. Z Ronom sta morala mimo spolzgadovske mize, s katere se je pri tem dvignil pravi vihar vesel ih vzklikov. Harry se je zato zaudeno ozrl in opazil, da imajo poleg zeleno-srebrnih alov ter kap vsi tudi srebrne priponke, oblikovane kot krone. Posku al je razbrati, kaj na njih pi e, toda ustaviti se ni hotel, saj je elel prijatelja im prej spraviti mim o. Pri gryfondomskem omizju, kjer so bili vsi odeti v rdea in zlata oblaila, so ju pozdravili izjemno prijazno. Toda navdu eni vzkliki Rona nikakor niso razveselili, temve je zaradi njih postal e bolj malovoljen; za mizo je sedel tako poklapano, ko t da je pred njim poslednji obed. "Le kaj sem mislil, ko sem se prijavil za branilca?" je hripavo zagodel. "Le kaj?" "Ne bodi, no, trapast," ga je odlono zavrnil Harry in predenj potisnil sk lede z razlinimi kosmii. "Bo videl, da ti bo lo. Prav ni nenavadno ni, e si malo iven." "Ni mi ne bo lo, e sem pa isto zani," je e naprej krakal Ron. "Obupen branilec sem in obroev ne bi obranil, pa e bi mi lo za ivljenje. O, bedak, le kaj sem mislil?!" "Zberi se vendar," ga je ostro pozval mladi arovnik. "Spomni se samo, kak o si lokl nabil z nogo! Celo Fred in George sta rekla, da tak ne obrambne poteze ne vid i

pogosto." Pegavec se je klavrno ozrl k njemu. "Tisto je bilo isto nakljuje," je nesreno zamomljal. "Saj lokla sploh nisem nameraval brcniti - nihe pa ni videl, da sem pred tem izgubil ravnote je in sem se zvrnil z metle. Ko sem se posku al skobacati nanjo, pa sem po nesrei brcnil lokl." "No, ja," se je Harry po tem neprijetnem preseneenju hitro poskusil zbrat i, " e nekajkrat ga takole po nakljuju brcni, pa bo zmaga na a!" Nasproti njiju sta sedeli Ginny in Hermiona, ki sta imeli rdeezlate rokav ice, ala ter priponki. "Kako se pouti ?" je Weasleyjeva najmlaj a vpra ala brata, ki je zdaj zijal v ostanek mleka na dnu sicer e prazne skodelice kosmiev, kot bi se spra eval, e bi se v njem lahko utopil. "Samo malo je iven," je namesto njega povedal Harry. "Izvrstno," je zadovoljno pokimala Hermiona. "e na primer pred izpiti nis i isto ni, ti po mojih izku njah ne gre prav dobro." " ivijo," se je takrat izza Ronovega hrbta zasli al sanjav glas. Harry se je ozrl in za prijateljem zagledal Loono, ki jo je kakor meglic o prineslo od drznvraanovske mize. Pritegnila je pozornost tevilnih tudentov, ki so se ji neprikrito smejali in kazali nanjo. Od neznano kod si je namre priskrbela gromozanski klobuk, oblikovan kot levov gobec, in ta se ji je zdaj nevarno majal vrh glave. "Za Gryfondom bom navijala," je povedala in pokazala na klobuk. "Glejte, kaj zmore..." Dvignila je roko in se pokrivala na lahno dotaknila s palico. Levji gobe c se je razprl in nato tako prepriljivo zarjovel, da so se vsi v bli ini prepla eno zdrznili. "Ni slabo, kaj?" jih je zadovoljno pobarala. "Hotela sem ga tudi nauiti, da bi na ukaz zael veiti spolzgadovsko kao, vendar nisem imela dovolj asa. No, kakor koli... Sreno, Ronald!" Odneslo jo je drugam. Toda od preseneenja nad njenim klobukom se e niso opomogli, ko je k njim v spremstvu Katie in Alicije prihitela Angelina. Obrvi ka petanke je madam Pomfrey na sreo vrnila v prej nje stanje. "Ko se boste fantje najedli," je rekla, "bomo li takoj na stadion, da vid imo, kak ne so kaj vremenske razmere, potem pa se bomo preoblekli." "Takoj bomo," ji je zagotovil Harry. "Samo Ron mora e kaj spraviti vase." Toda ez deset minut je postalo jasno, da rdeelasec ni sposoben pojesti nit i mrvice ve. Njegov prijatelj si je tako rekel, da bo najbolje, e ga im prej spravi v garderobo. Ko sta vstala od mize, pa je Hermiona pohitela okoli nje in Harryja potegnila vstran. "Pazi, da Ron ne bo videl, kaj je napisano na spolzgadovskih priponkah," mu je rotee za epetala. Harry se je vpra ujoe zazrl vanjo, toda prijateljica je samo odkimala, kajt i dolgin se je e prizibal k njima. Videti je bil skrajno obupan in povsem izgubljen . "Sreno, Ron," mu je za elela Hermiona, stopila na prste in ga poljubila na lice. "Ti pa se tudi dr i, Harry."

Ko sta prekala Veliko dvorano, je rdeelasec vendar nekoliko pri el k sebi. A vseeno je zmedeno segel k licu, na katero ga je poljubila mlada arovnica, kot ne bi bil povsem preprian, kaj se je pravzaprav zgodilo. Tako je bil dovolj zatopljen v lastne misli, da se za okolico ni kaj dosti zmenil, Harry pa se je radovedno ozr l po spolzgadovskih priponkah, oblikovanih kot krone. Tokrat je lahko prebral, kaj so zapisali nanje: Roni Weasley je res car! Z neprijetnim obutkom, da to ne pomeni ni dobrega, je prijatelja hitro odg nal prek avle in kamnitih stopnic pred vhodom na mrzli zrak. Premrla trava je pokljala pod njunimi koraki in pohitela sta proti stadi onu, nad katerim se je pelo nebo bledomodre barve. To je pomenilo, da bo vidljivost dobra , e jim sonce le ne bo svetilo v oi, ozraje pa je bilo tudi povsem mirno. Harry je Ron a opomnil na ta ohrabrujoa dejstva, toda zdelo se mu je, da ga prijatelj sploh ne poslu a. Angelina se je do njunega prihoda v garderobo e preoblekla in zdaj se je pogovarjala z drugimi lani ekipe, zato si je tudi Harry hitro nadel pla gryfondomskega mo tva. Ron se je za razliko od njega svojemu zgolj udil, saj si ga nikakor ni mogel pravilno natakniti prek glave, dokler se ga ni Alicija usmilila in mu priskoila na pomo. Ko je nazadnje sedel tudi on, so vsi prisluhnili, kaj jim ima p red tekmo povedati kapetanka. ebljanje glasov, ki se je razlegalo s stadiona, je do takrat postalo precej glasno, saj so se tudentje e vzpenjali na tribune. "Ravnokar sem konno izvedela, kdo bo igral za Spolzgadovce," je dejala Angelina in se zazrla v kos pergamenta, ki ga je stiskala v desnici. "Prej nja tol kaa, Derrick in Bole, sta konala olo in Montague ju je nadomestil z drugima dvema gorilama, ki verjetno ne znata leteti ni bolje. Nova tolkaa se pi eta Crabbe in Goyle, sicer pa o njiju ne vem kaj dosti..." "Jaz ju poznam!" je vzkliknil Harry. "No, po mojem sta dovolj butasta, da niti metli a ne loita od etin," je skomignila kapetanka in pospravila pergament v ep. "Ampak po drugi strani sta me tudi Derrick in Bole zmeraj presenetila, saj sta uspela pritavati na stadion, kl jub temu da v grajskem parku zanj ni smerokazov." "Crabbe in Goyle nista kaj dosti drugana," ji je zagotovil mladi arovnik. Sli ali so, kako se po stopnicah tribun vzpenja na stotine nog in nekateri tudentje so prepevali, toda Harry pesmi ni poznal. Postajal je vse bolj iven, a vedel je, da mu e zdale ni tako hudo kot Ronu. Ta se je dr al za trebuh in trdno zaprtih ust ter pepelnato sivega obraza spet zijal predse. "as bo, da gremo," je pridu eno izjavila Angelina, ki se je ozrla na uro. "Pridite. Pa sreno!" lani ekipe so vstali in se z metlami na ramah ter v ravni vrsti odpravili iz garderobe v zaslepljujoo svetlobo. Pozdravilo jih je rjovenje mnogih grl, med kat erim je Harry e vedno razloil tisto pesem, eprav so jo vi gi in vpitje skoraj preglasili. Spolzgadovsko mo tvo jih je e akalo in tudi njegovi lani so imeli srebrne priponke v obliki krone. Novi kapetan nasprotnikov, Montague, je bil pribli no tak n e

postave kot Dudley Dursley in njegove velikanske podlakti so bile kakor kosmate svinjske krae. Za njim sta stala Crabbe in Goyle, skoraj tako velika kot on, in b utasto me ikala v sonce ter opletala okoli sebe s kiji. Dreco je bil nekoliko stran od nj ih in svetli lasje so se mu lesketali v jesenskih arkih. Ujel je Harryjev pogled, se posmehljivo zare al in pokazal na svojo priponko. "Kapetana, podajta si roko," je ukazala sodnica, madam Hoops, ko se je Angelina pribli ala Montaguju. Harry ni spregledal, da ji je Spolzgadovec posku al prste preprosto streti , toda dekle se ob tem ni niti zdrznilo. "Osedlajte metle..." je nato odredila madam Hoops, k ustom pa je e pribli a la pi alko... in zabrlizgala. Spustili so vse tiri oge in v nebo se je pognalo tudi tirinajst mladih arovnikov. Harry je s kotikom oesa opazil, kako je Ron hitro vignil proti njihovim obroem, sam pa se je povzpel vi je in se pri tem izmaknil tamfu. Nato je zakro il okoli igri a in se zael ozirati za zvizom, tako kot Dreco, ki se je trenutno nahajal na nasprotni strani stadiona. "In lokl bo prva dohitela... tako je, Johnsonova! Kak na izjemna punca je, in to ji zatrjujem e leta, pa vseeno noe z mano na zmenek..." "Jordan!" se je razjezila McHudurrova. "To je samo ena izmed tistih zanimivih drobnarij, profesorica, ki tako z abavajo na e gledalce... Ampak kakor koli, Angelina se je lepo izmaknila Warringtonu, zdaj je preigrala tudi Montaguja in... Aua! V hrbet jo je zadel tamf, ki ga je proti njej poslal Crabbe. ogo je ujel Montague, ki se e vraa prek igri a... Tako je prav, ja! George Weasley je nadenj poslal tamf in lokl je spustil... ujela pa ga je Katie Bell iz Gryfondoma... ki ga je izza hrbta posredovala Aliciji Spinnet in ta drvi proti obroem..." Leejev komentar je odmeval prek stadiona, a Harry ga je komaj sli al, saj mu je v u esih bual veter, mno ica pod njim pa je vpila, vi gala in prepevala. "Prelisiila je Warringtona! Izmaknila se je tamfu - za las, Alicija, za la s - toda gledalci jo obo ujejo, prisluhnimo, kaj pravzaprav prepevajo." Lee je premolknil, misle, da pojejo Gryfondomovki v ast, toda pesem se je dvigovala z morja zelene in srebrne barve na spolzgadovski tribuni. Roni Weasley je res car, za nas je pravi bo ji dar, strel gre mimo njega vsak, med tori je prvak. Roni Weasley je res car, usral se bo, a komu mar, zagotovil nam bo zmago, saj ga imajo le za zgago. "Alicija je lokl podala nazaj Angelini!" je zatulil Lee in Harry je vede l, da posku a prevpiti pesem, v njem samem pa je kar vrelo od besa. "Dajmo, Angelina, dajmo! Pred njo je samo e Bletchley... Zdaj je ustrelila in... Aaaah." Spolzgadovski branilec je obranil strel in lokl je nato vrgel Warrington

u, ki je z vratolomno naglico zaslalomiral mimo Alicije in Katie. Ko se je zael bli ati Ronu, pa je petje postalo vse glasnej e. Roni Weasley je res car, usral se bo, a komu mar... Harry si ni mogel pomagati in nehal se je ozirati za zvizom. Zasukal se je k prijatelju, osamljeni postavi na koncu igri a, ki je lebdela pred tremi obroi, medte m ko ji je ogromni Warrington naglo letel naproti. "Warrington ima e vedno lokl, bli a se obroem, prebil se je v kazenski prostor, kjer mu tamfi ne morejo ve hudega, pred njim pa je samo e Ron Weasley..." Spolzgadovska tribuna je dobesedno ponorela in vsi po vrsti so kot blazn i prepevali: ... strel gre mimo njega vsak, med tori je prvak! "To bo torej prva preizku nja za novega branilca gryfondomskih obroev, brat a dvojkov Weasley, ki je mladi up tega mo tva - dajmo, Ron!" Toda val radostnega krianja se je dvignil s srebrno-zelene tribune. Rdeelasec se je namre pognal za loklom, a z na iroko razprtimi rokami, da mu je oga poletela skoznje in naravnost v osrednji obro. "Zadetek!" je jedrnato oznanil Lee, mno ica pod njim pa se je veselila in vi gala. "Zdaj je torej deset proti ni za Spolzgad - ve sree drugi, Ron." Spolzgadovci so prepevali e glasneje: Roni Weasley je res car, usral se je, a komu mar... "In ogo ima spet Gryfondom. Katie Bell brzi prek igri a..." je pogumno vpil Lee, eprav so Spolzgadovci zdaj rjuli tako glasno, da se je e sam komaj sli al. "Harry, Harry, kaj se gre ?!" je zatulila Angelina, ki se je pognala Katie na pomo in pri tem vignila mimo njega. Mladi arovnik se je zavedel, da je povsem pozabil na zviz in e ve kot minuto samo opazuje potek igre. Zgro eno se je spustil navpik proti tlom, da je pridobil na hitrosti, nato pa znova zael kro iti okoli igri a in se ozirati za zlato ogico. Pri tem je posku al presli ati Spolzgadovce, ki so rjove prepevali, da je odmevalo. Za zvizom ni bilo sledu, Dreco pa je prav tako letal okoli stadiona, a v nasprotni smeri. Ko sta se sreala, ga je Harry sli al peti: ... strel gre mimo njega vsak... " ogo ima spet Warrington," je vpil Lee, "in podal jo je Puceyju, ki se po sku a prebiti mimo Spinnetove - dajmo, Angelina, vem, da ga lahko u ene ... hm, ali pa tudi ne. No, zadevo je re il lepo merjen tamf, ki ga je v kolobocijo poslal Fred

Weasley, ne, George... Ah, kdo bi vedel, kateri, eden od njiju pa! Puceyju je lok l padel iz rok in Katie Bell... em, prav tako. Tokrat ga je ujel Montague, vztrajn o ga dr i... Kapetan Spolzgadovcev ima e vedno ogo... Vse bolj se bli a obroem... Dajmo Gryfondom, no, zadr ite ga vendar!" Harry je takrat zavr al okoli drugega konca igri a, za spolzgadovskimi obroi, in se prisilil, da se ni ozrl proti Ronu. "In Warrington se je spet izmaknil Aliciji ter gre naravnost proti mlade mu Weasleyju! Ustavi ga, Roni" Mlademu arovniku se ni bilo treba zasukati proti prijatelju, da bi videl, kaj se je zgodilo. Gryfondomska tribuna je namre glasno zajeala in Spolzgadovci so radostno zavriskali ter zaploskali. Ko pa se je mladi arovnik za hip ozrl k njim, je pod sabo zagledal obraz Gatke Garkinson. Stala je v prvi vrsti in obrnjena je bila p roti stoji em, da je lahko dirigirala svojemu domu. Harry si je zagotavljal, da dvajsetih tok ne bo te ko nadoknaditi in mu zvi za ni treba ujeti im prej. Ne, samo nekaj zadetkov morajo dosei in kot obiajno bodo spet vodili... Toda le nekaj trenutkov kasneje je e vratolomno slalomiral med dru gimi igralci in sledil neemu lesketajoemu... A al se je izkazalo, da gre zgolj za pa ek Warringtonove zapestne ure. Ron je taas staknil e dva zadetka, zato se je Harry za zlato ogico oziral e nekoliko panino. e bi jo kmalu ujel in s tem konal igro... "Bellova iz Gryfondoma se je izmaknila Puceyju, prelisiila je Montaguja dober zavoj, Katie! - ter lokl podala Johnsonovi... ki ga je ujela! e je mimo Warringtona, naravnost proti obroem gre, dajmo, Angelina... Zadetek! Zadetek za Gryfondooooom! Zadeteeeek... Ja, saj vem, profesorica, no. Khem! Rezultat je tor ej tirideset proti deset za Spolzgad in ogo ima Pucey..." Harry je ob glasnem aplavzu Gryfondomovcev zasli al tudi rjovenje Loonineg a leva in postal je bolj e volje; trideset tok zaostanka vendar ni ni, z lahkoto jih b odo dohiteli! Izmaknil se je tamfu, ki ga je Crabbe poslal proti njemu, nato pa spet zael divje oprezati za zvizom. Pri tem je pazil tudi na Dreca, ki bi ogico lahko zagle dal prej kot on, toda mladi Malfoy je e naprej kro il okoli stadiona in se zaman oziral okoli sebe. "Pucey je podal Warringtonu, ta Montaguju, Montague pa nazaj Puceyju... Toda lokl je pri tem prestregla Angelina! Ja, Johnsonova ga ima in zdaj ga je vr gla Bellovi, ki napreduje... a ni ve. Zadel jo je Goylov tamf in ogo ima spet Pucey..." Takrat ga je Harry konno zagledal: zviz je frfotal le nekaj metrov nad tl emi, in sicer na spolzgadovski polovici... Pognal se je proti tlom... Komaj nekaj sekund zatem se je Dreco prikazal na njegovi levi, zeleno-sr ebrn zmazek, povsem prihuljen k roaju metle... Zlata ogica je vignila mimo enega izmed drogov in jo ucvrla proti nasprotnemu koncu tribun. Da je spremenila smer, je bolj ustrezalo Drecu, saj mu je

bila zdaj bli je, in mladi arovnik je zasukal Ognjeno strelo... Z Malfoyem sta bila kmalu drug ob drugem... Drvela sta le nekaj metrov nad tlemi... Harry je z desnico spustil metlo in se stegnil za zvizom... Tudi Drecova dlan, desno od njega, se je izpro ila... Vsega je bilo konec v dveh zasoplih, od vetra prebianih sekundah Harryjev i prsti so se oklenili drobnega, upirajoega se zviza, nohti nasprotnika pa so nemono zapraskali po njegovi dlani. Nato je mladi arovnik e zravnal metlo, divje prhutajoo

zlato ogico dvignil nad glavo in Gryfondomovci so mu glasno zaploskali... Re eni so! Pa kaj, e so Ronu zabili tistih nekaj loklov, na to bodo vsi poz abili, saj je Gryfondom zmagal... TRESK! tamf je tre il v Harryja s tako mojo, da ga je vrglo z metle. Na sreo je zviz ujel le nekaj metrov nad tlemi, tako da ni padel prav globoko, toda pristal je n a hrbtu. Tako je ostal brez sape in hrope je oble al na zamrznjenih tleh, prek igri a pa se je e razlegel oster brlizg sodniine pi alke in s tribun se je dvignilo jezno vpitje. "Je s tabo vse v redu?" mu je hip zatem zaskrbljeno zaklicala Angelina, ki je pristala poleg njega. "Seveda je," je emerno pritrdil Harry in segel po ponujeni roki, s katero mu je pomagala na noge. Madam Hoops je letela proti enemu izmed spolzgadovskih igralcev, a mladi arovnik ni bil preprian, proti kateremu. "Tista surovina, Crabbe, te je," je jezno povedala kapetanka. "Po tamfu j e usekal, takoj ko je videl, da si ujel zviz. Ampak vseeno smo zmagali, Harry, zma gali smo!" Fant je zasli al, kako je nekdo za njegovim hrbtom zaniljivo prhnil, in z zvizom v roki se je zasukal. Blizu njega je pristal Dreco Malfoy, bled od besa, a se je vseeno uspel posmehljivo namrdniti. "Weasleyju si re il glavo, kaj?" je rekel. "Slab ega branilca e nisem videl.. . Ampak saj sem vedel, da se bo usral, in ko sva e ravno pri tem: kako ti je bila k aj v e pesem, ki sem jo skoval njemu na ast, Potter?" Harry mu ni odgovoril. Zasukal se je k preostalim lanom ekipe, ki so drug za drugim vpijo in zmagoslavno pristajali okoli njega. Le Ron je metlo razjahal ob vzno ju drogov z obroi in se sam samcat odpravil proti garderobi. "Hotel sem napisati e eno kitico!" je zaklical Dreco, ko sta Katie in Ali cija objeli Harryja. "Pa nisem na el nobene pametne rime za debela in grda - naslednjih nekaj verzov naj bi govorilo o njegovi mami, ve ." "Ta pa res ne prenese poraza," je zagodla Angelina in mladega Malfoya je pogledala, kot da esa bolj gnusnega e ni videla. "... Tudi butasta zguba se nekako ni dalo vplesti - v zvezi z njegovim oe tom, saj razume ..."

Dvojkoma se je zdaj posvetilo, o em govori. Harryju je George ravno segel v roko, ko sta oba brata otrpnila in se ozrla k Drecu. "Pustita ga!" jima je takoj ukazala Angelina in Freda zgrabila za pas. " Pustita ga, naj vpije, reva mala. Ga pa tako boli, ker je izgubil..." "Ampak tebi so Weasleyji seveda v e, kajne, Potter?" ni odnehal Dreco. "Celo poitnice si pre ivel pri njih, ja. Ne razumem sicer, kako si lahko prena al tis ti smrad. Ampak, jasno, glede na to, da si odra al pri bunkeljnih, ti di i celo baraka t eh rdeelascev..." Harry je zadr al Georga, Angelini pa sta morali priskoiti na pomo tudi Alici ja in Katie, sicer bi se ji Fred izvil ter skoil na mladega Malfoya, ki se je zdaj n a ves glas krohotal. Mladi arovnik se je ozrl za madam Hoops, toda ta je e vedno vpila n a Crabbeja, ker ga je napadel s tamfom, ko je bilo e vsega konec. "Ali pa se le spomni ," se je re al Dreco in se pri tem ritensko umikal, "ka ko je smrdela hi a tvoje mame, Potter, in te svinjak Weasleyjevih spominja nanjo..." Harry se ni zavedal, da je spustil Georga, in le trenutek zatem sta se o ba pognala nad Malfoya. Povsem je tudi pozabil, da so na oeh uiteljev, kajti mislil j e le na to, kako bi se Drecu im bolj bolee ma eval. Ker ni imel asa, da bi segel po palici, je zavihtel pest, v kateri je stiskal zviz, in Spolzgadovca je usekal po eljusti. "Harry! HARRY! GEORGE! NE!" Sli al je, kako dekleta vpijejo, kako je Dreco zaihtel in George zaklel, s li al je brlizg pi alke ter rjovenje gledalcev, a za ni mu ni bilo mar. Po Spolzgadovcu je tolkel, dokler ni nekdo tik za njim zavpil ,Oviralis!' in se je nemono zvrnil po tleh. "Kaj pa se gre ?!" ga je nadrla madam Hoops, ko je skoil na noge. Oitno se je z urokom preprek nanj spravila prav ona, saj je v eni roki st iskala pi alko in v drugi palico. Njena metla je le ala na tleh, tako kot Dreco, ki je jeal i n cmihal ter mu je iz nosu tekla kri. Georgu je sicer iz Harryju neznanega razloga zatekla ustnica, Freda so e vedno zadr evale gryfondomske zasledovalke, Crabbe pa se je butasto hahljal nekaj metrov stran. "esa tak nega pa e ne! Takoj v grad, oba, in naravnost v kabinet predstojnice vajinega doma! Gremo, poberita se!" Harry in George sta se zasukala na petah ter odkorakala prek igri a, oba st a globoko sopla in nobeden ni rekel niti besede. Vpitje ter posmehljive opazke gledalcev so poasi potihnili in kmalu sta e prekala olsko avlo, po kateri so odmevali le njuni koraki. Mladi arovnik se je zavedel, da ga nekaj egeta v sklenjeni desnici, katere lenki so mu od udarca pomodreli. Ozrl se je k njej in o pazil, da mu izmed prstov kukajo srebrna krilca zviza, ki mu je e zmeraj posku al pobegniti. Komaj sta prispela do McHudurrinega kabineta, e je predstojnica prikoraka la za njima. Okoli vratu je imela ovit al v barvah Gryfondoma, a s tresoimi rokami ga je potegnila s sebe in se jima vsa razburjena pribli ala.

"Noter!" je besno ukazala in pokazala na vrata. Fanta sta jo ubogala, sama pa se je postavila za svojo mizo, se zasukala k njima in al besno odvrgla na tla. "esa tako nagnusnega ne pomnim! Dva sta se spravila na enega!" ju je nadrla. "Zakaj?! No?!" "Dreco naju je izzival," je izdavil Harry. "Izzival?!" je zavpila McHudurrova in s pestjo usekala po mizi, da je ploevinasta katla padla z nje, se odprla ter so se kolaki usuli po tleh. "Spolzgadovci so vendar izgubili! Jasno, da vaju je izzival, toda to e ne opraviuj e tako..." " alil je moje star e," je zarenal George, "in Harryjevo mamo." "A namesto da bi zadevo prepustila madam Hoops, sta se ga odloila skrajno neastno napasti, in to v bunkeljskem slogu!" je e naprej rohnela profesorica. "Se vama sploh sanja, kaj sta...?" "Khem, khem." Fanta sta se zasukala na petah. Med vrati je stala Kalvara Temyna, ovita v pla iz zelenega tvida, v katerem je e bolj spominjala na orja ko krastao. Tudi zdaj se je sladkobno smehljala in Harryja je takoj spreletelo, da to ne pomeni n i dobrega. "Vam lahko pomagam, profesorica McHudurra?" je vpra ala s svojim strupenjaasto medenim glasom. Predstojnica Gryfondoma je zaripnila. "e mi lahko pomagate?" je zadavljeno vpra ala. "Kako to mislite?" Temynova je, e vedno nasmejana, vstopila v kabinet. "No, mislila sem, da boste hvale ni, e bo va e besede podprl tudi Veliki inkvizitor." Harry sploh ne bi bil preseneen, e bi McHudurri iz nosnic prasnile iskre. "Motili ste se," je rekla in Temynovi obrnila hrbet. "Vidva pa me zdaj d obro poslu ajta. Niti sluajno me ne zanima, s im vaju je u alil Malfoy; zaradi mene je lahko ozmerjal isto vse vajine sorodnike! Vedla sta se naravnost ogabno in zato bosta veere do konca tedna pre ivljala v moji dru bi! Ne, prav ni me takole ne glej, Potter, to kazen si zaslu i ! In e bosta e kdaj..." "Khem, khem." McHudurrova je zaprla oi, kot bi molila za potrpljenje, nato pa se je, e v edno mi e, zasukala k Veliki inkvizitorki. "Prosim?!" "Po mojem ta vzgojni ukrep ni zadosten," je izjavila Temynova in se nasmehnila e bolj na iroko. Oi predstojnice Gryfondoma so se naglo razprle. " al ni pomembno, kako je po va em, Kalvara," je rekla, pri emer ji je poskusila vrniti nasme ek, da je bilo videti, kot bi se ji zaskoila eljust, "saj fan ta prebivata v mojem domu." "Ravno nasprotno, Minerva," se je dobesedno topila Temynova. "Priznati boste morali, da je zelo pomembno, kako je po mojem. akajte, kje jo e imam?" Pobrskala je po torbici. "Cornelius... pardon, gospod minister," se je narejeno zahihitala, "mi j o je ravnokar poslal... Aha, tu je." Na plano je privlekla pergament, ki ga je razvila, se bahavo odka ljala in zaela brati: "Khem, khem... ,Odredba o izobra evanju t. 25."

"Pa ne e ena!" je divje vzkliknila Harryjeva predstojnica. "Pa. In ko sva e ravno pri tem, Minerva," se je Temynova zaupni ko sklonila nekoliko bli je, "sem potrebo po novi dopolnitvi na e zakonodaje spregledala ravno zaradi vas... Se spominjate, kako ste dosegli svoje, ko sem bila v dvomih, e bi t udi gryfondomski ekipi izdala dovoljenje za ponovno ustanovitev? Ko ste s svojim mnenjem seznanili Dumbledorja, ki je vztrajal, da je olska liga brez sodelovanja va ega doma nesmiselna? No, seveda, tak nim pritiskom sem se odloila napraviti konec. Takoj sem stopila v stik z ministrom, ki se je strinjal, da mora imeti Ve lika inkvizitorka dovoljenje za odvzem posebnih tudentskih pravic, saj ima sicer manj a pooblastila od navadnega uitelja! Sploh pa zdaj sami vidite, kako upravieni so bil i moji dvomi glede va ega mo tva. tevilni njegovi lani so skrajno neuravnove eni. No, kakor koli, vrnimo se k novemu dopolnilu... Khem, khem... ,Velikemu inkvizit orju ta Odredba daje pravico, da zadnji odloa o vseh vzgojnih in kazenskih ukrepih, izreenih nad tudenti Bradaviarke, ter odvzemih posebnih tudentskih pravic. Pravico ima tudi spremeniti prej omenjene ukrepe in odvzeme, ki so jih e izrekli drugi uslu benci izobra evalne ustanove.'" Pergament je zvila in ga e vedno nasmejana spravila nazaj v torbico. "Tako. Zdaj pa se posvetimo incidentu, ki smo mu bili pria na koncu tekme . Kot reeno, je kazen, ki ste jo izrekli, Minerva, izrazito preblaga in nadalje nim a nikakr ne zveze s prestopkom. Tadva sta so olca oitno napadla, ker quidditch njun e tako razdra ljiv znaaj e dodatno spodbuja k nasilju, in zato... jima ne bomo ve pustili igrati. Nikdar ve," je odloila. Mladi arovnik je zautil, kako je zviz v njegovi dlani divje zafrfotal. "Ne boste nama ve pustili igrati?" je ponovil in vsaj njemu se je zdelo, da se je njegov glas razlegel od nekod dale. "Nikdar ve?" "Ja, gospodi Potter. Mislim, da bo do ivljenjska prepoved igranja ravno pra v vzgojna," se mu je sladko nasmehnila Temynova, ki je opazovala, kako posku a dojeti njene besede. "Zavoljo varnosti igralcev pa bi bilo modro, da taisti ukre p velja tudi za drugega dvojka, e ga soigralke ne bi zadr ale, bi mladega Malfoya nedvomno napadel e on. Seveda bom tudi zaplenila njihove metle in jih shranila na varnem, v mojem kabinetu, ter s tem prepreila morebitno kr itev prepovedi." Nato se je zazrla v McHudurrovo, zdaj tako negibno, kot bi jo izklesali iz ledu, in dodala: "Nikakor ne mislite, da sem nerazumna. Preostali lani va e ekipe lahko igra jo e naprej, saj pri njih nisem zapazila, da se ne bi znali obrzdati. No, lep dan vs em skupaj." Nadvse zadovoljno jih je premerila, potem pa zapustila kabinet in nanj j e legla grozljiva ti ina. "Do ivljenjska prepoved," je tistega veera votlo ponovila Angelina. "Ostali smo brez iskalca in obeh tolkaev... Kaj naj storimo?" Harry sploh ni imel obutka, da so zmagali. Kamor koli se je ozrl, je vide val le neutola ljivo alostne ali jezne obraze. Samo mo tvo, izvzem i Rona, ki ga od konca

tekme nihe ve ni videl, pa je emelo ob kaminu v dnevni sobi. "Kak na krivica," je otrplo izdavila Alicija. "Kaj pa Crabbe, ki se je s ta mfom spravil nad Harryja, ko je bilo e vsega konec? Je tudi njemu prepovedala igrati?" "Ne," je bridko odkimala Ginny, ki je sedela ob Harryju. "Montaguja sem sli ala, ko se je pri veerji bahal, kako bo moral Crabbe samo stokrat napisati, da tega ne bo storil nikdar ve." "Poleg tega pa prepoved velja tudi za Freda, ki sploh ni niesar storil!" je besno dodala Alicija in pri tem s pestjo vekrat zapored usekala po svojem kolenu. "Pa ne po svoji krivdi," je zelo grdogledo pripomnil dvojek. "e me ne bi zadr ale, bi tistega malega u ivca premlatil ko maka!" Harry se je alostno zazrl skozi okno. Padal je sneg. Zviz, ki ga je ujel, je zdaj prhutal po dnevni sobi. Mnogi so olci so ga opazovali, kot bi jih hipnotiziral, Kr ivo ap pa je skakal s stola na stol ter ga posku al ujeti. "Spat grem," se je odloila Angelina in se poasi postavila na noge. "Mogoe se bo izkazalo, da so bile to samo neokusne sanje... Mogoe se bom jutri zbudila i n ugotovila, da moramo Spolzgadovce ele premagati..." Alicija in Katie sta ji sledili, dvojka sta la v posteljo nekoliko kasneje , pri emer sta zabol ala v vsakogar, mimo katerega sta la, Ginny pa ele ez kak no uro. Nazadnje sta ob kaminu ostala samo Harry in Hermiona. "Si kaj videl Rona?" ga je tiho vpra ala. Odkimal je. "Mislim, da se nas izogiba," je rekla. "Le kam se je...?" Ravno v tistem je za njunima hrbtoma za kripalo, kajti slika debele gospe se je odmaknila od luknje, skozi katero se je skobacal Ron. Bil je ves bled in v laseh je imel precej snega, ko je zagledal prijatelja, pa je okamenel. "Kje si bil?" je zaskrbljeno vpra ala Hermiona in skoila na noge. "Sprehajal sem se," je zamomljal. e vedno je bil obleen v pla gryfondomskega mo tva. "Zunaj je vendar mraz!" je rekla mlada arovnica. "Pridi sem, da se pogrej e !" Pegavec je stopil h kaminu in se pogreznil v naslanja, ki je bil od Harry jevega najbolj oddaljen. Okoli glav jim je zafrfotal zviz. "Oprosti," je tiho dahnil Ron, ki je vztrajno zrl v svoje noge. "Za kaj?" se je zaudil Harry. "Ker sem mislil, da bi lahko igral," je rekel prijatelj. "Jutri zjutraj bom Angelino prosil, da poi e drugega branilca." "Torej bodo v ekipi ostali samo e trije," ga je emerno obvestil mladi arovn ik, ko ga je Ron zmedeno pogledal, pa je pojasnil: "Staknil sem do ivljenjsko prepoved igranja in dvojka tudi." "Kaj?!" je javknil rdeelasec. Hermiona mu je povedala, kaj se je zgodilo, kajti Harry tega ni mogel po noviti e enkrat. Ko je pripoved konala, pa je bil mladi Weasley e bolj obupan kot prej. "Tega sem kriv jaz..." "Saj Dreca nisem namlatil zaradi tebe," ga je jezno zavrnil Harry. "e ne bi tako obupno branil..." "To s tem nima nikakr ne zveze..." "Zaradi tiste pesmi sem bil tako jezen..." "Kdo pa ne bi bil."

Hermiona je vstala in stopila k oknu. Zazrla se je v sne inke, ki so se zaletavale v okno in ob njem drsele na polico. "Glej, nehaj s tem!" je takrat izbruhnil Harry. " e tako je dovolj hudo, k aj se bo e ti potresal s pepelom!" Ron se na to ni odzval takoj, temve se je samo alostno zazrl v premoeni rob svojega pla a. A ez as je vendarle topo povedal: "Tako obupno se nisem poutil e nikdar." "Hvala enako," je trpko zagodel mladi arovnik. "No," se je takrat oglasila Hermiona, "mislim, da vaju lahko z neim nekol iko razvedrim." "Aja?" je rekel Harry, ki ji nekako ni mogel verjeti. "Ja," je pritrdila. Temnemu, s sne inkami popikljanemu oknu je obrnila hrbet in prek obraza se ji je raz iril nasme ek. "Hagrid se je vrnil." Dvajseto poglavje Hagrid pripoveduje Harry je stekel v spalnico po pla nevidnosti ter Ravbarjevo karto in v dne vno sobo se je vrnil tako hitro, da sta morala z Ronom na Hermiono akati e celih pet minut. Ko je ta prihitela po stopni u dekli kih spalnic, odeta v al, rokavice in eno svojih kap, je rdeelasec neuakano tlesknil z jezikom. "Zunaj je vendar zelo mraz!" se je branila. Zlezli so skozi luknjo za sliko in se naglo ovili v pla - Ron je tako zras el, da je moral poeniti, sicer bi mu noge molele spod njega. Potem so se poasi in previdno odpravili prek mnogih stopni , vsake toliko pa postali, da bi na Karti preverili, kje sta Filch ter gospodina Norris. Imeli so sreo. Sreali so samo Skorajbrezglavega Nicka, ki je odsotno prilebdel mimo njih, in prek prazne avle so se konno splazili v tihi zasne eni park. Okna oskrbnikove koe so bila razsvetljena, iz dimnika se je dvigoval dim in Harry bi od veselja najraje zaploskal. Pospe il je korak in prijatelja sta mu sled ila po svojih najbolj ih moeh, kajti pod pla em je bilo precej tesno. Ko so nazadnje prispeli do vhodnih vrat oskrbnikovega domovanja, pa je mladi arovnik naglo dvign il pest ter potrkal. Iz notranjosti se je razlegel divji pasji laje . "Hagrid, mi smo!" je Harry zaklical skozi kljuavnico. "Sej bi lohko vedel!" je dejal robat glas. e vedno pod pla em so se drug drugemu nasmehnili - sode po oskrbnikovem glasu jih je bil vesel. " e tri sekunde nisem doma... No, ne mekej se mi med nogami, ekan. Spokej, e ti reem, ti pojata priliznjena!" Zapah je zaro ljal, vrata so se kripaje od krtnila in skozi re o se je prikazal a Hagridova glava. Hermiona je kriknila. "Ti e, pri Merlinovi bradi!" jo je naglo miril orjak in se prepla eno ozrl p rek njihovih glav. "Ste pod tistemu pla em, kaj? No, dejte, stopite e naprej!"

"Oprosti," je dahnila Hermiona in vsi trije so se mimo oskrbnika zmuznil i v koo ter sneli pla , da bi jih lahko videl, "ampak, ko sem te... O, Hagrid!" "Sej to ni ni!" je skomignil orjak, nato pa hitro zaprl vrata in zagrnil vse zavese. Toda mlada arovnica je e naprej zgro eno zijala vanj. Hagridovi lasje so bil i namre vsi zamazani s strjeno krvjo in njegovo levo oko je bilo zgolj nabuhla re a, ki jo je obdajala vijolino-rna modrica. Po obrazu ter rokah je bil mono porezan in nekatere rane se e niso zacelile, Harry pa je po njegovih sunkovitih gibih sklepa l, da ima tudi zlomljena rebra. Oitno je bilo, da se je pravkar vrnil - na naslonjalu e nega izmed stolov je visel debel popotni pla in na steno za vrati je bil naslonjen nahr btni ko , v katerega bi lahko spravil celega vola. Hagrid sam, velik za dva odrasla mo ka , je zdaj od epal k ognji u in nadenj obesil bakren kotliek. "Kaj se ti je zgodilo?" ga je vpra al Harry, medtem ko je ekan poplesoval okoli njih in jih posku al vse po vrsti polizati po obrazu. "Sej sem e rekel, da ni," je odlono zatrdil oskrbnik. "Bi skodelico aja?" "Lepo te prosim," se je namrdnil Ron, "saj si ves pobunkan!" "Pa e ti reem, da mi ni ni," je rekel Hagrid, se vzravnal in se obrnil k nj im, da bi se jim nasmehnil, toda pri tem se je zdrznil od boleine. "Madonca vas je fl etno spet videti - med poitnicami ste se ziher imeli fejst, kaj?" "Hagrid, nekdo te je napadel!" ni odnehal Ron. "Zadnji vam reem, da to ni ni!" je spet odlono zatrdil oskrbnik. "Kaj pa, e bi imel namesto obraza kilo mletega mesa eden izmed nas - bi t udi potem rekel, da to ni ni?" se je namrdnil rdeelasec. "Po mojem bi moral k madam Pomfrey, Hagrid," je prijatelju zaskrbljeno pritegnila Hermiona, "nekatere rane so videti res grde." "Zdej pa nehejte! Bom e sam poskrbel zase!" je zarobantil orjak. Stopil j e h gromozanski leseni mizi, ki je stala sredi koe, in odfrcnil na njej le eo kuhinjsko brisao. Pod njo se je prikazal surov, krvav, a precej zelenkast zrezek, nekoliko veji od povprene avtomobilske gume. "Tega menda ne misli pojesti, Hagrid?" ga je previdno vpra al Ron in se sklonil bli je, da bi si meso ogledal. "Videti je strupeno." "Ni udnega, ko je pa zmajovo," ga je zavrnil oskrbnik. "Ampak sej si ga to ko ali toko nisem priskrbel za pod zob." Segel je po njem in si ga pritisnil na levo stran obraza. Prek brade se mu je pocedila zelenkasta kri, sam pa je zadovoljno zagodel. "Toko je e bolje. Manj mi kljuva, veste." "Nam bo konno povedal, kaj se ti je zgodilo?" ga je vpra al Harry. "Nak, gre za stra no skrivnost. e bi ti jo izdal, bi bil v hudi godlji." "So te pretepli velikani?" ga je tiho vpra ala Hermiona. Oskrbnikovi prsti so zdrsnili z zrezka in ta mu je moknil na prsi. "Velikani?" je ponovil, ujel kos mesa, e preden se mu je s prsi zavalil n a tla, in si ga pritisnil nazaj na obraz. "Kdo pa je rekel, da sem bil pri njih, a? No, s kom ste se menili?"

"Z nikomer. Uganili smo," je opraviujoe odvrnila. "Uganili, kaj?" je zagodel orjak in jih strogo premeril z oesom, ki se ni skrivalo za zelenim mesom. "Ja, to je bilo vendar... precej oitno," je rekel Ron in Harry je prikima l. Hagrid je nekaj asa e zrl vanje, potem pa je prhnil, vrgel zrezek nazaj na mizo in stopil k kotliu, v katerem je voda e zavrela. "Kak ni stikljivi smrkovci. Zmerej vejo ve, koker bi bilo za njih zdravo," je godel in vrelo vodo vlil v tiri skodelice, ki so bile velike kakor manj a vedra. "N i udnega, da so se enim toko priskutili." Toda oitno je bilo, da mu gre na smeh. "Torej si el iskat velikane?" je vpra al Harry, ki je nasmejan sedel k mizi . Hagrid je prednje postavil skodelice s ajem, spet segel po zmajevem mesu in si ga pritisnil na obraz. "Ja, no," je zagodel, "toko je." "Si jih tudi na el?" se je pridu eno pozanimala Hermiona. "No, e nej bom odkrit, jih tudi ni prov te ko najti," je odvrnil oskrbnik. "Niso glih mejkeni, veste." "Kje pa ivijo?" je vpra al Ron. "V gorah," ni hotel Hagrid povedati ni bolj dolonega. "Zakaj pa jih potem bunkeljni nikdar ne...?" "O, sej jih sreajo," mu je orjak mrkogledo segel v besedo. "Ampak trupla teh bo kov pripi ejo gorni kim nesream." Zrezek je nekoliko premestil, da si je z njim bolje prekril rnico. "Daj no, Hagrid, res bi radi vedeli, kaj si poel pri njih!" ga je prosil Ron. "Povej nam, zakaj so te napadli, potem pa ti bo Harry opisal, kako je pregnal morakvarj a, ki sta navalila nanj..." Oskrbnik je ravno nagnil svojo skodelico. Zdaj se mu je gromovito zalete lo in zrezek mu je spet zdrsnil z obraza. Prek mize so tako zapr ele kapljice zmajeve kr vi, aja in sline, meso pa je moknilo na tla. "Koko to misli - sta navalila nanj?" je zagodel. "Prvi sli i , kaj se je Harryju zgodilo poleti?" ga je iroko razprtih oi vpra ala mlada arovnica. "Pojma nimam, koga se je dogajalo, odkar sem od el. Odpravil sem se na tajno poslanstvo in prov ni mi ni bilo do tega, da bi mi okoli glave ves cajt frf otale sove. Ampak ti preklemani morakvarji! So te res?" "Ja, dva sta pri la v Spodnji Stokets in napadla sta mene ter bratranca, Ministrstvo za aranje pa bi me potem skoraj vrglo iz ole..." "Kaj?!" "Ja, moral sem na disciplinsko zasli anje in tako dalje... Ampak najprej n am opi i, kako je bilo pri velikanih." "Iz ole so te hoteli zabrisati?" "Povej nam e, kako si se imel med poitnicami, potem pa bomo e mi tebi." Orjak je nekaj trenutkov z enim samim oesom bol al vanj, a Harry ni umaknil pogleda.

"No, prov, no," se je nazadnje vdal oskrbnik, se sklonil in zrezek zmaje vega mesa potegnil ekanu iz gobca. "Hagrid! Po tleh se je valjal in e pes..." ga je zaela o tevati Hermiona, to da orjak si je zrezek e poveznil nazaj prek oesa. e enkrat je nagnil skodelico, da bi se podkrepil, potem pa dejal: "No, po t sva vzela pod noge koj po koncu ole..." "Torej je la madam Maxime s tabo?" ga je prekinila mlada arovnica. "Je, ja," je pritrdil Hagrid in tistih nekaj kvadratnih centimetrov njeg ovega obraza, ki jih nista prekrivala brada ali zelenkasto meso, se je isto zmehalo. "Ampak sicer sva to re opravila isto sama. In povem vam, da se Olympe ni prov ni krem ila zaradi raznih zoprnij. Sej veste, nobel je in rada se lepo ogvanta, zato me je kar mejkeno skrbelo, koko bo tam, kamor sva bila namenjena. Pa je plezala prek skal ko gorska koza in niti takrat ni vihala nosu, kadar sva spala v kak ni jami!" "Torej si vedel, kam morata iti?" ga je vpra al Harry. "No, Dumbledore nama je povedal," je odvrnil Hagrid. "Se velikani skrivajo?" se je oglasil e Ron. "Mislim, nam lahko pove , kje ivijo, ali je to skrivnost?" "Provzaprov ni," je orjak zmajal s svojo kosmato glavo. "Samo veina arovnikov se ne trapi s tem, kje so, e so le dovolj dele stran. Ampak do tistih krajov je te ko priti, vsaj za loveke, zato nama je moral Dumbledore pot malo opisati. Cel mesec nama je vzelo, preden sva pri la do tja..." "Cel mesec?" je ponovil Ron, kot da e nikdar ne bi sli al za potovanje, ki bi trajalo tako sme no dolgo. "Ampak... Si nista mogla preskrbeti kak nega dvernika ali esa podobnega?" Oko, ki si ga Hagrid ni zakrival, se je nenavadno zalesketalo in skoraj pomilujoe premerilo rdeelasca. "Za nami vendar oprezajo, Ron," je nazadnje zagodel oskrbnik. "Kako to misli ?" "Koko, koko," se je namrdnil orjak. "Ministrstvo zadnje cajte hudo merka na Dumbledoreja, pa tudi na vse druge, za katere mislijo, da so v panoviji z njim in ..." "Aha, to, da Ministrstvo vohuni za Dumbledorjem, smo e sli ali," ga je hitr o prekinil Harry, ki je hotel im prej izvedeti, kako je bilo pri velikanih. "In vidva z madame Maxime sta morala zato celo pot prepe aiti ko dva bunkeljna?" je presunjeno vpra al Ron. "No, celo glih ne," se je lokavo zare al oskrbnik. "Ampak mejkeno bolj previdna sva pa le morala biti. Ne vem, zakoga, ampak naja vsi omerkajo..." Rdeelasec je ob tej izjavi prasnil v smeh, ki pa ga je hitro udu il s po irko m aja. "... in tistega piclja od Ministrstva sva se komej otresla. Delala sva se sicer, da greva skupej na poitnice, in toko sva se odpravila v Francijo, koker da sva namenjena proti oli od Olympe. lo je poasi, sej jest ne smem arati in sva dobro vedela, da bi nama Schushmaarjevi tii prov radi prepreili pot, e bi le imeli izgovo r za to. No, osla, ki nama je sledil, sva se nazadnje znebila tam nekje pri Dijonu ..." "Ooo, pri Dijonu?" ga je navdu eno prekinila Hermiona. "Tam sem bila na poitnicah. Si videl..." Ko je opazila, kako jo je pogledal Ron, je takoj utihnila.

"Po tistem sva si upala mejkeno poarati," je nadaljeval Hagrid, "in pot ni ti ni bila slaba. Na poljski meji sva sicer naletela na ene par zme anih trolov in v krmi pri Minsku sva se sporekla z enim tenim vampirjem, sicer pa je lo ko namazano. Koker koli, ko sva pri la do tistih hribov, sva jo rinila samo e navkreber, in to lepo pe . arati spet nisva smela, ker sva bila e blizu velikanov, ti pa arovnije ni ne obrajtajo. No, seveda, tudi Dumbledore naja je posvaril, da jih bo Sej Veste Kdo posku al privlei na svojo stran. Po njegovem je koga od svojih e poslal k njim, zato sva morala biti fejst previdna, ker bi prov lohko naletela na kak nega Jedca." Premolknil je in napravil po irek aja. "Nadaljuj, nadaljuj!" ga je priganjal Harry. "No, velikane sva kmalu na la," mu je ustregel Hagrid. "Bilo je ponoi in gl ih sva prilezla prek enega grebena, pa sva jih zagledala. V dolini na drugi strani je gorel kres pri kresu in med njimi so se pomikale ogromne sence... Bilo je, koker da bi hribi dobili noge." "Kako veliki pa so?" ga je pridu eno vpra al Ron. "Ene sedem metrov," je povedal Hagrid. "Ta veji mogoe celo deset." "In koliko jih je bilo?" se je oglasil e Harry. "Po mojem ene sedemdeset ali osemdeset." "Samo?" se je zaudila Hermiona. "Ja," je alostno prikimal Hagrid. "Toko malo jih je, pa jih je bilo vasih cela re - svet je tlailo najmanj sto plemen. Ampak sej izumirajo e celo venost. Nekej so ji h seveda fentali arovniki, ampak veinoma so se spravili v krtovo kar med sabo in zdej jih jemlje e hitreje kot prej. Niso pa taki, da bi iveli tokole na kupu. Dumbledore mi je enkrat rekel, da smo za to krivi arovniki, sej smo jih od strahu pred njimi prisilil v tak en ivljenje." "No," je rekel Harry, "torej sta jih na la. In kaj sta storila potem?" "Poakala sva do jutra, ker ponoi ni bilo pametno riniti v dolino - menili bi, da se hoeva na skrivaj prikrasti mednje," je povedal Hagrid. "Koker koli, okoli tret je so polegli, in to kar po skalah, ampak midva nisva zatisnila oi. Po eni strani sva s e bala, da bi se kateri zbudil in pritaval do naja, po drugi pa so tako gromko smra li. Proti jutru se je zaradi tega spro il plaz. No, k njim sva se spustila, ko se je zdanilo." "Kar tako?" je osuplo vpra al Ron. "Sprehodila sta se naravnost v tabor velikanov?!" "Sej nama je Dumbledore povedal, koko se stre e tej rei," ga je zavrnil Hagrid. "Gurgu mora kej enkati, mu izkazati spo tovanje pa te rei." "Komu mora izkazati spo tovanje?" se je zmedel Harry. "Gurgu, poglavarju." "Kako pa sta vedela, kateri je poglavar?" je vpra al Ron. Hagrid se mu je nasmehnil. "To sva z lahkoto uganila," je rekel. "Bil je pa najveji, najbolj grd in n ajbolj len. Kar sedel je ter akal, da mu drugi prinesejo hrano mrtve koze in podobno - s icer pa mu je bilo ime vara. Velik je bil po mojem tam ene osem, devet metrov, tehtal je

za par odraslih slonov in tudi ko e ni imel prov ni manj debele koker nosorog." "In vidva sta la kar naravnost k njemu?" "No, glih naravnost se v hribih ne da hoditi, ampak ja, spustila sva se v dolino, v kateri je dal postaviti tabor. Ta je bila med tirimi kar visokimi kucli, ob gor skem jezeru, vara pa je le al ob njem in rjovel na druge, ki so futrali njega ter njegov o eno. Z Olympe sva se torej spustila po poboju..." "Pa vaju niso napadli, ko so vaju opazili?" ga je nejeverno prekinil Ron . "Eni bi naja skorej," je skomignil Hagrid, "ampak midva sva napravila, k ar nama je naroil Dumbledore - enk sva dvignila nad glavo in se zazijala naravnost v gurga, za druge pa se sploh nisva menila. Res so nama dali lepo mir in naja spus tili mimo. Toko sva se ustavila ele pri varovih nogah, se mu poklonila in enk polo ila predenj." "Kaj pa se pravzaprav podari velikanu?" je z zanimanjem vpra al rdeelasec. "Hrano?" "Nak, to si najdejo sami," je odvrnil oskrbnik. "arovnijo sva mu nesla. T a je velikanom e v e, samo to jim ni pogodu, e se mi z njo spravljamo nadnje. No, koker koli, tistega prvega dne sva mu dala vejo, na kateri je gorel Vekovitinski plamen." Hermiona je tiho rekla ,Uau!', toda Ron in Harry sta se samo zmedeno namr ila. "Na kateri je gorel...?" "Ogenj, ki ne ugasne," je razdra eno pojasnila. "To bi res morala vedeti. Profesor Colibri ga je pri urah omenil e najmanj dvakrat." "No," je Hagrid hitro nadaljeval, e preden bi ji Ron lahko kaj zabrusil, "Dumbledore je tisto vejo zaaral, da bi gorela do konca dni, in to ni nekaj, kar bi znal vsak arovnik. Jaz pa sem jo odlo il varu pred noge in rekel: ,To darilo po ilja velikanom Albus Dumbledore, ki vas tudi spo tljivo pozdravlja.'" "In kaj je odvrnil gurg?" je z zanimanjem vpra al Harry. "Ni," je skomignil oskrbnik, "sej ni znal na ega jezika." "Kako pa ste se potem sporazumeli?" "Na sreo niso vsi velikani toko neuki, koker se govori. vara je priklical dva, ki govorita tudi po na e in sta mu vse lepo prevedla." "Mu je bilo darilo v e?" "O ja. Ko je zastopil, koga tista veja je, je zaukal, da so se gore zatr esle," je prikimal Hagrid, nato pa je zasukal zeleni zrezek in si k zateklemu oesu pritisni l njegovo hladnej o plat. "Darilo mu je bilo zelo v e, ja. Zato sem rekel: ,Albus Dumbledore gurga prosi, da bi se pogovoril z njegovima odposlanikoma jutri, ko s e bosta vrnila s e enim darom.'" "Zakaj pa se nisi mogel pomeniti z njim e tistega dne?" se je zaudila Hermiona. "Ravnatelj nama je naroil, nej nikamor ne hitiva," je razlo il oskrbnik. "N ej vidijo, da dr iva besedo: Jutri se bova vrnila s e enim darom, reeva, in potem ga res prineseva - to napravi dober vtis, zastopi ? Na ta nain lohko tudi preizkusijo ta prvega, ugotovijo, koko je fajn, in komej akajo naslednjega. Sploh pa velikanom, kakr en je vara, ne gre v glavo nasuti preve rei naenkrat - mo gani bi se jim

za tekali in vrat bi ti zavili

e zato, da poenostavijo zadeve. Tako sva se mu hitro

priklonila, si la za ez no poiskat edno majhno votlinico in se vrnila naslednji jutr o. Uh, ko bi videli, koko navdu eno naju je priakal!" "Se je bil torej pripravljen tudi pogovarjati z vama?" "O ja. Najprej sva mu izroila prov fleten bojni lem - goblinski, neuniljiv, sej veste - potlej pa sva sedla in smo zaeli." "Kaj pa je rekel?" "Veinoma je poslu al," je odvrnil Hagrid, "ampak kazalo je dobro. Za Dumbledoreja je e sli al in na u esa mu je pri lo, koko je bil na ravnatelj proti, da pobijejo e zadnje velikane v Britaniji. Prov zanimalo ga je, kaj mu ima na ravnate lj sporoiti. Tudi drugi, posebej tisti, ki so znali angle ko, so se zbrali okoli nas i n nama prisluhnili. No, nazadnje sva mu obljubila, da naslednji dan spet prideva, z nov im darilom, seveda... Ampak tiste noi se je zalomilo." "Kako to misli ?" je hitro vpra al Ron. "Hja, koker sem rekel: velikani niso taki, da bi iveli na kupu," je orjak alostno zmajal z glavo. "e jih je toliko skupej, si ne morejo pomagati, da si vsakih neke j tednov ne bi skoili v lase. Dedci se ruvajo z dedci in babnice z babnicami, sej s e spomnijo starih plemenskih zamer, ali pa se sprejo za hrano, bolj e taborne ognje in ko e od iva.lic. Res, ko tokole gleda , koko jemlje njihov rod, si ree , da bi drug drugega lohko mlatili vsaj mejkeno bolj ne no, ampak ne..." Globoko je zavzdihnil. "Tiste noi je izbruhnil prepir in midva sva ga lohko celo spremljala spre d najine jame, sej je gledala na dolino. Ure in ure je trajalo, razgrajali pa so, da mi ne bi verjeli, koko. No, ko je vz lo sonce, je bil sneg ves krvav in njegova glava na dn u jezera." "igava glava?" je dahnila Hermiona. " varova," je s te kim glasom povedal Hagrid. "Do jutra so e imeli novega gurga, ime mu je Golgomat, midva z Olympe pa sva bila zato v precej nji godlji. Zapravila sva za dva dni daril in poleg tega sva imela tudi obutek, da naja tisti Golgomat ne bo hotel poslu ati. Ampak probati sva morala." " la sta se pogovorit z njim?" je nejeverno vpra al Ron. "Po tistem, ko sta na lastne oi videla, kako je drugemu velikanu odtrgal glavo?" "Sevede sva se la," je pritrdil oskrbnik. "Sej nisva prehodila vse tiste poti zato, da bi arobno palico e po dveh dneh vrgla v koruzo! Nak, z naslednjim darilom, ki sva ga mislila dati vari, sva se lepo spustila v dolino." Za hip je premolknil, nato pa namr eno nadaljeval pripoved. "Da z vsem skupej ne bo ni, sem vedel, e preden sem odprl usta. Golgomat je samo sedel tam ob jezeru, z varovo elado na glavi, in se nama re al. Mejkeno sem se ga celo bal, ko ima toko rne lase, pa zobe tudi in okoli vratu ogrlico iz kosti. Ene so bile videti prov love ke, a sem ga vseeno probal pridobiti na na o stran tisto velikansko rolo zmajove ko e sem polo il predenj in rekel: ,Darilo za gurga velikanov...' Ampak v naslednjem momentu sem e visel z betico navzdol, sej sta me

dva njegova kolega pograbila za noge." Hermiona si je usta prekrila z roko. "Kako pa si se izmazal?" je vpra al Harry. "Brez Olympe se ne bi," je priznal orjak. "Segla je po palici in fasali so jih toko hitro, da sem e jaz samo gledal. Tista dva, ki sta me dr ala, je s kletnjavo kiljavo usekala naravnost med oi, in koj sta me spustila. Ampak s tem sva bila sevede v e veji godlji, sej sva proti njim uporabila arovnijo, s tem pa jih zmerej najla je razbesni . Morala sva jo popihati in vedela sva, da v tabor ne bova mogla ve priti. " "Kako da si se vrnil tako pozno, e sta bila tam samo tri dni?" ga je vpra a la Hermiona. "Sej nisva la e kar po treh dneh!" je ogoreno vzkliknil Hagrid. "Dumbledore se je vender zanesel na naja!" "Pa saj si sam rekel, da nista mogla ve v tabor!" "Podnevi resda ne, pa tudi nasploh sva morala zadeve postaviti na novo. Za nekej dni sva se zato potuhnila v jamo in jih samo opazovala. Ni kej dobro ni kazalo." "Zakaj? Je Golgomat e komu odtrgal glavo?" je skrem eno vpra ala Hermiona. "Ne," je odvrnil oskrbnik, "pa ne bi bilo slabo, e bi jo." "Kako to misli ?" "Kmalu se nama je posvetlikalo, da ni nastrojen proti vsem arovnikom, amp ak samo proti nama." "So torej velikane res obiskali tudi Jedci?" je hitro vpra al Harry. "O ja," je mrano prikimal Hagrid. "Dva sta bila tam in k njemu hodila vsa k dan. Nosila sta mu darila, pa ju niso prav ni maltretirali." "Kako pa ve , da sta bila Jedca?" je vskoil Ron. "Ker sem enega prepoznal," je zagodel orjak. "Macnair se pi e, se ga spomnite? To je tisti, ki je pri el fentat rebokluna. Pravi norec. Mori prav tako r ad kot Golgomat, ni udnega, da sta se toko ujela." "Torej je Macnair preprial velikane, da se pridru ijo Saj Ve Komu?" je obupano vpra ala Hermiona. "Poasi, dekli, sej torije e nisem pripeljal do konca!" je u aljeno vzkliknil Hagrid, ki je zdaj prav u ival v pripovedovanju, eprav jim sprva ni hotel izdati niesar. "Z Olympe sva se o polo aju lepo pomenila in sklenila sva, da vsi e niso za Sej Veste Koga, pa eprov je Golgomatu bolj pri srcu. Odloila sva se, da probava na svojo stran spraviti tiste druge, ki novega gurga ne marajo." "Kako pa sta vedela, kateri ga ne marajo?" se je namr il Ron. "Koko le? Golgomat in njegovi so jih nalomili ko make," je potrpe ljivo pojasnil veliki oskrbnik, "in ubogi pretepenci so se toko koker midva poskrili p o jamah nad dolino. Zato sva tudi z Olympe la mejkeno naokrog in glavo sva pomolila v vsako malo vejo luknjo, ki sva jo na la." "Sredi noi sta hodila po jamah, v katerih so se skrivali velikani?" je sp o tljivo vpra al Ron. "Ni bilo druge," je odvrnil Hagrid. "Sploh pa naja je bolj skrbelo, kaj imata za bregom tista Jedca. Dumbledore je pred odhodom lepo prosil, naj se ne zapleteva z njimi, e se temu le lahko ogneva.

Ampak tista dva sta dobro vedela, da sva tam - verjetno jima je za naja povedal Golgomat. Ponoi, ko so velikani spali in sva hodila po jamah, sta naja Jedca iskala po gorah. Kar precej dela sem imel z Olympe, ki bi ju najraje ferderbala..." Kotiki Hagridovih ust so privzdignili njegovo divjo brado in oi so se mu zalesketale. "V sonen prah bi ju zmlela, toko je bila besna! Ja, kadar tej bu ne kri v g lavo, je od hudia... Ognjevita je, ognjevita... Sej, to je ta francoska kri, ni kej..." Sanjavega pogleda se je zazrl v plamene in Harry mu je pustil, da kak no minuto sam pri sebi obuja spomine, potem pa se je odka ljal. "No, kako je bilo potem? Sta tiste druge velikane na la?" "Kaj? Aha. Ja, na la sva jih, na la. Tri noi po tistem, ko je varova glava oble ala v jezeru, sva se splazila iz najine votline in se spustila proti dolini, pri emer sva pre ala e za za Jedcema. Nos sva pomolila v marsikatero jamo, a so bile vse prazne, potem, v ene esti, pa sva na la skrite kar tri velikane." "Uf, so bili pa na tesnem, kaj?" ga je prekinil Ron "Tja noter se ne bi mogel zbasati niti nofeljek," je prikimal Hagrid. "Pa vaju niso napadli, ko so vaju zagledali?" je vpra ala Hermiona. "Saj bi naja, pa niso bili ravno pri moeh," ji je povedal. "Vsi trije so jo hudo staknili - Golgomatovi silaki so jim polomili pol kosti. Ampak koker koli: eden od njih je znal govoriti tudi po na e in je drugima dvema prevajal, kar sva jim imela pove dati. To se jim ni zdelo napak, zato sva se pogosto vraala in na la sva e ve poturanih reve ev... Nazadnje sva jih spravila na na o stran e sedem, ampak..." "Sedem?" se je razveselil Ron. "Saj to sploh ni slabo - bodo pri li sem in se z nami vred uprli Saj Ve Komu?" Toda Hermiona je zamahnila, e naj bo tiho, potem pa se je obrnila k Hagridu. "Ampak?" Orjak se je alostno zazrl vanjo. "Golgomatovi so napadli votline. Tisti, ki so naskok pre iveli, potem niso hoteli imeti z nama nobenega opravka ve." "Torej... Torej nam ne bodo priskoili na pomo. Niti eden," je razoarano zakljuil Ron. "Nak," je odkimal oskrbnik, nato pa spet obrnil zrezek, da bi si k obraz u pritisnil njegovo hladnej o plat. "Ampak midva z Olympe sva svoje glih toko opravila - od naja so izvedeli, kaj jim ima povedati na ravnatelj. Po mojem se bodo spomnili, d a jim je Dumbledore ponudil roko, ko se bo Golgomat spustil z gora... in morebiti se bodo na na o stran postavili takrat." Na okenskih policah se je zdaj nabralo e precej snega, Harry pa se je zavedel, da ima pla na stegnih isto premoen - ekan se mu je s svojim slinastim gobcem naslonil na naroje. "Hagrid?" ga je ez nekaj asa tiho poklicala Hermiona. "Mm?" "Ko si bil tam... Si morda na el... Si mogoe izvedel, kako je s tvojo mamo? " Hagridovo zdravo oko se je uperilo vanjo in mlada arovnica se je kar neko liko ustra ila. "Oprosti... S-Sem preve radove...?" "Mrtva je," jo je prekinil orjak. " e pred leti jo je vzelo. Tako so mi vs

aj rekli." "Ojej... Ubogi Hagrid," je isto tiho rekla mlada arovnica. Oskrbnik pa je samo skomignil. "Zakaj ubogi?" je odrezal. "Zelo slabo se jo spomnim in ni kaj fajn mama ni bila." Spet so obmolknili. Hermiona se je ivno ozrla k fantoma, e naj kaj reeta. " e zmeraj nam nisi povedal, od kod ti vse te podplutbe, Hagrid," ga je opomnil Ron. "Ja, pa tudi to nam ni jasno, kje si hodil tako dolgo," je pristavil Har ry. "Sirius je rekel, da se je madame Maxime e davno vrnila." Orjak je samo nekaj zagodel. "No, povej, kdo te je napadel?" ga je ponovno pozval rdeelasec in oskrbni k se je konno odzval. "Nobeden me ni napadel!" je odlono zatrdil. "Samo..." Toda preglasilo ga je zelo odlono trkanje. Hermiona je zajela sapo, skode lica pa ji je zdrsnila iz rok in se razbila na tleh. ekan je zael lajati. Vsi tirje so se nato hkrati ozrli k oknu ob vratih. Na tanki zavesi se je rtala senca precej majhnega in zelo okatega loveka. "Ona je!" je za epetal Ron. "Pridi sem!" ga je pozval Harry. e je zgrabil pla nevidnosti in z njim ogrnil tako sebe kot Hermiono, Ron pa se je pognal okoli mize ter skoil podenj. Tako stisnjeni so se odzibali v kot in se niso prav ni menili za ekana, ki je besno lajal v vrata. "Hagrid, skrij na e skodelice!" je Hermiona za epetala zmedenemu oskrbniku. Ta je repinje Hermionine skodelice pustil le ati na tleh, Harryjevo in Rono vo pa je naglo zaril pod blazino v ekanovi ko ari. Sam pes je zdaj skakal na vrata in orjak ga je zrinil vstran ter jih nato odprl. Pred koo je stala Temynova, obleena v svoj zeleni pla in epico z nau niki iz povsem enakega blaga. Na obljenih ustnic se je nekoliko nagnila vznak, da bi videla Hagridov obraz, saj mu je segala komaj do popka. "Tako," je dejala poasi in glasno, kot bi se pogovarjala z naglu nim lovekom . "Vi ste torej profesor Ruralus?" Ne da bi poakala na odgovor, je nato zakorakala v koo, njene izbuljene oi pa so naglo inile po edinem prostoru v njej. " c," je s torbico jezno zamahnila proti ekanu, saj je pes priskakljal k njej , da bi jo oblizal po obrazu. "Em, ne bi bil rad neolikan," je rekel Hagrid, ki je preseneeno zijal van jo, "ampak kdo za merjascovo voljo ste?" "Kalvara Temyna." Njene oi so e naprej vigale po koi. Dvakrat so se zapiile naravnost v kot, v katerem je stisnjen med prijateljema stal Harry. "Kalvara Temyna?" je povsem zmedeno ponovil oskrbnik. "A ni toko ime eni , ki dela na Ministrstvu, pri Schushmaarju?" "Res, e do nedavnega sem bila vi ja ministrova svetnica," je rekla Inkvizitorka. "Zdaj pa tu predavam obrambo pred mranimi silami..." "Uf, ste pa pogumna gospa," jo je pohvalil Hagrid. "Pred to profesuro vs i trepetajo."

"... in obenem opravljam naloge Velikega inkvizitorja." "Koga pa je to?" se je namr il oskrbnik. "Natanko to sem hotela vpra ati tudi jaz," je rekla in pokazala na kosce porcelana, ki so le ali na tleh. "Aja," je rekel Hagrid in o inil kot, v katerem se je skrivala trojica, "t o je... ekan jo je stolkel. Zato sem si natoil aj e v tole." S prosto roko je pokazal na skodelico, iz katere je pil, z drugo pa si j e k obrazu e naprej pritiskal zelenkasti zrezek. Temynova se je zasukala k njemu. "Preden sem potrkala, ste se z nekom pogovarjali," je tiho rekla. "Ja, s ekanom sem se," je zatrdil. "Torej zna govoriti?" "No... tokoreko," je nelagodno odvrnil. "Sej dostikrat pravim, da je skor ej lovek..." "Od vhodnih vrat gradu pa vse do va e koe vodijo sledi treh ljudi," ga je gladko prekinila. Hermiona je zajela sapo in Harry ji je prek ust hitro poveznil dlan. Na sreo je ekan glasno ovohaval rob Inkvizitorkinega pla a in Temynova zato mlade arovnice ni sli ala. "Glih sem se ele vrnil," je Hagrid s svojo velikansko roko zamahnil proti nahrbtnemu ko u. "Mogoe se je kdo oglasil tu, preden sem pri el, pa smo se zgre ili." "Stopinje so vodile do va ega domovanja, nazaj pa ne." "Aha, aha... Ja, to pa ne vem, koko je mo no..." je rekel, se ivno zael igrat i z brado in se spet ozrl h kotu, v katerem je stala trojica. Temynova se je zasukala na petah in zakorakala prek koe, pri emer se je natanno razgledovala po njej. Celo sklonila se je in pokukala pod posteljo. Odprl a je Hagridovo kredenco. Ko je nazadnje glavo pomolila celo v orja ki kotel, v katerem si je oskrbnik kuhal, pa se je spet zasukala k njemu in vpra ala: "Kaj se vam je zgodilo? Od kod vam te po kodbe?" Hagrid si je zrezek naglo odstranil z obraza, kar je bilo po Harryjevem mnenju precej nja napaka, kajti s tem je razkril stra no modrico okoli oesa, pa tudi tevilne rane na licu. "Oh, samo... tor sem pa, pa sem telebnil po tleh." "Telebnili da ste?" je hladno ponovila. "Ja, toko je. Prek... Prek metle od kolega. Jaz sam je nimam. No, sej vi dite, koliko me je skupaj; ni je metle, ki bi me nesla. Sicer pa se je zgodilo takole: bil sem pri kolegu, ki goji abraksance. Ste jih e kdaj videli? Velike pojate, krilate, se j veste, in eno sem zajahal..." "Kje ste bili?" je hladno prekinila njegovo bebljanje. "Kje sem bil?" "Ja, to me zanima," je rekla. "Novo olsko leto se je zaelo pred dvema mesecema in ves ta as vas je moral nadome ati drug profesor. A kljub temu mi nihe na oli ni vedel povedati, kje ste, saj niste pustili naslova, na katerem bi v as lahko dobili. Kje ste bili?" Temu je sledilo nekaj trenutkov popolne ti ine, med katerimi je Hagrid vzt rajno zijal v Temynovo. Harry bi bil pripravljen prisei, da sli i, kako brnijo oskrbnikov

i mo gani, tako besno je orjak tuhtal, kaj naj odgovori obiskovalki. " el... V tujini sem bil. Zaradi zdravja, sej veste." "Zaradi zdravja," je ponovila Inkvizitorka. Njene oi so poasi zdrsnile prek njegovega marogastega in oteklega obraza, s katerega mu je na telovnik tiho kapljala zmajevska kri. "A, tako," je e dostavila. "Ja," je prikimal, "mejkeno... sem bil e potreben sve ega zraka..." "Seveda, ker skrbite za ivali, ki ivijo na tukaj njem posestvu, ste zelo red ko na sve em zraku," je sladko za golela Temynova. Tisto malo Hagridovega obraza, ki ni bil rn ali krlaten, je pordelo. "No, tukej naokrog je pokrajina toko enolina, vsak se je navelia..." "In ste li v gore?" mu je skoila v besedo. Torej ve, je obupano pomislil Harry. "V gore?" je ponovil oskrbnik, ki je spet prav oitno mozgal, kaj naj ree. "Nak, meni je jug Francije bolj v e koker hribi. Ve sonca imajo, pa morje..." "Res?" se je narejeno zaudila Inkvizitorka. "Niste ravno zagoreli." "Ja, no... Ko o imam bolj obutljive sorte, pa sem si poiskal sence..." se j e izgovarjal orjak. Celo priliznjeno se ji je poskusil nasmehniti, a to mu nekako ni uspelo, saj sta mu manjkala dva zoba, poleg tega pa se je Temynova vanj zazrla tako hladno, da s e je takoj zresnil. "O tem, kako dolgo smo vas pogre ali, bom seveda obvestila Ministrstvo," j e rekla. "Kajpada, kajpada," je prikimal. "Zavedati se morate tudi," je nadaljevala, "da kot Velika inkvizitorka nadzorujem delo svojih kolegov. Ta naloga je sicer neprijetna, a e kako potrebna, in kaj kmalu se bova spet videla - med eno va ih ur." Nato se je ostro zasukala in odkorakala k vratom. "Nadzorujete nas?" je preseneeno vpra al Hagrid, ki je zrl za njo. "O, seveda," je z mehkim glasom pritrdila in se z roko na kljuki obrnila k njemu. "Ministrstvo je odloeno, da bo Bradaviarko re ilo vseh nesposobnih uiteljev, gospod Ruralus. Lahko no." Od la je, in ko je za sabo glasno zaprla vrata, je hotel Harry pla nevidnost i e potegniti z njih, a ga je Hermiona zgrabila za zapestje. "Ne e," mu je dahnila n a uho. "Mogoe se bo vrnila." Hagrid je oitno pomislil na isto, saj je odhlaal prek prostora in za las odmaknil zaveso ob vhodu v koo. "V grad gre," je tiho povedal. "Pri svetem renevcu! Da nas nadzoruje, kaj ?" "Ja," je pritrdil Harry in pogledal spod pla a. "Trelawneyjevi je e zagrozil a, da jo bo dala na evelj." "Em, kaj pa bomo letos poeli pri tvojih urah, Hagrid?" ga je vpra ala Hermiona. "Oh, ne delej si skrbi, celo vrsto fajn ivalic imam pripravljenih za vas, " je navdu eno odvrnil, segel po zrezku in si ga spet pritisnil na oko. "Nekej sem jih pri paral prav za letos, ko imate malo maturo. Boste videli, res so nekej posebneg a!"

"Posebnega? Kako to misli ?" je previdno vpra ala mlada arovnica. "Ni ne bo zvlekla iz mene," ji je sreno odvrnil. "Kadar vidim, koko preseneeno pobuljite, mi je toko toplo pri srecu..." "Glej, Hagrid," ga je zaskrbljeno prekinila Hermiona, "e bo k uri, pri kat eri bo zraven Temynovka, pripeljal kak no nevarno ival..." "Nevarno?" se je nekoliko zmedeno namuznil oskrbnik. "Sej ve , da vas ne b i stra il s im res nevarnim! Dobro, je e res, da znajo skrbeti zase..." "Hagrid, tvoja predavanja morajo biti zdaj v e tisti coprnici, ne nam. Res bi bilo bolje, e bi nas nauil, kako se skrbi za pestunkone, kako razlikovati med renevci in je i ter podobne rei!" ga je preprievala. "Ampak to je vendar dolgcajt, Hermiona," se je namrdnil. "Ne, ne. Tisto, kar vas letos aka pri mojih urah, je bolj zanimivo. e leta skrbim zanje, in to je edin a udomaena reda teh ivalic v celi Britaniji!" "Hagrid, lepo te prosim..." ga je obupano rotila Harryjeva prijateljica. "Temynovka samo i e izgovore, s katerimi bi se lahko znebila profesorjev, ki so blizu Dumbledorju. Prosim, ui nas esa dolgoasnega, esa, kar bomo skoraj gotovo morali vedeti na izpitu." Toda orjak je samo na iroko zazehal in se z zdravim oesom hrepenee ozrl k orja ki postelji, ki je stala v kotu. "Poslu ejte, za mano je dolg dan in ura je pozna," je rekel. Pri tem je mlado arovnico potrepljal po ramenu, za svoje pojme povsem ne no, a vseeno dovolj krepko, da so ji klecnila kolena. "Ojej, oprosti," se ji je opraviil, ko se je zvrnila po tleh, jo zgrabil za ovratnik in postavil nazaj na noge, zraven pa e nadaljeval: "Res, zame nej te ne skrbi. Zdej pa br nazaj v grad in sledove zabri ite za sabo!" Poslovili so se, e prej pa so se prepriali, e je zrak res ist. "Trmast pa je, kaj?" je Ron rekel Hermioni, ko so bili e sredi poti do gr adu. "Ga bom e prepriala, naj ga ne lomi," je odlono izjavila mlada arovnica. "e bo treba, mu bom za vsako uro posebej napisala, kaj naj nas ui. Kajti za Trelawneyjevo mi je prav malo mar, Hagrida pa Temynovka ne bo vrgla ez prag!"

Enaindvajseto poglavje Skozi oi kae

Do nedelje zjutraj, ko se je Hermiona odpravila nazaj v Hagridovo koo, je zapadlo ve kot pol metra snega. Fanta bi sicer rade volje la z njo, toda gorovje e nenapisane naloge se je dvigovalo e srhljivo visoko in zato sta nejevoljno obsede la v dnevni sobi. Pri tem sta posku ala presli ati vesele klice, ki so se razlegali vse do oken gryfondomskega stolpa - tudentje so veinoma u iva ko drsali po zamrznjenem jezeru, se driali po snegu in se kepali. Najhuje pri vsem tem je bilo , da

so bile kepe vekrat zaarane in kar nekaj jih je tre ilo v okna dnevne sobe. "Hej!" je zatulil Ron, ko mu je konno prekipelo in je pomolil glavo skozi enega izmed oken. "Predstavnik tudentov sem, in e sem gor prileti samo e en-AUA!" Ves od snega se je naglo umaknil v notranjost. "Fred in George," je trpko zagodel in glasno zaprl okno. "Te aka..." Hermiona se je od Hagrida vrnila tik pred kosilom. Rahlo se je tresla in pla je imela premoen vse do kolen. "No?" jo je vpra al rdeelasec, ko je pri la v stolp. "Si mu vbila v glavo, ka j nas mora uiti?" "Poskusila sem e," je nejevoljno zamrmrala. Nato je sedla na stol ob Harryju, segla po palici in z njo pomahala na z elo zapleten nain. Iz njene konice je zael pihati vro zrak in uperila jo je v pla , iz katerega se je takoj pokadila para, tako hitro se je zael su iti. "Ko sem pri la, ga sploh ni bilo doma," je povedala. "Pol ure sem trkala, potem pa se je primajal iz Gozda..." Harry je zajeal. V Prepovedanem gozdu je kar mrgolelo bitij, ki jih Temyn ova pri Hagridovih urah nikakor ne bi smela videti. "Ti je povedal, o katerih bitjih nas namerava uiti?" je mladi arovnik vpra a l prijateljico. "Ne," je alostno odkimala. "Vztraja, da nas hoe presenetiti. poskusila sem mu razlo iti, kako je s Temynovko, pa me sploh ni hotel razumeti. Kar naprej je govoril, da se nihe pri zdravi pameti ne bi raje uil o renevcih kot o himerah." Ko je videla, kako zgro eno sta jo ob tem pogledala fanta, je hitro dodala : "Ne, himere po mojem nima, eprav je prav gotovo hotel priti do nje - razl agal mi je, kako te ko se je dokopati do njenih jajc! Sicer pa sem mu ne vem kolikokrat povedala, da bo najbolje, e se zgleduje pri Tcherwiwi-Dyll, a me sploh ni poslu al. Res, obna al se je prav udno in tako po kodoval." e zmeraj nisem mogla izvrtati iz njega, kje se je

Ko je Hagrid naslednjega jutra pri el v Veliko dvorano na zajtrk, ga vsi tudentje niso sprejeli z navdu enjem. Nekateri so ga bili resda veseli - dvojka in Lee so celo stekli po prehodu med gryfondomsko ter pihpuffovsko mizo, da bi mu segli v orja ko dlan. Toda drugi, med njimi tudi Parvati in Lavender, so se samo nejevoljno spogledali ter zmajali z glavami. Harry se je sicer e sprijaznil s tem, da ima predavanja Tcherwiwe-Dyle vei na so olcev raje od Hagridovih. Zdaj pa si je kljub obutku krivde moral priznati, da imajo za to dober razlog - profesorici se niso zdela zanimiva zgolj tista predav anja, pri katerih bi lahko kak en tudent ostal brez uda ali dveh. Ko se je mladi arovnik, zaradi mraza odet v najtoplej a oblaila, v torek skupaj s prijateljema odpravil na nego, je bil tako precej zaskrbljen. A ne le z ato, ker se je bal, kaj jim bo Hagrid pripeljal k uri, temve se je tudi spra eval, kako se b odo na neznana arobna bitja odzvali drugi tudentje; e bi na uro pri la Temynova, bi Dreco in njegovi prav z lahkoto izkoristili polo aj ter bi grdo ornili oskrbnika.

Ko so gazili proti oskrbniku, ki jih je akal na robu Prepovedanega gozda, Velike inkvizitorke sicer ni bilo na spregled. A Harryja je e naprej skrbelo, saj orjak nikakor ni bil videti isto pri sebi - modrice, ki so bile v soboto zveer krlatne, s o zdaj dobile zelenkast ali rumenkast pridih, iz nekaterih ran pa je e zmeraj krvavel. F ant tega preprosto ni mogel razumeti - je Hagrida morda napadla kak na strupena ival in se mu po kodbe zato zdravijo tako poasi? Da bi bil ja e bolj grozljiv, si je orjak na rame oprtal nekaj, kar je bi lo najbolj podobno polovici mrtve krave. "V Gozd jo bomo mahnili!" jim je veselo zaklical, ko so se mu dovolj pri bli ali. "Tam ni toliko snega, pa tudi mejkeno temneje je in mrak jim bolj ustreza!" "Komu?" je Dreco vpra al Crabbeja ter Goyla in v njegovem glasu je bilo zaznati strah. "Je omenil, komu bolj ustreza mrak?" Harry se je spomnil, da je bil mladi Malfoy v Gozdu samo enkrat in tudi takrat ni izkazal pretiranega poguma. Sam pri sebi se je zato nasmehnil - po tekmi s Spolzgadovci se je razveselil vsega, zaradi esar bi bilo Drecu lahko nelagodno. "Smo nared?" je zadovoljno vpra al Hagrid in se ozrl po zbranih. "No, izle t v Gozd sem prihranil prov za va peti letnik in zdej si boste ivalice lohko ogledali v njihovem naravnem okolju. Poleg tega pa vam bom to uro pokazal bitja, ki jih bos te sicer te ko e kdaj sreali. V celi Britaniji sem jih namre edini udomail." "Pa so te ivali res udomaene?" ga je vpra al Dreco, zdaj e resno prestra en. "To spra ujem, ker imamo slabe izku nje - pri teh urah smo videli e kar nekaj nevarnih zveri." Spolzgadovci so mu mrmraje pritrdili, a z njim se je oitno strinjalo tudi nekaj Gryfondomovcev. "Seveda so udomaene," je zagodel Hagrid in si polovico kravinega kadavra premestil nekoliko vi je na ramena. "Od kod pa vam potem vse te modrice?" je hotel vedeti Dreco. "Zase se brigej," ga je jezno zavrnil oskrbnik, "in ne spra uj me ve neumno sti! Alo, gremo, pejte za mano!" Zasukal se je ter naglo zakorakal v Gozd, toda tudentom se ni mudilo za n jim in obstal je celo Harry, ki se je ozrl k prijateljema. Hermiona je zavzdihnila, a prikimala, in trojica se je odpravila za orjakom, s tem pa za sabo potegnila e preostale olarje. Hodili so pribli no deset minut in nazadnje pri li do predela, v katerem so drevesa rasla drugo ob drugem. Tam je bilo zato temno, kot bi se e veerilo, na gozdnih tleh pa sploh ni bilo snega. Ko se je Hagrid konno ustavil, je polovico k rave odvrgel na tla, se nato odmaknil od nje in se zasukal k tudentom. Ti so se plazil i od drevesa do drevesa in se obenem ivno ozirali, kot bi priakovali, da jih bo vsak hip kaj napadlo. "Kar bli e, kar bli e," jih je spodbodel oskrbnik. "No, semkaj jih bo toko a li toko privabil vonj po mesu, ampak vseeno jih bom poklical; moj glas poznajo, torej bo do

vedeli, pri em so." Zasukal se je, stresel s ku travo glavo, da bi si lase spravil z obraza, i n k ustom prislonil dlani. Glas, ki se mu je nato izvil iz grla, je e najbolj spominj al na klic zlove ega ptia in srhljivo je odmeval od temnih debel. Nobenemu tudentu ni lo na smeh in veina jih je prepla eno otrpnila. Hagrid je zaklical e enkrat, a zgodilo se ni ni, le tudentje so se strahoma ozirali prek ramen, da bi im prej opazili, kaj se jim pribli uje. Potem ko je oskrb nik spet stresel z glavo in e v tretje globoko zajel sapo, pa je Harry dregnil Rona i n pokazal proti gravi tisi. Iz somraka za njo se je prikazal par povsem belih in lesketajoih se oi bre z zenic, trenutek kasneje pa zmajevskemu podoben gobec, vrat ter suho telo. rni krilati konj, ki je prikorakal iz senc, se je za trenutek zazrl v tudente in zama hnil z repom, nakar je sklonil glavo ter zael s svojimi piastimi ekani s krave trgati meso. Harryju je neizmerno odleglo. Zdaj je ele dobil neizpodbitno potrditev, d a si teh bitij ni samo domi ljal in res obstajajo - oitno jih vidi tudi oskrbnik! Zadovo ljno se je ozrl k Ronu, toda ta se je e vedno oziral naokrog in ez as je za epetal: "Zakaj jih je Hagrid nehal klicati?" Veina razreda je bila prav tako zmedena kot rdeelasec; tudentje so se veinoma e naprej ivno obraali v vse smeri, razen proti krilatemu bitju. A oitno je bilo tudi, da ga poleg Harryja vidita e dva olarja: suhljat Spolzgadovec, ki je stal za Goylom, je z gnusom opazoval, kako se konj hrani, Neville pa je s pogledom zamaknjeno spremljal rep, s katerim je ival pri tem zamahovala. "Aha, e dva gresta!" je ponosno dejal Hagrid, ko sta se izmed temnih drev es prikazala drugi in tretji konj ter se zaela mastiti z mesom. "No, dvignite roke t isti, ki jih vidite!" Nadvse zadovoljen, da se mu bo konno razjasnila skrivnost teh ivali, se je mladi arovnik naglo odzval na oskrbnikovo zahtevo. Orjak mu je pokimal. "Ja, ja... Sej sem vedel, da jih bo , Harry," je resnobno dejal. "In ti ji h tudi, Neville, kaj? Pa e enega imamo, ki..." "Samo trenutek," ga je oholo prekinil Dreco. "Bi lahko izvedeli, kaj naj bi pravzaprav videli?" Hagrid je v odgovor pokazal na kravji kadaver. Vsi tudentje so se za neka j trenutkov zazrli vanj in nato presunjeno zajeli sapo, Parvati pa je celo zacvili la. Harryju je bilo jasno, zakaj: so olci so videli zgolj to, kako s kosti izginja kos za kosom mesa. "Kdo ga re?" je prepla eno vpra ala Parvati, ki se je skrila za najbli je drevo . "Kdo?" " vadrni," je ponosno povedal orjak. Hermiona, ki je stala tik ob Harryju, je dahnila ,A!', kot da ji je zdaj vse jasno. "Bradaviarka jih ima za celo redo," je nadaljeval oskrbnik. "No, kdo mi ve

povedati...?" "Ampak vadrni vendar prina ajo nesreo!" ga je prekinila Parvati, ki je bila od strahu isto iz sebe. "Ljudem, ki jih vidijo, se zgodijo grozne rei. Profesorica Trelawney mi je povedala, da..." "Ne, ne, ne," se je zahahljal Hagrid, "to je ena sama vra everna frataprat a. Prov ni ne prina ajo nesree, hudo so bistri in izjemno prironi! Sevede, tile na i lohko veinoma lenarijo. Samo v olske koije jih vpre emo, pa Dumbledore jih kdaj zajezdi, kadar. gre na dolgo pot in se noe izdejaniti... Aha, lejte, e dva gresta. .." Izmed dreves sta se res prikazala e dva krilata konja in eden je zakoraka l tik mimo Parvati, ki se je stresla ter se stisnila k drevesu. "Mislim, da sem nekaj zautila. Poleg mene je!" je zacvilila. "Sej ti ni noe," jo je potrpe ljivo miril Hagrid. "No, sicer pa: kdo mi ve povedati, zakaj jih eni vidite in drugi ne?" Hermiona je takoj dvignila roko. "Povej nam, povej," se ji je nasmehnil orjak. " vadrni se poka ejo le tistim," je rekla, "ki so videli koga umreti." "Natanko toko," je sveano prikimal oskrbnik, "deset tok za Gryfondom! No, te lepe ivalice..." "Khem, khem." Med njimi se je nenadoma pojavila Temynova. Stala je le nekaj metrov str an od Harryja in spet je bila obleena v zeleni pla in epico z nau niki, pred sabo pa je dr ala notes. Hagrid, ki e nikdar ni sli al, kako narejeno se odka ljuje Inkvizitorka, se je precej zaskrbljeno zazrl v najbli jega vadrna; oitno je bil preprian, da se je zvok izvil iz njegovega grla. "Khem, khem." "O, pozdravljeni!" se ji je nasmehnil, ko je ugotovil, kdo se odka ljuje. "Ste dobili sporoilo, ki sem vam ga poslala danes zjutraj?" je vpra ala Inkvizitorka prav tako glasno in poasi, kot je z njim govorila v koi. "Da bom pris otna na tej va i uri?" "Ja, seveda!" je veselo prikimal. "Lepo, da ste nas na li! No, kot vidite. .. em, a jih? Jih vidite? Danes je govora o vadrnih..." "Prosim?" je glasno rekla Temynova, pristavila dlan k u esu in se namr ila. "Kaj ste rekli?" Hagrida je nekoliko zmedla. "Em, danes govorimo o vadrnih!" je zaklical. "O velikih... em, krilatih k onjih!" V upanju, da ga bo la je razumela, je pri zadnjem stavku zakrilil s svojim i orja kimi rokami, Temynova pa je samo privzdignila obrvi. Nato se je posvetila notesu in glasno zamrmrala: "Zaradi te av... pri izra anju... se zateka... k preprosti... znakovni govor ici." "No, koker koli..." je nadaljeval Hagrid in se zariplega obraza zasukal k uencem, "em... Kaj sem e mislil rei?" "Oitno ima... zelo slab... spomin," je Inkvizitorka e naprej mrmrala tako glasno, da so jo lahko sli ali tudi vsi tudentje. Dreco je zdaj arel, kot bi ga mesec prezgodaj obiskal Bo iek, Hermiona pa je bila tako ogorena, da je v obraz postala kar krlatna. "Aja, sej res," se je spomnil Hagrid, ki je nelagodno o inil notes Velike inkvizitorke, a je pogumno nadaljeval z uro. "Ravno sem hotel povedati, koko smo

sploh pri li do te rede. No, zaeli smo z enim rebcem in petimi kobilami." V isti sapi se je e zasukal h konju, ki je k njim pri el prvi, in ljubee ga je potrepljal. "Tale, ime mu je Somorec," je nadaljeval, "mi je najbolj pri srcu, sej j e prvi, ki se je skotil v Gozdu..." "Se zavedate," ga je glasno prekinila Temynova, "da je Ministrstvo za ara nje vadrnom prisodilo oznako ,nevarni'?" Harry je prestra eno zame ikal, toda orjak se je samo zahehetal. " vadrni pa res niso nevarni! Dobro, e jim gre preve na ivce, ti bodo mogoe kej odgriznili..." "Rad omenja... huj e po kodbe... pri erner... ka e znake... zadovoljstva," je zamrmrala Temynova in si to tudi zapisala. "No, akejte vender!" je zdaj e nekoliko bolj zaskrbljeno vzkliknil oskrbni k. "Tudi pes bi vas lohko ugriznil! Sicer se pa vadrnov dr i slab sloves samo zaradi t e rei s smrtjo - ljudje so vasih pa mislili, da jim ti konjiki prina ajo nesreo." Inkvizitorka se na to ni odzvala in e lep as se je posveala notesu. Nato je konno dvignila pogled in, spet zelo glasno ter poasi, rekla: "Nadaljujte z uro, kot da me ni. Sprehodila se bom," (s kazalcem in sred incem desnice je nakazala hojo, pri emer sta se Dreco in Gatka zaela du iti od smeha),"med tudenti," (pokazala je na nekaj posameznikov), "in jim zastavila kak no vpra anje." (V zrak je zarisala vpra aj.) Hagrid je samo zijal vanjo, tako ga je presenetilo, da se Temynova obna a, kot bi ne razumel, kaj mu govori. Hermiona pa je bila zdaj e tako besna, da so se ji v oeh lesketale solze. "Ti coprnica, ti zlobna coprnica!" si je zamrmrala v brado, ko se je nek danja ministrova svetnica odpravila proti Gatki Garkinson. "Dobro vem, kaj se gre , ti grozljiva, nora, nesramna..." "No, em..." je Hagrid posku al nadaljevati z uro, "govora je torej o, em, vadrnih. Ja. No, ti konjiki imajo res celo re lepih lastnosti..." "Koliko od tistega, kar vam pove profesor Ruralus, dejansko razume ?" je Velika inkvizitorka z zveneim glasom nagovorila Gatko. Tako kot Hermioni so se tudi Spolzgadovki v oeh lesketale solze. A ne od besa, temve zato, ker se je tako trudila, da bi udu ila hihitanje. "Ne, ker... No, pogosto... bolj kruli kot govori." Temynova si je to z zadovoljstvom zapisala, Hagrid pa je zardel e huje, a se je pretvarjal, da tega ni sli al. "No, em, torej... lepe lastnosti vadrnov, ja. Ko jih udomaite, se z njimi ob sebi nikdar ve ne boste izgubili. Zmerej najdejo pot, samo poveste jim, kam bi ra di, in e vas ponesejo..." "e te razumejo, te najbr res," ga je glasno prekinil Dreco in Gatka je izbruhnila v krohot. Temynova se jima je prijazno nasmehnila, nato pa se je obrnila k Nevillu . "Torej vadrne vidi , Velerit?" ga je vpra ala. Neville je prikimal. "Kdo pa je umrl vprio tebe?" se je brezbri no pozanimala. "Dedek," je povedal.

"In kak ni se ti zdijo?" je s svojo okato roko zamahnila proti konjem, ki s o kadaver obrali e skoraj do kosti. "Em," je ivno rekel okroglolini fant in njegove oi so inile k Hagridu, "no, kar v redu." " tudentje... se Hagrida Ruralusa... preve bojijo... da bi priznali... kako jih je... strah," je zamrmrala, pri emer je njeno pero spet za krabljalo po notesu. "Ne!" je obupano vzkliknil Neville. " vadrnov se res ne bojim!" "Vse bo e v redu," je dejala Inkvizitorka. Pri tem ga je potrepljala po ramenu in se mu poskusila razumevajoe nasmehniti, a vsaj Harryju se je zdelo, da se mu je prej posmehljivo zare ala. "No, Ruralus," se je nato zasukala k Hagridu, pri emer je znova zaela govoriti zelo glasno in poasi, "mislim, da sem zaenkrat izvedela dovolj. Sodbo, k i sem si jo ustvarila na podlagi tega obiska," (pokazala je na notes), "boste prej eli v roku desetih dni." (Pokazala mu je vse svoje kratke prste.) Nato se je nasmehnila e bolj na iroko, da je bila s tisto zeleno epico res videti kot prava krastaa, in se odzibala iz Gozda. Dreco in Gatka sta se zvijala od smeha, Hermiona je drgetala od besa, Neville pa je bil isto zmeden ter obupan. "Ta gnusna la niva stara gargojla! Kako obraa besede!" je rohnela mlada arovnica pol ure kasneje, ko so se odpravili nazaj proti gradu po gazeh, ki so ji h uhodili e prej. "Polljudi oitno res grozno sovra i - Hagrida bi rada ornila samo zato, ker je bila njegova mama velikanka! Kako nepo teno! In ta ura sploh ni bila slaba! Mislim, vadrni so v primerjavi z ritotrobimi zaribanci pravi srki!" "Temynovka je rekla, da so nevarni," jo je opozoril Ron. "Pa kaj e. Zase znajo poskrbeti, to je vse," ga je nejevoljno zavrnila. " Pri obiajnih uiteljih, na primer pri Tcherwiwi-Dyli, se o njih resda ne bi uili pred sedmim letnikom, ampak zanimivi so, tega ne moreta zanikati. Samo pomislita nekateri jih vidijo, drugi pa ne. Oh, res si elim, da bi jih tudi jaz!" "Si prepriana?" jo je tiho vpra al Harry. Mlada arovnica se je zavedla, kaj je rekla, in zgrozila se je. "O, Harry... Oprosti! Ne, seveda si ne... Sploh ne vem, kako sem mogla r ei kaj tako neumnega!" "Ja, no, je e v redu," je hitro rekel mladi arovnik. "Prav preseneen sem, koliko vas jih je lahko videlo," se je spet oglasil Ron. "Trije v razredu..." Zaradi snega, ki je udu il korake, nobeden izmed trojice ni sli al, da tik z a njimi hodijo Dreco in njegova pribonika. Zato so bili Harry in njegova prijatelja zelo preseneeni, ko se je tik izza njihovih hrbtov razlegel zloben glas. "Pomisli, Weasley! e bi vprio tebe kdo crknil, bi mogoe videl tudi lokl" Spolzgadovci so si smeje utrli pot mimo njih, zatem pa na ves glas ubral i pesem Roni Weasley je res car. Rdeela eva u esa so postala isto krlatna. "Ne zmeni se zanje," ga je mirila Hermiona, ki je segla po palici. Izvedla je urok, s katerim si je pred dvema dnevoma posu ila pla , le da jim je tokrat z vroim zrakom utrla bli njico do rastlinjakov. Pri el je december, ki je s sabo prinesel e ve snega, na peto olce pa se je usul tudi pravi plaz raznih esejev in vaj za ponavljanje une snovi. Naloge, ki sta jih morala kot predstavnika tudentov opravljati Ron in

Hermiona, so nadalje postajale vedno bolj nadle ne. Primorana sta bila nadzorovati okra evanje gradu ("Kar poskusi prek hodnika obesiti zlato girlando, e ima njen drugi konec v rokah Zhoprnack in te hoe zadaviti z njo," se je Harryju pridu al rdeelasec). Bdela sta nad prvo- in drugo olci, ki so odmore sprio ostrega mraza pre ivljali v gradu ("Kak ne jezikave goflje so to! Ko smo bili mi v prvem letniku, nismo bili tako nesramni!" je godel najmlaj i izmed bratov Weasley). S Filchem sta bila prisiljena izmenino hoditi na obhod gradu, saj se je hi nik bal, da bo praznino vzdu je spro ilo pravo epidemijo arovni kih dvobojev ("Ta tip ima v glavi namesto mo ganov sumniave voluharje!" je obupaval dolgin)... Skratka, predstavnika gryfondomskih peto olcev sta bila tako zaposlena, da Hermiona ni imela ve asa za pletenje in se je ivno prito evala, kako naglo ji kopni zaloga volnenih oblail. "Vilinci, ki jih nisem osvobodila, bodo morali za bo i ostati tu, ker prepr osto nimam dovolj kap!" Harry se je sklonil e ni je nad esej za zgodovino arovni tva, saj ni imel srca , da bi ji povedal, pri kom so konala vsa njena volnena oblaila. Sploh pa nikakor ni hotel razmi ljati o bo iu, kajti prvi, odkar je hodil na Bradaviarko, si je elel pre iveti poitnice im dlje od gradu! Ker je bil tako besen, da mu je Temynovka prepovedala igrati, in ga je obenem skrbelo za Hagrida, se mu je ola kar nekako priskutila. Veselil se je samo ur, ki so jih pre iveli skupaj z drugimi lani DA, a med poitnicami se seveda niso nameravali sreevati, saj naj bi skoraj vsi iz obrambnega kro ka praznike pre iveli doma. Hermiona je nameravala s star i na smuanje. S tem je Rona spravila v zelo dobro voljo, saj e nikdar ni sli al, da si bunkeljni na noge privezujejo tanke de ice in se z njimi spu ajo po gorskih strminah. Sam naj bi poitnice sicer pre ivel v Jazbini in Harry mu je bil zaradi tega kar nekaj dni hudo nevo ljiv. Rdeelasec je namre ele na njegovo vpra anje, kako bo el domov, vzkliknil: "Pa saj gre z mano! Ti nisem povedal? Mami mi je e pred tedni pisala, naj te za poitnice povabim k nam!" Hermiona je zavila z omi, toda mladi arovnik je postal veliko bolj e volje. Ob misli, da bo bo i pre ivel v Jazbini, mu je mono odleglo, eprav ga je tudi nekoliko muila slaba vest, ker praznikov ne bo pre ivel s Siriusom. Spra eval se je, kako bi gospo Weasley lahko preprial, da njegovega botra povabi vsaj za kak en dan. A za kaj takega bi moral boter zapustiti zanj varni Trochnmrkow trg, sploh pa je imel mladi arovnik tudi obutek, da Ronova mama Siriusa verjetno ne bi hotela v svoji hi i; prepogosto sta si pri la navzkri . Poslednji iz rodbine Black se svojemu kr encu sicer ni oglasil, e odkar se j e nazadnje prikazal v kaminu, sam fant pa tudi ni posku al stopiti v stik z njim. Ba l se je namre, da bi ga pri tem zalotila Temynova, ki je bila oitno neprestano na pre i. Zaradi tega mu je vsaki, kadar je pomislil, da boter sam di v tisti stari hi i, post alo zelo nelagodno; kaj, e se mu bo od samote zme alo, kot se je Spacku? Na zadnjo uro obrambnega kro ka pred poitnicami je Harry na sreo pri el nekoliko prej kot drugi. Ko je vstopil v sobano K TD, bi ga skoraj kap, kajti Trap ets jo je okrasil. Vilinec je pod strop obesil na stotine okraskov in s premnogih se je lesketal

obraz vodje DA, pod katerim je pisalo HURA ZA BO I IN HARRYJA! Komaj je mladi arovnik uspel potrgati vse okraske s svojim oblijem, e so za kripala vrata in v sobano je vstopila Loona, zasanjana kot vedno. " ivijo," ga je medlo pozdravila in se ozrla po preostalih okraskih. "Lepo . Si ti okrasil sobano?" "Ne," je odkimal fant, "Trapets, hi ni vilinec, jo je." "O, omela," je nato Loona sanjavo pokazala na rastlino, ki je visela sko raj tik nad Harryjevo glavo. Mladi arovnik je naglo odskoil, saj je e sli al za vra o, da se s tistim, s katerim se pod omelo poljubi , potem tudi poroi . "Pametno," je Loona pohvalila njegov panini pobeg. "V omeli se pogosto skrivajo narglji." Harryju na sreo ni bilo treba vpra ati, kaj so narglji, saj so takrat pri le Angelina, Katie in Alicija. Vse tri so bile zasople in videti so bile tudi zelo premra ene. "No," je dejala kapetanka gryfondomskega mo tva, si slekla pla in ga odvrgla v kot, "videti je, da smo konno na li novega iskalca." "Res?" je vpra al Harry. "Ja, pa tudi nova tolkaa," je prikimala. "In koga ste izbrale za iskalca?" se je pozanimal. "Ginny Weasley," je povedala Katie. Fant jo je samo debelo pogledal. "Ja, saj vem," je zagodla Angelina, segla po palici in si zaela razgibava ti zapestje. "Ampak v bistvu niti ni tako slaba. Tebi seveda ne se e niti do kolen, ampak ker si s tabo ne moremo pomagati..." Grdo ga je o inila in Harry se zato na njene besede ni odzval. A najraje b i ji zabrusil, naj ne misli, da njemu ni al, ker ne sme ve igrati. "Kdo pa sta nova tolkaa?" je karseda mirno vpra al. "Andrew Kirke," je povedala, "in Jack Nerodeck. Ni posebnega nista, ampak v primerjavi z levaki, ki so se prijavili poleg njiju..." Ob tej temi je Harry postajal vse bolj malovoljen in zato je bil vesel p rihoda svojih najbolj ih prijateljev, za katerima je v sobano pri el e Neville. Drugi lani DA so se jim kmalu pridru ili in veinoma so bili dobro razpolo eni. "Dobro, poslu ajte!" je zaklical mladi arovnik, da bi jih umiril. "Po mojem bo najbolj pametno, e danes ponovimo uroke, ki smo jih vadili do zdaj. Tokrat se pre d poitnicami vidimo zadnji, in ker se tri tedne ne bomo, pa nima smisla, da bi se lot ili esa novega." "Ni novega ne bomo poeli?" je nejevoljno zagodel Zacharias in sli ala ga je cela sobana. "e bi to vedel, ne bi pri el." "Uf, e dobro, da tega nisi vedel! Kdo pa bi Harryju te il, e te ne bi bilo?" je dejal Fred. Temu so se tevilni zasmejali, tudi Cho. Ko je Harryjev pogled ra droben h ip inil k njej, ga je spet spreletel zdaj e znani obutek, da mu elodec dela salte. "Vadili bomo seveda v parih," je hitro nadaljeval, "in zaeli bomo z uroko m preprek, potem pa bomo po tleh razporedili blazine ter ponovili hromljenje." Ubogljivo so se razporedili v pare in Neville je moral kot obiajno vaditi z njim.

Okroglolinemu fantu je sicer lo e neverjetno dobro, in ko se je Harry tretji zapored nemono zvrnil na tla, mu je naroil, naj malo povadi e z Ronom ter Hermiono. Sam je zakorakal po sobani in pri tem opazoval, kako gre drugim. Ko je el mimo Cho, se mu je nasmehnila in po isti poti bi se najraje takoj sprehodil e enkrat, a se je preprial, da to pa ne gre. arobna beseda Oviralis! se je razlegala po prostoru kak nih deset minut, potem pa so na tla namestili blazine in se ponovno lotili hromljenja. Celo soban a ZJZJN je bila premajhna, da bi ta urok lahko vadili vsi naenkrat, zato so ga v dve h skupinah, toda Harryju so se oi e pri prvi kar zalesketale od ponosa. e res, da je Neville ohromil Padmo, eprav se je uril z Deanom, a tokrat je njegov urok vseeno priletel mnogo bli je cilju kot obiajno, vsem ostalim pa je sploh lo kot po maslu. Na koncu ure je mladi arovnik zabrlizgal v pi alko. "Naravnost izvrstno vam gre," jih je ves nasmejan pohvalil. "Ko se vrnem o s poitnic, bi se lahko lotili esa bolj zahtevnega... mogoe celo priklica varuha." S tem je spro il val razburjenega pomrmravanja. Iz sobane so kot obiajno od li po dva ali trije naenkrat in veina lanov DA je Harryju pred odhodom za elela vesel bo i. Tako je e bolj e volje s prijateljema pospravil blazine, nato pa sta se Ron in Hermiona brez njega vrnila v Gryfondom. Mlademu arovniku se namre nikamor ni mudilo, kajti Cho je bila e vedno v sobani in upal je, da mu bo lepe praznike za elela tudi ona. "Ne, ti kar pojdi," jo je sli al rei prijateljici Marietti. Hitro se je posvetil kupu blazin, ki je bil e tako zelo zgledno zlo en. Zda j sta bila isto sama in akal je, da ga ogovori. Toda namesto tega je zasli al, da je glasn o posmrknila. Zasukal se je. Cho je stala sredi sobane in po licu so ji lile debele so lze. "Kaj pa...?" Sploh ni vedel, kaj naj stori. Preprosto stala je in se isto tiho jokala. "Kaj pa je?" je konno izdavil. Zmajala je z glavo in si z rokavom obrisala oi. "Op-Oprosti," je rekla. "Samo, ko se uimo vse to... Spra ujem se, kako bi bilo... e bi se tudi on... Mogoe bi bil e zmeraj iv." Harry je zavzdihnil. Saj bi lahko vedel, da se bo slej ko prej hotela po govoriti o Cedricu. "On je vse to dobro obvladal, ve ," je dejal. "Celo izvrstno, sicer se ne bi nikdar prebil do sredi a tistega labirinta. Ampak e se te Mrlakenstein odloi ubiti, nima nikakr ne mo nosti." Ob coprnikovem imenu se ji je kolcnilo, sicer pa je e naprej zrla v Harry ja. "Ti si pre ivel. Ko si bil e dojenek," ga je tiho opomnila. "Ja, no, to je e res," je utrujeno priznal fant in se zael pomikati proti vratom. "Ampak zakaj, ne ve nihe, zato na to nisem ravno ponosen." "Ne hodi!" je vzkliknila in zdelo se je, da se bo spet zaela jokati. "Opr osti, ker sem taka... Nisem hotela..." Spet se ji je kolcnilo in bila je zelo ljubka, eprav je bila vsa objokana ter pordelih oi. Toda Harry vseeno ni vedel, kaj naj naredi. e bi mu samo za elela vesele praznike, bi bilo to zanj isto dovolj.

"Vem, da ti ni prijetno, ko govorim o Cedricu," je nadaljevala in si z r okavom spet obrisala oi, "saj si ga videl umreti... Bi rad nanj preprosto pozabil?" Harry se ni odzval. To je bilo vsekakor res, toda na glas si tega ni upa l priznati, saj se mu je zdelo preve brezutno. "Zelo dober profesor bi bil," se mu je ez nekaj trenutkov alostno nasmehni la. "Do letos mi je urok hromljenja delal neverjetne preglavice." "Hvala," ji je pokimal; bilo mu je grozno nerodno. Dolgo asa sta se samo gledala. Harry bi najraje pobegnil, a ni mogel zgan iti nog. "Omela," je tiho rekla Cho in pokazala proti stropu. "Ja," je prikimal in usta je imel isto suha. "Ampak v njej se verjetno sk riva cel kup nargljev." "Kaj pa so narglji?" "Pojma nimam," je odvrnil, ona pa mu je stopila bli je in dobil je obutek, da mu je nekdo ohromil mo gane. "To bi morala vpra ati Tupko. Mislim, Loono Liupko." Cho je prhnila v smeh in zaihtela obenem. Zdaj mu je bila e zelo blizu. Pre tel bi ji lahko vse pege na nosu. "V e si mi, Harry. Zelo." Misliti e dolgo ni bil ve sposoben, zdaj pa se mu je prek telesa iril eme obutek in ohromele so mu e roke in noge. Veliko preblizu mu je bila. Videl je, kako se ji trepalnic dr ijo solze... Ko se je nekoliko kasneje vrnil v dnevno sobo, sta Hermiona in Ron sedel a v najbolj ih naslanjaih ob kaminu, veina drugih Gryfondomovcev pa je la e spat. Mlada arovnica se je sklanjala nad zelo dolgo pismo - popisala je e polovico pergamentnega zvitka in ta je zdaj visela prek roba mize - medtem ko se je rdeelasec muil z nalogo za spreminjanje oblike. "Kje pa si hodil tako dolgo?" je vpra al Harryja, ki se je sesedel na stol poleg Hermione. Fant mu ni odgovoril, saj je bil isto pretresen. Prijateljema bi po eni s trani najraje podrobno opisal, kaj se je zgodilo, po drugi pa bi raje umrl, kot da bi jima kaj izdal. "Je s tabo vse v redu?" ga je vpra ala Hermiona, ki se je ozrla k njemu pr ek peresa. Harry je malodu no skomignil. Saj niti sam ni vedel, kako se pouti. "Kaj pa je?" se je namr il Ron. "Kaj se ti je zgodilo?" Mlademu arovniku nikakor ni bilo jasno, kako bi jima to povedal, obenem p a e vedno ni bil preprian, e jima sploh hoe. A ravno ko se je odloil, da bo vse skupaj zadr al zase, je Hermiona zadevo vzela v svoje roke. "Gre za Cho?" ga je vpra ala. "Je po kro ku navalila nate?" Od preseneenja je odrevenel in nato prikimal. Ron se je zahihital, ko ga je Hermiona ostro o inila, pa se je v hipu zresnil. "Kaj pa je hotela od tebe?" je Weasleyjev najmlaj i nato z narejeno brezbri nim glasom pobaral prijatelja. "Hotela..." je zahripal Harry, se odka ljal in poskusil znova. "Hotela je. .. em..."

"Sta se poljubila?" se je pozanimala mlada arovnica, kot bi bili sredi poslovnega sestanka. Ron se je vzravnal tako sunkovito, da je rnilnik zletel na preprogo, toda za to se sploh ni zmenil in eljno se je zazrl v Harryja. "No?" je hotel, da nemudoma odgovori. Pegavev obraz je sicer kar arel, tako se je zabaval, in obenem ga je zadev a tudi zelo zanimala. Harryjev pogled pa je odtaval z njega k Hermioni, ki se je k omaj opazno mr ila. Prikimal je. Rdeelasec se je tako divje zakrohotal, da se je grua drugo olcev plahega videza, ki je stala ob oknu, zdrznila. Hermiona je zavila z omi, kajti Ron je nat o zdrsnil na preprogo pred kaminom in se zael valjati po njej. Harry, ki ga je opaz oval, se je moral nasmehniti, mlada arovnica pa je mladega Weasleyja e enkrat nejevoljno premerila in se nato spet posvetila pismu. "No?" je Ron konno dvignil pogled in se zazrl v Harryja. "Kako je bilo?" Fant je malo pomislil. "Mokro," je povedal po pravici. Ron je prhnil, a te ko je bilo rei, zakaj - morda od gnusa, morda pa mu je spet lo na smeh. "Jokala je," je s te kim glasom dodal Harry. "O," je tedaj rekel pegavec in se nekoliko zresnil. "Se tako slabo polju blja ?" "Kaj pa vem," se je zaskrbljeno zamislil arovnik. "Mogoe se res." "Ah, kje pa, poljublja se isto v redu," je odsotno posegla vmes Hermiona, ki je s peresom e naprej krabljala po pergamentu. "Kako to ve ?" jo je zelo ostro vpra al Ron. "Ker Cho zadnje ase joka kar naprej: med obedi, v strani ih, povsod," je brezizrazno povedala. "Ampak lovek bi si mislil, da jo bo Harry s poljubkom ali dvema spravil v bolj o voljo," se je zare al rdeelasec. "Ron," je vzvi eno rekla mlada arovnica in pero pomoila v rnilnik, "vasih se resnino spra ujem, e na tem svetu ivi e kdo, ki je bolj brezuten od tebe!" "Jaz pa se spra ujem," se je u aljeno razburil mladi Weasley, "e na tem svetu ivi e kdo, ki se cmera, ko ga poljubi !" "Hvala enako," je obupano zamrmral Harry. Hermiona je dvignila pogled s pisma in se domala pomilujoe zazrla v fanta . "Vama res ni jasno, kako se pouti Cho?" je vpra ala. "Ne," sta hkrati odkimala. Zavzdihnila je in odlo ila pisalo. "No, poslu ajta. Tudi vidva menda razumeta, da ji je zelo hudo za Cedricom . Ampak obenem je precej zmedena in mui jo obutek krivde - do nedavnega je hodila z Diggoryjem, ki ga e zdale ni pozabila, pa se je e zaljubila v Harryja in z daj ga je celo poljubila. Seveda jo tudi skrbi, kaj bodo rekli drugi, e zane hoditi z njim, in nikakor ni prepriana, kaj do njega uti - ne nazadnje je bil ravno on pria Cedricovi smrti. In vrh vsega tega jo je strah, da jo bodo vrgli iz drznvraanovs kega mo tva, saj se zadnje ase na treningih menda obna a, kot da ne bi znala leteti. Ni udnega torej, da kar naprej joka in je tako zmedena." Temu kratkemu govoru je sledila precej globoka ti ina, nato pa je Ron reke l: "lovek si vendar ne more tako zakomplicirati ivljenja! Razneslo bi ga!"

"e si ti plitev in trd ko ponev, to e ne pomeni, da smo vsi," je mirno odv rnila Hermiona in segla po peresu. "Ampak s tistim je zaela ona!" se je takrat oglasil e Harry. "Jaz ne bi... Dobesedno v kot me je stisnila... potem pa se je zaela jokati ko de ! Sploh nisem vedel, kaj naj naredim..." "Te isto razumem, kolega," je prikimal Ron, ki ga je e misel na ta prizor navdala z grozo. "Samo prijazen bi moral biti," je rekla Hermiona, ki se je zaskrbljeno z azrla vanj. "Saj si bil, kajne?" "Mja, no..." je zamrmral mladi arovnik in postalo mu je prav neprijetno v roe. "Malo sem jo potrepljal po rami..." Zdelo se je, da bi Hermiona najraje zavila z omi, a se je nekako zadr ala. "No, ja, lahko bi bilo huje," je menila. "Se bosta e kaj videla?" "Saj se bova vendar morala!" je obupano vzkliknil Harry. "lanica DA je!" "Dobro ve , kaj mislim," ga je nepotrpe ljivo zavrnila mlada arovnica. Fant na to ni rekel nobene. Ob prijateljiinem vpra anju se je spomnil naravnost grozljivega scenarija. Predstavljal si je, da s Cho kam gresta - morda v Meryascoveeno - pri emer sta dolge ure isto sama... Jasno, po tistem v sobani K TD nedvomno priakuje, da jo bo kam povabil... toda e ob misli na to ga je prav neprijetno zvilo v elodcu. "No, ja," je nejevoljno rekla Hermiona, ki se je zdaj spet posvetila pis mu, "saj bo imel e veliko prilo nosti, da jo povabi na zmenek." Ron je pozorno opazoval Harryja, pri emer se mu je na obrazu risal zanj precej neobiajen, pretkan nasme ek. "Kaj pa, e je noe povabiti?" je vpra al prijateljico, ne da bi jo pogledal. "Ne bodi trapast," ga je na pol odsotno zavrnila Hermiona, "Cho mu je v e e lep as, kajne, Harry?" Mladi arovnik ji ni odgovoril. Ja, Cho mu je bila v e e leta. A kadar koli si ju je predstavljal skupaj, se je imela lepo in nikakor ni cmihala. "Komu pravzaprav pi e ta roman?" je Ron takrat vpra al Hermiono in za emel v pismo, ki se je vleklo po tleh. "Zmagoslafu," je na kratko odvrnila in pismo potegnila k sebi. "Levyju?!" "Koliko Zmagoslafov pa po tvojem e poznam?" Ron ni rekel nobene, a postal je zelo slabe volje in nadaljnjih dvajset minut so bili vsi isto tiho. Rdeelasec je taas dokonal esej za spreminjanje oblike, pri emer je vekrat nejevoljo zagodel in kaj jezno prertal, Hermiona je umirjeno krabljala vs e do konca pergamenta, ga nato pazljivo zvila ter zapeatila, Harry pa je zrl v plam ene. Resnino si je elel, da bi se v njih prikazala Siriusova glava in mu svetovala, kaj naj napravi s Cho. Toda zublji so se vse bolj manj ali, dokler se rdea erjavica ni razdrobila v pepel. Ko se je mladi arovnik konno ozrl po dnevni sobi, je opazil, d a so v njej spet ostali samo e oni trije. "Spat grem," se je v tistem odloila Hermiona, na iroko zazehala in se odpravila proti dekli kim spalnicam. "Le kaj vidi na Levyju?" je zagodel Ron, ko sta s Harryjem ostala sama i n se napotila spat. "Hja," je tuhtal mladi arovnik, "verjetno ji je v e, da je starej i... pa tudi

eden najbolj ih iskalcev na svetu je..." "Dobro, to je e res," mu je Ron nejevoljno segel v besedo, "ampak sicer j e pa navadna godrnjava rit!" "Ja, nekoliko je res emeren," mu je pritrdil prijatelj, ki je e vedno razm i ljal o Cho. Tiho sta se preoblekla v pi amo, kajti Dean, Seamus in Neville so e spali. Harry si je nato snel oala, jih odlo il na nono omarico in legel pod pernico. Toda baldahina ni zagrnil, temve se je zazrl v zaplato zvezdnatega neba, ki ga je vide l skozi okno ob Nevillovi postelji. e bi sinoi, pred komaj tiriindvajsetimi urami ved el, da bo poljubil Cho Chang... "No," je z desne zagodel Ron. "No," je odvrnil Harry. Mogoe bo Cho naslednji bolj e volje... Bosta sploh e kdaj pri la skupaj...? No, e bosta, jo mora povabiti na zmenek. Verjetno je e danes priakovala, da jo bo, in je zdaj jezna nanj... Ali pa le i v postelji in e vedno joka za Cedricom? Ne , sam res ne ve, kaj naj si misli. Tisto, kar je povedala Hermiona, ga je samo e bo lj zmedlo. Mar bi nas na Bradaviarki uili, si je rekel in se zasukal na bok, kako del ujejo dekli ki mo gani... Kaj takega bi nam vsekakor pri lo veliko bolj prav kot tiste neumnosti, ki jih trosi Trelawneyjeva... Neville je v spanju nekaj zanosljal. Nekje v globinah rne noi je zaskovika la sova. Harry je sanjal, da je spet v sobani K TD. Cho ga je obto ila, da jo je tja zvabil z la no obljubo - e bi pri la, naj bi ji dal sto petdeset arovni kih sliic. Ugovarjal ji je, da to ni res, in dekle je zavpilo: Cedric mi jih je podaril na kupe, glej! Izza pla a je dejansko privlekla polne pesti sliic in jih vrgla v zrak, pote m pa se je spremenila v Hermiono, ki je zatrdila: Ve kaj, Harry, obljubil si ji jih... in e jih nima , ji mora dati kaj drugega , na primer... Ognjeno strelo! Fant se je izgovarjal, da ji metle ne more dati, ker jo ima Temynova, sp loh pa se mu je vse skupaj zdelo e sme no. V sobano je vendar pri el samo zato, da bi pod strop obesil okraske v obliki Traptsove glave... Nenadoma je zael sanjati nekaj povsem drugega. Njegovo telo je bilo gladko, mono in gibko. Zdrsnil je skozi kovinske pal ice neke ograje, nato pa prek hladnega tlaka... Povsem je bil splo en obenj in s trebuhom je polzel prek zglajenega kamenja... Bila je trda no, toda videl je vse resda so bili predmeti okoli njega trepetavih in nenavadno ivih barv, toda vseeno ... Zasukal je glavo. Na prvi pogled se je hodnik zdel prazen, a ni bilo tako. V dal javi je na tleh sedel mo ki, igar brada se je pove ala na prsi... Harry je na plano pomolil jezik in okusil arovnikov vonj, ki je lebdel v zraku. Mo ki je bil iv, a dremal je. Sedel pa je ravno pred vrati na koncu hodnika...

Kako si ga

eli ubiti! Kri! Naj brizga kri... Ne, obvladati se mora, kajti

pomembnej e delo ima... Toda arovnik se je zganil. Z njega je zdrsnil srebrnkast pla , saj je e plani l na noge, in Harry je opazil, kako je segel po palici... Torej sam nima izbire! Dvignil se je s tal, visoko nad mo kega, usekal enkrat, dvakrat, trikrat, svoje strupnike je zasadil globoko v arovnikovo meso, zautil je, kako je iz telesa bu nila topla kri... Mo ki je zakrial od boleine, nato pa utihnil. Zvrnil se je k steni, ob njej zdrsnil na tla in okoli njega se je e nabrala lu a krvi... Harryja je po elu trgala pekoa boleina. V njem mu je kljuvalo, kot da mu bo glavo vsak hip razneslo... "Harry! Harry!" Odprl je oi. Ves je bil poten in pernica se mu je ovila okoli telesa ko p risilni jopi. "Harry!" Nad njim je stal Ron in videti je bil isto iz sebe, ob vzno ju postelje pa se je ivno prestopalo e nekaj postav. Z rokama se je prijel za glavo, kajti v brazgotini ga je galo, da bi skoraj oslepel, in vedno bolj mu je bilo slabo... Naglo se je zasu kal na bok in se izbruhal. "Resno je bolan," je rekel prepla en glas. "Naj koga pokliemo?" "Harry! Harry!" Ronu mora nujno povedati, kaj je videl, nujno... Nekajkrat je globoko zajel sapo, potem pa se je previdno vzravnal in str esel z glavo, kajti boleina e vedno ni pojenjala. "Tvojega oija," je zasopel in prsi so mu naglo plale, "tvojega oija je nek aj napadlo..." "Kaj?" se je zmedel Ron. "Tvojega oija! Nekaj ga je ugriznilo, z njim je hudo, povsod je sama kri. .." "Po McHudurrovo grem," se je odloil neki prepla eni glas in nagli koraki so e izginili skozi vrata sobe. "Harry, poslu aj," je negotovo dejal njegov prijatelj, "samo sanjalo se ti je..." "Ne!" ga je jezno zavrnil mladi arovnik, saj mu je moral dopovedati, da s e je to zgodilo zares. "Nisem samo sanjal! Tam sem bil, videl sem, kaj se je zgodilo. .. Jaz sem ga napadel, Ron, jaz!" Sli al je, kako sta se zaela Dean in Seamus mrmraje pogovarjati, a za to mu je bilo isto vseeno. Boleina v elu je nekoliko popustila, drhtel, kot bi imel visoko vroino. Spet mu je postalo slabo, ba postelje in Ron je naglo odskoil. "Harry, zbolel si," je pretreseno rekel. "Neville je "Ne, nisem zbolel!" je izdavil mladi arovnik, ki je m! e vedno pa se je potil in nagnil se je prek ro el po McHudurrovo." e naprej drhtel. "Nise

S.tvojim oetom pa je hudo! im prej ga moramo najti! Krvavi ko nor! Bil sem... Bil sem velikanska kaa!" Poskusil je vstati, toda prijatelj ga je potisnil nazaj na posteljo. Seamus ter Dean sta se nekje v bli ini e naprej epetaje pogovarjala in Harry je treso se obsedel, boleina v brazgotini pa je poasi pojenjala. Morda je minila minuta, morda deset, a konno so se s stopnic vendarle razlegli nagli koraki. Mlad i arovnik je zasli al Nevillov glas. "Semle, profesorica!" V spalnico je prihitela McHudurrova, odeta v karirasto jutranjko, na ko ene m nosu pa so ji postrani epela oala. "Kaj ti je, Potter? Kje te boli?" Predstojnice Gryfondoma je bil res vesel. Zdaj je moral govoriti z enim izmed lanov Feniksovega reda, ne pa s lovekom, ki bi se brez potrebe ukvarjal z njim in mu predpisal kak en neuporaben napoj. "Za Ronovega oeta gre," je povedal in spet sedel. "Videl sem, kako ga je napadla velika kaa, in z njim je hudo." "Kako to misli - videl?" se je namr ila profesorica, da so se ji obrvi stakn ile. "Ne vem... Spal sem in potem sem bil naenkrat tam..." "Torej si sanjal?" "Ne!" je jezno odkimal; ga res nihe ne bo razumel? "Najprej sem sanjal o neem isto drugem, za neko neumnost je lo... Potem pa... je bilo sanj kar naenkrat konec. Tisto, kar sem videl zatem, je bilo resnin o, ni bilo samo v moji glavi! Gospod Weasley je spal, napadla ga je velikanska kaa, kri je brizgala vsepovsod, onesvestil se je! Nujno ga morate najti, sicer bo po njem... " McHudurrova si e vedno ni popravila oal in je vanj zrla, kot bi opazovala prizor, ki ga je opisal. "Ne la em in nisem nor!" ji je glasno zagotovil. "Verjemite mi vendar, da se je to res zgodilo!" "Saj ti, Potter," je odrezala profesorica. "Obleci si kopalni pla k ravnat elju greva!" Dvaindvajseto poglavje Sveti Mungo, bolni nica za magina obolenja in po kodbe

Ker je Harryju McHudurrova verjela, mu je tako odleglo, da se ni obotavl jal niti za trenutek. Skoil je iz postelje, si oblekel kopalni pla in si na nos nataknil oala . "Weasley, tudi ti bo moral z nama," je rekla profesorica. Predstojnici Gryfondoma sta tiho sledila mimo osuplih postav Nevilla, Deana in Seamusa. Od li so iz spalnice, po pol astih stopnicah do dnevne sobe, skozi luknjo za sliko ter p rek hodnikov, obsijanih z meseino. Harry se je komaj zadr eval, saj bi najraje stekel i n bi krie priklical profesorja Dumbledorja; stopali so tako umirjeno, gospod Weasle y

pa je taas e naprej krvavel in kaa je vanj skoraj gotovo izbrizgala stra en strup! Kmalu so naleteli na gospodino Norris, ki jih je premerila s svojimi izbu ljenimi omi in zagodla. Toda profesorica je rekla samo , c!' in maka se je takoj potuhnila med sence, ez kak no minuto pa so e pri li do kamnite gargojle, ki je stra ila vhod v Dumbledorjev kabinet. "Riga ki napitek," je rekla McHudurrova. Gargojla je o ivela ter skoila vstran, stena za njo pa se je razmaknila in prikazalo se je kamnito stopni e, ki je bilo kot nekak ne pol aste tekoe stopnice. Vsi trije so stopili nanje, stena za njimi se je glasno zaprla in e so se zavijaj o dvigovali navzgor. Nazadnje so prispeli do zlo enih hrastovih vrat s tolkalom, ki j e bilo oblikovano kot grifon. eprav je bila ura e krepko ez polno, se je iz notranjosti razlegala cela vrsta glasov. Sli ati je bilo, kot da ima ravnatelj vsaj deset gostov. McHudurrova je s tolkalom trikrat udarila in glasovi so utihnili, kot bi odrezal. Vrata so se nato sama od sebe odprla in profesorica je fanta popeljala v kabinet . Soba je bila v poltemi. udni srebrni instrumenti, ki so stali na tevilnih mizicah, so tiho mirovali - obiajno so brneli in iz njih so puhali oblaki dima. Ne kdanji ravnatelji in ravnateljice, katerih portreti so prekrivali stene, so trdno spali . Za vrati pa je na svoji preki in z glavo pod perutjo epel prekrasen rdee-zlat pti, velik kakor labod. "A, vi ste, Minerva. Koga pa... O." Dumbledore je sedel za pisalno mizo, na stolu z visokim naslonjalom, in zdaj se je nagnil v krog sveave, ki je osvetljeval dokumente pred njim. Obleen je bil v prekrasen, krlatno-zlat kopalni pla in njegove prodorne svetlomodre oi so se zbrano uprle v profesorico. "Profesor Dumbledore, Potter je... Hja, muila ga je mora," je povedala McHudurrova. "Pravi, da je..." "Ni lo za moro," jo je hitro prekinil Harry. Profesorica se je nekoliko namr ena zasukala k njemu. "No, prav, Potter. Pa ti povej ravnatelju, kaj se je zgodilo." "Resda sem spal..." je zael mladi arovnik, potem pa za hip obmolknil. Obupno si je elel, da bi ga profesor Dumbledore razumel, in zelo se je ba l za gospoda Weasleyja. Toda vseeno ga je razdra ilo, da ga ravnatelj sploh ni pogledal , temve se je raje posveal rokam, ki jih je prepletel pred sabo. "No, spal sem torej," je nadaljeval, "a to niso bile obiajne sanje... Kar sem videl, je bilo resnino, res se je zgodilo..." Globoko je zajel sapo. "Ronovega oeta, gospoda Weasleyja, je napadla orja ka kaa." Te besede so se e Harryju zdele neverjetne, celo sme ne. Dumbledore je glavo naslonil na naslonjalo stola in se zami ljeno zazrl v strop, Ron pa je pretr esen ter bled pogledoval od ravnatelja do Harryja. "Kako si to videl?" je tiho vpra al Dumbledore, ki mladega arovnika e vedno ni niti pogledal. "Kako...? Kaj pa vem," je precej jezno rekel Harry, ki mu ni bilo jasno, zakaj je to sploh va no. "V glavi pa..." "Ne razumeva se," ga je zavrnil ravnatelj s povsem enakim, mirnim glasom

. "Zanima me... Se spomni , s kak nega zornega kota si opazoval napad? Si morda stal ob rtvi? Si prizor videl od zgoraj?" To je bilo tako nenavadno vpra anje, da je fant v velikega arodeja samo zazijal; bilo je, kot bi ta vedel... "Kaa sem bil," je pribil. "To sem videl skozi oi kae." Za trenutek so bili vsi tiho, potem pa je Dumbledore, ki se je ozrl k bl edemu Ronu, s precej ostrej im glasom vpra al: "Je Arthur utrpel resne po kodbe?" "Ja!" je razburjeno odvrnil Harry; le zakaj vsem tako poasi potegne? e te okolje taka gromozanska kaa, krvavi kot nor, to je vendar povsem jasno? In zakaj ga Dumbledore noe niti pogledati?! Ravnatelj je v tistem vstal, in to tako naglo, da se je mladi arovnik zdr znil. Veliki arodej je nato nagovoril dva izmed starih portretov, ki sta visela skoraj tik pod stropom. "Everard! Dilys!" ju je ostro poklical. arovnik s kratkimi rnimi lasmi in ostarela arovnica z dolgimi srebrnimi kod ri na sosednji sliki sta nemudoma odprla oi, pa eprav se je prej zdelo, da sta pogreznjena v globok spanec. "Sta poslu ala?" ju je vpra al ravnatelj. arovnik je prikimal, arovnica pa je rekla: "Vsekakor." "Mo ki ima rdee lase in oala," je povedal Dumbledore. "Everard, poskrbita, da bodo za tole izvedeli pravi ljudje in ga bodo tudi na li..." arovnika sta prikimala in se naglo odpravila s slik, toda namesto da bi s e prikazala na sosednji, aa njima ni bilo ve sledu. Na enem izmed portretov je bila zdaj zgolj zavesa, ki je slu ila za ozadje, na drugem pa lep usnjen naslanja. Ko si je Harry natanneje ogledal njuni sliki, je ele opazil, da tudi drugi nekdanji ravnatelji vsake toliko kradoma in za hip odstrejo veke, eprav nadvse prepriljivo smrijo ter nekaterim iz ust celo mezi slina. Tako se mu je posvetilo, s kom se je Dumbledore pogovarjal, ko so potrkali. "Everard in Dilys sta morda najslavnej a ravnatelja Bradaviarke," je zdaj r ekel Dumbledore in zakorakal do prelepe spee ptice, ki je epela na preki za vrati, "vendar ne slovita zgolj zaradi svojega dela na oli in njuni portreti visijo tudi v drugih pomembnih arovni kih ustanovah. Ker se lahko po mili volji selita z ene svoje slike na drugo, nam bosta brez te av povedala, kaj se dogaja drugod..." "Gospoda Weasleyja moramo najti! Moramo!" je vzkliknil Harry. "Prosim, sedite," jih je povabil ravnatelj, kot da se mladi arovnik sploh ne bi oglasil. "Everard in Dylis se morda ne bosta vrnila tako kmalu. Saj boste priskr beli e tri stole, Minerva, kajne?" McHudurrova je segla v ep jutranjke, iz nje privlekla palico in zamahnila z njo. Pred njimi so se nenadoma prikazali trije stoli, leseni in s povsem ravnim naslonjalom, niti najmanj tako udobni kot naslanjai, ki jih je Dumbledore priaral na zasli anju. Harry je sedel in se prek ramen ozrl k ravnatelju. Ta je zdaj z enim s amim

prstom pobo al Fawksovo zlato glavo in feniks se je takoj zbudil. Odprl je svoje lesketajoe se rne oi in se zazrl v Dumbledorja. "Nas bo stra il?" je ravnatelj tiho vpra al ptia. Na mestu, na katerem je stal Fawkes, se je za hip zable ala ognjena krogla in feniks je izginil. Veliki arovnik je zdaj naglo segel po enem izmed krhkih srebrnih instrumentov, za katere se Harryju ni niti sanjalo, emu slu ijo. Odnesel ga je k mi zi, spet sedel in se instrumenta ne no dotaknil s konico palice. Predmet je zvonkljaje o ivel in zael ritmino u njati. Iz male cevke na njegovem vrhu so kmalu puhnili prvi oblaki zelenega dima, v katerega se je namr enega obraza zazrl Dumbledore. Posamini oblaki so se sasoma zdru ili v tok dima, ki se je zgostil in se zael zvijati vi je... dokler ni z njegovega konca zrasla kaja glava, ki je na iroko razprla gobec. Harry se je spra eval, e je instrument potrdil njegovo pripoved, in z zanimanjem se je ozrl k ravnatelju. A ta ni dvign il pogleda. "Seveda," je zamrmral Dumbledore, oitno samemu sebi, in e naprej povsem mirno opazoval pramen dima. "Toda v bistvu razdvojena?" Harryju niti najmanj ni bilo jasno, kaj to vpra anje pomeni, kaa iz dima pa se je v hipu razcepila v dve. Dumbledore je zadovoljno, a mrano pokimal in se instrumenta e enkrat previdno dotaknil s palico. u njanje je potihnilo in dimni kai sta postajali vse bolj medli, spremenili sta se v brezoblino meglico ter kmalu po vsem izginili. Ravnatelj je instrument odnesel nazaj na mizico s tankimi nogami. tevilni njegovi predhodniki so ga pri tem spremljali s pogledi, ko so se zavedli, da je Harry to opazil, pa so naglo zatisnili oi. Mladi arovnik si je sicer elel vpra ati, emu udni srebrni instrument slu i, a e preden je odprl usta, se je iznad njihovih glav razle gel klic; Everard se je nekoliko zasopel vrnil na svoj portret. "Dumbledore!" "Kak ne novice prina ate?" ga je takoj vpra al ravnatelj. "Vpil sem, dokler jih nisem priklical," je povedal arovnik, ki si je elo o brisal kar v zaveso na sliki. "Zlagal sem se, da sem spodaj nekaj sli al. Niso mi ravno verjeli, a vseeno so li pogledat. Tam, kot veste, ni niti ene slike, s katere bi lahko opazoval, kaj se je zgodilo zatem. A kakor koli, ez nekaj minut so ga e prinesli. Nezavesten je bil in ves krvav. Da bi jih pospremil, sem jim sledil prek portret a Elfride Cragg." "V redu," je prikimal Dumbledore in Ron se je nemirno presedel. "Dilys b o torej lahko potrdila, da so ga prepeljali v Svetega Munga..." Komaj nekaj trenutkov zatem se je na svoji sliki prikazala tudi arovnica s srebrnimi kodri. Zasopla je sedla v naslanja in povedala: "Ja, spravili so ga v bolni nico, Dumbledore. Videla sem, kako so ga nesli mimo mojega portreta... Ampak z njim je hudo, resnino hudo..." "Hvala," je rekel ravnatelj in e se je obrnil k McHudurrovi. "Minerva, bi li zbudit e preostale Weasleyjeve?" "Seveda." Profesorica je vstala in naglo stopila k vratom, Harry pa se je ozrl k R onu, ki je

bil videti isto iz sebe. "Saj res, profesor, kaj pa Molly?" je vpra ala McHudurrova, ki je postala pred izhodom. "Njo bo o tem obvestil Fawkes, ko bo nehal stra iti," je odvrnil Dumbledor e, "eprav je seveda mo no, da e ve... Tista njena izvrstna ura..." Harry je vedel, da ravnatelj govori o uri, ki ni kazala asa, temve kje ozi roma v kak nem stanju so lani dru ine Weasley. Zato ga je streslo, ko je pomislil, da je kazalec gospoda Weasleyja gotovo prav v tem trenutku uperjen proti zapisu ,grozi mu-ji smrt'. Spomnil se je tudi, kako se je bavkar vprio gospe Weasley spremenil v truplo njenega mo a, igar oala so visela z obraza, prek katerega je mezel potoek krvi... Toda gospod Weasley ne bo umrl! To se preprosto ne sme zgoditi! Dumbledore je zdaj brskal po omari za Harryjevim hrbtom. Iz nje je konno potegnil pornel star ajnik, ki ga je previdno odnesel na svojo pisalno mizo, dvign il palico in zamrmral: "Dveris!" ajnik je za hip vzdrhtel in pre arila ga je nenavadna modra svetloba, trenu tek zatem pa se je ves rn spet umiril. Ravnatelj je nato stopil k portretu, na katerem je bil naslikan arovnik b istrega videza. Imel je kozjo bradico in odet je bil v spolzgadovske barve - zeleno ter srebrno. Vsaj zdelo se je, da je pogreznjen v globok sen in sploh ne sli i Dumbledorja, ki ga je posku al prebuditi. "Phineas. Phineas." Stari ravnatelji na slikah, ki so obdajale stene, se zdaj niso ve pretvar jali, da spijo. Mnogi so celo prav oitno stegovali vratove, da bi bolje videli, kaj se dog aja. Ko se je arovnik v zelenem in srebrnem pla u e naprej pretvarjal, da spi, pa so njegovo ime zaklicali tudi nekateri izmed njih. "Phineas. Phineas! Phineas!" Zdaj jih ni mogel ve slepiti; pretirano se je zdrznil in na iroko razprl oi . "Me je kdo klical?" "Spet bi te prosil, da obi e svoj drugi portret, Phineas," je dejal Dumbledo re. " e eno sporoilo imam." "Da obi em svoj drugi portret?" je ponovil nekdanji ravnatelj. Nato je na iroko, a povsem narejeno zazehal, pri emer so njegove oi pozorno zdrsnile prek kabineta in obstale na Harryju. "Oh, ne, Dumbledore. Tako pozno je in utrujen sem," je konno dejal. Njegov glas je bil mlademu arovniku nenavadno znan. Le kje ga je e sli al? A e preden je lahko razmislil o tem, so se portreti raztogotili. "To je nepokor ina, gospoda moja!" je zarjovel obilni arovnik z rdeim nosom in svojemu neposlu nemu kolegu po ugal s pestmi. "Zanemarjanje dol nosti!" "ast nam veleva, da mrtvi ravnatelji Bradaviarke slu imo ivemu!" je kriknil star arovnik krhkega videza, v katerem je Harry prepoznal Dumbledorjevega predhodnika, Armanda Terchka. "Sramujte se, Phineas!" "Naj ga prepriam, da e ni tako zelo pozno, ravnatelj?!" je zaklicala dama mrkega pogleda in e segla po precej nenavadni arovni palici, ki je e najbolj spominjala na brezovko. "No, prav, no," je zavzdihnil Phineas. "A opozarjam vas, da je mojo slik o verjetno e tako ali tako uniil, saj se je nartno spravil na relikvije na e rodbine...

" "Sirius e ve, da se va ega portreta ne sme niti dotakniti," ga je zavrnil Dumbledore. Takrat je Harryju v hipu postalo jasno, kje je e sli al Phineasov glas - ra zlegal se je z na videz prazne slike, ki je visela v njegovi spalnici na Trochnmrkowem trgu. "Sporoite mu," je zdaj nadaljeval Dumbledore, "da je Arthur Weasley hudo ranjen. Njegova ena, otroci in Harry Potter bodo zato pri li v tab. Ste si zapomnili ?" "Arthur Weasley po kodovan, ena, otroci in Harry Potter pridejo na Trochnmrkow trg," je zdolgoaseno ponovil Dumbledorjev davni predhodnik. "Mislim, da sem si, ja." Poasi se je zasukal in izginil ravno v trenutku, ko so se odprla vrata ka bineta. Skoznje je McHudurrova prignala dvojka in Ginny, ki so bili vsi razku trani ter zbegani, sicer pa e vedno odeti v nono opravo. "Harry, kaj se dogaja?" ga je prestra eno vpra ala Weasleyjeva najmlaj a. "Profesorica je rekla, da si videl, kako je oija..." "Va oe je utrpel hude po kodbe med opravljanjem pomembne naloge, ki mu jo je nalo il Feniksov red," je rekel Dumbledore, e preden je fant lahko odprl usta . "Odpeljali so ga v bolni nico, vas pa bom zdaj poslal k Siriusu, saj boste oeta od tam la je hodili obiskovat kot iz Jazbine. Mama se vam bo pridru ila v kratkem." "Kako pa bomo pri li tja?" je pretreseno vpra al Fred. "Po framre ju?" "Ne," je odkimal ravnatelj. "Tega trenutno ni varno uporabljati, saj ga nadzorujejo. Poslu ili se boste dvernika." Pokazal je na stari ajnik nedol nega videza, ki je stal na mizi. "Poakati moramo samo e na Phineasa Tezacka. Preden odidete, bi se rad preprial, e je v tabu vse v redu..." V tistem se je sredi kabineta za hip razplamtela ognjena krogla, za sabo pa je pustila eno samo pero, ki je poasi zajadralo proti tlom. "Fawksovo opozorilo," je pojasnil Dumbledore in pero ujel, e preden je pristalo na tleh. "Temynova je torej izvedela, da se nekaj dogaja. Minerva, pres trezite jo in jo nekako zadr ite, prosim." Za u telo je in McHudurrove e ni bilo ve. "Pravi, da jih sprejme z veseljem," se je nato izza ravnatelja razlegel zdolgoasen glas - Phineas se je spet vrnil na svoje mesto pred spolzgadovsko zastavo, ki je visela v ozadju njegove slike. "Moj prapravnuk nikoli ni imel pre tirano dobrega okusa." "No, pridite," je Dumbledore pozval Weasleyjeve in Harryja, ne da bi se zmenil za nesramno pripombo. "Hitro, preden se nam kdo pridru i." Mladi arovniki so obstopili ravnateljevo mizo. "Ste e kdaj zgrabili za dvernik?" jih je vpra al in prikimali so mu ter ste gnili roke, da bi se oprijeli ajnika. "Prav, torej bom tel do tri. Ena... Dve..." V drobcu sekunde, v tistem kratkem trenutku, preden je ravnatelj rekel , tri', se je zgodilo nekaj nenavadnega. Harry se je ozrl k njemu bila sta si isto blizu - i n Dumbledorjeve svetlomodre oi so z dvernika zdrsnile k obrazu mladega arovnika. In v tistem hipu se je v Harryjevi brazgotini razplamtela tako divja boleina, kot bi se mu sunkovito razprla, poleg tega pa ga je preplavilo ustvo, na katerega ni bil ni ti najmanj pripravljen. lo je za sovra tvo, tako silovito, da si v tistem drobcu sekun

de ni elel drugega kot udariti... ugrizniti... zasaditi svoje strupnike v arovnika pr ed sabo... "... tri!" Harry se je poutil, kot bi ga za popek zgrabil nekak en kavelj, ki ga je sunkovito potegnil s tal, dlan pa se mu je povsem prilepila na ajnik. Ko je skupa j z drugimi poletel v vrtinec barv in buei veter, ga je nekajkrat vrglo ob Ginny, ki m u je bila najbli je, a e naprej jih je vleklo nekam dale... dokler ni z nogami tako trdo pristal na tleh, da so mu klecnila kolena. rna posoda je zaro ljala po tleh, skoraj tik ob njem pa je nekdo zagodel: "Pa so spet tu, ti pokavci izdajalcev lastne krvi! Bo njihovega oeta res pobralo?" "Ven!" je zarohnel drugi glas. Harry se je skobacal na noge in se ozrl. Pristali so v mrani kletni kuhin ji na Trochnmrkowem trgu. Poleg ognja v kaminu jo je osvetljevala borna svea in ta je svetila na ostanke hrane na kro niku, ki je sameval sredi mize. Spack je ravno sto pil skozi vrata na stopni e in se je e enkrat zlobno ozrl k njim ter si popravil kuhinjs ko brisao, v katero je bil ovit. Sirius pa je zaskrbljeno prihitel k njim. Bil je ne obrit, e zmeraj obleen in od njega je vel vonj po alkoholu. "Kaj se je zgodilo?" je vpra al, se sklonil k Ginny in ji pomagal na noge. "Phineas je rekel, da je Arthur hudo po kodovan..." "Kar Harryja vpra aj," je rekel Fred. Dvojka in Ginny so zijali vanj, Spackovi koraki, ki so se e vzpenjali po stopnicah, pa so se ustavili. "Bilo je..." je zael mladi arovnik, a premolknil, saj je njim o tem pripov edoval e te je kot Dumbledorju in McHudurrovi. "Imel sem nekak no videnje..." Povedal jim je, kaj je videl v sanjah, eprav je zgodbo prikrojil: usodne trenutke je opisal, kot bi jih zgolj opazoval in ne bi bil v kainem telesu. Ron, ki je bil bled ko stena, ga je zgolj enkrat o inil, a ni rekel nobene. Dvojka in Ginny pa so vanj zij ali tudi potem, ko je pripoved konal. Harry ni bil preprian, ali se mu to morda samo dozdeva, a obutek je imel, da vanj zrejo obto ujoe. "Je mami e tu?" se je prvi oglasil Fred, ki se je obrnil k Siriusu. "Zaenkrat verjetno sploh e ne ve, da se je kaj zgodilo," je odvrnil ta. " Najprej je bilo potrebno poskrbeti, da ste lahko zapustili grad, e preden bi vmes posegla Temynovka. Dumbledore bo z Molly gotovo stopil v stik, takoj ko bo to mogoe." "V Svetega Munga moramo," je odlono izjavila Ginny, ki se je pri tem ozrl a k bratom, e vedno odetim v pi ame. "Sirius, bi nam lahko posodil pla e?" "Saj ne morete kar naravnost v bolni nico!" jo je zavrnil Harryjev boter. "O, pa e kako gremo lahko!" je zatrmaril Fred. "Tam je vendar na oe!" "In kako boste v bolni nici razlo ili, od kod veste, da je tam, e preden so o tem obvestili va o mamo?" "Kot da je to va no!" se je razburil e George. "Pa e kako je va no! Naj vsi izvedo, da Harry vidi stvari, ki se odvijajo n a

stotine kilometrov stran?" ga je jezno opomnil Sirius. "Si sploh predstavljate, kako bi si to razlagali na Ministrstvu?" Dvojka sta dajala vtis, da jima je prav vseeno, kako si kdor koli razlaga kar koli. Ron je bil e vedno isto tiho in pepelnatega obraza, Ginny pa se je domislila : "Saj bi jim lahko rekli, da smo to izvedeli od koga drugega, ne od Harry ja." "Na primer od koga?" se je nepotrpe ljivo namrdnil odrasli arovnik. "Razumi te vendar, da je kaa Arthurja napadla, ko je slu il Feniksovemu redu! Okoli ine so e tako dovolj sumljive, in e se bo izkazalo, da so njegovi otroci za to izvedeli le nekaj minut zatem, boste Redu prizadejali nepopravljivo..." "Briga nas za Red!" je zavpil Fred. "Za na ega oeta gre!" je zatulil e George. "Arthur je dobro vedel, v kaj se spu a, in prav ni hvale en vam ne bo, e boste Red spravili v te ave!" je ni manj jezno odvrnil Sirius. "Ravno za to gre! Ra vno za to vas noemo sprejeti v Red! Marsiesa preprosto ne razumete! Na primer tega, da obstajajo stvari, za katere je vredno umreti!" "Tebi je lahko govoriti, ko ves as samo tii tukaj!" je zarjovel Fred. "Ti p a ne tvega svoje glave!" Harryjev boter je pobledel. Za trenutek je bilo videti, da bo dvojka udar il, toda ko je spregovoril, je bil njegov glas miren. "Razumem, da vam je hudo, a zaenkrat se moramo vesti, kot da ne vemo niesar. Vsaj dokler se nam ne oglasi va a mama, bomo lepo ostali tu, prav?" Fred in George sta bila e vedno uporni ko nastrojena, toda Ginny je napravila tistih nekaj korakov do najbli jega stola. Harry se je takrat ozrl k Ron u, ki je poskusil obenem skomigniti ter prikimati, in sedla sta tudi onadva. Dvojka sta e nekaj asa besno zijala v Siriusa, a potem sta se vendarle poila za mizo. "Tako je e bolje," je prijazno pokimal odrasli arovnik, "dajmo, vsi skupaj bi lahko... bi lahko kaj spili. Accio maslenu ek!" Pri tem je e zamahnil s arovni ko palico in iz shrambe je k njim poletelo est steklenic, ki so pristale na mizi ter prek nje zdrsnile vsaka k enemu izmed ester ice. Vsi so segli po njih in nekaj asa je bilo v kuhinji poleg prasketanja plamenov sl i ati le kak en po irek. Harry je pil zgolj zato, da je imel z rokami kaj poeti, kajti muil ga je g rozljiv obutek krivde: e tistega ne bi videl, ne bi sedeli tu, temve bi e vedno spali. Prav ni mu ni pomagalo, e si je dopovedoval, da so gospoda Weasleyja na li zaradi njega. Ni se namre mogel znebiti obutka, da je prav on tisti, ki ga je napadel. Ne bodi neumen! Kaa menda nisi?! se je jezil sam nase in se posku al umiriti, kajti roka, v kateri je dr al steklenico, se mu je e prav oitno tresla. Le al si v postelji, nikogar nisi napadel... A kaj je bilo potem tisto v ravnateljevem kabinetu? se je vpra al. Skoraj bi se pognal nadenj... Steklenico je odlo il na mizo precej bolj trdo, kot jo je nameraval, in maslenu ek se je spenil ter bu nil prek njenega ustja. Za to se ni zmenil nihe. Potem pa je nad mizo za hip izbruhnila ognjena krogla, a komaj so vsi pretreseno

kriknili, e je izginila in mednje je padel pergamentni zvitek, za katerim se je p rizibalo eno samo feniksovo pero. "Fawkes!" je takoj vzkliknil Sirius in segel po pismu. "akajte, to pa ni Dumbledorjeva pisava. Ne, najbr je od va e mame... Na, preberi..." Pismo je porinil v roke Georgu in dvojek ga je takoj odprl ter zael na gla s brati: "Oi je e vedno iv in takoj se bom odpravila v Svetega Munga. Ne ganite se iz taba. im bom mogla, vam bom sporoila, kako je z njim, mami." George se je ozrl po zbranih. " e vedno iv..." je poasi ponovil. "To vendar zveni, kot da..." Stavka mu ni bilo treba dokonati. Tudi Harryju je zvenelo, kot da ivljenje gospoda Weasleyja visi na nitki. Ron, skrajno bled, se je zazrl v hrbtno stran pisma, kot bi priakoval, da bo na njej zapisanih nekaj tola ilnih besed. Fred pa ga je Georgu potegnil iz rok, ga zn ova prebral in se nato zazrl v Harryja. Ta je zautil, kako se mu je spet zaela tresti dlan, s katero se je oklepal steklenice, ki jo je zato stisnil e moneje. Ni se spomnil, da bi mu bilo kdaj v ivljenju bolj muno bedeti kot tiste noi . Sirius je ez nekaj asa precej mlano predlagal, da bi li spat, toda jezni pogledi otrok so mu jasno povedali, kaj si mislijo o tem. Tako so veinoma tiho sedeli oko li mize, opazovali, kako se svea vse bolj kraj a, in od asa do asa k ustom ponesli steklenico. Spregovorili so le takrat, ko je koga zanimalo, koliko je ura, ko se je kdo na glas vpra al, kako je z gospodom Weasleyjem, ali pa, ko je kdo imel obutek, da bi moral druge potola iti. In res: gospa Weasley je gotovo e davno prispela v Svetega Munga. e bi jim imela sporoiti slabo novico, bi jim jo e. Fred je sasoma zdrsnil v nemiren dreme in glava, ki je obvisela na levem ramenu, je vsake toliko trznila. Ginny se je zvila v klobi, toda oi je imela odprte , saj je mladi arovnik v njih lahko videl odsev plamenov. Ron je obraz zakopal v dl ani in nemogoe je bilo rei, ali spi ali bedi. Harry in Sirius, ki jima je bilo, kot da nekako ne spadata zraven, pa sta se vsake toliko spogledala ter akala... akala... Ob deset ez peto tistega jutra so se kuhinjska vrata sunkovito odprla in skoznje je konno prikorakala gospa Weasley. Bila je zelo bleda, a ko so se vsi zasukali k njej in so Fred, Ron ter Harry vstali, se jim je medlo nasmehnila. "Vse bo e v redu," je rekla z glasom, ibkim od utrujenosti. "Zdaj spi, a kasneje ga gremo lahko pogledat. Bill bdi ob njem in bo e nekaj asa, saj pravi, da si bo vzel prosto dopoldne." Fred se je sesedel nazaj na stol in obraz zakopal v dlani. George in Gin ny sta vstala, naglo stopila k mami ter jo objela, Ron pa se je pretreseno zasmejal in preostanek maslenu ka spil v enem samem dolgem po irku. "Zajtrk!" je veselo zaklical Sirius ter skoil na noge. "Kje je tisti frda mani vilinec? Spack! SPACK!" Toda Spack se ni odzval na njegove klice. "Oh, pa ni," je zamrmral Harryjev boter in pre tel zbrane. "Zajtrkovalo nas bo torej... sedem. Peeno slanino in jajca? Ah, seveda, tudi aj in prepeenec..."

Harry mu je pohitel pomagat, saj ni imel obutka, da se sme z Weasleyjevim i veseliti dobre novice. Poleg tega se je tudi bal, kdaj bo Ronova mama od njega zahtevala, naj opi e, kar je videl v sanjah... A komaj je odprl kredenco in segel po kro nikih, e mu jih je gospa Weasley potegnila iz rok ter ga stisnila v topel objem . "Le kaj bi se zgodilo, e ne bi bilo tebe, Harry?" se mu je pridu eno zahval ila. "Arthurja bi morda na li ele zjutraj, in takrat bi bilo prepozno. Pre ivel je samo za radi tebe in Dumbledore je imel as, da si je izmislil dovolj prepriljivo zgodbo, s kate ro je pojasnil, kaj je Arthur poel tam. Samo pomisli, v kak nih te avah bi se sicer zna el. Saj ve , kaj je doletelo ubogega Sturgisa..." Mlademu arovniku je postalo ob teh besedah samo e bolj hudo. Toda gospa Weasley ga je na sreo kmalu spustila in se zasukala k Siriusu, da bi se mu zahvalila, ker je popazil na njene otroke. Harryjev boter pa je samo zamahnil z roko in jih povabil, naj ostanejo pri njem vsaj tako dolgo, dokler Arthurja ne spusti jo iz bolni nice. "O, Sirius, najlep a hvala. Od tu bi ga res la je obiskovali... Ampak v Svet em Mungu so rekli, da ga pred bo iem verjetno ne bodo odpustili..." "Ve ko nas bo, bolj bo veselo!" ji je tako zadovoljno odvrnil Harryjev bo ter, da se mu je nasmehnila, si naglo nadela predpasnik in mu pomagala pripraviti zajtrk . "Sirius," je takrat zamrmral Harry, ki ni ve zdr al. "Bi se lahko na hitro pomenila? Mislim - zdaj?" Stopil je v temano shrambo in boter mu je sledil. Fant mu je nato brez vsakega uvoda opisal, kar je videl, in pri tem celo poudaril, da je bil kaa, ki j e napadla gospoda Weasleyja. Ko je vse to zdrdral in konno zajel sapo, ga je Sirius vpra al: "Si to povedal tudi Dumbledorju?" "Sem," je nejevoljno pritrdil mladi arovnik, "ampak ni mi povedal, kaj to pomeni. No, ja, zadnje ase se tako ali tako ne zgovarja z mano." "e bi lo za kaj resnega, bi ti gotovo," mu je umirjeno zatrdil boter. "Ampak to e ni vse," je skoraj za epetal fant. "Sirius... Mislim... Mislim, da se mi me a. V ravnateljevem kabinetu, tik preden smo zgrabili dvernik... za trenutek sem spet dobil obutek, da sem kaa. Ko sem takrat pogledal Dumbledorja, me je v brazgotini res hudo zabolelo in... skoraj bi napadel e njega!" Pramen slabotne svetlobe, ki je sijal skozi priprta vrata temane shrambe, je osvetlil le manj i del botrovega obraza, zato Harry ni mogel razbrati, kaj si misl i o tem. "Po tistih sanjah gotovo nisi pri el takoj k sebi," je konno rekel odrasli arovnik. "Mogoe si bil e zmeraj malo zaspan ali pa je kdo kaj takega rekel in si za hip podo ivel..." "Ni lo za to," je Harry zmajal z glavo. "Bilo je, kot bi se nekaj v meni zganilo, kot bi imel v sebi kao!" "Naspati se mora ," ga je zavrnil boter. "Lepo bo pozajtrkoval, potem pa bo el gor v posteljo in po kosilu boste skupaj obiskali Arthurja. Tisto te je gotovo

pretreslo, a brez potrebe se krivi za nekaj, emur si bil samo pria. In Molly ima prav: e dobro, da si bil, kajti v nasprotnem primeru bi se tole za Arthurja slabo konalo. Ampak dovolj o tem, pridi." Kr enca je potrepljal po ramenu in od el. Mladi arovnik je za hip postal v temni shrambi, potem pa mu je sledil. Preostanek jutra in dopoldne so prespali vsi razen Harryja. Resda je el t udi on v spalnico, v kateri sta z Ronom pre ivela zadnje tedne poletja, toda medtem ko je rdeelasec zaspal, komaj je zlezel pod pernico, je mladi arovnik zgolj obsedel n a postelji. Zgrbil se je ob mrzle elezne palice njenega vzglavja, da bi mu bilo man j udobno, in ni hotel niti zadremati. Tako ga je bilo namre strah, da bi se spet pr elevil v kao in v spanju napadel prijatelja ali pa spolzel prek hi e ter se spravil nad ko ga drugega... Ko se je Ron prebudil, se je Harry pretvarjal, da se je tudi on prav pri jetno naspal. Medtem ko so kosili, pa so z Bradaviarke e prispeli njihovi potovalni zabo ji, eprav jih zaenkrat e niso potrebovali, saj naj bi li v bolni nico v bunkeljskih oblailih. Vsi razen mladega arovnika so bili dobre volje, in tudi ko so se preoblai li v kavbojke ter majice, so ves as veselo klepetali. Medtem sta na Trochnmrkow trg pri la tudi Tanga ter Noru, ki naj bi jih pospremila v Svetega Munga. Ko so ju radostno pozdravili, so se nasmejali Nerrgovemu polcilindru, ki si ga je posadil globoko na elo, da bi skril svoje arob no oko. Zagotovili so mu tudi, da bo Tanga, katere lasje so bili spet isto kratki in ro nati, na podzemni eleznici zbujala veliko manj pozornosti. Mlado arovnico so sicer zelo zanimale Harryjeve sanje, o katerih se on seveda ni hotel pogovarjati. "Je bil kdo od tvojih prednikov videc?" ga je radovedno vpra ala, ko sta s edela drug ob drugem na vlaku, ki jih je peljal v sredi e velemesta. "Ne," je na kratko odvrnil Harry, ki se je pri tem spomnil na Trelawneyj evo, in je bil kar malo u aljen. "Ne," se je zamislila Tanga. "Seveda, tvoje sanje niso bile ravno prero ke . Ne nazadnje nisi videl prihodnosti, temve nekaj, kar se je dogajalo tisti hip... udno , kajne? Ampak tvoj dar nam je pri el e kako prav..." Harry na to ni rekel nobene. Na sreo so izstopili e na naslednji postaji i n pridru il se je dvojkoma, Tanga pa je celotno skupino popeljala do tekoih stopnic. Nerrga, ki je kot za itnica stopal za njimi, je brazgotinasto desnico zataknil med gumbe pla a in se z njo oklenil svoje palice. Mladi arovnik se vso pot ni mogel znebiti zoprnega obutka, da je pod polcilindrom skrito oko uperjeno naravnost van j, in ker se je hotel izogniti temu, da bi ga o sanjah izpra al e nekdanji auror, se j e obrnil k njemu:

tevi lnimi trgovinami. Te so bile polne ljudi, saj se je bli al bo i, Noru pa je Harryju pomignil , e naj se ne obira. Mladi arovnik je vedel, da se njegovo arobno oko zdaj obraa v vse smeri, toda Nerrga mu je vseeno povedal: "Primerne lokacije za bolni nico ni bilo lahko najti. Na Preni ulici nikako r ni dovolj prostora zanjo in za razliko od Ministrstva je nismo mogli zgraditi pod z emljo to ne bi bilo dobro za bolnike. Nazadnje so se odloili za eno izmed stavb v tej soseski, kjer naj bi se arovniki pri odhodu ali prihodu v Svetega Munga najla je pome ali med mno ico." Harryja je zdaj zgrabil za ramo, da ju ne bi loila glasna grua otrok, ki j e bila, slepa za vse, namenjena v bli njo trgovino z elektroniko. "Pa smo tu," je rekel le nekaj trenutkov kasneje. Ustavili so se pred veliko staromodno veleblagovnico, katere fasada je b ila iz rdeih opek, imenovala pa se je Udwayallo Ospawallo. Zanikrna trgovina je dajala vtis ponesreenega poslovnega podviga: v njenih izlo bah je brez vsakega reda stalo nekaj obtolenih lutk, katerih lasulje so jim postrani emele na glavah, in odete so bile v oblaila, zastarela e vsaj deset let. Velik napis na umazanih vhodnih vratih je nadalje razgla al Zaprto zaradi prenove in Harry je razlono sli al, kako je mimoidoa gospa, oblo ena s plastinimi vrekami, svoji prijateljici zagodla: "Mislijo tole trgovino sploh kdaj odpreti?" "No, tako," je naposled rekla Tanga. Postavila se je pred izlo bo, v kateri je bila e posebej zanikrna enska lutk a. Umetne trepalnice so ji bingljale z vek, odeta pa je bila zgolj v predpasnik iz zelenega najlona. "Ste pripravljeni?" je vpra ala aurorka in pomignila, naj stopijo bli je. Zdrenjali so se k njej, ona pa se je sklonila tik k oknu, da je njena sa pa orosila steklo, in se zazrla v lutko. " ivijo," je rekla, "Arthurja Weasleyja smo pri li obiskat." Harry se je zmedeno vpra al, zakaj Tanga misli, da jo bo lutka sli ala govorila je epetaje, od nje jo je loilo okno in na ulici je bilo zaradi prometa te r tevilnih nakupovalcev precej hrupno. Toda potem se je opomnil, da se s plastinimi predmeti tako ali tako nima smisla pogovarjati. Zato je bil hip kasneje e bolj osupel, kajti lutka je komaj opazno pokima la in jim s kazalcem pomignila, naj stopijo naprej. Tanga je takrat zgrabila Ginny in gospo Weasley za komolec ter zakorakala naravnost skozi steklo. Hip zatem za njimi ni bilo ve niti sledu. Prvi trojici so sledili Fred, George in Ron, Harry pa se je ivno ozrl po mno ici, ki se je prerivala mimo trgovine. A nobenemu izmed bunkeljnov se zdaj ni zdelo vredno niti ozreti k tako grdim izlo bam in oitno nihe ni opazil, da je est lju di preprosto izginilo. "No, pridi e," je mladega arovnika precej osorno pozval Nerrga. Skupaj sta zakorakala v izlo bo in Harryju je bilo, kot bi stopil skozi sl

"Kje je pravzaprav bolni nica?" "Nedale od tod," je zagodel Nerrga. e ju je zajel mrzli zimski veter, ki je vel prek iroke ulice, obdane s

ap ledenomrzle vode. Toda ko ga je zajela toplota prostora na drugi strani, je bil povsem suh. Tam tudi ni bilo sledu za grdo lutko in njeno izlo bo. Zna el se je namre v prepolni sprejemni dvorani, v kateri je na dolgih vrstah razmajanih stolov sedel o mnogo arovnikov. tevilni so bili videti povsem zdravi in so se posveali starim izvodom arovniinega tednika, a nekateri so bili prav po astno iznaka eni; enemu izmed bolnikov je iz prsi molel pravi slonov rilec. V sprejemnici nadalje ni bil o ni bolj mirno kot na ulici, kajti od mnogih obolelih arovnikov so se razlegali zelo nenav adni zvoki. Dami potnega obraza, ki se je sede na sredi prve vrste divje pahljala z izvodom Prero kih novic, je iz u es neprestano brlizgalo in poleg tega ji je iz njih sikala para. Od arodeja zanemarjenega videza v kotu pa je zadonelo kot iz cerkvenega zvonika vsaki, ko se je zganil, pri emer mu je glava tako vzdrhtela, da jo je moral silovito zgrabiti, sicer se mu sploh ne bi umirila. Med vrstami so hodili arovniki in arovnice v mleno zelenih pla ih, zastavljali bolnikom vpra anja ter si vsake toliko kaj zapisali. Harry je opazil, da imajo na prsih vsi izvezen enak emblem, ki sta ga sestavljali prekri ana palica in kost. "So to zdravniki?" je tiho vpra al Rona. "Zdravniki?" je osuplo ponovil prijatelj. "Tisti bunkeljski norci, ki se nate spravijo z no i, svedri in agami? Ne, ne, tile so zdravilci." "Ron, Harry, pridita!" je glasno zaklicala gospa Weasley, da je preglasi la celo zvoneega arodeja, ki je sedel v kotu, in fanta sta se odpravila k njej. Stala je v vrsti, ki je vodila k obilni arovnici svetlih las. Ta je sedel a za pultom, pod katerim je pisalo Sprejemna sestra, stena za njo pa je bila prekrita s plaka ti, ki so med drugim oznanjali: "ist kotel je pol zdravja" in "Protistrupi, ki jih ne predp i e zdravilec, so strupi". Sredi teh modrih misli je visel velik portret arovnice z d olgimi srebrnimi kodri in k spodnji letvici njegovega okvirja je bila privr ena medeninasta plo ica z napisom: Dilys Derwent Zdravilka Svetega Munga 1722 - 1741 Ravnateljica Bradaviarske akademije za arovnike in arovnice 1741 - 1768 Dilys je zrla v Weasleyjeve in njihove spremljevalce, kot bi jih tela. Ko je Harry ujel njen pogled, mu je komaj opazno pome iknila, nato pa odkorakala s portreta. Mlad arovnik na zaetku vrste je taas prav udno poplesoval na mestu in med kriki boleine posku al sprejemni sestri pojasniti, kaj ga tare. "Za te, aua, evlje gre, ki mi jih je podaril brat, au! Grozno me ulijo, AU A, kar poglejte, gotovo so, MAMICA MILA, uroeni in sploh jih ne morem, UHUHU, sezuti!" Z noge na nogo je poskakoval, kot bi plesal po raz arjenem oglju. "Ampak evljem navkljub znate e vedno brati, kajne?" ga je razdra eno pobatala svetlolasa arovnica, ki je pri tem pokazala na veliko tablo levo od pult

a. "Na Kvarne posledice urokov bo treba, v etrto nadstropje. Naslednji!" Ko je arovnik odkrevsal in odskakljal iz vrste, so se Weasleyjevi pomakni li za nekaj korakov naprej in Harry si je podrobno ogledal tablo: Po kodbe, nastale zaradi arobnih predmetov pritlije Eksplozije kotlov in arovni kih palic, nesree pri letenju, itd. Po kodbe, povzroene s strani maginih bitij 1. nadstropje Ugrizi, piki, opekline, globoko zarite bodice, itd. arobna obolenja 2. nadstropje Nalezljiva obolenja, npr. zmajevske koze, radirna gripa, d. Zastrupitve z napoji in rastlinami 3. nadstropje Koprivnica, bljuvanje, neobvladljivo hihitanje, itd. Kvarne posledice urokov 4. nadstropje Neodpravljive kletve, nepravilno izvedeni uroki, itd. Kavarna - trgovina 5. nadstropje e niste prepriani, kam iti, e ste nesposobni razumljivo govoriti ali se ne morete spomniti, zakaj ste tu, vam bo z veseljem pomagala na a sprejemna sestra. Zdaj je pri el na vrsto zelo zguban in zgrbljen arovnik, ki si je k u esu pri stavil starinsko slu alo. "Sloana Slootnika sem pri el obiskat!" je zahropel. "V sobi tevilka devetin tirideset je, a bojim se, da ga nima smisla obiskat i," ga je odslovila arovnica. "V glavi ima grozno zmedo, veste - e vedno misli, da je ajnik. Naslednji!" K njej je pristopil izmuen mo ak, ki se je trdno oklepal gle nja svoje herke. Ta mu je z neznanskimi pernatimi krili, ki so ji pognala naravnost skozi pajaca, frfotala okoli glave. "etrto nadstropje," je zdolgoaseno rekla arovnica, e preden je obiskovalec sploh odprl usta, in od el je skozi dvojna vrata ob pultu, svojo herko pa vlekel za sabo kot nekak en balon udnih oblik. "Naslednji!" Prednjo se je postavila gospa Weasley. "Dober dan," je pozdravila. "Mojega mo a, Arthurja Weasleyja naj bi danes premestili v drugo sobo. Bi nam lahko povedali...?" "Arthurja Weasleyja?" je ponovila arovnica in s prstom zdrsnila po dolgem seznamu pred sabo. "Aha, v prvem nadstropju je, v sobi Daija Llewellyna - druga vrata na desni." "Hvala," je pokimala mama rdeelascev, h katerim se je nato obrnila. "Prid ite." Sledili so ji skozi dvojna vrata in vzdol hodnika za njimi. Tudi tega so

krofulgoboza, it

obdajali portreti slavnih zdravilcev, osvetljevale pa so ga kristalne krogle s sveami, ki so lebdele pod stropom in so bile podobne velikim milnim mehurkom. Skozi vrata med slikami, mimo katerih so li obiskovalci, so neprestano hiteli arovniki v mleno zelenih pla ih, vsake toliko so zasli ali koga jeati in iz ene izmed sob je puhtel rumenkast ter precej smrdljiv dim. Nato so se povzpeli v prvo nadstropje in prispeli na oddelek za po kodbe, ki so jih povzroila magina bitja. Tu je na drugih vratih desno pisalo Soba Daija ,Drznega' Llewellyna: nevarni ugrizi, pod napisom pa je v medeninastem okvirju t ial kartonek, ki je oznanjal: Sobni zdravilec: Augustus Smethwyck. "Po mojem bo najbolje, Molly, e Arthurja najprej obi ete ti in otroci," je t akrat predlagala Tanga. "Dru ina ima prednost." Noruu se je zamisel oitno zdela pametna, kajti odobravajoe je zagodel in se naslonil na steno, pri emer se mu je arobno oko e naprej sukalo v vse smeri. Harry se je Nerrgi e hotel pridru iti, toda gospa Weasley ga je zgrabila za roko in potegnila za sabo, reko: "Ne bodi vendar trapast, ljubek! Arthur bi se ti rad zahvalil!" Soba je bila majhna ter mrana, saj je imela eno samo, precej ozko okno, k i je stalo nasproti vrat in visoko nad tlemi. Prostor so tako osvetljevale kristalne krogle, ki so lebdele pod stropom, same stene pa so obdajale hrastove deske. V sobi je bila tudi slika arovnika zlobnega videza, pod katero je pisalo: Saddo Mrcwuhar, izumit elj drobovjespulne kletve. V prostoru so bili le trije pacienti in postelja gospoda Weasleyja je bi la nasproti vrat, tik pod malim oknom. Harry si je oddahnil, saj je Ronov oe sedel na njej, p odprt z vrsto blazin, in ob tisto malo svetlobe, ki se je prebila skozi okno, ital Prer o ke novice. Ko so stopili bli je, se je ozrl k njim in se nasmehnil. " ivijo!" je zaklical in odlo il Novice. "Bill je pravkar el, Molly. V slu bo j e moral, a obljubil je, da se bo kasneje spet oglasil." "Kako gre, Arthur?" ga je vpra ala ena, se sklonila in ga poljubila na lice , nato pa se zazrla vanj. " e vedno si nekam bled." "Ampak poutim se isto v redu," je zadovoljno povedal in iztegnil nepo kodovano roko, da bi objel Ginny. "e bi mi lahko odstranili povoje, bi el e domov." "Zakaj pa jih ne morejo, oi?" je vpra al Fred. "Vsaki, ko jih poskusijo, zanem spet krvaveti," je veselo pojasnil, segel po palici, ki je le ala na noni omarici, in ob posteljo z zamahom priaral est stolov. "Tista kaa je imela oitno neki zelo nenavaden strup, zaradi katerega se rane noejo zaceliti. Ampak moj zdravilec, mladi gospod Pye, je preprian, da me bodo nekako e pokrpali. Rekel je, da je videl marsikaj dosti huj ega in naj zaenkrat vsa ko uro spijem krvodajalski napoj, pa bo vse v redu." Za hip je premolknil in z glavo pomignil proti postelji ob nasprotni ste ni, kjer je ves bled le al mo ki, ki je praznega pogleda zijal v strop. "S temle sotrpinom je veliko huje," je rekel precej ti je. "Ubogega reve a j

e ugriznil volkodlak in za to ni nobenega zdravila." "Volkodlak?" je za epetala gospa Weasley in se zaskrbljeno ozrla h gospodu na drugi strani sobe. "Pa kar na enem izmed odprtih oddelkov ga imajo? Ne bi bil o bolj pametno, e bi mu dali svojo sobo?" "Do polne lune je e dva tedna, Molly," jo je tiho opomnil mo . "Sicer pa je bila ravno danes zjutraj pri njem cela skupina zdravilcev in posku ali so ga prepriati, da bo njegovo ivljenje veinoma tak no, kot je bilo prej. Tudi sam sem mu rekel, da poznam volkodlaka, zelo prijetnega loveka, ki svojemu obolenju navkljub ivi povsem spodobno." "In kaj je rekel na to?" ga je vpra al George. "Naj zaprem gofljo, sicer me bo ugriznil," je alostno povedal njegov oe in hitro pomignil na posteljo ob vratih. "Tista gospa tamle pa sploh noe povedati, k aj jo je ugriznilo, in vsi po tihem sumimo, da ima doma kak nega udnega ljubljenka. No, kar koli jo je e popadlo, ji je odtrgalo lep kos stegna, in kadar ji snamejo povo je, hudo zasmrdi." "Ampak, oi, kaj pa se je zgodilo tebi?" ga je takrat vpra al Fred in stol pomaknil bli je postelji. "To vendar e veste," se je gospod Weasley pomenljivo nasmehnil Harryju, "sicer pa moja zgodba ni ni kaj napeta. Utrujen sem bil, kajti za mano je bil zel o naporen dan, in ko sem zadremal, se je mimo priplazila tista kaa ter me ugriznila ." "Je v Novicah o tem kaj pisalo?" ga je vpra al drugi dvojek in segel po asopisu, ki ga je njegov oe odlo il. "Ne, seveda ne," se je nekoliko trpko nasmehnil gospod Weasley. "Ministr stvu ni prav ni do tega, da bi se razvedelo, kako nemarno velik plazilec se je..." "Arthur!" ga je svaree prekinila gospa Weasley. "... Se je, em, spravil name," je njen mo naglo dokonal stavek in Harry je bil preprian, da je hotel rei nekaj povsem drugega. "Kje pa si bil, ko je pri lo do tega?" ga je vpra al George. "To se te prav ni ne tie," je odvrnil gospod Weasley, a pri tem se mu je nasmehnil, mu iz rok potegnil Novice in jih razprl. "Ko ste pri li, sem ravno bral , da so spet aretirali Billyja Bolnossta. Prvi so ga... Saj res - sploh veste, da je bil on kriv za tiste obolele strani ne koljke? No, ko je hotel s kletvijo trebu ne gripe oku iti e eno, mu je urok spodletel, in razneslo jo je. Na li so ga nezavestnega, od peta do glave prekritega..." "Dumbledore je rekel, da te je kaa napadla, ko si opravljal neko nalogo z a Red," ga je tiho prekinil Fred. "Kaj si poel?" "Oe vam je lepo povedal, da se vas to ne tie," je za epetala gospa Weasley, "in tudi sicer o teh stvareh tukaj nikakor ne bomo govorili! Kar nadaljuj, Arthu r, kaj je bilo z Billyjem Bolnosstom?" "No, ne spra ujte me, kako je to mogoe, a takrat so ga oprostili," je nejev oljno povedal njen mo . "Ne morem si misliti drugega, kot da je podmazal nekaj ljudi..." "Stra il si ga, kajne?" ga je zdaj pridu eno prekinil drugi dvojek. "Tisto or

o je, do katerega bi se rad dokopal Saj Ve Kdo!" "George, daj mir!" je zagodla njegova mama. "Kakor koli," je gospod Weasley povzdignil glas, "Billyja so tokrat ujel i, ko je bunkeljnom prodajal grizljive kljuke, in zdaj se bo izmazal veliko te je. Dva revka sta bila namre ob ve prstov in v Svetem Mungu ju nalivajo s skelerastom, pa e spomin jima bodo morali spremeniti. Pomislite, bunkeljna v na i bolni nici! Le na katerem oddelku ju skrivajo?" Navdu eno se je ozrl okoli sebe, kot bi priakoval, da bo zagledal kak en ka ipot, ki ga bo usmeril k njima. "A nisi rekel, da ima Saj Ve Kdo kao, Harry?" je vpra al Fred, pri emer je oi upiral v oeta, saj ga je zanimalo, kako se bo na to odzval. "Tako, zelo veliko? Videl si jo tistega veera, ko se je vrnil, kajne?" "Zdaj je pa dovolj!" je revsknila gospa Weasley. "Pred vrati akata Tanga in Noru, Arthur, ki bi rada govorila s tabo. Otroci, pojdite ven. Ko se odrasli pogovorimo, se boste lahko pri li poslovit. Alo, gremo!" Ubogali so jo, Tanga in Noru pa sta od la v bolni ko sobo ter za sabo zaprla vrata. Fred je privzdignil obrvi. "Prav," je jeznorito zamrmral in pobrskal po epih, "kar e naprej vse skriv aj pred nami." "I e tole?" ga je pobaral George in mu pomolil nekaj, kar je e najbolj spominjalo na klobko prepletenih vrvic ko ne barve. "Misli mi bere ," se je nasmehnil njegov dvojek. "No, bi preverili, e so vra ta v Svetem Mungu obdelana z urokom zrakotesnosti?" Z bratom sta razmotala klobko in tako pri la do petih U esnih podalj kov ter j ih razdelila. Le Harry se je obotavljal, e naj se e po enem izmed njih. "Vzemi ga vendar!" ga je spodbujal Fred. "Oiju si re il ivljenje. e mu ima kdo pravico prislu kovati, si to ti!" Mladi arovnik je zavzdihnil, segel po vrvici in si njen konec po vzoru dv ojkov vtaknil v uho. "Smo pripravljeni?" jih je nato vpra al Fred. "No, viga vaga!" Vrvice so se zaele zvijati kakor gosenice, a mnogo hitreje, in zmuznile s o se v sobo. Harry sprva ni sli al niesar, potem pa se je zdrznil, kajti bilo mu je, kot bi mu Tanga na uho za epetala: "... vse prostore za tistimi vrati so preiskali, pa za kao ni bilo sledu. Ampak to sploh ni udno - tja noter gotovo ne bi mogla priti in Saj Ve Kdo najbr tudi ni priakoval, da bo." "Ne, po mojem jo je samo poslal na ogled," je zagodel Nerrga, "ker je ho tel izvedeti, kak ne prepreke smo mu nastavili. e dobro, da je bil Arthur tam, sicer bi se nakaza lahko bolje razgledala. Sicer pa pravite, da je Potter vse to videl, kaj? " "Ja," je pritrdila gospa Weasley in sode po njenem glasu ji je bilo prece j nelagodno. "Veste, ko sem danes zjutraj govorila s profesorjem Dumbledorjem, sem dobila obutek, da je e dolgo samo akal, kdaj bo imel Harry kak no tak no videnje."

"Mja, no," je zamrmral nekdanji auror, "s Potterjem nekaj ni isto v redu, to vsi vemo." "Ravnatelja zelo skrbi zanj," je oitajoe za epetala gospa Weasley. "Ni udnega," je odvrnil Nerrga, "e pa fant vidi skozi oi Saj Veste igave kae. Potter se seveda ne zaveda, kaj bi to lahko pomenilo, a e si ga bo Saj Veste Kdo podjarmil..." Mladi arovnik je Podalj ek potegnil iz u esa. Srce mu je divje razbijalo in postajalo mu je vedno bolj vroe. Vsi so zijali vanj, vrvice so jim e vedno visele iz u es in nenadoma so bili videti zelo prepla eni. Triindvajseto poglavje Bo i na zaprtem oddelku Je to torej razlog, da ga Dumbledore noe niti pogledati ve? Mar priakuje, da bo v njegovih oeh zagledal najhuj ega izmed coprnikov, se morda boji, da bodo nenadoma postale rdee in se bodo zo ile v kajim podobne? Harry se je spomnil, kako je na Smottanovem zatilju pred tirimi leti zagledal tisti srhljivi Mrlakenst einov obraz, in zdaj si je segel k svojemu. Bo tudi on kmalu imel dve obliji? Poutil se je, kot bi bil umazan, oku en, kot bi prena al smrtonosen virus. Bi lo mu je, kot bi ne bil vreden, da se s podzemno eleznico pelje nazaj na Trochnmrkow trg skupaj s temi nedol nimi, istimi ljudmi, katerih misli niso omade evane z Mrlakensteinovimi... Ne, kae ni zgolj videl, bil je kaa, to mu je zdaj jasno... Tedaj se je domislil neesa resnino grozljivega. Iz globin zavesti se mu je k povr ini misli dvignil mehurek spomina, ob katerem mu je srce za hip zastalo. Do esa bi se poleg privr encev rad dokopal Mrlakenstein? eli si neesa, do esar lahko pride zgolj na povsem prikrit nain... Neesa, kar je podobno oro ju. Neesa, esar prej nji ni imel. Jaz sem tisto oro je, je pomislil Harry. Bilo mu je, kot bi se mu po ilah pretakal strup, in ko se je skupaj z vla kom gugal skozi temani predor podzemne eleznice, ga je oblival mrzel pot. "Ja, jaz sem tisti, ki ga Mrlakenstein posku a izrabiti," si je zatrdil. " Zaradi tega mi sledijo povsod, kamor grem, ne zato, da bi me za itili. Druge bi radi obvarovali pred mano, a ne uspe jim, saj me na Bradaviarki ne morejo ves as nadzirati... Sinoi sem napadel gospoda Weasleyja, jaz sem ga! V to me je prisilil Mrlakenstein in tudi v tem trenutku je morda v meni ter prislu kuje mojim mislim..." "Je s tabo vse v redu, Harry?" je za epetala gospa Weasley, ki se je, sede v ropotajoem vagonu, prek Ginny nagnila k njemu. "Nekam bled si. Ti je slabo?" Vsi so zrli vanj. Divje je stresel z glavo in pogled uperil v zavarovaln i ki oglas, ki je visel pod stropom vagona. "Si preprian, da nisi bolan?" ga je Ronova mama e bolj zaskrbljeno vpra ala, ko so korakali okoli slabo vzdr evanega parka na Trochnmrkowem trgu. "Ni manj zelen nisi... Si dopoldan tes spal ali si bedel? Ni, zdaj bo el naravnost v postelj o, da se bo pred veerjo malo odpoil, prav?" Prikimal je; e gre v sobo, mu z drugimi vsaj nekaj asa ne bo treba govorit

i. Ko je gospa Weasley odprla vhodna vrata, je zato pohitel mimo stojala za de nike i z trolove noge, stekel po stopnicah in zavil v spalnico, ki sta si jo delila z Ron om. Tu je zael nemirno korakati sem in tja, mimo obeh postelj ter praznega portreta Phineasa Tezacka. Misli so mu kar vrele od stra nih vpra anj in e bolj grozljivih zamisli. Kako se je spremenil v kao? Je morda mag? Ne, e bi bil, bi vedel... Morda pa je mag Mrlakenstein! Seveda, to vse pojasni, on bi se nedvomno preobrazil v kao... in kadar si Harryja podjarmi, se vanjo spremenita oba. Ampak kako naj bi pri el v London, pa spet nazaj v svojo posteljo, in to v pilih petnajstih minutah? Kdo ve. Mrlakenstein je pa drugi najmogonej i arovnik na svetu, samo Dumbledore mu je kos, in coprnik te verjetno brez vsake te ave prestavi na stotine kilometrov dale... Prepla eno se je zdrznil, kajti pomislil je: To je vendar noro! e me ima Mrlakenstein v oblasti, ima povsem jasen vpogled v to, kaj se trenutno dogaja v tabu Feniksovega reda! Dobro ve, kdo so njegovi lani, kje je Sirius... in sli al sem vrsto stvari, ki jih ne bi smel! Ko mi boter poleti ne bi povedal vsega tistega. .. Re itev je bila ena sama: Trochnmrkow trg bo moral nemudoma zapustiti. Bo i bo pre ivel na Bradaviarki, stran od drugih, ki bodo zaradi tega vsaj med prazniki varni pred njim... Ampak, ne, vsi e ne bodo! Na akademiji vendar ne bo sam in tudi tam bi lahko koga po kodoval ali celo pohabil. Kaj, e se naslednji spravi nad Seamusa, Deana ali Nevilla? Ustavil se je in se zazrl v prazno sliko. Nenadoma mu je bilo, kot bi na nj leglo svineno breme. A saj nima izbire: vrniti se bo moral na Ro marinovo in povsem prerezati stike s arovni kim svetom. Pomislil je, kako ga bodo pogledali Dursleyjevi, ko se bo na njihovem pr agu prikazal est mesecev prej, kot so ga priakovali, potem pa je skomignil - odpravi s e lahko edino k njim, zato se nima smisla obotavljati. e je zakorakal k zaboju, zaloputnil pokrov in ga zaklenil. Nato se je samodejno ozrl za Hedwig in se ele takrat spomnil, da je e vedno na Bradaviarki... Ni, mu vsaj ne bo treba nositi njene kletke... Komaj je zgrabil zaboj in ga zael vlei proti vratom, pa je znan glas pikro pripomnil: "Jo bomo kar popihali, kaj?" Ozrl se je. Na platnu prej praznega portreta se je prikazal Phineas Teza ck, ki je naslanjaje na okvir opazoval Harryja, kot da se ob vsem skupaj zelo zabava. "Ne, ne bomo je popihali," ga je zavrnil fant in zaboj je spet zael vlei p roti vratom. "Mislil sem," ga je ustavil Phineas, ki se je zdaj bo al po kozji bradici, "da naj bi bili Gryfondomovci pogumni. Ampak mogoe bi vendarle moral iveti v mojem domu. Tudi Spolzgadovci smo nedvomno pogumni, a obenem nismo neumni. Tako se na primer vedno odloimo, da bomo storili tisto, s imer si bomo re ili ko o." "S tem ne bom re il svoje ko e," je napeto odvrnil mladi arovnik, ki bi zaboj e zvlekel skozi vrata, e mu ne bi nagajala stara preproga pred njimi. "A, razumem," je dejal Phineas, ki se je e vedno bo al po bradici. "To tore j ni

strahopeten pobeg, temve plemenita rtev." Harry se ni ve zmenil zanj in segel je po kljuki. Takrat pa je nekdanji r avnatelj dejal: "Prina am ti sporoilo Albusa Dumbledorja." Fant se je sunkovito zasukal. "In kako se glasi?" "Ostani, kjer si." "Saj se nisem niti zganil!" je zagodel Harry, ki kljuke e vedno ni spusti l. "No, kaj mi sporoa?" "To sem ravnokar povedal, ti bebec," je mirno rekel Phineas. "Dumbledore pravi: ,Ostani, kjer si.'" "Zakaj?" se je namr il mladi arovnik in spustil zaboj. "Zakaj naj bi ostal t u? Kaj je e rekel?" "isto ni," je odvrnil nekdanji ravnatelj in privzdignil obrv, kot bi se mu zdelo, da se Harry do njega ne vede dovolj spo tljivo. Fant je pobesnel! Bil je utrujen, brezmejno zmeden in zadnjih dvanajst u r je bilo preprosto grozljivih, Dumbledore pa e vedno noe govoriti z njim! "To je torej vse, kaj?!" je glasno vpra al. "Ostani, kjer si?! No, tudi ko sta me poleti napadla morakvarja, mi nihe ni imel povedati kaj bolj pametnega! Ostani, k jer si, Harry, odrasli pa bomo tole uredili! S tem, da bi ti kaj povedali, se pa ne b omo trudili, saj tvoji drobni mo gani tega morda ne bodo prenesli!" "Ve ," je rekel Phineas celo bolj glasno kot Harry, "natanko zaradi tega s em sovra il profesorski poklic! Mladi ljudje ste tako peklensko prepriani, da imate gl ede vsega prav. Si morda pomislil, moj ubogi napihnjeni domi ljavec, da ti ravnatelj Bradaviarke vsake najmanj e malenkosti ne razlo i, ker ima za to dober razlog? Si kdaj postal in se spomnil, revek prezrti, da ti je Dumbledore vedno hotel dobro? Ne. Seveda, tako kot vsi mladi ljudje si povsem uverjen, da samo ti ustvuje in razmi lja , da samo ti opazi nevarnost, da si samo ti dovolj pameten ter lahko spregleda Mojstrove nakane..." "Torej ima v zvezi z mano res nekaj za bregom?" ga je hitro prekinil Har ry. "Sem mogoe to rekel?" je vpra al nekdanji ravnatelj in si zdolgoaseno ogledal svoje svilene rokavice. "Ampak, oprosti, poeti imam kaj veliko bolj ega, ko t da poslu am pubertetni ko jamranje... Pa lep dan elim." In odkorakal je s slike. "Prav, pa pojdite!" je Harry zarjul na prazni portret. "In povejte Dumbl edorju, kako grozno sem mu hvale en!" A Phineas se ni ve oglasil. Fant je ves besen zvlekel zaboj nazaj k vzno ju postelje, potem pa se je vrgel na njeno staromodno prevleko in vanjo zakopal obr az. Poutil se je, kot bi prehodil neizmerno dolgo pot. Nemogoe se mu je zdelo, da sta s Cho e pred tiriindvajsetimi urami stala pod omelo... Tako utrujen je bil,

toda spanca ga je bilo preve strah... A gotovo se mu ne bo mogel ve prav dolgo

upirati in Dumbledore mu je naroil, naj ostane, kjer je... Torej verjetno sme spa ti... Ko se le ne bi tako bal... Potapljal se je v sence... Bilo je, kot bi prazni hodnik akal nanj. e je korakal po njem, proti prepr ostim rnim vratom na njegovem koncu, ob kamnitih stenah in mimo stopni a, ki se je na njegovi levi spu alo navzdol... e je segel po kljuki... A vrata se niso odprla. Preseneeno se je zazrl vanje. Kako zelo si je elel skoznje! Za njimi je bilo vendar nekaj, po emer je tako hrepenel... Nekaj izjemno pomembnega... Ko bi ga le nehalo zbadati v brazgotini! Potem bi la je razmislil... "Harry," se je od nekod dale razlegel Ronov glas. "Mami pravi, da je veerj a pripravljena, ampak e bi raje e malo spal, ti jo bomo prihranili." Mladi arovnik je odprl oi, toda prijatelj je e od el iz sobe. el je, ker noe biti sam z mano, je pomislil. Po tistem, kar je rekel Nerrg a, e ne... Seveda, zdaj ko vedo, kaj je v meni, ni nikomur ve do moje dru be. Prav. Pa ne bom el na veerjo, e sem jim tako odvraten. Prevalil se je in ez nekaj asa spet zdrsnil v spanec. Zbudil se je veliko kasneje, bli alo se je jutro in od lakote ga je kar zvijalo. Ozrl se je po sobi in na drugi postelji zagledal Rona, ki je smral, na portretu pa je opazil teman obris Phineas a Tezacka. Pomislil je, da ga je Dumbledore verjetno poslal pazit nanj, za vsak pr imer, e bi spet koga napadel. Spet ga je zgrabil obutek, da je umazan, in tokrat je bil e monej i. Na pol s i je elel, da ravnatelja ne bi ubogal... e bo ivljenje na Trochnmrkowem trgu od zdaj dalje tak no, bi mu bilo lep e celo na Ro marinovi. Naslednje dopoldne so vsi ostali okra evali hi o. Harry ni pomnil, da bi bil Sirius kdaj tako dobre volje, kajti celo bo ine pesmi je prepeval, tako oitno je bil vesel, ker za praznike ne bo sam. Fant ga je sli al skozi tla mrzle dnevne sobe, v kateri je emel in opazoval te ke oblake. Pri tem si je vekrat zlovoljno estital, da s e ni pridru il drugim, saj naj bi ti imeli tako prilo nost za pogovor o njem. Ko se je pribli al as kosila, pa je zasli al, kako ga gospa Weasley mehko klie, a ni se ji odzval, temve se je po stopnicah tiho umaknil vi je. Okoli estih zveer se je oglasil zvonec in gospa Black je spet zaela vre ati. Harry je domneval, da je pri el Tobakarolus ali kak en drug lan Reda, zato se je samo udobneje namestil ob steno reboklunove sobe, v kateri se je skrival. e naprej je z mrtvimi podganami krmil hipogrifa ter posku al pozabiti na lastno lako to, ko je nenadoma nekdo potrkal na vrata sobe. Harry se je zdrznil. "Vem, da si tu," je rekel Hermionin glas. "Pridi ven, lepo te prosim. Ra da bi se pogovorila s tabo." "Kaj pa ti tukaj?" jo je vpra al in ji stopil odpret, medtem ko je reboklun po slami, posuti po tleh, brskal za kosci podgan, ki so mu prej padli iz kljuna. "M islil sem,

da si la s star i smuat." "Po pravici povedano mi to sploh ni di alo," je zamrmrala, "zato sem za bo i pri la sem. Mami in oi sta bila sicer precej razoarana..." V laseh je imela sneg in njena premra ena lica so bila ro nata. "Ampak tega o smuanju ne povej Ronu, prosim," je hitro dodala. "Ker se je tako smejal, sem mu rekla, da grem z veseljem s star i. Sicer pa, pridi, greva v t vojo sobo. Gospa Weasley je v njej zakurila in tudi sendvie ti je prinesla." Harry se je odpravil za njo, ko sta vstopila v spalnico, pa je preseneeno opazil, da ju tam akata Ron in Ginny. "Pri la sem z Vitezom pononjakom," je lahkotno povedala Hermiona, e preden je mladi arovnik lahko odprl usta. "Dumbledore mi je e veraj zjutraj sporoil, kaj se je zgodilo, a zaradi Temynovke sem morala poakati do uradnega konca semestra. Na a ljuba Inkvizitorka je isto iz sebe, ker ste ji u li, pa eprav ji je ravnatelj povedal, da je gospod Weasley v bolni nici in vam ga je dovolil obiskati . No, tako." Pridru ila se je Ginny ter Ronu, ki sta sedela na Harryjevi postelji, in v si trije so se zazrli v prijatelja. "Kako se pouti ?" ga je vpra ala Hermiona. "V redu," je okorelo odvrnil. "Oh, ne la i," ga je nejevoljno zavrnila. "Ron in Ginny pravita, da se skr iva , e odkar ste pri li iz Svetega Munga." "A, to pravita, kaj?" je fant zabol al v prijatelja in njegovo sestro. Ron je sklonil pogled, Ginny pa mu je neustra no zabrusila: "Saj se res! In nobenega izmed nas noe niti pogledati!" "Vi noete pogledati mene!" je jezno vzkliknil Harry. "Mogoe pa se gledate izmenjaje in zato mislite, da se sploh ne," je pripo mnila Hermiona in se prikrito namuznila. "Kako sme no!" je revsknil mladi arovnik in se zasukal vstran. "Oh, nehaj se obna ati, kot da te nihe ne razume!" ga je ostro zavrnila prijateljica. "Glej, povedali so mi, kaj ste veraj sli ali, ko ste prislu kovali s Podalj ki..." "A ja?" je zagodel Harry, ki si je dlani zaril globoko v epe in je opazov al sne inke, ki so zaele naletavati. "Torej ste se pogovarjali o meni, kaj? No, saj. T ega se bom e navadil." "O tebi bi se raje pomenili s tabo," je rekla Ginny, "ampak ker si se sk rival, odkar smo se vrnili..." "Se pa nisem hotel pogovarjati o tem," jo je prekinil mladi arovnik, ki je postajal vedno bolj nasajen. "To res ni bilo ravno pametno," ga je jezno zavrnila deklica, "vsaj gled e na to, da razen mene ne pozna nikogar, ki si ga je Saj Ve Kdo podjarmil. Jaz bi ti lahko povedala, kako se pouti , e si v njegovi oblasti." Harry je povsem obmiroval, potem pa se je jadrno zasukal k njej. "Na tis to sem isto pozabil," je rekel. "Ko bi lahko tudi jaz," je hladno odvrnila. "Oprosti," se ji je od srca opraviil. "Torej... Torej misli , da si me je p odjarmil?"

"Se spomni vsega, kar si poel," ga je vpra ala, "ali ima v spominu vrzeli?" Harry se je zamislil. "Ne, vsega se spomnim," je dejal nazadnje. "Torej te Saj Ve Kdo e nikdar ni imel v oblasti," je skomignila. "Ko je posedoval mene, se za cele ure nisem mogla spomniti, kaj sem poela. Kar naenkrat sem se kje zna la, pa se mi ni niti sanjalo, kako sem pri la tja." Mladi arovnik ji je komaj upal verjeti, a pri srcu mu je vseeno postalo v eliko la je. "Ampak tiste sanje o kai in va emu oetu..." "Podobne si vendar imel e prej," ga je zavrnila Hermiona. "Tudi lani si k ar nekako vedel, kaj Mrlakenstein naklepa." "Tisto je bilo isto drugae," je odkimal. "Tokrat sem bil v kai. Bilo je, ko t bi bil kaa... Kaj, e me je Mrlakenstein nekako poslal v London...?" "Nekega dne," mu je prijateljica skrajno obupano segla v besedo, "ko bo konno prebral Zgodovino Bradaviarke, si bo morda vendarle zapomnil, da se iz gradu ne more izdejaniti. Celo Mrlakenstein te ni sposoben zaarati, da bi preprost o sfral iz va e spalnice, Harry." "Sploh pa si bil ves as v postelji," ji je na pomo priskoil Ron. "Preden sm o te konno uspeli zbuditi, si se vsaj minuto premetaval po njej." Harry se je zamislil in spet zael korakati sem ter tja po sobi. To, kar s o mu zatrjevali, mu ni bilo le v uteho, temve se je zdelo tudi smiselno... Ne da bi se tega zavedal, je segel po enem izmed sendviev, ki so le ali na pladnju, in si ga lano stlail v usta. Torej ne nazadnje le nisem tisto oro je, si je rekel. Olaj ano in veselo je zavzdihnil. V tistem je mimo sobe pricopotal Sirius, oitno namenjen k reboklunu, saj si je na ves glas prepeval Glej hipogrife bo je, prhutajo lepo, in Harry bi mu najraje kar pritegnil. Kako je lahko sploh pomislil, da bi bo i pre ivel na Ro marinovi? Siriusovo veselje nad dru bo in e bolj nad tem, da je ob sebi imel Harryja, je bilo nalezljiv o. Niti malo ni bil podoben mrkogledemu gostitelju, kakr nega so bili vajeni poleti, in oitno je bil odloen, da se bodo vsi zabavali vsaj toliko, kot bi se na Bradaviarki, e ne e bolj. V dneh pred bo iem se je neumorno trudil s pospravljanjem ter okra evanjem, pri emer so mu seveda pomagali, in ko so li na bo ini veer spat, je bila hi a kot iz katlice. Z motnih lestencev niso ni ve visele pajje mre e, temve ro ne kite iz omele in srebrne lamete, oguljene preproge so se lesketale od arobnih zlatih listiev, dru insko drevo Siriusove rodbine pa je zastrla velika bo ina jelka, ki jo je priskrbel Tobakarolus ter so jo okrasili z ivimi krateljci (navadn imi krateljci, ne pobalinskimi vrstami, med katere vsekakor spadajo barbike in cornwallski krateljci). Ko se je Harry na bo ino jutro zbudil, je ob vzno ju postelje na el kup daril, Ron pa se je e prebil skozi polovico svojega, ki je bil kar precej en. "Letos je bera izvrstna," je rdeelasec obvestil prijatelja skozi oblak ov ojnega papirja. "Hvala za metelni kompas, gotovo mi bo pri el veliko bolj prav kot Hermionino darilo - od nje sem dobil rokovnik za domao nalogo!" Harry je pobrskal med svojimi zavitki in na el tistega, na katerem je bilo

njegovo ime izpisano s Hermionino pisavo. Tudi njemu je podarila rokovnik in vsa ka njegova stran mu je imela kaj povedati, na primer: Nalogo napi i takoj, sicer kasn eje bo joj! Mladi arovnik je zmajal z glavo in se posvetil drugim zavitkom. Sirius te r Wulf sta mu podarila celo zbirko izvrstnih knjig, ki so nosile skupen naslov Praksa obrambne magije in njena uporabna vrednost v spopadu z mranimi silami. V njih so bile naravnost sijajne barvne ilustracije, ki so nazorno prikazovale izvedbo vse h protiurokov in kletev, o katerih je bilo govora. Harry je prvo navdu eno preletel in takoj mu je bilo jasno, kako prav jim bo pri la v kro ku. Hagrid mu je poslal kosmato denarnico rjave barve, katere zobje so bili verjetno mi ljeni kot za ita pred krajo, a Harryju al ni uspelo vanjo vtakniti niti fi ria, saj bi mu skoraj odgriznila prste. Tanga mu je nadalje podarila majhen model Ognjene strele na daljinsko vodenje, ki je zdaj e fral po sobi, in fant je zrl za njim ter vzdihoval za svojo pravo metlo. A daril je bilo e veliko: Ron mu je podaril velikansko katlo bobkov vseh okusov, gospod in gospa Weasley kot obiajno na roke spleteni pulover ter skutine pite, Trapets pa strahotno risbo, katere avtor je bil verjetno on sam. Mladi arovnik jo je ravnokar obrnil na glavo, da bi videl, e je morda tako uglednej a, ko sta se ob vzno je njegove postelje z glasnim pok! udejanila dvojka. "Vesel bo i," je prijateljema za elel George in hitro dodal: "Dol pa za enkra t ne hodita." "Zakaj ne?" je vpra al Ron. "Mami spet joka," je zavzdihnil Fred. "Percy ji je svoj pulover poslal n azaj." "In niti vrstice kak nega vo ila ni pripisal," je dodal drugi dvojek. " e tega s e ni spomnil vpra ati, kako je z oijem, kaj ele, da bi ga el obiskat." "Poskusila sva jo potola iti," je povedal njegov brat. "Rekla sva ji, da j e Percy navaden usrane." "To sicer ni imelo za elenega uinka," se je namrdnil George in si postregel z eno izmed Ronovih okoladnih ab, "zato se zdaj z njo trudi Wulf. Po mojem bo najbolje, e mu damo dovolj asa, da jo razvedri in gremo ele potem na zajtrk." "Kaj pa naj bi bilo tistole?" je vpra al Fred in za emel v Traptsovo slikarij o. "Videti je kot gibon, ki je na vsako oko staknil dobro namerjen udarec." "Harry je!" je vzkliknil njegov brat in pokazal na hrbtno stran ilustrac ije. "Tako pi e tamle!" "Dobro te je zadel, tale umetnik!" se je zare al drugi dvojek in Harry je v anj vrgel Hermionin rokovnik, ki je priletel v steno, padel na tla ter veselo razgla sil: Ko delo vse postori , lahko dekleta lovi ! Z Ronom sta se nato oblekla in pri tem prislu kovala tevilnim vo ilom, ki so jih obiskovalci Trochnmrkowega trga tevilka dvanajst klicali drug drugemu. Ko so se vsi tirje skupaj odpravili v kuhinjo, pa so sreali Hermiono. "Hvala za knjigo, Harry," se mu je veselo nasmehnila. "Novo teorijo numerologije sem si elela e celo venost! Tisti parfum, Ron, pa je res zanimiv.

Hvala." "Em, ni za kaj," je nekoliko plaho odvrnil rdeelasec in nato hitro dodal. "Za koga pa je tisto?" Pokimal je proti lepo ovitemu darilu, ki ga je dr ala pod pazduho. "Za Spa cka," je zadovoljno povedala. "Upam, da mu ne misli podariti kak nega kosa oblaila!" jo je svaree opozoril Ron. "Saj ve , kaj je rekel Sirius: Spack ve preve, da bi ga osvobodili!" "Ne, to ni oblailo," je rekla, "pa eprav bi si zaslu il kaj bolj ega od tiste nemarne kuhinjske brisae. Podarila mu bom pre ito odejo, da bo njegova spalnica malo bolj vesela." "Spalnica?" je ponovil Harry, a epetaje, saj so ravno li mimo portreta gos pe Black. "No, Sirius pravi, da ni ravno spalnica, temve bolj... brlog," je povedal a. "Menda spi pod plinskim kotlom v tisti vzidani omari v kuhinji." Ko so prispeli v klet, je bila gospa Weasley v njej sama. Stala je ob ku halniku, in ko jim je za elela vesel bo i, bi po njenem glasu lahko sodili, da je hudo prehlajena. Vsi so se zato izogibali njenemu pogledu. "To je torej Spackova spalnica?" je vpra al Ron in stopil k e posebej zmahanim vratom. Ta so bila isto na koncu kuhinje, nasproti shrambe, in Harry e nikdar ni v idel, da bi bila odprta. "Ja," je nekoliko ivno pritrdila Hermiona. "Em... Mislim, da bi morali pot rkati." Ron ji je ustregel, toda iz vzidane omare ni bilo nobenega odziva. "Verjetno se potika kje zgoraj," je rekel rdeelasec in brez nadaljnjega o dprl vrata. "Uf!" Harry je pokukal v notranj ino omare, ki jo je veinoma zasedal zelo velik in staromoden plinski kotel. Pod mno ico cevi, ki so se stekale vanj, si je Spack ure dil nekak no gnezdo: na tla je nametal razne cape in smrdljive odeje, na katere se je verjetno vsak veer zvil. V omari je bilo tudi precej ostankov hrane, predvsem gnijoega sira, iz njenega najbolj mranega kota pa so se lesketali razni predmeti. Harry je domneval, da gre za stvari, ki jih je vilinec v slogu srak re il pred Sir iusovo istko. Spacku se je uspelo dokopati tudi do dru inskih fotografij s srebrnimi okv irji, ki jih je boter poleti sicer vrgel stran, in eprav so bila stekla na njih razbita, s o se mali rno-beli loveki naduto zazrli v mladega arovnika. Ko je ta med fotografijami opazil sliko temnolase enske priprtih oi, ga je nekoliko streslo - to je vendar coprnica, ki jo je videl e v Dumbledorjevem mislitu, Krasotillya L'Ohol! Njena fotografija je bila oitno vilineva najljub a, kajti postavil jo je pred vse ostale i n steklo je nerodno zlepil s arobnim lepilnim trakom. "Darilo mu bom pustila kar tukaj," se je nazadnje odloila Hermiona, ga odlo ila sredi cap in tiho zaprla vrata. "Ga bo e na el." "Ko smo ravno pri Spacku, me prav zanima, e ga je zadnje ase kdo videl," se je takrat oglasil Sirius, ki je z velikanskim puranom na pladnju ravno stopil iz shrambe. "Jaz ga nisem, e odkar smo pri li," je povedal Harry. "Od takrat, ko si ga

nagnal iz kuhinje." "Res...?" se je namr il njegov boter. "Mislim, da sem ga tudi jaz takrat vi del nazadnje... Verjetno se skriva kje zgoraj." "Menda ni kar el?" je zaskrbelo fanta. "Ko si nanj zavpil ,ven', bi to la hko razumel, kot da ga mee na cesto." "Ne, ne, hi ni vilinci ne morejo oditi, razen e jim izroi kak no oblailo. Vezani so na hi o dru ine, za katero skrbijo," ga je zavrnil odrasli arovnik. "e si tega res elijo, lahko odidejo," mu je ugovarjal mladi arovnik. "Ko me je Trapets pred pribli no dvemi leti pri el posvarit, je Malfoyeve za nekaj asa vsekakor zapustil. Kasneje se je moral zaradi tega sicer kaznovati, ampak vseeno..." Siriusa je zaradi tega nekoliko zaskrbelo, a ez trenutek je vseeno dejal: "Kasneje ga bom poiskal. Verjetno je zgoraj in se cmeri nad kak nimi maminimi dolgimi gatami. Seveda, mo no je tudi, da se je zavlekel v su ilnico in konno poginil... ampak to bi bilo e prelepo." Dvojka in Ron so se zasmejali, mlada arovnica pa se je v Harryjevega botra zazrla nadvse oitajoe. Weasleyjevi, Hermiona in Harry so nameravali po bo inem kosilu spet obiskati oeta rdeelascev, pri emer naj bi jih k njemu pospremili Noru, Tobakarolus ter Wulf. Tobi se je prikazal v hi i v zadnjem trenutku, da je e pri el d o posladka, sicer pa si je za obisk bolni nice ,sposodil' avtomobil, kajti podzemna eleznica je bila na bo ini dan, kot obiajno, zaprta. Vozilo, za katerega je mladi arovnik mono dvomil, da ga Tobi vozi z dovoljenjem lastnika, je bilo poveano z enakim urokom kot tisto, ki so ga nekdaj imeli Weasleyjevi. eprav je bilo od zunaj videti povsem obiajno, je bilo v njem prostora za vseh deset potnikov, tatinski arovnik pa je sedel za volan. Gospa Weasley se je resda precej obotavljala, preden je vstopila vanj - Harryju je bil o jasno, da ji je po eni strani grozno potovati na nearoben nain, a po drugi nikakor ne odobrava Tobakarolusovih podvigov. Toda nazadnje so mrzlo vreme ter pro nje njenih otrok zmagali in milostno je sedla na zadnjo klop, med dvojka. Vo nja do Svetega Munga je minila hitro, saj je bil promet redek. Tobakaro lus je Harryja in ostale odlo il pred bolni nico, sam pa je odpeljal naprej, v stransko ulico, kjer jih je nameraval poakati. Obiskovalci so se tako lagodno sprehodili s kozi izlo bo, v kateri je stala lutka, odeta v zelen najlon. Sprejemna dvorana je bila lepo okra ena. Kristalne krogle, ki so osvetljev ale Svetega Munga, so obarvali rdee ali zlato in poveali, da so bile kakor arei baloni. Okoli vseh vrat so nadalje visele kite omele in po tevilnih kotih so stale jelke, s katerih so se lesketali arobni sneg, ledene svee ter vrh vsake zlata zvezda. V bolni nici je bilo tudi manj gnee kot ob njihovem prej njem obisku, a na poti prek sprejemnice so vseeno sreali kar nekaj arovnikov z nenavadnimi po kodbami. Harry je med drugim pred pultom sprejemne sestre opazil gospo, ki ji je iz leve nosnice kukala manj a mandarina. "Ste se doma majkeno skregali, kaj?" se ji je ravno takrat zare ala svetlol asa arovnica. "Saj niste edini... Kvarne posledice urokov etrto nadstropje." Gospoda Weasleyja so spet na li v postelji. Naslonjen je bil na blazine in oitno je ravnokar pokosil, saj je imel v naroju e vedno pladenj z ostanki hrane. Nasmehnil se jim je, a nekako plaho. "Je vse v redu, Arthur?" ga je vpra ala ena, ko so mu vsi za eleli vesel bo i

in mu izroili darila. "Seveda, seveda," je odvrnil kar nekoliko preve ivahno. "Ste mogoe, em, sreali na ega sobnega zdravilca, gospoda Smethwycka?" "Ne," je sumniavo rekla gospa Weasley. "Zakaj?" "Kar tako, kar tako," ji je lahkotno odvrnil mo in zael odvijati darila. " No, kako ste se imeli danes? Ste dobili kaj lepega? O, Harry! To je vendar naravnost... prekrasno!" Odprl je namre katlo, v kateri je bilo darilo mladega arovnika nekaj varova lk in izvijaev. Toda gospa Weasley ni bila zadovoljna z mo evim odgovorom. Ko se je sklonil k Harryju, da bi ga objel, mu je pokukala za ovratnik spalne srajce in s i ogledala njegove povoje. "Arthur!" je revsknila, da je bilo, kot bi se spro ila mi elovka. "Obveze so ti zamenjali! Zakaj so ti jih en dan prezgodaj?! Rekli so mi, da ti jih bodo ele jut ri!" "Kaj?" je kar nekoliko prepla eno izdavil in si odejo povlekel nekoliko vi j e. "Ne, ne... To ni ni... Samo... Em..." Gospa Weasley se je vanj zazrla neizmerno ostro in zazdelo se je, kot bi ga s pogledom dejansko prebodla, tako se je zdrznil. "Uh! Ne razburjaj se, Molly, no... Mladi gospod Pye se je pa domislil... Sta ist je, ve , izjemno prijazen mladeni in zelo se zanima za, em, alternativno medicino.. . Mislim, nekateri od tistih bunkeljskih postopkov so... No, temu se ree ivi, Molly, in zelo dobro se obnesejo pri... pri bunkeljskih ranah..." Iz grla njegove ene se je zdaj izvil groze zvok, ki je bil nenavaden kri ane c med krikom in golanjem. Wulf je mirno stopil od postelje k volkodlaku, ki ni imel obiskovalcev in se je precej zavistno oziral k skupini okoli gospoda Weasleyja, Bill je zamrmral, da je potreben skodelice aja, dvojka pa sta se ga zlobnih nasme kov odloila pospremiti. "Hoe rei," je medtem dejala mama, ki je z vsako besedo bolj povzdignila glas in se oitno ni zavedala, kako jadrno drugi obiskovalci be ijo, "da si se spet igral bunkeljne?!" "No, nisem se igral, Molly," je prihuljeno odvrnil gospod Weasley. "Z zdravilcem Pyem sva samo mislila, da bi poskusila... Ampak al... Ve , pri tovrstnih ranah... te rei nimajo priakovanega uinka..." "Kar pomeni...?!" "Hja... Hja, nisem preprian, e ve , kaj so... Kaj so ivi." "Menda ne bo rekel, da si posku al rano za iti?" je prhnila v odgovor in se nato srhljivo zasmejala. "Celo ti, Arthur, celo ti menda nisi tako neumen..." "Tudi jaz bi aj," je tedaj rekel Harry in skoil na noge. Hermiona, Ron ter Ginny so se odloili, da bi se mu bilo pametno pridru iti, in so k vratom skoraj stekli. Komaj so jih za sabo zaprli, pa so zasli ali, kako je g ospa Weasley zavpila: "KAKO TO MISLI - V BISTVU SMO JO RES POSKU ALI ZA ITI?!" "Tipino za oija," je rdeelaska zmajala z glavo, ko so se odpravili naprej p

o hodniku. "Mislim, ivi..." "Ve kaj, pri nearobnih ranah se obnesejo," jo je obvestila Hermiona. "Verjetno je bilo v strupu tiste kae kaj, zaradi esar so se stopili. Ampak pustimo to; kje je e kavarna?" "V petem nadstropju," je povedal Harry, ki se je spomnil table ob pultu sprejemne sestre. li so e nekoliko naprej in za naslednjimi dvojnimi vrati na li stopni e. Ob njem je visela vrsta portretov zdravilcev precej krutega videza, in ko so se pri jatelji zaeli vzpenjati, so jih tevilne slike ogovorile. Veinoma so na etverici opazile jasn a znamenja raznih kroninih obolenj, za katera so predlagale naravnost srhljiva zdravljenja. Ko je srednjeve ki arovnik Ronu zaklical, da ima hud primer glivinega o iga, je bil fant e posebej u aljen. "Kaj naj bi to sploh bilo?" je jezno vpra al zdravilca, ki jim je sledil e prek estih portretov, njihove lastnike pa kar odrival vstran. "To je grozotna tuga, ki okvari ko o. Od nje boste kozavi in e bolj gabljiv i, kot ste zdaj..." "Ti, pazi malo, kak ne stresa !" se je raztogotil rdeelasec in u esa so mu pordela. "Edini lek za to zlokobno bol pa je sledei: jetra rnih krot si prive ite tes no okoli vratu in ob polni luni goloriti stopite v zvrhan sod jeguljih ok..." "Pa saj sploh nimam glivinega o iga!" "Kako da ne! Oblije vendar vam e kar ari od made ev peklenskih..." "To so pege!" ga je besno zavrnil Ron. "Zdaj pa se spokaj nazaj na svojo sliko in me pusti pri miru!" Nato se je zasukal k ostalim, ki so se vsi po vrsti mono trudili, da ne b i planili v krohot. "V katerem nadstropju smo zdaj?" "Po mojem v petem," je rekla Hermiona. "Ne, v etrtem," je menil Harry, " e enega vi je moramo..." Toda ko so prispeli na naslednji podest, se je sunkovito ustavil in zazi jal proti paru malih oken v bli njih dvojnih vratih. Za njimi se je zael hodnik, oznaen kot oddelek za kvarne posledice urokov, in skozi enega od oken je zijal neki arovnik. Imel je svetle kodraste lase in modre oi, smehljal pa se je odsotno, a tako na iro ko, da jim je razkazal vse svoje izjemno bele zobe. "Mamica mila!" je vzkliknil Ron, ki ga je opazil ele zdaj. "Kaj takega!" se je zatem oglasila e Hermiona, sicer precej zasopla. "To je vendar profesor Sharmer!" Njihov nekdanji uitelj obrambe-pred mranimi silami je odprl vrata in jim s topil naproti. Obleen je bil v dolg kopalni pla bledovijoline barve. "Pozdravljeni," jim je pokimal. "Verjetno bi radi moj avtogram, kajne?" "No, kaj dosti se ni spremenil," je Harry zamrmral Ginny, ki se je zahih itala. "Em, kako gre, profesor?" ga je vpra al Ron in v njegovem glasu je bilo zaznati, da ga mui obutek krivde. Sharmer je namre pristal v Svetem Mungu prav zaradi rdeela eve pokvarjene palice, ki mu je v glavi povzroila hudo zmedo. Toda ker se je to zgodi

lo, ko je Ronu in Harryju posku al povsem zbrisati spomin, mladi arovnik niti ni pretirano soustvoval z njim. Sploh pa se je pisec mnogih uspe nic zdaj na Ronovo vpra anje odzval sila ivahno. "Kako gre? Izvrstno, naravnost izvrstno!" je vzkliknil in iz epa potegnil precej zmahano pavje pero. "No, koliko avtogramov bi radi? Zdaj znam pisati e s pisanimi rkami, veste!" "Em, zaenkrat bomo zmogli tudi brez va ih podpisov, hvala," je rekel Ron i n se s privzdignjenimi obrvmi ozrl k Harryju, ki je vpra al: "Profesor, smete takole tavati po hodnikih? Ne bi bilo bolje, da greste nazaj v svojo sobo?" Nasme ek na Sharmerjevem obrazu je poasi zbledel. Za nekaj trenutkov se je zbrano zazrl v obraz mladega arovnika, potem pa je rekel: "Sva se midva e kdaj sreala?" "Em... Ja, sva se," je pritrdil mladi arovnik. "Takrat, ko ste uili na Bradaviarki, se spomnite?" "Da sem uil?" je nekoliko vznemirjeno ponovil nekdanji profesor. "Jaz? Se m res?" ez hip ali dva pa se je nasme ek spet pojavil na njegovem obrazu, in to tak o nenadoma, da je bilo prav srhljivo. "Najbr sem te nauil vsega, kar zdaj zna , kajne? No, kako se bomo dogovorili glede tistih avtogramov? Se zmenimo za recimo... okroglih deset, da j ih boste lahko dali tudi svojim prijateljkom in ne bo nihe ostal brez?" Toda ravno takrat je skozi vrata, ki so stala na nasprotnem in precej bo lj oddaljenem koncu hodnika, pokukala glava ter zaklicala: "Slatan, ti pobalin, kam pa si jo spet mahnil?" Zdravilka materinskega videza, ki je na glavi nosila venek iz prepletenih zlatih trakov, je nato pohitela k njim in se Harryju ter ostalim toplo nasmehnila. "O, Slatan, obisk ima ! Pa ravno na bo ini dan so pri li k tebi! Veste, prav nihe ga ne obi e, ubogega zajka, eprav res ne vem zakaj ne, ko je vendar tako sladek." "Avtograme hoejo!" je Sharmer svoje ble ee zobovje razkazal e njej. "Na kupe avtogramov, in na kolenih me prosijo zanje! Upam samo, da imam dovolj fotografij!" "Ga sli ite?" se je zahahljala zdravilka, ga prijela pod roko in se mu nasmehnila tako ljubee, kot bi bil njen prezgodaj odrasli dveletni otrok. "Pred n ekaj leti je res slovel in ta zadeva z avtogrami je - tako vsaj upamo - znamenje, da se mu spomin vraa. Ampak, pridite. Na zaprtem oddelku je, veste, in verjetno se je zmuz nil z njega, ko sem delila darila. Vrata so po navadi zaklenjena... pa ne, ker bi bi l nevaren!" Nato je sti ala glas in dodala: "Samemu sebi sicer je, revek... Sploh ne ve, kdo je, in pogosto kar odtav a, potem pa se ne zna vrniti... Res lepo, da ste ga pri li obiskat." "Em," je rekel Ron in zakrilil proti naslednjemu nadstropju, a povsem za man, "pravzaprav smo hoteli... Em..."

Zdravilka se jim je tako priakujoe nasmihala, da je konec njegovega stavka ,na skodelico aja' - mrmraje potonil v ti ino. etverica se je samo e nemono spogledala, potem pa Sharmerju in prijazni gospe sledila k vratom. "Saj ne bomo predolgo pri njem, kajne?" je Ron tiho zamrmral prijateljem . Zdravilka je v vrata, skozi katera je prej pri la, e uperila palico in zamr mrala: "Alohomora." Odprla so se in gospa je tudente popeljala na oddelek Janusa Buchmana, pr i emer Sharmerja ni spustila, dokler ga ni posadila v naslanja ob njegovi postelji. "Tu so nastanjeni bolniki, ki so v Svetem Mungu e dlje asa," je s pridu enim glasom povedala mladim obiskovalcem. "Saj razumete, tisti, ki so jim uroki pusti li trajne posledice. Ob pomoi monih zdravilnih napojev in urokov ter z nekaj sree lahko stanje mnogih seveda mono izbolj amo. Tudi Slatan je e precej pri el k sebi in celo gospod Slootnik je nekoliko okreval; povrnil se mu je dar govora, eprav zaenkrat e ne vemo, kateri jezik govori. No, jaz moram do konca razdeliti darila in pustila vas bom v miru malo poklepetati." Harry se je ozrl po prostoru, v katerem je bilo ve nedvoumnih znamenj, da ljudje tu ivijo dlje asa. Postelje je obdajala cela vrsta osebnih predmetov, velik o ve, kot so jih imeli bolniki v sobi, v kateri je bil gospod Weasley. Stena nad vzglavjem Sharmerjevega le i a je bila na primer vsa polepljena z njegovimi fotografijami, ki so se zobato smehljale in mahale obiskovalcem. Veina avtogramov na njih, zapisanih z otro ko pisavo, je bila posveena njemu samemu. Sicer pa je v trenutku, ko ga je zdravilka posadila v naslanja, k sebi potegnil kupek svojih sli k in jih zael eno za drugo vroino podpisovati. "Vstavi jih v ovojnice," je naroil Ginny in ji fotografije eno za drugo z metal v naroje, takoj ko je opravil z njimi. "Niso me isto pozabili, ve . Ne, ljudje, ki me imajo za vzor, mi e vedno pi ejo, Gladys Lachkovernick najmanj enkrat tedensko... Ko bi le vedel, zakaj..." Za hip je postal, se nekoliko zmedeno ozrl okoli sebe, nato pa se je spe t nasmehnil in se vnovi zagnal nad slike. "Verjetno sem pa tako lep..." Na postelji ob nasprotni steni je le al arovnik rumenkaste ko e in turobnega videza, ki je zijal v strop. Mrmral si je v brado in zdelo se je, da se ne zaved a svoje okolice. Dve le i i naprej je imela svoje mesto enska, katere obraz je prekrivala gosta dlaka, in Harry se je ob pogledu nanjo spomnil, da se je nekaj podobnega v drugem letniku zgodilo Hermioni, a brez huj ih posledic. Postelji na koncu sobe pa so zagrinjale zavese, ki so bolnikoma in njunima obiskovalcema omogoile vsaj nekaj zasebnosti. "Izvoli, Agnes," je dobrovoljno rekla zdravilka in enski kosmatega obraza izroila manj i kup daril. "Niso te pozabili, vidi ? Tvoj sin pa je poslal sovo, s kat ero nam sporoa, da te bo obiskal zveer. Lepo, kajne?" Agnes je glasno zalajala.

"Tebi, Sloan, pa so poslali lonnico in prelep koledar - ob vsakem mesecu je slika drugega hipogrifa in vsi so prav edni! To bo zdaj tu lepo, kaj?" je nadalje vala zdravilka, ki se je polnih rok odpravila k momljajoemu mo kemu. Na nono omarico ob njem je odlo ila precej grdo rastlino z dolgimi, gugajoimi se lovkami, koledar pa je s pomojo palice pritrdila na steno in rekla: "Poleg tega imam tu e... O, gospa Velerit, e greste?" Harryjeva glava se je urno zasukala. Skozi zavese, ki so obdajale postel ji na koncu sobe, sta prikorakala obiskovalca. Prva je stopala stara arovnica mogone postave v dolgi zeleni obleki, ozalj ana s staromodno ovratnico iz lisijega krzna t er za iljenim klobukom. Da se na slednjem pozibava nagaen jastreb, ni bilo mogoe prezreti, etverica ob Sharmerju pa je tudi nemudoma opazila, kdo malodu no hlaa za staro arovnico: Neville. Harryju je nenadoma vse postalo jasno in posvetilo se mu je, kdo zaseda zadnji dve postelji v sobi. Divje se je ozrl za im, s imer bi zamotil svoje prijat elje, da bi Neville neopa en od el ven in ga ne bi popadli z vrsto zanj neprijetnih vpra anj. Toda ker je ob omembi priimka ,Velerit' dvignil pogled tudi Ron, ga Harry ni ime l asa ustaviti in rdeelasec je zaklical: "Neville!" Okroglolini so olec se je stresel, nato pa zgrbil, kot bi ga za las zgre ila krogla. "Mi smo, Neville!" je veselo vzkliknil Ron in vstal. "Si vedel, da je Sh armer tu? Koga pa si obiskal?" "So to tvoji prijatelji, ljubek?" je Nevilla ljubeznivo vpra ala njegova ba bica in zaplula proti etverici, vnuka pa potegnila za sabo. Bilo je oitno, da bi bil debelu ni so olec v tistem trenutku raje kjer koli d rugje, samo v bolni nici ne. Prek zalitih lic se mu je iril zamolkel krlaten soj, oi pa je vztrajno upiral v da. "A, seve," je rekla gospa mogone postave, ki se je pozorno zazrla v Harry ja in mu je e pomolila svojo mono, a nagubano dlan. "Ja, ja, tebe poznam. Neville te zelo ceni, ve ." "Em, h-hvala," je izjecljal mladi arovnik, ki ji je segel v roko in mu je postalo nerodno. Okroglolini fant se je osredotoil na svoja stopala in ga ni niti pogledal, zardeval pa je vedno huje. "Vidva sta gotovo Weasleyjeva," je nadaljevala gospa Velerit, ki je dlan najprej ponudila Ronu in zatem e Ginny. "Vajinega oeta in mamo poznam... Zgolj be no, seve, a dobra loveka sta, dobra... Ti pa si Hermiona Granger, kajne?" Mlada arovnica je bila precej preseneena; oitno ji ni bilo jasno, kje je go spa Velerit e sli ala zanjo. "Ja, Neville mi je povedal vse o vas. e nekajkrat ste mu pomagali iz zaga te, kajne? Dober fant je," je rekla in se prek izrazitega nosu ocenjujoe ter strogo z azrla v vnuka, "toda bojim se, da ni tako zelo nadarjen, kot je bil njegov oe." Pri tem je z glavo ostro pomignila proti posteljama na koncu sobe in nag aeni

jastreb na klobuku se je svaree zagugal. "Njegov...?" je osuplo zazeval Ron. "Tam na koncu je tvoj oi, Neville?" "Kaj pa je zdaj to?" se je gospa Velerit spet in zelo mrko zasukala k vn uku. "Mar prijateljem nisi povedal, kako je s tvojimi star i?" Okroglolini so olec je globoko zajel sapo, se zazrl v strop in odkimal. Har ryju se je grozno smilil, a ni se mogel domisliti, kako bi mu pomagal iz zoprnega pol o aja. "Menda ne bo rekel, da ti je zaradi star ev pred prijatelji nerodno?!" ga j e jezno okarala babica. "Na oeta in mamo bi moral biti ponosen, Neville, ponosen! Mar sta du evno zdravje rtvovala, da bi se ju sramoval njun lastni sin?!" "Saj sem ponosen nanju," se je isto po tihem branil fant. Oi je upiral v vse mogoe smeri, samo so olcev ni niti o inil, Ron pa je e stopil na prste, da bi si ogledal bolnika na zadnjih dveh posteljah. "To ka e na presneto uden nain!" ni odnehala gospa Velerit, ki se je nato visokostno zasukala k etverici. "Saj Veste igavi privr enci so ju muili tako dolgo, da sta izgubila razum, veste." Hermiona in Ginny sta si usta pokrili z roko, Ron pa je nehal stegovati vrat za Nevillovimi star i in zgro eno zazijal v so olca. "Bila sta aurorja in v na i arovni ki skupnosti sta u ivala precej en ugled," je nadaljevala babica okroglolinega fanta. "Oba sta bila izjemno nadarjena in tudi zato... Ja, Alice, kaj bo dobrega?" Vzdol sobe se jim je plaho pribli ala Nevillova mama, obleena v spalno srajco. Njen obraz ni bil ve okrogel in vesel, kakr en je bil na Nerrgovi zdelani fotografiji starih lanov Feniksovega reda. Njeno oblije je bilo zdaj suhljato ter upadlo, oi prevelike zanj in njeni povsem beli lasje so bili trenasti. Zdelo se je , da noe spregovoriti ali pa morda tega sploh ni bila sposobna. Tako je zgolj bojee stegnila roke proti sinu in v desnici je nekaj dr ala. "Spet?" je nekoliko utrujeno vpra ala fantova babica. "No, e dobro, Alice.. . Daj, Neville, vzemi, kar koli ti e hoe dati." Toda njen vnuk je dlan iztegnil e prej in mama mu je vanjo stisnila ovoj Sloonarjeve aree veilke. "Zelo lepo od tebe, ljubica," jo je z narejeno veselim glasom pohvalila gospa Velerit in jo potrepljala po ramenu, Neville pa je tiho rekel: "Hvala, mami." Alice se je opotekaje odpravila nazaj k svoji postelji in si pri tem ods otno pomrmravala. Okroglolini fant pa se je kljubovalno ozrl po obrazih etverice, kot b i jih hotel izzvati, naj se kar smejijo, e si upajo. Toda vsaj Harryju se je zdelo, da esa manj sme nega ni videl e nikdar v ivljenju. "No, bolje bo, e greva domov," je zavzdihnila gospa Velerit in si natakni la dolge zelene rokavice. "Prav lepo vas je bilo spoznati. Neville, ti pa tisti ovo j odvrzi v smetnjak, toliko ti jih je e dala, da bi z njimi lahko oblepil vse stene v svoji sobi." Toda ko sta od la, je mladi arovnik opazil, kako je njegov so olec papirek na skrivaj vtaknil v ep. Vrata za njima so se zaprla. "Tega nisem vedela," je rekla Hermiona. "Hvala enako," je pristavil Ron. "Jaz tudi ne," je dahnila Ginny.

Vsi so se zazrli v Harryja. "Jaz sem," je priznal. "Kako je z Nevillovimi star i, sem izvedel od Dumbledorja, ampak obljubil sem mu, da ne bom nikomur povedal... Ravno zaradi tega so Lepotillyo L'Ohol in e nekaj drugih vrgli v Azkaban - s kletvijo kri anih s o se tako dolgo iz ivljali nad Frankom in Alice Velerit, da se jima je zme alo." "Za to je kriva Lepotillya L'Ohol?!" je zgro eno za epetala Hermiona. "Tista enska, katere fotografijo ima Spack v svojem brlogu?" Temu je sledila dolga ti ina, ki jo je prekinil ele Sharmerjev jezni glas. "Mislite, da sem se pisanih rk nauil za zabavo, ali kaj?" tiriindvajseto poglavje Brambovija Sirius je Spacka nazadnje na el na podstre ju, kjer naj bi vilinec po njegov em mnenju brskal za predmeti, ob katerih bi lahko obujal spomine na ,slavo' dru ine Black. eprav je bil njen poslednji potomec s tak no razlago povsem zadovoljen, pa mlademu arovniku vilineva vednevna odsotnost ni dala miru. Odkar se je Spack ponovno prikazal, je bil veliko bolj e volje in si je precej manj pogosto zagrenje no pomrmraval v brado. Poleg tega se je tudi bolj poni no uklanjal ukazom in Harry ga je nekajkrat zalotil, da ostro zija vanj. Neotipljivega suma, da nekaj vendarle ni v redu, Harry Siriusu ni niti o menil, kajti takoj po bo iu je botrova dobra volja zaela naglo kopneti. Bolj ko se je bli al dan njihovega povratka na Bradaviarko, pogosteje se je vdajal ,napadom emernosti', kot je to poimenovala gospa Weasley: kadar so ga prijeli, je postal redkobeseden in zlovoljen ter se je za cele ure umaknil v reboklunovo sobo. Njegova nejevolja je iz dneva v dan moneje prevevala hi o, pod vrati sob je puhtela vanje kakor nezdrav plin in eden za drugim so se je nalezli. Harry ga ni hotel pustiti samega s Spackom. Pravzaprav se mu je prvi v ivljenju zgodilo, da se ni veselil vrnitve na Bradaviarko. Tokrat je ta namre v prv i vrsti pomenila, da se bo moral spet pokoriti tiraniji Kalvare Temyne, ki se je t aas nedvomno okrepila s celo vrsto novih odredb. Poleg tega se zaradi dosmrtne prepovedi igranja pa ni mogel veseliti tekem in zelo verjetno se mu je zdelo, da bo breme domae naloge postalo samo e te je, kajti mala matura se jim je vse bolj bli ala. Vrh tega pa je bilo tudi oitno, da Dumbledore e vedno noe imeti z njim nobenega opravka. Res, e ne bi bilo obrambnega kro ka, bi Harry Siriusa prosil, naj mu dovoli ostati na Trochnmrkowem trgu, in bi se izpisal iz ole. isto zadnjega dne poitnic pa se je zgodilo nekaj, zaradi esar je mladega arovnika e ob misli na Bradaviarko oblil mrzel pot. Z Ronom sta v spalnici ravno igrala arovni ki ah, Ginny, Hermiona in Krivo ap pa so opazovali spopad. "Harry," ga je poklicala gospa Weasley, ki je pomolila glavo skozi vrata , "bi pri el v kuhinjo? Profesor Raws bi rad govoril s tabo." Fant je ni dobro sli al. Ena izmed njegovih trdnjav se je namre nasilno ruv ala z rdeela evim kmetom in navdu eno jo je priganjal:

"Spe taj ga! Spe taj ga, saj je samo kmet, ti koza! Oprostite, gospa Weasley , kaj ste rekli?" "Profesor Raws, Harry. V kuhinji te aka. Rad bi govoril s tabo." Fantova eljust se je od groze povesila in ozrl se je k prijateljem, ki so mu vrnili zaprepaden pogled. Krivo ap, ki ga je njegova lastnica e etrt ure komaj zadr evala v naroju, pa je zadovoljno skoil na ahovnico, da so se figurice cvile in prepla eno razbe ale. "Raws?" je zmedeno ponovil mladi arovnik. "Profesor Raws," ga je oitajoe popravila gospa Weasley. "No, pridi, hitro. Rekel je, da nima veliko asa." "Kaj pa bi rad od tebe?" ga je ivno vpra al Ron, ko je njegova mama od la iz spalnice. "Saj ga nisi kaj polomil?" "Ne!" je u aljeno zatrdil Harry. A kljub temu je pobrskal po spominu, e je morda vendarle napravil kaj, za radi esar bi se Raws odpravil za njim vse do Trochnmrkowega trga. Si je morda z zadnjo nalogo prislu il T?! Ko je minuto ali dve kasneje odprl kuhinjska vrata, je v njej zagledal t ako profesorja kot botra. Sedela sta za dolgo mizo in besno zrla vsak v svojo stran. Te ka ti ina, ki je visela nad prostorom, je priala, kako zelo sta si priskutna, pred Siriusom pa je le alo razgrnjeno pismo. "Em," je izdavil Harry, da bi naznanil svoj prihod. Raws, igar obraz sta kot vedno obdajali zavesi mastnih las, se je ozrl k njemu. "Sedi, Potter." "Ve , Robaus," je glasno rekel Sirius, se zagugal na zadnjih nogah stola i n e naprej vztrajno zrl v strop, "raje bi videl, e se ne bi obna al, kot da si doma. Ne nazadnje je to moja hi a." Rawsov bledi obraz je preplavila napadalna rdeica, Harry pa je sedel na s tol poleg botrovega in se prek mize zazrl v profesorja. "Pogovorila naj bi se na tiri oi, Potter," je povedal mojster arobnih napoj ev in ustnice mu je ukrivil zanj znailni zaniljivi nasme ek. "Toda Black..." "Njegov boter sem," ga je e glasneje prekinil Sirius. "S Potterjem naj bi se na samem pomenila na ravnateljevo eljo," je odvrni l mojster arobnih napojev, igar glas je v nasprotju z botrovim postajal bolj in bolj tih, a zajedljiv. "Toda ti kar ostani tu, Black, vem, da se pouti , kot bi bil... povsem odve." "Kaj naj bi to pomenilo?" ga je vpra al Sirius in stol treskoma spustil na vse tiri noge. "Samo to, da sem preprian; kako neprijetno ti je, ker niesar ne more narediti. Saj ve , za Red," je cinino odvrnil Raws, kot bi hotel rei, da Siriusu v r esnici to zelo ustreza. Zdaj je kri bu nila v glavo Harryjevemu botru in profesor se je zmagoslavn o nasmehnil, nato pa obrnil k svojemu uencu. "Ravnatelj si eli, da bi se ti ta semester poglobil tudi v brambovijo."

"V kaj?" je preseneeno vpra al mladi arovnik. Rawsov nasme ek je postal izrazitej i. "V brambovijo, Potter. V magino obrambo pred vdorom v misli, malo znano vejo arovne znanosti, ki pa je zelo uporabna." Harryjevo srce je zaelo utripati zelo naglo. Nauil naj bi se obrambe pred vdorom v misli? Ampak, saj si ga Mrlakenstein ni podjarmil, glede tega so se ven dar strinjali... "Zakaj pa naj bi se lotil te obrano... tega pa?" je izdavil. "Ker se ravnatelju to zdi modro," je skrivnostno odvrnil profesor. "Enkrat na teden bo imel dodatno uro pouka, a nikomur ne sme povedati, v em se v resnici uri , e najmanj pa Kalvari Temyni. Se razumeva?" "Ja," je pritrdil mladi arovnik. "Kdo pa me bo uil?" Raws je privzdignil obrv. "Jaz," je dejal. Harryju je bilo, kot bi mu mojster arobnih napojev z eno potezo izpulil drobovje. Pri njem naj bi imel e dodatne ure? Le kaj je storil, da si je zaslu il t ako po astno kazen?! Hitro se je ozrl k botru in ga s pogledom rotil, naj mu priskoi na pomo. "Zakaj pa Harryja tega ne more uiti Dumbledore?" je napadalno vpra al Sirius. "Zakaj ga bo ti?" "Kolikor vem, ravnatelju njegov polo aj omogoa, da manj prijetna opravila nalo i drugim," je s svilenim glasom zapredel profesor in vstal. "Verjemita mi, da za to nalogo nisem prosil. Sicer pa te, Potter, priakujem v ponedeljek, ob estih zveer . V mojem kabinetu. e te kdo kaj vpra a, reci, da ima dopolnilni pouk iz napojev. Vsi, ki so te kdaj videli pri mojih urah, bodo nedvomno pritrdili, da si ga potr eben." e se je zasukal, da bi od el, in pla je zaplapolal za njim. "Samo trenutek," ga je ustavil Sirius in se vzravnal. Raws se je ozrl prek ramena in se mu spet zaniljivo nasmehnil. "V precej nji asovni stiski sem, Black. Za razliko od tebe prostega asa nimam na pretek." "Torej bom pre el kar k stvari," je dejal Harryjev boter in vstal. Bil je precej vi ji od Rawsa in ta je dlan, ki jo je imel v epu pla a, stisnil v pest. Mlademu arovniku to ni u lo in domneval je, da se je krevito oklenil svoje palice. "e izvem," je zdaj dejal Sirius, "da Harryju med urami brambovije nala greni ivljenje, bo za to odgovarjal meni." "Kako ganljivo," se je vzvi eno namrdnil mojster arobnih napojev. "Ampak tudi ti si gotovo opazil, da je Potter zelo podoben svojemu oetu." "Sem," je ponosno pritrdil Sirius. "No, torej ve , da ni ni manj domi ljav od njega in se ga ne prime niti najostrej i poduk," je zapredel Raws. Sirius je svoj stol grobo odrinil in zakorakal proti profesorju, pri emer je palico potegnil iz epa. Tudi Raws jo je. e sta bila pripravljena na spopad; Harryjev bote r je bil ves besen, medtem ko je Rawsov pogled preraunljivo vigal od nasprotnikove palice do njegovega obraza. "Sirius!" ga je glasno pozval mladi arovnik, a zdelo se je, da ga boter s ploh ne sli i. "Posvaril sem te, Cmeraus," je dejal, ko je bil od Rawsa oddaljen samo e kak nega pol metra. "Briga me, e Dumbledore misli, da si se spreobrnil. Predobro te poznam..." "Oh, le zakaj mu tega ne pove ?" je za epetal profesor. "Se morda boji , da

ne bo jemal resno nasvetov mo kega, ki se zadnjih est mesecev skriva v mamini hi i?" "Povej, kako gre kaj Luciusu Malfoyu? Verjetno je presreen, da na Bradaviarki dela njegov poslu ni ku ek, kajne?" "Ko sva e ravno pri psih in Malfoyu," je mehko odvrnil Raws. "Ve , da te je Lucius prepoznal, ko si se zadnji el malo sprehajat? Bistro, Black, bistro. Na varnem kraju, kakr en je peron postaje, si se takole razkazal... Zdaj ima dober izgovor, da ti e dolgo ne bo treba iz skrivali a, kajne?" Sirius je dvignil palico. "NE!" je zavpil Harry, planil prek mize in se postavil mednju. "SIRIUS, NE!" "Hoe rei, da sem reva?" je njegov boter zarjovel na Rawsa in kr enca posku al odriniti vstran, a mladi arovnik se mu ni pustil pregnati. "e dobro pomislim, je res tako," se je namrdnil profesor. "Harry - ne - vme avaj - se!" je renal Sirius in ga s prosto roko ti al stran. Takrat so se kuhinjska vrata odprla in skoznje se je zdrenjala celotna d ru ina Weasley, za katero je pri la tudi Hermiona. Vsi so bili videti zelo dobre volje in sredi njih se je ponosno smehljal gospod Weasley, obleen v rtasto pi amo, prek katere si je nadel nepremoljiv pla . "Ozdravili so me!" je zadovoljno oznanil. "Povsem!" Toda tako on kot drugi so hip zatem otrpnili in se zaudeno zazrli v prizo r pred sabo. Sirius in Raws sta se ob njihovem prihodu obrnila k njim, a palici sta e ve dno uperjala v obraz nasprotnika, med njima pa je z iztegnjenimi rokami stal Harry, ki ju je posku al loiti. "Pri Merlinovi bradi," je dahnil gospod Weasley in nasme ek mu je v hipu zbledel. "Kaj se dogaja?" Tako Harryjev boter kot njegov profesor sta palici vtaknila v ep, mladi arovnik pa je pogledoval od enega do drugega. Na obrazih obeh se je risal skrajno zaniljiv izraz, toda nepriakovani prihod tevilnih pri ju je vendarle odvrnil od spopada. Raws se je nazadnje zasukal na petah, zakorakal prek kuhinje in se brez besed zrinil med Weasleyjevimi. Tik pred vrati se je ozrl. "V ponedeljek ob estih zveer, Potter!" Nato je od el, Sirius pa je e nekaj asa besno zrl proti vratom. "Kaj pa sta imela?" ga je vpra al gospod Weasley. "Ni, Arthur," je odvrnil poslednji Black, igar prsi so silovito plale. "Sa mo malo sva poklepetala, saj ve , kako dobro sva se razumela e kot so olca." Prisilil se je, da se je nasmehnil, in dodal: "Torej so te pokrpali? Lepo, res lepo." "Kajne?" je pokimala gospa Weasley in mo a popeljala k najbli jemu stolu. "Zdravilec Smethwyck se je s pomojo arovnije nazadnje vendarle dokopal do ustreznega protistrupa. Arthurja pa je izuilo, kaj se zgodi, e se igra bunkeljne." V isti sapi se je e zasukala k mo u in grozee zagodla: "Kajne, da te je, Arthur?!" "Ja, ljubica, seveda," je pohlevno pritrdil gospod Weasley. Obed bi moral biti tistega veera vesel, saj je bil Ronov oe spet med njimi , in Sirius si je mono prizadeval, da bi tudi bil. Toda kadar se ob alah dvojkov ni sili l v glasen smeh ali vsem ponujal, naj si e enkrat postre ejo s hrano, je njegov obraz venomer znova zajel nejevoljen in emeren izraz. Harry se je z njim hotel pogovori ti, mu rei, da si niti ene Rawsove besede ne sme vzeti k srcu, saj ga je profesor sam

o namenoma zbadal. Boter bi vendar rade volje pomagal Feniksovemu redu, a kaj, ko mu je Dumbledore naroil, naj se ne gane iz hi e! Toda s Siriusom ni mogel spregovoriti niti besedice. Od njega sta ga nam re loevala Nerrga in Tobakarolus, ki sta se oglasila, da bi se z gospodom Weasleyjem poveselila, ker so ga vendarle odpustili iz Svetega Munga. Ko je Harry vekrat opa zil, kako mrkogledo zre predse Sirius, pa se je tudi vpra al, e bi si mu sploh upal kaj rei. Tako se je nazadnje obrnil k Ronu in Hermioni ter jima epetaje povedal, da bo moral k Rawsu hoditi na ure brambovije. "Dumbledore bi te rad re il tistih zoprnih sanj," je takoj rekla mlada arov nica. "e ti ne bodo ve kratile spanca, se bo vendar poutil veliko bolje, kajne?" "Bolje, pajade," jo je zgro eno zavrnil rdeelasec. "Vsaj jaz bi raje videl, da me tlaijo more! Pomisli vendar - zdaj bo moral Harry Rawsa gledati e ob veerih!" Na Bradaviarko naj bi se naslednjega dne vrnili z Vitezom pononjakom in med vo njo z avtobusom naj bi jih spremljala Tanga ter Wulf. Ko je trojica zjutraj pri la v kuhinjo, sta ta e zajtrkovala in se epetaje pogovarjala, komaj je Harry sto pil skozi vrata, pa sta se naglo ozrla k njemu ter obmolknila. Hrano so hitro zmetali vase, nato pa so si nadeli jopie in ale, kajti sivo januarsko jutro je bilo mrzlo. Mladega arovnika je kar du ilo, tako nerad je Sirius a pustil samega, in glede tega tudi ni imel dobrega obutka. Bal se je namre, da bi boter do njunega naslednjega snidenja zaradi Rawsovih besed naredil kak no neumnost in zapustil hi o svojih prednikov. Toda e preden se je lahko domislil, kak o naj mu vbije v glavo, da bi bilo to izjemno nespametno, mu je Sirius pomignil, n aj stopi k njemu. "Na," je tiho rekel in mu v roke porinil slabo zavit ovoj, velik kot pov prena knjiga. "Kaj pa je to?" je vpra al Harry. "S tem me bo lahko obvestil, e ti Raws greni ivljenje. Ne, ne odpiraj ga tu !" je dejal Sirius in se oprezno ozrl h gospe Weasley, ki je dvojka posku ala prepriati , naj si natakneta nakvakane palnike. "Dvomim, da bi se Molly to zdelo pametno. e me bo potreboval, pa se le spomni, da se lahko pogovoriva, prav?" "Prav," je pristal fant. Omot je spravil v notranji ep jopia, toda vedel je, da tega predmeta, kar koli e je, nikdar ne bo uporabil. Da bi prav on Siriusa zvabil iz varnega zaveti a samo zato, ker se bo Raws med urami brambovije spravljal nanj? Nikakor! "No, zdaj pa le pojdi," je dejal boter. Potrepljal ga je ter se mu mrano nasmehnil, in e preden mu je Harry lahko kaj rekel, e ga je prepustil gospe Weasley. "Nasvidenje, Harry," ga je objela v slovo. "Saj se kmalu vidimo," mu je ivahno pokimal njen mo , ko ga je spustila, in mu segel v roko, "taas pa e naprej pazi, kaj ponejo kae!" "Aha... Ja, bom," je zmedeno odvrnil mladi arovnik. Zdaj je imel zadnjo prilo nost, da Siriusu ree, naj ga ne lomi. Zasukal se je,

se zazrl v njegov obraz in e odprl usta... A e preden je lahko kaj spravil iz sebe , ga je boter z desnico na kratko pri el k sebi in robato zagodel: "Pazi nase, Harry." Mladega arovnika so v naslednjem trenutku e rinili v mrzel zimski zrak, na stopnicah pred hi o pa ga je zaela priganjati e Tanga (tokrat zakrinkana v visoko, v

tvid odeto starko z jeklenosivimi lasmi). Vrata tevilke dvanajst so se zaprla in Harry je z Wulfom ob sebi prispel do plonika. Tu se je e enkrat ozrl. Hi a rodbine Black se je naglo krila, sosednji pa sta se irili in jo stiskali v ni. Enkrat samkrat je pome iknil in e je ni bilo ve. "Pridite, hitreje ko bomo na avtobusu, bolje bo," je rekla Tanga in mlad emu arovniku se je zazdelo, da je v njenem glasu zaznal strah, Wulf pa je e dvignil ro ko. TRESK! Pred njimi se je nenadoma pojavil trinadstropni avtobus podivjano krlatne barve in za las zgre il bli njo ulino svetilko, ki se mu je skokoma umaknila. Z njega je skoil suhljat in mozoljav mladec s trleimi u esi, odet v krlatno uniformo, ter zael lajnati: "Dobrodo li na..." "Ja, ja, to smo sli ali e stokrat, hvala," ga je naglo prekinila aurorka. " Dajmo, pojdite noter, hitro..." Harryja je potisnila proti stopnicam avtobusa, in ko je el mimo sprevodni ka, je ta zazijal vanj. "Kva?! Sej to je Harry!" "e bo e enkrat takole zavpil njegovo ime, te bom premlela v prah in pepel," je zlove e zamrmrala Tanga, ki je zdaj na avtobus gnala Hermiono in Ginny. "S temle sem se e od nekdaj hotel peljati," je veselo rekel Ron, ki se je pridru il Harryju in se ozrl po notranjosti avtobusa. Ko se je mladi arovnik prej nji preva al z Vitezom pononjakom, je bila no in vsa tri nadstropja avtobusa so zasedale postelje z okvirji iz medenine. Zdaj, zgodaj zjutraj, pa se je v njem trlo povsem razlinih stolov, ki so bili veinoma zbrani ok oli oken. Nekateri so se pri nenadnem postanku na Trochnmrkowem trgu oitno prevrnili, kajti nekaj arovnikov se je e vedno nejevoljno postavljalo na noge. Pre k avtobusa pa je zdrsnila tudi nakupovalna vreka enega izmed potnikov in iz nje se je po tleh raztresla neprijetna me anica abjega mresta, urkov in kremnih rezin. "Oitno se bomo morali razdeliti na dve skupini," je menila Tanga, ki se j e ozirala za praznimi stoli. "Fred, George in Ginny, vi sedite z Wulfom tjale zada j." Sama se je s Harryjem in njegovima prijateljema povzpela v tretje nadstr opje avtobusa, kjer sta bila dva prosta stola isto spredaj ter dva na zadnjem koncu. O lie Gumma, sprevodnik, je Harryju in Ronu radovedno sledil do zadnjega dela Viteza, sicer pa so se za njimi obraale isto vse glave. Ko je mladi arovnik sedel, je opazi l, kako so se naglo zasukale naprej.

Fanta sta plaala Olieju vsak po enajst srpcev, a vstopnic jima ni imel pr ilike izroiti, saj je avtobus takrat speljal. Najprej je divje zakro il okoli Trochnmrkow ega trga, pri emer je vsake toliko zapeljal na plonik, potem pa je glasno poilo in vse je vrglo ob naslonjala stolov. Ron se je s svojim preprosto prevrnil vznak in Volfr am, katerega kletko je stiskal v naroju, je poletel iz nje. Noro hukajo je divje zafrf otal proti zaetku nadstropja in pristal na Hermionini rami, s katere se je navdu eno zaz rl skozi prednje okno. Skozi sebi najbli jega je pogledal tudi Harry, ki se je padcu izognil: zdaj so drveli po avtocesti. "Kva je to dobr, a ne? Se e furamo po birminghamski obvoznci!" je veselo povedal Olie in s tem odgovoril na vpra anje, ki mu ga je hotel zastaviti mladi arovnik. Ron se je e vedno pobiral s tal, mladi sprevodnik pa se zanj sploh ni zme nil, saj je imel oi le za Harryja. "Kuko ti gre, stari, puvej," je navdu eno rekel. "Tvoj ime sem polet tolkr at vidu u cajtngah, ampak so te sam nekej pluval. Stenu sem reku: ,Men se takrt, k se je furou z nama, ni zdeu prou n zme an. Sej ti pravm, Sten, sej ti pravm - tipin za tel e na e cajtnge." Konno jima je izroil vozovnici, a kljub temu je e naprej oarano zrl v Harryja, Vitez pononjak pa se je takrat srhljivo nagnil in po odstavnem pasu preh itel vrsto avtomobilov. Mladi arovnik se je ozrl proti zaetku avtobusa in opazil, da si je Hermiona oi zakrila z rokami; divja vo nja je bila oitno v e le Volframu, ki se ji je zadovoljno gugal na rami. TRESK! Stoli so se ob nenadnem pospe ku pomaknili e nekoliko bolj proti koncu avtobusa, kajti Vitez se je z birminghamske obvoznice pognal na tiho, a stra no ovinkasto pode elsko cestico. Tam so se polovico asa vozili po bankinah in ive meje ob njej so se jim prepla eno umikale, potem pa so se zna li na glavni prometnici enega izmed mest... na mostu, okoli katerega so se dvigovali hribi... na iroki cesti, ki je vodila med visokimi stolpnicami... "Premislil sem si," je zamrmral Ron, ko se je e v esto skobacal na noge. " S to muilno napravo se noem nikdar ve peljati!" "Poslu ta, nasledna pustaja za tole je Bradaviarka," je veselo rekel Olie, ki se je spet prizibal k njima. "Tista besna mamka, s kero ste pr li na bus, naju je s S tenam mejhn pudmazala, pa boste prej na vrst. Samo madam Baryanco morva prej zbasat ven..." (Od spodaj se je jasno zasli alo, kako nekdo divje bruha.) "... Kva jest m orem, e ma slab elodec." Nekaj minut kasneje so zavore avtobusa besno za kripale in Vitez se je ust avil pred majhno krmo, ki se mu je naglo umaknila s poti, da ne bi pri lo do trenja. Fanta sta takrat sli ala, kako je Olie ubogo madam Baryanco pospremil ven, njeni sopotniki v drugem nadstropju pa so si pri tem mrmraje oddahnili. Avtobus je nat o odpeljal dalje in drvel je vedno hitreje, dokler... TRESK!

e so se vozili po zasne eni Meryascoveeni. Harry je na koncu stranske ulice za hip ugledal krmo Pri Merja evi glavi, katere leseni zvesek s krvaveo glavo divjega vepra se je kripaje gugal v vetru. Konno so se ustavili pred vhodnimi vrat i na posestvo Bradaviarke. Wulf in Tanga sta jim pomagala z avtobusa spraviti prtljago, nato pa sta izstopila e sama, da bi se poslovila. Mladi arovnik, ki se je ozrl k vrhnjemu nadstropju Viteza, je opazil, da k oknom ti ijo nosove isto vsi potniki in zijajo va nje. "im vstopite na olsko posestvo, boste povsem na varnem," je rekla Tanga in se ozrla po zapu eni cesti. "No, lepo se imejte!" "In pazite nase," je dodal Wulf, ki je vsem segel v roko. Zadnji je pri el na vrsto Harry, in ker so se drugi e poslavljali od aurork e, je volkodlak to izkoristil. Sti al je glas in dejal: "Harry, vem, da Rawsa ne mara , a izvrsten brambovec je. Zato si vsi vkljuno s Siriusom - elimo, da bi se pri njem nauil im bolje varovati pred vdorom v misli. Saj se bo potrudil, kajne?" "No, prav," je s te avo pristal fant in se zazrl v Wulfov prezgodaj razbra zdani obraz. "Sicer pa se kmalu vidimo, ne?" Nekdanji profesor mu je pokimal in nato se je esterica tudentov, otovorjen a s potovalnimi zaboji, zaela mukoma vzpenjati po spolzkem dovozu. Hermiona je kljub naporni poti klepetala o tem, koliko kap namerava naplesti, preden gre spa t, ko so prispeli do hrastovih vhodnih vrat, pa se je Harry ozrl prek rame. Vitez ponon jak je e odpeljal in glede na to, kaj je mladega arovnika akalo zveer naslednjega dne, si je skoraj za elel, da ne bi izstopil iz njega. Pred uro brambovije je trepetal cel prvi dan novega semestra in pri napo jih se mu strahovi nikakor niso razblinili, saj Raws ni bil ni manj neprijeten kot obiajn o. e bolj slabe volje je mladi arovnik postajal, ker so ga lani DA med odmori ves as obletavali in ga z upanjem v oeh spra evali, e bodo imeli kro ek e tistega veera. "Kdaj se bomo dobili, boste izvedeli kot po navadi," je znova in znova ponavljal, "ampak danes ne bo lo, ker imam... em... dopolnilni pouk napojev." "Na dopolnilni pouk napojev mora hoditi?" je prezirljivo ponovil Zacharia s Smith, ki je po kosilu navalil nanj kar sredi avle. "Pa ja nisi tak bebec?" Ko je Zacharias nato nadvse poskono odkorakal, se je Harry kar stresel, Hermiona je zavila z omi, Ron pa je zabol al za njim. "Naj ga prekolnem? Tudi s te razdalje ga ne bom zgre il," je rekel tdeelase c in uperil palico proti fantovemu hrbtu. "Pusti ga," je turobno odvrnil mladi arovnik. "Ampak to si bodo zdaj o me ni mislili, kajne? Da sem isto navaden kret..." " ivijo, Harry," ga je pozdravil nekdo, ki se je ustavil za njegovim hrbto m. Zasukal se je in pred sabo zagledal Cho. "O," je izdavil. " ivijo." "V knji nici bova, Harry," je odlono dejala Hermiona, zgrabila Rona za komolec in ga zvlekla proti marmornatemu stopni u. "Si se imel za bo i lepo?" ga je nato vpra ala Drznvraanovka. "Ja, sploh ni bilo slabo," je odvrnil.

"Pri nas je bilo bolj tiho," je povedala. "Em... Si videl obvestilo, da gremo naslednji mesec spet lahko v Meryascoveeno?" "Kaj? Aja, ne, oglasne deske si nisem ogledal, e odkar smo se vrnili na ol o." "Ja, ravno na Valentinovo nas bodo spustili tja..." "Aha," je rekel fant, ki se je spra eval, zakaj mu to razlaga. "No, verjet no bi rada..." "Samo, e bi tudi ti," je navdu eno prikimala. Harry jo je debelo pogledal. Rei je hotel ,No, verjetno bi rada vedela, k daj se spet dobimo pri obrambnem kro ku,' toda sode po njenem odzivu, sta govorila vsak o svoji stvari. "Mislim... Em..." je rekel. "Ne, e ti ni do tega, te isto razumem," je skrajno poni ano izdavila. "Ne skrbi, saj... Saj se vidiva." Od la je. Harry je obstal in zijal za njo, njegovi mo gani pa so se besno pognali na delo. Konno mu je v glavi klocnilo. "Cho! Hej, Cho!" Stekel je za njo in jo ujel sredi marmornatega stopni a. "Em, bi la za Valentinovo z mano v Meryascoveeno?" "Ja!" je brez pomisleka vzkliknila, potem pa zardela ko kuhana rakovica in se mu plaho nasmehnila. "No, aha... Super. Torej sva dogovorjena," je prikimal Harry. Z obutkom, da ta dan vendarle ne bo zgolj izguba asa, je skoraj odskakljal do Rona in Hermione, nato pa so se skupaj odpravili na popoldanske ure. Toda ob estih zveer niti arki obet zmenka s Cho ni mogel ve razsvetliti mranega strahu - e je namre korakal proti Rawsovemu kabinetu. Ko je prispel do vrat, je postal pred njimi in si e zadnji Za elel, da bi bil kje drugje... Kjer koli drugje... Nato pa je globoko zajel sapo, potrkal in stopil v kabinet. Sennati prostor so obdajale police s stotinami steklenih kozarcev, napoln jenih z raznobarvnimi napoji, v katerih so plavali sluzavi kosi ivali in rastlin. V ene m od kotov je stala omara, polna sestavin, ki je Harry e vedno ni pozabil - Raws ga je pred leti, in ne brez razloga, namre obto il, da mu krade iz nje. Toda pozornost mladega arovnika je zdaj pritegnila plitva kamnita skodela, v katero so bile vkle sane rune in znamenja ter je stala na pisalni mizi, osvetljeni s sveami. Harry je skod elo nemudoma prepoznal - to je bilo Dumbledorjevo mislito. Vpra al se je e, zakaj je tu , a nato se je zdrznil, kajti iz senc se je razlegel Rawsov glas. "Zapri vendar vrata, Potter." Harry ga je ubogal, eprav je imel pri tem obutek, kot bi samega sebe zaprl v jeo. Ko se je obrnil od vrat, je uitelj e stopil v krog svetlobe okoli pisalne mize in mu nemo pokazal na stol pred njo. Harry je sedel, tako kot je tudi Raws, ki je s voje hladne oi neprestano upiral vanj, vsaka drobna gubica profesorjevega obraza pa je mlademu arovniku dajala jasno vedeti, kako malo je uitelju pri srcu. "No, Potter, zakaj si tu, ve ," je dejal Raws. "Ravnatelj me je prosil, na j te

nauim brambovije, jaz pa lahko le upam, da se bo pri njej bolj izkazal kot pri napojih." "V redu," je zadrgnjeno odvrnil Harry. " e res, da to ne bodo obiajne olske ure," se je na to odzval mojster arobnih napojev in mrko priprl oi, "toda vseeno sem tvoj uitelj in zato me bo vedno nazival temu primerno - z besedo profesor ali gospod." "Razumem... gospod," je rekel fant. Uitelj ga je priprtih oi e nekaj trenutkov opazoval, nato pa je nadaljeval: "Pa zaniva. Z brambovijo, kot sem ti povedal e v kuhinji tvojega botra, preprei drugim, da bi ti vdrli v zavest." "Ampak zakaj profesor Dumbledore misli, da bi se moral tega nauiti, gospod?" mu je Harry vljudno segel v besedo in se pozorno zazrl uitelju naravnost v oi, eprav se je spra eval, ali mu bo sploh odgovoril. Raws mu je nekaj asa vraal pogled, potem pa je zaniljivo odvrnil: "To bi se do zdaj lahko posvetilo tudi tebi, Potter. Mojster rne magije s i svoj naslov zaslu i tudi na podroju itljivije..." "Kaj pa je to? Gospod?" "Sposobnost, da v mislih drugega loveka razberemo posamezne spomine ali ustva..." "Torej zna brati misli?" je hitro vpra al Harry, igar najhuj e strahove je z odgovorom potrdil profesor. "Tvoj razum je pravo nasprotje pojma pretanjenost, Potter," je dejal Raw s in temne oi so se mu zalesketale. "Za drobne, a e kako pomembne razlike si povsem slep. Prav to je ena izmed tistih tvojih pomanjkljivosti, zaradi katerih ti gre varjenje napojev tako bedno od rok." Profesor je za trenutek premolknil, oitno zato, da bi v miru u ival v tem, kak no prefinjeno aljivko je skoval, nato pa nadaljeval. "Samo bunkeljni govorijo o ,branju misli'. Na a zavest ni knjiga, ki jo la hko kadar koli odpremo in po mili volji brskamo po njej. Misli niso izjedkane v notr anjo stran lobanje, kjer bi si jih lahko prebral kateri koli vsiljivec. Ne, love ka zave st je zapletena tvorba mnogih plasti, Potter... a to seveda ne velja za vse ljudi." Nesramno se mu je namuznil. "Toda coprniki, ki obvladajo itljivijo, pod doloenimi pogoji res lahko vdr ejo v zavest svojih rtev in si znajo nato tudi pravilno razlo iti zamotani splet misli v njej. Mojster rne magije, na primer, vedno ve, e mu kdo la e. In le tisti, ki so izurjeni v bramboviji, so sposobni utrniti tiste spomine ter ustva, ki niso skladni z la jo. T ako lahko vprio njega izustijo neresnice, ne da bi on to zaznal." Ne glede na Rawsovo leporeje, se je Harryju zdela itljivija isto navadno branje misli in niti najmanj mu ni bila v e. "Torej lahko zdaj ve, kaj razmi ljava? Gospod?" "Mojster se nahaja precej dale od tod, zidove in posest Bradaviarke pa nadalje itijo mnogi starodavni uroki ter magije. Tu sva zato tako telesno kot du evno povsem varna pred njim," je odvrnil profesor. "as in prostor imata svoj vpl iv tudi na arovnije, Potter. Za izvedbo itljivije je rtvi obiajno potrebno pogledati v oi." "Zakaj pa se moram brambovije potem sploh nauiti?" Raws se je pozorno zazrl vanj in si pri tem s svojim dolgim, suhim kazal cem

zdrsnil prek ustnic. "Zdi se, da je pri tebi stvar nekoliko drugana, Potter. Kletev, ki bi te morala ubiti, a te ni, je med Mojstrom in tabo skovala nekak no vez. Dejstva namigujejo, da si v trenutkih, ko je tvoja zavest povsem spro ena in zato najbolj ranljiva - na pr imer, kadar spi - z Mojstrom deli misli in ustva." Harryjevo srce je spet podivjalo. Ni od vsega tega se ni skladalo. "Ampak zakaj bi profesor Dumbledore temu rad napravil konec?" je izbruhn il. "Meni e ni lepo, ampak to bi lahko dobro izrabili. Videl sem vendar, kako je kaa napadla gospoda Weasleyja, in e ne bi, ga ravnatelj ne bi mogel re iti... Kajne, gospod?" Raws se je spet za nekaj trenutkov zazrl v mladega arovnika in si s kazal cem zdrsnil prek ustnic. Ko je znova spregovoril, pa je na vpra anje svojega uenca odgovoril poasi, kot bi pretehtal isto vsako besedo. "Videti je, da se Mojster vse do nedavnega ni zavedal, kako povezana sta . Vse do zdaj se je zdelo, da si zaznaval njegova ustva in deloma tudi misli, pa je bil za to slep. A videnje, ki si ga imel tik pred bo iem..." "Tisto s kao in gospodom Weasleyjem?" "Ne segaj mi v besedo, Potter," je grozee odvrnil profesor. "Kot sem tore j hotel rei: videnje, ki si ga imel tik pred bo iem, je pomenilo tako odloen vdor v Mojstrovo zavest..." "Ampak gledal sem iz kaine glave, ne iz njegove!" "Ti nisem rekel, da me ne prekinjaj, Potter?!" Toda Harryju je bilo isto vseeno, e je Raws jezen, kajti zdaj se je zdelo, da bo tej zadevi konno pri el do dna. Nagnil se je naprej, in ne da bi se tega zavedal , je emel isto na robu stola, napet, kot bi bil pripravljen na pobeg. "Kako da sem gledal skozi kaje oi, e naj bi si delil misli z Mrlakensteinom ?" "Ne izgovarjaj Mojstrovega imena!" se je razbesnel profesor, a ne da bi povzdignil glas. Temu je sledila napeta ti ina in nekaj asa sta samo zrla drug v drugega. "Profesor Dumbledore si ga upa izrei," je nazadnje tiho rekel Harry. "Ravnatelj je izjemno mogoen arovnik," je zamrmral Raws. "e se ga zdi varno izrei njemu... Drugi smo pa..." Nezavedno se je pomel po podlakti levice, natanneje tam, kamor so mu v gali Mojstrovo znamenje. "Hotel sem samo vedeti," je s prisiljeno vljudnim glasom pojasnil Harry, "zakaj..." "Prizor si skozi oi kae najverjetneje opazoval zato, ker se je v njeni zav esti takrat nahajal tudi Mojster," je zapredel Raws. "Kao si je podjarmil in zato se t i je sanjalo, da si v njej tudi ti." "In Mrla... Mojstru se je posvetilo, da sem?" "Zdi se tako," je hladno pritrdil profesor. "Kako to veste?" ga je zavzeto vpra al Harry. "Ali profesor Dumbledore sam o ugiba, da je tako, ali...?" "Naroil sem ti e," je zagodel mojster arobnih napojev, povsem negiben in z omi, zo enimi v re e, "da me nazivaj z izrazom ,gospod'."

"Ja, gospod," je nestrpno prikimal mladi arovnik. "Kako torej veste...?" "Vem pa," ga je uti al profesor. "Bistveno je, da se Mojster zdaj zaveda, k ako vedno bolj posega v njegove misli in ustva. Zato se je nedvomno dokopal do spoznanja, da ta proces lahko poteka enako uspe no v obratni smeri in je tudi on zmo en posei v tvoje misli in ustva..." "In me pripraviti do tega, da bi storil kaj udnega? Gospod?" je vpra al Har ry. "Lahko bi te," je brezbri no odvrnil odrasli arovnik. "A kakor koli, s tem sva seveda spet pri bramboviji." V notranji ep pla a je segel po palico in Harry je ves otrdel, toda profesor jo je zgolj ponesel k desnemu sencu, med mastne korenine las. Ko jo je odmaknil od glave, je iz nje potegnil nekak no srebrnkasto tvar, ki se je vlekla od senca do p alice kakor debel pramen gaze. S palico je nato potrznil in nenavadna snov se je loila tako od nje kot od glave ter elegantno pristala v mislitu. Po njem se je zaela vr tiniti, a ni bila ne tekoina ne plin. Raws je postopek ponovil e dvakrat, in ko je v kamnito skodelo shranil e tretji pramen, jo je brez vsake razlage previdno ponesel na eno izmed polic. Mis lito jima je s tem umaknil s poti, potem pa se je vrnil in se s arobno palico v pripravljenosti ustopil pred Harryja. "Vstani in sezi po palici, Potter." Harry se je ivno postavil na noge. S profesorjem sta se zazrla v oi in med njima je bila zgolj pisalna miza. "Lahko me posku a razoro iti ali se na kakr en koli drug nain braniti pred mano," je dejal Raws. "Kaj pa boste storili?" ga je vpra al fant, ki je s pogledom zaskrbljeno vi gnil prek njega. "Vdrl ti bom v zavest," je mehko odvrnil profesor. "Videla bova, koliko si se mi sposoben upreti. Na u esa mi je pri lo, da si se kletve kri anih lahko otresel, in kot bo videl, za to potrebuje precej podobno mo... Pripravi se... Chitlivium!" Raws je udaril, e preden je bil Harry pripravljen na to, in zato se mu ni kakor ni mogel upreti. Pred omi se mu je zameglilo in kabinet je izginil; skozi zavest so mu s tolik no naglico vigali prizori iz spominov, da je postal za svojo okolico povsem s lep. Star je bil pet let, opazoval je Dudleyja, ki je vozil svoje novo rdee ko lo in kar razganjalo ga je od ljubosumja... Star je bil devet let in buldog Razpara ga je pregnal na drevo, Dursleyjevi pa so se mu krohotali s trate... Sedel je pod Izbi ruhom, ki mu je razlagal, da bi se v Spolzgadu lepo na el... Hermiona je le ala v ambulanti in obraz ji je prekrivalo gosto krzno... Stal je ob jezeru in bli alo se mu je na sto tine morakvarjev... Cho Chang se mu je vse bolj bli ala in nad njima je visela omela... Ne, je ob spominu na Cho, ki mu stopa bli je, dejal glas v Harryjevi glavi , tega ne bo gledal, ne bo, tega ne sme videti nihe drug... V kolenu ga je ostro zabolelo. Pred sabo je spet zagledal Rawsov kabinet in zavedel se je, da so mu noge klecnile, pri emer se je trdo udaril v pisalno mizo.

Pogled je dvignil k profesorju, ki je palico spustil iznad glave in se je mel po zapestju desnice. Na njem se je lesketala lepo vidna oteklina, da se je zdelo, kot bi ga nekaj speklo. "Si kletev ela izvedel namenoma?" je hladno vpra al mojster arobnih napojev. "Ne," je trpko odvrnil Harry in se postavil na noge. "Se mi je zdelo," je zagodel Raws, ki ga je pozorno opazoval. "A spustil si me predale!" "Ste videli vse, kar sem jaz?" je vpra al mladi arovnik, ki sicer ni bil pr eprian, e hoe odgovor sploh sli ati. "Ujel sem samo nekaj pobliskov," se je zaniljivo namrdnil profesor. "igav je bil tisti pes?" "Tetin," je Harry za krtal z zobmi. "No, za prvi poskus tvoj odziv niti ni bil tako slab," je dejal uitelj in spet dvignil palico. "Nazadnje si me vendarle ustavil, eprav si izgubljal as in energijo z vpit jem. Zberi se in zbran tudi ostani. Zavrni me s svojimi mislimi, pa ti palice sploh n e bo treba uporabiti." "Saj se trudim," je jezno odvrnil fant, "ampak niti besedice e niste rekl i o tem, kako naj to naredim!" "Ne jezikaj, Potter," je svaree zagodel profesor, "in zapri oi." Harryju se, z Rawsom pred sabo, ki ima poleg tega v roki arobno palico, nekako ni zdelo pametno mi ati, a vseeno mu je ustregel. "Pre eni iz glave vse misli," je nato dejal hladni glas odraslega arovnika. "Pogasi vsa ustva..." Toda fant je bil na profesorja tako jezen, da mu je bes plal po ilah kako r strup. Umiril naj bi se? Kajpada, ni la jega... "To ni ni, Potter, bolj se bo moral potruditi. Vzemi se e v roke..." Harry je poskusil iz glave pregnati vse misli, spomine in ustva... "Dobro, poskusiva znova... tel bom do tri. Ena - dve - tri... Chitlivium! " Pred njim se je s tal dvignil velik rn zmaj... Iz arobnega zrcala sta mu mahala mama in oe... Cedric Diggory je le al na tleh in praznega pogleda zrl vanj.. . "Neeeee!" Fant se je sesedel na kolena, obraz je zakopal v dlani, glava pa ga je bolela, kot bi mu profesor posku al mo gane izsesati iz lobanje. "Vstani!" mu je ostro ukazal Raws. "Vstani! Ne trudi se, isto ni se mi ne upira . Dovolil si mi dostop do spominov, ki se jih boji , in jaz bi jih lahko izkor istil kot izjemno oro je!" Harry se je znova postavil na noge, srce pa mu je bilo tako naglo, kot b i Cedrica dejansko videl. Uitelj napojev je bil zdaj e bolj bled kot obiajno in tudi jezen je bil, a nikakor tako zelo kot mladi arovnik. "Pa e kako se trudim," je zagodel skozi stisnjene zobe. "Naroil sem ti, da pogasi vsa ustva!" "Vem, ampak trenutno to zame ni prav lahko," je zarenal Harry. "Torej bo za Mojstra lahek plen!" ga je razjarjeno obvestil Raws. "Norci,

ki ponosno razkazujejo svoje srce, ki ne znajo brzdati ustev, ki se predajajo alostni m spominom in se pustijo tako zlahka razjeziti - ibki ljudje, z drugimi besedami nimajo nikakr ne mo nosti, da bi se uprli njegovi moi! Naravnost sme no lahko mu bo vdreti v tvojo zavest, Potter!" "Nisem ibek," je tiho dejal Harry, ki je bil tako skrajno razjarjen, da b i profesorja najraje preklel. "Torej to doka i! Obvladaj se!" je revsknil Raws. "Obvladaj jezo in pokori si svoj razum! Poskusiva e enkrat. Ena, dve, tri... Chitlivium!" Stric Vernon je prek re e za po to zabijal desko... Po jezeru na posestvu se mu je bli alo na stotine morakvarjev... Skupaj z gospodom Weasleyjem je tekel po hodniku brez oken in bli ala sta se preprostim rnim vratom, ki so stale na njegovem koncu. Priakoval je, da bosta la skoznje, toda Ronov oe ga je potegnil na levo, na stopni e, ki je vodilo navzdol... "ZDAJ VEM! VEM!" Spet je padel na vse tiri, znova je imel okoli sebe Rawsov kabinet in v brazgotini ga je zopet neprijetno emelo. Toda glas, ki se mu je izvil iz ust, je b il zmagoslaven. Hitro je vstal, profesor pa je s palico nad glavo samo zaudeno zrl vanj. Zdelo se je, da je tokrat preklical urok, e preden se mu je fant sploh posk usil upreti. "Kaj pa je bilo to, Potter?" je vpra al in izjemno zbrano zrl v Harryja. "Videl sem... Spomnil sem se," je sopel mladi arovnik. "Posvetilo se mi j e..." "Kaj?" ga je ostro pozval Raws. Fant mu ni odgovoril takoj. Pomel se je po elu in nekaj trenutkov u ival v prijetnem obutku, ki se je razlezel po njem - konno je razumel nekaj, kar ga je morilo e dolge mesece... Kako dolgo je sanjal o tistem hodniku brez oken, pa ni n iti pomislil, da ta dejansko obstaja! Res, ele zdaj, ko je videl lastni spomin, mu je postalo jasno, da gre za koridor, po katerem sta z gospodom Weasleyjem dvanajstega avgusta tekla na zasli anje! To je bil hodnik, ki je vodil na Sekretar iat za skrivnosti, in pred vrati na njegovem koncu je bil tudi gospod Weasley, ko ga je napadla Mrlakensteinova kaa! Dvignil je glavo in se zazrl v Rawsa. "Kaj je na Sekretariatu za skrivnosti?" "Kako, prosim?" je tiho vpra al profesor in Harryju ni u lo, da ga je krepko spravil iz tira. "Rekel sem ,Kaj je na Sekretariatu za skrivnosti?', gospod," je ponovil fant. "In zakaj bi te to zanimalo?" je poasi zagodel odrasli arovnik. "Ker o hodniku, ki sem ga pravkar videl, sanjam e dolge mesece," je odvrn il Harry in pri tem natanko opazoval profesorja. "A prepoznal sem ga ele zdaj in tak o vem, da vodi na Sekretariat za skrivnosti... Mislim pa tudi, da Mrlakenstein hoe nekaj..." "Rekel sem ti e, da ne izgovarjaj Mojstrovega imena!" Temu je sledila ti ina, ko je profesor nazadnje spregovoril, pa je bil nje

gov glas prisiljeno lahkoten. "V Sekretariatu za skrivnosti je marsikaj, Potter, in le malo od tega bi razumel, tie pa se te prav ni. Se razumeva?" "Ja," je pritrdil fant in se pomel po elu, v katerem mu je zaelo kljuvati. "Tu se bo spet oglasil v sredo, ob isti uri, in takrat bova nadaljevala." "Prav," je pristal mladi arovnik, ki se mu je vse bolj mudilo k prijatelj ema. "Vsak veer pa se mora pred spanjem povsem umiriti in izprazniti zavest. Jasno?" "Jasno," je prikimal Harry, ki ga je e komaj sli al. "In svarim te, Potter... e ne bo vadil, bom to vedel..." Fant je segel po torbi, si jo nataknil na ramo in hitro odkorakal iz kab ineta, njegova vrata je previdno zaprl, nato pa stekel po hodniku. Prijatelja je na el v knji nici, kjer sta se ubadala z najnovej o skladovnico naloge, ki jim jo je nalo ila Temynova. Nosove so tam ti ali v knjige tudi tevilni drugi tudentje, skoraj vsi peto olci. Sedeli so za mizami in peresa so v soju sveti lk besno prasketala prek pergamenta, nebo za velikimi okni pa je poasi temnelo. V prostoru je bilo sicer povsem tiho, le sem ter tja se je po njem razleglo kripanj e evljev madam Monockell - ta je grozee korakala med policami in dihala za ovratnik tistim, ki so brskali po policah z njej tako dragocenimi knjigami. Harry je drhtel, in ko je sedel nasproti prijateljev, je v oknu za njima ujel svoj odsev - bil je isto bled in brazgotina se mu je ble ala s ela moneje kot sicer. "Kako je lo?" ga je epetaje vpra ala Hermiona, potem pa zaskrbljeno dodala: "Je s tabo vse v redu?" "Ja, bo e, no," je neuakano odvrnil mladi arovnik in se zdrznil, saj ga je v elu e posebej zoprno zbodlo. "Poslu ajta... Ravno se mi je nekaj posvetilo..." Povedal jima je, kaj je videl in do kak nega sklepa je pri el na podlagi teg a. "Hoe ... Hoe rei," je za epetal Ron, "da je oro je, tisto, do esar bi se rad dokopal Saj Ve Kdo, na Ministrstvu za aranje?" "V Sekretariatu za skrivnosti," je tiho prikimal Harry. "Tista vrata sem videl, ko me je tvoj oi peljal na zasli anje, in vsekakor je ta tudi stra il, preden ga je napa dla kaa." Hermiona je tiho zajela sapo. "Seveda," je nato dahnila. "Kaj - seveda?" se je zmedel rdeelasec. "Pomisli vendar malo, Ron... Tudi Sturgis Podmore naj bi na Ministrstvu posku al nekam vlomiti - verjetno skozi taista vrata!" "Zakaj bi Sturgis vlomil, e je na na i strani?" je podvomil Ron. "Hja, tega pa ne vem," je priznala Hermiona. "No, zanima me, kaj je sicer v Sekretariatu za skrivnosti," se je Harry obrnil k prijatelju. "Ti je oi v zvezi z njim kdaj kaj omenil?" "Tiste, ki tam delajo, imenujejo neimenljivi," je povedal Ron in se namr il . "Nihe ne ve, kaj pravzaprav ponejo... Ampak udno se mi zdi, da bi oro je skrili pri n jih." "Prav ni ni udno," ga je zavrnila Hermiona. "Verjetno gre za kak no strogo tajno arovnijo, ki jo razvija Ministrstvo... Harry, je s tabo res vse v redu?" Fant si je namre z obema rokama pravkar segel k elu in se trdo pomel po njem.

"Pusti to," je rekel in spustil drhtee roke na mizo. "Samo nekoliko sem.. . Tale brambovija mi gre malo na ivce." "Verjetno ga ni, ki bi bil isto pri sebi, potem ko bi mu vekrat zapored se gli v misli," je soutno rekla prijateljica. "Glej, pojdimo v dnevno sobo. Tam nam bo bo lj udobno." Toda skupni prostor v Gryfondomu je bil nabito poln in trojica si je kom aj na la prosto mizo ter tri stole. O skrivnostnem oro ju, ki naj bi ga skrivali na Ministr stvu, se vprio toliko so olcev seveda niso mogli pogovarjati, zato je Hermiona predlagala, d a bi se spet lotili naloge. Komaj pa sta fanta iz torb nejevoljno privlekla knjige in zvezke, e se je izkazalo, zakaj je tam toliko tudentov - dvojka sta za ta veer napovedala predstavitev svojega najnovej ega izuma. "To je Gizdalinski glavo er!" je zavpil George, ko je njegov brat pomahal z naikanim klobukom, med drugim okra enim z dolgim, puhastim ro natim peresom. "Danes jih ponujava po sramotno nizki ceni - za dva gulda! A oglejte si najprej predstavitev, ki vam jo je pripravil moj ljubi brat!" Fred si je klobuk poveznil na glavo in se iroko nasmehnil. Za hip je bil videti precej trapast... potem pa sta izginila tako klobuk kot njegova glava. Nekaj deklet je zavre alo, vsi drugi pa so se glasno zakrohotali. "No, e snemi ga!" se je bratu zare al George. Roka drugega dvojka je nekaj trenutkov grabila skozi zrak nad rameni, pot em pa si je klobuk z ro natim peresom potegnil z glave in spet se je prikazala. "Le kako tole deluje?" se je vpra ala Hermiona, ki se je prek ubenika pozor no zazrla v dvojka. "Jasno, za neke vrste urok nevidnosti gre, ampak nevidnostno pol je jima je uspelo raztegniti preko meja zaaranega predmeta, kar nikakor ni zanemarlj iv dose ek..." Harry ni na to rekel nobene, saj mu je bilo preve slabo. "Nalogo bom moral narediti jutri," je zamrmral in pospravil knjige, ki j ih je pred kratkim potegnil na plano. "No, torej si to zapi i v rokovnik," je zadovoljno predlagala Hermiona. "D a ne bo pozabil." Mladi arovnik in njegov prijatelj sta se spogledala, nato pa je Harry vse eno segel v torbo, iz nje povlekel prijateljiino darilo ter ga odprl. "Ne odla aj z nalogo, ti bo v hudo nadlogo!" ga je o tel zve i. Harry si je vanj sicer zapisal, da mora naslednjega dne napisati tudi na logo za Temynovo. A obenem si je prisegel, da ga bo ob prvi priliki zalual v plamene. "Mislim, da bom el kar spat," je rekel, ko je rokovnik spravil nazaj v to rbo. Vstal je in se odpravil prek dnevne sobe, pri emer se je izmuznil Georgu, ki mu je hotel Gizdalinskega glavo erja povezniti na glavo. Kmalu se je vzpenjal po hladnem in mirnem stopni u fantovskih spalnic, toda e vedno mu je bilo slabo, kot tiste noi, ko je v sanjah gledal skozi kaje oi. Upal je, da mu bo bolje, e za nekaj a sa le e. e je odprl vrata njihove spalnice in vstopil, ko ga je zabolelo, kot bi m

u nekdo v elo zabil ebelj. Sploh ni ve vedel, kje je, ali stoji ali le i in niti svojega imen a se ni mogel spomniti. V u esih mu je pozvanjal besen smeh... Tako sreen ni bil e dolgo asa... Zajel ga je radosten, vznesen, resnino zmagoslaven obutek... Zgodilo se je nekaj krasnega, nekaj prekrasnega... "Harry? Harry!" Nekdo ga je silovito klofnil in v ponoreli smeh se je vme al krik boleine. Srea je poasi odtekala iz njega, toda krohot ni potihnil''' Odprl je oi, se pri tem zavedel, da se divji smeh izvija iz njegovih ust, in takoj je utihnil. Nato je sope oble al na tleh, zrl v strop in upal, da mu bo v elu e nehal o tako neusmiljeno razbijati. Nadenj se je sklanjal Ron, ki je bil videti zelo zas krbljen. "Kaj se je zgodilo?" je vpra al. "Ne... vem..." je zasopel Harry in se dvignil na komolce. "Izjemno... ve sel je... Skrajno... vesel..." "Saj Ve Kdo?" "Zgodilo... se je nekaj... krasnega," je zamomljal mladi arovnik. "Nekaj. .. kar je upal... da se bo." Besede so mu same od sebe pri le na jezik, kot v garderobi gryfondomskega mo tva. A vedel je, da so resnine. Nekajkrat je globoko zajel sapo in posku al pozabiti na to, kako mu je slabo. Zelo je bil vesel, da tokrat v sobi ni bilo tu di Deana in Seamusa. "Hermiona mi je rekla, naj grem pogledat, kako je s tabo," je tiho poved al Ron in mu pomagal na noge, nato pa v posteljo. "Po njenem se zaradi Rawsovih posegov v tvoje misli trenutno sploh ne more braniti pred vdorom vanje... Ampak ez as ti bo brambovija pomagala, kajne?" Oitno je bilo, da sam temu ne verjame preve, in tudi Harry mu je zgolj emerno pokimal ter se naslonil na blazino. Vse ga je bolelo, tolikokrat se je tis tega veera e zvrnil po tleh, v brazgotini ga je kljuvalo in slabo mu ni bilo ni manj kot po tistem, ko je bil pria napadu na gospoda Weasleyja. Obenem je imel tudi obutek, da je po prvi uri brambovije postal samo e bolj obutljiv za Mrlakensteinove misli in ustva. Predvsem pa ga je skrbelo, kaj se je zgodilo, da je Mojster srenej i kot kdaj koli v zadnjih tirinajstih letih. Petindvajseto poglavje Ukroeni u ek Zakaj se je Mrlakenstein tako razveselil, je Harry izvedel e naslednje ju tro. Ko je Hermiona prejela svoj izvod Prero kih novic in ga razprla, se je za trenutek za zrla v naslovnico, nato pa tako glasno kriknila, da so se dale naokrog vsi ozrli k nje j. "Kaj je?" sta jo hkrati vpra ala prijatelja.

V odgovor je asopis odlo ila na mizo in pokazala na deset rnobelih fotografij, ki so zapolnile skoraj celo prvo stran. Na njih so bili ovekoveeni ob razi devetih arovnikov in ene arovnice, ki so posmehljivo ali naduto zrli s slik. Pod vsako fotografijo je bilo zapisano ime arovnika na njej in zloin, zaradi katerega so ga vrgli v Azkaban. Antonin Dolohov, je bilo natisnjeno pod arovnikom z dolgim in bledim obrazom, ki se je nesramno re al, obsojen nasilnih umorov Gideona in Fabiana Prewetta. Algernon Grabezh, je pisalo pod brazgotinastim mo kim z mastnimi lasmi, ki se je zdolgoaseno naslanjal na rob fotografije, obsojen, da je zaupne podatke Ministrstva za aranje izdajal Tistetnu, Ki Ga Ne Smemo Imenovati. Toda komaj se je Harry zazrl v asopis, e je njegov pogled pritegnila slika arovnice. Ta je imela dolge temne lase, ki so bili na fotografiji povsem neurejen i in razmr eni, eprav so bili nekdaj gladki, gosti ter sijoi. Priprtih oi se je zazrla van j, pri emer se ji je na ozkih ustnicah poigraval o aben in zaniljiv nasme ek. Lepotillya L'Ohol, obsojena zaradi muenja, s katerim je trajno onesposobi la Franka in Alice Velerit, je pisalo pod njo. Hermiona je dregnila Harryja in pokazala na naslov nad fotografijami, ki ga mladi arovnik sploh e ni prebral, tako ga je pritegnila slika ohole coprnice. MNO INI POBEG IZ AZKABANA: MINISTRSTVO SE BOJI, DA SE BODO JEDCI SMRTI ZBRALI OKOLI BLACKA "Blacka?" je glasno ponovil Harry. "Menda ne mislijo...?" "Psst! Ti je!" ga je mirila Hermiona. "Preberimo vendar najprej lanek." Ministrstvo za aranje je pozno sinoi objavilo vest, da je pri lo do mno inega pobega iz Azkabana. Minister za aranje, Cornelius Schushmaar, je novinarje sprejel v svoji pi sarni in jim potrdil, da je v zgodnjih jutranjih urah veraj njega dne u lo deset zapornikov , za katere je sicer veljal e posebej strog varovalni re im. Schushmaar je nadalje povedal, da je bunkeljskega ministrskega predsednika e obvestil, kako nevarni so ube niki. " al smo se spet zna li v natanko tak nem polo aju, kot smo se pred dvema letoma, ko nam je u el mno ini morilec Sirius Black," je sinoi dejal Schushmaar. "Po na em sta pobega povezana. Ker je bil dana nji tako tevilen, domnevamo, da ga deseterica nikakor ni bila v stanju organizirati sama; Black, ki je e na svobo di, je seveda v izvrstnem polo aju, da svojim nekdanjim pajda em pomaga po svojih stopinjah. Nadalje smo prepriani, da so se novi ube niki, med katerimi je tudi Lepotillya L'Ohol, sestrina prej omenjenega mno inega morilca, zbrali okoli njega in ga proglasili za svojega novega vodjo. Seveda delamo vse, kar je v na i moi, da bi zloince polovili, in celotno arovni ko skupnost napro amo, naj bo previdna. Vse svarim, naj se pod nobenim pogojem ne pribli ajo kateremu koli od coprnikov."

"To je torej tisto, Harry," je prepla eno dejal Ron. "Zato je bil Saj Ve Kd o veraj tako vesel." "Ne morem verjeti," je v odgovor zarenal mladi arovnik. "Schushmaar za pobeg krivi Siriusa?!" "Saj nima druge izbire," je trpko skomignila Hermiona. "Misli , da bo reke l: , al mi je, dragi moji, Dumbledore me je svaril pred tem in azkabanski stra arji so se zdaj oitno res pridru ili Mrlakensteinu,' - Ne bodi taka reva, Ron! - ,zato pa so iz zap ora pobegnili njegovi najhuj i privr enci.' Jasno, tega ne bo priznal. Ne nazadnje je est mesecev vsem po vrsti zatrjeval, da vidva z Dumbledorjem la eta!" Novice je sunkovito razprla in zaela brati podrobnej e poroilo na drugi strani, medtem ko se je Harry ozrl po Veliki dvorani. Nikakor mu ni bilo jasno, zakaj so olci niso niti najmanj prepla eni, saj je priakoval, da bodo vsi po vrsti razpravl jali o stra ni novici z naslovnice. A, seveda, na asopis je bil naroen le redkokdo. Tako so klepetali o domai nalogi, quidditchu in kdo ve katerih drugih malenkostih e, medtem ko so se onstran varnih olskih zidov Mrlakensteinove vrste okrepile z deseterico nevarnih Jedcev smrti. Ozrl se je k mizi profesorjev. Tam je bil polo aj povsem drugaen. Dumbledore in McHudurrova sta se sklonjena drug k drugemu resnobno pogovarjala, Ochrowtova pa je Novice naslonila na steklenico keapa ter je bila tako zatopljena v naslovnico, da sploh ni opazila, kako ji z like v negibni roki kaplja rumenjak meh ko kuhanega jajca. Tudi Temynova, ki se je na drugem koncu omizja posveala skledi ka e, se s svojimi izbuljenimi omi za spremembo ni ozirala po Veliki dvorani. Ne, tistega jutra je povsem pozabila na to, da bi se morda dalo kak nega tudenta kaznovati. Namr eno je goltala hrano ter se vsake toliko nejevoljno ozrla k Dumbledorju in McHudurrovi, ki sta se tako zbrano pomenkovala. "Ojej..." je takrat prepadeno izdavila Hermiona, ki je e vedno brala asopi s. "Kaj pa je zdaj?" je ivno vpra al Harry. "To je vendar... grozno," je pretreseno rekla. Novice, odprte na deseti strani, je pomolila fantoma, ki sta takoj zaela brati lanek, na katerega je nemo pokazala. TRAGIEN KONEC USLU BENCA MINISTRSTVA Potem ko so na Ministrstvu zaposlenega Sloana Slootnika, 49, sinoi na li mrtvega v bolni ki postelji, je vodstvo Svetega Munga zagotovilo, da bodo stvari p ri li do dna. Slootnika, ki je pred nekaj tedni na delovnem mestu utrpel huj e po kodbe, je namre v bolni nici zadavila lonnica in zdravilci ga niso mogli ve o iviti. Miriam Strout, ki je v asu smrti skrbela za sobo, v kateri je le al gospod Slootnik, so zaasno suspendirali. Veraj ni hotela dajati izjav, tiskovni predstavn ik bolni nice pa je dejal: "Sveti Mungo globoko ob aluje smrt gospoda Slootnika, igar zdravje se je pred to tragino nesreo poasi izbolj evalo. V na ih predpisih je zelo jasno doloeno, kak no okrasje je dovoljeno v bolni kih sobah, toda zdi se, da je prezaposlena zdravilka Strout v bo inem asu spregledala, kako nevarno rastlino je postavila na nono omarico na ega oskrbovanca. Na specifikaciji artikla pod cvetlinim lonkom je bilo namre zapisano, da gre za ro o prhuto o, in ker je bolnik poasi okreval, ga je Stroutova celo

vzpodbujala, naj sam skrbi zanjo. Ko se je okrevajoi, a e vedno ne povsem prisebni bolnik rastline dejansko dotaknil, pa ga je nemudoma zadavila, saj je v lo za nevarnega potaknjenca hudieve zanke. Kdo mu jo je poslal, zaenkrat e ne vemo. Zato prosimo, da se nam javijo arovniki, ki o tej zadevi morda kaj vedo." "Slootnik..." je rekel Ron. "Slootnik... To mi zveni tako znano..." "Seveda, e pa smo ga videli," je epetaje odvrnila Hermiona, "in to v Svete m Mungu! Le al je na postelji nasproti Sharmerjeve, isto pri miru, in zrl v strop. Ra vno med na im obiskom mu je zdravilka tudi prinesla hudievo zanko. Rekla je, da gre za darilo, se spomnita?" Harryjeve oi so inile nazaj k asopisni novici in oitajoe je zamrmral: "Kako da hudieve zanke nismo prepoznali? Saj je nismo videli prvi... To bi lahko prepreili!" "Kdo pa bi priakoval, da bo v bolni nici naletel na tako nevarno rastlino i n povrh vsega e v cvetlinem lonku!?" ga je ostro zavrnil Ron. "Mi e nismo krivi, temve je tisti, ki mu jo je poslal! Kak en osel!" "Daj no, Ron!" je pretreseno dejala Hermiona. "Misli , da bi hudievo zanko lahko vtaknil v cvetlini lonek in se tega ne bi zavedal? Ne, tu gre... Tu gre za u mor, in kdor ga je zagre il, je zelo bister. e kaj vem, nikdar ne bodo ugotovili, kdo jo je poslal." Harry pa ni ve razmi ljal o nevarni rastlini. Spomnil se je, kako sta se z gospodom Weasleyjem na dan zasli anja z dvigalom spustila z drugega nivoja. Takrat sta sreala arovnika, igar ko a je bila nezdravo rumene barve in je v dvigalo vstopil iz Atrija. "Gospoda Slootnika sem sreal," je rekel Ronu, "ko sva bila s tvojim oijem na Ministrstvu." Rdeelasec je razprtih ust zazijal vanj. "Oi ga je doma nekajkrat omenil, ja!" ga je pre inilo. "Eden od neimenljivi h je bil - delal je na Sekretariatu za skrivnosti!" Nekaj trenutkov sta zaprepadeno zrla drug v drugega. Potem pa je Hermion a asopis potegnila k sebi, si e enkrat jezno ogledala fotografije deseterice pobegli h Jedcev in nato skoila na noge. "Kam pa gre ?" se je zmedel Ron. "Pisala ji bom," je rekla nekoliko odsotno in si torbo nadela na rame. " Ne vem, e bo sicer... A vredno je poskusiti in jaz sem edina, ki to lahko stori." "Kako mi gre na ivce, kadar naredi kaj takega," je zagodel Ron, nakar sta se tudi s Harryjem odpravila iz Velike dvorane, a poasneje. "Bi umrla, e bi nama enkrat za spremembo povedala, esa se je domislila? Saj ji ne bi vzelo ve kot deset sekund... O, Hagrid!" Oskrbnik je stal poleg vrat Dvorane in akal, da se iz nje najprej zdrenja skupina Drznvraanovcev. Pobunkan ni bil ni manj kot tistega dne, ko se je vrnil n a olo, le da je imel nekaj povsem sve ih modric. resnici

"Koko gre, fanta?" se jima je poskusil nasmehniti, a se je zgolj bolee sp ail. "Je s tabo vse v redu, Hagrid?" ga je vpra al Harry, ko se je orjak odprav il za Drznvraanovci in sta mu z Ronom sledila. "Sevede, sevede," je odvrnil orjak. Pri tem se je zaman trudil, da bi bil njegov glas lahkoten. Ker se je te ga zavedal, je nato tako na iroko zakrilil z rokami, da bi mimoidoemu profesorju Vectorju skoraj povzroil pretres mo ganov. Ko se mu je opraviil, pa je fantoma zamomljal: "Samo fejst dosti dela imam. Sej vesta, koko je - pripraviti se moram za ure, ene par salamandrov ima luskovko... pa zadnji opomin pred prenehanjem delovnega razmerja sem dobil." "Grozi ti, da te vr ejo iz slu be?" je tako glasno vpra al Ron, da se je mnogo bli njih so olcev radovedno ozrlo k njim. "Oprosti," je nato za epetal rdeelasec. "Ampak da se je tista krota spravil a tudi nate, je pa e preve!" "No, ja," je skomignil oskrbnik, "sej sem to priakoval, e naj povem po res nici. Vedva tega nista omerkala, ampak ko se je Temynovka oglasila pri tisti uri, mi n i lo glih najbolje, vesta..." Zavzdihnil je. "No ja, pametno bi bilo, e grem salamandrom v repe natret mejkeno ilijovega prahu, sicer jim bodo e stran padli... Sej se kmalu vidimo, a ne...?" Odzibal se je po svoje, skozi vhodna vrata gradu in prek kamnitih stopni c na razmoeno trato. Harry je zrl za njim in se spra eval, koliko slabih novic lahko e prenese. Minilo je le nekaj dni in e so isto vsi na oli vedeli, da je Hagrid prejel zadnji opomin, toda na Harryjevo ogorenje ni to skoraj nikogar spravilo v slabo voljo. Nekateri so olci z Drecom na elu so se tega celo razveselili! Zdelo se je tudi, da so Harry, Hermiona in Ron edini vedeli za nenavadno smrt uslu benca Sekretariata za skrivnosti. Kajti po hodnikih so zdaj razpravljali o eni sami temi: o pobegu iz Azkabana, za katerega so tudentje sli ali od pe ice so olcev, ki so bili naroeni na asopise. Tako so se zaele iriti govorice, da so nekatere zapornike videli v Meryascoveeni in naj bi se skrivali v Besnei brunarici. Nekaj tudentov pa je celo trdilo, da naj bi nameravali vdreti na Bradaviarko, kot je pred dvema letoma Blac k. So olci iz arovni kih dru in so se imen deseterice ube nikov bali skoraj tako zelo kot Mrlakensteinovega, saj so dobro vedeli, kak ne zloine so zagre ili med Mojstrovo grozovlado. Na Bradaviarko so hodili tudi tevilni sorodniki njihovih rtev , ki so se zdaj kopali v neprijetni slavi: Susan Bones, katere strica, teto in nju ne otroke je pobil eden izmed pobeglih coprnikov, je pri rastlinoslovju vsa naje ena izjavil a, da se ji je zaelo svetlikati, kako se pouti Harry. "Niti sluajno pa se mi ne sanja, kako lahko to prena a ! Grozljivo je!" je osorno zagodla in na svoj pladenj s semeni vri vufelnov odvrgla veliko preve zmajevskega gnoja, da so se od nelagodja zaela cvile zvijati. Tudi fant je v zadnjih dneh na hodnikih spet pogosteje spro al pridu ene pogovore in za njim so znova kazali s prsti. A vsaj zdelo se mu je, da je v glas u

epetajoih so olcev zaznal bistveno spremembo in zdaj govorijo o njem bolj radovedno kot sovra no. Nekajkrat je tudi ujel besedo ali dve, iz katerih je sklep al, da Novicam ne verjamejo ve vsi in mnogi i ejo kak no drugo pojasnilo za to, zakaj ter kako je iz azkabanske utrdbe lahko u lo kar deset razvpitih Jedcev. Zmedeni in prestra eni so olci so se pri tem seveda zatekli k edini drugi razlagi, ki so jo poz nali: tisti, ki sta jo od konca prej njega olskega leta razgla ala Dumbledore ter Harry. Toda vzdu je se ni spremenilo le med tudenti. Od pobega iz arovni kega zapora je postalo povsem obiajno, da je trojica sredi hodnika naletela na gruo profesorjev, ki so se napeto in epetaje pomenkovali, a utihnili, im se jim je prib li al kateri izmed uencev. "Oitno se v zbornici ne morejo ve pogovarjati," je tiho dejala Hermiona, k o so pred uilnico za uroke li mimo McHudurrove, Colibrija in Ochrowtove. "Tam je vendar Temynovka." "Mislita, da so izvedeli kaj novega?" je vpra al Ron, ki se je prek ramen ozrl k profesorjem. "e so, nam prav gotovo ne bodo povedali," je jezno zagodel Harry. "Po tis ti Odredbi... Pri kateri tevilki smo e zdaj?" Jutro po tistem, ko je bila v asopisih objavljena vest, da je pobegnila deseterica razvpitih coprnikov, se je namre na oglasnih deskah pojavilo sledee obvestilo: VELIKI INKVIZITOR z dana njim dnem prepoveduje profesorjem, da bi tudentom dajali kakr ne koli informacije, ki niso neposredno povezane z uno snovjo, za katero so plaani, d a jo podajajo. Zgornje je v skladu z Odredbo o izobra evanju t. 26. Kalvara Temyna, Veliki inkvizitor Na raun tega obvestila so tudentje sicer pogosto zbijali ale. Lee Jordan je

celo opozoril Temynovo, da po doloilih najnovej e Odredbe ne sme kaznovati dvojkov, ker sta se v zadnji vrsti igrala z eksplozivnimi kartami: "To vendar nima nobene zveze z obrambo pred mranimi silami, profesorica! Informacije, ki jima jih zdaj dajete, nimajo neposredne povezave z uno snovjo!" Ko je Harry naslednji sreal Leeja, je desnica slednjega hudo krvavela in mladi arovnik je so olcu predlagal, naj si priskrbi raztopino nogogrizoganjih lovk. Harry je prej sicer domneval, da bo Temynovi zaradi pobega vsaj nekoliko upadel greben, kajti za to katastrofo je bil odgovoren prav njen ljubi Schushmaa r. Toda Inkvizitorka je samo e bolj goreno posku ala svojemu nadzoru podrediti isto vse na Bradaviarki. e drugega ne, je bila oitno povsem odloena, da se bo v najkraj em mo nem asu znebila nekaj profesorjev, in vpra anje je bilo le, ali bo najprej dala na evelj Trelawneyjevo ali Hagrida. Z notesom v roki se je pojavila na isto vsaki uri vede evanja in nege. V te k o odi avljeni sobi vrh severnega stolpa se je namestila ob kamin in nato stalno prekinjala vse bolj histerina predavanja Trelawneyjeve: zastavljala ji je zaplete na vpra anja o prerokovanju iz ptijega drobovja, vztrajala, da vnaprej napove odgovore

tudentov, in zahtevala, naj izka e svoje sposobnosti ob kristalni krogli, kavni use dlini ter plo icah z runami. Mladi arovnik je bil preprian, da se bo profesorica za vede evanje kmalu zlomila. V zadnjem asu jo je namre vekrat sreal na hodnikih, kar je bilo e samo po sebi precej nenavadno, kajti obiajno je tiala v svojem stolpu . Toda kadar koli je naletel nanjo, si je tudi besno mrmrala v brado, vila roke in prepla eno pogledovala prek rame, od nje pa je vel moan vonj po eriju. e Harryja ne bi bolj skrbelo za Hagrida, bi se mu celo zasmilila, a tako je upal, da orjak vsaj ne bo prvi, ki bo letel ez prag. al se mu ni zdelo, da gre oskrbniku kaj bolje od Trelawneyjeve. eprav se j e dr al Hermioninega nasveta in jim od bo ia dalje ni pokazal ni bolj stra nega od lajevca - arobne ivali, ki se od manj ega psa vsaj na videz razlikuje zgolj po razklanem repu - je tudi Hagrid postal ves iven. Med urami se je pogosto zmedel in pozabil, kaj je sploh hotel povedati, na vpra anja tudentov je odgovarjal napano, pri tem pa se je ves as oziral k Temynovi. Tudi pogovoru s Harryjem, Ronom in Hermiono se je zadnje ase zael izogibati ter jim je izrecno prepovedal, da bi ga ponoi e kdaj obiskali. "e vas pri tem dobi v pest, nam bo vsem zavila vratove," jim je zatrdil, in ker trojica ni hotela prispevati k temu, da bi ostal brez slu be, se niso ob veerih nik dar ve odpravili v njegovo koo. Harry je sicer imel obutek, da mu namerava Temynova onemogoiti vse, kar mu je bilo na Bradaviarki v u itek: obiske oskrbnika, dopisovanje s Siriusom, quidditch. Ma eval pa se ji je lahko le na en nain da se je s podvojenim naporom posvetil obrambnemu kro ku. V sobani K TD je sicer zelo u ival, kajti opazil je, da so ob novici o pobeg u iz Azkabana vadili veliko bolj predano vsi, celo Zacharias. Toda nihe ni napravil ta ko velikega napredka kot Neville. Zaradi vesti, da so krivci za bedno stanje njegov ih star ev na prostosti, se je kar nekoliko srhljivo spremenil. Niti enkrat samkrat s icer ni omenil, da so se s Harryjem, Ronom in Hermiono sreali na zaprtem oddelku Svetega Munga, oni pa so sledili njegovemu zgledu ter o tem niso nikomur rhnili besedice. A okroglolini fant tudi o pobegu Lepotillye in njenih pomagaev ni izgubl jal besed. Pravzaprav je med kro kom komaj kaj rekel in se je neizprosno trudil z vsem i novimi uroki ter protikletvami, ki so se jih uili od Harryja. Njegov obraz je bil pri tem spaen od zbranosti, za po kodbe in nesreno izvedene uroke se sploh ni menil ter se je nasploh uril bolj prizadevno kot kdor koli drug. Uil se je s tak no naglico, da so se Haryju je ili lasje, in ko je mladi arovnik kro karje sooil z oklopnim urokom, ga j e hitreje od Nevilla obvladala le Hermiona. Kaj vse bi dal Harry, da bi se brambovije nauil tako naglo, kot se je Nev ille obrambnih urokov. Njegove ure z Rawsom, ki so bile mune e od zaetka, zdaj niso bile ni bolj prijetne. Ravno nasprotno. Fant je imel obutek, da mu gre na vsakem sreanju s profesorjem slab e. Preden se je zael uriti v bramboviji, ga je v brazgotini emelo le obasno,

obiajno ponoi, in zares ga je bolelo le, kadar je za hip ujel nenavadni odblesk Mrlakensteinovih misli ali ustev. Zdaj pa emenje skorajda ni ponehalo in vse pogosteje so ga spreletavala obutja, ki niso imela nobene zveze z njim - nenadoma se je ves naje il ali razvedril, pri emer mu je v brazgotini e posebej zoprno zakljuvalo. Zato je imel grozljiv obutek, da se zaradi brambovije poasi spreminja v nekak no anteno, ki je naravnana na e tako drobne spremembe v Mrlakensteinovem poutju. A to nikakor ni bilo vse! V zadnjem asu je skoraj vsako no sanjal, da koraka po hodniku pred vhodom na Sekretariat za skrivnosti, in mora se je vedno konala enako: hrepenee se je ustavil pred preprostimi rnimi vrati. "Mogoe je to nekoliko podobno bolezni," je zaskrbljeno dejala Hermiona, k o je prijateljema zaupal, kako se mui zaradi brambovije. "Ali pa recimo vroini. Pred en se ti obrne na bolje, se ti mora poslab ati." "Za to je kriv Raws," je zatrdil Harry. "Vrh glave imam tega, da mi kar naprej kljuva v brazgotini, in tisti hodnik me e na smrt dolgoasi." Jezno se je pomel po elu. "Ko bi se vrata na njegovem koncu vsaj odprla. Kako neumno se poutim, ker takole stojim pred njimi in zijam vanja..." "To ni sme no," ga je ostro zavrnila prijateljica. "Dumbledore nikakor noe, da bi sanjal o tistem hodniku, sicer Rawsa ne bi prosil, naj te naui brambovije. Bol j se bo moral potruditi, da bi jo obvladal." "Saj se trudim!" je nejevoljno zagodel. "Kar ti poskusi, kako je, e ti Ra ws brska po glavi! Stra no je zabavno, ti reem!" "Mogoe..." je zami ljeno dejal Ron. "No?" ga je nekoliko sumniavo spodbodla Hermiona. "Mogoe Rawsu ne gre za to, da bi pomagal Harryju." Oba prijatelja sta zazijala vanj, rdeelasi arovnik pa je pomenljivo pogled al od enega do drugega. "Mogoe hoe le... razpreti njegovo zavest," je dejal nekoliko ti je. "Da bi S aj Vesta Kdo la je..." "Saj sem vedela!" je vzkipela mlada arovnica. "Kolikokrat si Rawsa e esa osumil?! In vedno si ga po krivem! Dumbledore mu zaupa in lan Feniksovega reda je!" "Ampak vasih je bil vendar Jedec smrti," je trmaril rdeelasec, "dokaza, da je dejansko prestopil na na o stran, pa vsaj jaz e nisem videl." "Dumbledore mu zaupa," je ponovila Hermiona. "In e ne moremo zaupati Dumbledorju, ne moremo nikomur." Januar je sprio nenehnih skrbi in obilice dela mineval grozljivo hitro zaradi osupljivih koliin naloge so bili peto olci pogosto pokonci tudi po polnoi, Harry pa je poleg tega na skrivaj vodil obrambni kro ek in hodil na brambovijo. Preden se je dobro zavedel, se je e zael februar, ki je prinesel bolj mokro, a toplej e vreme, in bli al se je tudi datum, ko so smeli drugi tistega olskega leta obiskati Meryascoveeno. Odkar je Cho povabil tja, je imel le redkokdaj prilo nost govoriti

z njo in zdaj se je ele zavedel, da bo Valentinovo pre ivel izkljuno v njeni dru bi. tirinajstega zjutraj se je oblekel e posebej pazljivo. Z Ronom sta pri la na zajtrk v trenutku, ko so v Dvorano priprhutale po tne sove. Hedwig ni bilo med nji mi saj ne, da jo je Harry priakoval Hermiona pa je iz kljuna neznane rjave sove ravn o povlekla pismo. "Zadnji as! e ga ne bi dobila danes..." je rekla. Nato je navdu eno raztrgala ovojnico in na plano povlekla majhen kos pergamenta. Njene oi so naglo za vigale prek kratkega sporoila, po obrazu pa se ji je razlezel izraz mranega zadovoljstva. "Poslu aj, Harry," je rekla in se ozrla k njemu, "za nekaj resnino pomembnega gre. Misli , da bi se okoli poldneva lahko dobili v Treh metlah?" "Mja, kaj pa vem," je negotovo odvrnil. "Cho verjetno priakuje, da bom ce l dan pre ivel z njo. O tem, kaj bova poela, sploh nisva govorila." "Pa jo pripelji s sabo, e res ne gre drugae," ga je rotila prijateljica. " Ampak pri el bo , kajne?" "No... prav. Ampak zakaj?" "Zdaj ti nimam asa razlagati, takoj moram napisati odgovor." e je pohitela iz Velike dvorane, pri emer je v eni roki stiskala pismo, v drugi pa kos prepeenca. "Gre ?" je Harry vpra al Rona, toda ta je nejevoljno zmajal z glavo. "Ne morem, Angelina hoe, da ves dan vadimo quidditch. Po mojem je to isto nesmiselno, saj na tem svetu ni slab e ekipe. Moral bi videti Nerodcka in Kirkeja. Obupna sta, e slab e jima gre kot meni." alostno je zavzdihnil. "Ko bi mi Angelina vsaj pustila, da izstopim iz mo tva." "Zakaj bi ti? Brani izvrstno, e se le ne zmede ," je razdra eno odvrnil Harry; kako naj bi soustvoval s prijateljem, ko pa bi sam dal domala kar koli, da bi lah ko igral na bli ajoi se tekmi s Pihpuffom? Ron je zaznal nejevoljni podton v prijateljevih besedah ter quidditcha m ed zajtrkom ni ve omenil, in ko sta nekoliko kasneje la vsak po svoje, je bilo njuno slovo nekoliko hladno. Rdeelasec se je odpravil na stadion, Harry pa je ajno liko izrabil kot ogledalo, si poskusil poravnati lase in nato od el v avlo. V njej naj bi se dobil s Cho in e se je zaskrbljeno spra eval, o em se bosta sploh pogovarjala. akala ga je nekoliko stran od hrastovih vhodnih vrat, in ker je imela las e zvezane v dolg konjski rep, je bila e posebej ljubka. Ko se je Harry odpravil pro ti njej, ga je nenadoma spreletel grozljiv obutek, da je sam naravnost sme en - kako butasto se mu vendar ob bokih zibljejo roke in kako nerodno stopa s temi svojimi velikimi nogami! " ivijo," ga je v tistem tiho pozdravila Cho. " ivijo," ji je odvrnil. Trenutek ali dva sta se samo gledala, potem pa je fant rekel: "No, em, bi kar la?" "O... Ja, seveda." Stopila sta v vrsto, ki je vodila k Filchu, se obasno spogledala in ivno nasmehnila, toda pogovarjala se nista. Ko sta konno pri la na zrak, je Harryju

mono odleglo, saj mu je bilo la je nemo hoditi kot stati. Dan je bil sicer sve ter nekoliko vetroven, in ko sta la mimo stadiona, je mladi arovnik za hip ugledal Ron a ter Ginny. vignila sta visoko nad tribunami in prijelo ga je, da bi se jima pridr u il. "Quidditch res pogre a , kajne?" je rekla Cho. Ozrl se je k njej in se zavedel, da ga verjetno e nekaj asa opazuje. "Ja," je zavzdihnil, "ga." "Se spomni , kako je bilo, ko sva v tretjem letniku prvi igrala drug proti drugemu?" "Aha," se je nasmehnil, "kar naprej si mi zapirala pot." "Wood pa je zavpil nate, da ne bodi tako prekleto vljuden in me preprost o zbij z metle," je Cho zadovoljno obujala spomine. "Sli ala sem, da so ga vzeli v Kerryjevsko krdelo. Je to res?" "Ne, za Zgornje Route igra. To mi je povedal lani, ko sem ga sreal na svetovnem prvenstvu." "Saj res, takrat sva se videla, se spomni ? V istem taboru smo bili. A ni bilo super?" Pogovor o svetovnem prvenstvu v quidditchu ju je ponesel vse do konca dovoza in skozi vrata na posestvo. Harry ni mogel verjeti, kako lahko se je pogovarjati s Cho - pravzaprav ni te je kot z Ronom in Hermiono! Ravno ko se je sprostil in razvedril, pa je mimo njiju prihitela grua deklet, med katerimi je bi la tudi Gatka Garkinson. "Potter in Chang!" je zavre ala in spro ila plaz hihitanja. "Bljak, Changica, okusa pa res nima ... Diggory je bil vsaj lep!" Spolzgadovke so nato odbrzele naprej, pri emer so kriavo klepetale in se vekrat pretirano pozorno ozrle prek ramen, da je nad par legla zoprna ti ina. Harry se ni mogel spomniti niesar, kar bi lahko e rekel o quidditchu, Cho, nekoliko zardela, pa se je zatopila v svoje noge. "No, kam bi rada la?" jo je vpra al, ko sta prispela v vas. Glavna ulica je bila polna tudentov, ki so se preganjali po njej, kukali v izlo be in se alili. "Oh, vseeno mi je," je skomignila. "Bi se mogoe malo sprehodila po vasi?" Tako sta se odpravila naprej, a kmalu sta se spet ustavila. Ob izlo bi trg ovine Dervish in Pockovets je bilo namre zbranih ve va anov, ki so si ogledovali velik razglas Ministrstva za aranje. Ko sta se jim pribli ala, sta opazila, da veino naznanila zasedajo fotografije desetih pobeglih Jedcev smrti, ki so mrko me ikali z njih. Razglas je ponujal tiso guldov nagrade za podatke, s pomojo katerih bi ujeli katerega koli izmed ube nikov. "udno, se ti ne zdi?" je tiho rekla Cho, ki si je ogledovala fotografije. "Se spomni , kako so morakvarji iskali Blacka, ko je pobegnil? Cela Meryascoveena jih je bila polna. Zdaj pa je paznikom Azkabana u lo kar deset Jedcev, a ni nikjer nobenega..." "Ja," je prikimal mladi arovnik, odtrgal pogled od Lepotillye L'Ohol in s e ozrl po ulici, "to je res nenavadno." Seveda mu ni bilo al, da v bli ini ni nobenega od tistih grozljivih bitij, toda ravno to je bilo obenem zelo pomenljivo. Morakvarji oitno niso le dopustili pobeg

a, temve se deseterice tudi niso trudili lgkati... Torej jih Ministrstvo res nima ve na vajetih! Ube niki so sicer me ikali s isto vsake izlo be, mimo katere sta la, ko sta korakala ob Perocevkini prodajalni peres, pa je zaelo de evati; na Harryjev obraz i n vrat je padlo nekaj te kih ter mrzlih kapelj. "Si za skodelico kave?" ga je previdno vpra ala Cho, ko je de postajal vse bolj vztrajen. "Ja, prav," je rekel in se ozrl. "Kam pa bi la?" "Pojdiva k madam Bucibushki," je vedro predlagala, ko je videla, da zanj o sli i prvi, pa je dodala: "Tamle zgoraj ima kavarno in prav prijetna je." Nato ga je po stranski ulici odpeljala do majhnega lokala, v katerem res ni bil e nikdar. Vanj je bilo natlaenih odlono preve mizic, zato so bila okna oro ena od sape mnogih gostov, celotni prostor pa je bil tudi ves v ipkah in pentljah. Ko je Harry pokukal skozi vrata, ga je spreletel neprijeten spomin na kabinet Temynove. "Kako lepo, a ne?" je veselo rekla Cho. "Em, ja," se je zlagal mladi arovnik. "Glej, kavarno je okrasila posebej za Valentinovo," ga je opozorila Drznvraanovka. Pri tem je pokazala na enega izmed pribli no desetih zlatih amorkov. Ti so lebdeli vsak nad svojo okroglo mizico in prek gostov pod sabo so obasno vrgli pes t ro natih konfetov. "Aaahh..." je izdavil Harry, ko sta zasedla zadnja prosta stola. Njuna mizica je stala ob zamegljenem oknu in komaj pol metra stran od nj e je skupaj s plavolaso lepotiko sedel Roger Davies, kapetan drznvraanovske ekipe. Mlademu arovniku je ob pogledu nanju postalo e bolj nelagodno, ko se je ozrl po kavarni, pa se je kar zgrozil. V njej so bili namre sami parki in vrh tega so se v si dr ali za roke! Menda Cho ne priakuje, da se bosta tudi onadva? "Kaj vama lahko prinesem, ljubka?" ju je v tistem vpra ala madam Bucibushka, gospa precej njega obsega, ki se je komaj prerinila mimo mize Rogerja Daviesa. "Dve kavi, prosim," je naroila Cho. Roger in njegovo dekle sta se takoj zatem nagnila drug k drugemu ter se zaela poljubljati. Harry si je mono elel, da bi se nehala. Bal se je namre, da sta jima s tem postavila zgled, s katerim bosta morala s Cho tekmovati. Postajalo mu je vse bolj vroe in poskusil se je zazreti skozi okno, toda bilo je tako zamegljeno, da skozenj ni videl isto ni. Ker si je elel za im dlje odlo iti trenutek, ko bo moral pogledati Drznvraanovko, je nato zazijal v strop. Pretvarjal se je, da opazuje, kako je ta pobarvan, pri emer mu je v obraz priletelo za celo pest ro natih listiev, ki jih je amorek ravno takrat natrosil prek njiju. Minilo je e nekaj zoprnih minut, potem pa je Cho omenila Temynovo. Harry je ponujeno temo pograbil z velikim olaj anjem in nekaj asa sta oba presreno udrihala po Inkvizitorki, a ker so nad njo pogosto besneli med obrambnim kro kom, kmalu nista imela ve kaj rei. Nanju je tako spet legla ti ina. Mladi arovnik se je e kako zavedal cmokanja, ki se je razlegalo od sosednje mize, in divje se je spra ev al, kaj naj ree.

"Em, poslu aj, bi la okrog poldneva v Tri metle? Tam sva zmenjena s Hermiono Granger." Cho je privzdignila obrvi. "S Hermiono Granger? Zmenjena? Danes?!" "Ja, povabila me je pa. No, gre z mano? Rekla je, da je vseeno, e pride tudi ti." "Glej no... Kako prijazno od nje." Toda sode po njenem glasu ji to nikakor ni bilo v e. Ravno nasprotno, odzvala se je hladno in je nenadoma postala zelo mrkogleda. Nekaj minut je nato minilo v popolni ti ini, pri emer je Harry srkal svojo kavo s tolik no naglico, da se je e spra eval, e bo moral naroiti e eno. Za Rogerja in njegovo dekle pa se je zdelo, da so se njune ustnice preprosto zlepile. Chojina dlan je poivala na mizi, poleg skodelice, in mladi arovnik je imel vedno bolj muen obutek, da bi moral sei po njej. Opravi e to, si je prestra eno in obenem razburjeno prigovarjal. Zgrabi jo, pa bo! A celo brzei zviz je bilo veliko la je ujeti kot premakniti roko za teh nek aj deset centimetrov... Ravno ko se je konno zganil, pa je Cho dlan umaknila. Zdaj je s komaj zaznavnim zanimanjem opazovala, kako se pri sosednji mizi poljubljata Roger in njegovo dekle. "Povabil me je na zmenek, ve ," je tiho obvestila Harryja. "Pred nekaj ted ni. Roger. A sem ga zavrnila." Mladi arovnik, ki je z dlanjo pred trenutkom vignil prek mize, se je zdaj pretvarjal, da je v resnici hotel sei po sladkornici. Ampak le zakaj mu Cho to pripoveduje? e bi hotela biti tu z Rogerjem, da bi jo celo ocmokal, res ne razume , zakaj je la z njim! Nobene ni rekel. Njun amorek je prek mizice odvrgel e eno pest konfetov. Nekaj jih je pristalo v tisto malo mrzle kave, kar jo je Harryju e ostalo in jo j e ravno ponesel proti ustnicam. "Lani pa sva sem pri la s Cedricom," je dodala Drznvraanovka. Fant je otrpnil v trenutku, ko je konno doumel, kaj je rekla. Povsem nemogoe se mu je zdelo, da bi se o Cedricu rada pogovarjala prav zdaj, ko ju obdajajo sami zaljubljeni parki in jima nad glavo lebdi amorek. A ona je s precej vi jim glasom e nadaljevala: "Vekrat sem te hotela vpra ati... Je Cedric... Me je kaj omenil... preden j e umrl?" Harry je zazeval, potem pa se je hitro spravil k sebi. "Ne," je odvrnil. "Saj... Saj sploh ni imel asa, da bi kaj rekel. Em, no, si poleti la na kak no tekmo? Za Tornade navija , kajne?" Njegov glas je bil narejeno vesel in na svojo veliko grozo je opazil, da se ji v oeh spet lesketajo solze. "Glej," je obupano dejal in se nagnil tako blizu k njej, da ga ni mogel sli ati nihe drug, "kaj, ko se ne bi pogovarjala o Cedricu... Pomeniva se raje o em drugem..." Toda ravno tega, kajpada, ne bi smel rei. "Mislila sem," je odvrnila in solze so zaele kapati na mizo, "da bo ti rarazumel! O njem se moram pogovoriti in gotovo se momora tudi ti!" Vse je lo grozovito narobe. Rogerjevo dekle se je odlepilo od Drznvraanov

ca in se ozrlo k objokani Cho. "Jaz sem se pravzaprav e pogovoril," je konno izdavil Harry. "Z Ronom in Hermiono..." "O, seveda, z njo pa govori o tem!" je predirno vzkliknila. "Samo z mano ne! Mo-Mogoe bi bilo bolje, e bi... e bi pla-plaala in la! Potem se bo lahko takoj dobil z njo, ko ti je vendar toliko do tega!" Harry jo je samo debelo gledal, ona pa je zgrabila svoj ipkasti prtiek in si z njim obrisala oi. "Cho?" jo je previdno poklical. Ko bi Roger vendar zgrabil svojo punco in se je spet lotil, da bi e nehal a zijati vanj! "No, kar pojdi!" je rekla Drznvraanovka, ki je zdaj ihtela v prtiek. "Saj sploh ne vem, zakaj si me povabil na zmenek, e si se dogovoril tudi z drugimi dekleti! S katero pa se dobi , ko bo opravil s Hermiono, a?!" "Ampak saj z njo sploh nisem zmenjen. Mislim, tako kot s tabo e ne, no," se je zasmejal, ko se mu je posvetilo, za kaj gre. Toda hip zatem je e spoznal, da je napravil e eno napako. Cho je namre planila na noge. Zdaj je bilo v kavarni e povsem tiho in vsi so ju opazovali. "Lepo se imejta, Harry," je melodramatino izjavila, nato pa kolcajo pohite la k vratom, jih besno odprla ter stekla v de . "Cho!" je zaklical za njo, toda vrata so se e zaprla in pri tem spro ila blagoglasno venketanje zvonkov nad njimi. V kavarni je sicer e vedno vladala grobna ti ina in vsi so prav vztrajno bu ljili vanj. Zato je na mizico odvrgel guld, si z las stresel ro nate konfete in se naglo odpravil za dekletom. Zunaj je lilo kot za stavo in za Cho ni bilo nobenega sledu. e zdaj mu ni bilo povsem jasno, kaj se je zgodilo, saj ni minilo niti pol ure, odkar sta se imela e isto v redu. " enske," je jezno zamrmral in z rokami v epih odofotal na glavno ulico. "Zakaj se je sploh hotela pogovarjati o Cedricu? Zakaj vedno privlee na dan kak no temo, ob kateri se spremeni v cev za zalivanj e? !" Zavil je na desno, se pognal v tek in se kmalu ustavil pred vrati Treh m etel. Vedel je, da je prezgoden in Hermione verjetno e ni. Toda bilo je zelo verjetno, da bo v gostilni sreal koga, s komer bo lahko poklepetal, dokler se prijateljica ne pojavi. Tako je vstopil, stresel z glavo, da si je nekoliko osu il premoene lase in se razgledal. V enem izmed kotov je sam samcat in precej emeren del orja ki oskrbnik. " ivijo, Hagrid!" ga je pozdravil Harry, ko se je zmuznil mimo na gosto posejanih miz ter k sebi potegnil enega izmed bli njih stolov. Oskrbnik se je zdrznil in se zazrl v mladega arovnika, kot bi ga komaj prepoznal, fant pa je na njegovem obrazu opazil nekaj novih rnic ter dve sve i rani . "O, lej ga, Harry!" je konno rekel orjak. "Koko gre?" "V redu, v redu," se je zlagal fant, ki je imel obutek, da se ob loveku ta

ko alostnega videza nima kaj prito evati. "Em, kaj pa tebi?" "Meni?" se je preseneeno odzval Hagrid. "Oh, fejst se imam, zelo fejst, sevede." Zazrl se je v globine svojega kositrnega vra, velikega kot vedro, in zavz dihnil. Mladi arovnik ni vedel, kaj naj e ree, in nekaj trenutkov sta samo tiho sedela. Potem pa je oskrbnik nenadoma dejal: "Medva sva obadva na isti barki, a ne, Harry?" "Em..." je rekel fant. "Ja, sej to sem enkrat e rekel... Oba sva koker tujca," je modro prikimal orjak. "Pa tudi sirote sva. Ja, ja... oba sva sirote." Nagnil je vr in napravil dolg po irek. "e ima fejst familijo, je vse isto drugae," je nato nadaljeval. "Moj ata je bil e dober lovek, pa tvoja dva tudi. e bi bila e pri ivljenju, bi bilo zate vse drugae, a ne?" "Ja, pa e..." je previdno dejal Harry. Hagrid je bil vsekakor zelo nenavadne volje. "Familija," je rekel mrano. "Koker koli e obrne , kri zmerej teje..." Pri tem je odsotno otipal eno vejih podplutb. "Hagrid, pa od kod ti vse te po kodbe?" ga je vpra al mladi arovnik. "A?" je preseneeno zinil oskrbnik. "Katere po kodbe?" "Vse te!" je Harry pokazal na njegov obraz. "Aja... Ah, to so samo praske pa bu ke," je skomignil orjak. "Moja slu ba je pa bolj grobe sorte." Spraznil je vr, ga odlo il in se postavil na noge. "Sej se kmalu spet vidiva, Harry... Pazi nase." e se je ves polomljen odmajal prek gostilne in izginil v divjem nalivu, f ant pa je e nekaj asa zrl za njim. Hagrid se mu je smilil, eprav mu je nekaj prikrival, oitno odloen, da ne potrebuje pomoi. Le kdo silnega orjaka tako grdo mlati? Toda e preden je mladi arovnik o tem lahko razmislil, je zasli al, da ga nekdo klie. "Harry! Harry, tukaj smo!" Z nasprotne strani toilnice mu je mahala Hermiona. Hitro je vstal, se pre k precej polne gostilne zdrenjal k njej in se ele na pol poti zavedel, da prijatelj ica ni sama. Za mizo je gostila pivski dru ici, za kateri je dvomil, da sta po njenem oku su: Loono Liupko in Rito Brentsell, biv o novinarko Prero kih novic! "Zgoden si," je rekla Harryjeva prijateljica in mu na klopi napravila pr ostor, da bi se ji lahko pridru il. "Mislila sem, da si s Cho in bo pri el ele ez kak no uro!" "S Cho?" je takoj posegla vmes Rita, se naglo zasukala k Harryju in se z zanimanjem zazrla vanj. "Torej si bil na zmenku?" e je segla po torbici iz krokodiljega usnja in pobrskala po njej. "Tebe se prav ni ne tie, e je bil na zmenku," jo je hladno obvestila Hermiona. "Tisto lahko kar pospravi ." Novinarka je bila na tem, da na plano povlee pero strupeno zelene barve. Zdaj je mlado arovnico pogledala, kot bi jo ta prisilila, da spije golido smrdome zge, a torbico je vseeno zaprla. "Kaj imate za bregom?" je vpra al mladi arovnik, sedel in pogledoval od Rit e do Loone pa spet k Hermioni. "Mala gospodina Brezmade na nama je to ravno hotela razlo iti, ko te je

zagledala," je povedala Rita in napravila dolg po irek ognjenega viskija. "Govorim menda lahko z njim, a ne?" je nato o vrknila mlado arovnico. "Kar izvoli," ji je hladno odvrnila Hermiona. Riti brezposelnost ni dela dobro. Lasje, ki so bili nekdaj umetelno nako drani, so ji zdaj vsi zanemarjeni mlahavo viseli z glave, krlatni lak njenih petcentimet rskih krempljev se je na ve mestih olu il, iz irokih oal pa ji je izpadlo nekaj umetnih okrasnih draguljev. Ponovno je napravila krepak po irek in s kotikom ust vpra ala: "Tvoje dekle je gotovo zelo ljubko, kajne, Harry?" " e eno besedico o Harryjevem zasebnem ivljenju pa obljubim, da dogovor odpade," je razdra eno zagodla Hermiona. "Kak en dogovor?" se je namrdnila novinarka in si z dlanjo obrisala usta. "Zanj zdaj prvi sli im, gospodina Zoprnija Pravini ka naroila si mi samo, naj se prika em tukaj. Res, samo poakaj..." "Pa bom videla, kak no nesramnost si bo spet izmislila o naju s Harryjem?" jo je zdolgoaseno prekinila Hermiona. "Res koda, da je ne bo mogla objaviti." "O tvojem prijateljku so letos tudi brez moje pomoi napisali kar lepo zbir ko nesramnih lankov," je pikro odvrnila novinarka, se prek kozarca ozrla k fantu in hrapavo za epetala: "Kako si se ob tem poutil? Kot bi te vsi izdali? Si bil ves iz sebe? Si i mel obutek, da te nihe ne razume?" "Jezen je bil, jasno," je z razlonim in trdim glasom dejala mlada arovnica . "Kajti ministru za aranje je povedal resnico, a je Schushmaar prevelik osel, da b i mu verjel." "Torej e vedno trdi , da se je Tisti, Ki Ga Ne Smemo Imenovati vrnil in si bil ti temu edina pria?" je vpra ala Rita, odlo ila kozarec in pogled zapiila v fanta, kazalec njene desnice pa je hrepenee trznil proti zaponki na torbici. "Nisem bil edina pria," je zarenal Harry. "Tam je bilo poleg mene e vsaj deset Jedcev. Naj ti jih na tejem?" "Lepo prosim," je dahnila novinarka, ki je spet zaela brskati po torbici, mladega arovnika pa je gledala, kot bi bil najlep a stvar, kar jih je kdaj videla. "Si e predstavljam velik naslov v mastnem tisku: Potter obto uje! Podnaslov: Jedci smrti so e vedno med nami! Potem, pod tvojo ogromno fotografijo, pa: Vedenjsko in umsko moteni najstnik, ki je pre ivel, ko ga je napadel Saj Veste Kdo, Harry Potte r, je veraj ogoril vrsto spo tovanih ter vidnih lanov na e arovni ke skupnosti. Obto il jih je namre, da so Jedci smrti..." Pero peklenskega pucfleka je ponesla na pol poti do ust, da bi ga oslini la, preden ji je zamaknjeni izraz na obrazu ugasnil. "A, seveda," je rekla, odlo ila pisalo in besno zabol ala v Hermiono, "gospodina si ne elijo, da bi se kaj takega pojavilo v tisku, kajne?" "Gospodina si pravzaprav elijo natanko tega," je sladko odvrnila mlada arovnica. Rita jo je debelo pogledala, in Harry tudi. Le Loona si je e naprej sanja vo pomrmravala pesmico Roni Weasley je res car. "Rada bi, da objavim intervju s Harryjem, v katerem ga bom izpra ala o Tistem, Ki Ga Ne Smemo Imenovati?" je pridu eno vpra ala novinarka.

"Tako je," je pritrdila Hermiona, "in povedal ti bo vse do zadnje podrob nosti. Izdal ti bo imena Jedcev smrti, ki se pretvarjajo, da so spo tovani gospodje, pa t udi to, kak en je dandana nji videti Mrlakenstein..." Rita se je ob coprnikovem imenu tako grdo zdrznila, da se je vsa polila z viskijem, in Hermiona ji je prek mize vrgla prtiek, nato pa zaniljivo dodala: "Ne bodi vendar taka reva!" Novinarka se je popivnala po zanemarjenem de nem pla u, pogleda pa z mlade arovnice ni umaknila. Konno je odlono dejala: "Novice tak nega intervjuja ne bodo natisnile. e sluajno e nisi opazila, Harryjevim izmi ljotinam ne verjame nihe in vsi so prepriani, da je hudo moten. No, e bi mi pustila napisati lanek, v katerem bi prej opisano lahko obdelala iz tega zornega kota..." "Niti sluajno ne mislim spet brati, kako se Harryju trga!" jo je jezno za vrnila Hermiona. "Najlep a hvala za tak ne bedarije, vrh glave jih imam! Ne, rada bi mu dala prilo nost, da pove resnico!" "Za tak en intervju na tr i u ni zanimanja," je hladno skomignila novinarka. "Hoe rei, da ga Novice ne bi natisnile, ker jim Schushmaar ne bi dovolil?" je razdra eno vpra ala Harryjeva prijateljica. Rita ji je namenila dolg in trd pogled. Potem pa se je nagnila prek mize in jo, kot bi bili na poslovnem sestanku, obvestila: "Schushmaar res pritiska na Novice, a to na na o te avico nima nikakr nega vpliva. Tovrstnega intervjuja v vsakem primeru ne bi objavili, saj bi Harry v nj em izpadel preve pozitivno, esar na a ljuba skupnost preprosto noe, saj ni v skladu z vsesplo nim vzdu jem. Revki so e tako preve zaskrbljeni zaradi pobega iz Azkabana in bi na vsak nain radi verjeli, da se Saj Ve Kdo ni vrnil." "Torej Prero ke novice obstajajo, da ljudem povedo, kar elijo sli ati?" jo je zaniljivo okrcala Hermiona. Rita se je spet vzravnala, privzdignila obrvi in spraznila kozarec. "Nov ice obstajajo, ker se prodajajo," je hladno pribila. "Moj oi pravi, da so grozljiv asopis," je v pogovor nepriakovano vskoila Loona. ebulico, ki jo je do zdaj namakala v svoji pijai, si je ponesla v usta in jo nekaj asa valjala po njih. Pri tem je svoje velikanske in izbuljene oi nekoliko no rega pogleda vztrajno upirala v novinarko. "On objavlja samo pomembne stvari," je konno dodala, "za katere bi javnos t po njegovem morala vedeti. Prav vseeno mu je, ali kaj zaslu i ali ne." Rita je zavila z omi. "Torej je lastnik kak nega butastega va kega glasila, kaj?" je rekla. "S lank i, kot recimo Petindvajset nainov, kako se neopazno pome ati med bunkeljne, in obvestili v zvezi z naslednjim bol jim sejmom?" "Ne," jo je zavrnila Loona in ebulico namoila nazaj v kozarec gozdarjeve utehe, "urednik revije Razkrito je." Novinarka je prhnila tako glasno, da so se ljudje pri sosednji mizi ozrl i k njej. ",Pomembne stvari, za katere bi javnost po njegovem morala vedeti', kaj? " je zlobno pripomnila. "Te ,stvari' so tako alostno privleene za lase, da so isto

ple aste." "No, torej ima izvrstno prilo nost, da njegovi reviji dvigne ugled," je prij azno vskoila Hermiona. "Loona pravi, da bo z veseljem objavil tvoj pogovor s Harryjem. " Rita je obe debelo pogledala, potem pa planila v gromek krohot. "Da bi pisala za Razkrito!" je nazadnje vzdrgetala. "Uf! Ampak zakaj? Me nda ne misli , da bodo tvojega prijatelja potem jemali kaj bolj resno?" "Nekateri ne," je mirno dejala mlada arovnica. "Toda razlogi za pobeg iz Azkabana, ki so jih navajale Novice, se tevilnim zdijo precej neverjetni. Po moje m se marsikdo spra uje, ali obstaja e kak na bolj a razlaga za to, in e jim jo ponudimo, pa eprav v..." (na hitro se je ozrla k Looni) "v... no, recimo v nenava dni reviji, jo bodo po mojem z veseljem prebrali." Rita nekaj asa ni rekla nobene, potem pa je nekoliko nagnila glavo in se pretkano zazrla v Harryjevo prijateljico. "Dobro. Recimo, da pristanem," je zapredla. "Kak en honorar bom dobila?" "Kolikor vem, oi tistim, ki pi ejo za njegovo revijo, ne plaa," je zasanjano povedala Loona. "To ponejo, ker gre za astno opravilo, pa seveda tudi zato, da se njihovo ime pojavi v javnosti." Rita Brentsell jo je zgro eno premerila, nato pa je navalila na Hermiono. "Sem si me priklicala, da bi nekaj naredila zastonj?" "Seveda," je mirno pritrdila mlada arovnica in napravila majhen po irek. "K ajti v nasprotnem primeru bom za to zainteresirane obvestila, da si doloene svoje sposobnosti pozabila prijaviti. A po drugi strani ti bodo Novice za prvoosebni o pis ivljenja v Azkabanu nedvomno pripravljene izplaati precej no vsoto." Rita jo je pogledala, kot bi si elela le tega, da bi ji papirnati de niek iz njene pijae lahko zarila v nos. "Torej nimam izbire, kaj?" jo je nazadnje vpra ala. "Tudi prav." Segla je po torbici, iz nje privlekla kos pergamenta ter poprijela Pero peklenskega pucfleka. "Oi bo tako vesel," je zadovoljno pripomnila Loona. Novinarkina eljust je potrznila. "Si ti za, Harry?" se je Hermiona zasukala k prijatelju. "Si pripravljen javno spregovoriti o tej zadevi?" "Zakaj pa ne," je zami ljeno prikimal mladi arovnik in zrl v Ritino strupenozeleno pero, ki ga je e pristavila k pergamentu. "Potem pa kar zanimo, gospa Brentsell," jo je resnobno pozvala mlada arovnica in iz svojega kozarca izbezala e njo.

estindvajseto poglavje Videno in nepredvideno Loona ni mogla rei ni dolonega o tem, kdaj naj bi natisnili Ritin intervju, kajti njen oe naj bi akal na prekrasen lanek o vedrorogih mrikih. "Ta prispevek je seveda zelo pomemben in Harry bo morda moral poakati do naslednje tevilke," je e dodala.

Mlademu arovniku ni bilo lahko govoriti o tistem veeru, ko se je Mrlakenst ein vrnil. Novinarka je iz njega izvlekla isto vsako malenkost in povedal ji je vse, e sar se je lahko spomnil, saj je bila to zanj morda edina prilo nost, da arovni ki skupnos ti posreduje resnico. A spra eval se je, kako se bodo ljudje odzvali nanjo. Domneval je, da bo veini samo e v potrditev, kako skrajno neuravnove en je, ne nazadnje tudi zato, ker se bo njegova zgodba pojavila skupaj z norijami o vedrorogih mrikih. Toda zaradi pobega Krasotillye L'Ohol in njenih pajda ev ga je kar galo, da nekaj mora narediti, pa e bo imelo za eleni uinek ali ne... "Me prav zanima, kaj bo na to rekla Temynovka," je zami ljeno rekel Dean, ko je za vse skupaj izvedel pri ponedeljkovi veerji. Seamus, sede nasproti njega, se je naglo zalagal s pi ancem in peenim krompirjem, toda Harry je vedel, da napenja u esa. "Pravilno si se odloil, Harry," se je takrat oglasil Neville, ki je sedel poleg Seamusa. Bil je bled in nadaljeval je s precej ti jim glasom: "Gotovo je bilo... O tem ti gotovo... ni bilo lahko govoriti, kajne?" "Ne... ampak ljudje vendar morajo izvedeti," je zamomljal mladi arovnik, "esa je sposoben Mrlakenstein." "Tako je," je prikimal okroglolini fant, "pa tudi tega se morajo zavedati , esa so sposobni njegovi Jedci..." Stavek je nekako nedokonan obvisel v zraku in Neville se je spet posvetil peenemu krompirju. Seamus je dvignil pogled, a pri tem ujel Harryjevega, in naglo sklonil glavo. ez as so se Dean, Seamus in Neville odpravili v dnevno sobo, Harry ter Hermiona pa sta za mizo poakala na Rona, ki zaradi treninga e ni veerjal. V Dvorano je v spremstvu Mariette pri la Cho. Harryja je v elodcu neprijetn o zvilo, a Drznvraanovka se sploh ni ozrla h gryfondomskemu omizju in sedla je tak o, da je bila s hrbtom obrnjena proti njemu. "Saj res, pozabila sem te vpra ati," je veselo rekla Hermiona in se ozrla k Drznvraanovcem, "kako je bilo na zmenku s Cho." "Kako je bilo?" je ponovil Harry, k sebi potegnil skledo z rabarbarinim pudingom in si privo il e eno porcijo posladka. "Obupno, e e mora vedeti." Povedal ji je, kaj se je zgodilo pri madam Bucibushki. "... potem pa vstane," je dokonal pripoved nekaj minut kasneje, ko je pospravil puding do konca, "ree ,lepo se imejta, Harry' in kar gre!" Odlo il je lico in se zazrl v Hermiono. "Mislim, sploh nisem vedel, kaj ji je. Je isto zme ana ali kaj?" Prijateljica se je ozrla k Cho in zavzdihnila. "O, Harry," je alostno rekla. " al mi je, ampak precej brezobziren si bil." "Jaz?!" se je razhudil. "isto v redu nama je lo, potem pa mi je zaela razlagati, da jo je Roger Davies povabil na zmenek in kako sta se v tisti butast i kavarni kljunkala s Cedricom - jaz sem bil brezobziren?" "Hja, ve ," je dejala Hermiona potrpe ljivo, kot bi pretirano razburljivemu dojenku razlagala, da je ena in ena dve, "sredi zmenka ji res ne bi smel povedati , da se mora dobiti z mano." "A-A-Ampak..." je besno zajecljal Harry. "Ampak saj si mi vendar ti naroi la,

naj ob dvanajstih pridem k Metlam. Kako naj bi, e ji tega sploh ne bi povedal?" "Je e prav, da si ji, samo to bi moral storiti isto drugae," je ni manj zopr no mirno odvrnila. "Mar bi rekel, da ti je res zoprno, a sem te prisilila, in zdaj mora priti k Metlam. Tja si seveda ne eli . Veliko raje bi ves dan pre ivel z njo, a al si mi obljubil... in tako dalje." Harry jo je samo debelo gledal, ona pa je zami ljeno dodala: "Pametno bi bilo tudi omeniti, da se ti zdim resnino grda." "Ampak saj se mi ne!" je fant konno pri el k sebi. Hermiona se je zasmejala. "Harry, e huj i si kot Ron... Ne, to ne bo dr alo," je zavzdihnila, ko je rdeelasec ravno v tistem prihlaal v Dvorano, nejevoljen in od peta do glave zamazan z blatom. "Glej, Cho si spravil v slabo voljo, ker si ji rekel, da se mo ra dobiti z mano. Zato ti je tudi zaela govoriti o drugih fantih, saj je upala, da b o postal ljubosumen. Na ta nain je pa poskusila ugotoviti, koliko ti je v e." "A, to je imela za bregom..." se je zaelo svetlikati mlademu arovniku, Ron pa je sedel nasproti njega in k sebi zael grabiti isto vse pladnje s hrano, kar jih j e lahko dosegel. "Ampak zakaj me potem ni enostavno vpra ala, ali mi je ona bolj v e od tebe?" "Tak na vpra anja dekleta zastavljamo zelo redko," je rekla Hermiona. "Pa bi jih bolj pogosto!" se je spet raztogotil Harry. "Potem bi ji lahk o povedal, da mi je v e, in se ji ne bi bilo treba spet razjokati!" "Saj ne pravim, da je ravnala pametno," je odvrnila mlada arovnica, ko se jim je pridru ila e Ginny, ni manj blatna od Rona in prav tako nejevoljna. "Posku am ti samo razlo iti, kako se je poutila." "O teh reeh bi morala napisati knjigo," je Hermioni rekel Ron. "V njej bi lahko razlo ila vse nore neumnosti, ki jih ponete dekleta, da bi jih fantje lahko razumel i." "Ja," ga je goree podprl Harry in se ozrl k drznvraanovski mizi. Cho je pravkar vstala in Veliko dvorano je zapustila, ne da bi ga pogled ala. Precej slabe volje se je zato zasukal k Ronu in Ginny. "Kako je lo na treningu?" "Ne spra uj," je kujavo odvrnil prijatelj. "Oh, daj no," je posegla v pogovor Hermiona in se ozrla k njegovi sestri ci, "prepriana sem, da ni bilo tako..." "Pa, stra no je bilo," jo je zavrnila Ginny. "Angelina bi se nazadnje skora j zjokala." Po veerji sta se la z Ronom skopat, Harry in Hermiona pa sta se odpravila v precej polno gryfondomsko dnevno sobo in sedla k nalogi. Ko sta se ez pol ure prikazala rdeelasa dvojka, se je Harry muil z novo zvezdno karto, ki so jo morali izdelati za astronomijo. "A Rona in Ginny ni tu?" je vpra al Fred, se ozrl in k sebi potegnil stol. Ko je Harry odkimal, je dodal: "Dobro. Z Georgem sva la na trening, gledat, kako jim gre. Povozili jih b odo kot make. Brez nas so iste nule." "No, ne pretiravaj, Ginny ni slaba," ga je popravil George, ki je sedel poleg

njega. "Pravzaprav mi ni jasno, kje se je nauila tako dobro letati, ko pa ji doma nikdar nismo pustili, da bi igrala z nami." " e od estega leta dalje je na skrivaj vdirala v va o shrambo za metle in letala zdaj na eni, zdaj na drugi," se je izza nevarno visokega kupa knjig o starodavnih pismenkah oglasila Hermiona. "O," je rekel George, na katerega je to napravilo kar precej en vtis. "No, to celotno zadevo seveda dobro pojasni." "Je Ron e ubranil kak en strel?" je nato vpra ala mlada arovnica in pokukala prek Maginih hieroglifov in logogramov. "Saj obrani vse. Samo preprian mora biti, da ga nihe ne gleda," je zavil z omi drugi dvojek. "Prav zato sva si z Georgem rekla, da bova v soboto prosila gledalce, naj mu obrnejo hrbet in zanejo klepetati, vsaki ko se mu bo lokl zael pribli evati." Vstal je, se nemirno odpravil k oknu in se zazrl prek temanega posestva. "Quidditch je bil edino, zaradi esar je bilo vredno ostati tu." Hermiona ga je strogo premerila. "Letos imata vendar maturo!" "Saj sva ti e povedala, da se z izpiti ne misliva preobremenjevati," jo j e zavrnil. "Strahote so nared, kajti celo tistih turov sva se znebila. Nekaj kaplj ic raztopine nogogrizoganjih lovk je bilo potrebnih; Lee nama je namignil, da bi za devo lahko re ila s tem." Drugi dvojek je na iroko zazehal in se alostno zazrl v oblano nono nebo. "Saj ne vem, e bi to tekmo sploh el gledat. e nas bo Zacharias premagal, se bom mogoe moral ubiti." "Ti, kaj pa, e bi namesto tega raje ubila njega?" je predlagal Fred. "Ravno to je tisto, kar je pri quidditchu narobe," je odsotno zamrmrala Hermiona, spet sklonjena nad prevod nekega starega besedila. "Med domovi zaradi njega prihaja do slabe volje in razdorov." Pogled je dvignila s pergamenta, da bi poiskala Strokovnjakov silabar, i n pri tem opazila, kako zgro eno ter nejeverno zijajo vanjo vsi fantje. "e pa je res tako!" je nejevoljno zagodla. "In to kljub temu da je quiddi tch ne nazadnje samo igra!" "Hermiona," je Harry zmajal z glavo, "na ustva in te rei se spozna , o quidditchu pa nima pojma." "Mogoe res ne," je temano odvrnila in se spet posvetila prevodu, "vendar vsaj nisem do konca nesrena, e Ron ne ubrani kak nega strela." eprav bi Harry raje skoil z astronomskega stolpa, kot da bi ji to priznal, bi bil po sobotni tekmi pripravljen plaati kakr no koli vsoto, e bi bilo tudi njemu povsem vseeno za quidditch. Najbolj e, kar je lahko rekel o spopadu s Pihpuffovci, je bilo to, da je b il kratek. Gryfondomski gledalci so morali prena ati muke le dvaindvajset minut, kaj je bilo v tem kratkem asu vrhunec groze, pa je bilo te ko rei. Je bil najbolj obupen Ronov tirinajsti zaporedni ponesreeni poskus, da bi obranil obroe? Morda, a tudi Nerodcka je bilo grozljivo gledati: ko je enkrat zamahnil po tamfu, mu je kij zle tel iz roke in priletel Angelini naravnost v glavo. Seveda, nekaj izjemnih trenutkov je gledalcem zagotovil tudi Kirke: ko se je Zacharias Smith z loklom pod pazduho pognal proti njemu, je na primer prepla eno kriknil in se zvrnil z metle.

Zaradi vsega tega je bil pravi ude , da so izgubili za borih deset tok. Ginn y je namre uspelo ujeti zviz, pa eprav bi ga Sommerby s svojega polo aja veliko la je, in konni rezultat je bil zato dvesto tirideset proti dvesto trideset. "Dobro si se zapodila za njim," jo je pohvalil Harry, ko so vsi obsedeli v gryfondomski dnevni sobi, v kateri je vladalo izrecno pogrebno vzdu je. "Sreo sem imela," je skomignila. "Zviz ni letel posebej hitro, Sommerby p a je prehlajen. Ravno v napanem trenutku je kihnil in pri tem zaprl oi. Sploh pa, ko bo spet v mo tvu ti..." "Ginny, do ivljenjsko prepoved igranja imam." "Ah, igrati ne bo smel samo tako dolgo, dokler je na oli Temynovka," ga je popravila deklica. "No, in ko bo spet v na i ekipi, ti bom z veseljem prepustila me sto iskalca. Angelina ter Alicija bosta letos konali olo in s tem bosta v ekipi prosti kar dve mesti, jaz pa veliko raje zasledujem kot i em." Harry se je ozrl k Ronu, ki je v kotu ves skljuen zrl v kolena, v rokah p a stiskal steklenico maslenu ka. "Angelina mu e zmeraj ne pusti iz ekipe," je povedala Ginny, kot bi mlade mu arovniku brala misli. "Pravi, da bi se moral samo zbrati, pa bi bil odlien branile c." Mlademu arovniku je Angelina zaradi tega postala veliko bolj v e, toda po drugi strani si je rekel, da bi bilo Rona prijazneje pustiti iz mo tva. Spolzgadov ci so ga namre z igri a spet pospremili s pesmijo ,Roni Weasley je na car', Dreco in njegovi pa so bili zdaj vse bli je prvemu mestu. K Harryju in Ginny sta zdaj pristopila dvojka. " e norca se ne morem delati iz njega, preve se mi smili," je rekel Fred in se ozrl k skru eni postavi svojega mlaj ega brata. "Ampak po drugi strani... Ko je spus til mimo sebe tisti tirinajsti strel..." Z rokami je zakrilil, kot bi se utapljal. "No ja, to bom pa prihranil za zabave." Ron se je kmalu zatem zavlekel v spalnico, Harry pa mu ni sledil takoj, saj je imel obutek, da prijatelju zdaj ni do dru be. In res. Ko je mladi arovnik pri el gor, se je rdeelasec pretvarjal, da spi; smral je kar nekoliko preve glasno. Harry je zlezel v posteljo, pri emer je e vedno razmi ljal o tekmi, v kateri ni mogel sodelovati. Ginny je bila dobra iskalka, toda vedel je, da bi sam lahko zv iz ujel e pred njo, e takrat, ko se je pojavil ob Kirkejevem gle nju. e se Weasleyjeva najmlaj a tedaj ne bi obotavljala, bi Gryfondom lahko celo zmagal... Temynova je med tekmo sedela le nekaj vrst pod njim in Hermiono. Enkrat ali dvakrat se je okorno zasukala k njemu, pri emer so se njena irna usta raztegnila v nasme ek, ki se je vsaj njemu zdel izrazito kodo eljen. Ob spominu nanj ga je resnino pogrelo, a potem se je spomnil, da mu je Raws na koncu vsake ure brambovije zabial, naj pred spanjem iz zavesti pre ene isto vse misli in ustva. Nekaj asa se je trudil umiriti, toda pozabiti ni mogel ne na Temynovo ne na Rawsa in je postal samo e bolj razdra en. Nazadnje se je zavedel, da sam pri sebi

e spet razglablja, katerega bolj sovra i. Ronovo smranje je poasi potihnilo in namesto tega je zael dihati globoko ter umirjeno. Harry pa e dolgo ni zaspal; njegovo telo je bilo utrujeno, toda zav est se nikakor ni hotela utrniti. Nazadnje je vendarle zdrsnil v spanec in sanjalo se mu je, da Neville in Ochrowtova po sobani K TD ple eta valek, medtem ko McHudurrova igra na dude. Trojico je nekaj asa veselo opazoval, potem pa se je odloil, da gre poiskat e druge lane DA. Toda ko je stopil iz sobane, se ni zna el pred tapiserijo Torina Topoglave ga, temve je na nasprotni steni plapolala bakla. Glavo je poasi zasukal v levo. Tam, n a oddaljenem koncu hodnika brez oken, so stala preprosta rna vrata. Odpravil se je k njim in postajal je vedno bolj razburjen. Imel je nenav aden obutek, da bo tokrat konno imel sreo in jih bo nekako lahko odprl... Od njih je bil zdaj oddaljen samo e nekaj metrov in veselo se je zdrznil, kajti opazil je, da vz dol njihove desne strani ari trak modrine! Vrata so bila torej odprta in e je iztegnil roko, da jih odrine... Ron je zahral tako ostro in glasno, da se je Harry zbudil. Desnico je ime l iztegnjeno predse, kot bi se dejansko posku al dotakniti vrat, oddaljenih na stoti ne kilometrov. Razoarano, a obenem z obutkom krivde je roko spustil ob bok. Vedel je, da rnih duri ne bi smel videti, toda hkrati ga je tako hudo muila radovednost. .. Le kaj je za njimi in zakaj je moral Ron za agati ravno v tistem trenutku? Ko bi l e hip kasneje... V ponedeljek so pri li na zajtrk natanko v trenutku, ko je v Veliko dvoran o prifrfotala po ta. Hermiona zdaj ni bila ve edina naroena na Prero ke novice, saj je tudi druge zanimalo, kako je s pobeglimi Jedci. Kljub temu da so te neprestano poroale, kdo vse naj bi videl katerega izmed coprnikov, niso ujeli e nikogar izmed njih. Mlada arovnica je sovi izplaala firi in z zanimanjem razprla asopis, medtem ko si je Harry natoil pomaranni sok. Ko je pred njim glasno pristala prva ptica, pa je bil preprian, da se je zmotila, saj je v celem letu prejel eno samo sporoilo. "Koga pa i e ?" jo je pobaral, umaknil kozarec s sokom, h kateremu se je sklonila, in se nagnil k njej, da bi prebral naslov na pismu: Harry Potter Velika dvorana Bradaviarka Namr il se je in segel po ovojnici, a e preden jo je sovi odvezal z noge, je poleg nje prhutaje pristalo sedem ptiev. Prerivali in drenjali so se, da bi se pr vi

prebili k njemu, pri emer so tacali po hrani. "Kaj se dogaja?" je osuplo vpra al Ron. Proti Harryju je zdaj zijal e isto ves Gryfondom, saj je to zanimalo tudi druge so olce, k mlademu arovniku pa je priletelo e pet sov, ki so hukale, se eperile in razpenjale krila. "Harry!" je takrat dahnila Hermiona, segla med sove in izmed njih potegn ila skovirja z dolgim, v tulec zvitim paketom. "Mislim, da vem, kaj to pomeni... Odp ri najprej tole!" Fant je raztrgal rjavi ovojni papir in iz njega se je skotalil marevski i zvod revije Razkrito. Poravnal ga je in se zazrl v naslovnico, s katere se mu je plaho smehl jala njegova lastna fotografija. Nad njo pa je z velikimi rdeimi rkami pisalo: HARRY POTTER JE KONNO SPREGOVORIL: RESNICA O TISTEM, KI GA NE SMEMO IMENOVATI IN O NOI, KO SE JE VRNIL "Lepo, kajne?" je rekla Loona, ki jo je kot meglo prineslo h gryfondomsk i mizi in je zdaj sedla med Freda ter Rona. "Ta tevilka je iz la ele veraj in oija sem prosila, da ti en izvod podari." Zro v sove je nato e dodala: "Vse to so verjetno pisma bralcev." "Taisto sem si rekla tudi jaz," je navdu eno prikimala Hermiona. "Harry, b i ti bilo zoprno, e bi ti pomagali...?" "Kar izvolite," se je namuznil mladi arovnik. Prijatelji so nemudoma zaeli odpirati ovojnice. "Ta je od nekega osla, ki je preprian, da ti manjka par kole kov," je rekel Ron, ki je na hitro preletel prvo pismo. "Ah, kaj e ..." "Tale babnica pa ti predlaga, da gre v Svetega Munga na magino okterapijo," je povedala Hermiona in razoarano zmekala drugega. "No, tole ni aljivo," je poasi rekel Harry, ki je dr al v roki pergament, po pisan z ensko pisavo. "Glej no, pravi, da mi verjame!" "Moj pa se ne more odloiti," se je zare al Fred. "Nikakor se mu ne zdi nor, a po drugi strani noe verjeti, da se je Saj Ve Kdo vrnil, in zato ne ve, kaj naj si misli. Uf, nekateri imajo res preve asa." " e nekoga si preprial, Harry!" je takrat navdu eno vzkliknila Hermiona. "Ko sem prebrala intervju, sem pri la do zakljuka, da te imajo pri Prero kih novicah na piki... eprav se e zdale ne veselim tega, da se je Tisti, Ki Ga Ne Smemo Imenovati vrnil, sem to prisiljena sprejeti kot dejstvo... Kako lepo!" "Tale je e eden izmed tistih, ki so prepriani, da si nor," je Ron zmekano pismo odvrgel prek ramen, "ampak tole gospodino si pa - tako je napisala sama spreobrnil. Zdaj misli, da si pravi junak, in celo fotografijo je prilo ila... Uau , glej to!" "Kaj se tukaj dogaja?" je vpra al narejeno sladek glas. Harry je z rokami, polnimi ovojnic, dvignil pogled. Za Fredom in Loono j e stala Temynova, ki je z izbuljenimi omi preiskujoe vigala prek nereda na mizi pred mladim arovnikom. Ta je opazil, da so se proti njemu z zanimanjem zasukali tudi tevilni so olci iz drugih domov.

"Zakaj si dobil vsa ta pisma, Potter?" ga je poasi vpra ala Inkvizitorka. "Je to prepovedano?" se je glasno pozanimal Fred. "Torej ne smemo ve prejemati po te?" "Previdno, gospodi Weasley, da te ne bo doletela kazen," ga je uti ala Temynova. "No, Potter?" Harry se je za trenutek obotavljal, toda jasno mu je bilo, da se bo za n jegov intervju slej ko prej razvedelo in bo izvod revije Razkrito nedvomno pri el v roke tudi Temynovki. "Vsi ti ljudje so mi pisali v zvezi z intervjujem," je povedal, "v kater em sem opisal, kaj se mi je zgodilo lanskega junija." Pri tem se je ozrl k mizi profesorjev, kajti imel je nenavaden obutek, da ga Dumbledore opazuje. Toda ko je ravnatelja o inil, se je ta pozorno pomenkoval s Colibrijem. "Intervju?" je ponovila Temynova in njen glas je bil e drobnej i ter vi ji ko t po navadi. "Kako to misli ?" "Neka novinarka mi je zastavljala vpra anja in jaz sem odgovarjal nanje," je skomignil. "Kar poglejte si..." Revijo ji je preprosto vrgel in ujela jo je ter zazijala v naslovnico. N a njenem bledem, testenem obrazu so se pojavile grozee lise vijoline barve. "Kdaj si to storil?" je vpra ala z drhteim glasom. "Ko smo bili zadnji v Meryascoveeni," je odvrnil. Zazrla se je vanj in od besa je kar arela, okati prsti, s katerimi je stis kala revijo, pa so ji trepetali. "Torej tja ne bo el nikdar ve, gospodi," je za epetala. "Kako si drzne ...? Kako si mogel...?" Globoko je zajela sapo. "Znova in znova sem ti posku ala vbiti v glavo, da ne sme lagati. Toda kaze n nate oitno ni napravila dovolj nega vtisa, zato bom Gryfondomu odbila petdeset tok, ti pa bo e en teden zveer prihajal k meni." Odzibala se je stran, pri emer je revijo stiskala k prsim, oi mnogih tudent ov pa so ji sledile. Sredi dopoldneva so se po oli e pojavili velikanski razglasi, a ne le na oglasnih deskah v domovih, temve tudi po hodnikih in uilnicah. VELIKI INKVIZITOR opozarja tudente, da bodo iz ole nepreklicno izkljueni vsi, pri katerih bom o na li marevski izvod revije Razkrito. Zgornje je v skladu z Odredbo o izobra evanju Kalvara Temyna, Veliki inkvizitor t. 27.

Kadar koli je enega od teh razglasov opazila Hermiona, ji je obraz iz neznanega razloga kar za arel od veselja. "Zakaj si tako dobre volje?" jo je nejevoljno vpra al mladi arovnik. "Oh, Harry! Ti res ni jasno, kako ga je Temynovka posekala?" se je namuz nila. "Ravno zaradi te prepovedi bodo intervju prebrali isto vsi so olci!" Zdelo se je vsaj, da ima prav. eprav Harry ni videl, da bi kdo imel revij

o, je tevilne sli al citirati njegove odgovore iz intervjuja. O njih so se epetaje pogovar jali, ko so pred razredi akali, da bodo lahko vstopili, o njih so razpravljali med kosi lom in celo med poukom (v zadnjih klopeh, seveda). Hermiona, ki je pred uro starodavnih run pokukala na dekli ko strani e, pa je prijatelju poroala, da o lanku na debelo klepetajo tudi tam. "Ker dekleta vedo, da sva prijatelja, so me dobesedno zasula z vpra anji," je povedala, pri emer so se ji oi kar ble ale. "In, Harry, mislim, da ti verjamejo. Res, konno si jih preprial!" Temynova se je tiste dni vztrajno sprehajala po oli, ustavljala mimoidoe tudente in od njih zahtevala, naj ji poka ejo, kaj imajo v torbah ter epih. Iskala j e seveda prepovedano revijo, toda so olci niso bili neumni - svoje izvode so prej zaarali, da so se vprio nepovabljenih oi spremenili v zvezke z zapiski ali kaj podobnega. Uiteljem je bilo zaradi prej nje Odredbe o tem sicer prepovedano govoriti, toda kljub temu so na li tevilne naine, s katerimi so izrazili svoje mnenje. Ko je Harry pri rastlinoslovju profesorici Ochrowt podal zalivalko, je Gryfondomu dode lila dvajset tok, Colibri pa mu je na koncu urokov v roke potisnil katlo cvileih sladkornih mi k, rekel ,Psst!' in nato veselo oddrobencljal po svoje. Nekoliko man j prijetno se je na intervju odzvala Trelawneyjeva. Ta je namre sredi ure zaela prec ej histerino ihteti in je preseneenemu razredu vprio mrkoglede Inkvizitorke zatrdila, da Harryja vendarle ne bo doletela prerana smrt. Ravno nasprotno: doakal naj bi zavidanja vredno tevilo let, izvolili naj bi ga za ministra in imel naj bi dvanaj st otrok. Fant se je veliko bolj razveselil, ko je zasli al, da ga klie Cho, kar se j e zgodilo naslednjega dne. Takrat je ravno hitel k spreminjanju oblike, in e preden se je zavedel, kaj se dogaja, je na ramenu e zautil njeno roko. "Res mi je al, oprosti," mu je za epetala na uho. "Kako lepo od tebe, da si javno povedal resnico... Ko sem brala intervju, sem se kar zjokala." Da je spet prelivala solze, mu sicer ni bilo pretirano v e. Toda zelo je bi l vesel, da znova govori z njim, e bolj e volje pa je postal, ko ga je na hitro polju bila na lice. Zatem je odhitela in sam se je odpravil naprej, toda prijetnih dogodkov za tisti dan ni bilo konec: e preden je pri el v uilnico, je k njemu stopil Seamus. "Nekaj bi ti rad povedal," je zamomljal, vztrajno zazrt v Harryjevo levo koleno, potem pa zdrdral: "Verjamem ti in Razkrito sem poslal tudi mami." Da je bila mera polna, so intervju prebrali tudi Dreco in njegova priboni ka. Mladi arovnik jih je zgodaj zveer sreal v knji nici, kjer so staknjenih glav sedeli z a eno izmed miz, dru bo pa jim je delal e mr av fant, Theodore Nott. Ko je mladi arovnik zael iskati knjigo o delnem radirnenju, se je etverica mrko zasukala k njemu, a sicer se niso niti zganili. Harryju je bilo povsem jasno, kaj jih grize ; zdaj so vsi vedeli, da so njihovi oetje Jedci.

"Najbolj e pri tem pa je," je zadovoljno za epetala Hermiona, ko sta od la iz knji nice, "da ti sploh ne morejo ugovarjati. To bi namre pomenilo, da so prebrali intervju!" A Harryjevega veselja tudi s tem ni bilo konec. Pri veerji jih je Loona n amre obvestila, da revija Razkrito e ni imela tevilke, ki bi po la hitreje od marevske. "Oi jo e ponatiskuje!" je povedala z navdu eno izbuljenimi omi. "Sploh ne more verjeti, da se zdi intervju ljudem bolj zanimiv kot vedror ogi mriki!" Z mladim arovnikom so tistega veera v gryfondomski dnevni sobi ravnali kot z narodnim herojem. Dvojka sta naslovnico revije obdelala s poveevalnim urokom ter jo pritrdila na steno in Harryjeva orja ka glava je zro na proslavljajoe tudente vsake toliko zavpila MINISTRSTVO NI VREDNO POENEGA FIRIA! ali ZDAJ PA IMA , TEMYNOVKA! Hermioni se to sicer ni zdelo pretirano sme no. Nergala je, da se zaradi v pitja ne more zbrati, in kmalu je la vsa razdra ena spat. A uro ali dve kasneje si je mor al tudi Harry priznati, da poveana naslovnica ni ravno na smrt duhovita. Urok je tak rat e zael pe ati in njegova glava je vpila vedno bolj nepovezane besede ter z vse vi jim glasom. Poleg tega mu je v elu zaelo kljuvati in kljub razoaranim obrazom tevilnih so olcev, ki so od njega priakovali, da bo e stoti obnovil intervju, se je odpravil v posteljo. Ko je pri el v spalnico, je bila ta prazna. elo je za trenutek naslonil na hladno steklo okna ob svoji postelji in boleo brazgotino je s tem nekoliko pomiril. Toda glavobola se ni znebil in tudi slabo mu je postalo, zato se je slekel ter zlezel v posteljo. im je zaprl oi in se prevalil na bok, e je zaspal. Zna el se je v temni sobi, katere okna so bila zagrnjena s te kimi zavesami, osvetljeval pa jo je en sam svenik. Z dlanmi se je oklepal naslonjala stola pred sabo. Imel je dolge prste, bele, kot bi dolga leta ne videli sonca. Na podlagi iz rnega ameta so nekako spominjali na pajke. Pred stolom, v tolmunu lui, ki so ga na tleh ustvarile svee, je kleal mo ki v rnem pla u. "Torej sem dobil slab nasvet," je dejal Harry z visokim in hladnim glaso m, ki je drhtel od besa. "Mojster, rotim vas, odpustite mi!" je zahripal arovnik pred njim, igar te me se je lesketalo v sveavi in je ves trepetal. "Saj za to ne krivim tebe, Grabezh," ga je s taistim okrutnim glasom zav rnil fant. Stol je nato spustil in se sprehodil bli je k mo kemu, ki se je stiskal k podnicam. "Si preprian, da je res tako?" ga je vpra al. "Sem, gospodar moj, sem... Ne nazadnje s-sem delal na Sekretariatu..." "Toda Avery mi je zatrdil, da mi jo bo Slootnik lahko prinesel." "Slootnik tega nikakor ne bi mogel storiti, gospodar moj, moj Mojster...

To je tudi vedel in nedvomno se je prav zato tako mono upiral Malfoyevi imperatorjevi kletvi..." "Dobro. Vstani," ga je epetaje prekinil Harry. Kleei arovnik se je na ukaz naglo odzval in pri tem dvignil obraz, ki ga fa nt prej ni mogel videti. Coprnikovo oblije je bilo dobesedno posuto z brazgotinami, ki jih je soj sve e poudaril, in bil je nekoliko grbast. Tako se je zdelo, kot bi se neprestano priklanjal, njegove oi pa so vseskozi prepla eno vigale k Harryju. "Lepo, da si mi to povedal," je dejal ta. "Zelo lepo... Oitno sem dolge m esece zapravil za povsem neizvedljive narte... A bodisi. Zdaj bom po tvoji zaslugi lahk o zael plesti nove..." "Gospodar moj... Hv-Hvala, gospodar," je zajecljal mo ak, igar glas je bil ves hripav, tako mu je odleglo. "Toda v zvezi s Sekretariatom se bo moral spomniti isto vsake podrobnosti, kajti o njem hoem vedeti vse." "Seveda, gospodar moj, ustregel vam bom... Seveda..." "Dobro. Torej lahko gre . Po lji k meni Averyja." Grabezh se je ritensko umaknil iz prostora, pri emer se je Harryju klanja l vse do vrat. Ko je ta konno ostal sam, se je zasukal k temani steni, na kateri je visel o motno ogledalo. Pribli al se mu je in njegov odsev je postajal vse veji, kljub somraku vse bolj jasen... Iz zrcala je zrl obraz, bolj bled od lobanje, z rdeimi omi, katerih zenice so bile kakor kaje... "NEEEEEEE!" "Kaj pa je?!" je zaklical znan glas. Harry je z rokami divje zakrilil okoli sebe, se zapletel v zavese baldah ina in padel s postelje. Nekaj dolgih sekund sploh ni vedel, kje je, in preprian je bil, da se mu bo iz teme spet pribli al tisti beli, lobanji podobni obraz. Potem pa je tik ob sebi zasli al Rona. "Bi e nehal mahati okoli sebe, da te lahko spravim iz te zme njave?!" Rdeelasec je z njega potegnil zavese in Harry, le e na hrbtu, se je zazrl vanj. V elu ga je grozljivo galo, Ron, osvetljen z meseino, pa se je oitno pravkar spravljal spat, saj je eno roko e potegnil iz pla a. "Jo je kdo skupil?" je vpra al mladega arovnika in ga odlono postavil na noge. "Pa ne oi?! Ga je spet oklala tista kaa?!" "Ne... Nikomur ni hudega..." je zasopel Harry, ki ga je v elu galo, kot da mu dejansko gori. "No, ja... Averyju se ne pi e ni dobrega... in v hudi zagati je... k er se je motil. Mrlakenstein je grozno besen..." Zajeal je, se treso sesedel na posteljo in se pomel po brazgotini. "Toda Grabezh mu bo zdaj pomagal... Na pravi poti je..." "O em sploh govori ?" ga je prepla eno vpra al Ron. "Hoe rei... da si pravkar videl Saj Ve Koga?" "Bil sem Saj Ve Kdo!" je zagodel mladi arovnik. Pri tem je dlani naglo pribli al oem, da bi se povsem preprial, e niso morda e vedno smrtonosno bele in so njegovi prsti obiajne dol ine. "Z Grabezhem se je pogovarjal," je nato dodal, "saj ve , z enim od coprnik

ov, ki so pobegnili iz Azkabana. No, Grabezh mu je povedal, da Slootnik tega ne bi mogel izpeljati." "esa?" "Mrlakensteinu naj bi nekaj prinesel, a po Grabezhevem je vedel, da ne b o mogel... Uroili so ga z imperatorjevo kletvijo... Ja, Malfoy ga je!" "Slootnika so uroili, da bi Mrlakensteinu nekaj prinesel?" je ponovil Ron . "Ampak... Harry, gotovo gre za..." "Tisto oro je," je prikimal mladi arovnik, "vem, ja." Vrata spalnice so se odprla in vanjo sta pri la Dean ter Seamus. Harry je hitro legel, saj ni elel, da bi bilo videti, kot bi se pred kratkim zgodilo kaj nenavad nega; Seamusa je vendar ele nedavno tega preprial, da ni zme an. Ron se je pretvarjal, da si je pri el natoit kozarec vode iz vra, ki je stal na Harryjevi noni omarici, in se tako sklonil isto k njemu. "Si rekel," je vpra al, "da si bil Saj Ve Kdo?" "Ja," je tiho pritrdil Harry. Rdeelasec je kozarec nagnil tako sunkovito, da se mu je nekaj vode razlil o po bradi ter prsih. "Harry," je rekel, ko sta se Dean in Seamus zaela klepetaje spravljati sp at, "to mora povedati..." "Tega ne mislim praviti nikomur," ga je na kratko zavrnil mladi arovnik. "e bi obvladal brambovijo, bi mi bile tak ne rei prihranjene, sploh pa nihe noe poslu ati, kaj sanjam. Ravno nasprotno: radi bi, da ne bi." Govoril je v mno ini, toda mislil je seveda na Dumbledorja. Ronu je nato odlono obrnil hrbet in ez as je zasli al, da je prijateljeva vzmetnica za kripala. V brazgotini pa ga je kljuvalo samo e moneje, in da ne bi zastokal, je divje ugrizni l v blazino. Jasno mu je bilo, zakaj ga zdaj tako boli: Averyju trda prede. Harry in Ron sta poakala vse do odmora naslednjega dne, preden sta Hermioni povedala, kaj se je zgodilo, saj sta hotela biti povsem prepriana, da ji m pri tem ne bo kdo prislu koval. Postavili so se v kot dvori a, v katerem so se obiajno zadr evali, in mladi arovnik je prijateljici opisal sanje, kolikor je le mogel nata nno. Ko je nazadnje utihnil, Hermiona nekaj asa ni rekla nobene, temve se je zbrano zazrla v dvojka. Ta sta na drugi strani dvori a brez glav prodajala arobne klobuke, ki sta jih skrivala pod pla i. "Zato so ga torej ubili," je tiho dejala, ko je pogled konno odvrnila od Ronovih bratov. "Slootnik je verjetno posku al ukrasti tisto oro je, a se mu je pri tem neka j zgodilo. Gotovo je zakleto z vrsto obrambnih urokov, ali pa ti obdajajo njegovo okolico in se ga sploh ne more dotakniti. Zaradi njih je tudi konal v Svetem Mungu , tako zmeden, da niti govoriti ni ve znal. Ampak saj se spomnita, kaj nam je povedala tista zdravilka? lo mu je na bolje. Zaradi oka, ki ga je do ivel, ko je posku al ukrasti oro je, je najbr ope ala tudi imperatorjeva kletev. In im bi spet znal govoriti, bi lahko izdal, kdo ga je preklel ter zakaj. Izvedeli bi za celot no spletko. Ampak le kdo ga je preklel...? Seveda, Malfoy bi ga z lahkoto! Saj kar naprej tii

na Ministrstvu, kajne?" "Sreal sem ga ravno tisti dan, ko sem moral na zasli anje," je povedal Harr y. "Takrat je bil... akajta!" Preseneeno je zajel sapo. "Tako je!" je vzkliknil. "Takrat je bil na hodniku, ki vodi do Sekretari ata za skrivnosti! Tvoj oi, Ron, je rekel, da se je najbr posku al vtihotapiti v sodno dvorano. Ampak kaj, e je v resnici le..." "Sturgis!" je iroko razprtih oi dahnila Hermiona. "Prosim?" jo je zmedeno vpra al Ron. "Sturgisa Podmora so aretirali," je odvrnila, "ker je posku al vdreti skoz i tista vrata! Lucius Malfoy je gotovo preklel tudi njega! Stavim, da je to storil prav tistega dne, ko si ga sreal, Harry. Sturgis je imel vendar Nerrgov pla nevidnosti, kajne? Kaj, e je stra il vrata, sicer neviden, a se je zganil in ga je Malfoy sli al? Ali pa je Drecov oe preprosto uganil, da je nekdo tam? Kakor koli e, naslednji, ko je Sturgis pri el na vrsto za stra o, je poskusil vlomiti na Sekreratiat akaj, Ron, da povem do konca - a so ga ujeli in vrgli v Azkaban!" Zazrla se je v Harryja. "Je Grabezh Mrlakensteinu povedal, kako se pride do oro ja?" "Celotnega pogovora nisem sli al, a vsaj zdelo se mi je, da mu je," je pri trdil mladi arovnik. "Ta coprnik je ne nazadnje delal tam... Mogoe bo Mrlakenstein zdaj po oro je poslal njega." Prijateljica je prikimala, e vedno zatopljena v misli. Potem pa je nenado ma rekla: "Ampak tega sploh ne bi smel videti, Harry!" "Kaj?" se je zmedel fant. "Brambovije se vendar ui prav zato, da ne bi imel tak nih sanj!" ga je o tela. "Ja, no, saj vem," je zagodel. "Ampak..." "Po mojem bo najbolj pametno, e na to moro preprosto pozabi ," je odlono nadaljevala, "pa tudi bramboviji se bo moral posvetiti veliko odloneje." Harryja je s tem tako razhudila, da z njo ni govoril do konca dneva, ki je bil e eden v vrsti obupnih. Kadar so olci niso razpravljali o pobeglih Jedcih, so krohot aje obnavljali tekmo med Gryfondomom in Pihpuffom. Spolzgadovci so ,Roni Weasley je res car' krulili tako glasno in pogosto, da je la pesem Filchu e preve na jetra ter jo je prepovedal prepevati po hodnikih. Preostali dnevi tistega tedna niso bili kaj dosti bolj i. Harry je pri nap ojih dobil e dva G-ja, neprestano ga je skrbelo, da bo Temynova dala Hagrida na evelj, predvsem pa ni mogel pozabiti na sanje, v katerih se je prelevil v Mrlakensteina . More prijateljema sicer ni ve omenil, saj mu ni bilo prav ni do tega, da bi ga Hermiona e enkrat o tela. Razmi ljal je e, da bi se o sanjah pomenil s Siriusom, a ker ga je skrbelo, kako bi se boter odzval na to, je nazadnje vse skupaj posku al pozabiti. Toda spomina samega si seveda ni mogel kar izbrisati iz glave in zelo ga je skrbelo, da bo zanj izvedel tudi Raws. "Vstani, Potter!" Nekaj tednov po tistem, ko je Harry v sanjah videl Grabezha, se je med u ro

brambovije spet zavedel, da klei sredi kabineta mojstra arobnih napojev. Profesor ga je znova pritiral do tega, da je podo ivel niz spominov iz davnega otro tva, na katere je e povsem pozabil. Veinoma je seveda lo za trenutke, v katerih so ga Dudley in njegovi prijatelji poni evali. "Tisti zadnji spomin," je zdaj rekel Raws. "Za kaj je lo?" "Ne vem," je odvrnil mladi arovnik, ki se je utrujeno postavil na noge; z adnje ase je v vrve u podob in zvokov, ki ga je iz njega priklical mojster arobnih napojev , vedno te je loil posamezne spomine. "Mislite tistega, ko me je bratranec prisilil, da stopim v koljko?" "Ne," ga je mehko zavrnil odrasli arovnik. "Zanima me oni, v katerem sred i temne sobe pred tabo klei neki mo ki..." "Ah, tisto..." je rekel fant. "To ni ni..." Rawsove temne oi so zavrtale vanj. Harry se je spomnil, kaj mu je profeso r pri prvi uri povedal o itljiviji - da se morata njuna pogleda za to stakniti - in naglo je zame ikal ter sklonil glavo. "Kdaj si videl tisto sobo in mo kega, Potter?" ni odnehal profesor. "V sanjah," je priznal mladi arovnik, igar oi so vigale v vse mogoe strani, samo k Rawsu ne. "V sanjah," je ponovil profesor. Temu je sledila dolga ti ina in Harryjev pogled je trmasto obstal na velik i mrtvi abi, ki je lebdela v kozarcu krlatne tekoine. "Saj ve , zakaj si tu, kajne, Potter?" je pretee zagodel mojster arobnih napojev. "Menda se zaveda , da so mi najina sreanja nadvse nadle na, pa vseeno rtvujem zanje e tiste redke proste veere, ki mi ostanejo?" "Vem," je z zadrgnjenim glasom pritrdil Harry. "No, torej me spomni, zakaj sva tu, Potter." "Da bi me nauili brambovije," je rekel mladi arovnik, ki je zdaj besno bol al v mrtvo jeguljo. "Pravilno, Potter. In eprav si slaboumen," (Harryjev pogled je hipoma in zelo sovra no inil k njemu), "bi lovek domneval, da se bo v dveh mesecih vendarle esa nauil. Kolikokrat si sanjal o Mojstru?" "Samo enkrat," se je zlagal mladi arovnik. "Morda, Potter," je nadaljeval Raws, igar hladne oi so se nekoliko priprle , "morda pa v teh videnjih in sanjah u iva . Morda ti dajejo obutek, da si nekaj posebnega... da si izjemen?" "Ne," ga je zavrnil Harry skozi stisnjene zobe, z desnico pa se je tesno oprijel arobne palice. " e dobro," je zagodel profesor, "kajti isto ni posebnega nisi, poleg tega p a ni tvoja naloga, da bi izvedel, o em se Mojster pogovarja s svojimi Jedci." "Ne, to je va a naloga," je izbruhnil fant. Nekaj trenutkov sta se samo gledala, potem pa se je Raws vendarle odzval na njegove besede. Pri tem se mu je na obrazu poigraval nenavaden, domala zadovoljen izraz. "Ja, Potter," je rekel, "to je moja naloga. A kakor koli. e si pripravlje n, lahko nadaljujeva z uro." e je dvignil palico.

"Ena, dve, tri... Chitlivium!" Prek jezera na grajskem posestvu je proti Harryju lebdelo na stotine morakvarjev... Spail se je, da bi se zbral... Vse bolj so se mu bli ali... e je vide l temne obrise obrazov pod kapucami... a tudi Rawsa, ki je stal pred njim, uperjal vanj oi in si neprestano mrmral v brado... Profesorjeva postava je postajala vse bolj jasna, morakvarji pa so vedno bolj bledeli... Mladi arovnik je dvignil palico. "Hitinium!" Mojster arobnih napojev se je opotekel in palica mu je padla iz rok, Harr yjeve misli pa so preplavili spomini, ki nikakor niso bili njegovi: mo ki orlovskega nos u je vpil na ensko, ki se je prihulila k tlom, medtem ko je majhen in temnolas fantek jokal v kotu... Neznana arovnica se je smejala mr avemu fantu, ki je posku al zajahati nemirno metlo... Najstnik mastnih las je sam samcat sedel v temani spalnici, pali co je uperjal v strop, s katerega je eno za drugo klatil muhe... "DOVOLJ!" Harryju je bilo, kot bi ga nekdo mono odrinil, in ritensko se je opotekel vse do polic, ki so stale okoli Rawsovega kabineta. Ko je s hrbtom priletel obnje, je z asli al, da je za njegovim hrbtom nekaj poilo. Profesor se je komaj opazno tresel in bil j e zelo bled. "Steklaris," je tiho zagodel in poeni kozarec je bil v hipu kot nov. "Tak o, tako, Potter... No, to je bilo e bolje..." Odrasli arovnik se je nekoliko zasopel zasukal k mislitu. Pred uro brambo vije je vanj kot vedno spravil nekaj misli in zdaj je pokukal v kamnito skodelo, kot bi se hotel prepriati, e so e vedno v njem. "Kolikor vem, ti nisem naroil, da se poslu i oklopnega uroka... a vsekakor je bil uinkovit," je konno dejal. Harry ni rekel nobene, saj je imel obutek, da je najbolj varno molati. Ved el je namre, da je vdrl v Rawsov spomin in je pravkar videl nekaj prizorov iz njegovega otro tva. A ti mu nikakor niso li v raun - naj bi bil objokani fantek, igar star i so s e prepirali, isti lovek kot ta, ki stoji pred njim in tako sovra no zre vanj? "Poskusiva znova," je nazadnje odloil mojster arobnih napojev. Harryja je ob tem spreletel srh; preprian je bil, da bo za vdor v profeso rjev spomin krepko plaal. A ni mu preostalo drugega in ustopil se je pred mizo, pa eprav je vedel, da bo tokrat veliko te je izpraznil zavest. "Spet bom tel do tri," ga je obvestil Raws in e je dvignil palico. "Ena, dve..." Mladi arovnik ni imel asa, da bi se zbral in umiril misli, tako naglo je ui telj kriknil: "Chitlivium!" e je drvel vzdol hodnika, proti Sekretariatu za skrivnosti, mimo golih kamnitih sten in bakel... Preprosta rna vrata so se vse bolj veala in bli al se jim je

tako naglo, da bo zdaj zdaj tre il vanje! Od njih ga je loilo samo e nekaj metrov in spet je opazil, da skozi re o sije slabotna modra svetloba... Vrata so se naglo razprla! Konno je stopil skoznje in pri el je v rn prostor , v katerega kro ni steni je bila cela vrsta povsem enakih duri. Zdaj mora naprej, mor a... A katera naj odpre? "POTTER!" Harry je odprl oi. Znova je le al na tleh, ne da bi se spomnil, kako je do tega pri lo, sopel pa je, kot bi tisti dolgi hodnik tudi zares pretekel. "Kaj je bilo zdaj to?!" ga je nadrl Raws, ki je stopil k njemu. "Nimam pojma," je po pravici povedal mladi arovnik. Vstal je in si previdno otipal glavo. Na mestu, kjer je z njo udaril ob tla, je imel precej njo bu ko, poleg tega pa mu je bilo, kot bi imel vroino. "Te sobe nisem videl e nikdar," je nazadnje dodal. "Saj sem vam povedal, da sem sanjal o vratih... A e nikdar se niso odprla." "Premalo se trudi !" Profesor je bil iz neznanega razloga e bolj jezen kot pred nekaj minutami , ko mu je fant vdrl v misli. "Len in povr en si, Potter, ni udnega, da te Mojster..." "Mi lahko nekaj poveste, gospod?" ga je prekinil Harry, ki se je spet ra ztogotil. "Zakaj Mrlakensteina vedno nazivate z Mojstrom? Tako ga vendar kliejo samo Jedci." Raws je besno zajel sapo in e je hotel nekaj rei... a takrat se je v kabin et od neznano kod prebil enski krik. "Kaj se dogaja?" je zamrmral. Harryju se je zdelo, da se je predirni glas razlegel iz olske avle, in na p iil je u esa. Uitelj se je namr eno ozrl k njemu. "Si na poti k meni opazil kaj nenavadnega, Potter?" Fant je odkimal in v tistem sta od nekje nad sabo spet zasli ala enski krik . Raws je nemudoma zakorakal k vratom kabineta, pri emer je palico e naprej dr al v pripravljenosti, in pohitel skoznje. Harry se je za trenutek obotavljal, potem pa se je odpravil za njim. Ko je tekel po stopnicah, je vpitje postajalo vedno razlonej e in tako je sklepal, da se res razlega iz avle. Ta je bila nabito polna, saj so tudentje, ki so e vedno veerjali, iz Velike dvorane naglo pri li pogledat, kaj se dogaja, drugi pa so se zdrenjali na marmornato stopni e. Harry se je zmuznil mimo grue visokih Spolzgadovcev in takrat je ele opazil, da je sredina avle povsem prazna ter so olci stojijo le na njenem robu. Nekateri so bili osupli, drugi celo prepla eni, McHudur rova, ki je stala na nasprotnem koncu dvorane, pa je bila videti isto ogorena. Sredi avle je stala profesorica Trelawney. V desnici je stiskala palico, v levici prazno steklenico erija in zdelo se je, da se ji je zme alo. Lasje so ji trleli v vs e mogoe smeri, oala so ji postrani visela na nosu, tako da se je eno njeno oko zdelo veliko veje kot drugo, ovratne rute in pledi pa so ji drug prek drugega viseli z

ramen. Poleg nje sta na tleh le ala potovalna zaboja, pri emer je bil eden prekucnjen na glavo, da je bilo videti, kot bi ju nekdo zalual za njo prek stopnic. Trelawneyjeva, vsa zgro ena, je zrla proti loveku, ki ga Harry ni videl, a je oitno stal ob vzno ju stopni a. "Ne!" je kriknila. "NE! To ni mogoe... To je vendar... Tega preprosto ne sprejmem!" "Moja odloitev vas je torej presenetila?" je dejal dekli ki glas, kot da ga vse skupaj nekoliko zabava. Harry se je prestopil za korak na desno in mrko zagodel - kot je priakova l, je uiteljica vede evanja zrla proti Temynovi. "Presenetila vas je," je nadaljevala Inkvizitorka, "eprav niste sposobni napovedati niti tega, kak no vreme bomo imeli jutri? eprav so bila va a predavanja naravnost obupna in kljub mojim vztrajnim obiskom niso postala prav ni bolj a? Torej niste niti posumili, da vas bom odpustila?" "T-Tega ne morete storiti!" je zatulila profesorica in izza debelih le so ji primezele solze. "N-Ne morete me kar odpustiti! Tu sem e est- estnajst let! Bradavi-Bradaviarka je moj dom!" "Bradaviarka je bila va dom," jo je popravila Temynova. Harry je zgro eno opazil, kako se ji je prek obraza pri tem razlezel u itkar ski nasme ek, Trelawneyjeva pa se je ihte sesedla na tla. "Bradaviarka je bila va dom," je nazadnje ponovila Inkvizitorka, "dokler n i gospod minister pred pribli no uro potrdil Naloga za prenehanje delovnega razmerja , ki sem mu ga poslala. Zdaj pa, prosim, bodite tako prijazni in zapustite olo. Va e vedenje nam je v sramoto." V resnici ni bilo videti, da jo je uiteljiinega vedenja sram. Mirno, celo zadovoljno je namre opazovala, kako se je Trelawneyjeva dvignila na enega svojih zabojev in ihte obsedela na njem. Harry je v tistem zasli al, kako je nekdo tik za njim pridu eno posmrknil, in ozrl se je. Parvati in Lavender sta objeti tiho jokali, a mladi arovnik je pogled nag lo odvrnil od njiju, kajti prek avle so zadoneli koraki. Izmed opazovalcev je stopi la McHudurrova, se odpravila naravnost k profesorici za vede evanje in e jo je potrepljala po rami, pri tem pa segla v ep po robec. "No, no, Sybila, pomirite se... Izvolite, obri ite si nos. Saj ni tako hud o, kot se vam zdi, veste. Bradaviarke vam ne bo treba zapustiti..." "Da ne?" jo je s smrtonosno medenim glasom pobarala Temynova in jima stopila nekaj korakov bli je. "Imate morda pooblastila, s katerimi lahko spremenit e mojo odloitev?" "Jaz jih imam," je prek avle zadonel globok glas. Te ka vhodna vrata so se razprla in tudentje ob njih so se naglo spravili s poti Dumbledorju, ki se je prikazal na olskem pragu. Harry je lahko le ugibal, ka j je ravnatelj poel na posestvu, a od njegove postave, ki jo je obdajal okvir vrat, za ozadje pa je imela none meglice, je sevala mo. Vrata je pustil razprta in zakoraka l je naprej, vse do McHudurrove in objokane ter trepetajoe Trelawneyjeve. "Vi, da jih imate, profesor Dumbledore?" je takrat dejala

Inkvizitorka in se

e posebej zoprno zahahljala. "Bojim se, da ne razumete

polo aja." Izza pla a je potegnila pergamentni zvitek. "Tu imam Nalog za prenehanje delovnega razmerja, ki sva ga podpisala tak o jaz kot minister za aranje. Po dolobah Odredbe o izobra evanju tevilka triindvajset ima Veliki inkvizitor vendar pravico, da ocenjuje svoje kolege. e z njihovim delom ni zadovoljen, jim nadalje lahko zagrozi z odpovedjo in jih po po trebi tudi dejansko odstavi z njihovega delovnega mesta. Veliki inkvizitor, spo tovani ravnatelj, pa sem jaz. In jaz sem se odloila, da Trelawneyjeva ni sposobna pouevati, ter sem jo zato odstavila." Na Harryjevo veliko preseneenje se Dumbledore ni nehal smehljati. Zazrl s e je v uiteljico vede evanja, ki je e naprej hropla in ihtela na zaboju, nato pa dejal : "Seveda imate povsem prav, Kalvara Temyna. Kot Veliki inkvizitor ste nedvomno poobla eni, da odstavite moje uitelje. A nikakor nimate pravice, da jih na enete iz gradu. Bojim se," se ji je priklonil, "da tovrstna odloitev e vedno prip ada ravnatelju, in vsaj dokler sem na tem polo aju jaz, bo gospa Trelawney ostala med nami." Odstavljena uiteljica se je ob teh besedah na kratko, a divje zasmejala, s imer je pravzaprav posku ala prikriti, da se ji kolca. "Ne, ne, saj grem, Dumb-ledore! Zapustila bom Bradaviarko in sreo poiskala drugje..." "Bodite tako prijazni in ustrezite moji elji," je ostro dejal ravnatelj. "Ostanite tu!" Zasukal se je k McHudurrovi. "Vas lahko prosim, da Sybilo pospremite nazaj v njen stolp, Minerva?" "Vsekakor," je prikimala uiteljica spreminjanja oblike. "No, kar vstanite , Sybila..." Iz gnee se je zdaj prerinila tudi Ochrowtova, ki je Trelawneyjevo prijela pod drugo roko. Skupaj z McHudurrovo sta jo popeljali mimo Inkvizitorke in navzgor p o marmornatem stopni u, profesor Colibri pa je s palico v roki naglo pridrobencljal z a njimi. Zacvilil je ,Peinopeino zaboj!' in prtljaga uiteljice vede evanja se je dvig nila s tal ter ji sledila po stopni u, pri emer je profesor seveda stopal za njo. Temynova je povsem negibno zijala v Dumbledorja, ki se je e naprej prijaz no smehljal. "Kaj pa boste storili z njo," je konno za epetala tako ostro, da so jo sli al i isto vsi, "ko bom nastavila novega profesorja vede evanja, ki bo potreboval njene prostore?" "Oh, s tem ne bova imela te av," jo je milo zavrnil ravnatelj. "Veste, nov ega uitelja sem e na el in nastaniti ga bomo morali v pritliju, saj mu stopnice nikakor niso pogodu." "Na li ste..." je predirno zapiskala Inkvizitorka. "Vi, da ste ga na li?! Op omniti vas moram, Dumbledore, da po doloilih Odredbe o izobra evanju tevilka

dvaindvajset..." "Ministrstvo ima pravico nastaviti primernega kandidata, e - in samo e ravnatelj ni zmo en najti svojega," ji je Dumbledore segel v besedo. "Tokrat mi ga je uspelo. Naj vam ga predstavim?" Zasukal se je k odprtim vratom, skozi katera je v grad gnalo prosojne me glice. Harry je zasli al zvok kopit, po avli pa se je razleglo prepla eno pomrmravanje in t isti najbli je vratom so se naglo umaknili e dlje od njih. Iz megle se je nazadnje prikazal obraz, ki ga je Harry e videl neke temne , z nevarnostjo pre ete noi, v Prepovedanem gozdu. Oblije novega profesorja so obdajali tako svetli lasje, da so bili e skoraj beli, in z njega so sijale osuplj ivo modre oi. Glava in trup mo kega, ki je vstopil v olo, sta se pozibavala na konjskem telesu pastelno zlate barve. "To je Firenze," je Dumbledore veselo obvestil osuplo Temynovo. "Preprian sem, da bo ustrezal tudi va im merilom za to delovno mesto." Sedemindvajseto poglavje Kentaver in peca

"To ti je zdaj al, da si nehala hoditi na vede evanje, kaj?" je Parvati vpr a ala Hermiono. Bili so pri zajtrku, in odkar je profesorica Trelawney izgubila slu bo, st a minila dva dneva. Parvati si je s palico kodrala trepalnice in si uinek arovnije vsake to liko ogledala v hrbtni strani lice, sicer pa jih je tisto jutro akala prva ura pri Fire nzeju. "Pravzaprav mi ni," ji je brezbri no odvrnila Hermiona, ki je brala Prero ke novice. "Konji mi nikdar niso bili pretirano v e." Obrnila je list in s pogledom zdrsnila prek stolpcev na naslednji strani . "Saj ni konj, kentaver je!" ji je vsa presunjena ugovarjala Lavender. "Prekrasen kentaver..." je zavzdihnila Parvati. " tiri noge ima vseeno," je hladno odvrnila mlada arovnica. "Sploh pa sem mislila, da sta e vedno isto obupani, ker je Trelawneyjeva ostala brez slu be." "Saj sva!" ji je zagotovila Lavender. "Ravno pred kratkim sva li k njej v stolp in ji odnesli opek narcis. Pa ne tistih gagajoih, kakr ne ima Ochrowtova, temve isto pravih." "Kako pa je s Trelawneyjevo?" je vpra al Harry. "Ni kaj dobro," je soutno povedala so olka iz Gryfondoma. "Uboga revica je ves as jokala in kar naprej nama je zatrjevala, da bi raje la iz gradu, saj noe ivet i v isti stavbi kot Temynovka. isto jo razumem, tista krota je grozno nesramna..." "e kaj vem, to ni e ni. Zdaj bomo ele videli, kako grozna zna biti," je mrano pripomnila Hermiona. "Ne bi rekel," jo je zavrnil Ron, ki je navalil nad poln kro nik jajc s sl anino. "Bolj obupna pa ne more biti."

"Bo e videl. Dumbledorju se bo gotovo ma evala, ker je nastavil novega uitelja, ne da bi se prej posvetoval z njo," je rekla njegova prijateljica in zlo i la asopis. "Poleg tega pa je Firenze tudi pollovek. Saj si sam videl, kako je pobulji la, ko je prikopitljal v olo." Po zajtrku je od la na uro numerologije, Harry in Ron pa sta sledila Parva ti ter Lavender v avlo, od koder so se odpravili na vede evanje. "Ne gremo v severni stolp?" je zmedeno vpra al rdeelasec, ko sta dekleti ob li marmornato stopni e. Parvati se je ozrla k njemu in zavila z omi. "Kako pa naj bi Firenze po tvojem splezal po tisti lestvi? Predaval bo v uilnici tevilka enajst, kot lepo pi e na oglasni deski." Uilnica se je nahajala v pritliju, ob hodniku, ki se je zaenjal v avli, nas proti vhoda v Veliko dvorano. Harry je vedel, da gre za enega izmed prostorov, ki jih uporabljajo Le obasno in je zato precej zanemarjen. Toda ko je tik za Ronom vstop il v razred, je za trenutek povsem otrpnil, kajti zna el se je na isto pravi gozdni ja si. "Kaj pa je to?" Tla uilnice so bila prekrita z mahom, iz katerega so rasla drevesa. Njiho ve gostolistne veje so se irile prek stropa in oken, tako da je bil celotni prostor prepoln po evnih arkov mehke ter zelene svetlobe. tudentje, ki so prispeli prej, so e sedeli po tleh in so se s hrbti precej nespro eno naslanjali na debla ali skale, ka jti sredi jase je stal Firenze. "Harry Potter," je pozdravil mladega arovnika, ko je ta pri el v razred, in mu ponudil roko. "Em, pozdravljeni," je rekel Harry in kentavru segel v dlan, novi predav atelj pa se je s svojimi osupljivo modrimi omi pozorno zazrl vanj. "Lepo te je spet videti," je dejal Firenze in nekoliko priklonil svojo s vetlolaso glavo. Fant je opazil, da kentavru s prsi sije rnica v obliki kopita. Ko se je o brnil k so olcem, da bi se jim pridru il, pa se je ele zavedel, kako spo tljivo zrejo vanj mladi arovnik se je vendar rokoval z novim profesorjem, ki se ga je veina bala! Ko je zadnji tudent, ki je pri el na uro, za sabo zaprl vrata in sedel na to r poleg ko a za smeti, je Firenze s iroko kretnjo pokazal na uilnico. "Profesor Dumbledore je bil tako prijazen, da je razred preuredil in zda j spominja na moj dom. Veliko raje bi vas sicer uil v Prepovedanem gozdu, kjer sem do ponedeljka ivel. A to zdaj ni ve mogoe." "Oprostite, em... gospod," se je oarano oglasila Parvati, ki je naglo dvi gnila roko, "ampak zakaj to ni mogoe? Hagrid nas je e peljal v Gozd in ni nas strah iti tja." "Pri tem ne gre za vpra anje va ega poguma," je odvrnil profesor, "temve nam to onemogoa polo aj, v katerem sem se zna el. V Gozd se ne morem ve vrniti. Moja reda me je izgnala." "reda?" se je zmedeno zaudila Lavender. "Kako to mi... O!" Nekaj asa je samo osuplo zrla vanj, potem pa je izdavila:

"Torej... Torej niste edino bitje va e vrste?" "Je va o redo vzgojil Hagrid, tako kot je vadrne?" je navdu eno vpra al Dean. Firenze je glavo poasi zasukal k fantu in temu se je takoj posvetilo, da je profesorja zelo u alil. "Saj nisem... Nisem hotel... Oprostite," je pridu eno zamomljal. "Kentavri nismo ivali," je tiho odvrnil Firenze. Temu je sledila muna ti ina, ki jo je prekinila Parvati. "Oprostite, gospod. Zakaj pa so vas izgnali?" "Ker sem pristal na Dumbledorjevo pro njo, da bi vas uil," je povedal profesor. "Moji tovari i so prepriani, da sem s tem izdal lastno vrsto." Harry se je spomnil, kako je pred skoraj tirimi leti kentaver Bane rohnel na Firenzeja, ker je ta na svojem hrbtu ponesel fanta na varno. Bane je njihovega novega uitelja takrat ozmerjal z navadno mulo in mladi arovnik se je zdaj spra eval, e je Firenzeja brcnil v prsi prav on. "Zanimo," je tedaj rekel profesor. Zamahnil je s svojim dolgim repom, dvignil roke proti listnatemu baldahi nu nad njimi in jih nato poasi spustil. Svetloba v uilnici je pri tem postajala vse ibkej a, da se je nazadnje zdelo, kot bi sedeli na gozdni jasi, ki ji vlada mrak, na stropu razreda pa so se prikazale zvezde. Ob tem se je marsikomu iz ust izvil Ooo!, nekaj so olce v je preseneeno zajelo sapo in Ron je na ves glas vzkliknil: "Pri Merlinovi bradi!" "Lezite," je mirno odredil Firenze, "in si oglejte nebo. Na njem je, za tiste, ki jo lahko vidijo, zapisana usoda tako ljudi kot kentavrov." Harry se je zleknil na hrbet in se zazrl v strop. Tik nad njim je migeta la rdea zvezda. "Pri astronomiji ste se nauili imena planetov in njihovih lun," je umirje no nadaljeval novi profesor, "ter ste tudi izdelali zemljevid poti, ki jo zvezde op ravijo prek nebesnega svoda. A kentavri smo v dolgih stoletjih razvozlali pomen teh poti. Na podlagi na ih dognanj smo pri li do zakljuka, da na nebu lahko uzremo odsev prihodnosti..." "Z astrologijo smo se ubadali tudi pri profesorici Trelawney!" je navdu en o povedala Parvati, pri emer je le e na hrbtu pokazala proti rdei zvezdi. "Mars povzroa nesree, po are in podobne rei. Kadar sta s Saturnom v takem polo aju kot zdaj, pa mora biti e posebej previden, e ima opravka s im vroim..." "To so nesmisli," jo je mirno zavrnil Firenze. Parvatijina dlan se je naglo spustila k njenemu boku. "Malenkostne te ave, majhne nesree..." je nadaljeval profesor in njegova kopita so se topotajo odpravila prek mahu, "vse to za irno vesolje nima prav ni vejega pomena kot drobencljanje mravelj, ki se odpravijo na lov za hrano, in s premiki planetov nima nikakr ne zveze." "Ampak profesorica Trelawney..." se je prizadeto uprla Parvati. "... je lovek," ji je Firenze milo segel v besedo, "in zamejujejo ter onemogoajo jo omejene sposobnosti va e vrste." Harry je komaj opazno zasukal z glavo, da se je lahko ozrl k Parvati. Vi deti je bila sila u aljena, tako kot tudi so olci okoli nje. "Sybila Trelawney je morda res videc, toda sam je nisem sli al izustiti ni

ti ene prave prerokbe," je dejal kentaver, zamahnil z repom in nato zakorakal dalje po uilnici. "Veino asa, ki ji je dan, vsekakor zapravlja z nesmisli, kakr ne ljudje imenujete vede evanje. Jaz pa sem vam pri el posredovat modrost kentavrov, ki nikakor ni namenjena temu, da bi komu laskala, temve je brezosebna in nepristranska. Po nebu oprezamo za velikim plimovanjem zla in drugimi spremembami, ki se vnaprej poka ejo na njem. Vasih traja ve let, preden smo prepriani, kaj vidimo." Zdaj je pokazal na rdeo zvezdo, ki je arela tik nad Harryjem. "V zadnjem desetletju so mnoga znamenja govorila o tem, da arovnikov ni zajel mir, marve ste zgolj v kratkem zati ju med dvema vojnama. Mars, znanilec spopadov, zdaj arko sije nad nami in namiguje, da bo vojna kmalu spet izbruhnila. Kako kmalu, posku amo kentavri ugotoviti ob pomoi dima in plamenov doloenih zeli ter listja..." Bolj nenavadni uri ni Harry prisostvoval e nikdar. Sredi uilnice so zakuri li vsak svoj taborni ogenj, na katerega so nasuli kadulje in sleza, Firenze pa jim je naroil, naj v smrdljivem dimu oprezajo za doloenimi oblikami ter simboli. Toda nit i najmanj ga ni skrbelo, ko jih nihe od tudentov ni videl, in povedal je, da gre to od rok le redkim ter da tudi kentavri potrebujejo dolga leta, preden lahko z gotovo stjo govorijo o prihodnosti. Nazadnje je e dodal, da bi bilo tovrstnim napovedim neumn o povsem verjeti, kajti celo najbolj izku eni izmed njegovih tovari ev naj bi e vekrat postavili povsem napane. Firenze je bil vsekakor drugaen od love kih profesorjev. Vsaj po Harryjevem mu ni lo toliko za to, da bi jih kaj nauil, temve jim je v prvi vrsti posku al vcepit i v glavo sledeo misel: niesar ni, na kar bi se bilo mo povsem zanesti, in to velja tud i za modrost kentavrov. "Kaj dolonega pove zelo nerad, kajne?" je pridu eno zamrmral Ron, ko sta s Harryjem pogasila plamene tabornega ognja. "O vojni, ki se nam bli a, bi vsaj jaz z veseljem izvedel e kak no malenkost." Skozi vrata uilnice se je takrat razlegel zvonec in vsi so se zdrznili. T udi Harry je povsem pozabil, da so e vedno v gradu, saj je bilo v razredu res kot v gozdu. Ko so se so olci odpravili iz uilnice, je bilo oitno, da jim ni jasno, kaj n aj si mislijo o prvi uri z novim profesorjem. Mladi arovnik in njegov prijatelj sta jim e hotela slediti, a Firenze je zaklical: "Samo trenutek, Harry Potter." Fant se je zasukal, kentaver pa mu je stopil bli je. Ron ni vedel, ali naj gre ali ostane ob prijatelju. "Lahko si tu," mu je rekel Firenze, "a zapri vrata, prosim." Ron mu je naglo ustregel. "Hagridov prijatelj si, kajne, Harry Potter?" je profesor takrat vpra al m ladega arovnika. "Sem," je pritrdil fant. "Torej ga opozori, da mu tisto, kar posku a dosei, ne bo uspelo. Zato bi bi lo veliko bolj pametno, e s tem takoj odneha."

"Kar posku a dosei, mu ne bo uspelo?" je zaudeno ponovil Harry. "In zato bi bilo veliko bolj pametno, e s tem takoj odneha," je prikimal kentaver. "Hagrida bi posvaril sam, ker so me izgnali, pa ne bi bilo modro, e bi se Gozdu preve pribli al; va oskrbnik ima dovolj te av tudi brez spopada med kentavri." "Ampak... Kaj pravzaprav posku a dosei?" je ivno vpra al fant. Firenze se je mirno zazrl vanj in konno dejal: "Pred kratkim mi je izkazal veliko uslugo in e davno si je prislu il moje spo tovanje, saj z vsemi bitji ravna izjemno lepo. Zato ne bom izdal njegove skrivnosti. A spraviti ga mora k sebi. To, kar posku a dosei, mu ne bo uspelo. Prepriaj ga, da mu ne bo, Harry Potter. Zdaj pa na svidenje." Veselje, ki je zajelo Harryja ob izidu revije Razkrito, v kateri je bil objavljen njegov intervju, je e zdavnaj spuhtelo. Ko se je dolgoasni marec prevesil v neviht ni april, je njegovo ivljenje spet postalo en sam niz te av in skrbi. Temynova je e naprej obiskovala isto vsako uro nege arobnih ivali, zato je Hagridu zelo te ko posredoval Firenzejevo svarilo. Nazadnje mu je to vendarle uspelo, ko se je pretvarjal, da je pri njem pozabil ubenik Magine ivali in njihovi ekosistemi. S to pretvezo se je takrat vrnil k oskrbniku in mu ponovil kentavrov e besede, Hagrid pa je nato nekaj trenutkov preseneeno zijal vanj. Konno se je zbral . "Firence je fejst fant," je osorno dejal in si otipal podplutbo okoli le vega oesa, "a glede te rei kar nekej blebeta. To, kar posku am dosei, mi prav lepo ratuje." "Ampak za kaj sploh gre?" ga je resnobno vpra al Harry. "Saj ne, da se bi rad vtikal v stvari, ki se me ne tiejo, a zaradi Temynovke se mora vendar paziti! Trelawneyjevo je e odpustila, in e vpra a mene, je to ele prvi profesor, ki si ga je spravila s poti. Res, ne poni esa, kar je prepovedano, lepo te..." "So rei, zaradi katerih je vredno riskirati slu bo," ga je zavrnil Hagrid, a dlani so se mu tresle in zato mu je na tla padel lavor, zvrhano poln renevevih iztrebkov . "Ne skrbi zame, Harry. Kar pojdi, ziher se ti e mudi, daj, teci." Fant tako ni imel izbire in oskrbnika je pustil, da v miru pospravi nesn ago, ki se je raztresla po koi. Toda ko se je vlekel nazaj proti oli, je postajal vedno bolj poklapan. Kot so jih uitelji in Hermiona neprestano opozarjali, se jim je mala matu ra vedno bolj bli ala. Do doloene mere so postajali napeti vsi peto olci, toda Hannah Abbott je bila prva, ki ji je madam Pomfrey predpisala ivemirni napoj. To se je zgodilo, ko je med rastlinoslovjem izbruhnila v jok in zaela na ves glas cviliti, da je preneumna za te izpite, ter se je hotela pri prii izpisati iz ole. Harry je bil preprian, da bi se kaj podobnega zgodilo tudi njemu, e ne bi imeli obrambnega kro ka. Vasih mu je bilo, kot da ivi zgolj za ure, ki so jih prebil i v sobani K TD. Njegova naloga sicer ni bila lahka, a v njej je zelo u ival, so olci pa s o se nauili toliko, da je bil upravieno ponosen. Res, vasih se je e vpra al, kako se bo odzvala Temynova, ko bodo vsi ,vojaki' DA pri izpitu iz obrambe prejeli I. Konno so se lotili priklica varuha, esar so si vsi e dolgo eleli. A Harry ji h je prav zato pogosto opozoril, da ga je v arko razsvetljeni sobani veliko la je prikli

cati kot v trenutku, ko se sooi z morakvarjem. "Oh, ne bodi taka teka," ga je veselo zavrnila Cho. "Poglej, kako so ljub ki!" Takrat so imeli zadnjo uro pred velikononimi poitnicami in zadovoljno je opazovala svojega varuha, srebrnkastega laboda, ki je kro il okoli sobane. "Ni pomembno, kak nega videza so, temve e te lahko za itijo," je potrpe ljivo odvrnil Harry. "Potrebovali bi bavkarja ali kaj podobnega. Tako sem s e ga nauil priklicati jaz - priarati sem ga moral, ko se je bavkar pretvarjal, da je morakvar..." "Ne, to bi bilo preve srhljivo!" je ugovarjala Lavender, ki iz palice zae nkrat ni zmogla spraviti kaj ve od niza srebrnkastih oblakov. "Meni pa e vedno... ne... uspe!" Urok je povzroal te ave tudi Nevillu. Napenjal se je in napenjal, a tudi iz konice njegove palice se je izvil le dim nejasnih oblik. "Misliti mora na kaj lepega," ga je opomnil Harry. "Saj posku am," se je alostno namr il okroglolini fant, igar obraz so od napora prekrile potne kapljice. "Harry, uspelo mi je!" je v tistem zavpil Seamus, ki ga je Dean tokrat p rvi pripeljal h kro ku. "Glej... Ah, izginil je... Ampak lo je za nekaj kosmatega, Harr y!" Hermionin varuh, lesketajoa se vidra, se ji je igrivo prekopiceval okoli nog. "Te zverinice so res nekaj posebnega, kajne?" je rekla, ko se je ljubee z azrla vanjo. V tistem so se vrata sobane odprla in nato zaprla. Harry je zasukal glav o, da bi videl, kdo je vstopil, a opazil ni nobenega novega obraza. ele ez hip pa se je zavedel, da so so olci najbli je vhodu onemeli, samo hip zatem pa ga je nekdo e pocukal za pla . Spustil je pogled in na svoje veliko zaudenje zagledal hi nega vilinca Traptsa, ki je zijal vanj spod kupa osmih kap, kolikor si jih je zadnje a se obiajno nadel na glavo. Vsi v prostoru so sicer osuplo utihnili, tistih nekaj var uhov, ki so jih uspeli priarati, se je razblinilo v srebrne meglice in sobana je bila nena doma videti veliko bolj temana. " ivijo, Trapets," je Harry pozdravil zverinico. "Kaj pa bi... Je kaj naro be?" Vilineve oi so bile prepla eno razprte in tresel se je. "Gospod Harry Potter!" je zapiskal. "Trapets je pri el gospoda posvarit... A hi nim vilincem je bilo ukazano, da tega ne smejo izdati nikomur..." Pognal se je proti najbli ji steni in se z glavo zabil vanjo. Mladi arovnik , ki je bil e vajen, da se vilinec kaznuje na podobno bolee naine, ga je poskusil zaustaviti. Trapets se mu je resda izmuznil, a po drugi strani mu ni bilo hudega , saj so kape udarec mono ubla ile. Toda Hermiona in druga dekleta so ob tem vseeno prepla eno ter soutno zacvilila. "Kaj se je zgodilo?" ga je vpra al mladi arovnik, ki ga je zgrabil za drobn o dlan in ga ni pustil blizu niemur, s imer bi lahko zael udrihati po sebi. "Harry Potter... Tista... Tista coprnica..."

Vilinec se je s prosto roko mono usekal po nosu in fant mu jo je naglo uk le il v prijem. "O kom govori , Trapets?" A preprian je bil, da odgovor pozna; kdo drug bi vilinca lahko tako ustrahoval? Zverinica je dvignila pogled, za kilila vanj in njene ustnice so nemo izgo vorile ime, ki ga je Harry priakoval. "Temynova?" je vseeno vpra al. Vilinec je prikimal, potem posku al nos zabiti v fantovo koleno, ko mu je mladi arovnik to prepreil, pa se je zael brcati. Harry ga je nazadnje silovito stresel in vpra al: "Temynova torej prihaja sem?" Trapets je zatulil in zael divje cepetati. "Ja, Harry Potter, ja!" Mladi arovnik se je vzravnal in se ozrl po negibnih ter skrajno prepla enih so olcih, ki so zijali v zverinico. "KAJ AKATE?!" je zatulil. "BE ITE!" Vsi so se pognali proti vratom, da nekaj trenutkov zaradi vrve a nihe ni mo gel skoznje, potem pa so konno planili iz sobane. Harry je sli al, kako teejo prek hodnikov, in upal je, da se ne bodo poskusili prebiti vse do svojih domov. Ura j e bila namre ele deset do devete, in e bi se zatekli v knji nico ali sovji stolpi, ki sta bil a veliko bli je... "Harry, pridi vendar!" je zavpila Hermiona iz gnee, ki se je spet nabrala pred vrati. Segel je po vilincu, ki se je e vedno posku al resno po kodovati, in se z nji m v naroju pridru il so olcem. "Trapets, ubogaj me, kajti to je ukaz! Takoj se vrni v kuhinjo k drugim vilincem, in e te Temynovka vpra a, ali si me posvaril, se ji zla i, da me nisi!" je dejal, po premisleku pa e dodal: "In prepovedujem ti, da bi se kaznoval!" Takrat se je kot zadnji tudi sam prebil skozi vrata, jih zaloputnil in z verinico naglo postavil na tla. "Hvala, gospod Harry Potter!" je zacvilil Trapets in vignil po svoje. Mladi arovnik se je ozrl okoli sebe. So olci so be ali tako naglo, da so bili e na koncu hodnika, in sam se je pognal na desno - nekoliko naprej je bilo fantovs ko strani e, in e mu uspe priti tja, bi se lahko pretvarjal, da ima te ave s prebavo... "AAAA!" Nekaj ga je zgrabilo za gle nje, da je prav veliastno pogrnil po tleh - pre den se je ustavil, je kar lep as po trebuhu drsel prek hodnika. Za njim pa se je nekd o glasno smejal. Prevalil se je na hrbet in za e posebej grdo vazo, oblikovano kot zmaj, zagledal Dreca. "Spotikurok res obvladam, kaj, Potter?" se mu je zare al mladi Malfoy. "He j, profesorica! Profesorica! Enega sem ujel!" Okoli vogala se je prizibala Temynova, ki je bila vsa zasopla, a nadvse dobre

volje. "To je on!" je zmagoslavno zavpila, ko je v fantu na tleh prepoznala Har ryja. "Izvrstno, gospodi Malfoy, izvrstno - Spolzgadu si prislu il petdeset tok! No, kar meni ga prepusti... Vstani, Potter!" Harry se je postavil na noge in besno zabol al v dvojico. Temynove e nikdar ni videl tako srene, a e ga je zgrabila za roko, nato pa se nasmejana zasukala k Drecu. "Teci pogledat, e morda lahko ujamete e koga," mu je naroila, "in tudi v knji nico pojdite - sumljiv je vsakdo, ki je zadihan. Aha, akaj! Ne pozabite na strani a; gospodina Garkinson naj pregleda vsa dekli ka. No, teci, teci!" Ko je Dreco navdu eno vignil stran, se je spet posvetila Harryju. "K ravnat elju greva, Potter." Pred kamnito gargojlo sta se ustavila kmalu, eprav se je fantu zdelo, da je do takrat minila cela venost, saj se je vso pot spra eval, koga vse so e ujeli. e so njegova najbolj a prijatelja, je z njima konec - ko bo gospa Weasley izvedela, da se je njen najmlaj i kljub prepovedi vlanil v obrambni kro ek... In Hermiona tudi ne bi pre ivela, e bi jo tik pred malo maturo izkljuili iz ole... Oh, da bi jo le varno odnesla... Pa Seamus tudi, saj se jim je vendar ele pridru il... in Neville, ki mu je la obramba vedno bolje od rok... "Riga ki napitek," je zdaj skoraj zapela Temynova, gargojla pa jima je skoi la s poti in stena za njo se je razmaknila. e sta stopila na tekoe kamnite stopnice in prispela do zlo enih vrat s tolkalom, oblikovanim kot grifon. Toda Inkvizitorki se ni ljubilo trkati, temve j e brez pomisleka vstopila v kabinet, pri emer je Harryja e vedno trdo dr ala za roko. Prostor je bil nabito poln. Dumbledore je vedrega pogleda sedel za pisal no mizo, a ob njem je negibno stala McHudurrova, katere obraz je bil izjemno tog. Cornelius Schushmaar, minister za aranje, se je zadovoljno naslanjal na polico na d kaminom. O6 vratih sta kot stra arja stala Krallek Kehomet in arovnik s kratkimi te r trleimi lasmi, ki ga Harry ni poznal, oalar Percy pa se je navdu eno naslanjal na steno nasproti ministra. V eni roki je dr al te ek pergamentni zvitek, v drugi pero in oitno je bil pripravljen, da zapi e vse, kar bo reenega. Portreti nekdanjih ravnateljev se tokrat niso pretvarjali, da spijo, in vsi so budno ter resnobno spremljali dogajanje v kabinetu. Ko je vanj vstopil Harry, so nekateri vignili k sosedom in se epetaje sklonili k njihovim u esom. Vrata so se zaprla in mladi arovnik se je otresel Inkvizitorkinega prijem

a, Cornelius Schushmaar pa se je zazrl vanj besno, a zadovoljno obenem. "Glej no," je dejal. "Glej no, glej..." Fant se je na to odzval tako, da ga je pogledal, kolikor grdo je mogel. Srce mu je sicer divje razbijalo, a glavo je ohranil hladno in misli bis tre. "Be al je proti gryfondomskemu stolpu," je povedala Temynova, "toda mladi Malfoy ga je prestregel." V njenem glasu je bilo zaznati prav nespodobno veselje, ob katerem se je Harry spomnil, kako brezutno se je v avli lotila Trelawneyjeve, ko se je ta skru il a na

potovalni zaboj. A Schushmaarju se je podton njenih besed zdel povsem primeren okoli inam. "Tako, tako?" je pohvalno zagodel. "To moram povedati Luciusu. No, Potte r... Verjetno ve , zakaj si tu?" Mladi arovnik mu je nameraval uporno zatrditi, da mu je to povsem jasno. Usta je e odprl in z njimi na pol izoblikoval prvi glas, toda njegov pogled je ta krat za hip zdrsnil k Dumbledorju. Ta ni gledal vanj, saj je oi vztrajno upiral v neznani predmet za fantovimi rameni, a ko ga je Harry o inil, je ravnatelj komaj opazno odkimal. Mladi arovnik se je tako sredi besede odloil za drugaen odgovor. "J - ne." "Kako, prosim?" se je namr il Schushmaar. "Ne," je odlono ponovil Harry. "Torej ne ve , zakaj si tu?" "Ne, ne vem," je odkimal fant. Minister se je nejeverno ozrl k Temynovi in Harry je to hitro izrabil te r kradoma o inil Dumbledorja. Ta je zdaj zrl v preprogo in skoraj nezaznavno ji je pokimal t er pome iknil. "Torej se ti tudi ne sanja," je Schushmaar nato nadvse pikro pobaral mla dega arovnika, "zakaj te je profesorica Temyna pripeljala v ravnateljev kabinet? Se ti ne dozdeva, da si morda storil kaj, kar je proti olskim pravilom?" "Proti olskim pravilom?" je ponovil Harry. "Ne." "Ali na im odredbam?" je jezno dodal minister. "Ne da bi vedel," je vljudno odvrnil fant. Schushmaarju je lagal z velikim u itkom, kajti prav zabavalo ga je, kako v ministru zato vse bolj vre. A kljub temu mu je srce e naprej divje razbijalo, saj je bil preprian, da tokrat ne bo odnesel cele ko e, e je Temynovi kdo izdal DA, lahko kot vodja kro ka kar zane pospravljati svoje stvari. "Torej prvi sli i , da smo na oli odkrili tudentsko organizacijo, ki nima dovoljenja za svoje delovanje?" je zagodel debelu ni vodja Ministrstva, igar glas s e je tresel od besa. "To pa res prvi sli im," je pritrdil Harry in si na obraz posku al nadeti im b olj preseneen izraz, a ta seveda ni bil prepriljiv. "Po mojem, gospod Schushmaar," se je oglasila Temynova, "bomo s tem opravili veliko hitreje, e stopim po tudentko, ki mi je zaupala, kaj se dogaja na o li." "Pojdite, pojdite," ji je prikimal minister, in ko je od la iz kabinet, se je zlobno ozrl k ravnatelju. "Ni je ez dobro prio, kajne, Dumbledore?" "S tem se moram strinjati, Cornelius," je resnobno pritrdil ravnatelj in se na lahno priklonil. akali so nekaj dolgih minut, potem pa je Harry konno zasli al, kako so se za njim odprla vrata. Mimo njega je nato pristopicala Temynova, pri emer je pred sab o rinila Chojino prijateljico Marietto, ki si je obraz zakrivala z dlanmi. "Ne boj se, dragica, ni ti ne bo hudega," jo je mehko bodrila Inkvizitork a in jo potrepljala po hrbtu. "Zdaj se bo vse uredilo, kajti prav si storila. S tem si s

pravila gospoda ministra v dobro voljo in tvoji mami bo gotovo povedal, kako pridna dekl ica si." Za hip se je ozrla k Schushmaarju in dodala: "Mariettina mama, gospod minister, je madam Edgecombe. Saj veste, na Sekretariatu za promet in zveze dela, natanneje pri Nadzornem svetu framre ja. Prav ona nam pomaga paziti na to, kaj se dogaja v grajskih kaminih." "Izvrstno, izvrstno!" se je razveselil Schushmaar. "Kakr na mati, tak na hi, kaj? No, dajmo, dragica, poglej me. Kar povej, kar ima ... tristo kosmatih!" Ko je Marietta dvignila glavo in spred obraza umaknila dlani, je ministe r osuplo odskoil in bi se skoraj prekopicnil v kamin. Zaklel je in z nogo hitro poteptal r ob pla a, ki se mu je vnel, deklica pa je samo glasno zajavkala ter si ovratnik pla a potegnila vse do oi. A ne dovolj hitro. Vsi po vrsti so namre opazili, da se ji pr ek obraza razteza vrsta gnojnih bradavic. Te so rasle druga zraven druge in z njimi se ji je prek lic ter nosu izpisala beseda: PECA. "Pozabi zdaj na teh nekaj mozoljkov," je neuakano dejala Temynova. "Odstrani pla spred ust in gospodu ministru povej..." Toda Marietta je spet zajavkala, tokrat zaradi ovratnika nekoliko bolj pridu eno, in divje odkimala. "Oh, tudi prav, trapa, mu bom pa jaz povedala," je revsknila Temynova, s i na obraz nadela sladkobni nasme ek in dejala: "Gospodina Edgecombe je danes tik po veerji pri la v moj kabinet in rekla je, da mi mora nekaj povedati. Napotila me je v neki prostor v sedmem nadstropju , ki se imenuje sobana K TD, saj naj bi po njenih besedah tam na la nekaj, kar me bo zelo zanimalo. Izpra ala sem jo in priznala je, da naj bi se v sobani odvijal neka k en sestanek. A s tem je al spro ila neko neznano kletev, in ko je v oknu opazila odsev svojega obraza, jo je to preve pretreslo, da bi mi lahko povedala kaj ve." "No, no," je dejal Schushmaar in pri tem Marietti namenil pogled, za kat erega je oitno domneval, da je prijazen ter oetovski, "ne bodi alostna. Pravilno si se odloila. Profesorica Temyna je to morala izvedeti. Ampak, povej mi: za kak en sestanek naj bi lo? Kdo naj bi pri el v tisto sobano in zakaj?" Toda Marietta si ni ve upala odpreti ust. Spet je zgolj odkimala, njene oi pa so bile na iroko razprte in skrajno prepla ene. "Ah! Mar ji tega res ne zmoremo odstraniti z obraza?" je minister nepotrpe ljivo vpra al Temynovo. "Potem bi nam gotovo povedala vse, kar ve." "Jaz zaenkrat nisem na la ustreznega protiuroka," je nerada priznala Inkvizitorka in Harry je ponosno pomislil, kako izvrstna arovnica je njegova najb olj a prijateljica. "A saj vam lahko sama opi em, kaj se je zgodilo potem." Minister ji je pokimal, e naj kar nadaljuje, in naglo mu je ustregla. "Gotovo se spomnite poroila, ki sem vam ga poslala oktobra tistega, v katerem sem vas opozorila, da se je mladi Potter v Meryascoveeni, natanneje v krmi Pri merja evi glavi, sestal z vrsto so olcev..." "In kje imate dokaz, da se je?" je posegla vmes McHudurrova. "Pri sebi imam podpisano prievanje Billyja Bolnossta, ki je bil takrat ra vno v pivnici. Res je, da je bil ves obvezan, toda zaradi tega ni sli al ni slab e," je samov eno odvrnila Temynova. "Zapomnil si je vse, kar je dejal Potter, in nato je pohitel v olo ter mi poroal..."

"Zato ste ga torej oprostili, eprav je vrsti koljk zavdal s kletvijo trebu n e gripe!" ji je profesorica spet segla v besedo in privzdignila obrvi. "Tako torej deluje na pravosodni sistem!" "To smrdi, to smrdi do neba!" je zarjovel rdeenos arovnik precej mone postave, igar portret je visel na steni za Dumbledorjevo mizo. "Ministrstvo v moj ih asih ni sklepalo poslov z nepomembnimi zlikovci! O ne, gospoda moja, ni jih!" "Hvala, Fortescue, dovolj bo," ga je mirno uti al ravnatelj. "Potter se je s svojimi so olci sestal," je nadaljevala Temynova, "da bi j ih preprial, naj se pridru ijo skrivnemu dru tvu. V njem naj bi se uili urokov in kletev, za katere se je Ministrstvo odloilo, da so neprimerni za otroke, ki e..." "e kaj vem, boste kmalu priznali, da se motite, Kalvara," jo je tiho prek inil Dumbledore in se vanjo zazrl prek roba drobnih oal, ki so mu epela sredi orlovskega nosu. Harry ga je debelo pogledal. Niti sluajno mu ni bilo jasno, kako ga ravna telj namerava re iti iz zagate; e je Billy Bolnosst res sli al isto vse, kar je rekel v Merja evi glavi, je vendar nedvomno po njem! "Oho!" je takrat vzkliknil Schushmaar in se zlobno nasmehnil. "No, da sl i imo najnovej o izmi ljotino, s katero boste poskusili re iti Potterja iz godlje! Kar nadaljujte, Dumbledore, kar nadaljujte! Billy je lagal, kajne? Ali pa je bil v M erja evi glavi tistega dne v resnici le Potterjev dvojek? Ah, ne! Vse skupaj boste gotovo pojasnili z zgodbico, v katero boste vpletli potovanje v preteklost, mrlia, ki na j bi vstal od mrtvih in nekaj nevidnih morakvarjev!" Percy Weasley se je ob tem veselo zasmejal. "Ta je bila pa dobra, gospod minister, res dobra!" Harry bi ga najraje brcnil. Potem pa je na svoje preseneenje opazil, da s e Dumbledore smehlja. "Cornelius, nikakor ne zanikam - Harry pa gotovo tudi ne - da je bil tis tega dne v Merja evi glavi in so olce je takrat vsekakor posku al pridobiti k obrambnemu kro ku. Ne, elel sem samo opozoriti, da je bilo tak no dru enje tistega dne e dovoljeno. Spomnite se vendar, da je Ministrstvo izdalo odredbo, s katero je prepovedalo vsa tudentska zdru enja, ele dva dni po sestanku v krmi. Tam torej nikakor niso poeli esa kaznivega." Percy je zazijal v ravnatelja, kot bi mu v glavo priletelo nekaj zelo te k ega, Schushmaarju pa je nasme ek naglo bledel z obraza in eljust se mu je alostno povesila. Prva je k sebi pri la Temynova. " e v redu, gospod ravnatelj," je dejala in se sladko nasmehnila, "a odkar je Odredba o izobra evanju tevilka tiriindvajset stopila v veljavo, je minilo skoraj est mesecev. e tisti prvi sestanek ni bil nezakonit, so bili prav gotovo vsi drugi, k i so se zvrstili v tem asu." "No, ja," je dejal Dumbledore in se vljudno zazrl vanjo prek svojih skle njenih prstov, "nezakoniti bi bili, e bi do njih pri lo. Imate mar kak en dokaz, da so se Ha rry

tudentje e kdaj dobili?" Mladi arovnik bi lahko prisegel, da je gospod Kehomet takrat za njegovim hrbtom pridu eno za epetal in nekaj je vsekakor za u telo ter ga oplazilo po boku bilo je, kot bi mimo njega zavel komaj zaznaven prepil ali bi ga oplazila ptija k rila. A ko se je ozrl, ni opazil niesar. "Dokaz?" je ponovila Temynova in mu namenila e enega svojih grozljivih nasme kov. "Me morda niste poslu ali, Dumbledore? Zakaj pa mislite, da je gospodina Edgecombe tu?" "Torej nam bo opisala, kako se njeni so olci e est mesecev na skrivaj sreujejo?" jo je s privzdignjenimi obrvmi pobaral ravnatelj. "Dobil sem vtis, da vam je pri la povedat zgolj za en sam, nocoj nji sestane k." "Gospodina Edgecombe," se je Inkvizitorka nemudoma zasukala k njej. "Povej nam, koliko asa se e dobivajo ti nepridipravi, dragica. Saj lahko samo prikima ali odkima , prepriana sem, da te zaradi tega ne bo spet kaj doletelo. No, so se v zadnjih estih mesecih kdaj sreali?" Harry je bil pripravljen na najhuj e. Res, zdaj bo ta krota pri la do dokaza , ki ga ne bo mogel ovrei niti Dumbledore! "Samo prikimaj ali odkimaj, dragica," je Temynova spodbujala Marietto. " Daj no, s tem ne bo ponovno spro ila kletve." Vsi prisotni so zrli naravnost v deklico oziroma v njene oi, ki so kukale iznad ovratnika. Morda se je tako zdelo zgolj zaradi migetajoe svetlobe, ki jo je oddaj al ogenj v kaminu, a Mariettin pogled je bil vsekakor videti nenavadno prazen. In takrat je - na Harryjevo veliko preseneenje - odkimala. Temynova se je hitro ozrla k Schushmaarju, pa spet k deklici. "Mislim, da se nisva dobro razumeli, dragica. Vpra ala sem te, e so se nekateri izmed tvojih so olcev v zadnjih estih mesecih udele evali tega kro ka. e si se ga tudi ti, nas ne zanima." Marietta je spet odkimala. "Pa kaj hoe povedati s tem, zakaj zmajuje z glavo?" je nejevoljno zagodla Inkvizitorka. "Po mojem je to povsem jasno," je McHudurrova osorno posegla vmes. "Deklica ne ve, da bi se v zadnjega pol leta kdo na skrivaj dobival. Imam prav, Marietta?" Deklica je prikimala. "Saj so enega svojih sestankov vendar imeli prav danes zveer!" je besno vzkliknila Temynova. "Sama si mi povedala zanj, gospodina Edgecombe - sestali naj bi se v sobani K TD oziroma ZJ-ZJN! Potter pa to dru tvo vodi, kajne? Seveda ga in tudi ustanovil ga je, priznaj... Zakaj zdaj zmajuje z glavo, punca?!" "e ljudje odkimamo, s tem obiajno zanikamo, kar so nas vpra ali," je hladno pripomnila predstojnica Harryjevega doma. Inkvizitorka je deklico tedaj zgrabila, jo potegnila k sebi in jo zaela s ilovito stresati. Toda Dumbledore je le hip zatem skoil na noge in nad glavo dvignil pali co. Gospod Kehomet je hotel stopiti mednju, toda Inkvizitorka je e odskoila od Mariette, z dlanmi pa je mahala, kot bi se opekla. "Ne morem vam dopustiti, da bi grdo ravnali s tudenti, Kalvara," je dejal ravnatelj in zdaj je bil prvi, odkar je Harry vstopil v kabinet, videti jezen. "Res bo bolje, e se umirite, madam Temyna," je s svojim globokim, poasnim glasom pristavil gospod Kehomet, "sicer bi si lahko nakopali neprijetne te ave." "Ne," je zasoplo dahnila Inkvizitorka in se zazrla navzgor v mnogo vi jega aurorja. "Mislim, ja, prav imate, Kehomet... Spozabila sem se, priznam."

in drugi

Ko je zgrabila Marietto, se ta sicer sploh ni prestra ila in zdaj si tudi ni oddahnila, ker jo je Temynova spustila. Harryjeva so olka je kar obstala, pla pa si je e vedno pritiskala k obrazu in s praznimi omi je zrla nekam predse. Mladi arovnik je posumil, da je vse to nekako povezano s tistim, ko je Krallek Kehomet za epetal in se je nekaj pognalo mimo njegovega boka. "Kalvara," je takrat dejal Schushmaar, ki je hotel zadevo im prej pripelj ati do konca, "osredotoimo se na dana nji sestanek, za katerega smo prepriani, da so ga imeli..." "Aha," se je posku ala zbrati Inkvizitorka. "Takole je bilo. Gospodina Edgecombe mi je povedala zanj in nemudoma sem se odpravila v sedmo nadstropje, pri emer so me spremljali zaupanja vredni tudentje. Z njihovo pomojo sem nameravala poloviti vse udele ence omenjenega sestanka, toda zdi se, da jih je nekdo posvaril. Ko smo pri li gor, so se namre e razbe ali. A ni zato. Tu imam namre njihova imena, saj je gospodina Garkinson stekla v sobano K TD pogledat, e so v njej kaj pustili. Potrebovala sem dokaz in Garkinsonova ga je tudi na la." Na Harryjevo grozo je iz epa privlekla seznam, ki ga je Hermiona pritrdil a na steno sobane, in ga podala Schushmaarju. "Takoj ko sem na tem spisku zagledala Potterjev podpis, mi je bilo jasno , s im imamo opravka," je mehko dodala Inkvizitorka. "Izvrstno," je pokimal Schushmaar in prek obraza se mu je razlezel zadov oljen nasme ek. "Izvrstno, Kalvara, in... Tristo gromkih strel!" Ozrl se je k Dumbledorju, ki je e vedno stal ob Marietti in je v desnici dr al palico. "Ste videli, kak no ime so si nadeli?" je skoraj za epetal minister. "Dumbledorjeva armada!" Ravnatelj je pergament potegnil Schushmaarju iz rok in se brez besed zaz rl v ime kro ka, ki ga je Hermiona pred dolgimi meseci zapisala na vrh lista. A ko je konno dvignil glavo, se je smehljal. "No, je pa po meni," je skomignil. "Bi radi pisno priznanje, Cornelius, a li bo izjava vprio prisotnih zadostovala?" Harry je opazil, kako sta se McHudurrova in gospod Kehomet prepla eno spogledala. Ni mu bilo jasno, kaj se dogaja, a to je oitno veljalo tudi za Schushmaarja. "Priznanje?" je poasi ponovil. "Kako to... Ne razumem vas." "Dumbledorjeva armada, Cornelius," je dejal ravnatelj in mu s seznamom pomahal pred nosom. "Tu vendar ne gre za Potterjevo, temve za Dumbledorjevo armado." "Ampak... Ampak..." Ministru se je poasi posvetilo, kaj mu hoe povedati nasprotnik. Osuplo se je zael umikati pred njim, potem pa je kriknil in skoil iz plamenov, v katere je spet stopil. "Vi?" je dahnil in pri tem znova poteptal rob osmojenega pla a. "Tako je," je zadovoljno pritrdil ravnatelj. "Vi ste sklicali ta sestanek?" "Prav jaz." "In tudente ste pregovorili, da postanejo... va i vojaki!?" "Prvi naj bi se sestali ravno danes zveer," je prikimal Dumbledore. "Zgolj zato, da bi videl, e bi jih lahko izrabil. Zdaj mi je seveda jasno, da gospodine Edgecombe ne bi smel povabiti zraven."

Marietta je prikimala. Schushmaar se je ozrl k njej, potem pa se je ves na eperil in se spet zasukal k ravnatelju. "Torej ste proti meni kovali zaroto!" je zavpil. "Vsekakor," je nadvse veselo dejal Dumbledore. "NE!" je zatulil Harry. Gospod Kehomet ga je svaree o inil in McHudurrova je grozee razprla oi. Toda mlademu arovniku se je konno posvetilo, kaj ima ravnatelj za bregom, in niti sluajno mu ni nameraval dopustiti, da bi to tudi izpeljal. "Ne! Profesor Dumbledore, ne!" "e se ne bo nemudoma pomiril, Harry, se bojim, da bo moral zapustiti moj kabinet," ga je mirno zavrnil veliki arovnik. "Ja, Potter, zapri e gofljo!" je zalajal Schushmaar, ki je v nasprotnika zijal zgro eno, a sila zadovoljno obenem. "Glej no, glej... Na Bradaviarko sem pri el v preprianju, da jo bo moral zapustiti Potter, namesto tega pa..." "Namesto tega pa ste konno dobili v pest mene," se mu je nasmehnil Dumbledore. "Gotovo se poutite, kot bi izgubili firi in na li guld, kaj?" "Weasley!" je zatulil Schushmaar, ki se je kar tresel od zadovoljstva. "Weasley, si zapisal vse, kar je rekel?! To njegovo priznanje - ga imamo rno na belem?!" "Ja, gospod! Mislim, da nisem izpustil niti besedice!" je navdu eno pritrd il Percy, igar nos je bil ves popackan s rnilom, tako naglo je kracal po dolgem zvitk u. "Lepo, lepo," je za arel minister. "Zapisnik prepi i in kopijo nemudoma posreduj Prero kim novicam. e jo po ljemo s hitro sovo, bodo lanek o tem lahko vrinili e v jutranjo izdajo!" Njegov pomonik je stekel ven in za sabo zaloputnil vrata, Schushmaar pa s e je spet zasukal k Dumbledorju. "Zdaj vas bomo pospremili na Ministrstvo, kjer vas bomo uradno obvestili , esa vas bremenimo, na sojenje pa boste poakali v Azkabanu!" "A," je ne no dahnil Dumbledore, "seveda. Se mi je kar zdelo, da bomo naleteli na to te avico." "Te avico?" je ponovil Schushmaar, igar glas je e vedno drhtel od razburjenja. "Nikakr ne te avice ne vidim, Dumbledore." "No, jaz al jo," je opraviujoe odvrnil ravnatelj. "Dajte no?" "Ja, seveda. Ta nart bi vam namre uspelo izpeljati, e bi... No, za to obsta ja neki uveljavljen izraz... Aha, e bi se jaz vdal v usodo. A bojim se, Cornelius, d a tega nikakor ne nameravam storiti. Prav ni mi ne di i, da bi me poslali v Azkaban, veste . Seveda bi iz zapora z lahkoto pobegnil, toda s tem bi samo izgubljal as, in isto odkrito povedano vam ta trenutek lahko na tejem celo vrsto stvari, ki bi jih poel veliko raje, kot da se ubadam z morakvarji." Obraz Temynove je postajal vse bolj zaripel, minister pa je prav sme no zi jal v Dumbledorja - gledal ga je, kot bi ga ravnatelj oklofutal in e zdaj ne more verje ti, da se je to res zgodilo. Iz ust se mu je konno izvil grlen zvok, nakar se je obrnil h gospodu Kehometu in mo kemu s kratkimi sivimi lasmi, ki se edini od prisotnih do tistega trenutka e ni oglasil. Ministru je zdaj na kratko pokimal in stopil napre j, stran od stene. Harry je opazil, kako je njegova dlan mimogrede zdrsnila k epu. "Pusti palico pri miru, Rewa," je sivolasega mo kega prijazno ogovoril

Dumbledore. "Preprian sem, da si izvrsten auror - e se prav spomnim, si vse maturitetne izpite opravil z odliko - a uporabo sile, ali kako e temu pravite mo je postave, ti vseeno odsvetujem." arovnik, ki se je oitno pisal Rewa, je preseneeno zame ikal. Nato se je ozrl k Schushmaarju, kot bi priakoval, da mu bo ta namignil, kaj naj stori. "Tako torej," se je minister takrat posmehnil ravnatelju. "isto sami misl ite obvladati Rewo, Kehometa, Kalvaro in e mene, kaj, Dumbledore?" "Pri Merlinovi bradi, kje pa!" je prijazno odkimal veliki arovnik. "Razen e me boste v to prisilili, seveda." "In z vami se nikakor ne bo spoprijel sam!" je glasno dejala profesorica McHudurra ter naglo segla po palici. "O, pa e kako se bom sam, Minerva!" jo je ostro zavrnil ravnatelj. "Bradaviarkavas potrebuje!" "Teh neumnosti imam vrh glave!" se je razburil Schushmaar in na plano povlekel palico. "Rewa, Kehomet! Dajta ga!" Prek sobe se je pognal pramen srebrne svetlobe, poilo je, kot bi nekdo ustrelil s pu ko, in da so se stresla. Harryja je neznana roka zgrabila za ovratni k ter ga potegnila na tla in drugi srebrni curek mu je inil tik nad glavo. Nekaj portre tov je zavpilo, Fawkes je zavre al in nenadoma je prostor zajel oblak prahu. Mladega arovnika je sililo na ka elj, a vseeno je opazil, kako se je zajetn a postava pred njim zru ila na tla, nekdo pa je zakrial. Temu je glasen udarec, neki drugi glas je zavpil Ne! in nazadnje se je po kabinetu razlegel zvok drobeega se stekla ter naglo oddaljujoih se korakov. Na prostor je konno legla ti ina. Harry se je ozrl prek rame, da bi videl, kdo ga e vedno tako silovito stiska za ovratnik, kot bi ga hotel zadaviti. Za sabo je opazil profesorico McHudurro, ki je oba z Marietto re ila pred srebrnimi bliski, prah pa se e vedno ni polegel. K mlademu arovniku je pristopila visoka postava. "Je z vami vse v redu?" jih je vpra al Dumbledore. "Je, ja," je pritrdila McHudurrova, ki je vstala in pri tem na noge povl ekla tudi oba tudenta. Oblak prahu je bil zdaj e nekoliko manj gost in pred mladim arovnikom se j e prikazalo pravo razdejanje: Dumbledorjeva pisalna miza je bila prevrnjena, male mizice s tankimi nogami so bile razmetane vsevprek in isto vsi srebrni instrument i so se razleteli. Schushmaar, Temynova, Kehomet in Rewa so negibno le ali sredi sobe, feniks Fawkes pa je kro il pod stropom ter mehko prepeval. " al sem se moral spraviti tudi na Krallka, sicer bi kdo lahko kaj posumil ," je tiho povedal ravnatelj. "Prav osupljivo hitro se mu je posvetilo, kaj imam za br egom; gospodini Edgecombe celo sam ne bi znal tako naglo spremeniti spomina. Saj se mu boste zahvalili v mojem imenu, kajne, Minerva?" McHudurrova je prikimala, on pa je e nadaljeval: "Kmalu bodo pri li k sebi in najbolje bo, e ne bodo vedeli, da smo se imeli as pogovoriti. Vedita se torej, kot da je minilo le nekaj trenutkov - naj mislijo, da jih je zgolj vrglo po tleh."

"Ampak kam boste li, Dumbledore?" je za epetala profesorica. "V tab?" "O ne," se ji je mrko nasmehnil, "nikakor se ne mislim skrivati. Schushm aar si bo e prekmalu elel, da me ne bi spravil z Bradaviarke, verjemite." "Profesor Dumbledore..." je zael Harry. A saj ni vedel, s im naj zane. S tem, kako mu je al, da so sploh ustanovili DA in ravnatelju povzroili toliko te av? Ali pa naj mu najprej pove, kako grozno mu je, ker je Dumbledore rtvoval svojo slu bo, da njega ne bi izkljuili? Toda e preden je lahko rekel kar koli, mu je veliki arovnik segel v besedo. "Poslu aj me, Harry," je rotee dejal. "Posveti se bramboviji, in to karseda odlono. Se razumeva? Stori vse, kar ti naroi profesor Raws, e posebej vztrajno pa vadi zveer, pred spanjem. Nujno se mora obraniti pred morami, ki te muijo, in e prekmalu bo razumel zakaj. A do takrat mi obljubi..." Rewa se je zganil in Dumbledore je zgrabil mladega arovnika za zapestje. "Zapomni si: pred morami se mora obraniti..." Toda ko so se ravnateljevi prsti dotaknili Harryjeve ko e, mu je v brazgot ini na elu vzplamtela silovita boleina in spet je zautil tisto stra no, kaje hrepenenje. Da bi Dumbledorja ugriznil! Da bi se dvignil nadenj! Da bi ga ranil... "Kmalu bo razumel..." je za epetal ravnatelj. Fawkes, ki je e vedno kro il po kabinetu, je zajadral ni je. Ravnatelj je fan ta spustil, iztegnil roko in zgrabil feniksov dolgi zlati rep. Samo e zabliskalo se je in oba sta izginila. "Kje je?!" je zavpil Schushmaar in sedel. "Kje je Dumbledore?!" "Pojma nimam!" je vzkliknil gospod Kehomet, ki je naglo skoil na noge. "Izdejaniti se e ni mogel!" je kriknila Temynova. "Iz ole se ni mogoe..." "Stopnice!" je zavpil Rewa in se vrgel na vrata, jih divje odprl ter izg inil skoznje. Drugi auror in Inkvizitorka sta mu naglo sledila, Schushmaar pa se je ne kaj asa e obotavljal. Potem se je poasi skobacal na noge in si otresal pra ni pla . Temu je sledila dolga in muna ti ina. "No, Minerva, bojim se, da je va emu prijatelju Dumbledorju zdaj dokonno odklenkalo," je konno izjavil minister, se nesramno nasmehnil in si nekoliko pora vnal raztrgani rokav. "Tega menda ne mislite resno?" ga je zaniljivo zavrnila profesorica. Schushmaar se je pretvarjal, da je ni sli al, in ozrl se je po razdejanem kabinetu. Nekaj portretov je besno zabol alo vanj, dva pa sta mu z rokami nazorno pokazala, kaj si mislita o njem. "Tadva raje spravite spat," je nazadnje dejal debelu ni ministet, ki se je spet zasukal k McHudurrovi in z glavo omalova ujoe pomignil na tudenta. Profesorica ni rekla nobene. Harryja in Marietto je povedla proti vratom , ko so se ta za njimi poasi zaprla, pa je mladi arovnik sli al, kako se je s svojega portre ta oglasil Phineas Tezack: "Veste, minister, z Dumbledorjem se ne strinjam glede marsiesa... Toda priznati morate, da je lovek velikega sloga..." Osemindvajseto poglavje

Bole spomin PO NALOGU MINISTRSTVA ZA ARANJE Kalvara Temyna (Veliki inkvizitor) nemudoma zamenja Albusa Dumbledorja n a mestu ravnatelja Bradaviarske akademije zaarovnike in arovnice. Zgornje je v skladu z Odredbo o izobra evanju t. 28. Cornelius Oswald Schushmaar, minister za aranje Razglasi so se prek noi pojavili po vsej oli, a e preden jih je kdo videl, so vsi na gradu vedeli, da je Dumbledore premagal dva aurorja, Veliko inkvizitorko in za povrh tudi samega ministra za aranje. Tistega dne so se povsod pogovarjali samo o neverjetnem spopadu, pri emer so tudentje z veseljem napihovali njegove podrobnosti Harry je neko drugo olko sli al prijateljici zagotavljati, da Schushmaar zdaj le kako je vedeli, ker je bila i v Svetem Mungu in ima namesto glave buo. A sicer so bili podatki o tem, Dumbledore obvladal etverico, nenavadno toni. So olci so na primer da sta bila Harry ter Marietta edina tudenta, ki sta bila pria spopadu. In deklica zdaj v ambulanti, so z vpra anji nadlegovali Harryja. "Dumbledore se bo vrnil e kako kmalu, verjemite mojim besedam," je zaupno

zatrdil Ernie Macmillan, ko so se vraali od rastlinoslovja in je Harry dokonal svo jo pripoved. " e za asa na ega drugega letnika ga niso bili sposobni spraviti iz ole in reem vam: tudi tokrat jim ne bo uspelo!" Glas je nato e bolj pridu il, da so se morali Ron, Hermiona in Harry skloni ti bli je k njemu. "Debeli frater mi je povedal," je nadaljeval, "da je Temynovka sinoi, pot em ko so natanno preiskali celoten grad in posestvo, posku ala vdreti v Dumbledorjev kabinet. A niti mimo gargojle ni pri la!" Ernie se je zdaj nesramno zare al in nato dodal: "Temynovko je zaradi tega menda kar metalo in nazadnje naj bi se celo zae la cmeriti." "Seveda, kar predstavljam si, kako se ji cedijo sline po ravnateljevem kabinetu," je jezno pristavila Hermiona, ko so se po kamnitih stopnicah vzpenjal i v avlo. "Samo za to ji gre, da bi lahko z drugimi profesorji delala kot s svojimi hlapci! Ta butasta, napihnjena in oblasti eljna stara..." "Grangerjevka, si res eli dokonati ta stavek?" Izza vrat se je prikazal Dreco Malfoy, za katerim sta kot vedno stala Cr abbe in Goyle. Bledi obraz mu je sijal od zlobe. "Bojim se, da bom moral Gryfondomu in Pihpuffu odbiti kar precej tok," je nadaljeval. "Ta vzgojni ukrep lahko izvedejo samo profesorji, Malfoy," ga je nemudom a opozoril Ernie, Ron pa je zarenal: "Ja, si pozabil, da smo predstavniki tudi mi trije s Hermiono?" "Predstavniki seveda ne morejo odbijati tok, cari," se mu je posmehnil Dre

co in njegova pribonika sta se butasto zahahljala. "lani Inkvizitorkine ete pa..." "lani esa?" je ostro ponovila Hermiona. "Inkvizitorkine ete, Grangerjevka," je ponovil mladi Malfoy in pokazal na majhen srebrn I, ki se mu je lesketal pod priponko predstavnikov. "To je skupina izbranih tudentov, ki podpirajo Ministrstvo in jih je za svoje pomonike nastavila sama profesorica Temyna. No, kakor koli, lani ete domovom smemo odbijati toke, zobatka... in ker si tako nesramno govorila o na i novi ravnateljici, jih bom Gryfondomu od tel... recimo pet. Pihpuffu, Macmillan, jih bom tudi pet, ker si mi ugovarjal... Tvojemu domu, Potter, pa e pet, saj mi nisi v e. Aha, Weasley, srajce si nisi lepo zatlail za hlae, to vas bo stalo nadaljnjih pet... in deset vam jih b om odvzel, ker je Grangerjevka taka brezkrvna grdav a." Ron je e segel po palici, toda Hermiona ga je zgrabila za roko in ga odlon o ustavila: "Ne." "Pametna poteza, zobatka," je zapredel mladi Malfoy. "Novi ravnatelj, no vi asi... Bodi priden, cari. Ti pa tudi, prismojenec potterjanski." Zadovoljno nasmejan se je zasukal na petah in se skupaj s pribonikoma odpravil po svoje. "Zlagal se je!" je presunjeno izdavil Ernie. "Tok nam gotovo ni zmo en odbi ti! To bi bilo sme no, kajti povsem bi spodkopalo hierarhijo na e ustanove!" Toda Harry, Hermiona in Ron so se samodejno zasukali k tirim velikanskim pe enim uram, ki so stale v ni ah v steni za njimi ter so vsaka svojemu domu tele toke. Ure pravzaprav niso bile pe ene, saj so v njih iz zgornjega v spodnji konec (in v obratni smeri) prehajali drobni dragi kamni, ne drobci peska. A kakor koli , e tistega jutra sta bila Gryfondom in Drznvraan v izraziti prednosti pred ostalima domovoma, zdaj pa se je drobno kamenje v obeh ,pe enih' urah dvigovalo iz spodnjega konca ter se vraalo v zgornjega. Edina ura, v katere spodnjem predelku je bilo toliko dragega kamenja kot prej, je bila s smaragdi napolnjena spolzgado vska. "Ste opazili, kaj?" jih je pobaral Fredov glas. Z Georgem sta se pravkar spustila po marmornatem stopni u in se pridru ila etverici. "Malfoy nam je pravkar odbil skoraj petdeset tok!" je besno zagodel Harry , ko se je iz spodnjega dela gryfondomske ,pe ene' ure dvignilo e nekaj kosov dragega kamenja. "Montague pa nam jih je na najin raun posku al odbiti med odmorom," je povedal George. "Kako to misli - posku al?" ga je hitro vpra al Ron. "Stavka mu ni uspelo izgovoriti do konca," je skomignil drugi dvojek. "Iz nama povsem neznanega razloga se je z glavo zaletel v bli njo radiromaro." Hermiono je to zelo pretreslo. "Ampak zaradi tega bosta imela hude te ave!" "Dokler se Montague ne pojavi, nikakor, in do takrat lahko minejo e celi tedni," jo je z nasme kom zavrnil Fred. "Sploh pa sva se odloila, da naju od tega trenutka dalje prav malo briga, e bova zabredla v te ave." "Kot da sta se kdaj kaj sekirala, e sta," se je namrdnila mlada arovnica. "No, no," se je u aljeno na eperil George. "Vedno sva skrbno pazila, da naju ne vr ejo iz ole."

"Zmeraj sva vedela, kje je meja," je pristavil Fred. "Dobro, nekajkrat sva jo za kak en prst ali dva sicer prestopila..." je pr iznal drugi dvojek. "... a vedno sva pazila, da nisva povzroila kak ne huj e katastrofe," je stav ek dokonal njegov brat. "Toda zdaj...?" ju je previdno vpra al Ron. "Hja, zdaj ko so se znebili Dumbledorja..." je George zmajal z glavo. "... se vsaj nama dozdeva..." je nadaljeval Fred. "... da se bo na a ljuba nova ravnateljica..." "... morala spoprijeti z vrsto hudih katastrof!" "Ne lomita ga!" je za epetala Hermiona. "Resno mislim! S tem ji bosta dala razlog, da vaju vr e iz ole!" "Tebi pa res ne potegne, kaj?" se ji je nasmehnil Fred. "isto ni nama ni d o tega, da bi tu e naprej izgubljala as. Ta trenutek bi odkorakala skozi vrata, e ne bi bila tako trdno odloena, da bova najprej vsaj malo ma evala Dumbledorja." Pri zadnjih besedah se je e ozrl na zapestno uro in v isti sapi dodal: "No, kakor koli, uvertura v najino poslovilno umetnino se bo zaela vsak trenutek. Na va em mestu bi el na kosilo - tako bodo profesorji videli, da s tem nimate nobene zveze." "S im da nimamo nobene zveze?" ga je zaskrbljeno vpra ala Hermiona. "Bo e videla," se je zare al George. "Naju zdaj akajo neodlo ljivi opravki. Na svidenje in mnogo u itkov!" Dvojka sta se zasukala na petah in se pome ala v mogoni tok tudentov, ki je hitel v Veliko dvorano. Ernie, ki je bil videti hudo vznemirjen, pa je zamoml jal, da e ni dokonal naloge za spreminjanje oblike, in ucvrl jo je po svoje. "Mislim, da bi res morali iz avle," je ivno rekla Hermiona. "Za vsak prime r..." "Ja, prav," je naglo prikimal Ron in vsi trije so se odpravili proti vra tom obednice. Toda komaj je Harry ugledal strop, po katerem so se tistega dne valili b eli oblaki, ga je nekdo potrepljal po ramenu. Zasukal se je in za sabo zagledal hi nik a. V hipu se je za nekaj korakov ritensko umaknil pred njim; tako blizu Filcha mu nik dar ni bilo lagodno. "Jaz s tem nimam nobene zveze," je prepla eno izjavil, saj je najprej pomi slil, da ga bo hi nik obto il tistega, kar sta naklepala dvojka. Toda zoprni lapl se je samo zahahljal. "Imamo slabo vest, kaj?" je nato zahripal. "Pridi, greva." Mladi arovnik se je ozrl k zaskrbljenima prijateljema, nato pa je skomign il in se skozi povodenj lanih so olcev za hi nikom odpravil nazaj v avlo. Filch je bil izjemno dobre volje, in ko sta se vzpenjala po marmornatem stopni u, si je celo mrmraje prepeval. Komaj sta prispela v prvo nadstropje, pa je dejal: "Tu bo pri lo do sprememb, Potter." "Sem opazil," je hladno odvrnil Harry. "Ja, ja... Dumbledorju sem leta in leta razlagal, da bi vas moral malo p riviti," se je zoprno zahahljal hi nik. "Nesramni mali gnusobci nikdar ne bi kupovali smrdljiv ih

iber, e bi vedeli, da vas smem prebiati, kajne? Po hodnikih nikdar ne bi vigali zobati frizbiji, e bi vas lahko vklenil in vas za nekaj ur obesil na strop, da bi z glavo navzdol bingljali z njega, kaj?! Ampak ko bo v veljavo stopila Odredba o izobra evanju tevilka devetindvajset, mi bo vse to dovoljeno, Potter... in ministra je tudi prosila, naj podpi e dekret za Zhoprnackov izgon! O, zdaj ko je za krmilom on a, se bodo tod stvari krepko spremenile... Ja, ja..." Temynova se je oitno zelo potrudila, da je Filcha pridobila na svojo stra n. Najhuje pri tem pa je bilo, da si je izbrala izvrstnega zaveznika - razne skrivn e prehode v oli in skrivali a je hi nik poznal bolje od kogar koli drugega, razen seveda rdeelasih dvojkov. "Pa sva tu," se je zare al Harryju, potrkal na vrata Inkvizitorkinega kabi neta in jih odprl. "Potterja sem pripeljal, gospa ravnateljica." Kabinet Kalvare Temyne si je mladi arovnik med pre tevilnimi eeri, ki jih je pre ivel v njem, lahko natanko ogledal. Zdaj je bil skoraj povsem enak kot prej celo Ognjena strela in istometa dvojkov so bili e vedno z verigami ter kljuavnicami priklenjeni k monim eleznim objemkam, ki so trlele iz stene za pisalno mizo. Le rob slednje je bil drugaen, saj je bila k njemu pritrjena dolga lesena plo ica, na kateri je pisalo: RAVNATELJICA. Temynova je sedela za mizo in si nekaj zapisovala na enega svojih ro natih pergamentov. Ko sta Harry in hi nik vstopila, je dvignila pogled ter se jima na iro ko nasmehnila. "Hvala, Argus," je dejala sladko. "Ni za kaj, gospa ravnateljica, ni za kaj," je odvrnil Filch in se ji pr iklonil, kolikor globoko mu je dopu ala revma, nato pa ritensko od el iz kabineta. "Sedi," je Temynova takrat na kratko odredila fantu in pomignila na stol pred mizo. Mladi arovnik ji je ustregel, ona pa se je za nekaj asa spet posvetila pergamentu. Harry je medtem opazoval gnusne mucke, ki so se prekopicevali po kro nikih, in se spra eval, s kak no grozoto mu bo postregla tokrat. "No, povej," je rekla, ko je konno odlo ila pero in se vanj zazrla zadovolj no kakor krastaa, ki bo vsak trenutek po rla e posebej sono muho, "kaj bi pil?" "Prosim?" je vpra al Harry, ki je bil povsem preprian, da je ni dobro sli al. "Kaj bi pil, gospodi Potter?" je ponovila in se mu nasmehnila e bolj na iro ko. "aj? Kavo? Buni sok?" Ob vsaki pijai, ki mu jo je ponudila, je stresla s palico in na mizi se j e prikazal kozarec ali skodelica. "Ni ne bi, hvala," je odkimal mladi arovnik. "Ravnateljice pa res ne more zavrniti, e ti ponudi pijao," je dejala in nje n glas je postal e kar nevarno sladek. "Izberi, kaj bo ." "No, prav..." je skomignil. "Torej bom aj." Segla je po skodelici z napitkom, ki si ga je izbral, vstala in mu obrni la hrbet. Potem je uprizorila pravo malo predstavo, toliko si je dala opravka z mlekom, ki mu

ga je vlila v aj. "Izvoli," je rekla, ko mu ga je konno izroila, "in kar hitro ga spij. Da s e ne bo shladil, ve . Sicer pa, gospodi Potter... Rekla sem si, da bi se po veraj njem nadvse zoprnem dogodku morala midva malo pogovoriti." Harry na to ni rekel nobene, Temynova pa je sedla na svoj stol in se zaz rla vanj. Ko je minilo nekaj dolgih in munih trenutkov, ga je radostno opozorila: "aj se ti bo shladil!" Skodelico je dvignil k ustom, potem pa jo je naglo odmaknil. Eden od gro zljivih muckov na kro nikih je imel velike in povsem okrogle modre oi, natanko tak ne, kot je bilo Nerrgovo arobno. Zaradi tega se je mladi arovnik spomnil, kaj bi Noru rekel, e bi sli al, da je Harry spil pijao, ki mu jo je ponudil sovra nik. "Kaj pa je?" je vpra ala Inkvizitorka, ki ga je e vedno pozorno opazovala. "Bi rad tudi sladkor?" "Ne," je odkimal Harry. Skodelico je nato spet ponesel k ustom in jo nagnil, kot bi napravil maj hen po irek, a ustnice je imel pri tem trdno stisnjene. Inkvizitorkin nasme ek se je e raztegnil. "Tako je prav," je za epetala. "Tako, ja. No, torej..." Nagnila se je nekoliko bli je. "Kje je Albus Dumbledore?" "Pojma nimam," je nemudoma odvrnil mladi arovnik. "Spij e no," ga je vsa nasmejana silila. "Sicer pa ne utim nobene potrebe, da bi se la s tabo mance. Vem, da ti je dobro znano, kam se je zavlekel Dumbledore; z njim sta e od nekdaj ko rit in srajca. Toda zdaj mora misliti nase, Potter..." "Res ne vem, kje je," je ponovno zatrdil Harry. Pretvarjal se je, da je napravil e en po irek, ona pa je vanj pozorno upira la oi. "Tudi prav," je dejala, eprav ji njegov odgovor oitno ni bil pogodu. "Pote m mi pa povej vsaj to, kje se nahaja Sirius Black." Harryja je kar zmrazilo in vztrepetal je dovolj silovito, da mu je skode lica zaro ljala po kro niku, na katerem je stala. Znova jo je nagnil, pri emer ustnic seveda ni razprl, in nekaj aja mu je zmezelo prek brade. "Ne vem," je odgovoril, kar nekoliko prehitro. "Gospodi Potter," se je namr ila Temynova, "naj te opomnim, da sem bila jaz tista, ki bi lanskega oktobra skoraj ujela zloinca Blacka, ko se je njegova g lava prikazala v kaminu gryfondomske dnevne sobe. Nadalje mi je povsem jasno, da se j e pomenkoval s tabo, in e bi imela za to vsaj najmanj i dokaz, bi se po hitrem postopku zna el za re etkami, verjemi! Zato ti bom to vpra anje zastavila samo e enkrat: Kje je Sirius Black?" "Res ne vem," je glasno odvrnil Harry. "Niti sanja se mi ne." Drug v drugega sta zrla tako dolgo, da so se fantu zaele solziti oi. Potem pa je Inkvizitorka vstala. "Dobro, Potter, tokrat ti bom verjela na besedo, a svarim te: Ministrstv o me povsem podpira in njegova roka je dolga. Ni ga naina, na katerega bi lahko z Bradaviarke poslal e tako nepomembno sporoilo, ne da bi jaz izvedela zanj. lani Nadzornega sveta framre ja stalno bdijo nad vsemi olskimi kamini, razen nad

mojim, seveda, Inkvizitorkina eta pregleduje vso po to, ki prispe na grad s sovami, gospod Filch pa skrbno pazi na skrivne prehode iz ole. e pridem do najmanj ega dokaza..." BUMMMMM! Tla kabineta so se stresla tako silovito, da je Temynova izgubila ravnot e je in se je morala hitro oprijeti za mizo. "Kaj pa je bilo to?" Zazrla se je proti vratom in Harry je takoj izrabil prilo nost ter polno s kodelico aja izpraznil v najbli jo vazo s posu enim cvetjem. Pri tem je zasli al, da se iz nadstropja pod njima razlega vre anje in topotanje tevilnih nog. "Takoj pojdi na kosilo, Potter!" je vzkliknila Inkvizitorka, ki je segla po palici, nato pa stekla iz kabineta. Harry je rade volje pohitel za njo, saj ga je zanimalo, kaj je spro ilo si lni preplah. Izvora peklenskega hrupa ni bilo te ko najti, saj so so olci be ali predvsem iz prvega nadstropja, kjer je nekdo (in mladi arovnik je dobro vedel, kdo) spro il za cel zabojnik arobnih raket. Zmaji iz zelenih in zlatih isker so letali vzdol hodnikov, pri emer je za njimi glasno pokalo ter se bliskalo. Meter in pol velike vetrnice, iz katerih so pr eli razbeljeni ogorki, so se divje vrtele okoli svoje osi in vigale po zraku kakor zl okobni letei kro niki. Rakete z dolgirni repi iz areih srebrnih zvezdic so se odbijale od sten. Iskree paliice so same od sebe izpisovale kletvice. Kamor koli se je Harry ozrl, povsod so pokale petarde, glasne kakor rone granate, in namesto da bi se vs i ti pirotehnini ude i zlagoma iztro ili, je bil tru iz trenutka v trenutek samo e huj i. Filch in Temynova sta zgro eno obstala vrh stopni a, ki je vodilo v prvo nadstropje. Ravno ko se je mladi arovnik zazrl proti njima, pa se je ena izmed vetrnic odloila, da potrebuje ve manevrskega prostora in se srhljivo vi gajo pognala naravnost proti dvojici. Tako hi nik kot Inkvizitorka sta prepla eno kriknil a ter se vrgla na tla in vetrnica je inila skozi okno za njima, v park. Ve zmajev ter velikanski krlatni netopir, od katerega se je grozee kadilo, so medtem izkoristili odprta vrata na koncu hodnika in skoznje u li v pritlije. "Pohiti, Filch, pohiti!" je zatulila Temynova. "Takoj morava nekaj stori ti, sicer bodo te grdobije zavzele celo olo! Hromi!" Iz konice palice je inil curek rdee svetlobe in zadel eno izmed raket. A namesto da bi jo Inkvizitorka s tem zaustavila, je raketo tako divje razneslo, d a je v bli njo sliko arovnice premoenega videza, stojeo sredi travnika, iz gala precej njo luknjo. Premoena en ina se je sicer v zadnjem trenutku pognala s portreta in hip kasneje je planila na sosednjo sliko. arovniki, ki so na njej kartali, so naglo v stali, da bi bilo dovolj prostora tudi za begunko. "Ne posku aj jih vendar ohromiti, Filch!" je jezno zavpila Inkvizitorka, k ot bi arobno besedo izrekel on. "Ne bom, ne bom, gospa ravnateljica," je zahripal hi nik, ki bi kot lapl ra kete la je po rl kot pa ohromil. Nato je naglo stekel k bli nji shrambi s istili, iz nje privlekel omelo in

z njim zael mlatiti po zmaju, ki je privr al nadenj. Minilo je le nekaj trenutkov in e so b ile metline etine v plamenih. Harry je videl dovolj. Skljuen, a nasmejan je stekel proti vratom, za kat era je vedel, da se skrivajo za bli njo tapiserijo. Tik za njimi je naletel na dvojka, ki sta se kodo eljno, toda pridu eno re ala, pri tem pa prislu kovala krikom Temynove in Filcha. "estitam," se jima je tiho nasmehnil Harry. "Ta ognjemet je resnino izvrsten... Doktorja Rdeebradca bosta z lahkoto spravila na kant!" "Hvala," je za epetal George in si z nasmejanega obraza obrisal solze. "Oh , ko bi jih zdaj poskusila e radirniti... Z vsakim radirnim urokom jih iz ene raket e nastane deset!" Do popoldneva je ognjemet zajel celotno olo in e zdale mu ni bilo videti konca. A eprav je postajal e kar nadle en in so bile posebej petarde vedno bolj glasne, profesorjev tru niti ni tako zelo motil. "Jej, jej," se je porogljivo nasmehnila McHudurrova, ko je v njeno uilnic o priprhutal eden od netopirjev. "Gospodina Brown, bi lahko stekla k Inkvizitorki i n jo obvestila, da imamo tu manj o te avico, ki je sami ne moremo re iti?" Raket se brez pomoi Temynovke ni hotel znebiti nobeden izmed uiteljev, zato je Inkvizitorka svoj prvi dan v vlogi ravnateljice ves as tekala po oli. Ko s e je Harry po zadnji uri s prijatelji vraal v gryfondomski stolp, se je ravno primajal a iz uilnice profesorja Colibrija. Mladi arovnik je z zadovoljstvom opazil, da je vsa p otna in rna od saj. "Najlep a hvala, gospa Inkvizitorka!" je zaklical Colibri z zanj znailnim cvileim glasom. "Seveda bi se iskreih paliic lahko znebil tudi sam, a nisem bil preprian, e sem za kaj takega poobla en." Ves nasmejan je nato zaprl vrata, Temynova pa je e nekaj trenutkov gole zijala vanje. Tistega veera so v gryfondomski dnevni sobi z dvojkoma ravnali kot z zmagovalcema zgodovinske bitke. Celo Hermiona si je izborila pot skozi navdu ene so olce okoli njiju in jima estitala. "Ta ognjemet je res nekaj posebnega," ju je oarano pohvalila. "Hvala," je preseneeno rekel George. "Ampak al sva s to predstavitvijo izdelkov iz Vulkanskega vignja bratov Weasley porabila svojo celotno zalogo in k ar nekaj asa bo trajalo, preden jo bova obnovila." "Ah, kaj, vse za dober namen," je pristavil Fred, ki je od kriavih so olcev e sprejemal naroila. "e bi rada, da te vpi eva na akalno listo, Hermiona, te bo Zabojek za zapla ene zajce stal pet guldov, za Pirotehnino pustolov ino pa jih bo morala od teti dvajset..." Mlada arovnica se je nato vrnila k mizi, za katero sta sedela prijatelja. Ta sta strmela vsak v svojo olsko torbo, kot bi upala, da bodo pergamentni zvitki planil i iz nje in bo pero nalogo napisalo samo od sebe. "Oh, kaj, ko bi si vzeli prost veer?" jima je zadovoljno predlagala, ko j e mimo vignila raketa z dolgim repom iz srebrnih zvezdic. "V petek se ne nazadnje zanejo velikonone poitnice in takrat bomo imeli asa na pretek."

"Je s tabo vse v redu?" je Ron nejeverno zazijal vanjo. "Hja, ko smo e ravno pri tem," je veselo odvrnila, "se res poutim nekoliko ... uporni ko." Ko sta se Harry in Ron ez kak no uro odpravila spat, sta e vedno sli ala oddaljene poke pobeglih petard, im sta se preoblekla v pi amo, pa je mimo okna pripr ela iskrea paliica. Mladi arovnik je prijatelju za elel lahko no, zlezel pod odeje in na iroko zazehal. Ker si je oala snel, so bile rakete, ki so obasno vignile mimo spalnice, videti zamazane. e najbolj so ga spominjale na lesketajoe se oblake, ki so se skrivnostno in veselo svetlikali na ozadju rnega neba... vi gi in poki raket, ki so brzele prek parka, so postajali vse bolj oddalje ni... Ali pa morda njega samega naglo nosi nekam dale... Nenadoma se je zna el na hodniku, ki je vodil k Sekretariatu za skrivnosti . e je hitel proti preprostim rnim vratom... Da bi se le odprla... O, da bi se le... Res so se. Zna el se je v okrogli sobi, iz katere so vodili tevilni izhodi. .. Prekal jo je, segel po kljuki povsem enakih vrat in jih potegnil k sebi... Zdaj je prispel v dolg pravokoten prostor, po katerem je odmevalo tiktak anje neznanih priprav. Po stenah so poplesovale drobne luke, a ni se ustavil, da bi si jih podrobneje ogledal... Moral je naprej... Na drugem koncu sobe so bila vrata in t udi ta so se takoj odprla... Vstopil je v slabo osvetljeno dvorano, segajoo v neznanske vi ave in iroko kakor cerkvena ladja. V njej je stala vrsta za vrsto visokih polic, ki so bile is to vse na gosto oblo ene z majhnimi, zapra enimi kroglicami iz prejastega stekla... Zdaj je Harryjevo srce zaelo razburjeno biti... Vedel je, kam mora iti... Stekel je dalje , a njegovih korakov v tej velikanski, zapu eni dvorani sploh ni bilo sli ati... Tu je nekaj, esar si zelo zelo eli... Toda v brazgotini ga grozljivo ge... POK! Mladi arovnik se je nemudoma zbudil in bil je zbegan ter jezen obenem. Po temani spalnici je odmeval glasen smeh. "Neverjetno!" je rekel Seamus, ki je stal ob oknu. "Mislim, da se je ena od vetrnic zaletela v raketo, in zdi se, kot bi se sparili. Pridite pogledat!" Harry je sli al, kako sta se Ron in Dean naglo skobacala iz postelje, da b i si zadevo natanneje ogledala. Sam je tiho in povsem negibno oble al, pri emer je boleina v brazgotini poasi pojenjala, obenem pa ga je zagrnil obup. Poutil se je, kot bi mu v zadnjem trenutku izmaknili nekaj prekrasnega... Tokrat je bil e tako blizu! Mimo oken gryfondomskega stolpa so zdaj prhutali ro nati in srebrni krilat i pujsi. Mladi arovnik je le e prislu koval obudujoim vzklikom iz spalnic pod in nad njihovo, v elodcu pa ga je grdo zvilo, kajti spomnil se je, da ima naslednji veer spet uro brambovije. Harry je naslednjega dne pogosto prestra eno pomislil, kaj bo rekel Raws, e bo odkril, kako dale v notranjost Sekretariata za skrivnosti se je prebil med zad

njimi sanjami. Grabil ga je tudi obutek krivde, saj se od njune zadnje ure res ni niti enkrat posvetil vajam iz brambovije. Neprestano se je vendar kaj dogajalo in samemu seb i je zatrjeval, da ne bi mogel umiriti misli, pa e bi se e tako trudil. Toda obenem je dvomil, da bo ta izgovor dovolj dober za mojstra arobnih napojev. Tistega dne je posku al brambovijo malo povaditi med odmori, a mu ni lo kadar koli je utihnil in poskusil zavest sprazniti vseh misli ter ustev, ga je He rmiona vpra ala, e je z njim kaj narobe. Sploh pa as tak nim vajam nikakor ni bil naklonjen, kajti vsi profesorji so jih med urami muili z zelo zahtevnimi nalogami za ponavljanje snovi. Vdan v usodo se je po veerji odpravil proti Rawsovemu kabinetu, ko je prekal avlo, pa je k njemu prihitela Cho. "Stopiva tjale," je predlagal in pomignil proti kotu avle, v katerem so stale velikanske ,pe ene' ure. "Je vse v redu?" je vpra al Drznvraanovko, ko sta se ustavila ob gryfondom ski uri, katere spodnji del je bil zdaj e skoraj isto prazen. "Saj te Temynova ni zasl i ala v zvezi z na im kro kom, kajne?" "O ne," je hitro odvrnila. "Ne, kje pa, samo... Hotela sem se ti le... H arry, res se mi ni niti sanjalo, da nas bo Marietta zato ila." "Mja," se je namrdnil. Zdelo se mu je, da bi si Cho prijateljice lahko izbirala vsaj za malenko st previdneje. A po drugi strani ni bil pretirano jezen, saj je imel obutek, da je i zdajalko zadela nadvse primerna kazen. Marietta je bila namre e vedno v ambulanti in madam Pomfrey ji zaenkrat ni uspela z obraza odstraniti niti ene same bradavice. "Zdelo dobro dekle je, ve ," je nadaljevala Drznvraanovka. "Napravila je p a napako..." Harry jo je nejeverno premeril. "Da je dobro dekle, ki je pa napravilo napako? Izdala nas je, s tabo vred !" "No, ja... Saj smo jo vsi sreno odnesli," je lepotika e naprej branila svoj o prijateljico. "Ve , njena mami dela na Ministrstvu in res ji ni bilo lahko..." "Tudi Ronov oi dela tam," jo je jezno zavrnil, "in e nisi opazila, njemu n a obrazu ne pi e peca!" "Saj res! Kako grdo nas je prevarala Grangerjeva!" je ni manj ostro dejal a Cho. "Vsaj povedala bi nam lahko, da je seznam uroila..." "Meni se je zamisel zdela naravnost izvrstna," jo je hladno obvestil Har ry. Drznvraanovka je zardela, oi pa so se ji zalesketale. "A, seveda! e se je tega domislila ljuba Hermiona..." "Da ne bi spet planila v jok," je svaree zagodel mladi arovnik. "Mi na kraj pameti ne pade!" se je raztogotila. "No, e dobro," je jezno odvrnil, Cho pa je besno zagodla, se zasukala na petah in odkorakala po svoje. Harry se je ves razjarjen spustil v grajske jee. Iz izku enj je vedel, da m u bo

profesor zdaj e la je vdrl v zavest, toda kljub temu ni nehal tuhtati, kaj vse bi m oral zabrusiti Drznvraanovki. "Zamuja , Potter," ga je hladno opozoril Raws, ko je fant vstopil v kabine t. Mojster arobnih napojev se je sklanjal nad pisalno mizo, na kateri je sta lo Dumbledorjevo mislito. Potem ko je v kamnito skodelo prenesel e zadnji srebrnkast pramen, se je posvetil mlademu arovniku. "No," je rekel, "si vadil?" "Ja," se je zlagal fant in se iz previdnosti zazrl v eno izmed nog Rawso ve pisalne mize. "Saj bova takoj videla, e si res," je zapredel profesor. "Kar sezi po pal ici." Harry se je postavil na svoje mesto in se prek mize zazrl v mojstra arobn ih napojev. Srce mu je naglo utripalo, kajti e vedno je bil jezen na Cho, obenem pa se je bal, kaj vse bo Raws izvlekel iz njegove zavesti. "Saj ve , tel bom do tri," je lenobno dejal profesor. "Ena, dve..." Vrata kabineta so se sunkovito odprla in skoznje se je pognal Dreco. "Profesor Raws! Nujno vas... O, oprostite." Mladi Malfoy je preseneeno pogledoval od uitelja do so olca. "Je e v redu, Dreco," je dejal predstojnik Spolzgada in palico spustil ob bok. "Potter hodi k meni na dopolnilni pouk." Harry Dreca ni videl tako veselega, e odkar je Temynova prvi obiskala Hagridovo nego. "Tega pa nisem vedel," se mu je zare al Spolzgadovec. Mladi arovnik se je dobro zavedal, kako je zardel. Kaj vse bi dal, e bi mlademu Malfoyu lahko povedal, zakaj je tu v resnici! No, ja, tudi preklel bi ga z veseljem. "No, Dreco, kaj je?" je vpra al Raws. "Profesorica Temyna me je poslala, gospod. Va o pomo potrebuje," je povedal Spolzgadovec. "Montaguja so na li in z njim je nekaj hudo narobe." "Kako - narobe?" se je namr il profesor. "isto je zmeden." "Dobro, takoj ga grem pogledat," je prikimal mojster arobnih napojev, pot em pa se je obrnil k Harryju. "Potter, to uro bova nadaljevala jutri zveer." Iz kabineta se je nato odpravil tako odlono, da je pla zaplapolal za njim, Dreco pa je za hip postal in njegove ustnice so nemo izoblikovale vpra anje: "Dopolnilni pouk?!" e enkrat se je nesramno zare al in pohitel za profesorjem. Mladi arovnik je palico besno zatlail v notranji ep pla a in se zasukal, da bi tudi sam zapustil kabinet. Zdaj je imel za vaje iz brambovije tiriindvajset ur asa in vedel je, da bi moral biti zadovoljen, ker se je izmazal, pa eprav je bila cena v isoka Dreco bo nedvomno celi oli raztrobil, da mora k Rawsu hoditi na dopolnilni pouk. e je bil pred vrati, ko je na podboju zagledal poplesujoo zaplato srebrnka ste svetlobe. Ustavil se je in se zazrl vanjo, saj ga je na nekaj spominjala... Seve da! Podobne luke je videl sinoi v sanjah, v tistem drugem prostoru, v katerega je pri el na poti skozi Sekretariat za skrivnosti.

Zasukal se je. Svetloba je izvirala iz mislita, ki ga je profesor tokrat pustil na mizi, po njem pa je valovala srebrnkasto bela snov... In v njej so bile Rawsove misli, za katere nekdanji coprnik ni hotel, da bi jih Harry videl, e bi mu sluajno vdrl v zavest... Mladi arovnik se je zazrl v kamnito skodelo in vse bolj ga je muila radovednost. Le kaj Raws tako vztrajno skriva pred njim? Stopil je bli je k mizi. So morda v mislitu kak ni podatki o Sekretariatu za skrivnosti? Ozrl se je prek ramen in srce mu je zdaj bilo moneje ter hitreje kot kdaj koli prej. Kako dolgo bo trajalo, preden bo Raws Montaguja pregledal in ga spravil v ambulanto? Pa tudi tam se bo verjetno nekaj asa zadr al. Dvojka sta se ne nazadnje ma evala kapetanu spolzgadovskega mo tva in profesor se bo gotovo hotel prepriati, da ga bo madam Pomfrey im hitreje spravila k sebi. Fant je napravil tistih nekaj korakov, ki so ga e loevali od mislita, se s klonil nad mizo in se zazrl v njegove globine. Za trenutek se je obotavljal in natanko je prisluhnil... Ja, tako v kabinetu kot na hodniku je bilo vse tiho... Segel je po palici in z njeno konico na lahno dregnil v tvarino v skodel i. Srebrnkasta snov se je zaela vrtiniti veliko bolj odlono in nagnil se je bli je k nje j ter pri tem opazil, da je postala prozorna. Tako je spet, kakor skozi kro no lino v stropu, zrl v sobo... Oho! To je vendar Velika dvorana! Njegova sapa je e orosila povr ino Rawsovih misli, sam pa se ni in ni mogel odloiti, e bi tvegal... Profesor bi se lahko vsak trenutek vrnil... Vzdrgetal je in skoraj bi se odmaknil od kamnite skodele. A takrat se je spomnil, kako se je Cho razjezila in kako zaniljivo ga je premeril Dreco... Globoko je zajel sapo in obraz odlono potopil v Rawsove misli. Tla kabine ta so se zagugala, da se je z glavo zvrnil naravnost v mislito, e je padal in padal skozi hladno temo, pri emer se je divje vrtel, potem pa... Zna el se je sredi Velike dvorane, toda v njej ni bilo tirih dolgih omizij. Namesto teh je bila v prostoru cela mno ica manj ih miz, obrnjenih v isto smer, za vsako pa je sedel po en tudent. Ti so sklanjali glave nad zvitke pergamenta in peresa so naglo vigala prek njih, da se je po Dvorani razlegalo le krabljanje. Oitn o so opravljali pomemben izpit. Sklonjene glave, bodisi kostanjevorjavih, bakrenih ali zlatih las, so se lesketale v sonnih arkih, ki so lili skozi visoka okna, in Harry se je pozorno ozrl po njih. Tu nekje je gotovo tudi Raws, saj je to vendar njegov spomin... Zagledal ga je tik za sabo in debelo je pobuljil. Profesor je bil v najs tni kih letih precej suhljat in blede polti, da je e najbolj spominjal na rastlino, ki nima dov olj svetlobe. Tanki in mastni lasje so mu viseli vse do mize, kajti njegov orlovski nos je bil komaj nekaj centimetrov oddaljen od izpitne pole, ki jo je izpolnjeval. Mlad i

arovnik mu je stopil za hrbet in prebral napis na vrhu pergamenta: MALA MATURA OBRAMBA PRED MRANIMI SILAMI. Torej ima Raws zdaj petnajst ali estnajst let in je pribli no Harryjeve sta rosti! S peresom pa tako naglo viga prek zvitka napisal je vsaj pol metra ve kot drugi, p ri emer je njegova pisava isto drobna! " e pet minut!" Mladi arovnik se je ob klicu zdrznil in se zasukal. Nedale stran je opazil teme profesorja Colibrija, ki se je pozibavalo med mizami. Uitelj urokov je ravno el mimo fanta z razmr enimi rnimi lasmi... Zelo razmr enimi... Harry se je k njemu odpravil s tako naglico, da bi se v resninem svetu go tovo zaletel v kak no mizo. Toda tu, v spominu, je kakor v sanjah odlebdel prek dveh prehodov med njimi in se ustavil v tretjem... Sku trani fant pa se je medtem vzrav nal in izpitno polo potegnil bli je k sebi, kot bi hotel prebrati, kaj je napisal... Mladi arovnik se je konno ustavil in se zazrl v svojega oeta, starega petnajst let. Od razburjenja se je zael tresti, kajti za hip mu je bilo, kot bi zijal v zrcalo. Fant za mizo je imel namre isti ozki obraz, usta ter obrvi, njegovi lasje so bili prav tako sku trani in te dlani bi bile zlahka Harryjeve. A z Jamesom Potterjem si vend arle nista bila povsem enaka - oetove oi so bile le nikovo rjave, nos nekoliko dalj i in na elu ni imel brazgotine. James je zdaj na iroko zazehal in si razmr il lase, da bi bili e bolj neurej eni. Potem se je ozrl k profesorju, se zasukal in se zare al fantu, ki je sedel tiri miz e za njim. Harryja je spet streslo, saj je za njo zagledal Siriusa, ki je njegovemu oetu zadovoljno pokimal. Oitno se je e nekaj asa brezdelno gugal na stolu in mladi arovnik je pomislil, da se dekletom gotovo zdi zelo privlaen - za razliko od Harryjevih in Jamesovih so mu lasje malomarno, a elegantno viseli prek oi in so olka za njim si ni mogla pomagati, da ga ne bi vsake toliko o inila. Toda Sirius je sploh ni opazil, e tri klopi naprej pa je sedel - Harry je znova vznemirjeno vzdr getal Remus Wulf. Videti je bil precej bled in bolehen (bo morda kmalu polna luna?) te r se je zbrano posveal izpitni poli: prebiral je svoje odgovore, se s peresom prasklja l po bradi in se mr il. Torej je nekje v bli ini gotovo tudi Glistorepy oziroma Marius Mally... Ta ko je! Majhen fant za iljenega nosa in mi jih las si je zaskrbljeno grizel nohte, napeto zr l v pergament ter bingljal z nogami, vsake toliko pa se je na skrivaj ozrl k izpitni poli svojega soseda. Mladi arovnik ga je nekaj trenutkov zbrano opazoval, a potem se j e spet posvetil oetu, ki je zdaj kracal na majhen listek. Nanj je narisal zviz in p oleg njega je izpisal rki L. E. Le kaj ti kratici pomenita? "Odlo ite peresa!" je tedaj zacvilil Colibri. "To velja tudi zate, Stebbin

s! In kar lepo sedite, najprej moram pobrati izpitne pole! Accio!" Prek Dvorane je vignila mno ica zvitkov, in ko so prileteli v iztegnjene ro ke malega profesorja, ga je vrglo po tleh. tevilni so se temu zasmejali, tudentje iz prvih klopi pa so hitro vstali in mu pomagali na noge. "Hvala, hvala," je zasopel Colibri. "No, zdaj seveda lahko greste!" Harry se je spet zasukal k oetu, ki je naglo prertal inicialki, pa eprav ju je prej izpisal s tolik no pozornostjo. Nato je pero in listek zabasal v torbo, si jo nataknil na ramo, vstal ter poakal na Siriusa. Harry se je ozrl in nekoliko stran opazil Rawsa, ki si je mrmral v brado : oitno je ponavljal, kaj je zapisal na izpitno polo. Pove enih in ko enih ramen je zakorakal proti izhodu Dvorane, pri emer so bili njegovi gibi nekako trzavi, da so e najbolj spominjali na pajkovske, lica pa sta mu zagrinjali zavesi mastnih las. Rawsa je od Jamesa, Siriusa, Wulfa in Mariusa loila grua deklet. Harry se je postavil mednje, da bodoega profesorja arobnih napojev ne bi spustil z oi in bi obenem lahko prislu koval pogovoru med oetom ter njegovimi prijatelji. "Kako se ti je kaj dopadla naloga tevilka deset, Lunco?" je vpra al Sirius, ko so bili vsi skupaj e v avli. "Prav zanimiva se mi je zdela," je poskono odvrnil Wulf. "Na tejte pet lastnosti, po katerih lahko prepoznamo volkodlaka. Izvrstno vpra anje!" "Pa si zmogel na teti vseh pet?" ga je narejeno zaskrbljeno pobaral James. "Mislim, da," je resnobno odvrnil Wulf in e so se pridru ili gnei pred vhodn imi vrati, skozi katera so vsi posku ali im prej priti v park, obsijan s sonnimi arki. "Prva lastnost: sedi na mojem stolu. Druga: nosi moja oblaila. Tretja: pi e se Wulf ." Marius Mally je bil edini, ki se temu ni zasmejal. "Jaz sem na tel posebno obliko gobca, zenice in opast rep," je rekel zaskrbljeno, "zadnjih dveh lastnosti pa se nisem in nisem mogel spomniti." "Pa kako si lahko tako butast, Glistorepy?" je nejevoljno zagodel James. "Vsak mesec dirja naokrog skupaj z volkodlakom..." "Ti je, lepo te prosim," ga je prekinil Wulf. Harry se je zaskrbljeno ozrl. Raws ni bil dale in si je e vedno zami ljeno mrmral v brado. Toda to je bil njegov spomin in mladi arovnik je bil preprian, da oetu ne bo ve mogel slediti, e bo fant z mastnimi lasmi zavil po svoje. Na Harryjevo veliko olaj anje pa se je njegov bodoi profesor odpravil za etverico so olcev, tudi ko so se ti spustili prek trate, pri emer se oitno sploh ni zavedal, kam ga nese, tako zatopljen je bil v misli. Ker je Harry ves as stopal pred njim, je lahko e naprej spremljal pogovor etverice. "No, tale izpit je bil pravi maji ka elj," je sli al rei Siriusa. "e ne bom dob il vsaj I-ja, bom resnino preseneen." "Jaz tudi," je dejal James, ki je pri tem segel v ep in na plano privleke l zviz. "Od kod ti pa to?" ga je vpra al Wulf. "Sunil sem ga," je malomarno skomignil Harryjev oe. Z zvizom, ki mu je seveda na vsak nain hotel pobegniti, se je e zael poigravati: vasih mu je dopustil, da je vignil skoraj pol metra od njega, a vedno ga

je ujel, kajti bil je izjemno spreten, Glistorepy ga je oarano opazoval. Ustavili so se v senci prav tiste bukve ob jezeru, pod katero so Harry, Ron in Hermiona pogosto pisali domao nalogo, ter se zleknili na trato. Mladi arovnik se j e znova ozrl in na svoje veliko veselje opazil, da je ni manj zami ljeni Raws sedel v gosto senco bli njega grmovja. Nekoliko naprej pa je k bregu jezera zavila skupina deklet, s katerimi so zapustili Dvorano. Vse nasmejane so si sezule evlje in nogavice ter noge namoile v blagodejno hladno vodo. Wulf je na plano povlekel knjigo in zael brati. Sirius si je nekoliko vzv i eno in zdolgoaseno ogledoval tudente, ki so korakali prek trate, Harryjev oe pa se je e vedno igral z zvizom. Temu je pustil vedno dlje od sebe, da mu je e skoraj u el, a ga je vedno v zadnjem trenutku spet pograbil. Marius Mally je igro opazoval z odprtimi usti. Vsaki ko je James ujel zviz, eprav se je to zdelo nemogoe, je najmanj i izmed etverice glasno zajel sapo in vasih zaploskal. Harry se je poasi zael spra evati, zakaj njegov oe Glistorepyju ne ree, naj se spravi k sebi. Toda zdelo se je, da James v pozornosti so olca celo u iva. e ve: Harry je opazil, da si je imel oe navado mr iti lase. Bilo je, kot bi se bal, da bo do premalo sku trani, pri tem pa se je neprestano oziral k dekletom na robu jezera. Ko je ujel zviz, ki ga je prej spustil prav neverjetno dale od sebe, in j e Marius nejeverno zacvilil, je bilo Siriusu konno dovolj. "Pospravi e ogico, lepo te prosim," je rekel, "sicer se bo Glistorepy od navdu enja v hlae." Obraz malega Mariusa je postal ves ro nat, James pa se je samo zare al. "e te to res tako najeda..." je nato rekel in zviz zatlail nazaj v ep. Harry je dobil obutek, da je njegov boter sicer edini, na igar pro njo bi se James nehal va iti. "Dolgas mi je," je nato zagodel Sirius. "Res, prav elim si, da bi bila pol na luna." "Ti e mogoe," je temano zamrmral Wulf izza knjige. "Sicer pa nas e vedno aka izpit iz spreminjanja oblike. e ti je tako grozno dolgas, me lahko izpra a ..." Pomolil mu je knjigo, toda Sirius je samo prhnil: "Meni tistih otroarij ni treba prebirati, na pamet jih znam." "akaj, tole ti bo pognalo kri po ilah, Tacmeister," je takrat tiho dejal J ames. "Glej, kdo je tamle..." Glava Harryjevega botra se je zasukala in v naslednjem hipu je ves otrpn il, kakor pes, ki zavoha zajca. "Izvrstno," je tiho zagodel. "Cmeraus." Mladi arovnik se je obrnil, da bi videl, v koga se je zazrl Sirius. Proti njim je, zatopljen v knjigo, prikorakal Raws. James in Sirius sta vstala. Wulf in Marius nista. Harryjev bodoi profesor obrambe je zrl v knjigo, a njegove oi se niso premikale in komaj opazno se je namr il. Glistorepy pa je pogledoval od Jamesa k Rawsu in na obrazu se mu je videlo, da z veseljem priakuje, kaj se bo zgodilo. "Kako gre, Cmeraus?" je zaklical Harryjev oe, ko je bil v knjigo zatoplje ni Raws komaj nekaj metrov stran. Fant se je odzval tako naglo, kot bi mislil, da ga bo James napadel: tor bo je

odvrgel, z roko pa segel za pla in palico je e dvigoval nad glavo, ko je Harryjev oe zavpil: "Zroxis!" Rawsova arobna palica je poletela vsaj tiri metre visoko in padla na travo za njim. Sirius se je na kratko in odsekano zakrohotal. "Oviralis!" je nato zaklical, palico pa uperil v Rawsa, ki se je e pognal za izgubljenim oro jem. Fant je zdaj seveda telebnil na travo, tudentje, ki so se zadr evali v bli in i, pa so opazili, da se nekaj dogaja. Nekateri so se ob prizoru zabavali, toda drugi s o bili zaskrbljenih obrazov. Raws je zadihan oble al na tleh, James in Sirius pa sta mu s palico v roka h stopila bli je, pri emer se je Harryjev oe spet ozrl k dekletom na robu jezera. Glistorepy je vstal in lano opazoval, kaj se bo e zgodilo. "Kako ti je lo pri izpitu, Cmerko?" je James pobaral Rawsa. "Si videl, kako je z nosom ril po svoji poli?" je prav nesramno vpra al Si rius. "Vsa bo zamazana s smrkljem in komisija ne bo mogla razbrati niti ene besedice." tevilni, ki so opazovali dogajanje, so se zdaj zasmejali - Raws oitno ni b il pretirano priljubljen - Glistorepy pa se je predirno zahihital. Raws je sicer po sku al vstati, napenjal se je in napenjal, toda njegove noge so e vedno vezale nevidne v rvi. "Bo e... videl," je zasopel in skrajno sovra no zabol al v Jamesa. "Bo e... videl." "Kaj bo videl?" se je namrdnil Sirius. "Nama bo pokazal svoje rumenkaste spodnjice? O, ne! S tem naju bo res pokopal!" Rawsu se je iz ust usula povodenj kletev in urokov, a ker je bila njegov a palica vsaj tri metre dale, se ni zgodilo ni. "Kak ne packarije pa stresa ?" je hladno zagodel James. "Glej, zdaj ima usta gotovo isto umazana, ti jih umijem? Polirais!" Iz fantovih ust so se nemudoma vlili ro nati milni mehurki in zael se je daviti... "PUSTITA GA PRI MIRU!" James in Sirius sta se ozrla. Harryjevemu oetu je prosta roka takoj inila k lasem. Bli ala se jima je ena izmed mladih arovnic, ki so sedele ob jezeru. Imela je goste in temnordee lase, ki so ji segali vse do ramen, poleg tega pa tudi osuplji vo zelene oi... Harryjeve oi! To je njegova mama! "Kaj bo dobrega, Evansova?" se je pozanimal James. "Pustita ga pri miru," je ponovila Lily, potem pa grdo zabol ala v svojega bodoega mo a. "Kaj ti je vendar naredil?" "Hja," je rekel James, kot da bi rad to zadevo natanko pretehtal, "bolj gre za to, da sploh obstaja, e ve , kaj mislim..." Veliko tudentov, vkljuno s Siriusom in Mallyjem, se je zdaj zasmejalo. A Wulf, ki se je e vedno zbrano posveal ubeniku, in Lily se nista. "Mnogi oitno mislijo, da si grozno zabaven," je hladno odvrnila Harryjeva mama. "A v resnici si samo sila nadut cepec, Potter. Pusti ga pri miru!"

"Bom, e gre konno z mano na zmenek, Evansova," je hitro rekel James. "Daj no... Pristani e, pa nad Cmerkota nikdar ve ne bom dvignil palice." Urok preprek, s katerim je Sirius zavdal so olcu, je zdaj izgubljal mo. Raw s se je za Jamesovim hrbtom poasi vlekel prek tal, vse bli je palici, pri emer mu je i z ust e vedno mezela milnica. "Celo s kitajskim gobarjevcem bi raje la na zmenek kot s tabo!" je Jamesu v odgovor zabrusila Lily. "Nima sree, Kopitlyay," se je poskono zare al Harryjev boter, nato pa se je ozrl k Rawsu. "Hej!" A prepozno. Komaj se je James zasukal, e je Robaus uperil vanj palico in zabliskalo se je. Na licu Harryjevega oeta se je pojavila globoka rana in kri mu je brizgnila po pla u. Toda le hip zatem je James zamahnil s palico in Raws je z glavo navzdol zabingljal nad trato. Pri tem mu je pla zdrsnil z mr avih in bledih nog, da so si vsi prisotni lahko ogledali spodnjice. Sirius, James in Glistorepy so se glasno zakrohotali. Za hip se je celo zdelo, da se bo nasmehnila tudi Lily, toda namesto teg a je jezno dejala: "Spusti ga!" "Vsekakor," je odvrnil James in potrznil s palico. Raws se je zlo il v nemoen kupek in kar nekaj asa je trajalo, preden se je re il pla a ter se postavil na noge. Takrat je svoje oro je spet dvignil nad glavo in Sirius je skoraj zdolgoaseno zagodel: "Kamnitis totalis." Robaus je ves otrdel in se zvrnil po tleh. "PUSTITA GA E!" je zavpila Lily, ki je zdaj segla po svoji palici. Harryjev oe in boter sta se pozorno zazrla vanjo. "Ne rini v te ave, Evansova," je resnobno dejal James. "Preklii kletev!" Razku trani fant je zavzdihnil, potem pa se je vendarle zasukal k Rawsu in zamomljal protikletev. "No, tako," je rekel, ko se je Harryjev profesor za obrambo skobacal na noge. "Sreo ima , Cmerko, da je tu Evansova..." "Od tak nih brezkrvnic prav gotovo ne potrebujem pomoi!" Lili je zame ikala. "Prav," je hladno dejala ez hip ali dva. "Torej je v prihodnje tudi ne pr iakuj. Pa operi si vendar spodnjice, Cmeraus." "Opravii se ji!" je takrat grozee zahteval James in v Rawsa uperil palico. "Da bi se mi ta nagnusnik opraviil, ker ga bo v to prisilil ti? Ne, hvala! " se je Lily grozee zasukala k svojemu bodoemu mo u. "isto ni nisi bolj i od njega!" "Kaj?" je preseneeno bevsknil James. "Nikdar ti ne bi rekel... tistega!" "Si pa zato ves as ari po laseh, da bi bil videti, kot bi pravkar razsedlal metlo! In kar naprej se va i s tistim zvizom, opiri se po hodnikih ter prekolne vsakogar, ki ti ni v e! Me prav udi, da te e ni razneslo, ko se tako napihuje , ti zoprne zoprni!" Nato se je zasukala na petah in besno odkorakala. "Evansova, no!" je James zavpil za njo. "Hej, Evansova!" A ni se ozrla. "Le kaj ji je?" je nato rekel Harryjev oe, pri emer je neuspe no posku al dajati vtis, da je to vpra anje navrgel kar tako in je zanj povsem postranskega

pomena. "Hja, e malo pomislim," je odvrnil Sirius, "ti je hotela povedati, da si nekoliko domi ljav." "Aha," je precej besno izdavil James, "aha..." Spet se je zabliskalo in Raws je znova z glavo navzdol zabingljal nad tr ato. "No, kdo bi rad videl Cmerkota brez spodnjic?" Toda tega, ali je Harryjev oe bodoega profesorja res slekel do golega, mla di arovnik ni izvedel. Takrat ga je namre neznana dlan grobo stisnila za nadlaket. Zdrznil se je ter se zasukal, da bi videl, kdo ga je zgrabil... in oblil ga je m rzel pot. Tik za njim je namre stal odrasli in precej veji Raws, bled od besa. "Se zabavamo, kaj?" Harry je zautil, kako ga je potegnilo v nebo. Poletni dan, ki ga je hip p red tem obdajal, je izpuhtel, potem pa je z nogami trdo pristal na kamnitih tleh. e vedno nekoliko omamljen, kot bi pravkar napravil ve salt, se je ozrl okoli sebe. Stal j e pred mislitom na Rawsovi mizi, v temanem kabinetu mojstra arobnih napojev. "Tako torej," je zasopel profesor, ki ga je stiskal za roko, da mu je dr evenela. "Tako torej... Si se do solz nasmejal, kaj, Potter?" "N-Ne," je izjecljal fant, ki se je posku al osvoboditi njegovega prijema. "Tvoj oe je bil resnino zabaven lovek, kajne?" je nadaljeval odrasli arovnik in Harryja pri tem tako silovito stresel, da bi mu oala skoraj zdrsnila z nosu. "Ni-Nisem vedel..." Raws ga je potegnil od mize, nato pa tako silovito porinil proti vratom, da se je fant zvrnil po tleh. "Nikomur ne bo povedal, kaj si videl! Nikomur!" je zarjovel. "Ne," je odkimal Harry, se umikal pred njim in se obenem posku al postavit i na noge. "Ne, seveda ne..." "Ven! Poberi se in da te v tem kabinetu ne vidim nikdar ve!" Ko je fant planil skozi vrata, se mu je nad glavo, ob podboju, razletel kozarec, poln mrtvih urkov. Zdrvel je po hodnikih in prek stopni , ustavil pa se je, ele ko je bil od mojstra arobnih napojev oddaljen za tri nadstropja. Takrat se je zasopel naslonil na steno in se podrgnil po roki, na kateri se mu je naredila precej nja modrica. Tako zgodaj se v gryfondomski stolp ni hotel vrniti, saj Ronu in Hermion i ni elel povedati, kaj je pravkar videl. Preve je bil zgro en in obupan, a ne zato, ker ga je profesor nadrl ter vanj celo zalual kozarec. Ne, pretreslo ga je, ker je vedel , kako je, e te poni ajo vprio so olcev. Natanko mu je bilo jasno, kako se je poutil Raws, ko se je James spravil nanj, in sode po tem, emur je bil Harry pria... je bil njego v oe res tako nadut, kot mu je mojster arobnih napojev od nekdaj zatrjeval. Devetindvajseto poglavje Poklicno svetovanje

"Ampak e zmeraj mi ni jasno, zakaj ne hodi ve na brambovijo," se je namr ila Hermiona. "Pa saj sem ti povedal, zakaj," je zagodel Harry. "Raws pravi, da osnove obvladam in se bom e zna el." "Torej te tiste zoprne sanje ne muijo ve?" ga je dvomee vpra ala prijateljica. "Skoraj nikoli," je odvrnil mladi arovnik, a pri tem je sklonil pogled. "No, po mojem bi te moral Raws uiti, dokler ne bi iz tebe napravil izvrst nega brambovca!" je odlono dejala Hermiona. "Res, Harry, najbolje bo, e gre k njemu in ga prosi ..." "Pa kaj e!" jo je prekinil. "In nehaj s tem, lepo te prosim!" Napoile so velikonone poitnice in Hermiona je po svoji stari navadi veino prvega prostega dne posvetila izdelavi urnikov za ponavljanje snovi. Napravila g a je tudi prijateljema, ki se temu nista upirala, saj se jima z njo ni ljubilo prepir ati, poleg tega pa sta imela zoprn obutek, da jima bo tak en razpored morda pri el e kako prav. Rdeelasec se je pri tem tudi zavedel, da jih do izpitov loi samo e est tednov. "Le zakaj si tako osupel?" ga je pobarala mlada arovnica, ko je s palico zdrsnila prek kvadratkov na njegovem urniku in tako e barvno oznaila, s katerim predmetom naj bi se ukvarjal ob kateri uri. "Kaj pa vem," je skomignil Ron. "Kar naprej se pa nekaj dogaja." "Mja," je zagodla Hermiona in mu izroila urnik. "No, e se bo tega dr al, se bo nekako e prebil skozi izpite." Dolgin se je potrto zazrl v pergament, potem pa se mu je obraz razjasnil . "Vsak teden si mi dala po en prost veer!" "Ki je namenjen treningu." Ronov nasme ek je zbledel. "Le zakaj bi sploh e vadil?" je zamomljal. "Za osvojitev pokala imamo let os pribli no toliko mo nosti, kot jih ima oi, da postane minister za aranje." Hermiona se na to ni odzvala. Zazrla se je v Harryja, ki je praznega pog leda zijal v nasprotno steno. Mladega arovnika je Krivo ap sicer tacal po roki, e naj ga malo poehlja, a fant tega sploh ni zaznal. "Kaj pa je, Harry?" "Kaj?" se je zdrznil. "Ah, ni, ni." Naglo je segel po Teoriji obrambne magije in se zael prav oitno pretvarjat i, da v kazalu nekaj i e. Maek se je odloil, da z njim ne bo ni, in se je zvil pod Hermionin stol. "Ravno prej sem sreala Cho," je previdno rekla mlada arovnica. "Tudi ona se mi je zdela nekam nesrena... Sta se spet skregala?" "Kaj? Aja. Ja, skregala sva se," je pritrdil Harry, ki je z veseljem seg el po tem izgovoru za slabo voljo. "Zakaj pa?" "Zaradi tiste njene zahrbtne prijateljice," je povedal. "Pa ne, da je Cho Marietto zagovarjala?" se je v pogovor jezno vme al Ron, in ko je Harry prikimal, se je razbesnel. "Upam, da si ji povedal, kar ji gre!" Rdeelasec je nato lep as pljuval po Marietti Edgecombe, kar je Harryju povsem ustrezalo. Samo grdo je moral gledati, kimati in rei ,Ja!' ali ,Tako je!', kadar

je prijatelj zajel sapo, sicer pa je lahko e naprej razmi ljal o tistem, kar je vid el v mislitu. Glede mame in oeta je bil od nekdaj preprian, da sta bila naravnost izjemn a loveka. Tisto, kar mu je o Jamesu povedal profesor Raws, je imel zato za navadno blatenje, ki mu ne gre verjeti. Sploh pa so mu tevilni, na primer Hagrid in Siriu s, tolikokrat zatrdili, kako prijazna sta bila! (Ni udnega, se je po Harryjevi glavi spet razlegel tisti mali glas, samo spomni se, kak en je bil boter... isto ni bolj i od oeta!) Dobro, McHudurrova je enkrat resda izjavila, da sta James in Sirius na Bradaviarki neprestano povzroala te ave, a pri tem ju je opisala kot predhodnika rdeelasih dvojkov. Da bi se George in Fred nad kogar koli spravila kar tako, za zabavo, pa si res ni mogel predstavljati... No, e bi ga res sovra ila... Dreca, rec imo, ali koga drugega, ki bi si to zaslu il, bi se e lotila... Med velikononimi prazniki je Harry sam pri sebi vekrat posku al opraviiti poni anje, ki je doletelo Rawsa - profesorju je bilo mogoe isto prav, da se ga je James lotil... Toda mar ni Lily vpra ala ,Kaj ti je vendar naredil?' oe pa ji je od vrnil ,Bolj gre za to, da obstaja, e ve , kaj mislim.'? e ve! Mar ni James vsega skupaj zael preprosto zato, ker je bilo Siriusu dolgas?! Mladi arovnik se je tudi spomnil, kaj mu je na Trochnmrkowem trgu povedal Wulf: Dumbledore ga je izbral za predstavnika tudentov v upanju, da bo oeta in Siriusa lahko krotil... Toda v misli tu je trmasto emel za knjigo in dopustil, da prijatelja poneta, kar ju je volja... Mladi arovnik se je vekrat opozoril, da je Lily vendarle posegla vmes - vs aj njegova mama torej ni bila taka kot James in njegovi prijatelji. Toda spomin na to, kak en je bil njen obraz v trenutkih, ko je vpila na svojega bodoega mo a, je bil pra v tako neprijeten kot vse ostalo. Oeta je oitno sovra ila in Harryju nikakor ni bilo jasno, zakaj sta se sploh poroila. Enkrat ali dvakrat se je celo vpra al, e jo je James morda prisilil v to... Celih pet let mu je bil oe v zgled in v ponos. Kadar koli mu je kdo rekel , da je na las podoben Jamesu, je kar za arel, zdaj pa... Zdaj pa ga je ob misli nanj zmra zilo in postal je alosten. Vreme se je med velikononimi poitnicami otoplilo. Toda Harry je tako kot ostali peto olci neprestano tial za grajskimi zidovi, ponavljal uno snov in tekal v knji nico. To mu je vsaj deloma ustrezalo, saj se je lahko pretvarjal, da je slabe volje zgolj zaradi bli ajoih se izpitov, in ker so imeli uenja vrh glave tudi drugi Gryfondomovci, so mu verjeli. "Harry, me sploh sli i ?" "Mm?" Ozrl se je. Ob mizi v knji nici, za katero je sedel isto sam, se mu je prid ru ila Ginny, ki je bila vsa sku trana. Bila je nedelja in e se je veerilo. Hermiona se je pred kak no uro ali dvema odloila, da gre nazaj v gryfondomski stolp ponavljat snov za rune, Ron pa je el na stadion. "O, ivijo," je Harry pozdravil mlaj o so olko. "Je treninga e konec?" "Vsega je konec," je odvrnila Ginny. "Ron je moral Jacka Nerodcka odpelj ati v ambulanto."

"Zakaj?" "Tega nihe ne ve zagotovo, a zdi se nam, da je samega sebe s kijem sklati l z metle." Razoarano je zavzdihnila. "Ampak ne i em te zaradi tega. Pravkar smo dobili tale paket. Prispel je si cer e pred asom, a ele zdaj so ga konno pregledali." Na mizo je odlo ila katlo, ovito v rjav papir, ki ga je nekdo oitno odstrani l z nje in potem precej nemarno zlepil. Nanj je bila z rdeim rnilom tudi naekana izjava, ki se je glasila: Inkvizitorski pregled opravljen, vsebina sprejemljiva. "Mami nam je za veliko no poslala okoladna jajca," je e dodala rdeelasa deklica, "in eno je zate, izvoli." Sla ica je bila kar precej nja in okra ena je bila z majhnimi, s sladkorjem oblitimi zvizi, v njej pa je bila vreka penotchbew - tako je vsaj pisalo na njene m ovoju. Harry se je samo za hip zazrl vanjo, a e to je bilo dovolj, da se mu je v grlu nabral grenak cmok. "Je s tabo vse v redu?" ga je tiho vpra ala Ginny. "Ja, seveda," je robato odvrnil. Cmok v grlu je postajal vse bolj nadle en, njemu pa nikakor ni bilo jasno, zakaj ga je alost pograbila ravno ob pogledu na okoladno jajce. "Zadnje ase si kar naprej alosten," ni odnehala rdeelaska. "Ve , prepriana sem, da bi se morala s Cho samo pogovoriti..." "Ah, briga me Cho!" jo je nejevoljno prekinil. "Kaj pa je potem?" je vpra ala Ginny, ki ga je pozorno opazovala. "Rad bi. .." Ozrl se je, saj se je zbal, da jima kdo prislu kuje. Madam Monockell, ki j e izmueni Hannah Abbott ob pultu izroala velikanski kup knjig, jima je bila e najbli je, a tudi ona ju ni mogla sli ati. "Rad bi se pogovoril s Siriusom," je konno zamrmral Harry. "Ampak to ni mogoe." Ginny ga je e naprej opazovala in njen pogled je postajal edalje bolj zami ljen. Mladi arovnik je z jajca odstranil ovoj, bolj zato, da bi imel kaj poeti, saj mu ni bilo do okolade. Iz istega razloga je nato od sla ice odlomil precej en kos in si ga stlail v usta. "Hja," je nazadnje rekla Ronova sestrica in si postregla s okolado, "e bi res rad govoril z njim, se bomo e nekako domislili, kako to izpeljati." "Ah, daj no," je mrko zamomljal. "Saj ve , da Temynova nadzoruje tako sove kot kamine." "Ve , e odra a skupaj z Georgem in Fredom," je zami ljeno odvrnila, "sasoma dobi obutek, da je mo no isto vse, samo pogum mora zbrati in se zadeve lotiti." Harry je dvignil pogled in se zazrl vanjo. Nenadoma je bil veliko bolj e v olje, morda zaradi okolade - Wulf mu je vedno zatrjeval, da te prav ta najhitreje sprav i k sebi po sreanju z morakvarji - ali pa zato, ker je konno izrekel tisto, esar si je lel e cel teden. "A VIDVA SLUAJNO JESTA?! IN TO OKOLADO!" "Na, zdaj sva pa tam!" je za epetala Ginny. "Oprosti, isto sem pozabila..." Madam Monockell je e navalila nadnju in njen gubasti obraz je bil od besa

povsem spaen. "Kolikokrat sem vam zabiala, da mi z umazanimi rokami ne tacajte po knjigah?!" je zavre ala. "Ven! Ven! VEN!" Palico je jadrno potegnila na plano, in kot bi mignil, je uroila Harryjev e ubenike. Te ke bukve so tako njega kot Ginny preganjale vse do vrat knji nice, in kljub temu da sta iz nje drvela ko zme ana, so ju s platnicami prav lepo oklofutal e. Tik pred koncem velikononih poitnic so se na mizicah v dnevni sobi Gryfondoma ez no pojavili celi kupi zlo enk, bro ur in letakov, ki so jih vabili v najrazlinej e arovni ke poklice, na oglasni deski pa se je zna lo sledee obvestilo: POKLICNO SVETOVANJE Predstojniki domov bodo v prvem tednu zadnjega semestra vsem peto olcem nudili poklicno svetovanje. Na spodnjem seznamu je navedeno, ob kateri uri se morate zglasiti v kabinetu svojega predstojnika. Harry je s pogledom zdrsnil vzdol spiska imen in kmalu na el svoje - k McHudurrovi naj bi pri el e v ponedeljek ob pol treh, kar je pomenilo, da bo zamudi l skoraj celo uro vede evanja. Konec tedna pa je tako kot drugi peto olci veinoma posvetil zlo enkam, ki so jim jih pustili v dnevni sobi. "No, poklic zdravilca mi e ne di i," je izjavil Ron v nedeljo zveer, ko je prebiral bro uro, na katere naslovnici sta bili izrisani kost in palica, simbol Sv etega Munga. "Tu pi e, da mora pri maturitetnih izpitih iz napojev, rastlinoslovja, spreminjanja oblike, urokov in obrambe dobiti najmanj P. Mislim, mamica mila! Od kandidatov za zdravilce pa res ne priakujejo kaj dosti!" "To je vendar zelo odgovorna slu ba," ga je odsotno zavrnila Hermiona. Sama je pozorno itala letak ivahno ro nate in oran ne barve, na katerega prednji strani je pisalo: TOREJ MISLITE, DA BI RADI DELALI V PISARNI ZA STIKE Z BUNKELJNI? "Za delo z bunkeljni oitno ne potrebuje pretirane izobrazbe," se je namrdn ila. "Samo izpit iz bunkljelogije mora polo iti, pa e to zgolj pri mali maturi: Veliko pomembnej e je, da ste potrpe ljiv zanesenjak, ki ima izvrsten smisel za humor!" "e bi moral vzdr evati stike z mojim stricem, ti smisel za humor ne bi kaj dosti pomagal," je mrano pripomnil Harry. "Prej bi ti koristil izvrsten obutek za to, kd aj mora zbe ati." Mladi arovnik se je sicer posveal bahavi zlo enki arovni ke banke. "Poslu ajta tole," je tedaj rekel. "I ete poklic, v katerem vam ne bo nikdar dolgas, saj boste morali pogosto potovati, se podati v pustolov ine in prejeti pre tevilne nagrade za najdene zaklade? Potem razmislite o slu bi v arovni ki banki Gringott! Trenutno potrebujemo veje tevilo urokolomcev, ki jih v tujini akajo drzni podvigi... Mja, za to mora sicer opraviti izpit iz numerologije. Ampak ti bi se l ahko prijavila, Hermiona!" "Banni tvo mi ni pretirano blizu," je z nedolonim glasom odvrnila prijatelji ca, ki je segla po letaku, s katerega so se lesketale besede: VAS JE DOVOLJ V PLA U, DA BI ZA POTREBE PODJETIJ ZA VAROVANJE URILI TROLE? " ivijo," je dejal znan glas, ki se je razlegel izza Harryjevega levega u es a.

Pridru ila sta se jim dvojka in Fred se je zleknil po enem od prostih naslanjaev ter noge naslonil na mizico, pri emer je z nje sklatil vrsto zlo enk Ministrstva za aranje. "Ginny nama je omenila tvojo srno eljo," je rekel mlademu arovniku. "Menda bi se rad pogovoril s Siriusom." "Kaj?!" je ostro vpra ala Hermiona in njena dlan je otrpnila na pol poti d o zlo enke s sloganom NAJ VAS SEKRETARIAT ZA AROBNE NESREE IN KATASTROFE KATAPULTIRA VSE DO NAJBOLJE PLAANIH DELOVNIH MEST NA MINISTRSTVU! "Ja," je rekel Harry, ki si je posku al nadeti karseda brezbri en videz, "re kel sem si, da bi bilo lepo, e..." "Saj nisi normalen!" ga je nadrla prijateljica, ki se je vzravnala in ga pogledala, kot da ne more verjeti svojim u esom. "Temynovka bi najraje oskubila vsako sovo, k i prileti mimo gradu, ti pa bi rad malo poklepetal..." "No, za gospo Krotovo bomo e poskrbeli," jo je prekinil blago nasmejani George. "Saj nam vendar ni treba storiti drugega, kot da jo malo zamotimo. Sicer pa me zanima, e ste sploh opazili, da ole med poitnicami ni doletela niti najmanj a katastrofa?" "Razlog za to je preprost," je besedo prevzel Fred, e preden je kdo uspel odpreti usta. "Vpra ala sva se namre: ,emu bi svojim sotrpinom kratila te ko prislu eni poitek?' In odgovorila sva si: ,To bi bilo res nesmiselno. Kajti zdaj bi jih obenem motila pri ponavljanju une snovi, tak nega zloina pa si res ne eliva imeti na vesti.'" Pri tem je prav svetohlinsko zame ikal v Hermiono, ki je te besede vzela smrtno resno in je bila mono oarana nad njegovo ,obzirnostjo'. "Toda jutri nji dan bo tudi za naju spet delavnik," je skoraj brez prediha nadaljeval dvojek, "in e e spro iva vsesplo ni preplah, lahko najinemu spo tovanemu prijatelju s tem dava tudi priliko, da se v miru pomeni s svojim botrom." "Dobro, ampak s Siriusom ne bo mogel govoriti," ga je zavrnila Hermiona, "pa eprav bosta Temynovko res zamotila." "Pa," se je v pogovor vme al Harry, "z botrom bi se lahko pogovoril skozi kamin v njenem kabinetu." O tem je razmi ljal e celih tirinajst dni in esa drugega se preprosto ni moge l domisliti. Inkvizitorka sama mu je vendar povedala, da nadzorujejo isto vsa ognji a na gradu, samo njenega ne. "Ampak ti pa res nisi normalen!" je napadalno zagodla Hermiona, ko je pr i la k sebi. Ron je prenehal brati zlo enko o zaposlitvah na podroju trgovanja z gojenim i gobami in ju je previdno opazoval. "Drugae ne gre," je skomignil Harry, odloen, da se prijateljici ne bo pust il zastra iti. "Kako pa sploh misli priti v njen kabinet?" Fant je imel odgovor pri roki. "S Siriusovim no em." "Prosim?" "Predlani mi je za bo i podaril no , s katerim lahko odklene vsako

kljuavnico," je povedal. "Tudi e je Temynovka vrata kabineta zaarala, da jih ne bi mogel odpreti s arobno besedo alohomora, kar je nedvomno storila..." "Kaj pa ti pravi na to?!" se je mlada arovnica ostro zasukala k Ronu. Harry se je ob tej prijateljiini potezi takoj spomnil na gospo Weasley, k i je ob sporu s Siriusom od mo a priakovala, da jo bo podprl. "Kaj pa vem," je rekel rdeelasec, ki je bil videti isto prepla en. "e je Harr yju toliko do tega, se bo po mojem moral sam odloiti..." "Vidi , pa si vendarle pravi Weasley in res dober prijatelj!" ga je pohval il Fred ter ga potrepljal po rami. "No, dogovorjeno. Zadeve se bova lotila e jutri, takoj po zadnji uri, saj bo imela najveji uinek, e bodo hodniki nabito polni. Epicenter katastrofe, Harry, bo v vzhodnem krilu, da bo morala na a Inkvizitorka im dlje od svojega kabineta. Po mojem ti lahko zagotoviva vsaj... Dvajset minut?" Vpra ujoe se je ozrl k drugemu dvojku in ta je zamahnil z roko. "Najmanj!" "In kaj imata pravzaprav za bregom?" je vpra al Ron. "Bo e videl, bratec," je odvrnil dvojek in oba z Georgem sta vstala, "vsaj e bo jutri okoli petih zavil na hodnik, na katerem stoji kip Gregoryja Lizunskega." Naslednjega jutra se je Harry zbudil zelo zgodaj, in komaj je odprl oi, e so ga zagrnile skrbi, kot tistega dne, ko je bilo pred njim zasli anje. Toda iven ni bi l le zato, ker naj bi zveer vlomil v kabinet nove ravnateljice in njen kamin izrabil z a pogovor s Siriusom, eprav tudi ta podvig nikakor ni bil maji ka elj. Ne, bolj kot to ga je muilo dejstvo, da se bo prvi po zadnji uri brambovije zna el iz oi v oi z Rawsom. Nekaj asa je zgolj le al in razmi ljal, kaj vse ga tisti dan aka. Potem je zel o tiho vstal, stopil k oknu ob Nevillovi postelji in se zazrl v resnino prekrasno j utro. Nebo je bilo isto, lesketalo se je kakor dimnat opal, a v daljavi se je dvigovala orja ka bukev, pod katero se je njegov oe pred davnimi leti spravil na Rawsa. Harry je dvomil, da bi Sirius lahko spremenil sodbo, ki si jo je o njiju z oetom ustvar il na podlagi profesorjevega spomina. A hotel je sli ati tudi botrovo plat zgodbe, saj j e upal, da mu bo postregel z vsaj kak no olaj evalno okoli ino... Njegovo pozornost je nenadoma pritegnil Prepovedani gozd, kajti s kotikom oesa je zaznal, da se na njegovem robu nekaj premika. Za emel je proti soncu, ki je vzhajalo iznad dreves, in zagledal... Hagrida. Zdelo se je vsaj, da epa, in k vratom svoje koe se je nazadnje skoraj opotekel. Harry je oskrbnikovo domovanje opazoval e nekaj minut, a orjak se ni prikazal iz njega, iz dimnika pa se je zaelo kaditi. To je pomenilo, da vendarle ni tako hudo po kodovan, saj si je lahko zakuril. Mladi arovnik se je zasukal od okna, stopil k potovalnemu zaboju in se zae l oblaiti. Ker naj bi zveer vdrl v Inkvizitorkin kabinet, nikakor ni priakoval, da bo

dan miren, a po drugi strani ni raunal s tem, da ga bo Hermiona tako vztrajno posku ala odvrniti od njegovega narta. Prvi v petih letih ni spremljala Speedyjevega predavanja ni bolj pozorno, kot sta ga fanta, saj je Harryju na u esa neprestano epetala svarila, ki jih je seveda vsa po vrsti gladko presli al. "... in e te ujame, te ne bo samo vrgla iz ole! Uganila bo, da si govoril s Potepinom, in tokrat ti ne bo pomoi - reserum bo moral spiti, potem pa te bo izpra ala..." "Hermiona," je tiho in u aljeno posegel vmes Ron, "lepo te prosim, da neha te iti Harryju in zane poslu ati Speedyja, sicer si bom moral sam zapisovati te dolgoasne neumnosti!" "Enkrat za spremembo si jih kar daj! Saj ne bo umrl!" Zdaj tudi rdeelasec ni ve hotel govoriti z njo, a mlade arovnice to sploh n i motilo. Njun molk je e izkoristila in Harryja je vso pot do grajskih je ter celo v Rawsovem razredu resnobno svarila, kak ne posledice bi lahko imela njegova odloitev. Mojster arobnih napojev se je sicer oitno odloil, da se bo vedel, kot bi Ha rry sploh ne obstajal. Mladi arovnik je bil tak ne taktike vajen, kajti stric Vernon je vse prerad posegel po njej, in celo oddahnil si je, da ga ni doletelo kaj huj ega. Pravzaprav se mu je zaelo dozdevati, da je profesorjeva nova strategija zanj bolj a kot prej nja, saj mu to uro ni bilo treba prena ati nesramnih pripomb in opazk. e ve: ker ga je Raws pustil pri miru, je osve ilni napoj zvaril z neverjetno lahkoto. Ko ga je na koncu ure natoil v epruveto, jo zama il in jo odlo il na kateder, je zato im el obutek, da si je konno prislu il bolj ugledno oceno, morda celo P. A komaj je Rawsovi mizi obrnil hrbet, e je zasli al, kako se je za njim nek aj razletelo na kosce. Dreco se je veselo zakrohotal, Harry pa se je naglo zasukal. Vzorec njegovega napoja je le al na tleh in Raws ga je opazoval nadvse zadovoljno. "Ups," je mehko zamrmral. "Spet ni tok, Potter." Mladi arovnik je bil preve razjarjen in ni rekel niesar. Odkorakal je k svojemu kotlu, da bi napolnil drugo epruveto in prisilil Rawsa, naj jo oceni. A na svojo neizmerno grozo je opazil, da je elezna posoda povsem prazna. "Oprosti!" je z rokami na ustih zacvilila Hermiona. "Oprosti, Harry! Mis lila sem, da si konal, pa sem pospravila za tabo!" Fant niti ust ni mogel odpreti, in ko se je oglasil zvonec, je pohitel i z jee, ne da bi se enkrat samkrat ozrl. V Veliki dvorani je nato sedel med Nevilla in Seam usa, da ga Hermiona ne bi mogla spet moriti. Ko je pri el v novo uilnico za vede evanje, je bil e zmeraj tako slabe volje, da je povsem pozabil na poklicno svetovanje. Nanj se je spomnil, ele ko ga je Ron vpra al, zakaj ni pri McHudurrovi, in naglo je zdrvel k njej. V predstojniin kabine t je tako pri el ves zadihan, a zamudil je le za nekaj minut. "Oprostite, profesorica," je zasopel, ko je zaprl vrata, "isto sem pozabi l..." "Je e v redu, Potter," ga je poskono zavrnila, Harry pa je zasli al, kako je

v kotu kabineta nekdo obenem posmrknil. Zasukal se je in zagledal Temynovo, ki je pred sabo dr ala notes. Pod brad o ji je tistega dne valovil ipkast ovratniek, smehljala pa se je prav grozljivo domi ljav o. "Sedi," ga je pozvala McHudurrova. Ko je pobrskala med tevilnimi letaki, ki so le ali kri em njene mize, so se j i roke nekoliko tresle. Harry je zavzel stol nasproti nje in s tem Inkvizitorki po kazal hrbet, sicer pa se je na vse pretege trudil, da bi presli al praskljanje peresa, k i je e vigalo po notesu. "No, Potter," je zaela njegova predstojnica, "k meni si pri el, da bi se pogovorila o tem, kak nega poklica si eli . Na podlagi tega ti bom lahko svetovala, h katerim predmetom bi se moral vpisati v estem in sedmem letniku. Si e razmi ljal, kaj bi rad poel, ko bo maturiral?" "Em..." je rekel. Prasketanje, ki se je razlegalo iz kota, mu je lo stra no na ivce. "No?" ga je spodbodla profesorica. "Ja, em, mislil sem, da bi mogoe el za aurorja," je zamomljal mladi arovnik . "Za ta poklic bo potreboval izvrstne ocene," je povedala McHudurrova in izpod gore drugih zlo enk potegnila povsem rno ter jo razprla. "Kot vidim, mora opraviti najmanj pet maturitetnih izpitov in pri vseh dosei vsaj oceno preseglo priakovanja, nadalje pa te bodo v uradu za aurorje podvrgli vrsti strogih preizku sov znaaja ter nadarjenosti. Delo mo postave je izjemno zahtevno, Potter, in medse sprejmejo samo najbolj e. e se ne motim, v zadnjih treh letih niso zaposlili niti enega novega." V tistem se je Temynova odka ljala tako skrajno pridu eno, kot bi posku ala ugotoviti, kako tiho je to sposobna izvesti. Profesorica McHudurra se ni zmenila zanjo. "Verjetno te bo zanimalo, h katerim predmetom bi se moral vpisati?" je nadaljevala, pri emer je govorila nekoliko glasneje kot prej. "Ja," je pritrdil Harry. "Eden izmed njih je gotovo obramba, kajne?" "Vsekakor," je ivahno pritrdila njegova predstojnica, "a priporoila bi ti tudi, da..." Inkvizitorka se je spet odka ljala, tokrat nekoliko glasneje. Profesorica McHudurra je za trenutek zaprla oi, jih spet odprla in nadaljevala, kot da se ni zgodilo ni. "Priporoila bi ti tudi, da se vpi e k spreminjanju oblike, saj ti bo to pri tovrstnem delu pri lo zelo prav. A obenem te moram kar takoj opozoriti, Potter, da v esti letnik vzamem samo tudente, ki so na mali maturi izpit iz mojega predmeta opravili vsaj s preseglo priakovanja. Tvoja povprena ocena se zaenkrat giblje tam nekje okoli S, torej bo moral krepko poprijeti za delo, e bi rad e naprej hodil k meni. Kakor koli, nadalje bi se moral vpisati tudi k urokom, brez katerih nikako r ne bo zmogel, in k napojem." Harry se je ob omembi Rawsovega predmeta kar malo stresel in McHudurrova se je komaj opazno nasmehnila ter ponovila: "Ja, Potter, k napojem, kajti aurorji se morajo izvrstno spoznati na str upe in zdravila zanje. Profesor Raws pa sprejme v esti letnik zgolj in samo tiste tudente

, ki napoje pri mali maturi opravijo z oceno izjemno, tako da..." Temynova je zaka ljala e nekoliko glasneje. "Vam lahko ponudim pastile za ubla itev ka lja, Kalvara?" jo je vpra ala McHudurrova, ne da bi jo pogledala. "O ne, hvala," je odvrnila Inkvizitorka, pri emer se je zasmejala na tist i medeni nain, ki je el Harryju tako na ivce. "Samo isto majkeno bi vas rada zmotila, Minerva." "No, pa me dajte," je zavzdihnila predstojnica Gryfondoma. "Spra ujem se, e je poklic aurorja primeren za gospodia Potterja, ki se tako te ko brzda," je sladko pojasnila. "Kako zanimivo," je rekla McHudurrova, potem pa nadaljevala, kot da je Inkvizitorka sploh ne bi prekinila. "No, Potter, e te ta poklic res zanima, ti mon o svetujem, da se pri spreminjanju oblike in napojih veliko bolj potrudi . Uroki ti sicer oitno ne povzroajo preglavic, saj vidim, da ti je profesor Colibri v zadnjih dveh letih prisodil povpreno oceno S-P. Pri obrambi pa ti je sploh lo dobro in posebej profesor Wulf je menil, da si... Ste res prepriani, da ne bi pastile za ubla itev k a lja, Kalvara?" "Ne, nikakor je ne potrebujem, hvala, Minerva," se je Temynova kar topil a od prijaznosti, eprav je zdaj zaka ljala glasno, kot e nikoli prej. "Samo zaskrbelo me je, da nimate ocen, ki jih je Potter pri obrambi pred mranimi silami dobil v zadn jem asu. Prepriana sem sicer, da sem vam jih prinesla." "Mislite na tole re?" se je namrdnila McHudurrova, pri emer je izmed papirjev v Harryjevi mapi potegnila ro nat pergament. Z nekoliko privzdignjenimi obrvmi ga je nato hitro preletela in spravila nazaj v mapo, ne da bi ga komentirala. "Kot sem torej hotela rei, Potter, je profesor Wulf menil, da si za ta pr edmet izjemno nadarjen. Kot auror bo seveda..." "Se vam morda zdi moja pisava te ko berljiva?" jo je sladko prekinila Inkvizitorka, ki je povsem pozabila poka ljati. "Nikakor, povsem itljiva je," je mirno odvrnila profesorica za spreminjan je oblike. "Potem vas res ne razumem... Kako lahko Potterju dajete la no upanje, da.. ." "La no upanje?" je ponovila McHudurrova, ki Temynove e vedno ni niti pogledala. "Izjemno dobre ocene je dobil pri isto vseh izpitih iz obrambe..." "Zelo nerada vam nasprotujem, Minerva, a Harry je pri meni dobil vrsto z elo slabih in..." "Morda bi se morala izraziti bolj neposredno," je profesorica prekinila Inkvizitorko, h kateri se je konno zasukala in jo pogledala naravnost v oi. "Dobre ocene je dobil pri isto vseh izpitih iz obrambe, ki jih je opravljal pri predavat eljih, vrednih naziva profesor." Nasme ek je izginil z obraza Kalvare Temyne zelo naglo. Vzravnala se je in si zaela z izjemno naglico nekaj zapisovati v notes, pri emer so njene izbuljene oi hitro vigale od leve proti desni. McHudurrova se je obrnila nazaj k Harryju.

"Ima e kak no vpra anje, Potter?" "Ja," je prikimal fant. "e dovolj dobro opravi vseh pet maturitetnih izpit ov... Kak ne preizkuse znaaja in nadarjenosti mora na Ministrstvu opraviti po maturi?" "Dokazati mora , da se pod pritiskom ne zlomi , se zna braniti in podobne rei," je povedala njegova predstojnica. "Predvsem pa jih zanima, e si dovolj vztrajen in predan, kajti olanje aurorjev traja e nadaljnja tri leta. e po konani Bradaviarki nisi pripravljen ve tudirati, je vsekakor bolje..." "Omeniti velja tudi to," jo je prekinila Temynova, katere glas je nekoli ko trepetal, "da Ministrstvo natanko pregleda kartoteke tistih, ki se prijavijo za aurorja. Mo je postave pa ne morejo imeti zloinske preteklosti." "e nisi pripravljen ve tudirati, je torej vsekakor bolje, da razmisli o kak ni drugi..." " e Dumbledore se bo prej vrnil na Bradaviarko, preden bodo tega fanta vzel i med aurorje!" je Inkvizitorka za kripala z zobmi. "Tako hitro bo torej Potter postal auror?" se je zaudila McHudurrova. "Zagre il je vrsto prestopkov!" se je raztogotila Temynova. "isto vseh obto b so ga oprostili," je mirno odvrnila McHudurrova. Inkvizitorka je vstala. Bila je tako majhna, da s tem ni napravila preti ranega vtisa, toda zdaj je bila besna in na njenem mlahavem obrazu se je risal nenavadn o groze izraz. "Ta pokovec nima niti najmanj e mo nosti, da bi postal auror!" "Potter," se je McHudurrova prijazno zasukala k Harryju, "spravila te bo m do te zaposlitve, pa e me bo pri tem pobralo. Vsak veer ti bom dajala in trukcije, samo da bo pri el do potrebnih ocen." "Schushmaar mu nikdar ne bo dal slu be!" je Inkvizitorka e povzdignila glas . "Ko se bo Harry prijavil na razpis za aurorje, bomo e davno imeli drugega ministra," je skomignila McHudurrova. "Aha! Zdaj mi je vse jasno!" je zavre ala Temynova. "Seveda! To je tisto, k ar si elite, kajne Minerva McHudurra?! Radi bi videli, da bi Corneliusa Schushmaarja z njegovega mesta zrinil Albus Dumbledore! Vi pa boste s tem pri li do moje slu be, kaj?! elite si postati tako ravnateljica kot vi ja ministrova svetnica!" "Glej no, vi pa res niste isto pri sebi," se je nasmehnila Harryjeva predstojnica. "Potter, midva sva konala." Fant si je torbo zadegal na rame in pohitel iz kabineta, pri emer se k Temynovi ni upal niti ozreti. Komaj je za sabo zaprl vrata, pa je Inkvizitorka s pet zaela vpiti, in to tako glasno, da jo je sli al vse do konca hodnika. Ko je Inkvizitorka tistega popoldneva pri la v svoj razred, je sopla, kot bi ravnokar odtekla maraton. "Upam, da si se glede svojih nartov premislil, Harry," je za epetala Hermio na v trenutku, ko naj bi zaeli prebirati tiriintrideseto poglavje z naslovom Nema evalen odziv in pripravljenost na pogajanja. "Poglej, Temynovka je e tako skrajno slabe volje..." Inkvizitorka je Harryja vsake toliko besno o inila, fant pa je vztrajno sk lanjal glavo in oi upiral v Teorijo obrambne magije. Toda njegov pogled je bil moten in

razmi ljal je... Dobro si je predstavljal, kako bi se odzvala McHudurrova, ki se je pred kratkim postavila zanj, e bi ga komaj nekaj ur zatem ujeli v kabinetu Temynove. Res, po koncu pouka bi lahko preprosto od el v gryfondomski stolp in upal, da bo Siriusa morda sreal med poitnicami. Takrat bi se v miru pogovorila o tistem, kar je videl v mislitu... A komaj je pomislil, da bi ravnal tako razumno, e mu je bilo jasno, kako nemogoe bi mu bilo akati do poletja... Sploh pa so z dvojkoma dogovorjeni in Siriusov no aka v torbi, tako kot oetov pla nevidnosti. Toda e ga ujamejo... "Pomisli, kaj je storil Dumbledore, da bi ti lahko ostal na oli, Harry!" je za epetala Hermiona, ki je privzdignila ubenik, da si je z njim zakrila obraz in je Temynova ni mogla videti. "e te ta... Temynovka izkljui, bo njegova rtev povsem zaman!" Nart bi res lahko opustil in se nauil iveti s spominom na tisto, kar je nek ega poletnega dne pred ve kot dvajsetimi leti storil James Potter... Spomnil se je, kaj je rekel Sirius, ko se je prikazal v kaminu gryfondom ske dnevne sobe. Svojemu oetu si podoben manj, kot sem mislil... Jamesu bi se kaj takega zdelo zabavno e zato, ker je tvegano... Pa si e vedno eli biti im bolj podoben svojemu oetu? "Harry, prosim te, lepo te prosim, ne stori tega!" ga je obupano rotila prijateljica, ko se je oglasil zvonec. Rekel ni nobene, saj ni ve vedel, kaj naj stori. Ron je v zvezi z njegovim naklepom preprosto molal. Pravzaprav prijatelja e lep as ni niti pogledal, a ko je Hermiona spet odprla usta, da bi ga poskusila od vrniti od narta, ji je tiho rekel: "Nehaj. Naj se Harry sam odloi." Ko so zapustili uilnico, je mlademu arovniku srce bilo zelo naglo. Komaj p a so napravili nekaj korakov, e se je iz daljave razleglo vre anje in vpitje. Dvojka st a oitno izvedla svoj nart, kajti nad njimi so so olci naglo drveli iz razredov... Temynova je pridrobencljala iz uilnice tako hitro, kot so ji dopu ale njene kratke noge. e je na plano povlekla palico in stekla v nasprotno smer... "Harry!" ga je rotila Hermiona. A mladi arovnik se je odloil. Torbo si je nekoliko bolje namestil na ramo, potem pa zaslalomiral med so olci, ki so zdaj hiteli v nasprotni smeri, da bi vide li, kaj se je zgodilo v vzhodnem krilu. Harry je kmalu prispel do hodnika, ki je vodil h kabinetu Velike inkvizi torke in bil je povsem prazen. Smuknil je za velik vite ki oklep, igar elada se je kripaje zasukala k njemu, nato pa naglo odprl torbo, segel po Siriusovem no u in se ovil v pla nevidnosti. Zatem se je tiho in previdno splazil k vratom kabineta. Rezilo arobnega no a je zaril v pranjo ob podboju in z njim ne no zdrsnil vzdol vrat, nato pa ga spet izvlekel. Tiho je za krtalo in dveri so se odprle. Hitr o je vignil v kabinet, zaprl vrata ter se ozrl okoli sebe. V prostoru ni bilo nikogar, e seveda ne tejemo tistih grozljivih muckov, k

i so se e vedno igrali na okrasnih kro nikih nad zaplenjenimi metlami. Harry si je oddahnil, potem pa stopil naravnost h kaminu in v nekaj sekundah na el, kar je isk al: majhno atuljo, v kateri se je lesketal pra ek fra ek. S tresoimi dlanmi je pokleknil pred prazno gori e. Tega sam ni napravil e nikdar, a po drugi strani mu je bilo seveda jasno, kaj mora narediti. Glavo je v taknil v kamin, si postregel z velikim epcem fra ka in ga natresel na polena, ki so lepo zlo ena le ala v kaminu. Iz njih so v hipu izbruhnili zeleni plameni. "Trochnmrkow trg tevilka dvanajst!" je jasno in glasno zaklical. esa tako nenavadnega e ni do ivel. S pomojo fra ka ni potoval prvi, a prej nji se je skozi omre je arovni kih kaminov zavrtelo njegovo celotno telo. Tokrat pa so njegova kolena obtiala na mrzlih tleh kabineta nove ravnateljice in skozi smaragdni ogenj je inila zgolj glava... Prav tako nenadoma, kot se je potovanje zaelo, pa se je tudi konalo. Harry ju je bilo precej slabo in poutil se je, kot bi si na glavo poveznil zelo toplo kapo , a vseeno je odprl oi. Pred sabo je zagledal ognji e temane kuhinje z zelo dolgo leseno mizo, za katero je sedel arovnik, ki je zamaknjeno prebiral pergamentni zvitek. "Sirius?" Mo ki se je zdrznil in se ozrl. Ni bil njegov boter, temve Wulf. "Harry!" je vzkliknil in bil je skrajno osupel. "Kaj pa ti tu...? Je vse v redu? Kaj se je zgodilo?" "Ni, ni," je odvrnil fant. "Samo spra eval sem se... Mislim, za elel sem si... S Siriusom bi se rad nekaj pomenil." "Ga grem poklicat," je rekel e vedno preseneeni Wulf, ki je vstal. "Ravno je el poiskat Spacka, ki se je verjetno spet zavlekel na podstre je..." Pohitel je iz kuhinje in Harryju so zdaj delale dru bo zgolj noge mize ter stolov. Spra eval se je, zakaj mu boter nikdar ni omenil, kako neprijetno se je pogovarjat i na ta nain - sprio kamnitih tal so ga kolena e mono bolela. Wulf se je na sreo kmalu vrnil in s sabo je pripeljal Siriusa. "Kaj pa je?" ga je zaskrbljeno vpra al boter. Pri tem si je svoje dolge temne lase pomedel spred obraza in sedel na da pred kamin, da bi se la je pomenila. Wulf je pokleknil poleg njega in tudi on se je v f anta zazrl nadvse resnobno. "No, povej," je Sirius e enkrat pozval svojega kr enca. "Potrebuje pomo?" "Ne," je odvrnil Harry, "ne gre za to... Samo pogovoriti sem se hotel... o mojem oetu." Odrasla arovnika sta se preseneeno spogledala, Harry pa se je opomnil, da bi bilo pametno pohiteti. Kolena so ga bolela vedno huje, in odkar je Temynova oddrobencljala proti vzhodnemu krilu, je minilo e vsaj pet minut. Zato je nemudom a in na kratko obnovil, kar je videl v mislitu. Ko je zgodbo pripeljal do konca, sta bila Wulf in Sirius nekaj trenutkov isto tiho. Potem pa je njegov nekdanji profesor previdno dejal: "Na podlagi tistega, kar si videl, oeta res ne sme soditi, Harry. Komaj petnajst let je imel..." "Toliko sem star tudi jaz!" ga je razgreto prekinil fant.

"Glej, Harry," ga je miril Sirius, "James in Robaus sta se sovra ila od tr enutka, ko sta se prvi sreala. Tvoj oe je bil pa vse, kar si je elel biti Raws - so olci so ga imeli veinoma radi, na igri u za quidditch je bil naravnost neverjeten... Pravzaprav ni bilo stvari, ki bi mu delala preglavice. Tvoj najljub i profesor pa je veljal z a nepomembnega udaka, ki se vse preve navdu uje nad coprnijami. In te, Harry, so bile Jamesu od nekdaj odvratne, kajti ne glede na to, kaj si zdaj misli o njem, j e imel srce vedno na pravem mestu." "V redu," je alostno rekel mladi arovnik, "ampak na Rawsa se je vseeno spravil brez vsakega pametnega razloga. Napadel ga je, ker je bilo tebi dolgas!" "Na tisto res nisem ponosen," je hitro odvrnil Harryjev boter. Wulf se je ozrl k njemu, potem pa dejal: "Poglej, Harry, razumeti mora , da sta tvoj oe ter Sirius v oli vedno in pri vsem blestela. Nekateri so olci so ju domala po bo je astili, in e ju je vasih malo zaneslo..." "Hoe rei: e sva bila vasih dve naduti mali riti?" ga je pobaral Sirius. Njegov prijatelj se je nasmehnil. "Kar naprej si je ku tral lase," ju je opomnil mladi arovnik. Zasmejala sta se. "Na to sem e isto pozabil," je nazadnje rekel Sirius, kot bi se spominjal dobrih starih asov. "Se je tudi igral z zvizom?" se je e vedno namuznjen pozanimal Wulf. "Ja," je pritrdil Harry, ki nekako ni mogel razumeti, emu se odrasla arovn ika tako zamaknjeno smehljata, "in vsaj meni se je zaradi tega zdel... pravi osel." "Seveda je bil osel! Vsi smo bili!" se je zare al boter, ko se je ozrl k p rijatelju, pa je dodal: "No, ja. Lunco niti ni bil tako zelo grozen." Toda Wulf je zmajal z glavo. "Sem vama enkrat samkrat rekel, da pustita Rawsa konno pri miru?" se je vpra al. "Sem kdaj zbral toliko poguma, da bi vaju dal v red?" "Hja," se je zamislil Sirius, "nekajkrat naju je zaradi tvojih naukov ve ndarle postalo nekoliko sram..." "Ampak to sploh e ni vse," se je vme al Harry; e je e vdrl v ravnateljiin kabinet, si bo du o pa olaj al do konca. "Va il se ni samo pred Glistorepyjem, temve tudi pred mamo! Menda ni mislil, da jo bo s tistim zvizom oaral?!" "Ja, kadar se je v bli ini zna la Lily, se je zmeraj osme il," je skomignil bo ter. "Ni in ni se nehal postavljati." "Zakaj se je sploh poroila z njim?" ga je vpra al fant. "Sovra ila ga je!" "Kje pa," se je zahahljal Sirius. "V sedmem letniku sta zaela hoditi," je mladega arovnika opozoril Wulf. "im Jamesu ni ve grozilo, da se bo razpoil od va nosti," je prikimal njegov prijatelj. "In se je nehal za zabavo spravljati na so olce," je dodal volkodlak. "Tor ej je pri miru pustil tudi Rawsa?" je vpra al Harry. "Hja," se je namr il Wulf, "ta je bil poseben primer. Ve , tudi on je Jamesa preklel, kadar ga je le lahko. Menda ne misli , da mu tvoj oe ni vrnil milo za drag o?" "Mami pa ni imela ni proti?" "Po pravici povedano o tem ni vedela kaj dosti," je vskoil Sirius. "Saj razume : kadar sta la na zmenek, James zraven ni vabil nikogar, kaj ele Rawsa." A fanta tudi s tem ni potola il.

"Glej," je zato namr eno nadaljeval Harryjev boter. "Tvoj oe je bil najbolj i prijatelj, kar sem jih kdaj imel, in bil je dober lovek. Pri petnajstih je marsik do osel. Ampak potem pa odrastemo." "Ja, no, dobro," je zamrmral Harry. "Samo nisem si mislil, da se mi bo R aws kdaj smilil." "Saj res! Povej - kako se je Robaus odzval, ko je ugotovil, da si vse to videl?" se je spet oglasil Wulf. "Rekel je, da me ne bo ve uil brambovije," je brezbri no odvrnil Harry, "in prav ni mi ni..." "Kaj je rekel?!" je zavpil Sirius. Mladi arovnik je preseneeno zajel sapo in pri tem vdihnil precej no koliino pepela. "Je to res, Harry?" ga je vpra al Wulf, ko je nehal ka ljati. "Te res ne ui v e?" "Ja, pa kaj," je s solznimi omi pritrdil fant, kateremu se je njun odziv zdel odlono pretiran. "Po pravici povedano mi je celo odleglo..." "Takoj se bom odpravil na Bradaviarko! Z Rawsom se bova malo pomenila!" se je ves besen odloil Sirius in e je hotel vstati, toda Wulf ga je potegnil nazaj k sebi. "e se bo z njim kdo pogovoril, se bom jaz!" je dejal. "Toda, Harry, najpr ej pojdi k njemu ti. Povej mu, da te mora uiti!" "To naj mu reem?!" se je raztogotil mladi arovnik. "Saj me bo ubil! Sploh ne vesta, kako je pobesnel, ko me je potegnil iz mislita!" "Harry, brambovije se mora nauiti!" je strogo odvrnil nekdanji uitelj. "Si me razumel? Mora !" "Dobro, no," je zbegano zagodel fant, ki ga je sicer e vedno kuhalo. "Pos kusil ga bom... Nekako ga bom poskusil prepriati, eprav dvomim..." Obmolknil je, kajti zasli al je oddaljene korake. "Je to Spack, ki prihaja v kuhinjo?" "Ne," je odkimal Sirius, a se je vseeno ozrl. "Tu je isto tiho." Harryjevo srce bi se skoraj ustavilo. "Adijo, pa hvala!" je zdrdral in glavo potegnil iz ognji a na Trochnmrkowem trgu. Za trenutek mu je bilo, kot bi se mu betica, sicer pritrjena na rame, zae la divje sukati okoli osi. Potem pa se mu je v hipu umirila in zna el se je klee pred kaminom Inkvizitorke. Zelenkasti plameni so e nekajkrat zamigetali in nato povsem ugasnili. "Hitro, hitro!" se je takrat skozi vrata kabineta razlegel zasopel glas. "O, prekrasno, pustila je odprta..." Harry se je takoj stegnil za pla em nevidnosti, in komaj ga je ogrnil okoli sebe, e je v sobo planil Filch. Videti je bil naravnost presreen in vroino se je pogovarjal sam s sabo, pri tem pa prekal kabinet. Nato je odprl enega izmed predalov pisalne mize in zael brskati po papirjih v njem. "Dovoljenje za bianje prestopnikov... Dovoljenje za bianje prestopnikov... Konno jim bom lahko ustrojil ko o! Pa kako dolgo me prosijo za to..."

Nazadnje je na plano privlekel kos pergamenta, ga poljubil, potem pa sti snil k prsim in se odzibal nazaj proti vratom. Harry je skoil na noge, se preprial, da ima torbo pri sebi in ga pla povsem prekriva, potem pa je pohitel za hi nikom. Nadstropje ni je od Inkvizitorkinega kabineta se je odloil, da si je pla zdaj varno sneti. Spravil ga je v torbo in zdirjal dalje. Sode po vpitju in drugih zvo kih, ki so se razlegali iz avle, se je tam nekaj dogajalo, zato je stekel proti marmorna temu stopni u. Vrh njega je ele opazil, da je pod njim zbrana skoraj cela ola. Bilo je kot tistega veera, ko je bila Trelawneyjeva ob slu bo. tudentje so s e drenjali ob stenah in tako izoblikovali velik krog (Harry je opazil, da so mnogi vsi blatni), med njimi pa so bili tudi uitelji ter duhovi. Izmed zbranih so posebej i zstopali lani Inkvizitorkine ete, ki so se vsi po vrsti izjemno samov eno re ali, in Zhoprnack, pozibavajo se nad glavami tudentov. Sredi obroa sta sicer stala Fred ter George Weasley in prav oitno je bilo, da so ju ujeli pri delu. "Tako torej!" je zmagoslavno zaklicala Velika inkvizitorka in Harry se j e ele zdaj zavedel, da stoji le nekaj stopnic pod njim. " olski hodnik sta v movirje spremenila za zabavo?!" "Ja, tako torej," se ji je zare al Fred. Temynova je e zajela sapo, a v tistem jo je zmotil Filch, ki se je vendar le prerinil do nje. "Tu imate ustrezni obrazec, ravnateljica," je zahripal in pomahal s koso m pergamenta, ki ga je nekoliko prej izbrskal iz predala njene mize. "Bii pa tudi e akajo... O, dovolite mi, da se ju lotim nemudoma..." "Ti samo glej, Argus, da ju bo naklestil res temeljito," je rekla, nato p a je spet nagovorila dvojka. "Zdaj bosta videla, kaj na moji oli doleti zlikovce, kot sta vi dva." "Ve ," se je narejeno zamislil Fred, "po mojem pa ne bova." Zasukal se je k bratu. "George, se ti ne zdi, da sva olsko uniformo e prerasla?" "Hja, tak en obutek imam res tudi jaz," je lahkotno pritrdil George. "Torej misli , da se lahko podava v resnini svet?" "Vsekakor." In e sta hkrati dvignila palici ter zavpila: "Accio metla!" Harry je zasli al, kako je v daljavi glasno poilo, ozrl se je in se v zadnj em trenutku sklonil. Proti stopni u sta namre privr ali metli dvojkov, ki sta za sabo vlekli te ki verigi, in objemki, s katerima ju je Inkvizitorka priklenila k steni. Pred svojima lastnikoma sta se ustavili tako sunkovito, da je elezje glasno zaro ljalo p rek kamnitih tal avle. "Ne raunaj, da se bomo e kdaj videli," je Fred zaklical Temynovi in osedla l metlo. "Ja, in svetujeva ti, da ne hodi za nama," je dodal George, ki je zajaha l drugo. Fred se je e enkrat ozrl po zbranih tudentih, po tihi mno ici, ki ju je pozo rno

opazovala. "e bi si kdo za elel Prenosnega movirja, ki si ga lahko ogledate v vzhodnem krilu, naj se oglasi na Preni ulici triindevetdeset v trgovini Vra je vragolije bra tov Weasley!" je glasno zaklical. "Tam boste dobili poseben popust vsi tudentje Bradaviarke, ki boste priseg li najine izume uporabiti v boju s to kravo!" je dodal George in pokazal na Temynov o. "USTAVITE JU!" je Inkvizitorka konno pri la k sebi. Toda bilo je prepozno. Inkvizitorkin vod je planil nadnju, dvojka pa sta se odgnala od tal in se dvignila vsaj pet metrov visoko, pri emer sta verigi grozee zanihali. Fred se je ozrl samo e k poltergeistu, ki je lesketajoih se oi lebdel v njegovi neposredni bli ini. "Poka i ji hudia, Zhoprnack!" Nihe ni pomnil, da bi zoprni duh katerega izmed tudentov kdaj ubogal. Toda zdaj si je klobuk, okra en z zvonki, naglo potegnil z glave, se postavil v pozor in salutiral dvojkoma, ta pa sta skozi odprta hrastova vrata zahod. Trideseto poglavje Grop tudentje so se v naslednjih dneh kar naprej pomenkovali o dvojkih in Harryju je postalo jasno, da bo njun pobeg kmalu dobil legendarne razse nosti - ni ti teden ni minil, pa so celo tisti, ki so bili takrat v avli, sami sebe prepriali, da sta sede na metlah kakor bombnika strmoglavca Temynovo zasula z govnobombami in ele potem vignila skozi hrastova vrata. Mladi arovnik je so olce pogosto tudi sli al izjaviti ,Resno, vasih me prime, da bi preprosto sedel na metlo in se odpeljal!' ali , e ena taka ura, pa bom el po poti Weasleyjevih dveh!' ter podobne rei. Fred in George sta vsekakor poskrbela, da ju ne bodo kmalu pozabili. Del oma e zato, ker nista pustila navodil, kako izsu iti movirje, ki se je raztezalo vzdol celotnega hodnika v petem nadstropju vzhodnega krila. Temynova in Filch sta se g a lotila na najrazlinej e naine, a povsem brez uspeha. Nazadnje so na zaetku hodnika zgradili zasilen pomol in hi nik je moral tudente preva ati v uilnice s olnom, pri emer je vsaki, ko se je uprl ob vesla, besno za kripal z zobmi. Harry je bil sicer preprian, da bi profesorji, kot na primer McHudurrova in Colibri, z lah koto poskrbeli za movirje. Toda tako kot takrat, ko sta dvojka spro ila veliastni ognjemet, so uitelji tudi tokrat delo raje prepustili Temynovi. Drugi razlog, zaradi katerega sta se Fred in George vsem usidrala v spom in, pa sta bili luknji v vratih Inkvizitorkinega kabineta. Napravila sta ju seveda n juna istometa, ko sta se pognala proti svojima lastnikoma, in Filch je moral vrata zda j zamenjati. Preostalo zaplenjeno metlo, Harryjevo Ognjeno strelo, pa je odnesel v klet, kjer - tako se je vsaj govorilo - jo je na ukaz Inkvizitorke stra ila cela k vignila v veliasten sonni

opica oboro enih trolov, iz olanih za varnostnike. Brata Weasley sta vsekakor postala svetal vzor celi vrsti tudentov, ki so si zdaj prizadevali, da bi si priborili njun laskavi naslov vrhovne zgage. Kljub no vim vratom je nekomu uspelo v kabinet Temynove spraviti kosmatogobnega nofeljka, ki se je nemudoma lotil iskanja lesketajoih se predmetov in je sobo pri tem dodob ra razdejal, ko se je Inkvizitorka vrnila vanjo, pa bi ji zaradi prstanov skoraj od griznil okate roke. Najbolj priljubljene med pretendenti za tron najdrznej ega tudenta so bile sicer govnobombe ter smrdljive ibre in nepoueni obiskovalec Bradaviarke bi zaradi tega lahko menil, da so se po oli razpasle zelo uda ke modne smernice. tevilni uenci so namre v trenutku, ko so pri li iz uilnic, izvedli skafandrski urok. Tako jih smrdljivi plini niso du ili, a po drugi strani so bili videti, kot bi si prek glave poveznili stekleno buo za zlate ribice. Filch se je resda neprestano klatil po hodnikih, pri emer je s sabo nosil bi, toda na njegovo veliko alost je bilo zlikovcev zdaj toliko, da ni vedel, katerega naj se loti najprej. Inkvizitorkina eta mu je sicer posku ala pomagati, a kaj, ko so se Inkvizitorkinim izbrancem neprestano dogajale zelo udne stvari. Warrington, lan spolzgadovske ekipe, je na primer nekega dne ves prepla en pritekel v ambulanto, i n ne brez razloga: videti je bil, kot bi mu meso in kosti namesto ko e prekrivali ko ruzni kosmii. Gatka Garkinson pa je na Hermionino veliko veselje naslednji dan zamudila isto vse ure, saj so ji pognali rogovi. Kmalu je tudi postalo jasno, da sta dvojka pred odhodom z Bradaviarke uspela prodati kar precej no tevilo Slastnih strahot. Komaj je Temynova vstopila v razred, e so v njem zbrani tudentje zaeli omedlevati ali bruhati, nekateri so dobil i strahotno visoko vroino in spet tretjim je iz nosnic bu nila kri. Inkvizitorka je k ar vre ala od besa in si na vse kriplje prizadevala odkriti izvor teh nenavadnih obole nj, toda tudentje so ji trmasto zatrjevali, da jih mui Temynatis terminalis. Ko je tiri razrede zapored kaznovala in se vseeno ni dokopala do njihove skrivnosti, pa se je morala vdati: trumam medleih, bruhajoih, poteih se in krvaveih tudentov je dovolila, da odidejo iz razreda. Toda celo ponosni lastniki Slastnih strahot se niso mogli meriti z resnin im kraljem vseh zgag, Zhoprnackom, ki si je Fredove poslovilne besede oitno mono vzel k srcu. Noro hihitajo se je kro il po oli, prevraal mize, se zaletaval v kipe in vaze ter gospodino Norris kar dvakrat stlail v enega izmed oklepov, iz katerega jo je predirno mijavkajoo re il besni hi nik. Poltergeist je nadalje razbijal lanterne i n upihoval svee, nad glavami vre eih tudentov je ongliral z goreimi baklami ter v strani ih v drugem nadstropju odprl vse pipe, da je poplavil hodnik pred njimi. A t udi to e ni bilo vse. V Veliki dvorani je namre sredi zajtrka med tudente natresel za celo vreo tarantel, kadar pa si je za elel malo prediha, je lebde spremljal Temynovo, in vsaki ko je spregovorila, je glasno prdnil.

Zaposleni na oli, z izjemo Filcha, Inkvizitorki nikakor niso priskoili na pomo. Ravno nasprotno, profesorica McHudurra je na primer nekega dne mirno la mimo Zhoprnacka, ki se je muil s kavljem, s katerega je visel velikanski kristalni les tenec. Harry, ki se je zadr eval v bli ini, bi lahko celo prisegel, da je poltergeistu pri tem zamrmrala: "Odvije se ga v drugo stran." Vrh vsega tega si Montague e vedno ni opomogel od terapije z radiromaro, ki sta mu jo predpisala dvojka. Kljub vednevnemu okrevanju v ambulanti je bil ves zmeden in nekega torkovega jutra sta po dovozu k oli prikorakala njegova oe ter mama, ki sta bila videti zelo jezna. "Bi bilo pametno, da vsaj namignemo, kaj se mu je zgodilo?" je zaskrblje no vpra ala Hermiona, ki je nos pritiskala k oknu uilnice za uroke in s pogledom spremljala gospoda in gospo Montague. "Mislim, res je reve in Madam Pomfrey bi mu potem morda la je pomagala." "Bo e pri el k sebi," je brezbri no odvrnil Ron. "Sploh pa ima zaradi Montaguja Temynovka samo e ve te av," je zadovoljno dodal Harry. Z Ronom sta se nato s palicama skoraj hkrati dotaknila vsak svojega kozarka, ki naj bi ga uroila. Iz ilca mladega arovnika so pognale tiri tako kratke noge, da sploh niso segle do mize in so zgolj nemono migotale. Rdeela evemu pa so zrasle tiri zelo tanke, ki so kozarek s te avo dvignile z mize, nekaj trenutko v trepetaje nosile njegovo te o in se nazadnje vdale. ilce je tako tre ilo nazaj na trdo povr ino in se razklalo na dvoje. "Steklaris," je hitro rekla Hermiona in obenem zamahnila s palico, da st a se polovici spet zdru ili, nato pa dodala: "Saj imata prav, ampak kaj, e bo Montague utrpel trajne po kodbe?" "Komu mar?" se je razdra eno namrdnil Ron, ko se je njegovo ilce spet pijano dvignilo z mize. "Kaj pa je hotel Gryfondomu odbiti toke! Res, Hermiona, e te e mora za koga skrbeti, naj te zame!" "Zate?" se je namr ila in hitro ujela svojo skodelico. Ta je vsa srena stekla prek mize, saj je imela tiri krepke no ice, prek kate rih so se peli zanimivi vzorci. Ko jo je mlada arovnica postavila predse, se je spet posvetila prijatelju. "In zakaj naj bi me skrbelo zate?" ga je vpra ala. "Ko bodo Temynovkini ljubljenki konno opravili pregled maminega pisma, bo hudo," je zagrenjeno rekel Ron, ki je no icam svojega ilca zdaj pomagal dr ati te o kozarka. "Prav ni ne bi bil preseneen, e bom dobil e eno tulbo." "Ampak..." "Bo videla, po njenem bom jaz kriv, da sta Fred in George od la," jo je nergavo prekinil. "Rekla bo, da bi jima moral to prepreiti, zgrabiti etine njunih metel ali kaj podobnega... Ja, vsega bom kriv jaz!" "No, etudi bo res tako, si tega nikar ne eni k srcu. Saj nisi mogel niesar storiti! Ampak tega gotovo ne bo rekla. e imata zdaj res svojo trgovino, in celo na Preni, sta se na to vendar pripravljala e zelo dolgo." " e, e, ampak to bo zadevo v njenih oeh samo e poslab alo. Pomisli vendar: kako sta po tvojem pri la do trgovine?" je rekel Ron in s palico premono udaril po ilcu, tako da so se njegove no ice spet vdale in je kozarek trzaje oble al pred njim. "Vse skupaj je res nekam sumljivo. Najem prostorov na Preni si lahko vendar privo ita samo v primeru, da imata cele kupe zlata. Mamo bo gotovo zanimalo, v kak ne sumljive posle sta se zapletla, da sta se prikopala do njega."

"Ja, to sem se spra evala tudi jaz," je prikimala mlada arovnica in skodeli ci dopustila, da je prav lepo zadrobencljala okoli Harryjevega kozarka, igar debele male no ice e vedno niso segale do mize. "Pomislila sem, da ju je Tobakarolus morda preprial, naj preprodajata ukradeno blago ali kaj podobno groznega." "Ne, ni ju," jo je na kratko zavrnil Harry. "Kako to ve ?" sta ga hkrati vpra ala prijatelja. "Ker..." Harry se je obotavljal, eprav je vedel, da je napoil trenutek resnice. Zda j v zvezi s tem ni bilo ve smiselno molati, saj bi v tem primeru dvojka kdo e obto il, da sta zloinca! "Ker sem jima zlato dal jaz," je zato priznal. "Lanskega junija sem jima izroil nagrado, ki sem jo prejel na Tri olskem turnirju." Temu je sledila osupla ti ina, Hermionina skodelica pa je stekla prek roba mize in se razbila. "Saj se ali , kajne, Harry?!" je nazadnje jezno rekla Hermiona. "Prav ni se ne alim," je uporno zagodel mladi arovnik. "Pa tudi prav ni mi ni al. Jaz tistega zlata ne potrebujem, onadva pa sta z njim lahko odprla eno bol j ih trgovin na Preni!" "Saj to je vendar prekrasno!" je zdaj ves sreen vzkliknil Ron. "Vsega si torej kriv ti, Harry! Mami me bo morala pustiti pri miru... Saj ji lahko povem, od kod jima denar, kajne?" "Ja, verjetno bo najbolje, e ji," je nejevoljno pristal njegov prijatelj, "sicer bo res mislila, da preprodajata tiste ukradene kotle." Hermiona do konca ure ni rekla nobene ve, toda Harry je imel obutek, da se prav dolgo ne bo mogla ve zadr evati. In res. Komaj so med odmorom pri li na dvori e in se nastavili arkom ibkega majskega sonca, e se je izbuljenih oi zazijala vanj, odlono zajela sapo ter odprla usta... Harry jo je zaustavil, e preden je izrekla prvo besedo. "Tenariti nima smisla. Zdaj je, kar je," je odlono dejal. "Zlato sem jima dal e zdavnaj in nekako imam tudi obutek, da sta ga kar precej en del zapravila. Tako mi ga ne moreta vrniti, pa eprav bi ga hotel nazaj, Hermiona." "Pa saj nisem hotela rei, da ti ga morata vrniti," je prizadeto odvrnila. Ron je nejeverno prhnil in Hermiona ga je grdo o inila. "Ne, pa nisem!" je jezno zatrdila. "Harryja sem nameravala vpra ati, e bo el Rawsa prosit, naj ga e naprej ui brambovije!" Mladi arovnik se je namr il. O osupljivem slovesu Ronovih bratov so se pomenkovali dolge ure, a nazadnje so to temo vendarle izrpali in prijatelja sta h otela sli ati, kako je s Siriusom. Ker jima Harry ni zaupal, zakaj je sploh hotel govori ti z njim, ni vedel, koliko naj jima pove, in nazadnje je zgolj priznal, da bi moral tudi po botrovem mnenju e naprej hoditi k bramboviji. To je sicer nemudoma ob aloval, saj je Hermiona znova in znova naenjala pogovor o tem, najvekrat takrat, ko je sam na Rawsa za hip pozabil. "Ne bo mi tekel, da te tiste zoprne sanje zdaj ne muijo ve," je zdaj rekla. "Ron mi je povedal, da si veraj ponoi v spanju spet nekaj godel." Harry je Rona besno o inil in prijatelj je skesano sklonil pogled.

"Godel si isto po tihem," je opraviujoe zamomljal. "Sli al sem le: ,Samo e malo! e malo!'" "To sem rekel, ker sem sanjal, da na a nova ekipa igra proti Spolzgadovcem ," se je prav nesramno zlagal Harry. "Nate sem vpil, da bi se lahko na strel odzval malo hitreje in konno ujel lokl!" Ronova u esa so pordela, a mlademu arovniku, ki tega seveda ni sanjal, se nikakor ni smilil. Prej njo no se je ponovno odpravil po hodniku pred Sekretariatom za skrivnosti. el je skozi okroglo sobo, nato skozi prostor poln tleskajoih in poplesujoih luk ter se nazadnje zna el v orja ki dvorani z mnogimi policami, na katerih je stala mno ica zapra enih steklenih kroglic. Pohitel je naravnost k vrsti tevilka sedemindevetdeset, zavil na levo in stekel vzdol nje... Verjetno je ravno takrat rekel , e malo!', kajti zautil je, kako se nje gova zavest trudi, da bi se prebudila... In e preden je prispel do konca vrste, se je spet zavedel, da le i v postelji, zazrt v baldahin. "Saj posku a za ititi svoje misli?" se je Hermiona ostro zazrla vanj. " e naprej se uri v bramboviji, kajne?" "Seveda," je pritrdil Harry, kot da je u aljen, ker ga to spra uje, a pogled ati je ni upal. Dejstvo je namre bilo, da ga je hudo muila radovednost in si je te sanje v resnici elel pripeljati do konca. A zadnje ase je komaj kdaj potonil v res globok spanec, kajti do izpitov jih je loilo manj kot mesec dni. Sleherni trenutek prost ega asa je tako posvetil ponavljanju snovi in njegove misli so bile prenasiene s podat ki, izmueni mo gani pa so ga iz noi v no dra ili z butastimi sanjami o izpitih. Poleg tega je imel obutek, da se del njegove zavesti - tisti, ki ga nagov arja s Hermioninim glasom - mono sramuje sanj, v katerih je stekel vzdol hodnika s rnimi vrati. Sumil je tudi, da ga prav ta glas vedno zbudi in zaradi njega zadeve ne more odsanjati do konca. "Ve ," se je nazadnje spet oglasil Ron, igar u esa so bila e vedno, kot bi plamtela, "e Montague do tekme med Spolzgadovci in Pihpuffovci ne bo pri el k sebi, imamo dobre mo nosti, da osvojimo pokal." "To je pa res," je rekel Harry, ki je bil vesel, da so spremenili temo p ogovora. "Enkrat smo namre izgubili, enkrat zmagali... e bi Pihpuffovci naslednjo soboto zmazali Drecovo ekipo..." "Ja, prav ima ," mu je pritrdil prijatelj, ki pravzaprav ni povsem vedel, s im se strinja. Prek dvori a je namre pri la Cho in prav nala se ni hotela niti ozreti k njemu. Zadnja tekma tistega leta - Gryfondom naj bi se pomeril proti Drznvraanu - je bila napovedana za zadnjo soboto v maju. eprav so v predzadnji tekmi Pihpuffovci za las porazili Spolzgadovce, si Harryjevi sostanovalci nikakor niso drznili upa ti na zmago. Preve so namre dvomili v Ronove sposobnosti (njemu tega sicer nihe ni niti namignil), a rdeelasec sam je postal veliko bolj optimistien.

"Slab e kot na prej njih tekmah nam e ne more iti," je pri zajtrku resnobno opomnil prijatelja, "in prav ni nimamo izgubiti." "Ve ," je rekla Hermiona, ko se je s Harryjem, tako kot drugi, veselo razpolo eni tudentje, nekoliko kasneje odpravila na stadion, "ker Freda in Georga zdaj ni ve na Bradaviarki, bo Ronu po mojem res lo bolje. Saj sam ve , da mu nista ravno vlivala zaupanja." V tistem je mimo njiju pri la Loona Liupka in vsaj zdelo se je, da se ji n a glavi pozibava isto pravi orel. "O, saj res! isto sem pozabila!" je takrat vzkliknila Hermiona, ki je zrl a za prhutajoim orlom. "Tudi Cho bo igrala, kajne?" Harry, ki tega nikakor ni pozabil, je samo nekaj zamomljal. Tekmo naj bi kot obiajno komentiral Lee Jordan, ki je bil precej potrt, v se odkar sta dvojka zapustila olo. Ko sta mo tvi pritekli na igri e, je priimke igralcev zato oznanil precej manj buno kot po navadi. "... Bradley... Davies... Chang," je rekel. Cho je res pri la iz garderobe in njeni lesketajoi se rni lasje so valovili v lahnem vetru, toda Harryjev elodec pri tem ni napravil salte, temve je zgolj slabotno vzdrhtel. Ko je fant opazil, da se Drznvraanovka izjemno prijazno pogov arja z Rogerjem Daviesom, s katerim sta e osedlala metle, pa tudi ni postal ljubosumen . Saj ni ve vedel, kaj bi rad, da se zgodi med njima s Cho. A prepirati se vsekakor ni hotel. "In zaelo se je!" je zaklical Lee. "Davies se je do lokla dokopal prvi... Drznvraanovski kapetan ima e vedno ogo, izmuznil se je Johnsonovi, pa tudi Bellovi... in e Spinnetovi! Naravnost proti obroem gre! Ja, e se pripravlja na stre l in... in..." Glasno je zaklel, nato pa vendarle dokonal stavek: "In zadel je." Harry in Hermiona sta skupaj z drugimi Gryfondomovci glasno zagodla. Spolzgadovci, kot je bilo al priakovati, pa so zaeli prepevati: Roni Weasley je res car, za nas je pravi bo ji dar... "Harry," je mladega arovnika poklical nekdo, ki se je sklonil tik k njego vem u esu. "Hermiona..." Fant se je ozrl in zagledal Hagridov velikanski kosmati obraz, ki se je sklanjal nad njuna sede a. Oitno se je prerinil do njiju mimo naslednje vrste, kajti prvo- i n drugo olci, mimo katerih je ravnokar pri el, so bili videti nekam splo eni in razkuzmani. Oskrbnik sam pa je bil tako zelo skljuen, kot bi si elel, da ga nihe ne bi opazil, kar sicer ne bi smel priakovati, saj je e vedno segal vsaj meter vi je od

vseh okoli sebe. "Poslu ejta," je za epetal, "a bi lohko la mejkeno z mano? Zdej takoj, ko drugi gledajo tekmo?" "Em, a res ne bi mogli poakati do konca tekme?" ga je vpra al Harry.

"Ne," je odkimal oskrbnik. "Ne, kar takoj morata z mano... Toko zijajo, da nas sploh ne bodo omerkali... No, a gresta, lepo vaju prosim?" Z nosu mu je vsake toliko kanila kri in obe oesi je imel stra no podpluti. Mladi arovnik ga od tako blizu ni videl, e odkar se je vrnil na olo, in zato se mu je zda j e bolj zasmilil. "Seveda," je rekel, "jasno, da greva." S Hermiono sta se poasi odpravila vzdol svoje vrste, s imer sta spro ila precej negodovanja, saj so morali tudentje vstati, da sta lahko pri la mimo. Tisti, ki so sedeli na stolih, ob katerih je korakal Hagrid, pa se niso prito evali; napravi li so se majhne, kolikor so se mogli, in to je bilo vse. "Fejst sem vama hvale en, res," je dejal orjak, ko so se prebili do stopni c, in se ivno ozrl okoli sebe. "Upam samo, da nas ni omerkala." "Temynova?" je vpra al Harry, ko so se spu ali po stopnicah. "Kako neki? Okoli nje vendar sedi cela eta, verjetno zato, ker med tekmo priakuje te ave." "No, meni bi bilo isto prov, e bi pri lo do kolobocij," je odvrnil oskrbnik, ki je pokukal okoli roba tribune, da bi se preprial, e je zrak ist. "Potem bi imeli ve cajta." "Za kaj pa gre, Hagrid?" se je Hermiona zaskrbljeno zazrla vanj, ko so p ohiteli prek trate proti robu Gozda. "To... To se vama bo kmalu posvetlikalo," je odvrnil in se ozrl prek ram ena, saj se je s tribun razleglo glasno vpitje. "Oho! Eden je glihkar zadel obroe, a ne?" "Eden od Drznvraanovcev, ja," se je namrdnil Harry. "Lepo, lepo," je pokimal Hagrid, ki ga oitno ni poslu al. "To je res lepo.. ." Mlada arovnika sta morala tei, da bi dohajala orjaka, ki se je sicer pri vsakem drugem koraku ozrl okoli sebe. Ko so prispeli do koe, pa je Hermiona zavil a proti njenim vratom, a Hagrid je odhlaal mimo nje, proti senci dreves na skrajnem robu Gozda. K enemu izmed njih je bil prislonjen njegov lok in pobral ga je ter se ele takrat zavedel, da ju ni ve ob njem. Zasukal se je. "Tjale smo namenjeni," je rekel in z glavo pomignil proti gozdu. "V Prepovedani gozd?" je preseneeno vpra ala Hermiona. "Ja," je pritrdil. "No, ne obirejta se, da nas kdo ne omerka!" Harry in njegova prijateljica sta se spogledala, nato pa stekla za Hagri dom v zavetje dreves. Oskrbnik je z lokom na rami e zakorakal globlje med drevesa in ka r nekaj asa je trajalo, preden sta ga dohitela. "Hagrid, zakaj pa si s sabo vzel lok?" ga je takrat vpra al mladi arovnik. "Kar toko, za vsak primer," je orjak skomignil s svojimi velikanskimi ra meni. "Ko si nas peljal pogledat vadrne, ga nisi imel s sabo," ga je pla no opomn ila Hermiona. "Sevede ne, e pa takrat nismo li prov dele," je odvrnil. "Sploh pa vas Firenze takrat e ni uil." "Kak no zvezo pa ima to z Gozdom?" je radovedno vpra ala Hermiona. "Drugi kentavri so se takrat nekej naprdnili proti meni," je tiho poveda l Hagrid

in se ozrl okoli sebe. "Prej so bili... ne bi rekel glih prijazni, ampak zastopi li smo se. Dr ali so se bolj zase, ampak kadar sem se pri el pomenit z njimi, so se zmerej prikazali. Zdej je vse drugae." Globoko je zavzdihnil. "Firenze je rekel, da so jezni, ker dela za Dumbledorja," je rekel Harry in se pri tem spotaknil ob korenino, saj je tako pozorno zrl v Hagrida. "Ja, no," je ta dejal s te kim glasom, "jezni je nekam vo beseda za hudia, k i so ga zagnali. e ne bi stopil vmes, bi po moje Firenzeja do smrti zbrcali..." "Torej so ga napadli?" je pretreseno vpra ala Hermiona. "O ja," je robato pritrdil oskrbnik, ki je zdaj brez milosti rinil skozi nizke veje. "Pol rede se je spravilo nanj." "Ti pa si jih ustavil?" je zazeval mladi arovnik, na katerega je Hagrid e vekrat napravil velik vtis, a tak nega poguma ne bi pripisal niti njemu. "isto sam?" "Sevede sem jih ustavil. Naj bi kar stal in gledal, koko ga fentujejo?" je odvrnil oskrbnik. "No, provzaprov je imel kar sreo, da sem el glih mimo..." Njegov glas je odtaval in za hip je premolknil, potem pa je nepriakovano in razgreto zarobantil: "Upal sem, da se bo Firenze tega spomnil, preden mi zane po iljati butasta opozorila!" Harry in Hermiona sta se preseneeno spogledala, toda Hagrid, ves namr en, ni o tem rekel niti besedice ve. Dihal je nekoliko bolj globoko kot obiajno in nazadnje je dodal: "No, koker koli, kentavri so od takrat hudo zoprni, kar ni fajn, sej ima jo v Gozdu precej vpliva... Bolj brihtnih bitij v njem pa ni." "Smo zato pri li sem, Hagrid?" ga je vpra ala Hermiona. "Zaradi kentavrov?" "Ah, ne," je omalova ujoe odkimal. "Briga me za njih. No, tale moja te avica bi bila zaradi njih lahko e veja, to e... Ampak sej bosta kmalu videla, za koga gre ." Povedati ni hotel ni bolj dolonega in utihnil je ter stopil nekoliko hitre je, da je hodil pred njima. Da bi ga dohajala, sta morala zdaj za vsak njegov korak naprav iti kar tri. Pot je postajala vse bolj zara ena, in dlje ko so rinili, bolj tesno so ras la drevesa drugo ob drugem, da je bilo nazadnje temno, kot bi padal mrak. Kmalu so bili e dale od jase, na kateri jim je pokazal vadrne, toda Harryju je postalo res nelagodno, ele ko je orjak nenadoma zavil s poti in se odpravil naravnost proti osrju Gozda. "Hagrid!" ga je poklical. Pot si je moral zdaj utirati skozi tesno prepleteno podrast, ki oskrbnik u sploh ni delala te av, saj je preprosto stopal prek nje. A bolj kot to ga je skrbelo, kaj s e jim bo zgodilo, saj se je e predobro spomnil, kako je bilo, ko je prej nji zapustil dobro uhojeno gozdno pot. "Kam gremo?" je zaklical za oskrbnikom, ki se je konno ustavil. "Samo e mejkeno naprej," je prek ramena odvrnil Hagrid. "Pridi, Harry, zde j se moramo dr ati drug drugega." Skozi gosto grmovje, katerega veje so bile dostikrat trnove, mu je bilo res te ko slediti. Celo oskrbnik ni mogel ve preprosto stopiti prek podrasti, tako viso

ko je segala, a namesto tega je brez vejih te av brodil skoznjo. Harryju in Hermioni p a je seveda trgalo pla a in kar nekajkrat sta se tako zoprno zapletla vanj, da je tra jalo ve minut, preden sta se lahko re ila. Roke in noge mladega arovnika so bile kmalu vse popraskane ter porezane. Zdaj so bili e tako globoko v Gozdu, da je bil Hagrid v somraku videti samo kot e ena, eprav velika senca. Vsak najmanj i um se je nadalje zdel nenavadno srhljiv, kajti obdajala jih je gromka ti ina: pokljanje podrasti je bilo prav donee in e frfo t vrabevih kril je bil dovolj, da je Harry napeto za emel okoli sebe. Fant se je nazadnje prav zato domislil, da niso sreali e niti enega arobnega bitja, eprav so vedno naleteli na kak nega, kadar jih je poneslo tako globoko v Gozd. Vsaj domneval je, da to ne pomeni ni dobrega. "Hagrid, smeva pri gati palici?" je tiho vpra ala Hermiona. "Em... No, pa jih dejta," je epetaje odgovoril orjak. "Provzaprov..." Nenadoma se je sunkovito ustavil in se obrnil, da je mlada arovnica zakorakala naravnost vanj ter jo je vrglo vznak. Harry jo je e ravno pravi trenut ek ujel, da ni telebnila po gozdnih tleh. "Morebiti bi se lohko mejkeno ustavili, toko da vama... razlo im par rei," j e rekel oskrbnik. "Preden pridemo do tjakaj, a ne." "Lepo!" je zagodla Hermiona, ko jo je Harry postavil na noge. Oba sta nato zamrmrala urok, s katerim sta raz arila konici palic. Trepeta li sta, a vendar oddajali dovolj svetlobe, da sta mlada arovnika jasno razloila Hagridov obraz. Orjak je bil videti iven in alosten. "No," je rekel Hagrid in globoko zajel sapo, "glejta... Tokole je. Prece j mogoe se mi zdi, da me bo zdej enkrat napodila." Harry in Hermiona sta se spogledala, nato pa sta se spet zazrla vanj. "Ampak zdr al si vendar tako dolgo..." je previdno ugovarjala mlada arovnic a. "Zakaj misli ..." "Temynovka je prepriana, da sem ji tistega nofeljka jaz spravil v kabinet." "Si ga?" je vpra al Harry, e preden se je lahko zadr al. "Pa koga e!" je u aljeno vzkliknil oskrbnik. "Ampak ta baba misli, da imam zvezo z vsem, kar ima opraviti s arobnimi ivalicami. Vesta, e odkar sem pri el nazaj, i e razlog, da bi se me znebila. O ja. Jest sevede noem stran, ampak e ne bi bilo... mja... posebnih okoli in, o katerih bom zdej govoril, bi ta moment popokal kufre. Raje to, koker da me vprio cele ole na ene stran!" Prijatelja sta mu e hotela ugovarjati, naj tega ne stori, a orjak je zgol j zamahnil z velikansko desnico, in obmolknila sta. "Sej zaradi tega ne bo konec sveta. Ko jo podurham od tukej, bom lohko pomagal Dumbledoreju, pa Redu tudi. Vas pa bo spet uila Tcherwiwa-Dyla, toko da vam izpiti ne bodo delali preglavic..." Glas se mu je zatresel in zlomil. "Ne skrbita zame," se je hitro spet oglasil, ko ga je Hermiona hotela po trepljati po roki. Nato je segel v ep telovnika po svoj neznanski in pikasti robec ter si z njim obrisal oi. "Lejta, vsega tega vama ne bi pravil, e ne bi bilo mus. Vesta, e grem... N o, ne morem jo kar podurhati, ne da bi komu povedal... ker... Ker vaju nucam. Pa Ro

na tudi, e bo za." "Jasno, da ti bomo pomagali," je takoj rekel Harry. "Ampak kaj bi pravza prav rad od nas?" Hagrid je glasno posmrknil in mladega arovnika brez besed ter tako silovi to potrepljal po ramenu, da je z bokom tre il v bli nje drevo. "Sej sem vedel, da mi bo naredil to uslugo," je nato dejal v robec, "in n ikdar... ne bom... pozabil... No, pridita, samo e mejkeno naprej je. Pa pazita na koprive." Brez besed so nato hodili e nadaljnjih petnajst minut. Harry je e odprl us ta, da bi orjaka vpra al, kako dale bodo e li, Jco je ta sunkovito privzdignil roko v znamenje, naj se ustavita. "Merkejta," je tiho zamrmral. "Koker mi ke bodita tiho..." Previdno so se splazili nekoliko naprej in nazadnje so se zna li pred viso ko, zglajeno gomilo prsti, visoko skoraj toliko kot Hagrid. Harry je bil preprian, da se pod njo skriva brlog kak ne po astne ivali, in okoli gria so bila res izruvana isto vsa drevesa. Tako se je dvigoval na goli zaplati, ki so ga kupi debel in vejevja obd ajali kakor nekak na ograda, za katero se je zdaj ustavila trojica. "Spi," je dahnil oskrbnik. Harry je res zasli al oddaljeno in ritmino hrumenje; pljua, ki so zrak vdihavala in izdihavala, so bila oitno gromozanska. Ozrl se je k Hermioni, ki je v gomilo zijala z nekoliko odprtimi usti. Videti je bila do konca prepla ena. "Hagrid," je za epetala tako tiho, da jo je dihanje speega bitja skoraj preglasilo, "kdo je to?" Fantu se je njeno vpra anje zdelo precej nenavadno; sam se je namre nameraval pozanimati, kaj je to. "Rekel si vendar..." je nadaljevala njegova prijateljica in palica, ki j o je stiskala v dlani, se ji je zaela tresti. "Rekel si, da nobeden izmed njih ni hotel s tabo! " Harryjev pogled je zdrsnil od nje k oskrbniku... in takrat se mu je posv etilo! Zgro eno je zajel sapo in se zasukal h gomili. Gri iz steptane prsti, vrh katerega bi lahko stali vsi trije, pa jim ne b i bilo prav ni tesno, se je dvigoval in spu al, poasi ter skladno z globokim, bobneim dihanjem. To torej sploh ni gri, temve trebuh tako gromozanskega bitja, da gre nedvomno za... "Ja, no, sej res ni hotel z mano," je obupano dejal Hagrid. "Ampak kaj, ko sem ga moral pripeljati sem, Hermiona, moral sem ga!" "Le zakaj?" je vpra alo dekle, ki bi se oitno najraje kar zjokalo. "Zakaj? Kaj te je... Oh, Hagrid!" "Rekel sem si, da ga moram spraviti k nam," je pojasnil oskrbnik, katere ga oi so se prav tako motno zalesketale, "in ga... in mu v glavo vbiti kak no pametno re. .. Podej bi ga lohko pokazal drugim in videli bi, da so prov ne kodljivi!" "Ne kodljivi?!" je predirno ponovila mlada arovnica. Hagrid je naglo zakrilil z rokami, e naj ne razgraja, kajti velikansko bit je je zagodlo in se zganilo. A zbudilo se ni in Hermiona je nadaljevala:

"Ves ta as te je pretepal, zato si tak, kajne? Od tod ti vse te po kodbe!" "e pa se ne zaveda, koko je moan," jo je preprieval oskrbnik. "Tudi zmerej bolj prijazen je in samo e vasih ga prime, da bi se mlatil..." "Zato si torej domov hodil cela dva meseca!" mu je planila v besedo, vsa divja od strahu. "O, Hagrid, zakaj si ga vlail s sabo, e ni hotel priti? Mu ne bi bilo b olje, e bi ostal med svojimi?" "Kar naprej so ga mlatili, ker je toko mejken!" je povedal orjak. "Da je majhen?" je zacvilila. "Majhen?" "Tam ga res nisem mogel pustiti, zastopi me no," se je branil Hagrid in prek pobunkanih lic so mu na brado zaele polzeti solze. "Ve , moj brat je." Hermiona je samo nejeverno pobuljila vanj. "Hagrid, akaj, kako to misli ?" se je mr il Harry. "Hoe rei, da je..." "No, provzaprov je polbrat," se je popravil oskrbnik. "Moja mama se je m ende po tistem, ko je pustila oija samega, speala z enim velikanom in rodila je Gropa.. ." "Gropa?" "Ja... No, toko nekako zveni, kadar sam izree svoj ime," je ivno odvrnil Hagrid. "Na jezik mu ne gre glih tekoe... Poskusil sem ga nauiti... No, koker koli, oitno ji on ni bil prov ni bolj v e, koker sem ji bil jest. Vesta, za velikanke najve teje, e imajo zdrave, velike otroke, on je bil pa za svojo raso od nekdej bolj pritlikave sorte... Komej ene pet metrov ima..." "Ja, saj, isto drobcen je!" je pikro in obenem skrajno histerino pripomnil a Hermiona. "Pravi malek!" "e so ga pa ves as mlatili, in to vsi po vrsti... Sej ga nisem mogel kar p ustiti tam..." "Je bila tudi madame Maxime za to, da ga pripeljeta sem?" je vpra al Harry . "Olympe je... No, zastopila je, koliko mi to pomeni," je odgovoril orjak , pri emer si je ivno mel svoje velike dlani. "Ampak... Ampak ez nekej cajta ji je el mejkeno na jetra... Toko da sva la vsak po svoje. Je pa obljubila, da ne bo nobenemu povedala za Gropa." "Ampak kako si ga vendar pripeljal sem, ne da bi to kdo opazil?" "Sej glih zato nama je pot vzela toliko cajta," je povedal Hagrid. "Samo ponoi sva lohko potovala, pa po divjini. Sevede, e se mu zahoe, stopi kar hitro, ampak kar naprej je rinil nazaj." "Oh, Hagrid, le zakaj ga nisi pustil, da se vrne k svojim?!" je zavzdihn ila Hermiona, se sesedla na deblo izruvanega drevesa in obraz zakopala v dlani. "Kaj si nameraval poeti z nasilnim velikanom, ki mu sploh ni do tega, da bi bil tu?" "No, no. Nasilen je mejkeno pretirana besedica," se je branil oskrbnik, k i si je zdaj dlani mel e bolj obupano. "Priznam, da mi je kak no primazal, ko je bil slabe volje. Ampak zdej je z njim e bolje, veliko bolje in fajn se je umiril." "Zakaj pa je potem zvezan?" je vpra al Harry. Ravnokar je namre opazil debele vrvi, ki so se pele od najbolj obse nih dreves v bli ini, pa do Gropa. "Zvezati si ga moral?" se je s ibkim glasom spet oglasila Hermiona. "No, ja..." je ivno priznal Hagrid. "Sej sem rekel: sploh ne ve, koko je moan." Mlademu arovniku se je zdaj posvetilo, zakaj v tem koncu Gozda ni bilo na

spregled nobene arobne ivali. "Kaj bi torej rad od nas treh?" je vpra ala njegova prijateljica. "Da ga merkate," je zahripal oskrbnik, "potlej, ko mene ne bo ve tukej." Harry ter Hermiona sta se obupano spogledala in fant se je spomnil, da j e Hagridu e pred kratkim obljubil pomo. "Kaj... Kako pa naj bi pazili nanj?" se je pozanimalo dekle. "Futrati ga e ne bo treba," je zadovoljno dejal orjak. "Hrano ptie, srne i n tako - si e zna preskrbeti. Ne, dru be mu manjka. e bi, potlej, ko me ne bo ve tukej, vedel, da mu vi trije namesto mene pomagate... Da ga uite..." Harry ni rekel nobene, temve se je zasukal nazaj h gromozanskemu bitju, k i je le alo na tleh. Za razliko od Hagrida, ki je bil videti zgolj kot pretirano vel ik lovek, je bil Grop kakor udna otro ka risba. Mladi arovnik je sprva domneval, da levo od gomile le i obse en, z mahom porasel balvan, a to je bila seveda velikanova glava. Od love ke se je razlikovala e po tem, da je bila v razmerju do Gropovega telesa precej veja, kot je love ka do love kega, in bila je domala povsem okrogla. Nadalje je bila pora ena z gostimi, drobno nakodranimi lasmi in kocinami, ki so bil e barve praproti. Vratu velikan skoraj ni imel, prsi, prekrite z nekak no rjavkasto haljo, grobo se ito iz ivalskih ko , pa so bile neizmerne; ko je Grop dihal, so napenjale vrvi, ki so povezovale posamezne ko e. Velikan je bil sicer bos in njegova umazana stopala, dolga kakor manj a koija, so prekri ana le ala na gozdnih tleh. "Torej bi rad, da ga uiva," je z votlim glasom dejal Harry. Zdaj mu je bilo jasno, kaj je pomenilo Firenzejevo svarilo. Kar posku a do sei, mu ne bo uspelo in zato bo veliko bolj pametno, e s tem odneha. Seveda, druga bitja, ki so ivela v Gozdu, so gotovo sli ala, kako brezuspe ne so Hagridove une ure. "Ja," je zdaj prikimal oskrbnik, "samo mejkeno se pogovarjejta z njim. e b o znal govoriti z nami, se mu bo po mojem posvetlikalo, da ga imamo radi in je tuk ej dobrodo el." Harry se je ozrl k Hermioni, ki se je z dlanmi e vedno oklepala obraza, a je zdaj pokukala skozi prste. "lovek si nekako eli, da bi obdr al Norberta, kaj?" je rekla in se histerino zasmejala. "Torej sta za?" je vpra al oskrbnik. "Poskusila bova," je zamrmral Harry, ki ga je vezala obljuba. "Sej sem vedel, da se nate lahko zanesem," bi orjak skoraj zajokal in oi si je hitro popivnal z robcem. "Pa ne bi rad, da bi si z njim dali preve opravka... Dob ro vem, da vas aka mala matura. e bi pri li k njemu samo sem pa tje, morebiti enkrat na teden, in mejkeno poklepetali z njim... No, ga bom kar zbudil, da vaju predstavim..." "Ka... NE!" je vzkliknila Hermiona in planila na noge. "Hagrid, ne! Ne b udi ga, za to sploh ni potrebe..." Toda oskrbnik je e stopil prek velikanskega debla pred njimi in se odprav il h Gropu. Ko je bil od njega oddaljen le e tri metre, je segel po dolgi odlomljeni v eji, ki

je le ala na tleh, in se prek ramen nasmehnil Harryju ter Hermioni. Nato je z vejo velikana ostro dregnil v trebuh. Grop je zarjovel, da je odmevalo. Ptice so ebetaje sprhutale z bli njih drevesnih vrhov in naglo poletele stran. Velikan je nato sedel in z dlanmi se je e oprl ob tla, kot bi hotel vstati. A najprej se je ozrl okoli sebe, da bi videl, kdo m u krati spanec. "Koko gre, Gropko?" je zaklical Hagrid z narejeno veselim glasom, pri eme r se je ritensko umikal, palico pa je dr al pred sabo, kot da namerava velikana spet suniti z njo. "Si se fajn naspankal, kaj?" Harry in Hermiona sta zbe ala, kolikor dale sta upala, pri emer Gropa nista spustila z oi. Velikan je zdaj kleal med dvema drevesoma, ki ju e ni izruval, onadva pa sta se zazrla v njegov osupljivo obse ni obraz, spominjajo na sivkasto polno luno, ki je nekako za la na gozdno jaso. Deli njegovega obraza so bili, kot bi jih nekdo pri il na veliko skalo. Nos je bil brezoblien in usta polna trleih rumenih zob, velikih kakor opeke. Oi, majhne za velikana, so bile barve zelenkastorjavega blat a, in ker je bil e ves zaspan, so bile na pol zlepljene. Grop si jih je prav zato di vje pomel z umazanimi lenki dlani in se nato brez vsakega svarila, presenetljivo nagl o ter spretno, postavil na noge. "Je e !" je zacvilila Hermiona, ki je trepetala poleg Harryja. Drevesi, h katerima so se pele vrvi, sicer ovite okoli Gropovih gle njev i n zapestij, sta grozljivo zapokljali. Velikan je bil res visok najmanj pet metrov. Ko se je zaspano ozrl okoli sebe, pa je iztegnil dlan, veliko vsaj toliko kot sonnik, ter z vrhnjih vej visoke smreke potegnil ptije gnezdo. Kmalu je seveda ugotovil, da v njem ni p tic, zato je razoarano zarjovel in gnezdo zasukal na glavo. Jajca so popadala iz njega in Hagrid je roke dvignil nad glavo, da bi se zavaroval. "No, koker koli, Gropko," je zavpil, "s sabo sem pripeljal prijateljka, d a ti ju predstavim! Se spomni , koko sem ti rekel, da ju bom?! Se spomni , da naj bi el na en mejken izlet in bosta onadva taas pazila nate?! Se spomni , Gropko?!" Toda velikan je samo e enkrat zarjovel, zato je bilo te ko rei, ali Hagrida poslu a. Celo to ni bilo jasno, ali ga razume, kajti zdaj je zgrabil vrh bli nje smr eke in ga zael vlei k sebi; zdelo se je vsaj, da to pone iz istega u itka, ker ga zanima, kako bo zanihalo, ko ga spusti. "No, Gropko! Ne poni tega!" je zavpil Hagrid. "Prov toko si izpulil ostal e..." In res: Harry je opazil, kako so se v zemlji okoli debla pojavile vedno i r e razpoke. "Pripeljal sem ti prijateljka, da ti ne bo dolgas!" je e naprej vpil oskrbn ik. "Prijateljka, glej! No, poglej e vender sem, ti burke gromozanski, prijateljka sem t i pripeljal!" "Ne, Hagrid, lepo te prosim," je zajeala Hermiona, toda orjak je e dvignil

palico in Gropa ostro dregnil v koleno. Velikan je spustil drevo, ki se je divje zagugalo in Harryja zasulo z ig licami, ter se zazrl proti oskrbniku. "To je Harry, Grop!" je rekel ta in pohitel k mladima arovnikoma. "Harry Potter! Morebiti te bo pri el kdaj obiskat, e bom jaz moral na tisti izlet, razume ?" Velikan se je ele zdaj zavedel, da sta Harry in Hermiona tam. Trepetaje s ta opazovala, kako je sklonil orja ko skalo, ki je bila glava, da bi si ju bolje ogle dal s svojimi zaspanimi omi. "Tole pa je Hermiona, ja. Her..." Oskrbnik je obmolknil, potem pa se je obrnil k dekletu in rekel: "A bi te Gropko lohko klical Herma? Predolgo ime ima , da bi se ga zapomni l." "Ja, ja, kar naj me, prosim," je zacvilila mlada arovnica. "No, to je Herma, Gropko! Tudi ona te bo pri la kdaj obiskat! Lepo, a ne? A ne? Kar dva prijateljka sem... GROPKO, NE!" Velikanova roka se je povsem nepriakovano stegnila po Hermioni. Harry je so olko naglo potegnil za drevo, tako da se je Gropova dlan sicer stisnila v pest na mestu, kjer je prej stala mlada arovnica, a je ostala prazna. "TI HUDOBNI FANTEK, TI!" sta olarja sli ala zavpiti Hagrida, pri emer se je Hermiona za drevesom stiskala k prijatelju in tiho cvilila. "TI, TI, FANTEK! HER ME NE SME ... AUA!" Harry je pomolil glavo izza debla. Oskrbnik je le al na hrbtu in z rokama se je oklepal nosu, Grop, ki ga je vse skupaj nehalo zanimati, pa je spet zael k sebi v lei vrh smreke. "Mja," je zamomljal Hagrid, ki si je z eno roko stiskal krvavei nos, z dr ugo pa je segel po loku. "No, toko. Spoznala sta ga in on ve, da ga bosta obiskala..." e enkrat se je ozrl k polbratu, ki je vlekel za vrh smreke z izrazom zamaknjenega zadovoljstva na skalnatem obrazu. tevilne korenine so se e polomile in sunkovito jih je metalo spod zemlje. "Za prvi bo dovolj," je dodal oskrbnik. "Bi, em, li nazaj?" Harry in Hermiona sta prikimala, Hagrid pa si je lok nataknil na ramo. N ato ju je povedel nazaj proti poti, pri emer si je s palcem in kazalcem e vedno stiskal n os. Nekaj asa so bili vsi tiho in spregovorili niso, celo ko so iz daljave za sli ali tresk, ki je oznanil, da je Grop smreko konno izruval. Hermionin obraz je bil ble d in brezizrazen, Harry pa ni vedel, kaj naj ree. Le kaj se bo zgodilo, e bo kdo odkril , da je Hagrid v Prepovedanem gozdu skril velikana? In sam je celo obljubil, da bo sk upaj s prijateljema namesto oskrbnika e naprej (gotovo brezuspe no) posku al Gropa nauiti omike! Le kako je lahko oskrbnik samega sebe preprial, da se bo velikan vkljuil v love ko dru bo?! e res, da se je orjak od nekdaj slepil, da so zobate po asti prav ljubke in isto ne kodljive, toda to je nekaj povsem drugega! "akejta!" je nenadoma dejal oskrbnik, ko sta se mlada arovnika ravno prebijala skozi gostorastoe bodievje. Iz toka je e potegnil pu ico in jo pristavil na tetivo loka. Harry in Hermio na

sta segla po palicah; ko sta se ustavila, sta tudi onadva zasli ala, da se jim nek aj bli a. "Madoni !" je takrat tiho dejal orjak. "Mar ti nismo povedali, Hagrid," se je iz somraka oglasil globok mo ki gla s, "da tu nisi ve dobrodo el?" Za hip se je zdelo, da jim skozi sence med zaplatami zelene polteme napr oti lebdi goli trup mo kega, potem pa sta mlada arovnika opazila, da se trup ziba na telesu kostanjevorjavega konja. Kentaver je imel ponosen obraz z izrazitimi linic ami in dolge rne lase ter je bil oboro en tako kot Hagrid; na hrbtu sta mu visela tok s pu icami in velik lok. "Koko gre, Magorian?" je oprezno vpra al oskrbnik. Listje dreves za kentavrom je za umelo in pridru ilo se mu je e pet tovari ev. Harry je med njimi prepoznal bradatega Bana s rnim trupom, ki ga je sreal e pred tirimi leti, tistega veera, ko ga je re il Firenze. Toda Bane ni z niimer pokazal, da Harryja pozna. "Tako torej," je zoprno zagodel in se nato takoj ozrl k Magorianu. "e kaj vem, smo se dogovorili, da se ta lovek nikdar ve ne sme prikazati v Gozdu." "A zdej sem e ,ta lovek', kaj?" je nejevoljno zarobantil Hagrid. "Mende sa mo zato, ker sem vam prepreil, da niste zagre ili umora." "V tisto se ne bi smel vme ati, Hagrid," ga je zavrnil Magorian. "Na a naela so drugana od va ih, tako kot tudi zakoni. Firenze nas je izdal in oneastil." "Res ne vem, koko ste pri li do tega," je nepotrpe ljivo zagodel orjak. "Sej je samo sprejel slu bo, ki mu jo je ponudil Dumbledore..." "Firenze se je s tem poni al v hlapca ljudi," je dejal siv kentaver, igar o braz je imel ostre poteze in mnogo gub. "Hlapca, pajade!" ga je zaniljivo zavrnil Hagrid. "Dumbledorju vender del a samo uslugo, to je vse..." "Na e znanje in na e skrivnosti raz irja med ljudi," je tiho rekel Magorian. " Za tak no sramotno dejanje ni opraviila." "e ti toko ree ," je skomignil orjak. "Ampak po mojem delate hudo napako..." "Ti jo vsekakor, lovek," mu je segel v besedo Bane. "V na Gozd si pri el, eprav smo te posvarili..." "Zdej pa fejst napnite u esa!" ga je jezno odrezal Hagrid. "Tehle neumnost i o ,na mu Gozdu' ne mislim poslu ati, lepo prosim. Niti najmanj ni na vas, da bi odloali, kdo pride in kdo gre iz njega..." "Na tebi pa tudi ne, Hagrid," ga je gladko zavrnil Magorian. "Tokrat ti bom pustil oditi, ker sta ob tebi tvoja..." "Saj nista njegova!" mu je Bane zaniljivo skoil v besedo. " tudenta sta, Magorian, iz gradu! Verjetno e vesta marsikatero na o modrost, saj jima jo je izdal nivredni Firenze!" "A kljub temu," je mirno nadaljeval Magorian. "Ubiti mladia je stra en zloin nad nedol ne ne bomo dvigovali rok. Danes, Hagrid, lahko odide . Toda od tega dne dalje se Gozda izogibaj. Svoje prijateljstvo s kentavri si izdal v tistem trenut ku, ko

nam je nivredni Firenze zaradi tebe u el." "Trop starih kljuset me e ne bo odvrnil od tega, da bi hodil v Gozd!" je glasno odvrnil oskrbnik. "Hagrid," ga je z visokim in prepla enim glasom mirila Hermiona, Bane in s ivi kentaver pa sta s kopiti jezno udarila ob tla, "pojdimo, lepo te prosim, pojdimo !" Orjak se ji je pustil zvlei stran, toda lok je e vedno napet dr al pred sabo in oi je grozee upiral v Magoriana. "Vemo, kaj si pripeljal v Gozd, Hagrid!" je ta zaklical za njimi, ko so drugi kentavri e izginili v somrak dreves. "Potrpljenje nas bo kmalu minilo!" Oskrbnik se je sunkovito ustavil in dajal je vtis, da bi najraje stopil nazaj k njemu. "Tukej ga boste trpeli, dokler bo hotel ostati v Gozdu! Prov toliko je n jegov, kot je va !" je zavpil. Tako Harry kot Hermiona sta se z vso svojo te o oprla v njegov pla iz krtovega krzna, da bi ga zadr ala. e vedno namr en je spustil pogled, in ko ju je opazil pod sabo, ju je nekoliko zaudeno premeril, saj sploh ni util, da ga rineta stran. "Tale kljuseta so res nesramna, kaj?" je dejal nazadnje, se zasukal na p etah in od el naprej, onadva pa sta odsopla za njim. "Hagrid," je vsa zadihana rekla Hermiona, ki je ravno tekla okoli kopriv , skozi katere je lomastil oskrbnik, "e kentavri ljudi ne bodo pustili v Gozd, s Harryjem res ne bova mogla..." "Ah, sej si sli ala, koga je rekel," je oskrbnik zamahnil z roko. "Mladiem mislim, otrokom - ne bodo storili hudega. Sploh pa temle gumpcem e ne bomo pustili, da bi se imeli za efe!" Takrat so se vrnili na pot in ez pribli no deset minut so se drevesa zaela rediti. Sem ter tja so spet ugledali modro nebo, iz daljave pa jim je na u esa pri lo ploskanje in vpitje. "Je spet eden zadel?" je vpra al Hagrid, ko so med drevesnimi debli zagled ali stadion. "Ali pa je tekma mogoe e fertik?" "Pojma nimam," je obupano odvrnila Hermiona. Harry se je ozrl k njej in priznati si je moral, da je videti isto na kon cu: lase je imela polne vejic in listja, njen pla je bil na ve mestih raztrgan, obraz in roke p a je imela vse popraskane. Domneval je, da z njim ni kaj dosti bolje. "Po mojem je res fertik!" je dejal orjak, ki je e vedno emel proti stadionu . "Lejta, vajini so olci grejo nazaj v grad. e hitro stopita, se bosta lohko pome ala mednje in nobeden ne bo vedel, da sta bila v Gozdu!" "Pametno," je pokimal Harry. "No, saj se kmalu vidimo, Hagrid." "Pa saj ni resen," je s tresoim glasom dejala Hermiona, v hipu, ko je bil oskrbnik dovolj dale, da ju ni mogel ve sli ati. "Ne, ni resen! Prise em, da ni!" "Pomiri se, no," je rekel mladi arovnik. "Pomiri se?!" je vroino ponovila. "Velikan! V Gozdu je velikan! Mi pa naj bi

hodili klepetat z njim! In pri tem naj bi se tja ter nazaj grede prebili mimo ra zbesnjenih kentavrov! Saj - ni - resen!" "Zaenkrat nam ni treba narediti niesar," jo je tiho bodril prijatelj in p ridru ila sta se skupini glasnih Pihpuffovcev, ki so se vraali v grad. "Dokler ga Temynovka ne da na evelj, kar se morda sploh ne bo zgodilo, se Gozdu lahko e naprej izogibamo." "Lepo te prosim, Harry!" ga je jezno zavrnila in se sunkovito ustavila, da so jo morali so olci za njo obiti. "Seveda ga bo dala na evelj, in e sem isto odkrita, ji p o dana njem izletu niti najmanj ne zamerim!" Temu je sledila ti ina. "Tega nisi mislila resno," je nazadnje tiho dejal mladi arovnik. "No... ne. Nisem," je prikimala in si jezno otrla oi. "Ampak zakaj si mor a ote iti ivljenje...? Zakaj ga mora ote iti nam?!" "Kaj pa vem..." Ronald Weasley je na car, Ronald Weasdey je na car! "Da bi vsaj nehali prepevati to neumno pesmico," je alostno zavzdihnila Hermiona. "Se ga e niso naveliali muiti?" Od igri a se je zdaj proti oli usmerila prava poplava tudentov. "Pojdiva, preden sreava kak nega Spolzgadovca," je predlagala. Ronald Weasley je na car, za nas je pravi bo ji dar, zagotovil nam je zmago, tekmecem je bil v zgago. "Hermiona!" je vzkliknil Harry. Pesem je postajala vse glasnej a, a razlegala se ni iz vrst Spolzgadovcev, odetih v srebrno in zeleno. Ne, prepevali so jo rdeezlati navijai, ki so se poasi pomikali proti gradu, pri emer so na ramah nosili... "Nemogoe," je dahnila Hermiona. "Tp!" je divje zavpil Harry. "HARRY! HERMIONA!" sta takrat zasli ala Rona, ki jima je e mahal z ble eim pokalom zmagovalcev in videti je bil isto iz sebe. "USPELO NAM JE! ZMAGALI SMO!" Ko so ga ponesli mimo, sta se mu veselo nasmehnila. Radostni Gryfondomovci so se sicer komaj zgnetli skozi vrata in Ronova glava se je pri te m pobli e spoznala s podbojem, a kljub temu ga niso hoteli spustiti na tla. e vedno pojo so se nazadnje konno prebili v avlo in izginili. Harry in Hermiona sta veselo zrla za njimi, dokler niso potihnili e poslednji odmevi pesmi Ronald Weasley je n a car. Nato sta se zasukala drug k drugemu in nasme ek jima je zbledel z obraza. "Tole mu bova danes prihranila, a ne?" je vpra al mladi arovnik. "O ja," je utrujeno prikimala njegova prijateljica. "Meni se tega tako a li tako nikomur ne mudi praviti." Skupaj sta se povzpela po stopnicah in se ob vratih samodejno ozrla k Prepovedanemu gozdu. Harry ni bil preprian, da si tega ni le domi ljal, toda vsekakor se mu je zdelo, da se je z drevesnih vrhov v daljavi pognala vrsta ptic

. Morda zato, ker je nekdo izruval drevo, na katerem so gnezdile? Enaintrideseto poglavje Mala matura Ron je bil tako navdu en, da je Gryfondom, tudi po njegovi zaslugi, vendar le obdr al pokal zmagovalca, zato se e naslednjega dne ni in ni mogel umiriti. Kar naprej se je hotel pogovarjati o tekmi, zato Harry in Hermiona nikakor nista na la primernega trenutka, da bi mu povedala za Gropa. Saj ne, da sta si tega res elela , kajti nobeden ni elel prijatelja prizemljiti na tako grob nain. Ker je bil dan sonen in topel, sta ga prepriala, naj gre z njima pod bukev , k jezeru, kjer naj bi ponavljali snov; v resnici sta se seveda hotela umakniti iz dnevne sobe, kjer bi lahko kdo prislu koval njihovemu pogovoru. Ron sprva ni bil navdu en nad predlogom. Neizmerno je namre u ival, ker ga je po ramenu potrepljal isto vsak Gryfondomovec, ki je sluajno el mimo njegovega stola, poleg tega pa so so olci vsake toliko e vedno in povsem spontano zaeli prepevati pesem Ronald Weasley je na car. Kakor koli, ez as se je vendarle strinjal, da bi mu malo sve ega zraka dobro delo, in kmalu so z ubeniki v naroju sedeli pod bukvijo. Ron je tudi takrat obujal spomine in e vsaj deseti jima je natanko opisal, kako je obranil prvi strel. "Mislim, Davies mi je enega e zabil, zato nisem bil pretirano preprian vas e. Ampak, ko se je pred mano kar naenkrat prikazal Bradley, sem si vseeno rekel: Zmogel bo ! Samo trenutek sem imel na voljo, da se odloim, kam naj poletim. Sicer je meril na desni obro gledano z moje strani, torej levi z njegove - a imel sem obutek, da bo v resnici ustrelil v levega. Tako sem vignil proti njemu in... No, s aj sta sama videla, kako je bilo." Skromno se je nasmehnil in si z roko el skozi lase, kot da so mu zlezli n a oi, pri emer jih je le nala sku tral. Obenem se je ozrl okoli sebe, da bi videl, e ga sli ijo tudi najbli ji tudentje - skupina tretje olcev iz Pihpuffa, ki so ravno nekega opravljali. "Potem," je nadaljeval, "ko je pribli no pet minut kasneje name navalil Chambers..." Ron je premolknil in se preseneeno zazrl v Harryja. "Zakaj pa se mi re i ?" je vpra al. "Saj se ne, saj se ne," je hitro odvrnil mladi arovnik, se posku al zresnit i in se zazrl v zapiske, ki si jih je naredil za izpit iz spreminjanja oblike. Dejstvo je bilo, da ga je Ron mono spominjal na nekega drugega fanta, ki je svojas igral za Gryfondom. Tudi on si je neko prav pod tem drevesom nala ku tral lase. Toda Ron je vanj zrl vedno bolj u aljeno, zato je sam dvignil pogled i n rekel: "Vesel sem pa, da smo zmagali."

"Aha," je prikimal prijatelj, igar obraz se je v hipu razjasnil, in u itkar sko je ponovil: "Zmagali smo. Si videl, kako debelo je pogledala Changica, ko ji je Ginn y spred nosu zmaknila zviz?" "Verjetno je bruhnila v jok, kaj?" je grenko zagodel Harry. "No, saj je res... Ampak bolj od jeze," je nekoliko zmedeno prikimal Ron , ki se je nato namr il. "Saj si videl, kako je vrgla metlo od sebe, ko je pristala, kajne? " "Em..." je rekel njegov prijatelj. "Pravzaprav... ni," je priznala Hermiona, odlo ila ubenik in se opraviujoe zazrla v pegastega prijatelja. "S Harryjem sva v resnici videla samo Daviesov pr vi zadetek." Lasje, ki si jih je Ron tako skrbno sku tral, so se od razoaranja povesili. "Sploh nista gledala tekme?" je dejal s ibkim glasom in pogledoval od ene ga do drugega. "Sploh nista videla, kako izvrstno sem branil?" "Ne," je odkimala Hermiona in z roko segla proti njemu, kot bi ga hotela potola iti. "Ampak, Ron, saj sva hotela ostati, samo... Morala sva oditi, res!" "A ja?" je zdaj zagodel Ron, igar obraz je postajal vedno bolj rde. "Zakaj pa?" "Zaradi Hagrida," je povedal Harry. "Odloil se nam je povedati, od kod mu vse tiste praske in bu ke, ki si jih je nakopal, odkar se je vrnil od velikanov. N a vsak nain naju je hotel zvlei v Gozd, in res nisva imela izbire. Saj ve , kak en je. No, kakor koli..." Zgodbo je obnovil v petih minutah in do takrat je Ron e povsem pozabil, d a je u aljen, ter je samo nejeverno zijal vanj. "Enega je pripeljal sem in ga skril v Gozdu?" "Natanko tako," je mranega obraza pritrdil mladi arovnik. "Nemogoe," je odvrnil rdeelasec, kot bi bil preprian, da bo zaradi tega velikan preprosto izginil iz Prepovedanega gozda. "Ne, to je preprosto nemogoe." " al je e kako mogoe," je odlono zatrdila Hermiona. "Grop je velik najmanj pet metrov, z veseljem ruva sedemmetrske smreke in..." Namrdnila se je. "... Hagrid me je predstavil kot Hermo." Ron se je ivno zasmejal. "In ta osel od oskrbnika bi rad, da...?" "Da ga nauimo govoriti po na e, ja," je pritrdil Harry. "Saj ni normalen," je osuplo zajeal dolgin. "No, vidi ," je razdra eno zagodla Hermiona. Premolknila je in obrnila stran v ubeniku Spreminjanje oblike za tiste, k i se jim o tem e nekaj sanja. Zazrla se je v diagram, ki je prikazoval, kako se sova sprem inja v gledali ko kukalo, nato pa nadaljevala: "Vsaj glede tega se strinjava. A na na o veliko alost je naju s Harryjem vnaprej pripravil do tega, da sva mu obljubila pomo." "To obljubo bomo pa prelomili," je odloil Ron. "Lepo vaju prosim... Pred n ami je mala matura in samo e enkrat ga polomimo, pa nas bo Temynovka res vrgla na cesto. Sploh pa: sta e pozabila na Norberta? Pa na Aragoga? Smo e kdaj imeli kaj od tega, da smo se bratili s Hagridovimi po astnimi prijateljki?" "Saj vem, ampak... obljubila sva mu," je tiho rekla Hermiona.

"No," je zavzdihnil, "na evelj ga e ni dala. e se je uspel obdr ati na oli do zdaj, se bo mogoe tudi do konca semestra in nam k tistemu Gropu sploh ne bo treba." Park se je ble al v sonni svetlobi, kot bi ga pravkar na novo prebarvali, ne bo brez enega oblaka se je samemu sebi smehljalo v lesketajoem se jezeru, satenasto zeleno travo pa je vsake toliko nakodral lahen vetri. Toda za peto olce j e to pomenilo le eno: na vrata Bradaviarke trka mala matura. Uitelji jih niso ve zalagali z domao nalogo, temve so tudi ure posvetili temam, za katere so menili, da jih najverjetneje akajo na izpitih. Vroino vzdu je je iz misli mladega arovnika pregnalo vse, razen strahu pred testi, in le med napoji se je sem ter tja vpra al, ali je Wulf naroil Rawsu, naj ga e naprej uri v bramboviji. e mu je, se je profesor za njegove ukaze menil toliko, kot se je za Harryja. Temu je to sicer ustrezalo, saj je bil dovolj iven tudi brez dodatnih ur pri Rawsu, asa zanje pa sploh ni imel. Na sreo je bila tudi Hermiona preve zaposlena, da bi ga morila z brambovijo; mlada arovnica si je zadnje ase kar naprej nekaj mrmrala v brado in e ve dni vilincem ni nastavljala oblail. A nikakor ni bila edina, ki se je sprio bli ajoe se male mature zaela vesti precej nenavadno. Ernie Macmillan je dobil prav zoprno navado, da je so olce zasli eval, kako ponavljajo snov. "Koliko ur na dan pribli no porabita za to?" ga je zanimalo, ko so pred rastlinjakom akali na uro rastlinoslovja. "Kaj pa vem," je skomignil Ron. "Nekaj ur pa." "Ve ali manj kot osem?" "Manj, manj." "Jaz se v povpreju uim osem ur na dan," je povedal Ernie, napel prsi in oi so se mu obsedeno zalesketale. "Pred zajtrkom vsaj uro, za konec tedna, e sem dobro razpolo en, pa jih za knjigami zdr im celo po deset. No, tudi v ponedeljek sem jih nabral devet in pol. V torek mi je lo slab e - samo sedem ur in etrt sem se uil. Ampak v sredo..." Harry je bil neskonno hvale en Ochrowtovi, da je v tistem vse tri poklicala v rastlinjak in je Ernie moral utihniti. Dreco pa je seveda izna el povsem samosvoj nain, s katerim je med druge sejal preplah. "Jasno, pri tem ne gre za to, koliko zna ," je nekaj dni pred zaetkom izpit a razlagal svojima pribonikoma, ko so stali pred uilnico za napoje. "Veliko pomembneje je, koga pozna . Moj oe seveda e dolga leta prijateljuje z vodjo izpitne komisije - to je tista stara Griselda Marchbanks. Enkrat je bila celo pr i nas na veerji..." "Misli , da je to res?" je Hermiona prepla eno vpra ala Harryja in Rona. "e je, v zvezi s tem ne moremo narediti niesar," je mrano odvrnil Harryjev najbolj i prijatelj. "Po mojem ni," se je tiho oglasil Neville, ki je stal za njimi. "Griselda Marchbanks je prijateljica moje babice in Malfoyev ni e nikdar omenila." "Kak na pa je, Neville?" ga je takoj vpra ala mlada arovnica. "Stroga?" "Misli Griseldo? Kaj pa vem. Taka kot moja babica," je dejal, kot bi se v dal v usodo. "Ampak kodilo ti pa ne bo, da jo pozna , kaj?" ga je bodril Ron.

"Oh, mono dvomim, da bi mi pogledala skozi prste ali kaj takega," je e bol j alostno odvrnil okroglolini fant. "Babi ji zmeraj govori, da sem samo senca mojega oija... No, ja, saj ste v Svetemu Mungu sami videli, kak na je." Neville je pogled vztrajno upiral v tla. Trojica se je spogledala in nihe ni vedel, kaj naj na to ree. Tokrat je njihov so olec sploh prvi priznal, da so se sreali v arovni ki bolni nici, pa eprav samo posredno. V zadnjih nekaj dneh je med peto- in sedmo olci vzcvetel pravi rni trg s sredstvi za zbranost, ilost misli in budnost. Harryja in Rona je zelo mikal Maruf fijev mo ganski eliksir, ki jima ga je ponudil Drznvraanovec iz estega letnika, Eddie Carmichael. Prisegel jima je namre, da je prej nje poletje zgolj zaradi njega oprav il kar devet izpitov male mature z oceno izjemno, in ga je zdaj pol litra ponujal z a zgolj deset guldov. Rdeelasec je prijatelju e obljubil, da mu bo svojo polovico denarja za Eliksir vrnil, takoj ko dokona Bradaviarko in dobi prvo plao. Toda e preden so sklenili posel, je Hermiona Carmichaelu steklenico zaplenila in njeno vsebino zl ila v strani no koljko. "Hermiona, to sva vendar hotela kupiti!" je Ron tulil nanjo. "Ne bodi tako neumen," je zarenala v odgovor. "To je prav tako, kot e bi o d Dingla kupila zmlete zmajeve kremplje!" "Dingle ima zmajeve kremplje v prahu?" se je navdu eno pozanimal pegasti dolgin. "Dingle je imel zmajeve kremplje v prahu," ga je popravila, "dokler nise m packarije zaplenila tudi njemu. Saj vendar nobena od teh stvari nima prav nobene ga uinka!" "Zmajevi kremplji ga imajo!" je ugovarjal. "Menda je prav neverjetno, ka ko bister postane . Za nekaj ur si menda skrajno premeten... Daj no, Hermiona, samo epec bi ga rad. kodilo mi gotovo ne bo..." "Tisto, kar je Dingle razgla al za zmlete zmajeve kremplje," je resnobno odvrnila, "so bili v resnici kakci barbik." Fanta sta ob tem nekako izgubila potrebo po po ivilih. Kdaj imajo izpite in kako bodo potekali, pa so izvedeli pri naslednji ur i spreminjanja oblike. "Kot vidite," je svojim tudentom dejala McHudurrova, ko so s table prepisovali, katerega dne in ob katerih urah imajo posamezne izpite, "boste malo maturo opravljali dva tedna. V dopoldanskem asu boste imeli pisni del, praktinega pa v popoldanskem. Razen, seveda, pri astronomiji, kjer bo drugi del preizku nje ele ponoi." Za hip je postala, in ker so je bili vajeni, so vedeli, da naj bi ji zda j prisluhnili res pozorno. "Posvariti vas moram," je nadaljevala, ko so vanjo vsi uprli pogled, "da so izpitne pole temeljito obdelane z vsemogoimi uroki, ki prepreujejo goljufije. Vseznalskih peres seveda ne smete prinesti na izpite, isto pa velja tudi za spom inke, prepisovalske zapestne gumbe in rnilo samopopravkov. al moram priznati, da se vsako leto najde vsaj en tudent, ki misli, da pravila izpitne komisije zanj ne ve

ljajo. Upam lahko samo, da leto nji zlikovec ne bo iz Gryfondoma. Na a nova..." Profesorica je stavek za hip pustila zalebdeti v zraku, na obraz pa se j i je prikradel izraz, kakr nega si je nadela teta Petunija, kadar se je posvetila kak nem u e posebej trmastemu made u. Naslednjo besedo je McHudurrova nato izrecno poudarila. "... ravnateljica je nas, predstojnike domov, prosila, naj vas obvestimo , da bo vsakr en poskus goljufanja kaznovala e posebej ostro. Rezultati, ki ji boste dosegli, bodo namre dali jasno sliko novega reda, kakr nega je vpeljala na olo. A kakor koli, to nikakor ni najpomembnej i razlog za to, da res daste vse od sebe. Misliti morate namre na svojo prihodnost." "Oprostite, profesorica," se je oglasila Hermiona in dvignila roko. "Kdaj bomo izvedeli, kako smo izpite opravili?" "Sovo z rezultati boste prejeli v juliju," je povedala McHudurrova. "Izvrstno!" je za epetal Dean, a tako glasno, da so ga vsi sli ali. "Torej nam do poitnic ne bo treba skrbeti, kako smo jih opravili." Harry pa si je predstavljal, kako bo ez est tednov sedel v svoji sobi na Ro marinovi in akal na sovo, ki mu jo bo poslala izpitna komisija. No, ja, je mrko zagodel sam pri sebi, bom vsaj dobil kak no po to. Prvi izpit, teorijo urokov, naj bi imeli v ponedeljek dopoldan. Harry je v nedeljo po kosilu ugodil Hermionini pro nji, naj jo izpra a, a z ivci je bila isto na koncu, t ako da je pristanek kmalu ob aloval. Vrbunske dose ke uronikov mu je namre vekrat zapored divje potegnila iz rok, da bi preverila, e je odgovorila res povsem pravilno, nazadnje pa ga je s kn jigo po nesrei prav krepko usekala po nosu. "Kaj, ko bi se izpra ala kar sama?" je rekel s solznimi omi in ji knjigo od lono porinil v roke. Ron je taas ponavljal uroke, natanneje zapiske iz zadnjih dveh letnikov, p ri emer je prste vztrajno ti al v u esa in ustnice so se mu nemo premikale. Seamus je le al na tleh in recitiral definicijo uroka obstojnosti, ki jo je s arovnisimi u roki za peti letnik v roki pozorno spremljal Dean. Parvati in Lavender pa sta peresi pri pravili do tega, da sta se pomerili v teku na kratke proge in sta e skakljali po obodu mi ze. Tistega dne so bili pri veerji nenavadno tiho. Ron in Harry sta se komaj kdaj oglasila, toda jedla sta kot za stavo, saj sta bila po veurnem ponavljanju dobese dno sestradana. Hermiona pa je kar naprej odlagala pribor in segala v torbo pod mizo , iz katere je privlekla ubenik ali dva ter preverila, e si je res vse pravilno zapomni la. Rdeelasec ji je ravno zatrjeval, da se mora najesti, sicer ne bo spala, ko je nenadoma vsa otrpnila. Izmed otrplih prstov so se ji izmuznile vilice, ki so gla sno zaro ljale po kro niku. "Mamica moja," je omedlevino izdavila, pri emer je zazijala proti vhodu v Veliko dvorano. "So to oni? Je to izpitna komisija?" Fanta sta se bliskovito zasukala. Pri vratih v avlo sta zagledala Temyno vo, ki je stala pred majhno gruo stra ansko starih arovnikov in arovnic. Harry je z

zadovoljstvom opazil, da je njihova ravnateljica precej ivna. "Si jih gremo ogledat?" je predlagal Ron. Prijatelja sta mu pokimala. Nemudoma so pohiteli k dvojnim vratom, a upoasnili korak, ko so stopili prek njihovega praga. Mimo komisije so tako li isto poasi. Harry si je rekel, da je drobna arovnica pove enih ramen, katere obraz je bil gubast, kot bi ga prekrivale tevilne pajevine, verjetno madam Marchbanks Temynova je vanjo zrla e posebej spo tljivo. Predsednica komisije pa je bila oitno nekoliko naglu na, kajti z Inkvizitorko se je pogovarjala zelo glasno, eprav sta st ali komaj pol metra narazen. "Kako smo potovali? V redu, v redu, saj se na Bradaviarko nismo odpravili prvi!" je nepotrpe ljivo odvrnila. "Raje mi povejte, e veste, kje tii Dumbledore. e kar nekaj asa se mi ni oglasil." Pri tem se je ozirala okoli sebe, kot bi priakovala, da bo nenadoma plani l iz kak ne shrambe za istila. " al ne vem, kje je," je odgovorila Temynova. Ravnateljica je jezno o inila trojico, ki se je zadr evala ob vzno ju marmornatega stopni a - Ron se je pretvarjal, da si zavezuje evelj potem pa je dodala: "A prepriana sem, da ga bo Ministrstvo za aranje kmalu izsledilo." "Mono dvomim," je zavpila drobna madam Marchbanks. "e Dumbledore noe, da bi ga na li, nimajo nikakr ne mo nosti! Jaz e vem. Prav pri meni je namre opravljal praktini del maturitetnih izpitov za spreminjanje oblike in uroke... S palico je poel rei, kakr nih nisem videla ne prej ne kasneje." "Mja," je zagodla Temynova, Harry, Ron in Hermiona pa so se vlekli navzg or po stopnicah, kolikor poasi so si upali, "naj vas peljem v zbornico. Po tako dolg em potovanju se vam bo gotovo prilegla skodelica aja." Veer je bil precej neprijeten. Vsi po vrsti so posku ali tik pred zdajci po noviti kak no malenkost, a nikomur ni lo prav dobro. Harry je zato el spat e zelo zgodaj, toda nato je dolge ure buden le al na postelji. Spomnil se je na poklicno svetovanje, med katerim je McHudurrova besno zagotovila, da mu bo pomagala postati auror, pa e jo bo pri tem pobralo. Zdaj ko so bili izpiti pred vrati, si je elel, da bi si zastavil bolj dosegljiv cilj. Vedel je, da ni edini v spalnici, ki bdi, a nihe ni rekel nobene, in nazadnje so eden za drugim pospali. Tudi pri zajtrku naslednjega dne so bili peto olci zelo tihi. Parvati je m rmraje ponavljala uroke, pri emer je solnica pred njo ivno potrzavala. Hermiona je ponovno prebirala Vrhunske dose ke uronikov in oi so ji vigale prek vrstic s tolik no naglico, da se je zdelo, kot bi imela zenice razmazane prek celotnih zrke l. Nevillu pa je pribor neprestano padal iz rok in nazadnje je prevrnil tudi skledi co z marmelado. Veina tudentov se je po zajtrku kot obiajno odpravila k pouku, peto- in sedmo olci pa so se zbrali v avli. Po njej so ivno postopali do pol desetih, ko so razred za razredom poklicali nazaj v Veliko dvorano. Ta je bila zdaj natanko tak na, kot jo je Harry videl v Rawsovem spominu. t iri dolge mize domov so nadomestile tevilne manj e, ki so bile vse obrnjene proti elu Dvorane, na katerem je stala McHudurrova. Ko so se vsi posedli in utihnili, je dejala:

"Lahko zanete." Pri tem je obrnila velikansko pe eno uro, ki je stala na mizi, tako kot vrs ta rezervnih peres, rnilnikov in pergamentnih zvitkov. Harry je razprl polo, pri emer mu je srce divje bilo. Tri vrste desno in tiri mize pred njim je Hermionino pero e

besno prasketalo in naglo je sklonil pogled ter si prebral prvo nalogo: a) navedite arobne besede in b) opi ite pot, ki jo napravi palica pri uroku , s katerim pred nete pripravimo do lebdenja. Harryju se je za hip pred omi prikazal spomin na kij, ki se je dvignil v zrak in nato glasno pristal na debeli trolovi betici... Komaj opazno se je nasmehnil, se sklonil nad polo in zael pisati. "Saj niti ni bilo tako hudo, kajne?" je dve uri kasneje v avli dejala He rmiona. "Nisem sicer prepriana, e sem dobro odgovorila na vpra anje o urokih veselja. asa mi je zmanjkalo. Kaj pa tisti protiurok za kolcanje, sta ga navedla? Jaz se nisem mogla odloiti, e naj ga, ker z vpra anjem ni imel neposredne zveze... Ampak naloga triindvajset..." "Hermiona," jo je ostro ustavil Ron, "se nismo zmenili, da se po izpitih ne bomo e enkrat muili z vpra anji? e testi sami so dovolj naporni!" Peto olci so kosili skupaj z drugimi (do kosila so se v Dvorani spet pojav ila tiri dolga omizja), potem pa so se zgrnili v manj o sobano poleg Velike dvorane. Tam so morali poakati, da jih pokliejo na praktini del izpita, in res so jih kmalu zaeli po abecednem redu ter v manj ih skupinah pozivati pred komisijo. Tisti, ki so ostali v sobani, so si v brado mrmrali razne uroke in vadili ustrezne zamahe s palico, pr i emer so kak nega so olca vasih po nesrei dregnili v hrbet ali oko. Prva izmed trojice je na vrsto pri la Hermiona. V Veliko dvorano je trepet aje vstopila skupaj z Anthonyjem Goldsteinom, Gregoryjem Goylom in Daphne Greengrass. tudentje, ki so preizkus e opravili, se zatem niso vrnili v sobano, za to Harry in Ron nista imela pojma, kako je opravila njuna prijateljica. "Gotovo bo dobila I. Spomni se samo, da je pri eni izmed kontrolk dobila sto dvajset tok od stotih mo nih," je rekel Ron. Deset minut kasneje je profesor Colibri zaklical: "Parvati, Padma; Parvati, Patil; Potter, Harry; Prilly, Peter." "Sreno," je za epetal Ron, Harry pa je e zakorakal v Veliko dvorano, pri emer je v desnici tako silovito stiskal palico, da so mu lenki pobledeli. "Kar h gospodu Kushtru stopi, Potter," je zacvilil Colibri, ki je stal p red vrati. Pokazal je na arovnika, ki je bil povsem ple ast. Obenem je bil dale najstarej i lan izpitne komisije, na nosu pa mu je emel ipalnik, oala brez rok. Sedel je za majhno mizico v nasprotnem kotu Dvorane, nekoliko stran od madam Marchbanks, ki se je ravno posveala Drecu Malfoyu. "Potter, kaj?" je vpra al gospod Kushter, ko je dvignil pogled z zapisnika in se prek ipalnika zazrl v Harryja. "Slavni Potter?" Mladi arovnik je s kotikom oesa dobro videl, kako zaniljivo ga je o inil

Dreco. Kozarec za vino, ki ga je mladi Malfoy ravno pripravil do tega, da je zal ebdel, je seveda moknil na tla in se razbil. Harry si tako ni mogel kaj, da se ne bi nasmehnil, in gospod Kushter mu je ohrabrujoe pokimal. "Tako je prav," je dejal s svojim drhteim glasom starka. "Nobene potrebe n i, da bi bil iven. No, zdaj pa bi te prosil, da se osredotoi na tole lico. Naj napravi nekaj salt." Harryju se je po koncu izpita zdelo, da mu je lo naravnost izvrstno. Urok lebdenja je vsekakor izvedel bolje od Dreca, a elel si je, da ne bi pome al arobnih besed za spremembo barve in urok rasti. Podgana, ki naj bi postala oran na, se je zaradi tega napihnila do velikosti jazbeca in ele takrat je fantu uspelo popravit i napako. Vsekakor je bil vesel, da Hermione takrat ni bilo v Dvorani, in pomoto j i je po izpitu z veseljem zamolal. Toda z Ronom sta se o njej lahko pomenila, kajti fant je kro nik zaaral v orja ko gobo, ne da bi sploh vedel, kako mu je to uspelo. Tistega veera si sicer niso mogli oddahniti. Po veerji so od li naravnost v dnevno sobo in zaeli ponavljati snov za izpit iz spreminjanja oblike, ki so ga im eli naslednjega dne. Ko je Harry konno el spat, mu je v glavi brnelo od zapletenih miselnih shem in raznih definicij. Naslednjega dopoldneva se pri pisnem delu izpita nikakor ni mogel spomni ti opredelitve preklopnega uroka, toda s praktino preizku njo je bil e kar zadovoljen. Vsaj celega legvana mu je uspelo radirniti, za razliko od Hannah Abbott ob sosed nji mizi, ki je povsem zgubila glavo. Dihurja pred sabo je nekako razmno ila v jato flamingov in izpit so morali za deset minut prekiniti, da so ptice polovili in jih odnesli iz Dvorane. V sredo so polagali izpit iz rastlinoslovja (zobata geranija je Harryja resda avsnila v kazalec, toda v splo nem je imel spet dober obutek), v etrtek pa iz obrambe pred mranimi silami. Tokrat je bil mladi arovnik prvi povsem spro en. Pisni del izpita mu ni delal nikakr nih te av in pri praktinem, ki ga je spet opravlj al pri gospodu Kushtru, je vse protikletve ter obrambne uroke izvedel prav z u itkom, saj je bila v Veliki dvorani prisotna tudi Temynova. Ta sicer ni pokazala, da je preseneena nad njegovim znanjem, in naslonjena na podboj vrat ga je zgolj hladno opazovala. "O! Bravo!" je vzkliknil gospod Kushter, ko je mladi arovnik brezhibno iz vedel urok, s katerim je pregnal bavkarja. "Resnino izvrstno! No, po mojem sva opravila , Potter... Razen e bi..." Nagnil se je nekoliko bli je k fantu. "Od mojega dragega prijatelja Tiberiusa Ogdena sem sli al, da zna priklicat i varuha. Je to res? Bi ga morda za nekaj dodatnih tok...?" Harry je e dvignil palico, se zazrl naravnost v Temynovo in pomislil, kak o bi pobuljila, e bi izgubila slu bo ravnateljice. "Ave zavetnikum!" Iz konice palice se je pognal srebrni jelen in odgalopiral prek Dvorane. Vsi

lani izpitne komisije so dvignili glave in ga spremljali s pogledom, dokler se ni raztopil v srebrnkasto meglico. Gospod Kushter je takrat navdu eno zaploskal s svojimi gravimi rokami, prek katerih so se vile izstopajoe ile. "Prekrasno!" je pohvalil fanta. "Zelo lepo, Potter, zdaj pa le pojdi!" Ko je Harry stopil mimo Temynove ob vratih, sta se njuna pogleda sreala. Na njenih irokih, mlahavih ustnicah se je poigraval nenavadno nesramen nasme ek, a mlademu arovniku je bilo isto vseeno, zakaj. Razen e se je zelo zelo motil (in za vsak primer, e se je vendarle, o tem ni nameraval nikomur niti rhniti), si je pravkar zagotovil oceno izjemno. V petek sta imela z Ronom prost dan, Hermiona pa je la na izpit starodavn ih run. Pred njima je bil e cel konec tedna. Zleknila sta se v naslanjaa ob odprtem oknu in sprio toplega poletnega zraka, ki je puhtel skozenj, iroko zehala. Da bi j ima as prijetneje minil, sta se pomerila v partiji arovni kega aha, pri emer je Harry v daljavi opazil Hagrida, ki je na robu Gozda predaval nego. Poskusil je uganiti, s katerimi ivalmi si dajejo opravka - domneval je, da gre za samoroge, saj so se fa ntje nekoliko umaknili - ko je skozi luknjo za portretom debele gospe prilezla Hermio na. Videti je bila skrajno slabe volje. "Kako je lo?" jo je zehaje vpra al Ron in se pretegnil. "Napano sem prevedla runo ejvas," je besno odvrnila. "Ta za razliko od ru ne ejhvas pomeni dru abni tvo, ne obramba." "No, ja," je lenobno odvrnil rdeelasec. "Zaradi ene napake e ne bo ..." "Ne kvasaj!" ga je jezno prekinila. "Zaradi take napake ti prav lahko pr ima ejo negativno oceno! Poleg tega pa je v Temynovkin kabinet nekdo spet spravil nofeljka! Pojma nimam, kako se je uspel prebiti skozi tista nova vrata, ampak ravno sem la mimo, ko je zaela vpiti. Drla se je ko nora. Glede na to, kako je vre ala, bi rekla, da ji je posku al odgrizniti nogo..." "Fino," sta hkrati izjavila fanta. "To ni prav ni fino!" ju je razgreto zavrnila. "Sta e pozabila, da za tak ne rei takoj osumi Hagrida? Menda ne bi rada, da ostane brez slu be?!" "Hagrid ravnokar ui, torej ga za tole pa ne bo mogla kriviti," je rekel Ha rry in zamahnil proti oknu. "Oh, vasih si res prav obupno naiven, Harry. Hagrida se bo z veseljem znebila, eprav ne bo imela dokaza, da je to storil on!" je zagodla. Oitno trdno odloena, da bo e naprej zoprne volje, je nato razkaeno odkorakala proti stopni u, ki je vodilo k dekli kim spalnicam, in za sabo zaloputnila vrata. "Kak no ljubko in nadvse dobrovoljno dekle," je zelo tiho izjavil Ron, pri emer je dregnil v svojo kraljico, e naj e premikasti enega Harryjevih konjev. Hermiona je bila zlovoljna ves konec tedna, a fanta se zanjo nista kaj d osti menila, saj sta se celo soboto in nedeljo poglabljala v snov arobnih napojev. Ta izpit so imeli v ponedeljek in Harry se ga nikakor ni veselil, kajti preprian je bil, d a bo

zaradi njega lahko kar pozabil na poklic aurorja. Pisni del se mu je nato res zd el zelo te ak, a preprian je bil, da bo vsaj za vpra anje o mnogobitnem napoju dobil vse mo ne toke - uinek tega zvarka je opisal nadvse natanno, saj so ga v drugem letniku na skrivaj pripravili in tudi spili. Popoldanski praktini del sicer ni bil tako grozljiv, kot je domneval, da bo. Ker Raws ni bil prisoten, je bil Harry mnogo bolj spro en kot obiajno, kadar je pripravljal napoje. Neville, ki je sedel zelo blizu, pa je bil tudi tako dobre v olje, kot za kotlom ni bil e nikdar. Ko je madam Marchbanks nazadnje naroila, naj stopijo stran od svojih zvarkov, saj je izpita konec, je mladi arovnik ravnokar zaepil epruveto z vzorcem. Resda ni imel obutka, da si je prislu il eno najbolj ih ocen, a napoj je bil po njegovem vsekakor vreden pozitivne. "Samo e tiri izpite imamo," se je utrujeno bodrila Parvati, ko so se odpra vili nazaj v gryfondomsko dnevno sobo. "Samo?!" je revsknila Hermiona. "Pred mano je med drugim tudi numerologi ja, in to je najte ji izmed vseh predmetov!" Nihe ni bil tako neumen, da bi kaj odvrnil, zato ni mogla slabe volje str esti na nikogar izmed njih. Namesto tega se je spravila na skupino novincev, ki naj bi s e preglasno hihitala. Harry se za to sploh ni zmenil. Odloen, da Hagrida ne bo razoaral, se je nege arobnih ivali uil celo bolj predano kot predmetov, ki naj bi bili najpomembnej i za poklic aurorja. Praktini del izpita je sicer potekal v torek na t rati pred Prepovedanim gozdom, kjer je tudente najprej akalo enajst ivali - deset je ev in en renevec. Ugotoviti so morali, kateri je slednji, in eprav se po videzu od je e v nikakor ni razlikoval, je bilo to precej preprosto. Vsaki ivali posebej je bilo n amre treba samo ponudili kro niek mleka, kajti renevci ob tak ni gesti povsem ponorijo ker so skrajno sumniava bitja, so prepriani, da jih hoe zastrupiti. Kakor koli, za drugo nalogo so morali pokazati, da znajo pravilno ravnati z driadami, za tretjo nahraniti in oistiti ognjeno rakovico, pri emer niso smeli stakniti prehudih opekl in, isto na koncu pa so izmed najrazlinej ih jedi izbrali tiste, s katerimi bi postregli bolnemu samorogu. Harry je pri tem vekrat opazil, kako Hagrid skozi okno svoje koe zaskrblje no opazuje potek izpita. Sam ga je opravljal pri debelu ni arovnici, in ko mu je ta dejala, da lahko gre, je oskrbniku zadovoljno pokimal ter se ele nato vrnil v gra d. Glede teoretinega dela astronomije, ki so ga imeli v sredo dopoldan, je i mel Harry e kar dober obutek. Ni bil sicer preprian, e je navedel res vse Jupitrove lune, a ob njihovem opisu vsekakor ni napisal, da Evropo prekriva med. Na praktin i del so morali poakati do noi in popoldne je bilo namesto tega posveeno izpitu iz vede evanja. eprav mladi arovnik pri tem predmetu nikdar ni bil ponosen na svoje znanje , je bil izpit pravi pogreb. V kristalni krogli ni videl niesar, zato si je prav oit

no nekaj izmislil, pri prerokovanju iz kavne usedline pa je sploh izgubil glavo. Madam Marchbanks je rekel, da bo kmalu sreala debelega, rnega in premoenega neznanca, ter polomijado e zaokro il z vede evanjem iz dlani. Pri tem je namre glavno rto zame al z ivljenjsko in vodji izpitne komisije zaupal, da bi morala umret i e prej njega torka. "Oh, saj je bilo od nekdaj jasno, da bova pri vede evanju pogrnila," je tu robno rekel Ron, ko sta se vzpenjala po marmornatem stopni u. Harryja je pred tem sicer precej potola il, saj mu je opisal, kaj je rekel lanu komisije, pri katerem je opravljal izpit. Na podlagi tistega, kar je zagledal v kristalni krogli, je namre domneval, da bo izpra evalec v kratkem sreal zelo grdega mo kega z bradavico na nosu. Ko je dvignil pogled, pa se mu je posvetilo, da je ve s as opisoval lana komisije. "Ja, k temu butastemu predmetu se sploh ne bi smela vpisati," je zdaj re kel Harry. "No, saj nama zdaj ne bo ve treba hoditi k njemu." "Hvala bogu," je zagodel mladi arovnik. "Konno se nama ne bo ve treba pretvarjati, da nama je mar, e se Jupiter in Uran preve spoprijateljita." "In od tega trenutka dalje niti enkrat ve ne pogledam v ta butasti kavni zoc, pa eprav bi se mi v skodelici z mastnimi rkami izpisalo Crkni, Ron, crkni!" Harry se je zasmejal ravno v trenutku, ko je za njima pritekla Hermiona. Hitro je utihnil, saj je domneval, da bi ji smeh lahko el na ivce. "No, mislim, da mi je pri numerologiji lo dobro," je povedala in fanta st a od olaj anja kar zavzdihnila. "Pred veerjo pa bi si lahko e malo pogledali zvezdne karte..." Ko so ob enajstih pri li na vrh astronomskega stolpa, so ugotovili, da je no naravnost izvrstna za opazovanje zvezd. Resda je bilo nekoliko hladno, a ozraje j e bilo povsem mirno, predvsem pa na nebu ni bilo enega oblaka. Na stolpu je vladala ti ina, ki jo je motilo le obasno umenje pergamentnih listov, krabljanje peres in kripanje teleskopov, ki so jih tudentje premikali proti drugemu delu zvezdnega svoda. Minila je ura in e ena. Mali kvadratki migotave zlate svetlobe, ki je na t rato lila skozi okna, so zaeli uga ati skladno z baklami in drugimi svetili v gradu. Ko je Harry na nebesno karto ravno zarisal ozvezdje Orion, pa so se tono pod obzidjem stolpa odprla grajska vrata in prek kamnitih stopnic ter deloma tud i trave pred njimi se je ulila svetloba. Mladi arovnik je nala nekoliko zasukal teleskop in pri tem pokukal navzdol. Preden so se vrata zaprla in je park spet p ostal morje teme, je tako opazil pet, morda est dolgih senc, ki so se odpravile prek osvetljene trate. Nato se je naglo zasukal k teleskopu in ga naravnal k Veneri. To je e hot el zarisati na karto, toda nekaj ga je zmotilo. S peresom nad pergamentom je za hip otrpnil, potem pa za emel proti sennatemu parku, prek katerega je zdaj korakalo est ljudi. e se ne bi premikali, v ibki svetlobi zvezd nikakor ne bi bili vidni. A eprav so bili dale, se je mlademu arovniku zdelo, da je po hoji prepoznal najbolj

okato postavo na elu skupine. Nikakor mu ni bilo jasno, emu bi se Temynova tako pozno ponoi odpravila na sprehod, e manj pa se mu je zdelo logino, da bi jo pri tem spremljalo pet arovnikov. A takrat je nekdo za njegovim hrbtom poka ljal in spomnil se je, da so sredi izpita. Na Venero je povsem pozabil! Oko je hitro pristavil k lei, ponovno na el planet in e ga je znova hotel vrisati... Toda ker je izpitu navkljub napenjal u esa , da mu ne bi kaj u lo, je iz daljave zasli al trkanje. To je sicer jasno odmevalo prek praznega posestva, kmalu pa se je prek trate razlegel e pridu en laje velikega psa. Dvignil je pogled in srce mu je razburjeno razbijalo. Okna Hagridovega domovanja so bila razsvetljena in v njihovem soju je opazil obrise ljudi, ki so prej prikorakali iz gradu. Takrat pa so se vrata koe odprla, esterica je vstopila vanjo in na park je spet legla ti ina. Harryju je bilo zelo nelagodno. Ozrl se je, saj ga je zanimalo, e dogajan je na posestvu spremljata tudi prijatelja, a ravno takrat je mimo njega prikorakala ma dam Marchbanks. Ker se je zbal, da bi ga obto ila prepisovanja, se je naglo sklonil na d svojo zvezdno karto. Pretvarjal se je, da si nekaj zapisuje, pri tem pa je v res nici prek obzidja kukal proti koi. V njej je bilo precej ivahno, saj je vsake toliko kdo sto pil mimo enega izmed oken in svetlobi zastrl pot. Ker je na sebi zautil pogled vodje izpitne komisije, je oko spet prisloni l k teleskopu in ga naravnal proti Marsu, eprav ga je v karto vrisal e pred debelo uro . Komaj je madam Marchbanks odkorakala dalje, pa je iz oddaljene koe zasli al besno vpitje, ki se je skozi temo razlono razlegalo vse do astronomskega stolpa. Ve so olcev je dvignilo pogled od zvezdnih kart in se zazrlo proti Hagridovemu domovanju. Gospod Kushter je spet poka ljal. "Poskusite se zbrati, dekleta in fantje," je nato mehko pristavil. Veina tudentov se je spet posvetila zvezdnim kartam, Harry pa se je ozrl n a levo. Hermiona je kot uroena zijala proti koi. "Khem, khem... asa je samo e dvajset minut," je dodal gospod Kushter. Mlada arovnica se je zdrznila in se znova posvetila teleskopu, njen prija telj pa je pogled spustil k svoji karti. Z grozo je opazil, da je Venero oznail kot Mars, in napako je e hotel popraviti, ko je prek olske posesti zadonel glasen tresk. Ve tudentov je bolee zajealo, saj so se z oesom dregnili v leo teleskopa, tako naglo so se zasukali proti parku. Hagridova vrata so bila na iroko odprta in pri svetlobi, ki je skoznje li la iz koe, so ga jasno videli. Njegova velikanska postava je besno rjula in grozee dvigovala pesti, obdajala pa jo je esterica manj ih. Sode po rdeih nitih, ki so vigale od njih proti razjarjenemu oskrbniku, so ga poskusile ohromiti. "Ne!" je kriknila Hermiona. "Kaj takega!" je ogoreno dejal gospod Kushter. "Tu vendar opravljamo izpi t!" Toda tudentje so zdaj povsem pozabili na zvezdne karte. Pred Hagridovim domovanjem so po zraku e vedno vigali tanki curki rdee svetlobe, a zdelo se je, da se uroki od oskrbnika preprosto odbijajo. Omamili ga vsekakor niso in oitno je

bilo tudi, da se nikakor ne misli vdati. Prek posestva se je kmalu razlegel klic: "Ne lomi ga vendar, Hagrid!" "Ti bom e dal ,ne lomi ga'!" je v odgovor zarohnel oskrbnik. "Tokole me p a ne boste!" Takrat je Harry opazil drobni obris ekana, ki je svojega gospodarja posku sil za ititi. Kar naprej se je poganjal nad arovnike, ki so ju obkolili, dokler ga ni za del eden izmed urokov in je negibno oble al. Hagrid je ob tem zarjovel od besa in nemudoma zgrabil loveka, ki je ohromil njegovega psa. Dvignil ga je visoko nad glavo, nato pa zalual, da ga je vrglo vsaj deset metrov dale in ni ve vstal. Hermiona je zajela sapo in si z obema rokama pokrila usta, mladi arovnik pa se je ozrl k Ronu. Tudi on je bil ves prepla en, saj nobeden od Harryjevih prijate ljev e ni videl, kako stra en je oskrbnik, e se razjezi. "Glejte!" je zacvilila Parvati, ki je visela prek obrambnega zidu in kaz ala proti vzno ju gradu. Vhodna vrata so se spet odprla, na trato se je znova ulila svetloba, a t okrat se je v njej izrisala ena sama senca, ki je naglo valovala proti koi. "No, to je pa e preve!" je tudente o tel gospod Kushter, a tudi on je bil videti precej prestra en. "Do konca izpita je samo e estnajst minut, veste!" Toda za opozorilo se ni zmenil nihe. Vsi so zrli v loveka, ki je hitel pro ti bitki pred Hagridovo koo. "Kako si drznete!" je zavpila postava, ki je tekla oskrbniku na pomo. "Ka ko si drznete?" "McHudurrova je!" je za epetala Hermiona. "Pustite ga pri miru! Pustite ga, vam pravim!" se je iz teme razlegel profesoriin glas. "S kak no pravico ste se spravili nanj?! Niesar ni zagre il, da bi s e nadenj spravili s tolik no..." Hermiona, Parvati in Lavender so hkrati zavre ale. Postave pred vrati koe so v predstojnico Gryfondoma izstrelile ni manj kot tiri uroke hromljenja in ti so vanjo tre ili na pol poti med Hagridovim domovanjem ter gradom. Za hip jo je vso pre aril soj srhljivo rdee barve, potem pa jo je vrglo v zrak, tre ila je na hrbet in se ni ve zganila. "Tristo hudiev!" je zavpil gospod Kushter, ki je zdaj tudi sam pozabil na izpit. "Niti opozorili je niso, da bodo streljali! Kak no sramotno vedenje pa je to?!" "REVE!" je zarjul Hagrid, igar glas je jasno zadonel vse do vrha stolpa, medtem ko so se v gradu ponovno zaele pri igati lui. "PREKLETE REVE! NATE, USRANETI! NATE, E ENO..." "Kaj takega..." je dahnila Hermiona. Oskrbnik je najbli jima napadalcema primazal silovit udarec in sode po tem, kako ju je vrglo po tleh, sta bila nezavestna. Harry je nato opazil, kako sunkov ito se je Hagrid zatem skljuil, in preprian je bil, da mu je eden od urokov vendarle pri el do ivega. Toda v naslednjem hipu se je orjak spet vzravnal, prek ramen pa mu je visela nekak na vrea... Ne, to je bilo seveda mlahavo telo ekana, ki si ga je oprtal

na rame. "Zadr i ga! Ujemi ga!" je zavpila Temynova. Toda edinemu arovniku, ki ga je e imela ob sebi, se nikakor ni mudilo v doseg oskrbnikovih pesti. Pravzaprav se je ritensko umikal od njega, in to tako naglo, da se je spotaknil ob enega svojih nezavestnih tovari ev ter se zvrnil po tleh. Ha grid pa se je zdaj zasukal na petah in se s ekanom na ramah pognal v tek. Temynova je za njim sicer poslala e en urok hromljenja, a ga je zgre ila. Orjak, ki je na vso m o dirjal proti oddaljenemu vhodu na posestvo, je tako izginil v temo. Na astronomski stolp je za celo minuto legla pretresena ti ina in vsi so r azprtih ust e naprej zijali v park. Potem pa jih je gospod Kushter ni kaj odlono, a vendarle, opozoril: "Em... e pet minut asa nam je ostalo." eprav je Harry izpolnil komaj dve tretjini karte, je komaj akal, da bo izp ita konec. Ko so jih vendarle spustili, pa je teleskop naglo pospravil in skupaj s prijateljema je stekel po stopnicah. Tudi njihovim so olcem se nikakor ni mudilo s pat in tako so se ob vzno ju stopni a ustavili ter se zaeli razburjeno pogovarjati o dogodku, ki so mu bili pria. "Ta peklenska babnica!" je izdavila Hermiona, ki je celo govorila s te avo , tako besna je bila. "Na Hagrida se je nala spravila ponoi, misle, da ga bo tako presenetila in la je obvladala!" "Oitno se je hotela izogniti e eni sceni," je ves pameten pripomnil Ernie, ki se je ravnokar pridru il gnei pod stopnicami. "Ampak Hagrid se je dobro izkazal, kaj?" je rekel Ron, na katerega je or jak med spopadom napravil moan vtis, eprav ga je tudi po teno prestra il. "Kako to, da so se uroki preprosto odbijali od njega?" "Verjetno zaradi krvi velikanov, ki se mu pretaka po ilah," je pretreseno menila Hermiona. "Velikana je zelo te ko ohromiti, podobno kot trola... Ampak ubog a McHudurrova! Kar tirje uroki so jo zadeli, naravnost v prsi, pa tudi v letih je e! " "Stra no, res stra no," je Ernie pompozno zmajal z glavo. "No, jaz grem kar spat. Lahko no vsem skupaj." So olci so se zdaj eden za drugim poasi razkropili, pri emer so se e naprej pogovarjali o dogodkih v parku. "Hagrid se je vsaj izognil Azkabanu," je rekel Ron. "Zdaj se bo verjetno pridru il Dumbledorju, kajne?" "Najbr ," je skomignila mlada arovnica, ki je bila na robu solz. "Oh, to je grozno. Prepriana sem bila, da se bo Dumbledore kmalu vrnil, namesto tega pa smo ostali e brez Hagrida." Ko so se nazadnje privlekli v gryfondomsko dnevno sobo, je bila ta nabit o polna, saj so se ob vpitju pred gradom tevilni zbudili in hitro predramili e svoje prijatelje. Seamus in Dean, ki sta prispela pred trojico, sta zdaj zbranim pripovedovala, kaj sta videla ter sli ala z vrha astronomskega stolpa. "Ampak zakaj bi Hagrida vrgla iz slu be zdaj?" se je spra evala Angelina. "P ri njem gre gotovo za nekaj drugega kot pri Trelawneyjevi. Letos je uil veliko bolje

kot prej!" "Temynovka sovra i polljudi," je zagrenjeno odvrnila Hermiona in se sesedl a v enega od naslanjaev. "Hagrida si je e od nekdaj elela spraviti z Bradaviarke." "Prepriana pa je tudi, da ji je nofeljka v kabinet spravil prav on," je dod ala Katie. "Ojej," je dahnil Lee in si usta pokril z roko. "Tisto sem bil jaz! Fred in George sta mi pustila dva in oba sem spravil v grad skozi okno." "Saj bi ga tako ali tako dala na evelj," ga je tola il Dean. "Z Dumbledorje m sta si za njen okus preve blizu." "To je res," je pritrdil Harry, ki se je pogreznil v naslanja poleg Hermi oninega. "Upam samo, da je s profesorico McHudurro vse v redu," je pristavila Lavender, katere oi so se motno lesketale. "Skozi okno na e spalnice smo videli, kako so jo odnesli v grad," je poved al Colin Creevey. "Videti je bila, kot bi vanjo udarila strela." "Madam Pomfrey jo bo e spravila k sebi," je zatrdila Alicija. " e vse je." Ko se je dnevna soba konno spraznila, je bila ura e tiri zjutraj. Harry je bil kljub temu povsem buden, saj ni in ni mogel pozabiti, kako je Hagrid s ekanom na ramah pobegnil v temo. Tudi na Temynovo je bil jezen, in to tako zelo, da si spl oh ni mogel izmisliti kazni, ki bi si jo zaslu ila; celo z Ronovim predlogom, da bi jo b ilo najbolje vrei med sestradane ritotrobe zaribance, ni bil povsem zadovoljen. Kovaje strahotno ma evanje je nazadnje zaspal. Ko se je ez komaj tri ure skobacal iz postelje, pa je bil e bolj utrujen, kot e sploh ne bi zatisnil oi. Zadnji izpit, zgodovino arovni tva, so imeli ele popoldne. Harry bi po zajtr ku najraje el nazaj v posteljo, a ker se je prej zana al, da bo tistega dopoldneva pon ovil snov, je obsedel ob oknu v dnevni sobi. Glavo je naslanjal na roke in se trudil, da ne bi zaspal, pri tem pa prebiral meter visok kup zapiskov, ki mu jih je posodila Hermiona. Peto olci so v Veliko dvorano vstopili ob dveh in sedli pred izpitne pole, ki so jih obrnjene s hrbtno stranjo navzgor akale na mizah. Harry je bil skrajno izrpan. elel si je samo e tega, da bi bilo male mature e enkrat konec in bi lahko el spat. Naslednjega dne pa bi se z Ronom odpravila na stadion, kjer bi mu prijatelj malo posodil svojo metlo, in skupaj bi u ivala, konno re ena neprestanega uenja. "Odprite pole," je zaklicala madam Marchbanks s ela dvorane in pri tem sunkovito obrnila pe eno uro. "Zdaj lahko zanete." Harry je pogled zapiil v prvo vpra anje. Kar nekaj sekund je minilo, preden se mu je posvetilo, da ni dojel niti ene besede. Ob eno izmed visokih oken se je br ene zaganjala osa, ki mu je la zelo na ivce. Konno in mukoma je zael pisati odgovor. Imen se je spomnil le z veliko te avo in kar naprej je me al letnice. Vpra anj e tevilka tiri (Je po va em mnenju Zakon o arovni kih palicah v osemnajstem stoletju privedel do goblinskih uporov ali jih je pomagal umiriti?) je preprosto

preskoil. Rekel si je, da se bo k njemu vrnil na koncu, e mu bo ostalo kaj asa, in se poskusil s petim (Kako so leta 1749 prekr ili Statut diskretnosti in kak ne ukrep e so uvedli, da do tega ne bi ve pri lo?). Ko je napisal odgovor, je imel obutek, da j e izpustil celo vrsto pomembnih dejstev; sumil je, da so se v zadevo sasoma vpletli tudi vampirji. Tako je zael iskati vpra aje, na katerega bi nedvomno znal odgovoriti, in oi so se mu ustavile pri desetem: Opi ite razmere, ki so privedle do ustanovitve Mednarodne zveze arodejev, in razlo ite, zakaj se ji liecbtensteinski arovniki niso hoteli pridru iti. To pa vem, si je zagotovil Harry, igar misli so bile udno odrevenele in okorne. A kljub temu je pred sabo jasno videl naslov, zapisan s Hermionino pisav o: Ustanovitev Mednarodne zveze arodejev. Ta del prijateljiinih zapiskov je vendar prebiral ravno to dopoldne... Zael je pisati, pri emer je vsake toliko dvignil glavo in se ozrl k veliki pe eni uri, ki je stala na mizi poleg madam Marchbanks. Sedel je tik za Parvati Patil, katere dolgi rni lasje so padali prek naslonjala njenega stola. Enkrat ali dvakrat se je zalotil, da zija v lesketajoe se odseve svetlobe na njih, kadar je na lahno premaknila gla vo. Da bi zbistril misli, je moral lastno krepko stresti. ... prvi Vrhovni bunkljemir Mednarodne zveze arodejev je bil Pierre FainDil, toda arovni ka skupnost Liecbtensteina je bila proti temu, da mu podelijo ta naslov , saj... Peresa okoli Harryja so krabljala kakor podgane, ki si kopljejo rove. Son ce mu je sijalo naravnost na glavo. Kaj je e Fain-Dil storil, da je u alil liechtenste inske arovnike? Mladi arovnik je imel obutek, da je bilo to povezano s troli... Praznega pogleda se je spet zazrl v Parvatijino glavo. Ko bi le lahko izvedel idjivijo, od prl okno v njene misli in tako ugotovil, kako je zaradi trolov pri lo do razdora med Pierro m Fain-Dilom ter Liechtensteinom... Zaprl je oi in obraz zakopal v dlani, da se je rdee arenje vek ohladilo in potemnelo. Fain-Dil je posku al prepovedati lov na trole in dodeliti jim je elel doloene pravice... Toda Liechtenstein je imel hude te ave s plemenom divjih gorskih trolov... Ja, to je tisto! Odprl je oi in ob pogledu na beli pergament ga je v njih tako za emelo, da so se mu zaele solziti. Poasi je vendarle zapisal kak ni dve vrstici o razdoru, potem pa je prebral svoj odgovor. Zdel se mu je precej zmeden in tudi ni kaj podroben, eprav je bil preprian, da so bili Hermionini zapiski o tej temi zelo obse ni... Oi je spet zatisnil, da bi si poskusil priklicati v spomin, kaj je o tem prebral... Zveza se je prvi sestala v Franciji. Ja, to je e napisal... Pridru iti so se ji poskusili tudi goblini, a so jih vrgli iz dvorane... N o, tudi to je e navedel v odgovoru... Iz Liechtensteina pa ni hotel priti nihe... Spomni se vendar, si je prigovarjal in dlani e trdneje pritisnil na obraz ,

medtem ko so peresa okrog njega prasketaje zapisovala neskonne odgovore, na elu Dvorane pa je pesek vztrajno polzel skozi pe eno uro... Spet se je zna el na hladnem, temnem hodniku, ki je vodil k Sekretariatu z a skrivnosti. Korakal je umirjeno ter odlono. Tokrat bo vendarle prispel na cilj... rna vrata so se kot obiajno odprla in e je vstopil v okroglo sobo z mnogimi durmi... Odpravil se je naravnost prek kamnitih tal in skozi naslednja vrata... Z agledal je luke, ki so poplesovale po stenah in tleh, ter znova zasli al nenavadno, mehansko tleskanje... A za to ni imel asa, pohiteti je moral... Pretekel je e zadnjih nekaj metrov, ki so ga loili do tretjih vrat, in tud i ta so se odprla... Spet je prispel v dvorano, visoko ter iroko kakor cerkvena ladja, polno o mar s steklenimi kroglicami... Ko je pri el do sedemindevetdesete vrste, je zavil na lev o in pohitel po prehodu med dvema dolgima omarama... isto na koncu je na tleh le al teman obris, rna senca, ki se je vlekla kakor ranjena ival... Harryja je od strahu zvilo v elodcu... Iz ust se mu je izvil visok, hladen glas, v katerem ni bilo niti kanca s outja... "Vzemi jo... Snemi jo s police... Jaz je ne morem... A ti jo lahko." Temni obris na tleh se je spet zganil. Mladi arovnik je videl, kako se je dolgoprsta in povsem bela dlan njegove lastne roke oklenila palice... In s svoji m visokim, hladnim glasom je zavpil: "Cruccio!" Mo ki na tleh je zakrial od boleine. Poskusil je vstati, a se je ves drhte zvrnil nazaj po tleh. Harry se je smejal. Konno je dvignil palico, kletev je popu stila in temni obris je zajeal ter negibno oble al. "Lord Mrlakenstein aka..." Mo ki se je z rameni poasi odlepil od tal in dvignil glavo, pa eprav je ves trepetal. Njegov obraz je bil zamazan od krvi in izmuen, spaen od boleine, a vseeno odloen, da se ne bo vdal... "Ubiti me bo moral," je za epetal Sirius. "Na koncu te nedvomno tudi bom," je odvrnil hladni glas. "A najprej mi j o bo izroil, Black... Misli , da je bilo to, kar si prestal zaenkrat, boleina? Pomisli ma lo... Pred nama so e dolge ure in nikogar ni, ki bi te sli al vre ati..." Toda ko je Mrlakenstein palico spet uperil v Siriusa, ni zakrial le on. Harry je tre il na hladna kamnita tla in pri tem se je zbudil, a vpil je e n aprej, v brazgotini pa mu je plamtela boleina. V Veliki dvorani je izbruhnil vsesplo en nemir. Dvaintrideseto poglavje Z glavo skozi plamene

"Ne grem... Ni mi tre-treba v ambulanto... Noem..." Harry se je na vsak nain posku al izviti gospodu Kushtru, ki mu je vidno

zaskrbljen pomagal iz Velike dvorane, pri emer so v njiju zijali isto vsi peto olci. "N-Ni mi ni, gospod," je zajecljal mladi arovnik in si z rokavom obrisal p otni obraz. "Res, sa-samo zaspal sem... in nekaj sem sanjal..." "Izpiti so res naporni," je soutno odvrnil najstarej i lan komisije in Harry ja pretreseno potrepljal po ramenu. "Se zgodi, mladi mo , se zgodi. Najbolje bo, e spije kozarec hladne vode, in potem se bo morda lahko vrnil v Dvorano. Izpita bo sicer kmalu konec, a kak en odgovor bo vendarle imel as zapisati do konca..." "Ja!" je divje pritrdil fant. "Mislim, ne! Napisal sem e... vse, kar sem znal..." "Tudi prav, tudi prav," je umirjeno dejal stari arovnik. "Torej bom el po tvojo izpitno polo, zate pa bi bilo najbolje, e bi malo legel." "Ja, legel bom," je silovito prikimal Harry. "Najlep a hvala." A komaj je gospod Kushter stopil skozi vrata Velike dvorane, e se je mlad i arovnik pognal navzgor po marmornatih stopnicah in vzdol hodnikov stekel s tak no naglico, da so ga portreti mrmraje o tevali. vignil je prek naslednjega stopni a in kakor orkan planil skozi dvojna vrata ambulante. Madam Pomfrey, ki je z lico v rokah v Montagujeva usta ravno vlivala neznano tekoino modre barve, se je zdrznila in prepla eno kriknila. "Potter, kaj pa se gre ?!" ga je nato o tela. "Nujno moram govoriti s profesorico McHudurro!" je zasopel. "Takoj! Nujn o je!" "Ni je ve tu," je alostno odvrnila olska zdravnica. "Zjutraj so jo prepelja li v Svetega Munga. Da pri njenih letih stakne tiri uroke hromljenja, in to naravnost v prsi? e dobro, da je niso ubili!" "Ni je?" je pretreseno ponovil Harry. Takrat se je oglasil zvonec in po olskih hodnikih je zadonel topot stoter ih tudentskih nog. Sam je povsem otrpnil in e naprej zrl v madam Pomfrey. Vedno bolj ga je bilo groza. Torej se ne more obrniti na nikogar... Dumbledorja ni bilo ve na oli, Hagr ida tudi ne, a nekako je priakoval, da bo McHudurrova vseeno ostala med njimi. e res, da si jo lahko hitro razdra il ter je bila vajena svojega reda, toda vedno je bila pri roki in nanjo si se lahko zanesel... "Ni udnega, da te je to tako pretreslo, Potter," je zdaj dejala zdravnica, ki je vanj zrla odobravajoe, a ostro obenem. "Podnevi je ne bi mogel presenetiti niti e den izmed tiste etverice! Kak ni strahopetci! Resnino so vredni prezira! Ah, e me ne bi skrbelo, kaj bo z vami, bi dala odpoved, tako sem ogorena!" "Ja," je rekel Harry, igar obraz je bil povsem brezizrazen. Zasukal se je na petah in iz ambulante zakorakal na prepolni hodnik. Kma lu se je ustavil in sploh ni opazil, da je v napoto so olcem, ki hitijo mimo njega. Stra h se mu je namre iril po drobovju kakor strupen plin in stopil mu je tudi v glavo, da s ploh ni mogel razmisliti, kaj naj stori... Poi i Rona in Hermiono, mu je svetoval glas, s katerim se je letos e vekrat pomenkoval. Spet je stekel in so olce odrival s poti, pri emer sploh ni sli al njihovih j eznih

klicev. Spustil se je dve nadstropji ni je, in ko je pridrvel na vrh marmornatega stopni a, sta mu prihitela naproti. "Harry!" je vzkliknila prijateljica, ki je bila videti isto iz sebe. "Kaj se je zgodilo? Je s tabo vse v redu? Si zbolel?" "Kje si bil?" ga je vpra al rdeelasec. "Pridita," ju je pozval mladi arovnik. "No, pridita e, nekaj vama moram povedati." Popeljal ju je po hodniku v prvem nadstropju, pri emer se je oziral skozi odprte duri, in nazadnje je vendarle na el prazno uilnico. Nemudoma se je pognal vanjo in za prijateljema hitro zaprl vrata. Potem se je naslonil nanje in se zaz rl v prijatelja. "Mrlakenstein je ujel Siriusa." "Kaj?!" "Kako to ve ?" "Videl sem. V sanjah. Ko sem med izpitom zaspal." "Am-Ampak kako?" je zajecljala Hermiona, ki je bila isto bleda. "Pojma nimam," je odvrnil Harry, "a natanko vem, kje sta. Na Sekretariat u za skrivnosti imajo veliko dvorano, polno omar z majhnimi steklenimi kroglicami. Ta m sta, na koncu sedemindevetdesete vrste. Siriusa hoe izrabiti, da bi pri el to tiste ga... kar pa skrivajo na Sekretariatu. Mui ga! Rekel je, da ga bo nazadnje ubil!" Zavedel se je, da se mu glas trese in mu je slabo. Zato je stopil k najb li ji mizi in sedel nanjo. "Kako bomo pri li tja?" ju je nato vpra al. Prijatelja se nekaj asa nista odzvala, potem pa je Ron rekel: "K-Kam?" "Na Sekretariat za skrivnosti! Siriusa moramo re iti!" je glasno odvrnil H arry. "Ampak, Harry..." je s ibkim glasom ugovarjal prijatelj. "Kaj je? No, kaj?" ga je odlono pozval mladi arovnik. Nikakor mu ni bilo jasno, zakaj oba zijata vanj, kot bi rekel nekaj povs em nerazumnega. "Harry," se je nazadnje precej prepla eno oglasila Hermiona, "em... Kako.. . Kako pa je Mrlakenstein pri el na Ministrstvo, ne da bi ga kdo opazil?" "Kako naj to vem?!" se je razburil mladi arovnik. "Briga me! Bistveno je, kako bomo tja pri li mi" "Ampak... Premisli vendar," je rekla prijateljica in mu stopila za korak bli je. "Ura je pet popoldne... Na Ministrstvu je gotovo e cel kup ljudi... Kako bi Mrlakenstein in Sirius vstopila vanj, ne da bi ju opazili? Oba imajo za zloinca i n vsaj tvojega botra e dolgo i ejo... Misli , da bi se lahko neopazno prebila v stavbo, v kateri kar mrgoli aurorjev?" "Mrlakenstein se je e esa domislil!" je zavpil Harry. "Mogoe je tako sebe k ot Siriusa ogrnil s pla em nevidnosti ali kaj podobnega! Sploh pa je bil Sekretariat z a skrivnosti videti povsem prazen, kadar koli sem bil..." "Saj e nikdar nisi bil tam," ga je tiho opomnila Hermiona. "O njem si sam o sanjal."

Harry je vstal in se ji tudi sam za korak pribli al. "To niso bile obiajne sanje!" ji je nato zarjul v obraz. "Kar povej mi, k ako si razlaga tisto z Ronovim oetom, kar povej! No, kako sem lahko vedel, kaj se mu je zgodilo?" "Mogoe bi res morali tja," je tiho rekel Ron, ki je zdaj zrl v Hermiono. "Ampak to je vendar... skoraj nemogoe!" je obupano ugovarjala. "Harry, ka ko bi lahko Mrlakenstein ujel Siriusa, ki se ves as skriva na Trochnmrkowem trgu?" "Mogoe v tisti obupni hi i ni ve zdr al in si je za elel sve ega zraka," je na glas razmi ljal rdeelasec. "Sama ve , kako nerad je tial v njej..." "Ampak zakaj," je vztrajala mlada arovnica, "le zakaj bi Mrlakenstein posku al priti do tistega oro ja prav s Siriusovo pomojo?" "Zakaj, zakaj! Koga briga, zakaj! Za to bi lahko obstajala cela vrsta ra zlogov!" je zavpil Harry. "Zlobne u vsekakor ne bo prav ni al, e jo bo Sirius pri tem skupil. Mogoe se mu drugi smilijo..." "akajta, nekaj sem se spomnil," se je pridu eno vme al Ron. "Siriusov brat je bil Jedec smrti, kajne? Mogoe mu je izdal skrivnost, kako se pride do oro ja!" "Ja, to bo tisto! Zato pa je bilo Dumbledorju tudi toliko do tega, da se Sirius ne gane iz hi e njegovih star ev!" je prikimal Harry. "Glejta, res mi je al," je Hermiona zmajala z glavo, "ampak vajine domisl ice so isto brez smisla. Za vse to nimamo nobenega dokaza in niti tega ne vemo zagotovo, e sta Mrlakenstein in Harryjev boter res tam..." "Ampak, Hermiona, Harry ju je vendar videl!" se je razburil Ron. "Dobro," je rekla in videti je bila prepla ena, a odloena, da se ne da. "Na eno samo stvar bi vaju e opozorila..." "No, daj e!" "Harry, ve ... S tem ne mislim ni slabega, ampak res ima ... Kako bi rekla... ? Se ti ne zdi, da si... no, da grozno rad koga re i ?" ga je vpra ala. Mladi arovnik je besno zabol al vanjo. "Da grozno rad koga re im?" je ponovil. "Kaj hoe rei s tem?" "No, saj si..." je prepla eno izdavila. "Lani, na primer... V jezeru, med Turnirjem... Takrat ne bi smel... oziroma ti ni bilo treba re iti Fleurine sestre. Majkeno te je, em, zaneslo." Harryju je v glavo bu nil val vroe jeze; kako ga more zdaj opominjati na ti sto nerodnost?! "Saj to je bilo zelo lepo od tebe," je hitro dodala, kajti ob njegovem p ogledu je kar otrpnila od strahu. "Vsi smo menili, da si ravnal resnino vite ko..." "Zanimivo," je zagodel skozi stisnjene zobe, "kajti dobro se spomnim, ka ko me je Ron takrat o tel, da sem se el junaka... Misli , da gre tokrat za nekaj podobnega? Misli , da bi se spet rad el junaka?!" "Ne, ne!" je odkimala. "Tega nisem hotela rei, nikakor!" "Potem pa e povej, kaj hoe rei, in nehaj zapravljati as!" je zavpil. "Rei hoem... Mrlakenstein te pozna, Harry! Ginny je zvlekel v Dvorano skrivnosti, da bi ti pri el za njo, saj ve... Saj ve, da si tiste vrste lovek, ki b i nemudoma prihitel prijatelju na pomo! Kaj, e bi te rad zdaj samo spravil na Sekretariat za skrivnosti?" "Hermiona, isto vseeno je, ali je to napravil, da bi me zvabil tja, ali n

e! McHudurrovo so prepeljali v Svetega Munga in zdaj na Bradaviarki ni isto nobenega lana Reda ve, torej moramo na Sekretariat sami, sicer bo Sirius umrl!" "Ampak, Harry! Kaj, e so bile te sanje... e so bile samo sanje?" Fant je zarjovel od besa in Hermiona se je od strahu za korak umaknila. "Kdaj se ti bo posvetilo, da to niso samo sanje?!" je zatulil. "Zakaj se m se po tvojem moral muiti z brambovijo?! Zakaj je bilo Dumbledorju toliko do tega, da ne bi videl, kaj se dogaja na Sekretariatu?! Zato, ker je vse RES, Hermiona! Siriusa j e ujel, vem, da ga je. Mrlakenstein ga ima v pesti, in tega ne ve nihe, torej ga lahko re i mo samo mi! e mi noe pomagati, prav, a jaz grem tja, razume ?! Sploh pa se samo spomni, kako je bilo, ko sem naju re il pred morakvarji! Takrat se nisi prito evala, kako obupen sem, ker grozno rad koga re im!" V isti sapi se je zasukal k Ronu in nadrl e njega: "In tudi ti mi nisi ni oital, ko sem poskrbel, da tvoje sestre ni pospravi l bazilisk..." "Jaz ti esa tak nega nikdar ne bi oital!" ga je razgreto zavrnil pegasti prijatelj. "Ampak, poslu aj se vendar, Harry," ga je divje opomnila Hermiona. "Sam si vendar rekel, da po Dumbledorjevem ne bi smel vedeti za te stvari, in e bi se res nauil brambovije, tudi ne bi!" "E MISLI , DA BOM ZDAJ POSKU AL PREPROSTO POZABITI, KAR SEM VIDEL..." "In tudi Sirius ti je rekel, da se mora v prvi vrsti nauiti, kako misli ob raniti pred vdorom!" "E BI VEDEL, KAJ SE BO ZGODILO, BI PRAV GOTOVO REKEL KAJ POVSEM..." Tedaj so se vrata odprla in trojica se je naglo zasukala. V uilnico je vs topila Ginny, ki se je radovedno zazrla vanje, tik za njo pa je pri la e Loona. Ta je kot obiajno dajala vtis, da jo je sluajno prineslo mimo. " ivijo," jih je nekoliko negotovo pozdravila Ronova sestrica. "Sli ali sva Harryja, pa naju je zanimalo, zakaj tako vpije." "Kaj te briga," jo je grdo zavrnil mladi arovnik. Ginny je privzdignila obrvi. "Nobenega razloga nima , da bi bil osoren do mene," je hladno rekla. "Samo spra evala sem se, e lahko kako pomagam." "Ne more ," jo je na kratko posku al odpraviti. "Ni kaj vljuden nisi, ve ," ga je mirno obvestila Loona. Harry je zaklel in ji obrnil hrbet, saj mu ni bilo niti najmanj do tega, da bi se zdaj pregovarjal e z njo. "akaj," se je nenadoma oglasila Hermiona. "Harry, pravzaprav bi ti lahko pomagali." Oba fanta sta jo preseneeno pogledala. "Glej, ugotoviti moramo," je razlo ila, "e Siriusa res ni v tabu." "Pa saj sem ti rekel, da sem ga videl..." "Prosim, Harry, lepo te prosim!" ga je obupano rotila. "Zakaj bi na vrat na nos drveli na Ministrstvo? Najprej se prepriajmo, e je morda vseeno doma! e ga ni, prise em, da te ne bom poskusila zaustaviti. S tabo bom la in... In po svojih

najbolj ih moeh ti ga bom pomagala re iti!" "Mrlakenstein ga vendar mui!" je spet zatulil mladi arovnik. "Naravnost na Sekretariat moramo!" "Ampak mogoe gre vseeno samo za prevaro, Harry. Preverimo vendar najprej, morda je Sirius lepo doma." "In kako naj bi to preverili?" je obupano zagodel. "Le kako?" "Prek Temynovkinega kamina, ne gre drugae," je rekla in se ob tem stresla . "Nekako jo bomo zvlekli iz kabineta, potem pa bomo potrebovali nekoga, ki bo str a il na hodniku. Zato sem rekla, da ti Ginny in Loona lahko pomagata." Ronova sestrica je sicer le pribli no razumela, za kaj gre, a je kljub tem u takoj pristala: "Z veseljem vam pomagava." Loona pa je malo pomislila in nato vpra ala: "Ko govorite o Siriusu, s tem najbr mislite na Braddtsa Plocha, kajne?" Odgovoril ji ni nihe. "Dobro," je bojevito zagodel Harry. "V redu. e si izmisli , kako to lahko opravimo zelo hitro, sem za, sicer pa bom takoj od el na Sekretariat za skrivnosti . Sam, e bo treba." "Na Sekretariat za skrivnosti?" je nekoliko preseneeno ponovila Loona. "K ako pa bo pri el tja?" Mladi arovnik se tudi tokrat ni zmenil zanjo. "No, prav," je prikimala Hermiona, si zaela meti dlani in zakorakala med mizami. "Torej bomo... Eden izmed nas mora k Temynovki... in jo prepriati, da gre nekam dale stran od kabineta. Rekel bi ji lahko... Recimo, da je Zhoprnack, kot obiajno, naredil nekaj groznega." "Jaz jo bom nalagal," se je takoj javil Ron. "Rekel bom, da je Zhoprnack razdejal e pol oddelka za spreminjanje oblike, ki je na isto drugi strani gradu. akajte, mogoe bi ga lahko celo preprial, da bi dejansko zael razgrajati tam..." Hermiona ni niti z besedico ugovarjala zamisli, da bi se poltergeist lot il njej tako ljubega oddelka, in to je jasno prialo o tem, kako resen je bil polo aj. "Dobro," je rekla, se namr ila in spet zaela korakati sem ter tja. "Medtem k o bomo vlamljali v kabinet, pa moramo poskrbeti, da bomo imeli mir. e bo kak en Spolzgadovec videl, kaj ponemo, nas bo takoj zato il." "Z Loono bi se lahko postavili vsaka na svoj konec hodnika," je nemudoma predlagala Ginny, "in vsem bi rekli, da ne smejo naprej, ker je na njem nekdo sp ustil za celo jeklenko Polnomastnega plina." Hermiona je bila krepko preseneena, da se je Ronova sestrica zmo na tako hitro domisliti tako odline la i, in debelo jo je pogledala. A deklica je samo skomignila in dodala: "To je bilo zadnje, kar sta Fred in George nameravala napraviti, preden bi la z Bradaviake." "No, dobro," je prikimala Hermiona. "Midva, Harry, pa se bova skrita pod pla em nevidnosti zmuznila v kabinet in lahko se bo pogovoril s Siriusom..." "Kako, e ga ni tam, Hermiona?!" "Hoem rei... da se bo lahko preprial, e je morda vendarle doma. Jaz bom pazila nate, saj se mi ne zdi pametno, da bi bil v kabinetu sam. e ni drugega, so

vsaj okna njegova ibka toka, kar je dokazal Lee, ki je skoznje spravil nofeljka!" eprav je bil mladi arovnik nestrpen in jezen, mu ni u lo, kaj mu hoe Hermiona povedati s svojim predlogom: kot zvesta prijateljica mu je bila priprav ljena stati ob strani celo v kabinetu nove ravnateljice. "Prav, no. Pa hvala," je zamomljal. "Je e v redu. Ampak bojim se, da bo imel kljub vsemu samo kak nih pet minut asa," je nadaljevala in prav vidno ji je odleglo, ker je Harry pristal na n jen nart. "Zaradi Filcha, ki se kar naprej klati po oli, in tiste zoprne Inkvizitorkin e ete nikakor ne more raunati, da ga bo imel ve." "Pet minut mi povsem zado a," je odvrnil mladi arovnik. "Pridite, gremo!" "A kar takoj?" je osupnila njegova prijateljica. "Ja, kdaj pa?!" se je spet razburil. "Si mislila, da bomo najprej malo p omalicali, ali kaj? Lepo te prosim, pridi e, Mrlakenstein Siriusa mui!" "Aha, ja, seveda," se je zmedla. "No, kar pojdi po pla . Dobimo se pod tist im stopni em, ki vodi na hodnik pred njenim kabinetom, prav?" Harry ji ni odgovoril, temve se je takoj pognal iz uilnice in se zael naglo prebijati skozi mno ico so olcev na hodniku. est nadstropij vi je je sreal Seamusa in Deana, ki sta ga veselo pozdravila. Povedala sta mu, da nartujeta zabavo, ki n aj bi jo imeli v dnevni sobi in bi se konala ele ob zori. A Harry ju je komaj sli al in naglo je planil skozi luknjo za portretom, onadva pa sta se e naprej pregovarjala , koliko steklenic maslenu ka naj si preskrbita na rnem trgu. Preden sta opazila, da ga sploh ni ob njiju, se je s pla em nevidnosti in Siriusovim no em v torbi e vrnil na hodnik. "Harry, bi prispeval kak en guld ali dva? Harold Dingle pravi, da bi nam l ahko priskrbel steklenico Ogdenovega ognjenega viskija..." Toda mladega arovnika je e odneslo po hodniku in nekaj minut kasneje je e drvel po stopni u, pod katerim so ga akali Ron, Hermiona, Ginny in Loona. "Imam ga, Siriusov no pa tudi," je zasopel. "Gremo?" "Gremo," je prikimala Hermiona, poakala, da je la skupina Spolzgadovcev iz estega letnika mimo, in nato rekla: "No, Ron, pojdi k Temynovki in jo spravi iz kabineta... Ginny, Loona, na jbolje, da druge zaneta odvraati od hodnika... Midva s Harryjem pa se bova prekrila s pla em. Ampak tukaj bova poakala tako dolgo, da bo zrak ist." Ron se je odpravil proti kabinetu in njegove ivordee lase sta lahko spremljala vse do vrat, tako kot Loonine svetle, ki so se ustavili ele nekoliko n aprej. Ginnyjina ni manj izstopajoa glava pa se je e zibala med tudenti v nasprotni smeri. "Pridi sem," je zamrmrala Hermiona. Harryja je zgrabila za zapestje in ga potegnila v ni o, v kateri je stal d oprsni kip precej grdega srednjeve kega arovnika. Glava na visokem podstavku si je ves as nekaj mrmrala v brado. "Si preprian, da je s tabo vse v redu, Harry?" je mlada arovnica nato vpra ala prijatelja. " e zmeraj si bled." "Saj nisem prvi," jo je odpravil, pri emer je e segel v torbo in iz nje pot egnil

pla nevidnosti. V brazgotini ga je e vedno kljuvalo, a boleina ni bila prehuda in tako je sklepal, da Mrlakenstein Siriusu e ni zadal poslednjega udarca; ko je na primer kaznoval Averyja, ga je galo veliko huje... "Na," je rekel nazadnje in prek obeh vrgel pla . Kip pred njima je e naprej po latinsko momljal, onadva pa sta natanko prisluhnila, kaj se dogaja na hodniku. "Naprej ne morete!" je Ginny razgla ala mno ici so olcev. " al mi je, ampak naokrog bo treba, po vrtljivem stopni u. Tukaj je nekdo spustil Polnomastni plin... " Harry in Hermiona sta sli ala, kako so tudentje negodovali in nekdo je reke l: "Meni se zdi hodnik tak kot zmeraj." "Seveda, Polnomastni plin je brezbarven," je prepriljivo nejevoljno odvrn ila rdeelaska. "Ampak ti kar izvoli, pojdi naprej. Za druge osle, ki nama ne bodo ver jeli, bova potem imeli dokaz, da je hodnik zaplinjen - tvoje truplo." Gnea pred njima se je poasi razredila in oitno se je razvedelo, da na ta hodnik ni pametno hoditi, saj je nanj zavilo vse manj tudentov. Ko e dolgo asa ni bilo nobenega, pa je Hermiona tiho rekla: "Stopiva najprej do Ginny, potem pa greva naravnost v kabinet." Ko sta se pokrita s pla em ustavila za Ronovo sestrico, je Hermiona za epetala: "Dobro si jih... e bi nama grozilo, da naju ujamejo, pa nama res takoj da j znamenje." "Za kak no znamenje pa ste se dogovorili?" jo je vpra al Harry, ko sta se odpravila h kabinetu. "Na ves glas naj bi zaeli prepevati ,Roni Weasley je na car'," je povedala Hermiona. Harry je Siriusov no kmalu vstavil v re o med podbojem ter vrati, kljuavnica se je skoraj nemudoma vdala in stopila sta v kabinet. Gnusni mucki so lenobno pole avali, saj je na njihove kro nike lila svetloba toplega popoldanskega sonca, prostor pa je bil povsem prazen. Hermiona si je glasno oddahnila. "Mislila sem, da je po tistem drugem nofeljku kabinet e dodatno zavarovala." Pla sta slekla in mlada arovnica je pohitela k oknu, a se je k njemu postavila tako, da je od zunaj ne bi mogli opaziti. Nato je na plano povlekla pa lico in se pozorno zazrla skozenj. Harry je taas e inil h kaminu, si naglo postregel s epcem pra ka fra ka, ki je bil v atulji, in ga natresel na ognji e. Z njega so izbruhnili smaragdni plameni in mladi arovnik je pokleknil, mednje vtaknil glavo ter zaklical: "Trochnmrkow trg dvanajst!" Glava se mu je zaela vrteti, kot bi sploh ne bila pritrjena na vrat, njeg ovo telo pa je e naprej nepremino klealo na trdih tleh kabineta. Zaradi pepela, ki se je vrtinil okoli njega, je imel oi zaprte in odprl jih je, ele ko se je glava umirila. Takrat je pred sabo zagledal dolgo in mrzlo kuhinjo taba Feniksovega reda. V njej ni bilo nikogar. To je priakoval, a kljub temu ni bil pripravljen na val strahu, ki ga je zajel ob pogledu na prazni prostor. "Sirius?!" je zavpil. "Sirius, si tu?" Njegov glas je odmeval po kuhinji, a nihe mu ni odgovoril. Le z desne je

zasli al tiho podrsavanje nog. Pred kamin je poasi prikorakal hi ni vilinec Spack. Videti je bil izjemno d obre volje, eprav je oitno pred kratkim staknil hudo po kodbo, saj mu je obe dlani prekrival debel sloj povojev. "V kaminu je glava mladega Potterja," je vilinec obvestil prazno kuhinjo , pri emer se je vekrat nenavadno zmagoslavno ozrl k njemu. "Le kaj pone tu?" "Kje je Sirius, Spack?" ga je vpra al Harry. Vilinec se je nadu no zahihital. "Gospodar je el, Harry Potter." "Kam pa? Kam je el?!" Vilinec se je samo muzal. "Pazi se, Spack!" ga je posvaril mladi arovnik, ki se je sicer zavedal, d a mu ne more storiti prav ni. "Takoj poklii Siriusa, e ga ni, pa Wulfa, Nerrgo ali koga drugega." "V hi i ni nikogar razen Spacka," je zadovoljno odvrnil vilinec, mu pokaza l hrbet in se poasi odpravil proti izhodu. "Spack se bo zdaj el malo pomenit z gospodarico. Ja, to bo storil. e tako dolgo se ni pogovarjal z njo, saj ga je gos podar vedno odgnal..." "Kam je el Sirius, povej!" je Harry zavpil za njim. "Je el na Sekretariat za skrivnosti?!" Vilinec se je nenadoma ustavil. Fant je skozi premnoge noge stolov komaj lahko razloil njegov hrbet. "Gospodar Spacku nikdar ne pove, kam gre," je tiho odvrnil Spack. "Ampak ti ve , kam je el, kajne?!" je Harry e povzdignil glas. Vilinec se na to nekaj asa ni odzval, potem pa se je glasno zahehetal. "Gospodar se s Sekretariata za skrivnosti ne bo vrnil!" je zadovoljno od vrnil. "Spack in njegova gospodarica sta konno spet sama!" In e je naglo oddrobencljal naprej ter izginil skozi vrata. "Ti...!" A e preden je Harry izrekel eno samo kletvico ali zmerljivko, je na temen u zautil ostro boleino. Sunkovito je zajel sapo in tako vdihnil precej njo koliino pepela, potem pa se je zavedel, da ga e vlee nazaj skozi plamene. Kar naenkrat se je pred njim zna el testeni obraz Temynove, ki ga je zgrabila za lase in zvlekl a iz kamina. Dr ala ga je tako surovo, da mu je glavo ukrivila vznak, kot bi mu nameravala prerezati vrat. "Misli ," je za epetala in ga stresla, "da sem po dveh nofeljkih v svojem kabinetu pripravljena gostiti e kak no nagnusno bitje? Ko me je tu priakal e drugi, sem vrata vendar obdelala z ultrasenzorinim urokom, ti butec." V isti sapi je zasukala glavo in nato na nekoga, ki ga ni mogel videti, zalajala: "Vzemi mu e palico!" Mladi arovnik je zautil, da mu je nekdo segel v ep in mu jo potegnil iz njega. "Pa njej tudi!" Od vrat se je zasli alo pridu eno prerivanje in Harry je vedel, da je tudi Hermiona ostala brez arobne palice. "Zdaj pa mi povej, kaj pone v mojem kabinetu!" je ukazala Temynova in tako divje stresla dlan, v kateri je stiskala op njegovih las, da se je opotekel. "Hotel sem... priti do Ognjene strele!" je zahripal Harry.

"La nivec!" Spet ga je stresla. "Dobro ve , da je tvoja metla v jeah in jo stra ijo! Sploh pa si glavo molel v kamin. S kom si se pogovarjal?" "Z nikomer..." je zajeal fant in se ji posku al izviti, a je dosegel le to, da se je od njegovega skalpa poslovilo precej nje tevilo las. "La nivec!" je zavpila Inkvizitorka. Silovito ga je porinila od sebe, da je priletel v mizo. Zdaj je ele videl , da Hermiono ob zid pritiska Garra Bick iz Spolzgada, ob oknu pa je opazil Dreca, ki je slonel na polici in se pri tem poigraval s Harryjevo palico. Takrat je tudi zasli al, da se na hodniku nekaj dogaja, in ko se je ozrl k vratom, je skoznje pri la cela vrsta monih Spolzgadovcev. V kabinet so privedli Rona, Ginny in Loono, na veliko preseneenje mladega arovnika pa tudi Nevilla. Temu je Crabbe okoli vratu ovijal roko, in to tako silovito, da se je e davil. Vsem tirim prijate ljem so v usta zarili ep. "Vse imamo," je povedal Warrington in Rona je surovo porinil prek kabine ta. "Tale..." (s palcem je pomignil na Nevilla), "me je poskusil zaustaviti, ko sem prijel tole rdeelasko, zato sem ukazal, naj privedejo tudi njega." "Lepo, lepo," je pokimala Temynova. Nekaj asa je nato zadovoljno opazovala, kako Ginny posku a brcniti v pi al veliko Spolzgadovko, ki jo je ukle ila v prijem. "Glej no," je nazadnje pripomnila Inkvizitorka. "Zdi se, da se bomo na Bradaviarki poasi znebili isto vseh Weasleyjevih." Dreco se je priliznjeno zasmejal. Temynova se je zato samozadovoljno nasmehnila ter sedla v naslanja, obleen v blago s cvetlinim vzorcem. V svoje jetnike je nato zame ikala kakor krastaa, ki se je zna la sredi ro ne gredice. "Tako torej, Potter," je nazadnje rekla. "Dekleta so stra ila, temu klovnu ..." (z glavo je pomignila na Rona in mladi Malfoy se je zasmejal e glasneje), "... pa si naroil, naj mi la e. A kaj, ko sem vedela, da Zhoprnack ravno s rnilom ma e lee olskih teleskopov - o tem me je pred kratkim obvestil hi nik! Kakor koli, oitno si se hotel z nekom nujno pogovoriti. Morda z Dumbledorjem? Ali pa tistim mulatom Hagridom? No, z McHudurrovo se gotovo nisi pomenkoval, saj smo ji lepo zaprli usta." Dreco in e nekateri drugi lani Inkvizitorkine ete so se zasmejali, Harry pa je bil tako jezen, da se je kar tresel. "Briga vas, s kom se pogovarjam!" je zarenal. Mlahava ko a Inkvizitorkinega obraza se je nekoliko napela. "Tudi prav," je rekla skrajno sladko in grozee. "Tudi prav, gospodi Potter ... Dala sem ti prilo nost, da mi vse pove sam od sebe, a ti si jo zavrnil. Torej nimam druge izbire. Dreco, pojdi po profesorja Rawsa." Mladi Malfoy je Harryjevo palico spravil za pla in se nesramno re e odpravil iz kabineta, toda mladi arovnik je to komaj opazil. Do tistega trenutka je bil namre nekako preprian, da na oli ni niti enega lana Reda ve in mu tako nihe ne more priskoiti na pomo. A seveda se je motil, kajti na Rawsa je preprosto pozabil.

Na prostor je legla ti ina, ki so jo motili le napori Spolzgadovcev, da bi Rona in druge e naprej dr ali v ahu. Rdeelasec je imel sicer grdo preklano ustnico, a se je vseeno upiral Warringtonu, ki ga je z desnico zgrabil pod pazduho in mu je z lev ico pritiskal na tilnik. Ginny je posku ala esto olko, ki jo je trdno stiskala za obe rok i, s petami usekati po stopalih. Neville pa je v obraz postajal vse bolj krlaten in se je e zato trudil izviti Crabbejevemu objemu, tako kot se je Hermiona Garrinemu. Le Lo ona je mirno stala ob Spolzgadovki, ki jo je ujela, in skozi okno je zrla, kot bi jo vse skupaj nekoliko dolgoasilo. Harry se je ozrl nazaj k Temynovi, ki ga je pozorno opazovala. A tudi ko so zasli ali, da se jim po hodniku pribli ujejo koraki, in je v kabinet pri el Dreco, za njim pa e Raws, ni njegov obraz izdal prav niesar. "Ste me klicali, ravnateljica?" je vpra al profesor in se ozrl po nemirnih parih, kot bi mu bilo povsem vseeno, kaj se gredo. "Profesor Raws!" ga je pozdravila Inkvizitorka, se na iroko nasmehnila in vstala. "Ja, klicala sem vas, saj bi rada e eno stekleniko reseruma. im prej." "Zadnjo iz svoje zaloge sem vam dal, ko ste hoteli zasli ati Potterja," je dejal in se skozi zaveso mastnih las hladno zazrl vanjo. "Menda niste porabili isto vse? Povedal sem vam, da bodo tri kapljice zado ale." Temynovi je kri bu nila v obraz. "Saj lahko zvarite novega, kajne?" je dejala z mnogo bolj sladkim in dek li kim glasom, kot po navadi, kadar je bila jezna. "Vsekakor," se je nasmehnil Raws, "in ker mora med zorenjem vsaj enkrat doakati vse lunine mene, vam ga bom lahko prinesel prej kot v enem mesecu." "Prej kot..." je osupnila Inkvizitorka, nato pa se je na eperila. "V enem mesecu?! Toda potrebujem ga e pred dana njim veerom, Raws! Potterja sem vendar zalotila, ko se je prek mojega kamina z nekom pogovarjal!" "Res?" je dejal profesor, ki je tokrat prvi pokazal nekaj zanimanja in se je ozrl k Harryju. "No, to me niti ne udi. Potter je od nekdaj rad kr il olska pravila." Njegove hladne rne oi so zavrtale v Harryjeve, a ta mu je pogled mirno vrn il in se pri tem osredotoil na tisto, kar je videl v sanjah. Rawsa je izzival, naj m u vdre v misli, naj mu pomaga... "Kakor koli, hoem ga zasli ati!" je jezno dejala Temynova in Raws je umakni l pogled s Harryja ter se zazrl v obraz ravnateljice, ki je drgetala od jeze. "Nuj no mi morate prinesti napoj, ki ga bo prisilil v to, da mi pove resnico!" "Kot sem e dejal," je mirno odvrnil mojster arobnih napojev, "ste porabili isto vso mojo zalogo reseruma. Zato vam ne morem pomagati, razen e bi Potterja eleli zastrupiti, kar vsaj mene ne bi motilo. A te ava je seveda v tem, da velika veina strupov deluje prehitro in rtev nima kaj dosti asa za izpovedi." Spet se je zasukal k Harryju, ki je ves as zijal vanj v upanju, da se bos ta nekako vendarle sporazumela tudi brez besed. Mrlakenstein je ujel Siriusa in oba sta na Sekretariatu za skrivnosti, j

e obupano vpil sam pri sebi. Mrlakenstein je ujel Siriusa... "Dajem vam zadnji opomin pred odpustitvijo!" je v tistem zavre ala Inkvizitorka in Raws se je z rahlo privzdignjenimi obrvmi spet ozrl k njej. "Nal a mi noete pomagati! Tega od vas res nisem priakovala! Lucius Malfoy vendar govori o vas nadvse pohvalno! Zdaj pa izginite iz m ojega kabineta!" Raws se ji je posmehljivo priklonil in e se je zasukal na petah. Zadnja mo nost, da Harry Red obvesti, kaj se dogaja, bo zdaj zdaj odkoraka la skozi vrata! "Tacmeistra je ujel!" je zavpil. "Ujel ga je in oba sta tam, kjer je skr ito!" Profesor se je ustavil z roko na kljuki vrat. "Tacmeistra?" je vzkliknila Temynova in navdu eno pogledovala od Harryja d o mojstra arobnih napojev. "Kaj je Tacmeister? Kaj je skrito in kje? Kaj hoe rei s tem, Raws?" Profesor se je ozrl k Harryju in njegov obraz je bil povsem brezizrazen. Mladi arovnik nikakor ni mogel ugotoviti, e ga je razumel ali ne, a vprio Inkvizitorke si tega ni upal povedati bolj naravnost. "Ne bi vedel," je nazadnje dejal Raws. "Potter, kadar si bom za elel, da z a mano vpije nesmisle, ti bom v goltanec zlil napitek kvasaev. Ti, Crabbe, pa nekoliko popusti prijem, kajti e se bo Velerit zadu il, bom moral napisati kopico dolgoasnih poroil..." Vrata je za sabo odlono zaprl in Harryju zdaj ni bilo pri srcu prav ni la je kot prej, pa eprav je bil Raws njegovo zadnje upanje. Ozrl se je k Temynovi, ki pa ni bila videti prav ni manj razoarana - prsi so ji od besa in nemoi divje plale. "Dobro..." je rekla in segla po palici. "Tudi prav... e mi res ne ostane drugega... Tu vendar ne gre le za vpra anje olskega reda, temve gre za varnost celotne arovni ke skupnosti... Ja, res je tako!" Tako si je dajala poguma, se ivno prestopala in pri tem zijala v Harryja, s palico v desnici udarjala v razprto dlan levice ter globoko sopla. Mladi arovnik, ki svoje ni imel, se je poutil obupno nemoen. "Sam si me prisilil v to, Potter... Tega noem storiti," je nadaljevala Inkvizitorka, ki se je e vedno nemirno zibala, "a okoli ine vendar vasih dovoljujejo celo uporabo... Minister bo gotovo razumel, da nisem imela izbire..." Malfoy je priakujoe zrl vanjo. "Kletev kri anih ti bo e razvezala jezik," je tiho dejala Temynova. "Ne!" je kriknila Hermiona. "Ta kletev je vendar strogo prepovedana!" Toda Inkvizitorka se ni zmenila zanjo. Po njenem obrazu se je razlezel opolzek, hlepe in razburjen nasme ek, kakr nega Harry ni videl e nikdar. e je dvignila palico... "Minister gotovo ne bi hotel, da prekr ite zakon, profesorica!" je zavpila mlada arovnica. "esar Cornelius ne ve, ga ne more spraviti v slabo voljo," je odvrnila Temynova. Palico je zdaj uperjala v najrazlinej e dele Harryjevega telesa; oitno je razmi ljala, kako bi mu prizadejala im huj o boleino. "Niti sanja se mu ne, da sem lansko poletje morakvarjema ukazala, naj se spravita nanj. A vseeno je z veseljem pograbil prilo nost, ki se mu je s tem ponud

ila, in ga je posku al vrei iz ole." "Tisto ste zakuhali vi?" je zame ikal Harry. "Vi ste ju poslali nadme?" "Nekdo je pa moral nekaj ukreniti," je mehko odvrnila in njena palica, uperjena v fantovo elo, je konno obmirovala. "Vsi so blejali, kako bi te bilo treb a uti ati, in javno so te sramotili, a jaz sem bila edina, ki je bila pripravljena d ejansko nekaj storiti. Toda takrat si se izmazal, kajne, Potter? No, tokrat se ne bo !" e je globoko zajela sapo... "Cru..." "Ne!" jo je izza Garre Bick preglasila Hermiona. "Ne! Harry... povejmo j i vendar!" "Odpade!" je zavpil mladi arovnik in besno zazijal vanjo. "Saj ji bomo tako ali tako morali, Harry, prisilila te bo... Zakaj... Za kaj bi se upiral?" Skru ila se je in se zaela cmeriti v Garrin pla . Bickova je nemudoma opustila svoje napore, da bi jo zmekala ob zid, ter vsa nakrem ena skoila vstran. "Glej no, glej!" je zmagoslavno dejala Temynova. "Gospodina Jezikavka nam je pripravljena nekaj povedati, kaj? No, dajmo, punca, dajmo!" "Her...mi...na...ne!" je skozi ep zavpil Ron. Ginny je zijala vanjo, kot bi jo videla prvi v ivljenju, in tudi Neville j e preseneeno zrl k njej, pa eprav se je e vedno davil. Toda Harry je pravkar opazil nekaj zelo pomenljivega: prijateljica je resda obupano ihtela v dlani, toda za s olzami ni bilo niti sledu. "Tako... tako mi je al, Harry," je rekla. "Ampak... tega ne bi prenesla.. ." "Je e v redu, punca, je e v redu," jo je neuakano tola ila Inkvizitorka, jo zgrabila za ramena in posadila v naslanja, potem pa se je sklonila nadnjo. "No, tako... Povej, s kom se je Potter pravkar pogovarjal!" "Samo... samo," je Hermiona e naprej ihtela v dlani, "samo posku al se je.. . S profesorjem Dumbledorjem..." Ron je iroko razprtih oi otrpnil, Ginny je prenehala napadati esto olko in celo Loona je bila videti nekoliko preseneena. Inkvizitorka ter njeni ljubljenki so bili na sreo preve zaverovani v Hermio no in teh sumljivih znamenj niso opazili. "Z Dumbledorjem," je eljno ponovila Temynova. "Torej veste, kje je?" "Ko bi le..." je ihtela mlada arovnica. "Iskali smo ga v Poenem kodu, po c eli Preni, v Treh metlah in celo v Merja evi glavi..." "Punara butasta! Dumbledore vendar ne bo posedal po pivnicah, ko mu je za petami celotno Ministrstvo!" je zavpila Inkvizitorka in isto vsaka guba njenega mlahavega obraza je sijala od razoaranja. "Ampak... e smo mu pa morali povedati nekaj nujnega!" je zacmihala Hermiona. Roke si je zdaj e bolj pritiskala k obrazu, a Harryju je bilo jasno, da t ega ne pone iz obupa. Ne, hotela je prikriti, da v resnici sploh ne joka. "Res?" je spet razburjeno vpra ala Temynova, ki tega sploh ni opazila. "Ka j pa ste mu hoteli povedati?" "Da... Da je... Da je nared!" je ihtela Harryjeva prijateljica.

"Kaj - da je nared?" jo je odlono vpra ala nova ravnateljica, ki jo je spet prijela za rame in jo na lahno stresla. "Kaj je nared, punca?" "Or... Oro je," je izdavila Hermiona. "Oro je? Oro je!" bi Inkvizitorki oi skoraj vrglo iz jamic. "Torej ste se pos kusili dokopati do neesa, s imer bi se nam lahko uprli? Ne? Do neesa, s imer bi lahko napadli Ministrstvo? Kaj?! Aha! To vam je verjetno naroil Dumbledore, kajne?" "Ja-aaa," se je cmerila mlada arovnica, "ampak oditi je moral, e preden ga je izdelal do konca. Z-zdaj, ko smo ga namesto njega mi, pa Dumbledorja ne momoremo najti." "Za kak no oro je pa gre?" jo je ostro vpra ala Temynova, pri emer so njeni okati prsti e vedno poivali na dekletovih ramah. "Ni-nismo isto prep-prepriani," je glasno smrkala Hermiona. "Na- naredili smo pa, kar na-nam je naroil profesor Dumbledore." Temynova se je zmagoslavno vzravnala. "To oro je hoem videti!" je rekla. "Poka i mi, kje je!" "Prav, ampak samo vam. Njim ga e ne bom!" je predirno odvrnila Hermiona, se zasukala in se skozi prste zazrla v Spolzgadovce. "Misli , da mi lahko postavlja pogoje?" jo je osorno zavrnila Inkvizitorka. "Prav," je mlada arovnica spet zaihtela v dlani. "Prav, kar naj ga vidijo ! Upam, da ga bodo uporabili proti vam! Res, povabimo vendar zraven im ve ljudi, naj si ga ogledajo! O, ka-kako bi vam privo ila... i-isto prav bi vam bilo, e b-bi cela ola vedela, kje je in kako s-se ga uporabi! Samo malo bi jim li na ivce, pa bi vam lahko lepo vrnili!" Te besede so na Temynovo napravile moan vtis. Na hitro in sumniavo se je ozrla po lanih Voda, pri emer so njene izbuljene oi za hip obstale na mladem Malfoyu. Na obrazu sta se mu namre risala navdu enje in pohlep, ki ju je vse prepoasi zbrisal z njega. Inkvizitorka je nato za dalj asa in zami ljeno uperila pogled v Hermiono. Konno je spregovorila z glasom, za katerega je oitno domnevala, da je materinski. "Dobro, dragica, pa reciva, da bova li sami... No, tudi Potterja bi lahko vzeli s sabo, kajne?" "Profesorica," je vneto dejal Dreco. "Po mojem bi bilo pametno, e bi vas za vsak primer pospremil vsaj del Voda..." "Vi ja ministrska svetnica sem, Malfoy. Se ti zdi, da z dvema najstnikoma ne bi mogla opraviti?" ga je ostro vpra ala Temynova. "Sploh pa se mi dozdeva, da to oro je ni nekaj, kar je primerno oem oloobveznih otrok. Dokler se ne vrnem, boste zato ostali tu in pazili, da kdo izm ed tehle ne pobegne." S iroko kretnjo je pokazala na Rona, Ginny, Nevilla in Loono. "Tudi prav," je rekel Dreco, a videti je bil precej razoaran in nejevolje n. "Mi pa kar hitro stopimo," je Inkvizitorka odredila Harryju in Hermioni. "In lepo pred mano hodita." Triintrideseto poglavje Spopad in rna ivad

Harryju se ni niti sanjalo, kak en nart je skovala Hermiona, in bal se je, da ga sploh ni. Ko sta se odpravila po hodniku, ki je vodil k Inkvizitorkinemu kabinet u, je zato hodil za njo; zelo sumljivo bi bilo, e bi se izkazalo, da ne ve, kam gredo. A s prijateljico se ni upal pogovoriti, kajti Temynova jima je tako tesno sledila, d a je razlono sli al, kako sope. Hermiona ju je popeljala navzdol po marmornatem stopni u. Zaradi odprtih dvojnih vrat Velike dvorane je bilo glasni klepet in ro ljanje pribora razlono sli at i tudi v avli - Harryju se je zdelo povsem neverjetno, da komaj nekaj metrov stran so olci u ivajo v veerji, se veselijo konca izpitov in so brez ene same skrbi... Mlada arovnica je zakorakala skozi vhodna vrata in se prek kamnitih stopn ic spustila v park. Poletni veer je bil blag in sonce se je e spu alo proti vrhovom dreves Prepovedanega gozda. Ko se je Hermiona odlono odpravila prek zelenice Temynova je morala skoraj tei, da ju je dohajala - so sence trojice valovale za n jimi kakor pla i. "Oro je je torej skrito v Hagridovi koi, kaj?" je eljno vpra ala Temynova, ki se je e vedno tesno dr ala Harryja. "Pa kaj e," je zaniljivo odvrnila Hermiona. "Hagrid bi ga lahko po nesrei spro il." "Seveda," je prikimala Inkvizitorka, ki je postajala vedno bolj razburje na. "Seveda bi ga lahko, mulat torasti." Zasmejala se je in Harryja je prijelo, da bi se zasukal in jo zgrabil za goltanec, a se je zadr al. Mehkemu veernemu zraku navkljub mu je v brazgotini kljuvalo, a vedel je, da se Mrlakenstein e ni odloil zadati poslednjega udarca, saj bi bila v tem primeru boleina nevzdr na. "Ampak kje pa je potem?" se je ez as spet oglasila Temynova in v njenem glasu je bilo zaznati sled nelagodja, kajti Hermiona je e naprej korakala naravno st proti Gozdu. "Tamle, kje pa," je odvrnila mlada arovnica in pokazala proti temnim drevesom. "Skriti ga je bilo vendar treba tako, da ga tudentje ne bi sluajno na li." "Seveda," je spet prikimala Inkvizitorka, a zdaj je bila e prav oitno zaskrbljena. "Seveda... No, prav. Ampak glejta, da bosta ves as hodila pred mano. " "Bi nama dali va o palico, e e morava hoditi spredaj?" je vpra al Harry. "Iz teh zeli pa ne bo napoja, gospodi Potter," ga je sladko zavrnila Inkv izitorka in ga s palico dregnila v hrbet. "Bojim se, da Ministrstvo moje ivljenje ceni pre cej bolj kot vajino, ve ." Ko so zakoraili v hladno senco dreves, je mladi arovnik prvi poskusil ujeti prijateljiin pogled. Da gresta v Gozd brez palice, se mu je namre zdelo veliko bol j predrzno kot vse ostalo, kar so storili tistega veera. Hermiona pa je zgolj zanilj ivo o inila Temynovo in se pognala naravnost med debla, da jima je Inkvizitorka s svojimi kratkimi nogami komaj sledila. "Je globoko v Gozdu?" je vpra ala, ko ji je veja raztrgala pla . "O ja," je pritrdila mlada arovnica. "Dobro je skrito."

Harryja je ob la naravnost zlohotna slutnja. Hermiona namre ni ubrala poti, po kateri so se s Hagridom odpravili na obisk h Gropu, temve tisto, ki ji je sled il pred tremi leti in je vodila k brlogu po astnega Aragoga. Prijateljica takrat sicer ni l a z njim in mono je dvomil, da se ji vsaj pribli no sanja, kak na nevarnost pre i na njenem koncu. Potem pa je nenadoma celo zavila z nje! "Em, si prepriana, da gremo v pravo smer?" jo je takrat nataknjeno vpra al Harry. "O ja," mu je odvrnila in njen glas je bil naravnost jeklen. Skozi podrast je po mnenju mladega arovnika sicer lomastila prav pretiran o glasno, Temynova za njima pa se je kmalu prvi spotaknila. Poakala je nista, kaj ele, da bi ji pomagala vstati, in mlada arovnica je le zaklicala: " e malo! Ni ve dale!" "Hermiona, ne vpij vendar," je zamrmral fant, ki je stopil nekoliko hitr eje in jo ujel. "Kaj vse bi nas lahko sli alo..." "Natanko tega si tudi elim," je tiho odvrnila, Temynova pa je glasno hrop e stekla za njima. "Bo e videl..." Hodili so e kar nekaj asa in nazadnje so bili e tako globoko v Gozdu, da se skozi goste kro nje ni prebil niti arek svetlobe. Harry je dobil obutek, kakr nega je imel v Gozdu e vekrat - da ga opazujejo njemu nevidne oi. "Je e dale?" je jezno vpra ala Inkvizitorka. "Ne, zdaj ni ve!" je zavpila Hermiona, ko so pri li na temano in vla no jaso. "Samo e malo..." Tedaj jim je prek glav za vi gala pu ica, ki se je zarila v bli nje drevo, in samo hip zatem so po Gozdu zadoneli pre tevilni udarci kopit. Harry je zautil, kako se tla kar tresejo, Temynova pa je predirno kriknila, ga zgrabila in ga kot it potegnila predse... Iztrgal se ji je in se zasukal. Iz vseh smeri so se jim bli ali kentavri. Bilo jih je vsaj petdeset in pred sabo so napenjali loke, pu ice pa uperjali naravnost v trojic o. Ta se je poasi umikala proti sredini jase, pri emer se je Inkvizitorki iz ust izvi jal prav nenavaden, a vsekakor prestra en cvile . Harry se je ozrl k Hermioni in opazil je, d a se zmagoslavno smehlja. "Kdo ste?" jih je nagovoril znan glas. Mladi arovnik se je ozri na levo. Iz obroa kentavrov je stopil kostanjevo rjavi konjski trup Magoriana, ki je z lokom e naprej meril vanje, tako kot njegovi tova ri i. Temynova na Harryjevi desni sploh ni nehala cviliti in je palico s tresoo roko up erila v bli ajoega se kentavra. "Vpra al sem, kdo ste!" je osorno ponovil Magorian. "Kalvara Temyna!" je z visokim in prepla enim glasom odgovorila Inkvizitor ka. "Vi ja ministrova svetnica in Velika inkvizitorka!" "Z Ministrstva za aranje prihaja ?" se je namr il vodja kentavrov, tevilni njegovi tovari i pa so se nemirno prestopili. "Tako je!" je s e vi jim glasom zacvilila Temynova. "Zato bodite zelo previ dni!

Za mutante, kakr ni ste vi, znajo na Sekretariatu za nadzor nad arobnimi bitji zelo dobro poskrbeti in na i zakoni..." "Ste sli ali, s im nas je ozmerjala?!" je zavpil Bane, rni kentaver divjega izgleda. tevilni njegovi tovari i so besno zamrmrali in mnogi izmed njih so e moneje napeli strune lokov. "Kako pa govorite z njimi?!" se je razjezila tudi Hermiona. Toda zdelo se je, da je Inkvizitorka sploh ne sli i. Tresoo palico je e vedn o uperjala v Magoriana in nadaljevala: "Drugi odstavek petnajstega lena Kazenskega zakonika jasno doloa, da je ,arobno bitje z domala tako razvitim razumom, kot ga imamo ljudje, odgovorno za vsako nasilno dejanje...'" "Domala tako razvitim razumom?" je ponovil Magorian, Bane in e nekateri drugi pa so zarjoveli od besa ter zatopotali s prednjimi nogami po tleh. " ali nas, enska! Na razum na na o veliko sreo va ega izjemno preka a!" "Kaj ponete v na em Gozdu?" je zavpil sivi kentaver trdega obraza, ki sta g a prijatelja sreala e prej nji. "emu ste pri li sem?" "V va em Gozdu?" je izdavila Temynova, ki se zdaj ni tresla samo od strahu , temve tudi od ogorenja. "Naj vas opomnim, da smete tu iveti zgolj zato, ker je Ministrstvo za aranje doloena podroja na e de ele naklonilo..." Pu ica ji je inila tako blizu glave, da je dejansko oplazila njene mi je sive lase. Inkvizitorka je ob tem zavre ala, da je paralo u esa, in si glavo pokrila z rokami, a kentavri so potezo svojega tovari a glasno pozdravili, nekateri pa so se celo hripavo zakrohotali. Divji, rezgetavi smeh je prav srhljivo odmeval prek te mane jase in prestopajoa se kopita so uinkovala vse prej kot pomirjujoe. "No, igav je zdaj Gozd, enska?!" je zavpil Bane. "Umazani mulati!" je zatulila Inkvizitorka, ki se je e vedno dr ala za glav o. "Nakaze! ivali! e zdavnaj bi vas morali podvrei nenehnemu nadzoru Ministrstva!" "Utihnite vendar!" je zavpila Hermiona, a prepozno. Temynova je palico e uperila v Magoriana in zavre ala: "Nesposobio!" Po zraku so vignile vrvi, podobne debelim kaam, in se tesno ovile okoli kentavrovega trupa ter rok. Magorian je besno zavpil in se dvignil na zadnje nog e, da bi se re il, njegovi tovari i pa so se pognali v napad. Harry je zgrabil Hermiono in jo porinil na tla. Z obrazom, zakopanim v prst, je nato prestra eno poslu al, kako okol i njega bobnijo kopita. Toda kentavri so zavili okoli njiju s Hermiono ali pa so j u preskoili, obenem pa rjoveli od besa. "Neeee!" je sli al zavre ati Temynovo. "Neeee... Vi ja ministrska svetnica sem, ne morete me... Spustite me, ivali! Neeee..." Rdee se je zabliskalo in Harry je vedel, da je enega izmed kentavrov poskusila ohromiti, nato pa je glasno zavre ala. Fant je za nekaj centimetrov dvign il glavo in zagledal Bana, ki jo je dvignil visoko v zrak, da se mu je nemono zvijal a v prijemu ter prestra eno vpila. Pri tem ji je palica zdrsnila iz rok in Harry se je nemudoma pognal za njo... A komaj je po njej stegnil dlan, je po palici usekalo kopito in jo prekl

alo na pol. "Glej no!" je jezno vzkliknilo bitje nad mladim arovnikom, ga zgrabilo s svojo kosmato roko in ga postavilo pokonci. Tudi Hermiono so dvignili na noge, Harry pa je prek kentavrskih glav in trupov raznih barv opazil, kako Bane s Temynovo na hrbtu e drvi med drevesa. Inkvizitork a pri tem ni in ni nehala vre ati, toda njen glas je tonil v daljavo, dokler ga ni po vsem preglasil topot kopit, ki so udarjala ob tla okoli olarjev. "Kaj pa naj s tema dvema?" je vpra al sivi kentaver, ki je dr al Hermiono. "Mlada sta," se je izza Harryja oglasil poasen, alosten glas. "Mladiem ne smemo storiti alega." "Prav onadva sta jo pripeljala sem, Ronan," je dejal kentaver, ki je fan ta trdno dr al za ovratnik. "Poleg tega pa tudi nista ve tako zelo mlada... Tale bo kmalu odrasel." Zazrl se je v mladega arovnika in ga stresel. "Prosim vas," je zadihano rekla Hermiona, "lepo vas prosim, spustite naj u. Tiste babnice ne marava in midva nisva z Ministrstva! Sem sva pri la samo zato, ke r sva vedela, da se je bova zaradi vas znebila!" Harryju je bilo takoj jasno, da je napravila hudo napako, in kentaver je glavo zasukal v nebo, besno topotnil z zadnjimi nogami ter zarjul: "Zdaj vidi , Ronan?! Naduta sta, tako kot odrasli njune vrste! Sem sta pri l a, da bi namesto njiju opravili umazan posel! O nas razmi lja, kot bi bili slu abniki, ki bodo kakor ubogljivi psi pregnali njuno sovra nico!" "Ne!" je zgro eno zacvilila mlada arovnica. "Lepo vas prosim, ne razumite m e narobe! Upala sva samo, da nama boste... pripravljeni pomagati." Toda s tem je njun polo aj samo e poslab ala. "Mi ljudem ne pomagamo!" se je razjezil kentaver, ki je dr al fanta, pri em er je prijem e okrepil in se dvignil na zadnje noge, da so se tudi Harryjeve za hip loile od tal. "Povsem samosvoja bitja smo in na to smo ponosni! Zato vama nikakor ne bomo dovolili oditi od tu, saj bi se samo hvalila, kako smo ubogali vsak vajin u kaz!" "Tega pa e ne bova govorila!" je zavpil Harry. "Dobro veva, da tega niste storili zaradi naju..." A nihe ga ni poslu al. Bradati kentaver, ki je stal za drugimi, je glasno dejal: "Nismo ju povabili sem in zdaj naj plaata za to!" Tem besedam so vsi tirino ci glasno pritrdili in sivorjavi je zatulil: "Naj se pridru ita enski!" "Ampak rekli ste, da nedol nim nikdar ne storite alega!" je zavpila Hermion a, ki so ji po licih zdaj polzele isto prave solze. "Nisva vam grozila, nad vas nisv a dvignila palice in samo v olo bi se rada vrnila, lepo vas prosim..." "Nismo vsi tak ni, kot je izdajalec Firenze, love ka telica!" je zavpil sivi kentaver in tovari i so mu glasno pritrdili. "Nas ima morda za ljubke konjike? Starodavno ljudstvo smo, ki ne bo trpelo, da arovniki vdirate na na e ozemlje in na s

alite! Va i zakoni so za nas nini, v nobenem pogledu vam ne priznavamo prvenstva in dobro vemo..." A kaj kentavri dobro vedo, nista izvedela, kajti z roba jase se je v tis tem razlegel tako stra en tru , da so se tja ozrli isto vsi: Harry, Hermiona in vseh petdeset bitij s konjskim trupom. Kentaver, ki je prej tako vztrajno dr al mladega arovnika, ga je zdaj spustil in naglo segel po loku ter pu ici. Tudi Hermiona se je konno uspela osvoboditi in Harry je hitro stekel k njej. V tistem trenutku pa sta se dve izmed dreves razmaknili in skoznje se je prikazal po astni obris velikana Grop a. Kentavri, ki so mu bili najbli je, so zaeli ritensko riniti v tiste za sabo in izmed gmote tirino cev so trlele tevilne pu ice, pripravljene, da poletijo. Vse so bile uperjene navzgor, v gromozanski sivkasto zeleni obraz, ki se je vanje zazrl izme d gostega vejevja. Polmraku navkljub sta prijatelja razloila njegove opekam podobne rumenkaste zobe ter oi, ki so bile, kot bi si jih zamesil iz blatne go e, z gle njev p a so mu visele raztrgane vrvi. Nekaj asa je emel proti njim, potem pa je usta e bolj razprl. "Haga." Harry ni vedel, kaj naj bi ta beseda pomenila in v katerem jeziku velika n govori, sploh pa mu je bilo to prav malo mar. Nepremino je zijal v Gropove noge, ki so bile dolge skoraj toliko kot celotno Hagridovo telo. Hermiona se je tesno oklenila fantove roke in kentavri so povsem tiho zr li v velikana, igar glava se je lahno zibala. Grop pa je e naprej emel proti njim, kot bi iskal nekaj, kar mu je padlo iz rok. "Haga!" je ponovil, tokrat precej glasneje. "Pojdi od tod, velikan!" je zaklical Magorian. "Med nami nisi dobrodo el!" Te besede na Gropa niso napravile prav nobenega vtisa. Nekoliko se je vzravnal (roke kentavrov so trdneje poprijele loke), nato pa zarjul: "Haga!" Nekaj bitij s konjskim trupom se je zaskrbljeno spogledalo, Hermiona pa je zajela sapo. "Harry!" je nato za epetala. "Mislim, da i e Hagrida!" Ravno takrat ju je velikan opazil. Nekoliko je sklonil glavo ter se pozo rno zazrl vanju. Harry je zautil, kako se je prijateljica stresla, saj je Grop nato spet na iroko odprl usta in z globokim, bobneim glasom rekel: "Herma." "Marika," je tiho zacvilila mlada arovnica, ki bi skoraj omedlela, prijate lju pa je tako silovito stisnila roko, da je malodane ni ve util. "Spo-spomni se me!" "Herma!" je zarjovel velikan. "Kje Haga?" "Ne vem!" je prepla eno zapiskala Hermiona. "Oprosti Grop, ampak res ne vem!" "Grop hoe Hagata!" Proti njej se je spustila velikanova orja ka desnica in deklica je na ves glas

zavre ala, stekla za nekaj korakov ritensko ter se spotaknila. Harry, ki ni imel palice, ju je bil pripravljen braniti s pestmi, nogami in zobmi. Dlan se mu je e bli ala in sne no belega kentavra, ki ji je bil na poti, je kot mimogrede zvrnila po tleh... A prav na ta trenutek so akala tirino na bitja. Ko so bili Gropovi prsti od Harryja oddaljeni komaj meter, so velikanov obraz naenkrat obsula s pu icami, da je zatulil od boleine in besa. e se je vzravnal in si z orja kimi rokami pomel obraz, toda s tem je pu ice zgolj polomil ter si njihove osti vtrl e globlje. Zakrial je in zacepetal s svojimi orja kimi stopali, da so se kentavri nagl o zaeli umikati, mlada arovnika pa so obsule kakor prodniki velike kaplje velikanove krvi. Kolikor so ju nesle noge, sta stekla v zavetje dreves in se ele od tam ozrl a. Gropov obraz je mono krvavel in njegove dlani so slepo hlastale za napadalci, ki so v neredu be ali med drevje. Velikan je nato e enkrat glasno zarjul in se pognal za njimi. "O ne," je izdavila Hermiona, ki se je tako hudo tresla, da so ji klecni la kolena. "To je naravnost grozljivo. Kaj, e jih bo zdaj vse pobil?" "Odkrito povedano, mi je zanje precej vseeno," je trpko odvrnil Harry. Galop kentavrskih kopit, kripanje dreves, ki si jih je velikan ukrivljal s poti, in njegovo rjovenje so poasi potihnili. Harry je e naprej napenjal u esa, a takrat mu j e v brazgotini spet silovito zakljuvalo in oblila ga je groza. Koliko asa je zapravil! Ko bi le Siriusu priskoil na pomo, takoj ko je v sa njah videl, kaj mu grozi! Kako dolgo bo trajalo, preden se bosta s Hermiono prebila i z Gozda in bo konno pri el v London? In kako naj bi se sploh odpravil tja...? Pa e brez palice je! "Izvrsten nart!" je zarentail. "Resnino izvrsten! Mi lahko pove , kaj naj bi po tvojem storila zdaj?" "Nazaj v grad morava," je komaj sli no odvrnila. "Ko bova pri la tja, bo Sirius verjetno e mrtev!" je zatulil Harry in v jez i brcnil bli nje drevo. Nad sabo je zasli al prediren ebet, in ko je dvignil pogled, je zagledal driado, ki mu je jezno ugala. "Brez palic sva nemona," ga je opozorila Hermiona in se mukoma postavila na noge. "Sploh pa me zanima, kako si pravzaprav nameraval priti v London." "Ja, to smo se spra evali tudi mi," je dejal znani glas, ki se je razlegel izza njenega hrbta. Mlada arovnika sta se zasukala ter za emela med drevesa. Izmed njih se je prikazal Ron, tik za njim pa e Ginny, Neville in Loona. Vsi so bili videti precej zdelani - z rdeelaskinih lic so se lesketale dolge praske, nad desnim oesom okroglolinega fanta je rasla velika krlatna bu ka, ustnica Harryjevega najbolj ega prijatelja pa je krvavela e bolj kot prej - a vsi so se prav zadovoljno nasmihali. "No," je dejal Ron, odrinil vstran nizkorastoo vejo in Harryju pomolil nj egovo

palico, "si se v zvezi s tem esa domislil?" "Kako ste se izmazali?" je osuplo vpra al mladi arovnik in segel po palici. "Z nekaj uroki hromljenja in z enim razoro itvenim, Neville pa je izvedel prav izvrsten urok preprek," je lahkotno odvrnil rdeelasec, ki je zdaj vrnil palico tu di Hermioni. "Toda Ginny nas je vse prekosila. Dreca je obdelala z naravnost udoviti m cedosluznim urokom in zadela ga je naravnost v obraz. Ampak kakor koli, skozi ok no smo videli, da ste zavili v Gozd, in odpravili smo se za vami. Kaj sta naredila s Temynovko?" "Kentavri so jo odnesli," je povedal Harry. "Vaju pa so pustili na miru?" se je zaudila Ginny. "Ne, Grop jih je pregnal." "Grop? Kdo pa je to?" je z zanimanjem vpra ala Loona. "Hagridov bratec," ji je pojasnil Ron. "Ampak pustimo zdaj to; Harry, ka j si izvedel na Trochnmrkowem trgu? Je Saj Ve Kdo res ujel Siriusa ali...?" "Ja," mu je mladi arovnik segel v besedo in v brazgotini mu je spet moneje zakljuvalo, "ampak Sirius je e vedno iv. Kako bi pri li v London, pa ne vem." Nanje je legla ti ina in zamislili so se. Polo aj se je zdel preprosto nere lj iv. Vsem, razen Looni. "Tja bomo odleteli, kaj pa drugega," je rekla z zanjo nenavadno treznim glasom. "akaj malo," je razdra eno odvrnil Harry. "Prvi: ne uporabljaj mno ine. In drugi: edina metla, ki je ne stra ijo troli, je Ronova, tako da..." "Moje tudi ne stra ijo!" ga je prekinila Ginny. "Pa kaj potem. Saj ne gre zraven," jo je jezno zavrnil brat. "Kdo to pravi?! Siriusa nimam prav ni manj rada kot ti!" je hladno, a nad vse ostro odvrnila in nenadoma je bila prav osupljivo podobna dvojkoma. "Za take rei si e..." je zael Harry, toda rdeelaska ga je prekinila: "Tri leta starej a sem, kot si bil ti, ko si se s Saj Ve Kom spopadel za ka men modrosti! Sploh pa Dreco zaradi mene nezavesten le i v Temynovkinem kabinetu in se mu z obraza cedi..." "V redu, ampak..." "Vsi smo hodili k obrambnemu kro ku," je tiho posegel vmes Neville. "Saj s mo ga ustanovili, da bi se znali upreti Saj Veste Komu, kajne? To pa je prva mo nost, da zares nekaj naredimo... Ali pa smo se samo igrali?" "Ne, seveda se nismo samo igrali," je nejevoljno odvrnil Harry. "Torej nas vzemite s sabo," je mirno dejal okroglolini fant. "Radi bi vam pomagali." "Tako je," mu je pritrdila Loona in se veselo nasmehnila. Mladi arovnik se je ozrl k Ronu. Dobro je vedel, da je prijatelj pomislil natanko to kot on sam: e bodo poskusili re iti Siriusa in bi si za pomo lahko izbrali nekaj lanov DA, se verjetno ne bi odloil za Ginny, Nevilla ali Loono. "Dobro, ampak vse to je isto postranskega pomena," je Harry nazadnje zagodel skozi stisnjene zobe, "saj sploh ne vemo, kako bomo tja pri li..." "Mislila sem, da smo se glede tega e dogovorili," ga je mirno prekinila L oona. "V London bomo odleteli!"

"Poglej," ji je odvrnil Ron, ki se je komaj zadr eval. "Ti mogoe res lahko leti brez metle, toda nam pa ne po enejo krila, v hipu, ko si tega..." "Saj metle niso edino, kar bi lahko osedlali," ga je resnobno prekinila. "Aha, po tvojem naj bi tja poleteli na hrbtu tistih tvojih emastih mirglje v!" je zarentail Ron. " vedrorogi mriki ne morejo leteti," ga je vzvi eno zavrnila. "Ampak tile pa lahko in Hagrid je rekel, da vedno vedo, kako priti tja, kamor si eli ." Harry se je naglo zasukal. Med debli sta se prikazala vadrna, katerih oi s o se srhljivo ble ale, in pogovor sta spremljala, kot bi razumela isto vsako besedo. "Tono!" je dahnil mladi arovnik in stopil bli je k njima. Stresla sta z glavo, da je dolga rna griva zaplapolala nad njima, Harry p a je navdu eno stegnil dlan in najbli jega potrepljal po svetlikajoem se vratu. Le kako so se mu ta bitja na zaetku leta lahko zdela grda? "So tamle tisti uda ki konji?" je negotovo vpra al Ron in zijal nekoliko na l evo od vadrna, ki ga je potrepljal njegov prijatelj. "Tisti, ki se ti poka ejo samo v p rimeru, da si videl, kako je nekoga pobralo?" "Ja," je pritrdil Harry. "Koliko pa jih je?" "Samo dva." "No, potrebovali bi najmanj tri," je pretreseno, a kljub temu odlono deja la Hermiona. " tiri, Hermiona!" jo je namr eno popravila Ginny. "Kaj nas ni est?" je dejala Loona in jih zaela teti. "Ne bodite vendar trapasti, vsi e ne bomo li tja!" ju je jezno zavrnil Har ry, potem pa pokazal na Nevilla, Ginny in Loono. "Vas treh se to sploh ne tie!" Trojica je temu glasno ugovarjala, mlademu arovniku pa je v elu spet grdo zakljuvalo. Dragocen je bil vsak trenutek, ki so ga izgubili, in za prepir nikak or ni imel asa. "Dobro, v redu, sami ste tako hoteli," je odrezal. "A e ne najdemo dovolj vadrnov, pa ne boste mogli..." "Oh, saj nam jih ni treba iskati," je prepriano odvrnila Ginny, ki je tak o kot Ron emela v povsem napano smer, oitno prepriana, da gleda proti konjem. "In zakaj ne?" "e nista opazila, sta oba s Hermiono vsa krvava," je hladno odvrnila, "Ha grid pa vadrne vedno privabi k sebi prav s surovim mesom. Tadva sta se verjetno prikazala tu ravno zaradi tega." Harry je zautil, da ga nekaj lahno cuka za pla . Ko je spustil pogled, je opazil, da ga najbli ji konj li e po rokavu, premoenem od Gropove krvi. "No, prav," je rekel, saj se je neesa domislil. "Z Ronom bova splezala na tadva in takoj poletela v London, Hermiona pa bo ostala tu, da bo privabila e druge..." "Tukaj me mislita pustiti!" se je raztogotila mlada arovnica. "Za to ni potrebe," se je nasmehnila Loona. "Glejte, e prihajajo... Vidva jim oitno res di ita..."

Harry se je spet zasukal. Med drevesi se jim je poasi bli alo e est ali sedem vadrnov, katerih usnjata krila so bila zlo ena tesno k telesu, njihove oi pa so jasno sijale iz teme. Zdaj se mladi arovnik ni ve mogel znebiti prijateljev. "Dobro," je jezno zagodel. "Izberite si vsak svojega, pa gremo." tiriintrideseto poglavje Sekretariat za skrivnosti Harry je najbli jega vadrna z desnico zgrabil za grivo, stopil na bli nji tor in se skobacal na konjev svileni hrbet. ival se temu ni upirala, le glavo je zasukal a in mu spet zaela navdu eno lizati pla . Mladi arovnik je kmalu ugotovil, kako se je najbolje namestiti s koleni s e je naslonil ob rob konjevih lopatic, iz katerih so rasla krila. Nato se je ozrl po prijateljih. Neville je visel prek hrbta najbli je ivali in se po malem vlekel v sede polo aj. Loona je e lagodno sedela na svoji, tako, da sta ji obe nogi bingljali prek isteg a konjevega boka, in zdaj si je mirno popravila pla , kot bi na vadrnih jezdila sleher ni dan. Ron, Hermiona in Ginny pa so negibno stali ter odprtih ust zijali v ostale. "Kaj pa akate?" se je namr il Harry. "Kako naj bi splezali na te uda ke ivali," je iroko razprtih oi izdavil rdeelasec, "ko pa jih sploh ne vidimo?!" "Ah, seveda," je zasanjano prikimala Loona, zdrsnila na tla in stopila k nemoni trojici. "Pridite, vam pomagam..." Povedla jih je h konjem, ki so akali v bli ini, in prijatelje enega za drug im spravila nanje. Ron, Hermiona in Ginny so bili isto iz sebe. Toda Drznvraanovka j im je dlani mirno povedla h grivam, nato pa je znova splezala na svojega vadrna. "To je vendar noro," je zamrmral Ron in z dlanjo previdno otipal konjev vrat. "e bi ga vsaj videl..." "Vesel bodi, da ga ne more ," je mrano odvrnil Harry. "No, smo pripravljeni ?" Vsi so prikimali in se z nogami tesneje oklenili konjskih bokov. Fant je pogled nato spustil k lesketajoi se glavi rne ivali pod sabo in debelo pogoltnil. "No... Na Ministrstvo za aranje bi radi, k vhodu za obiskovalce," je nego tovo dejal. "e ve , em, kje je to..." Harryjev vadrn je za trenutek povsem obmiroval... potem pa je tako naglo razprl krila, da bi se fant skoraj zvrnil z njega. Pri tem je konj tudi nekoliko poenil in se hip zatem silovito odrinil od tal, da se ga je moral mladi arovnik divje oklen iti z vsemi tirimi, sicer bi mu zdrsnil prek ko ene zadnjice. Harry ni pomnil, da bi kdaj letel tako hitro, kajti konj se je v nasledn jem trenutku e pognal iznad dreves Gozda in mimo gradu inil z zgolj nekaj zamahi svojih irnih kril. Mladega arovnika je hladni zrak bolee ibal po obrazu, a vseeno se je ozrl k peterici prijateljev. Ti so se dobesedno splo ili k vratu svojih vadrno v,

da bi se obvarovali pred monim zranim tokom, ki je bual prek ivali. e so preleteli posestvo Bradaviarke in kmalu tudi Meryascoveeno. Harry je pod sabo videl samo e gore in globoke doline, ko se je zaelo temniti, pa so iz nji h sem ter tja zame ikale luke osamljenih kmetij... "Noro! To je noro!" je zaprepadeno zavpil Ron. Mladi arovnik ga je komaj sli al, a dobro si je lahko predstavljal, kako je drveti visoko nad tlemi, e niti tega ne vidi , na em leti . Globoko modra barva neba je poasi pornela, zalesketale so se prve srebrnkaste zvezde. vadrni so neutrudno in naglo leteli dalje, a Harry je svojega v mislih vseeno priganjal, naj pospe i. Koliko asa je pravzaprav minilo od takrat, ko je Siriusa videl le ati na tleh Sekretariata za skrivnosti? Kako dolgo se bo boter la hko e upiral Mrlakensteinu? Mladi arovnik je vedel le to, da Sirius ni storil, kar je od njega zahteval zli coprnik, in ta botta e ni ubil. Ob tem dvojem bi vendar gotovo zaznal Mojstrovo veselje oziroma bes in bi mu v brazgotini vzplamtela tako silov ita boleina kot tiste noi, ko je gospoda Weasleyja napadla kaa! Leteli so in leteli, da so Harryju noge, s katerimi se je vztrajno oklep al konja, povsem otrdele. A ni se upal namestiti udobneje, saj se je bal, da bo zdrsnil z i vali. Od vetra, ki mu je bobnel v u esih, je bil gluh za vse drugo, sprio hladnega nonega zraka pa je imel usta povsem suha. Nazadnje niti tega ni ve vedel, kako dolgo so e v zraku, in njegovo edino upanje je bila ival pod njim, ki je e vedno neumorno zamahovala s krili ter z vrtoglavo hitrostjo drvela dalje. e bodo prepozni... Ne, dobro vem, da se ni vdal... Kaj pa, e se je Mrlakenstein odloil, da ga ne bo mogel zlomiti? To bi zautil... V tistem se je Harry prepla eno zdrznil. vadrn se je namre nenadoma usmeril proti tlom in skoraj bi mu zdrsnil prek vratu! Torej bodo konno pristali. .. Zazdelo se mu je, da je za sabo zasli al krik, a ko se je zasukal, so bili vsi pri jatelji e vedno na svojih ivalih; verjetno je eden izmed njih zavpil od groze. Do kamor je segel pogled, so zdaj iz teme arele oran ne luke, katerih soj je postajal vedno monej i. Pod sabo so kmalu videli vrhove stavb, vrste avtomobilskih arometov, ki so bili kakor ble ee oi u elk, in razsvetljene kvadrate oken. Kar naenkrat pa so se zaeli e bolj strmo spu ati proti eni izmed ulic in Harry se je s poslednjimi momi divje oklenil vadrna ter se pripravil na silovit pristanek. Toda konjska kopita so se s plonikom staknila na lahno kakor senca. Mladi arovnik je zdrsnil s hrbta rne ivali in se razgledal. Ob mono po kodovani telefonski govorilnici je e vedno stal prepoln smetnjak, le da je oran ni soj uline svetilke oba oropal vse barve. Ron je pristal nekoliko stran in se z vadrna zvrnil na plonik. "Nikdar ve," je jezno zamomljal, ko se je skobacal na noge. e je hotel zakorakati stran od konja, a ker ga ni videl, se je zaletel v njegovo zadnjico in se spet zlo il po tleh. "Nikdar, nikdar ve!" je razjarjeno ponovil. "esa tako grozljivega..." Levo in desno od njega sta pristali Ginny ter Hermiona. Obe sta z vadrnov

zdrsnili nekoliko bolj elegantno kot Ron, a oitno jima je prav tako odleglo, da s ta spet na trdnih tleh. Zadnja izmed esterice, Neville in Loona, pa sta s svojih kon j skoila - premra ena, toda nikakor pretresena. "No, kam pa zdaj?" je Drznvraanovka vpra ala Harryja, kot da je vodja prav poune ekskurzije. "Tjale," je na kratko odvrnil. Svojega vadrna je potrepljal po vratu, nato pa se je hitro odpravil k zma hani govorilnici in odprl vrata. "Pridite e!" je priganjal ostale, ki so se obotavljali. Ron in Ginny sta takoj vstopila, Hermiona, Neville ter Loona pa so se zg netli za njima. Harry se je e enkrat ozrl k rnim konjem, ki so zdaj po smetnjaku brskali za gnijoo hrano, in se nato zrinil v e tako prenatlaeno govorilnico. "Tisti, ki je najbli je telefonu, naj zavrti est, dva, tiri, tiri, dva!" je n aroil. Ko se je odvrtela e zadnja tevilka, se je po govorilnici razlegel uradni en ski glas: "Dobrodo li na Ministrstvu za aranje. Prosimo vas, da se predstavite in poveste, emu ste pri li." "Tu smo Harry Potter, Ron Weasley, Hermiona Granger," je naglo na teval Harry, "Ginny Weasley, Neville Velerit in Loona Liupka. Na Ministrstvo pa smo pr i li nekoga re it in mudi se nam!" "Hvala," je dejal glas. "Obiskovalci, vzemite, prosim, priponke in si ji h privrstite na vidno mesto." V predalek za vrnjeni drobi je padlo est priponk, ki jih je Hermiona prek Ginnyjine glave nemo pomolila Harryju. Ta je s pogledom o inil prvo, na kateri je pisalo: Harry Potter, re evalna akcija. "Obiskovalci Ministrstva, od vas priakujemo, da se boste najprej zglasili pri varnostni slu bi na koncu Atrija. Tam vas bodo preiskali, v pregled pa boste moral i izroiti tudi svojo palico." "Dobro, no!" je zagodel Harry, kajti v brazgotini ga je zaelo gati nekolik o moneje. "Bi lahko tole malo pospe ili?!" Tla govorilnice so se stresla in plonik se je zael dvigovati mimo njenih steklenih okenc. Kmalu niso ve videli vadrnov, zagrnila jih je tema in ob spremlja vi zamolklega kripanja so se spustili v globine, v katerih se je skrivalo Ministrstv o. Konno jim je noge osvetlil pramen zlate svetlobe, ki se je vse bolj iril. Harry je nekoliko poenil in se pripravil na spopad, kolikor je bilo sprio gnee to sploh mogoe. Pri tem je za emel skozi eno izmed okenc. Vsaj zdelo se je, da v Atriju ni nikogar, in le zlate intarzije so gibko valovile prek temno modrega stropa. "Ministrstvo za aranje vam eli prijeten veer," je rekel enski glas, ko se je dvigalo konno ustavilo. Vrata govorilnice so se sunkovito odprla in najprej se je iz nje zvrnil Harry, tik za njim pa sta v Atrij planila e Neville ter Loona. Prijatelji so se napeto razgl edali,

toda dvorana je bila res prazna. Po njej se je razlegalo zgolj kropotanje vode, k i se je neumorno zlivala v vodnjak iz palic arovnika in arovnice, konice kentavrove pu ice, vrha goblinovega klobuka ter vilinevih u es. "Pridite," je Harry tiho pozval prijatelje. Z njim na elu so naglo stekli prek dvorane, proti pultu, za katerim je pr ej nji sedel varnostnik, ki mu je stehtal palico. Toda zdaj za njim ni bilo nikogar. Mladi arovnik je imel obutek, da je to slabo znamenje, in ko so skozi zlat a vrata prihiteli do dvigal, se je njegova zla slutnja iz neznanega razloga e okrep ila. Kljub temu je takoj pritisnil najbli ji gumb z navzdol uperjeno pu ico in eno izmed dvigal je nemudoma priro ljalo do njih. Zlate re etke so se sunkovito razprle, da je njihov kovinski zvok glasno odmeval po praznem Atriju. Hitro so se zgnetli v dvi galo, Harry je pritisni na tevilko devet in vrata so se znova zaprla. Nato so se zaeli ro ljaje ter jee spu ati in fant se je spra eval, e je bilo tako hrupno tudi takrat, ko sta Ministrstvo obiskala z gospodom Weasleyjem. Preprian je bil, da bo ropot priklical vse varnostnike v stavbi, a ko se je dvigalo ustavilo, na hodniku pred njim ni bilo ive du e in enski glas je mirno oznanil: "Sekretariat za skrivnosti." Harry je stopil iz dvigala in se zasukal k preprostim rnim vratom. O njih je sanjal mesece in mesece, zdaj pa jih je imel konno pred sabo. "Gremo," je za epetal in prijatelje popeljal po hodniku, pri emer mu je prv a sledila Loona, ki se je z rahlo razprtimi usti ozirala okoli sebe. "Glejte," je rekel mladi arovnik, ko se je nekaj metrov pred rnimi durmi ustavil. "Mogoe... Mogoe bi bilo pametno, e bi eden ali dva ostala tukaj in pazila..." "Siriusa verjetno ne bomo na li tik za temi vrati, kajne?" ga je s privzdi gnjenimi obrvmi vpra ala Ginny. "No, torej nima smisla pu ati koga na stra i, saj nas sploh ne bi mogel posvariti." "Vsi bomo li s tabo, Harry," ji je pritegnil Neville. "Dobro, opravimo e s tem," je odloil Ron. Mlademu arovniku e vedno ni bilo ni do tega, da bi jih vse vzel s sabo, a oitno jih je moral. Tako se je zasukal nazaj k vratom, stopil k njim... in odprla so se, tako kot v sanjah! Stopil je prek praga in drugi so mu tesno sledili. Zna li so se v veliki okrogli sobi. Vse v njej, vkljuno s tlemi in stropom, je bilo rno. V kro ni steni je stala enakomerno razporejena vrsta vrat brez kljuk in kakr nih koli oznab, loevali pa so jih sveniki z ve rogovi, katerih svee so gorele z modrim plamenom. Njihova hladna, plapolajoa svetloba je odsevala od lesketajoih se marmornatih tal, da je bilo videti, kot bi stali na mrani vodni gladini. "Naj nekdo zapre vrata," je zamrmral Harry. To je ob aloval v trenutku, ko ga je Neville ubogal. im prek sobe ni ve lil dolgi pramen svetlobe s hodnika, je v njej postalo tako temno, da so nekaj asa vi deli le grozde trepetavih modrih plamenkov na stenah in njihove grozljive odseve na tleh. Mladi arovnik se je v sanjah odlono odpravil naprej, k vratom, ki so stala natanko nasproti izhoda na hodnik. Toda zdaj so lahko izbirali med najmanj deset imi,

in ko se je negotovo zazrl v tista pred sabo ter se posku al odloiti, e so res prava ... se je od vsepovsod razleglo zamolklo bobnenje in sveniki so se zaeli vedno hitreje pomikati v levo; kro na stena se je zaela vrteti! Hermiona je Harryja zgrabila za roko, kot bi mislila, da so se v resnici zganila tla in bo zato izgubila ravnote je. A niso se, le modri plameni so nekaj asa tako d ivje vigali okoli njih, da so bili kakor modrikasti zmazki. Potem pa je bobnenje nenad oma potihnilo in stena se je ustavila. "Kaj pa je bilo to?" je prepla eno za epetal Ron. "S tem te verjetno poskusijo zmesti, da ne zna ve ven," je pridu eno menila Ginny. Mladi arovnik si je priznal, da ima verjetno prav, kajti niti sanjalo se mu ni, katera vrata vodijo na hodnik. Tista, skozi katera morajo naprej, pa bi tudi lah ko bila katera koli! "Skozi katera pridemo nazaj na hodnik, Harry?" je nelagodno vpra al Nevill e. "Pojma nimam. Ampak to zdaj sploh ni va no," je nejevoljno odvrnil mladi arovnik in se e tesneje oklenil palice, ki jo je stiskal v dlani. "Najprej moramo najti Siriusa!" "Da ga ne bo zael klicati!" se je prepla eno oglasila Hermiona. To opozorilo se je zdelo fantu povsem odve, saj mu na kraj pameti ni padl o, da bi zganjal tru . "No, za katera se bomo odloili, Harry?" ga je pozval Ron. "Hja," se je zamislil mladi arovnik. "V sanjah sem el skozi vrata na koncu hodnika, v katerega smo pri li z dvigalom. Tako sem se zna el v temanem prostoru, tule, in skozenj sem odkorakal v precej vejega, po katerem... po katerem poplesujejo nekak ne luke." Zavzdihnil je. "Res ne vem, katera vrata so prava. Najbolje bo, da jih ena za drugimi odpremo. Ko bom videl prostor za njimi, bom takoj vedel, ali je pravi." Stopil je naravnost k rnim durim brez kljuke, ki so zdaj stala tono naspro ti njega, prijatelji pa so mu sledili. Ko se je ustavil pred vrati, je levico previ dno prislonil k njim. Desnico s palico je pri tem dvignil nad glavo, pripravljen, da udari, v hipu, ko se bodo odprla. Duri je odrinil od sebe in lahkotno so se zasukale na teajih. Po temi, ki je vladala v prvi sobi, bi jih druga skoraj zaslepila, saj s o s stropa viseli tevilni zlati lestenci. A eprav je bila dolga in pravokotna, nikakor ni bil a prava, kajti po njej niso poplesovale luke, ki jih je Harry videl v sanjah. Prostor je b il sicer skoraj povsem prazen in v njem je bilo le nekaj miz ter velika steklena cisterna , polna temnozelene tekoine. Ta je bila tako gromozanska, da bi esterica z lahkoto zaplavala po njej, eprav prijateljev to seveda ni mikalo, ne nazadnje tudi zato, ker je po njej lenobno plula vrsta bisernatobelih stvorov. "Kaj je tisto?" je za epetal Ron. "Pojma nimam," je odvrnil Harry.

"Gre za nekak ne ribe?" je pomislila Ginny. "To so akvavirini zapljunki!" je razburjeno vzkliknila Loona. "Oi mi je om enil, da na Ministrstvu..." "Ne," jo je z nenavadnim glasom prekinila Hermiona. Harryjeva prijateljica je nato kot zamaknjena stopila bli je h gromozanski stekleni cisterni in se previdno zazrla vanjo. "Ne," je ponovila. "To so mo gani." "Mo gani?!" "Ja... Le kaj ponejo z njimi?" Harry se ji je pridru il. Res, zdaj ko jih je videl od blizu, ni bilo ve dv oma. Iz globin zelene tekoine so vsake toliko priplavali mo gani, ki so bili videti kakor srhljive, sluzaste cvetae. "Pridi, gremo," je mladi arovnik pozval prijateljico. "To ni prava soba. Poglejmo e skozi kak na druga vrata." "Saj jih je tudi tukaj kar nekaj," ga je opozorila na vrsto duri, ki so stale v stenah. Harry je alostno zavzdihnil; kako velik je vendar ta sekretariat? "V sanjah sem pri el v drugo sobo iz tiste rne," je rekel nazadnje. "Mislim , da bo bolje, e gremo nazaj in poskusimo sreo od tam." Tako so pohiteli v temani okrogli prostor. "akaj!" je Hermiona ostro ustavila Loono, ki je e hotela zapreti vrata dvo rane z mo gani. "Svit vist!" S palico je pri tem dvakrat zamahnila in na rnih dverih se je prikazal og njen kri . Takoj ko so se zaprla, pa je spet zabobnelo in kro na stena se je zaela vrteti. Toda tokrat jih ni obdal le modrikast zmazek goreih sve, temve tudi plamtee rde trak, in ko se je vse skupaj umirilo, je kri e vedno gorel. Duri, skozi katere so e li, so bile tako zaznamovane. "Tega si se dobro spomnila," je Harry pokimal Hermioni. "No, poglejmo, k aj je za temi vrati." Spet je zakorakal k tistim pred sabo in jih previdno odprl. Prostor za njimi je bil veji od prej njega, temaen ter kvadraten in njegov osrednji del je bil mono ugreznjen. olarji so se zna li v najvi ji vrsti nekak nih kamnitih klopi, ki so potekale okoli celotne dvorane in so se spu ale proti njeni sredini. Tam je stal podest, z njega pa se je dvigoval kamnit obok, ki je bil vi deti tako starodaven, razpokan in okru en, da se je Harry spra eval, emu se ni e zru il. Prek njega je visela raztrgana rna tanica, in kljub temu da je bil hladni zrak v prostoru povsem miren, se je zibala, kot bi nekdo pravkar stopil skoznjo. "Je kdo tu?" je vpra al mladi arovnik in stopil na naslednjo kamnito stopni co. Odgovora ni dobil, a tanica se je e naprej skrivnostno zibala. "Pazi!" ga je epetaje posvarila Hermiona. Harry se je previdno spustil po stopnicah in na kamnitem dnu dvorane za hip postal. Ko je prek njega poasi stopil k podestu, so njegovi koraki glasno odmeval i po prostoru. ilasti obok je bil od tod videti veliko vi ji, tanica pa se je e naprej ne no zibala. "Sirius?" je zaklical mladi arovnik, a isto tiho.

Imel je uden obutek, da nekdo stoji tik za raztrgano zaveso, na drugi stra ni oboka. Trdno je preprijel palico in se oprezno pomaknil okoli podesta, toda tam ni bilo nikogar: pred njim je bila zdaj le druga stran zavese. "Pojdimo!" je zaklicala Hermiona, ki je obstala nekaj vrst nad dnom dvor ane. "Tu nimamo kaj iskati. Pridi, Harry, gremo." Njen glas je bil prestra en, veliko bolj, kot ob cisterni z mo gani. Toda mlademu arovniku se je obok zdel lep, pa eprav je bil star, in mehko plapolajoa tanica ga je navdala z radovednostjo. Prijelo ga je, da bi preprosto zakorakal skoznjo. "Harry, pridi, no!" ga je bolj odlono pozvala Hermiona. " e grem," je odvrnil. A ni se zganil. Ravnokar je namre nekaj zasli al. Z druge strani zavese se je razleglo nekak no epetanje. "Je kdo kaj rekel?" je zaklical, zelo glasno, da so njegove besede odmev ale od kamnitih klopi. "Vsi smo tiho, Harry," se je namr ila Hermiona in mu stopila bli je. "Tamle nekdo nekaj epeta," je povedal in zakorakal nekoliko naprej, da se ji je izmaknil, ter e naprej opazoval tanico. "Si to ti, Ron?" "Jaz sem tukaj," je rekel rdeelasec, ki je k njemu pri el z druge strani ob oka. "Torej tole epetanje sli im samo jaz?" je mladi arovnik vpra al prijatelje. Nenavadni glasovi so postali glasnej i. Ne da bi se Harry tega zavedal, se je njegova desna noga nenadoma dvignila na podest. "Tudi jaz jih sli im," je dahnila Loona, ki se jim je pridru ila, zazrta v n ihajoo tanico. "Tam notri so ljudje!" "Kako to misli - tam notri?" jo je godrnjavo vpra ala Hermiona in skoila z zadnje stopnice. ",Tam notri' sploh ne obstaja. To je samo obok in pod njim ni prostora niti za enega loveka. Ti pa e nehaj zijati vanj, Harry, in pridi..." Zgrabila ga je za roko in ga povlekla za sabo, a se ji je uprl. "Harry, tu smo vendar zaradi Siriusa!" je obupano zavzdihnila. Takrat se je v njem nekaj zganilo: Sirius je ujet, zvezan, v mukah, on p a si ogleduje to zaveso... Ritensko se je umaknil od podesta in pogled odtrgal od tanice. "Gremo," je rekel. "Saj ravno to sem... Ah, no, pridi!" je rekla Hermiona in vse tiri popelj ala okoli podesta. Na drugi strani sta kakor v transu stala Neville in Ginny, ki sta prav t ako zijala v rno tanico. Mlada arovnica je rdeelasko brez besed zgrabila za roko, Ron pa je poprijel Nevilla in odlono sta ju povedla do prve kamnite klopi ter nato navzgor do vrat. "Kaj je po tvojem tisti obok?" je Harry vpra al Hermiono, ko so se vrnili v okroglo sobo. "Ne vem. A kar koli e je, je nevaren," je odlono odvrnila in vrata spet zaznamovala z goreim kri em. Stena se je znova zavrtela in zopet obstala. Harry se je pribli al nasledn jim durim in se uprl obnje. Niti zganile se niso.

"Kaj pa je?" je vpra ala Hermiona. "Zaklenjene so," je povedal fant in se z vso silo zagnal obnje, a ostale so zaprte. "To so torej prava vrata!" je razburjeno dejal Ron in se pridru il prijate lju, da bi s skupnimi momi vdrla. "Gotovo so!" "Umaknita se!" je zaklicala mlada arovnica in palico uperila v tisti del vrat, na katerem bi bila obiajno kljuavnica. "Alohomora!" Zgodilo se ni prav ni. "Siriusov no !" se je domislil Harry. e ga je potegnil izza pla a in ga zaril v pranjo med durmi ter podbojem. Ko je z njim zdrsnil od vrha do tal in ga nato spet izvlekel, so drugi vneto zrli v anj. Toda vrata se niso odprla in e ve - mladi arovnik se je ozrl k no u ter opazil, da se je rezilo preprosto stopilo! "No, v tale prostor ne bomo li," je odloila Hermiona. "Ampak kaj, e je ravno ta pravi?" se je Ron eljno, a zaskrbljeno zazrl v d uri. "Po mojem ni. Harry je vendar rekel, da so bila odprta vsa vrata, skozi katera je el v sanjah," je odvrnila mlada arovnica. Zaklenjene duri je zaznamovala z ognjenim kri em, Harry pa je neuporabni Siriusov no spravil v ep. "Veste, kaj bi bilo lahko tam notri?" se je takrat domislila Loona. "Nedvomno nekaj blebinega," je tiho zagodla Hermiona in Neville se je ivno zahihital. Drznvraanovka je privzdignila obrvi in ju nejevoljno premerila, Harry pa se je odpravil k naslednjim vratom... "Ta so prava!" Prostor je nemudoma prepoznal po prelepih poplesujoih, kakor diamanti lesketajoih se lukah. Ko so se mu oi privadile njihovemu soju, je zagledal, da se z vseh mo nih koncev dvorane ble ijo ure: velike in majhne, zapestne ter prenosne, visee med knji nimi omarami ali stojee na mizah, ki jih je bil prostor prepoln. Sobana je bila zato nasiena z neumornim tiktakanjem, zaradi katerega se je zdelo, da po njej odmevajo tisoi koraki drobnih bitij. Vir poplesujoe svetlobe pa je bil velikanski kristalni zvon, ki se je dvigoval na drugem koncu dvorane. "Tjale moramo!" Zdaj ko je Harry vedel, da so na pravi poti, mu je srce zaelo divje razbi jati. Prijatelje je popeljal po ozkem prehodu med mizami in se tako kot v sanjah usmer il proti izvoru svetlobe, kristalnemu zvonu, po katerem se je gnal divji, lesketajo veter. "O! Glejte!" je vzkliknila Ginny, ko so se zvonu e nekoliko pribli ali. Skl adno z ble eim tokom, a mnogo poasneje, se je v njem vrtinilo drobno jajce, arko kot dragulj. Ko se je dvignilo dovolj visoko, je poilo in iz njega je prifrfotal koli bri, ki ga je nato poneslo vse do vrha zvona. A njegovo perje je od vetra postajalo vse bolj razmr eno ter vla no, in do takrat, ko ga je spet poneslo vse do dna, ga je znova ovila jajna lupina. "Naprej moramo, naprej!" je Harry priganjal Ginny, ki je na vsak nain hot ela e enkrat videti, kako se iz jajca izvali ptica. "Ti pa si lahko zijal v tisti kup kamenja s tanico, kaj?" je nejevoljno z agodla, a

mu vseeno okoli zvona sledila do edinih vrat v prostoru. "Tu smo," je dejal Harry, ko se je ustavil pred njimi. Srce mu je utripalo tako naglo, da je komaj govoril. Ozrl se je po prija teljih, ki so palice dr ali v pripravljenosti in so bili nenadoma zelo resnih ter zaskrbljeni h obrazov. Zasukal se je nazaj k vratom in jih odrinil. Odprla so se. Za njimi se je raztezal visok prostor, irok kot cerkvena ladja in poln om ar, katerih police so prekrivale majhne, zapra ene steklene kroglice. Te so se medlo lesketale v soju sve, ki so stale na nosilcih na zaetku oma r, in njihovi plameni so bili modri kot tisti v okrogli sobi. V dvorani je bilo zelo hladno in Harry je previdno napravil nekaj korako v ter se zazrl v sennati prehod med dvema vrstama. Sli al ni niesar in tudi videti ni bilo ni sumljivega. "Rekel si, da je Sirius za sedemindevetdeseto vrsto," ga je tiho opozori la Hermiona. "Ja," je tiho pritrdil mladi arovnik. Za emel je proti bli njemu opu modro areih sve, ki so osvetljevale srebrno tevilko triinpetdeset. "Mislim, da moramo e malo naprej," je za epetala Hermiona, ki je zrla proti naslednji omari. "Ja, tista tamle je tiriinpetdeseta." "Pazite," je Harry opozoril prijatelje. Splazili so se naprej, in ko so li mimo dolgih omar, med katerimi so zeva li temni prehodi, so se neprestano ozirali okoli sebe. Kmalu so opazili, da je pod vsako izmed kroglic na polico pritrjen porum enel listek. tevilni izmed steklenih predmetov so oddajali uden, nestalen soj, nekateri pa so bili povsem temni. e so korakali mimo tiriinosemdesete vrste... mimo petinosemdesete... Harry je napeto prislu koval, e se kje kaj premika... Toda Sirius ima morda v ustih ep in morda je celo nezavesten... Ali pa je e mrtev, je dejal tisti mali glas v njegovi glavi. Harry si je e enkrat zatrdil, da bi to zautil, a srce mu je kljub temu div je razbijalo... "Sedemindevetdeset!" je za epetala Hermiona. Grua se je ustavila pred koncem omare in se okoli roba previdno zazrla v prehod za njo. Videti ni bilo nikogar. "isto na koncu je," je povedal Harry, igar usta so bila povsem suha. "Od t u se ga ne vidi." Tako jih je popeljal po prehodu, ki sta ga obdajali dolgi vrsti visokih polic, prepolnih steklenih krogel... "Tu nekje je," je za epetal, preprian, da je z vsakim korakom bli je izmuenemu obrisu botra, ki ga bo zagledal na tleh. "Samo e malo..." "Harry," ga je previdno poklicala prijateljica, toda ni se ji odzval. "Moral bi biti tu..." je izdavil nazadnje. Prispeli so do konca prehoda, a tam ni bilo nikogar. Vse je bilo ena sam a pra na ti ina. "Mogoe je tamle..." je nato hripavo za epetal in pokukal v naslednji razdel

ek. "Ne, seveda ne, v prej njem je!" Pohitel je k prehodu pred sedemindevetdeseto omaro. "Harry!" ga je spet poklicala Hermiona. "Kaj je?" je zagodel. "Po mojem... Po mojem Siriusa ni tu." Nekaj asa so bili vsi isto tiho in mladi arovnik prijateljev ni hotel niti pogledati. Bilo mu je slabo in nikakor mu ni bilo jasno, zakaj botra ni na koncu prehoda. Prav tu ga je vendar videl... Stekel je vzdol koncev omar in se pri tem za hip razgledal po vsakem prehodu, a nikjer ni bilo nikogar. Pognal se je e v drugo smer in inil mimo tovari e v, ki so zijali za njim. Za Siriusom ni bilo niti sledu in povsod je bilo pra no, kot da sem e dolgo ni nihe vstopil. "Harry!" je zaklical Ron. "Kaj je?" Nikakor si ni elel sli ati, kar mu je imel povedati prijatelj - da jih je H arry na Sekretariat pripeljal zaman in bi se bilo najbolje vrniti na Bradaviarko. Mlademu arovniku je postajalo vse bolj vroe in najraje bi se skril nekam med mrane omare. Da bi se skupaj z drugimi vrnil v tisti svetli Atrij, pri emer bi ga vsi oitajoe gledali...? "Si videl tole?" je vpra al Ron. "Kaj?" je vpra al Harry in njegov glas je bil nenadoma povsem drugaen; morda gre za znamenje, da je bil Sirius vendarle tu. Hitro se je vrnil k prijateljem, ki so stali na koncu sedemindevetdesete vrste, a opazil ni niesar pomenljivega. Le Ron je zijal v eno od zapra enih steklenih krogli c. "No, kaj je?" je emerno zagodel mladi arovnik. "Pod tole je napisano tvoje ime," je povedal rdeelasec. Harry je stopil nekoliko bli je. Prijatelj je pokazal na eno izmed kroglic , ki so motno arele. Bila je zelo zapra ena in oitno se je e dolga leta ni nihe dotaknil. "Moje ime?" se je zaudeno namr il. e malo se ji je pribli al, in ker ni bil tako visok kot Ron, je moral stopi ti na prste. ele potem je lahko prebral, kar je pisalo na rumenkastem listku, ki je bil pritrjen na polico pod kroglico. S tankimi rkami je bil na njem najprej naveden d atum izpred estnajstih let, temu pa so sledile e tri kratke vrstice: S. P. T. v pogovoru z A. P. W. B. D. Mojster rne magije in (?) = Harry Potter Mladi arovnik je debelo pogledal. "Kaj to pomeni?" ga je ivno vpra al Ron. "Zakaj je tamle zapisano tvoje ime?" "Harry, ne dotikaj se kroglice!" je zaklicala Hermiona, ko je mladi arovn ik e stegnil roko. "Zakaj ne?" se je namrdnil. "Oitno ima nekaj opraviti z mano." "Ne dotikaj se je, res ne," se je nenadoma oglasil e Neville.

Harry se je ozrl k njemu. Prijateljev okrogli obraz se je komaj opazno l esketal od potu. "Pod njim je napisano moje ime," je vztrajal mladi arovnik. Nato se je spet stegnil in pra no kroglico stisnil v dlan. Priakoval je, da bo hladna, a dejansko je bilo ravno nasprotno: od arenja v njeni notranjosti je bila razgreta, kot bi ve ur le ala na soncu. Potegnil jo je s police, pri emer je upal, da se bo zgodilo nekaj, zaradi esar se je bilo vredno odpraviti tako dale in toliko tvegati. A zgodilo se ni ni. Toda upanja le ni izgubil. Kroglico je hitro oistil prahu in se zazrl van jo... Potem pa se je tik izza njega in njegovih prijateljev razlegel zdolgoasen glas. "Priden, Potter. Zdaj pa se zelo poasi obrni in mi tisto zadevico predaj. " Petintrideseto poglavje Za tanico Okoli njih so se povsem nepriakovano pojavile temne sence. Skozi re e v kapucah so se jim lesketale oi in v esterico mladih arovnikov je merilo kar dvanajst palic. Ginny je zgro eno zajela sapo. "Predaj mi jo, Potter," je zdolgoaseno ponovil Lucius Malfoy in iztegnil roko. Harryja je zajel brezup. Bili so povsem obkoljeni in Jedcev smrti je bil o e enkrat ve kot njih. "Dajmo, dajmo," ga je priganjal Drecov oe. "Kje je Sirius?" je vpra al mladi arovnik. Ve coprnikov se je zasmejalo, izmed temnih postav na Harryjevi levi pa se je razlegel hripav enski glas, ki je zmagoslavno izjavil: "Mojster vedno ve!" "Vedno," ji je z mehkim glasom pritrdil Lucius. "Zdaj pa mi daj prerokbo , Potter." "Najprej mi povejte, kje je Sirius!" "Najprej mi povejte, kje je Sirius," ga je posnemala coprnica, ki se je oglasila e prej. Skupaj z drugimi Jedci se je pomikala vse bli je, tako da so bili od esteri ce tudentov zdaj oddaljeni za komaj nekaj metrov in je Harryja slepila svetloba njih ovih palic. "Ujeli ste ga," je dejal, ne mene se za strah, ki ga je grabil, in za gro zo, ki ga je posku ala omrtviti, e odkar so zavili v prehod. "Tukaj je. Vem, da je." "So glde sanje malega fantka plestla ile in zdaj misli, da je bilo tisto l es?" se mu je posmehovala enska. Harry je zautil, kako se je Ron ob njem zganil. "Ne e," mu je zamrmral. "Poakaj..." Coprnica se je hripavo zakrohotala.

"Ste ga sli ali?! Drugim otrokom daje povelja, kot bi se nameraval spopast i z nami!" "Oh, Krasotillya, ti Potterja ne pozna tako dobro kot jaz," je mehko prip omnil Malfoy. "Juna ka dejanja so mu skrajno pri srcu. A Mojster se tega dobro zaveda in zato smo tudi tu. Zdaj pa mi daj prerokbo, Potter!" "Vem, da ste Siriusa ujeli," je ponovil Harry, eprav ga je v prsih od str ahu stiskalo, da je komaj dihal. "Tu je!" Tokrat se je zasmejalo e ve Jedcev, a coprnica najglasneje izmed vseh. "as je, da se naui razlikovati med sanjami in resninim ivljenjem, Potter," je menil Malfoy. "A najprej mi daj prerokbo, sicer ti jo bom prisiljen odvzeti." "Kar poskusite," je odvrnil mladi arovnik in palico dvignil nad glavo. Taisto so storili tudi Ron, Hermiona, Neville, Ginny in Loona. Harryja j e pri srcu stisnilo. e Siriusa res ni tu, je prijatelje brez razloga popeljal v smrt... Toda Jedci niso udarili. "Predaj mi prerokbo, pa boste odnesli celo ko o," je hladno obljubil Dreco v oe. Zdaj se je zasmejal Harry. "Prerokbo? Tole kroglico? In e vam jo dam, nas boste pustili, da se vrnem o v olo? Prav gotovo." Komaj je izgovoril zadnjo besedo, pa je coprnica e zahre ala: "Accio prero..." Toda Harry je bil pripravljen - e preden je urok izgovorila do konca, je zavpil ,Hitinium!', in eprav mu je stekleno kroglico povleklo izmed prstov, vse do blazi nic, jo je vendarle zadr al pri sebi. "O, Potterek se torej zna igrati," je zagostolela enska in njene nore oi so se besno zalesketale skozi re i v kapuci. "No, tudi prav..." "Krasotillya! Rekel sem ti e, da to odpade!" je Malfoy zavpil nanjo. "e jo bo razbila..." Harryjevi mo gani so se besno pognali na delo. Jedci smrti so si kroglice iz prejastega stekla oitno silno eleli, njemu pa je bilo zanjo povsem vseeno. Torej b i jo morda lahko izkoristil za to, da bi vsi odnesli celo ko o in noben izmed prijat eljev ne bi plaal za njegovo neumnost... Kako bi tovari e re il iz zagate, mu sicer ni uspelo stuhtati, kajti v tiste m je coprnica stopila nekaj korakov bli je in si snela kapuco. Azkaban je na obrazu Krasotillye L'Ohol pustil neizbrisno sled: bil je upadel in je po astno spominjal na lobanjo. Toda kljub temu je bil ves iv in oi so se ji vroino ter obsedeno lesketale. "Bi rad malo trmaril?" je vpra ala, pri emer so ji prsi naglo plale. "Tudi prav." Obrnila se je k najbli jemu Jedcu in mu naroila: "Zgrabi tistole, najmlaj o. Malo se bomo poigrali z njo, pa si bo Potter k malu premislil." Harry je zautil, kako so se prijatelji postavili bli je k rdeelaski, in sam je stopil

prednjo, prerokbo pa dvignil k svojim prsim. "e boste napadli kogar koli izmed nas, se bo prerokba razbila," je poveda l Krasotillyi. "Ko se boste brez nje vrnili k va emu efu, verjetno ne bo ravno sreen, kajne?" Coprnica je otrpnila in zazijala vanj. ez trenutek si je s konico jezika oslinila svoje tanke ustnice. "Ampak povejte mi," je takrat nadaljeval mladi arovnik, "za kak no prerokbo gre pravzaprav?" Zaenkrat se ni domislil bolj ega, kot da jih zaplete v pogovor. Ob levem b oku je sicer util Nevillovo roko, in ta se je tresla, po tilniku pa ga je egetala Ginny jina sapa; rdeelaska je dihala zelo naglo. Upal je, da vsi prijatelji tuhtajo, kako bi se izmazali, kajti njemu to nikakor ni bilo jasno. "Za kak no prerokbo gre?" se je zaudila Krasotillya in se komaj opazno namr ila. "Ne noruj se, Potter." "Saj se ne," je odvrnil in njegove oi so vigale od enega Jedca do drugega, iskale vrzel v obrou, skozi katero bi se lahko pognali. "Res me zanima, zakaj je Mrlakensteinu toliko do nje." Coprniki so vztrepetali. "Drzne si izgovoriti njegovo ime?" je za epetala L'Oholova. "O ja," je pritrdil Harry in trdneje poprijel kroglico, saj je priakoval, da mu jo bo vsak trenutek spet poskusila odvzeti. "Prav z lahkoto reem: Mrla..." "Utihni!" je zavre ala. "Tvoje ustnice niso vredne, da bi izgovorile to ime ! Tvoj jezik ga oneasti! Kako si drzne ..." "Oh, tudi on ni ravno istokrven," jo je predrzno prekinil Harry. "Saj ne, da je to pomembno, ampak Mrlakensteinov oe je bil bunkelj... Menda vas ni nalagal, da sta bila oba njegova star a arovnika? Ste res tako butasti in ste mu verjeli na..." "Hro..." "Ne!" Iz palice Krasotillye L'Ohol je inil curek rdee svetlobe, toda Malfoy ga j e s hitro potezo preusmeril. Tako je urok namesto v Harryja tre il v polico ob njem in ve steklenih kroglic se je razletelo. Izmed drobcev stekla sta se izvili dve postavi, bisernatobeli kakor duho vi in sprva idki kakor gosta tekoina. Njuna glasova sta se prepletla in zato so ob vpitj u Drecovega oeta ter Krasotillye lahko sli ali le del tistega, kar sta imeli povedati . "... ob solsticiju bo pri el novi..." je dejala postava starega bradatega mo a. "NE SME GA NAPASTI! PREROKBO NUJNO POTREBUJEMO!" "Drzne si... Drzne si..." je vre e jecljala coprnica. "Mirno stoji in... Me a nec umazani..." "POAKAJ, DA DOBIMO PREROKBO!" jo je nadrl Malfoy. "... in za njim ne bo nikogar..." je povedal manj jasni obris mlade enske . Postavi, ki sta se izvili iz razbitih kroglic, sta se razblinili. A Harr y se je zdaj

neesa domislil. Te ava je bila le v tem, da bi moral tovari em nekako povedati, kaj namerava. " e zmeraj ne vem, kaj je tako posebnega na tej prerokbi, ki naj bi vam jo predal," je rekel, da bi si priigral ve asa, z desno nogo pa je posku al neopazno pohoditi najbli jega prijatelja. "Ne misli, da se lahko igra z nami, Potter," ga je opozoril Malfoy. "Saj ne," je skomignil mladi arovnik, pri emer je bil z mislimi deloma pri pogovoru, deloma pa je e naprej iskal stik s so olci. Njegovo stopalo je konno na lo prste enega izmed tovari ev in fant jih je odlono pohodil. Sode po tem, kako je tisti za njim zajel sapo, je Harry presodil, da gre za Hermiono. "Kaj je?" je dahnila. "Ti Dumbledore res ni povedal, da je razlog, zakaj si zaznamovan z brazgotino, zakopan v drobovju Sekretariata za skrivnosti?" se mu je posmehnil Lucius. "e mi ni... Kaj?" se je zmedel Harry in za trenutek povsem pozabil na svo j nart. "Kak no zvezo ima Sekretariat z mojo brazgotino?" "Je to mogoe?" je zlobno zapredel Malfoy. Nekaj coprnikov se je spet zasmejalo in mladi arovnik je prilo nost nemudoma izrabil. Njegove ustnice so se komaj zganile, a Hermioni je za epetal: "Ko bom zavpil zdaj..." "Ti Dumbledore res ni povedal?" je ponovil Drecov oe. "Zdaj mi je jasno, zakaj nisi pri el e prej. Mojster se je spra eval..." "... prekolnite omari." "... emu nisi pritekel sem e takoj, ko ti je v sanjah pokazal, kje je prer okba skrita. Domneval je, da te bo premamila radovednost in jo bo hotel osebno sli ati." "Zanimivo," je odvrnil Harry. Bolj je util kot sli al, kako Hermiona za njegovim hrbtom drugim predaja navodilo, in da bi zamotil Jedce, je zato naglo nadaljeval: "Torej me je ukanil, ker je hotel, da bi pri el ponjo. Ampak zakaj me je p rivabil sem?" "Zakaj?" se je veselo zaudil Malfoy. "Ker lahko prerokbo s Sekretariata z a skrivnosti odnesejo samo tisti, o katerih govori, Potter. To je Mojstru postalo jasno e takrat, ko je ponjo poslal nekoga drugega" "In kako naj bi mu koristila prerokba, ki govori o meni?" "O vaju obeh, Potter, o vaju obeh... Se nikoli nisi vpra al, emu te je Mojs ter poskusil ubiti, ko si bil e isto majhen?" Harry je zazijal v re e, skozi katere so se lesketale Jedeve oi. Je ta prerokba torej razlog za smrt njegovih star ev in za brazgotino, ki jo ima na elu? Mar res v dlani stiska odgovor na vpra anja, ki ga glodajo e tako dolgo? "Nekdo je torej prerokoval nekaj, kar je v zvezi z Mrlakensteinom in man o?" je tiho vpra al. e naprej je zrl v Luciusa Malfoya in njegovi prsti so se vrsteje oklenili tople steklene kroglice, le nekoliko veje od zviza. "Mene pa je pripravil do tega," je nadaljeval, "da sem jo pri el iskat... Ampak zakaj ni sam el ponjo?" "Sam?!" se mu je predirno posmehnila Krasotillya. "Mojster naj bi po tvo jem mirno prikorakal na Ministrstvo, eprav njegovi najuglednej i uslu benci zatrjujejo, d

a se ni vrnil med

ive? Mojster naj bi se pokazal aurorjem, ki zapravljajo as z mojim

ljubim bratrancem?" "Jasno, sem mu ni bilo treba hoditi, saj vse umazano delo nalo i vam," ji je vrnil Harry. "Preden je na Ministrstvo nagnal vas, pa je za to posku al izrabiti Sturgisa... in Slootnika." "Lepo, Potter, lepo..." je kar nekoliko obudujoe dejal Malfoy. "Toda Mojster ve, da nisi neu..." "ZDAJ!" je zavpil mladi arovnik. Petero glasov za njim je hkrati zatulilo ,Sesui!', petero urokov je inilo v petero razlinih smeri in police dale naokrog je razneslo. Razletelo se je na stotine steklenih kroglic, iz katerih so se izvile bi sernatobele postave, zalebdele v zraku, njihovi glasovi pa so zadoneli iz sive davnine. Nad Jedce in otroke se je nato zgrnil plaz zdrobljenega stekla ter trsk, visoki omari ob p rehodu sta se grozee zamajali... "BE ITE!" je zavpil Harry, da bi preglasil slap kroglic, ki so se kotalile s polic ter zaele de evati po njih kakor toa. Hermiono je zgrabil za pla in jo zvlekel za sabo, tako kot je ona Nevilla, drugo roko pa je dvignil nad glavo, da bi se zavaroval pred padajoimi policami te r steklom. Nad trojico se je skozi oblak prahu pognal eden izmed Jedcev, toda fant ga je s komolcem odlono sunil v zakriti obraz. Pri tem so se od vsepovsod oglasili t udi drugi kriki boleine in vpitje, po dvorani je odmeval tru posameznih delov omar, ki so eden za drugim tre ili na tla, ter nenavadno odmevajoci glasovi Vidcev, re eni steklenih je... Pot, ki jo je ubral Harry, je bila prosta in po njej so se z rokami nad glavo pognali tudi Ron, Ginny ter Loona. Komaj so vignili mimo njega, e mu je nekaj trdo udarilo v teme, a glavo je zgolj sklonil in tekel dalje... Potem pa ga je nekdo zgrabil za ramo! Toda Hermiona je skoraj v istem hipu zavpila ,Hromi!' in dlan ga je nemudo ma spustila... Pridrveli so do zaetka sedemindevetdesete vrste in Harry je zavil na levo ter se e bolj odlono pognal naprej. Tik za sabo je sli al nagle korake Nevilla in Hermione, ki je okroglolinega fanta zasoplo priganjala, naj tee hitreje... Pred nj im pa so na iroko zevala vrata, skozi katera so pri li, in mladi arovnik je zagledal lesketajoo se svetlobo kristalnega zvona! S prerokbo v levici, ki jo je stiskal k sebi, da se kroglici ne bi kaj z godilo, je le nekaj trenutkov zatem planil skozi preproste rne dveri. Nato je za hip poakal, da sta inila prek njihovega praga tudi prijatelja... in za Nevillom jih je odlono zal oputnil! "Kleidveris!" je zavpila Hermiona in vrata zlepila s podbojem, pri emer j e nenavadno zamokotalo. "Kje... Kje pa so... drugi?" je zasopel Harry.

Ron, Loona in Ginny so jih vendar prehiteli; preprian je bil, da jih bodo akali pred vrati, a jih niso. "Najbr so zavili v napano smer!" je prepla eno izdavila Hermiona. "Poslu ajta!" ju je takrat opozoril Neville. Skozi dveri, ki jih je mlada arovnica pravkar zapeatila, so zasli ali korake in vpitje. Harry je k njim prislonil uho in Malfoya sli al zavpiti: "Pustite Notta! Pustite ga, vam pravim! e bomo ostali brez prerokbe, bo Mojstru prav vseeno, da jo je staknil. Jugson, pridi sem, da se pomenimo kako in kaj! Tako. Razdelili se bomo v pare in preiskali Sekretariat. In ne pozabite: dokler ima Potter prerokbo, mu ne smete storiti alega! Druge lahko mirne du e pobijete. No, Krasotillya, Rodolphus, vidva pojdita na levo! Crabbe, Rabastan, na desno! Jugso n, Dolohov, kar tjale dol! Macnair in Avety, pojdita skozi tista vrata tamle! Grabe zh, ti ostani tu... Mulciber, ti pa gre z mano!" "Kaj naj storimo?" je Harryja vpra ala Hermiona, ki se je tresla ko iba na vodi. "Tukaj e ne bomo akali, da nas najdejo," je odvrnil. "Poskusimo se nekam skriti." Tiho so stekli mimo lesketajoega se steklenega zvona, v katerem se je kol ibri prebijal iz jajca in se vraal vanj. Namenili so se proti izhodu v okroglo sobo na nasprotni strani dvorane. Ko so bili e skoraj tam, pa so zasli ali, kako je nekaj te kega priletelo v vrata, ki jih je Hermiona uroila. "Umakni se!" je nato zavpil hrapav glas. "Alohomora!" Vrata so se sunkovito odprla in Hermiona, Harry ter Neville so se naglo vrgli pod mize. Spod njih so dobro videli, kako se jim bli ata pla a dveh Jedcev. "Mogoe so stekli naravnost prek dvorane," je na glas razmi ljal eden od dvojice. "Poglej, e so pod kak no mizo," je odredil drugi. Prvi se je e zael spu ati na vse tiri, toda Harry je izpod mize nemudoma pomolil palico ter zavpil: "HROMI!" Curek rdee svetlobe je silovito tre il v coprnika, da ga je s hrbtom vrglo v stojeo uro, ki se je prevrnila. A njegov kompanjon je svojo palico uperil v Hermi ono, ki se je plazila izpod mize, da bi ga la je dobila na muho. "Avada..." Harry se je pognal nadenj in se mu zabil v noge, tako da se je coprnik z vrnil ter utihnil. Neville, ki mu je hotel pomagati, pa je prevrnil svojo mizo, palico divje usmeril vanju in zapil: "ZROXIS!" Ob tem sta brez palice ostala tako mladi arovnik kot coprnik in obe sta poleteli nazaj proti vhodu v Dvorano prerokb. Dvojica se je takoj skobacala na n oge in se pognala za njima, pri emer je imel Jedec nekaj prednosti, Neville pa jima j e, zgro en nad samim sabo, sledil. "Umakni se, Harry!" je zavpil, odloen, da popravi napako. Mladi arovnik se je vrgel vstran, okroglolini fant pa je spet pomeril in z atulil:

"HROMI!" Curek rdee svetlobe je

inil tik nad coprnikovim temenom in priletel v lepo

kredenco s steklenimi vratci, za katerimi je bila vrsta pe enih ur najrazlinej ih obli k. Omara se je prekucnila vstran in se odprla, da je iz nje bruhnilo razbito steklo , potem pa se je v hipu spet postavila pokonci. A trenutek zatem se je spet zvrnila... Jedec je e pobral palico, ki je le ala poleg lesketajoega se kristalnega zvona. Zasukal se je k Harryju, toda maska, ki mu je zakrivala obraz, se mu je premaknila. Ker zdaj ni niesar videl, si jo je s prosto dlanjo enostavno potegnil z glave, potem pa je zavpil: "HRO..." "HROMI!" ga je besno prehitela Hermiona, ki je ravno pritekla za njimi. Rdei curek je coprnika zadel naravnost v prsi. Z roko, dvignjeno predse, je otrpnil, palica mu je padla iz dlani in zaro ljala po tleh, potem pa se je zvrnil na hrbet, naravnost proti kristalnemu zvonu. Harry je priakoval, da bo Jedec z glavo udaril v debelo steklo in ob steklu posode zdrsnil na tla. Toda namesto tega se je coprni kova betica preprosto potopila skozi kristalno povr ino, kot bi bila tekoa, in nazadnje mu je obstala na dnu posode, polne lesketajoega se vetra. "Accio palica!" je vzkliknila Hermiona. Harryjeva palica ji je iz temanega kota poletela naravnost v roke in vrgl a mu jo je. "Hvala," ji je pokimal. "Zdaj pa se spravimo..." "Glejta!" ga je zgro eno prekinil Neville. Zijal je v coprnikovo glavo, ki je e vedno tiala v zvonu, in Harry ter Her miona sta palico naglo dvignila nad glavo, toda udarila nista. Odprtih ust in prestra en o sta se zazrla v kristalno posodo, kajti z Jedcem se je dogajalo nekaj zelo nenavadne ga. Njegova betica se je naglo krila in postajala je vse bolj ple asta, kajti rn e lase ter neobrito brado mu je vleklo pod ko o. Lica so se mu nadalje vse bolj glad ila, lobanja pa oblila, dokler je ni prekrival puh, podoben breskvinemu... Na monem mi iastem vratu se mu je zdaj prav grozljivo pozibavala dojenkova glava in Jedec se je posku al postaviti na noge. Ko je trojica e naprej odprtih ust zijala vanj, pa se mu je betica spet zaela napihovati, iz brade mu je e poganjala gosta rna dlaka... "To je torej as," je osuplo izdavila Hermiona. Coprnik je stresel s svojo glavo, da bi zbistril misli, a e preden je pri e l k sebi, se mu je spet zaela kriti v otro ko... Potem pa so iz sosednje sobe zasli ali krik, v njej se je nekaj raztre ilo, i n nekdo drug je zavre al. "RON?!" je zavpil mladi arovnik in naglo odvrnil pogled od po astne preobrazbe, ki se je odvijala pred njegovimi omi. "GINNY?! LOONA?!" "Harry!" je zacvilila Hermiona. Jedec je glavo potegnil iz zvona. Videti je bil stra en, saj mu je vrh tel esa

glasno vekala glava pravkar rojenega otroka, njegove odrasle roke pa so grozee krilile v vse smeri in za las je zgre il Harryja. Ta je palico e uperil v coprnika, toda na njegovo veliko preseneenje ga je prijateljica zgrabila za komolec. "Na dojenka se pa ja ne bo spravil?!" Za filozofsko debato o tem, koliko je pravzaprav star gnusni Jedec, niso imeli asa, ne nazadnje tudi zato, ker so se jim prek Dvorane prerokb naglo bli ali tevilni koraki. Harry se je zdaj prepozno zavedel, da ne bi smel klicati prijateljev, sa j je s tem izdal, kje se nahaja on sam. "Pridita!" je rekel. Grav astega Jedca so pustili, da se je nemono opotekel za njimi, sami pa so se pognali proti vratom, ki so e vedno odprta zevala na drugem koncu prostora in so vodila v temano okroglo sobo. A na pol poti do nje je Harry skozi duri opazil, da se jim prek mranega prostora naglo bli a drugi par coprnikov. Hitro je zavil na levo, se pognal v majhno, temno in prepolno pisarno ter za prijateljema zaloputnil vrata. "Klei..." je zaela Hermiona, a e preden je arobno besedo izgovorila do konca, so se duri sunkovito odprle in Jedca sta planila skoznje. "OVIRALIS!" sta zmagoslavno zatulila. Vse tri je vrglo vznak. Nevilla prek mize, da je izginil za njo, Hermion a je tre ila v omaro in nanjo se je usul plaz knjig, Harry pa je s hrbtom priletel v kam nito steno. Pred omi so mu zaplesale drobne luke, vrtelo se mu je in za trenutek je bil preve zmeden, da bi coprnikoma vrnil milo za drago. "IMAVA GA!" je zavpil tisti, ki mu je bil najbli je. "V PISARNI POLEG..." "Tihnis!" je kriknila Hermiona. Mo ki je v hipu utihnil, in eprav so se njegove ustnice za luknjo v kapuci vedno premikale, se iz njih ni izvil niti en glas. Drugi Jedec ga je odrinil vst ran. "Kamnitis totalis!" je vzkliknil Harry, ko je kompanjon onemelega coprni ka dvignil palico. Jedeve noge so tlesnile skupaj, roke mu je pritisnilo ob telo in nemono je zgrmel na trebuh ter povsem otrdel oble al na tapisomu pred mladim arovnikom. "Dobro si ga, Ha..." Coprnik, ki ga je Hermiona pred kratkim uti ala, je zamahnil s palico, kot bi bila no , in prek prsi mlade arovnice je inil krlaten plamen. Preseneeno je izdavila komaj sli en ,O', potem pa se je sesedla na tla in negibno oble ala. "HERMIONA!" Harry je naglo pokleknil k njej, Neville pa se je s palico pred sabo sko bacal izpod mize. A komaj je pokukal na plano, e ga je Jedec silovito brcnil: stopalo j e gladko prelomilo palico in mu nato tre ilo v obraz. Okroglolini fant je od boleine glasno zatulil in si z dlanjo pokril nos ter usta. Ko se je mladi arovnik s palico, dvignjeno nad glavo, zasukal k coprniku, je ta svojo e uperil vanj in ravno si je snel kapuco. Harry ga je nemudoma prepoznal, k ajti pred sabo je zagledal dolgi, bledi in nesramno re ei se obraz, ki ga je videl v

Prero kih novicah. To je bil Antonin Dolohov, arovnik, ki je umoril Gideona in Fabiana Prewetta. Coprnik je zdaj s prosto roko pokazal na stekleno kroglico, ki jo je mla di arovnik e vedno stiskal v dlani, nato nase in nazadnje na Hermiono. eprav je onemel, je bilo povsem jasno, kaj hoe povedati: Daj mi prerokbo, sicer te bo doletelo isto kot njo... "Kot da nas ne boste vseh pobili v trenutku, ko vam jo izroim!" je zagode l Harry. Bilo ga je tako strah, da mu je v glavi kar brnelo, in ni mogel jasno ra zmi ljati; z eno roko se je oklepal Hermionine rame, ki je bila sicer e topla, a prijateljic e si ni upal pogledati... Saj ni mrtva, ne sme biti mrtva, kajti e je, je umrla zaradi me ne... "Rotib te, Harry," se je izpod mize odlono oglasil Neville, "te daj bu je !" Okroglolini fant je dlan pri tem umaknil spred obraza. Iz nosu, ki je bil prav grdo zlomljen, mu je prek ust in brade mezela kri. Takrat se je izpred vrat v pisarno razlegel tru in Dolohov se je ozrl na p ragu se je prikazal coprnik z glavo dojenka, ki se je znova zaela na vse pretege dreti, njegove pesti pa so e vedno nemono krilile v vse smeri. Mladi arovnik nikakor ni izpustil prilo nosti, ki se mu je ponudila. "KAMNITIS TOTALIS!" Urok je Dolohovu zavdal, eprav ga je coprnik v zadnjem hipu posku al odbiti , in Jedec se je povsem otrdel zvrnil prek svojega kompanjona ter oble al na njem. "Hermiona," se je Harry takoj posvetil k prijateljici in jo stresel, med tem ko se je coprnik z glavo dojenka odzibal stran. "Hermiona, zbudi se!" "Uboga Herbiota. Kaj ji je taredil?" je vpra al Neville, ki se je skobacal izpod mize in pokleknil k njej. "Ko bi vedel..." Okroglolini fant je segel po dekletovem zapestju. "Utrip utib, Harry! Res ga, prise eb!" Mladega arovnika je preplavil tako moan val olaj anja, da se mu je za trenutek zavrtelo. "Torej je iva?" "Po bojeb je." Zatem sta za nekaj trenutkov utihnila in Harry je napel u esa; se jima mor da spet kdo bli a? A sli al je samo cviljenje in bebljanje coprnika z otro ko glavo, ki j e blodil po sosednjem prostoru. "Neville," je nato za epetal. "Zdaj nisva ve dale od tiste okrogle sobe. e bi na la vrata, ki iz nje vodijo na hodnik, e preden pridejo Jedci za nama, bi Hermion o gotovo zmogel sam spraviti do dvigala, kajne? Potem bi koga poiskal... zagnal vi k in krik..." "Kab pa bisli iti ti?" se je okroglolini fant namr eno zazrl v Harryja. "Druge bom poiskal," mu je odvrnil ta. "Odpade. Skupaj jih bova poiskala," je odlono dejal Neville. "Ampak Hermiona..." "Saj jo lahko vzabeva s sabo," se ni pustil so olec. "Jaz jo bob tesel, ti

se tako zta boriti bolje od bete..." e je vstal, segel po Hermionini levici, potem pa jezno zabol al v Harryja, k i se je obotavljal. Mladi arovnik je nato zavzdihnil, prijel prijateljiino desnico i n Nevillu pomagal, da si je njeno mlahavo telo zadegal na rame. "akaj," je nazadnje rekel Harry, s tal pobral palico mlade arovnice in jo porinil v roke okroglolinega fanta. "Tole vseeno vzemi s sabo." Neville je brcnil v alostne ostanke svoje in skupaj sta se poasi odpravila proti vratom. "Boja babi be bo ubila," je zagodel in ob vsaki besedi mu je iz nosa zap r ela kri. "Ta palica je bila vasih oetova." Mladi arovnik je glavo e pomolil skozi vrata in se previdno razgledal. Kredenca s steklenimi vrati, v kateri - tako je vsaj sumil - so bili spravljeni a sotreski, je e vedno sledila ustaljenemu vzorcu: padla je, se raztre ila in se spet postavila pokonci. Coprnik z glavo dojenka pa se je glasno cmeril in se zaletaval v mize te r stojee ure, ki so se ena za drugo zvraale po tleh. "Niti opazil nas ne bo," je Harry za epetal Nevillu. "Pridi... Pa dr i se me ." Iz pisarne sta se prek Sobane asa splazila v okroglo sobo, ki je bila pov sem prazna. Neville se je pri tem nekoliko opotekal pod Hermiono, ko so se vrata Sob ane za njima zaprla, pa se je stena rnega prostora spet zaela vrteti. Harry zaradi udarca v glavo e vedno ni povsem pri el k sebi in je rahlo pozibavajo se s priprtimi omi poakal, da se je stena ustavila. ele takrat je na svoje veliko razoaranje opazil, da so ognjeni kri i, ki jih je na vrata priarala Hermiona, ugasnili. "Kam bi morali po...?" A e preden sta se odloila, skozi katera vrata bi la, so se jadrno odprla en a izmed tistih na njuni desni in skoznje so se zvrnili... "Ron!" je vzkliknil Harry in stekel k prijateljem. "Ginny, je s tabo vse ...?" "Harry," se je utrujeno zahihtal rdeelasec, se vrgel nanj in ga zgrabil z a pla , potem pa se mu je motnega pogleda zazrl v oi. "e bi videl tisto... Hi, hi, hi... A mpak tudi ti si hecen... Kar nekam zdelan si videti..." Prijateljev obraz je bil povsem bled in s kotika ust mu je mezelo nekaj rn ega. V naslednjem trenutku so mu kolena e klecnila in sesedel se je na tla. "Ginny?" je mladi arovnik prestra eno poklical sestrico svojega najbolj ega prijatelja. "Kaj se je zgodilo?" Toda rdeelaska je zgolj zmajala z glavo in zdrsnila ob steni na tla, nato pa se je sope prijela za gle enj. "Po mojem si ga je zlomila. Sli ala sem, kako je nekaj poilo," je za epetala Loona, ki se je, edina nepo kodovana, sklonila nadnjo. " tirje Jedci so nas preganja li vse do dvorane, polne planetov. Kak en uden prostor! Vasih smo lebdeli v popolni temi..." "Harry, Uran smo videli isto od blizu!" se je e naprej izmueno hihital Ron. "Razume , Harry? Videli smo Uran, hi, hi, hi..."

Med ustnicami se mu je napihnil mehurek krvi in nato poil. "Kakor koli, eden izmed coprnikov je Ginny zgrabil za nogo," je nadaljev ala Loona, "in s sesuva ko kletvijo sem se spravila na Pluton, da mu ga je razneslo naravnost v obraz. Ampak bilo je prepozno..." Nemono je pomignila na Ronov sestrico, ki je mi e tiho sopla. "Kaj pa je z Ronom?" je prepla eno vpra al Harry, kajti prijatelj se je e ved no hihital in ga dr al za pla . "Ne vem, s kak no kletvijo so ga, a od tistega trenutka naprej je ves uden. Sploh ni hotel z nama." "Harry," je dejal rdeelasec, prijatelja potegnil k sebi in mu na uho pove dal: "Ve , kdo je ta punca, Harry? Tupka je, Tupka! Loona Tupka, hi, hi, hi..." "Spravimo se od tod," je odloil mladi arovnik. "Loona, bo lahko pomagala Ginny?" "Seveda," je pritrdila, si palico zataknila za uho, potem pa rdeelasko pr ijela okoli pasu in ji pomagala vstati. "Samo gle enj me boli, pusti me!" je zanergala Ronova sestrica. Toda v trenutku, ko je Loona stopila vstran, je rdeelaska izgubila ravnote je, in e je Drznvraanovka ne bi ujela, bi grdo padla po tleh. Harry si je do takrat prijatelja e zadegal na rame, kot si je pred dolgim i meseci bratranca, in zdaj se je ozrl okoli sebe: vrat je bilo dvanajst, in da bi e v prvem poskusu na li tista, ki vodijo na hodnik, je bilo malo verjetno. Z Ronom na hrbtu se je odpravil proti najbli jim. Ko je bil od njih oddalj en le za korak, pa so se sunkovito odprla tista na nasprotni strani prostora in skoznje s o planili trije Jedci s Krasotillyo na elu. "Tukaj so!" je zakriala. Prek sobe je inila salva rdeih curkov in Harry se je vrgel ob vrata pred s abo, Rona v prostoru za durmi brez vsake ceremonije odlo il, potem pa se je skljuen vrni l v okroglo sobo. Z Nevillom sta Hermiono v zadnjem trenutku prinesla prek praga i n Loona je vrata zaloputnila tik pred Krasotillyinim nosom. "Kleidveris!" je zavpil mladi arovnik in hip zatem je zasli al, kako je cop rnica nemono tre ila v duri. Togotno je zavre ala. "Pa kaj!" jo je takoj zael miriti mo ki glas. "Tja se pride tudi skozi kak na druga vrata... IMAMO JIH! TU SO!" Harry se je jadrno zasukal na petah. Spet so bili v Dvorani z mo gani in v anjo je al vodila cela vrsta vrat. Iz okrogle sobe pa je zasli al tevilne korake; trojici coprnikov so se oitno pridru ili e drugi. "Loona! Pomagaj mi!" Oba sta se pognala prek Dvorane in pri tem peatila vrata. Mladi arovnik se je v naglici spotaknil in telebnil po tleh, a naslednje duri je vseeno uspel zle piti s podbojem: "Kleidveris!"

Za vhodi v prostor so sli ali nagle korake in vsake toliko se je v katera od vrat kdo tako silovito zaletel, da so se stresla. Loona je zatesnjevala duri ob naspr otni steni, ko je Harry svojo stran sobe skoraj e obdelal, pa je Drznvraanovko sli al zavpiti: "Kleidv-aaaa..." Zasukal se je ravno dovolj hitro, da je videl, kako silovito jo je vrglo vznak, ko je priletela na trda tla, pa je nezavestna oble ala. Skozi vrata, ki jih ni pravoas no zapeatila, se je pognalo kar pet Jedcev. "Ujemite Potterja!" je zavre ala Krasotillya, ki je e navalila nadenj. Harry se ji je izmaknil in stekel nazaj proti okrogli sobi; dokler se bo jijo, da bi razbili prerokbo, ga ne bodo upali prekleti... "Hej!" je zaklical Ron, ki se je postavil na noge in se mu je pijano opo tekel naproti, pri emer se je spet hihital. "Hej, Harry! Tisto tamle so vendar mo gani, h i, hi, hi! A ni to hecno, Harry?!" "Pojdi mi s poti, Ron! Skloni se..." Toda rdeelasec je palico e uperil v stekleno cisterno. "Resno, Harry, mo gani so! Glej! Accio mo gani!" Vsi so nehote obstali. Tako olarji kot Jedci so zazijali proti velikanske mu akvariju, kajti ena izmed sivkastih kep se je kakor riba pognala izpod gladine zelenkaste tekoine, za trenutek ali dva zalebdela nad njo... potem pa vignila prot i Ronu. Pri tem se je divje zavrtela okoli osi, da so iz nje zaplapolale nekak ne lo vke, podobne vse dalj im filmskim trakovom, saj so bile na njih premikajoe se podobe... "Hi, hi, hi, Harry, poglej si to..." se je hihital rdeelasec in z zaniman jem opazoval naglo bli ajoe se mo gane, iz katerih so trakovi misli zdaj dobesedno bruhali. "RON, NE!" Mladi arovnik ni vedel, kaj bi se zgodilo, e bi se prijatelj dotaknil lovk , ki so plapolale okoli sive gmote. A preprian je bil, da ni dobrega, zato je stekel k nje mu. Toda Ronu so mo gani e prileteli v iztegnjene dlani in v tistem hipu so se mu zaeli trakovi ovijati okoli rok. "Harry, glej, kaj se dogaja... Zanimivo... Ne! Ne, nehajte! Nehajte!" Tanke lovke so se mu zdaj pele tudi prek prsi, in eprav se je rdeelasec napenjal ter jih posku al pretrgati, so se ga mo gani oklepali vedno moneje. "Diffindo!" je zavpil Harry. S tem je posku al prerezati lovke, a mu ni uspelo, Ron pa se je zvrnil po tleh, eprav se je e naprej divje naprezal, da bi se re il. "Harry, mo gani ga bodo zadu ili!" je zavpila Ginny, ki se je zaradi zlomljenega gle nja naslanjala na steno. Takrat je iz palice enega od Jedcev bruhnil rde curek, ki ji je priletel naravnost v obraz. Zdrsnila je ob steni in nezavestna oble ala na tleh. "HROBI!" je zavpil Neville, ki se je zasukal in Hermionino palico uperil v bli ajoe se coprnike. "HROBI! HROBI!" Toda palica ga ni ubogala. Eden od Jedcev je za razliko od njega uspe no izvedel urok hromljenja in zgre il ga je za komaj nekaj centimetrov, sicer pa sta bila s Harryjem zdaj edina,

ki sta se lahko uprla peterici odraslih arovnikov. Dva izmed teh sta proti fantoma poslala curka srebrnkaste svetlobe, nekako podobna pu icam, ki sta ju resda zgre ila, a v steni za njima pustila globoki luknji. Mladi arovnik se je odloil, da mora coprnike vsaj speljati stran od prijat eljev. Krasotillya se je takrat pognala proti njemu, on pa se ji je spet izmaknil, drzn o vignil mimo e enega Jedca, ki se je zaman vrgel za njim, in stekel na nasprotni konec sobe. Peterico coprnikov je dejansko povlekel za sabo, pri emer si mu nihe ni up al zavdati s kak no kletvijo, saj so se preve bali za prerokbo. Tako je lahko neoviran o odprl edina vrata, ki niso bila zapeatena, prav tista, skozi katera so pri li zasledovalci. Toda komaj je napravil nekaj korakov, mu je pod nogami zmanjkalo tal... Prekopiceval se je z ene kamnite stopnice na drugo, se kakor oga odbijal od trdih klopi, dokler ni nazadnje silovito pristal na hrbtu. Izbilo mu je sapo, a se je vseeno divje razgledal: zna el se je na najni ji toki dvorane, sredi katere se je na podestu dvigoval obok s tanico. Celotni prostor je sicer odmeval od smeha coprnikov. Peterica, ki jih je napadla v Dvorani z mo gani, se je poasi spu ala k njemu, medtem ko so se jim skozi druga vrata pridru ili e tevilni pajda i in tudi ti so se mu zaeli pribli evati. Vstal je, eprav so mu noge tako hudo drgetale, da so ga komaj dr ale. Prerokba, ki jo je stiskal v levici, je po ude u ostala cela, z desnico pa se je ok lepal arobne palice. Ritensko se je zael umikati, pri emer se je neprestano oziral, da bi ga kateri od coprnikov ne presenetil. Toda s peto je nazadnje v nekaj udaril: um aknil se je vse do podesta, na katerem je stal obok. Povzpel se je nanj. Ob tem so vsi Jedci otrpnili. Nekateri niso bili prav ni manj zasopli od njega in eden je mono krvavel. Dolohov, ki so ga osvobodili kletve kamnitve, pa se mu je posmehljivo re al in palico uperjal naravnost vanj. "Dovolj dolgo smo se igrali, Potter," se mu je lenobno posmehnil Lucius Malfoy, "zdaj pa bodi priden fantek in mi izroi prerokbo." "e boste... e boste moje prijatelje pustili pri miru!" je obupano zaklical Harry. Nekaj Jedcev se je zasmejalo. "Ni ne bomo barantali, Potter," ga je zavrnil Malfoy, igar obraz je od zadovoljstva pordel. "Nas je deset, ti pa si ostal isto sam... akaj - te Dumbledor e ni nauil teti?" "Ni di ostal sab!" se je z zgornje vrste dvorane razlegel fantovski glas. Harryja je stisnilo pri srcu. Neville mu je e tekel naproti, pri emer je v drhtei desnici stiskal Hermionino palico. "Neville, ne! Pojdi nazaj k drugim, pomagaj jim..." "HROBI!" je zavpil okroglolini fant in palico uperil proti najbli jemu Jedc u. "HROBI! HRO..." Eden izmed coprnikov ga je od zadaj zgrabil prek prsi in mu roke stisnil k bokom. Neville se mu je upiral in brcal okoli sebe, da so se Jedci znova zasmeja li.

"To je Velerit, kajne?" se je zaniljivo nasmehnil Lucius. "No, ja, tvoja stara mama je vajena, da vsake toliko pospravimo kak nega od njenih potomcev... Tvoja smrt je torej ne bo pretirano pretresla." "Velerit?" je ponovila Krasotillya in upadli obraz ji je razsvetlil resn ino zloben nasme ek. "Imela sem ast spoznati tvoje star e, fant!" "TO VEB!" je zatulil Neville in Jedcu, ki ga je zgrabil, se je zael upira ti tako silovito, da je ta zavpil: "Naj ga e nekdo ohromi!" "Ne. ne, ne," je zmajala z glavo coprnica, ki je bila videti vsa vznesen a in se je razburjeno ozirala od Harryja k njegovemu so olcu. "Ne, poglejmo raje, e bo Velerita kaj te je zlomiti kot njegove star e... Ali pa bi nam Potter raje takoj predal prerokbo?" "TE DAJ JIB JE!" je zatulil Neville, ves iz sebe, saj se mu je Krasotill ya e bli ala. "TE DAJ JIB JE, HARRY!" Coprnica je udarila: "Cruccio!" Okroglolini fant je zakrial in noge mu je potegnilo k prsim, da je moral v isoki Jedec dr ati celotno njegovo te o. Zato ga je preprosto spustil in grdo je priletel na kamnita tla, po katerih se je e naprej zvijal od bolein. "To je bilo samo za poku ino, ve ," je dejala Krasotillya, ki je e dvignila palico, in Nevillovi kriki so potihnili. Fant ji je ihte oble al pred nogami, ona pa se je zasukala in se zazrla v Harryja. "Daj nam prerokbo, Potter, sicer tvoj prijateljek nikakor ne bo umrl hitr o." Harryju ni bilo treba razmi ljati, kaj naj stori, saj ni imel izbire. Prepoteno dlan, v kateri je stiskal razgreto prerokbo, je iztegnil in Ma lfoy je naglo stopil k njemu. A takrat se je vrh dvorane sunkovito odprlo dvoje vrat in v sobo je prit eklo e pet ljudi: Sirius, Wulf, Nerrga, Tanga in gospod Kehomet. Lucius se je zasukal i n dvignil palico nad glavo, toda mlada aurorka je vanj e izstrelila urok hromljenja . Harry ni akal, da bi videl, e ga je rdei curek zadel, temve se je nemudoma vrgel s podesta. Jedce pa je nenadni prihod lanov Reda povsem presenetil in peterica je zdaj izstreljevala salvo za salvo urokov ter se prek kamnitih stopnic poasi spu ala proti osrednjemu delu dvorane. Mladi arovnik je skozi mete naglo gibajoih se ljudi in med bliski svetlobe opazil, kako se Neville posku a splaziti na varno. Izmikajo se rdeim curkom je stekel do njega in ga zvlekel za podest. "Je s tabo vse v redu?" je zavpil, ko jima je neki urok inil le nekaj cen timetrov nad glavami. "Ja," je pritrdil okroglolini fant in sedel. "Kako pa je z Ronom?" "Gotovo mu ni hudega. Ko sem od el, se je mo ganov e skoraj otresel..." Kamniti tlak med njima je razneslo, kajti vanj je tre ila silna kletev, in luknja je zazevala na natanko tistem mestu, na katerem je e malo prej poivala Nevillova dlan. Fanta sta se naglo skobacala stran, toda nenadoma je od neznano kod po Harryju segla mona roka. Zgrabila ga je za ovratnik in potegnila v zrak, tako vis

oko, da se je s stopali komaj e dotikal tal. "Daj mi jo," mu je na uho zagodel neznan Fant se je zael du iti, a kljub temu je rov stran bojuje z enim izmed Jedcev. Gospod Kehomet kar dvema naenkrat in Tanga, e vedno sredi stopnic,

glas, "daj mi prerokbo..." opazil, kako se Sirius le nekaj met se je nekoliko dlje spoprijel s se je borila s Krasotillyo. A nihe

izmed njih ni opazil, da Harryju grozi smrt, in tako si je moral pomagati sam. P alico je uperil za hrbet, v napadalca, toda niti toliko sape ni imel ve, da bi izgovoril ar obne besede. Roka mo kega pa je e grabila po dlani, v kateri je stiskal prerokbo... "AAAAA!" Kar naenkrat se je ob njiju prikazal Neville. Ker uroka ni mogel praviln o izrei, je Hermionino palico silovito zaril v re o Jedeve kapuce, za katero so se lesketale oi. Coprnik je zatulil od boleine in Harryja je takoj spustil, mladi arovnik pa se je zasukal ter e vedno hlastajo za zrakom zavpil: "HROMI!" Jedca je vrglo vznak in nezavesten je oble al na tleh. "Hvala!" je Harry pokimal Nevillu. Trenutek zatem se je e zael ritensko umikati, saj sta se mu bli ala Sirius i n coprnik, s katerim se je boter boril. A ker mladi arovnik ni videl, kam stopa, bi mu skoraj spodrsnilo na neem okroglem. Pomislil je e, da je izgubil prerokbo, potem p a je opazil, da se stran od njega v resnici kotali Nerrgovo arobno oko. Njegov lastnik je le al na boku in iz glave mu je tekla kri, Dolohov, ki m u je zavdal, pa je e navalil nad oba olarja. Obraz stra nega Jedca je bil spaen od veselja. "Polkanogra!" je zavpil in palico je usmeril v Nevilla. Noge okroglolinega fanta so zaele divje poplesovati, da je izgubil ravnote j e in se spet zvrnil na trdi tlak. "Daj mi jo, Potter..." je nato zapredel Dolohov. S palico je zamahnil po zraku natanko tako kot takrat, ko je onesposobil Hermiono, toda Harry je zavpil: "Hitinium!" Bilo mu je, kot bi ga coprnik po prsih usekal s topim meem, in sila uroka ga je vrgla vznak, da je padel prek so olevih potrzavajoih nog. Toda z oklopnim urokom je vendarle otopil mo Jedeve kletve in najhuj e mu je bilo prihranjeno. Dolohov je palico znova dvignil nad glavo: "Accio pre..." Kar naenkrat je na prizori e planil Sirius, ki se je z ramo divje zaletel v coprnika, da je tre il po tleh. Prerokba se je Harryju spet skoraj zmuznila iz dlan i, a tudi tokrat jo je s konicami prstov vendarle uspel zadr ati. Boter pa se je e zaple tel v dvoboj z Dolohovim, njegova palica se je bliskala kakor me in od nasprotnikove so pr ele iskre...

Coprnik je tedaj hotel izvesti isti urok, s katerim se je spravil nad Ha rryja in Hermiono, toda mladi arovnik je planil na noge ter zavpil: "Kamnitis totalis!" Jedeve noge so znova tlesknile skupaj in roke ob bok, da se je glasno zvr nil na hrbet. "Dobro si ga!" je zaklical Sirius, ki je kr enca skoraj v istem trenutku po rinil na tla, saj je proti Harryju vignil urok hromljenja. "Zdaj pa teci..." Sklonil se je in curek zelene svetlobe ga je zgre il le za las. Mladi arovn ik pa je zagledal, kako se Tanga na drugi strani dvorane nemono vali prek kamnitih stopnic in se Krasotillya zmagoslavno bli a sredi u prostora, da bi si na la novo rtev. "Harry, z Nevillom vred zbe ita in pazi na prerokbo!" je zavpil Sirius ter se pognal nad coprnico. Fant ni videl, kaj se je z botrom zgodilo zatem. Med njiju je namre stopi l Krallek Kehomet, ki se je bojeval z ni ve zakrinkanim, brazgotinastim Grabezhem. Prek Harryjeve glave je nato inil e en curek zelene svetlobe in hitro je stekel k Nevillu. "Lahko stoji ?" je zavpil na uho okroglolinega fanta, saj so so oleve noge e vedno neumorno poplesovale. "Z roko se opri name..." Neville ga je ubogal in mladi arovnik ga je dvignil pokonci, toda ker so Veleritove noge e vedno brcale v vse mo ne smeri, ga niso vzdr ale... Potem pa se je nadnju povsem nepriakovano vrgel eden izmed coprnikov in oba sta padla. "Prerokbo! Daj mi prerokbo, Potter!" je zarenal glas Luciusa Malfoya in f ant je zautil, kako mu je coprnik pokleknil na hrbet ter mu palico zaril med rebra. "Ne! Spravi - se - z mene! Neville... Ujemi jo!" Kroglico je zalual so olcu, ki se je, e vedno le e na hrbtu, zasukal, jo ujel i n stisnil k prsim. Lucius je palico zdaj usmeril proti njemu, toda Harry je svojo prek ramen uperil vanj ter zavpil: "Foknitus!" Malfoya je vrglo z njega in ele ez nekaj metrov je trdo pristal, Harry pa se je skobacal na noge ter se ozrl za njim. Drecov oe je oble al pred podestom, na katerem se je Sirius zdaj bojeval s Krasotillyo, a Jedec je udarcu navkljub pali co spet uperil v olarja. Toda e preden je zajel sapo, da bi izrekel urok, je mednju skoil Wulf. "Harry, zberi ostale, potem pa zbe ite!" Mladi arovnik je Nevilla zgrabil za ovratnik pla a in ga odlono postavil na prvo vrsto kamnitih stopnic. Toda prijateljeve noge so e naprej poplesovale in ga nikakor niso nosile, zato je Harry zbral vso mo ter ga naglo dvignil na naslednjo ... V kamnito klop pod njegovimi nogami je tre il urok, da se je zdrobila in je zdrsnil za stopnico ni je. Neville se je pri tem sesedel, a prerokbo je uspel varn o spraviti v ep. "Pridi!" ga je obupano pozval Harry in ga spet zgrabil za pla . "Poskusi se opreti na noge, kolikor se pa more ..." e enkrat ga je silovito potegnil za oblailo... tedaj pa se je strgalo vzdo

l celotnega iva na levem boku, mala kroglica iz prejastega stekla je padla iz epa, i n e preden sta jo lahko ujela, jo je Nevillova samovoljna noga divje brcnila. Polet ela je prek celotnega osrednjega dela dvorane... in se razbila ob stopnicah na nasprotn i strani. Oba sta presunjeno zazijala v drobce, ki so se lesketali s kamnitih tal, in le onadva sta videla bisernatobelo postavo z nenavadno velikimi omi. Ta se je izvila izmed razbitega stekla in Harry je videl, kako se njene ustnice premikajo. Toda sprio vpitja, krikov ter ropota ni sli al niti besede prerokbe. Postava je nazadnje neha la govoriti in raztopila se je v ni. "Harry, kako bi je al!" je vzkliknil Neville, igar noge so e naprej potrzav ale, njegove oi pa so bile na iroko razprte, tako zgro en je bil. "Res, grozto bi je al, tega tiseb storil tala ..." "Zdaj je, kar je!" je odvrnil Harry. "Poskusi se postaviti pokonci, pa g reva..." "Dubbledore!" je nenadoma zaklical okroglolini fant in se povsem spremenjenega obraza zazrl prek so olevih ramen. "Kaj?" "DUBBLEDORE!" Harry se je zasukal, da bi videl, kam Neville pravzaprav zija. Tik nad njima, med vrati Dvorane z mo gani, je s palico v roki stal Albus Dumbledore, igar obraz je bil bled od besa. Mladi arovnik se je poutil, kot bi se m u prek celotnega telesa pognal nekak en elektrini tok - re eni so! Veliki arodej je prihitel mimo fantov, ki jima prav ni ve ni bilo do tega, da bi od la. Prvi izmed Jedcev pa ga je opazil, ele ko se je Dumbledore spustil vse do dna dvorane, in prepla eno je zavpil. Eden izmed njegovih kompanjonov je poskusil pobegniti in po stopnicah se je po vseh tirih pognal proti vratom na nasprotni st rani. Toda ravnatelj ga je z enim samim urokom zvrnil nazaj k sebi, tako lahkotno, kot bi ga ujel na neviden trnek... Samo e dva sta se bojevala, saj se edina nista zavedala, kdo je prispel. Harry je opazil, kako se je Sirius izmaknil curku rdee svetlobe, ki ga je proti njemu p oslala Krasotillya, in se ji zasmejal. "Dajmo, dajmo, je to vse, kar zmore ?!" se je glasno noreval iz nje, da so te besede odmevale po prostorni dvorani. Drugi rdei curek ga je zadel naravnost v prsi. Oi so se mu iroko razprle, a nasme ek mu ni takoj izginil z obraza. Harry je spustil Nevilla, a se tega sploh ni zavedal. Skokoma je tekel n avzdol po kamnitih stopnicah, in ko se je tudi Dumbledore zasukal proti podestu, je e izvlekel palico. Zdelo se je, kot bi Sirius padal celo venost: njegovo telo se je ukrivilo v eleganten lok in ritensko je potonil v raztrgano tanico, ki je visela prek oboka. Hip preden je boter padel skozi starodavna vrata in izginil za zaveso, j e Harry

opazil, kako se na njegovem utrujenem obrazu me ata strah in preseneenje. Potem pa je tanica e enkrat zafrfotala, kot bi jo nakodral moan veter, in se trenutek za tem povsem umirila. Mladi arovnik je zasli al zmagoslavni krik Krasotillye L'Ohol, toda zanj se ni zmenil - Sirius je samo padel skozi obok in vsak hip se bo prikazal na drugi str ani... A ni se. "SIRIUS!" je zavpil mladi arovnik. "SIRIUS!" Naglo je sopel in v prsih ga je galo. Boter je gotovo tik za zaveso! Ja, sam ga bo potegnil izza nje... Toda komaj se je pognal proti podestu, ga je Wulf zgrabil prek ramen in ga zadr al. "Niesar ne more storiti, Harry..." "Pojdite ponj, re ite ga, saj je ele pravkar padel noter!" "Prepozno je..." "Spusti me k njemu!" Harry se mu je divje in nasilno posku al izviti, a Wulf ga ni spustil. "Niesar ne more storiti, Harry... Niesar... Ni ga ve." estintrideseto poglavje Edini, ki se ga je kdaj koli bal "Kako to misli - ni ga ve?!" je zavpil Harry. Wulfa je dobro razumel, a e vedno se mu je na vse kriplje posku al izviti, saj njegovim besedam preprosto ni verjel: volkodlak pa ne ve, da se za zaveso skrivaj o tevilni ljudje, saj jih za razliko od njega verjetno ni sli al epetati. Boter je zda j pri njih, pritajil se je za tanico in ne vidijo ga, pa eprav je tik za njo... "SIRIUS!" je zatulil mladi arovnik. "SIRIUS!" "Ni ga ve, Harry," je ponovil Wulf in ga e naprej zadr eval, glas pa se mu j e lomil. "Od tam se ne bo vrnil, ker je mr..." "NE PA NI!" je zarjovel fant. "SIRIUS!" Prek dvorane je sem ter tja e vedno inil kak en urok, odrasli arovniki so hiteli po njej in drug drugemu glasno klicali navodila. Toda vse to je bilo za H arryja zgolj hrup, ki mu ni pomenil niesar, in za druge mu je bilo povsem vseeno... Le W ulf bi lahko konno priznal, da bo Sirius, ki gotovo stoji samo nekaj metrov za tisto staro zaveso, kmalu pri el skoznjo. Ja, stresel bo z glavo, da bi si spred oi pregnal svo je dolge rne lase in se nato spet navdu eno pognal v boj. Harryja je njegov nekdanji profesor zvlekel od podesta, mladi arovnik pa je e naprej zrl proti oboku in bil je e kar nekoliko jezen, ker ga boter pusti tako do lgo akati... Toda kljub temu da se je Wulfu e naprej upiral, si je moral priznati, da ga Sirius e nikdar ni takole vlekel... Vedno je bil pripravljen tvegati kar koli, da bi se

videla, da bi Harryju priskoil na pomo... e se boter ne prika e izza zavese, ko ga vendar klie, kot bi mu lo za ivljenje, se mogoe res ne more... Torej je morda dejans ko... Dumbledore je veino Jedcev zgnal na sredo dvorane in jih nato z urokom zvezal. Noru se je v tistem zavedel in se e vedno omotien splazil k Tangi, ki jo je posku al spraviti k sebi. Na drugi strani podesta pa se je e naprej bliskalo in izz a njega so se razlegali besni vzkliki. "Harry?" Neville je po zadnji plati zdrsnil prek kamnitih stopnic in se nazadnje ustavil ob so olcu. Ta se Wulfu ni ve upiral, a volkodlak ga je za vsak sluaj e vedno dr al za komolec. "Harry... oprosti," je rekel okroglolini fant, igar noge so e naprej neubog ljivo poplesovale. "Je bil tisti bo ki... Je bil Sirius Black... Sta bila prijatelja?" Mladi arovnik je prikimal. "Bodi pri miru," je Wulf tiho naroil Nevillu in palico uperil v njegove n oge. "Konciatem." Urok je izgubil svojo mo in fantovi nepokorni okonini sta se konno umirili. Volkodlak pa je bil bled ko zid. "Pojdimo... Poi imo vajine so olce. Kje sploh so, Neville?" Wulf je ele zdaj odvrnil pogled od oboka in zdelo se je, kot bi ga zabole lo ob vsaki besedi, ki jo izgovori. "Tab gor," je povedal okroglolini fant. "Vsi so jo hudo skupili..." Izza podesta se je razlegel oster pok, ki mu je sledil glasen krik. Harry je videl, kako se je Krallek Kehomet zvrnil po tleh, vpijo od bolein e, Krasotillya L'Ohol pa se je jadrno zasukala in pobegnila. Dumbledore je za njo poslal urok, a odvrnila ga je od sebe in e je bila n a sredi stopnic... "Harry, ne!" je kriknil Wulf, toda mladi arovnik se mu je e izvil. "UBILA JE SIRIUSA!" je zatulil fant. "UBILA GA JE, IN JAZ BOM UBIL NJO!" e je stekel po kamnitih stopnicah in za sabo je sli al tevilne klice, a zanj e se ni zmenil. Coprniin pla je ravno za elestel skozi vrata Dvorane z mo gani in kmalu je vanjo pridrvel tudi sam... Prek ramena je izstrelila kletev, zaradi katere se je orja ka cisterna dvi gnila s tal in se zvrnila. Harryja je zalil smrdljivi napoj in tevilni mo gani so svoje dol ge barvaste lovke e stegovali po njem. A zavpil je ,Perlatium lebdiosa', da so polet eli stran, in e se je pognal naprej, ne mene se za spolzka tla. Tako je skoil prek Loone, ki je jeala na tleh, stekel mimo e vedno nezavestne Hermione, preseneene Ginny in od neprestanega hihitanja izmuenega Rona. Vrata v okroglo sobo je odprl ravno v trenutku, ko je Krasotillya izginila skozi duri na nasprot ni strani prostora, in za njo je za hip ugledal hodnik, ki je vodil k dvigalom. Pognal se je za njo, a vrata je zaloputnila in stena se je zavrtela. "Kje je izhod?" je obupano zavpil, ko se je prostor nazadnje bobne umiril . "Skozi katera vrata se pride ven?" Zdelo se je, kot bi soba akala, da jo to vpra a. Nemudoma so se namre

odprle ene izmed duri za njegovim hrbtom in res so vodile na dolgi hodnik z dvig ali. Toda ta je bil e prazen... Harry je v daljavi sli al ro ljanje, in ko je pridrvel do dvigal, je divje u sekal po gumbu. Iz enega od ja kov se je razleglo kripanje ter cviljenje in re etke, ki so ga zapirale, so se kmalu odprle. Fant je planil v dvigalo, s pestjo vekrat zapored u daril po gumbu za Atrij, vrata so se zaprla in zael se je dvigovati... Na plano se je prerinil, e preden so se re etke do konca razprle. Krasotillya je seveda e davno stekla skozi zlata vrata in je bila na pol poti do telefonske govorilnice na drugi strani Atrija, toda ko ga je zasli ala za sabo, se je zasukala ter proti njemu ponovno izstrelila kletev. Skoil je za Fontano maginega obestva in curek zelenkaste svetlobe je inil prek njega ter tre il v vrata iz kovanega zlata, da so zadonela kakor zvon. Korakov zatem ni ve sli al. Torej je obstala! Klee za kipi se je e bolj zgrbil in pozorno prisluhnil. "Plidi, plidi, mali Pottelek!" je posmehljivo zaklicala na ves glas, da j e odmevalo od zlo enega lesenega poda. "Mal nisi plitekel za mano, da bi ma eval smlt mojega ljubega blatlanca?" "Sem!" je zavpil Harry in zdelo se je, kot bi zbor duhov, razpostavljeni h po razpotegnjenem prostoru, ponovil: "Sem! Sem! Sem!" "Aaaah... Si ga imel lad, kaj, mali Pottelek?" Mladega arovnika je preplavilo tako silovito sovra tvo, da je divje planil izza vodnjaka ter zavpil: "Cruccio!" Krasotillya je zavre ala in vrglo jo je po tleh, a za razliko od Nevilla se ni zvijala ter kriala od bolein. e se je postavila na noge, Harry pa se je hitro skril za zlato fontano. Proti njemu je namre poslala urok, ki je usekal v glavo kipa lepeg a arovnika, in ta je poletela vsaj sedem metrov dale ter trdo pristala na lesenih tl eh. " rlele kletve ti ne gredo pretirano od rok, kaj?!" je zavpila coprnica. " Priti morajo iz srca, ve ! Resnino si mora eleti, da bi nekomu prizadejal boleino, in v tem tudi u ivati... Pravini ka jeza mi res ne bo povzroila pretiranega trpljenja. Ti poka em, kako se kletev kri anih izvede na pravilen nain? Pridi, to bo izvrstna lekcija..." Harry se je plazil okoli vodnjaka, a ko je za hip pokukal prek njegovega roba, je zavre ala ,Cruccio!' in primoran se je bil spet skriti. Tokrat jo je skupila kentavrova roka z lokom, ki jo je odbilo od kipa in je pristala blizu arovnikove glave. "Potter, nikakr ne mo nosti nima , da bi me premagal!" je zavpila coprnica. Sli al je, kako se pomika v desno, da bi ji vodnjak ne bil ve v napoto. Sam se je seveda takoj splazil v drugo smer in poenil za kentavrove noge, pri emer je bil a njegova glava tono v vi ini vilineve. "Najzvestej a Mojstrova slu abnica sem. On sam me je nauil rne magije in zato obvladam tako mogone uroke, da se ti, ubogi mali fantek, z mano nikakor ne

meriti..." Harry se je zdaj priplazil do goblina in pomeril v nasprotnico, ki je po kukala izza kipov. "Hromi!" je zavpil. "Hitinium!" se je izjemno naglo odzvala. Rdei svetlobni curek njegovega uroka se je odbil naravnost vanj in v zadn jem trenutku se je vrgel na tla, goblinovo uho pa je sfralo prek Atrija. "Samo eno prilo nost ti dam, Potter!" je nato zavpila coprnica. "Predaj mi prerokbo - lepo jo zakotali proti meni - pa te bom mogoe pusti la iveti!" "Hja, ni druge; kar ubiti me bo morala! Razbila se je!" je zavpil mladi ar ovnik. Komaj je to izrekel, e mu je v elu vzplamtela boleina. Obenem pa je tudi zautil, kako se v njem dviguje bes, za katerega je dobro vedel, da ni njegov. "In on to ve!" se je zakrohotal kakor nor, da se je Krasotillya namr ila. " Tvoj ljubi ef to ve! Kaj pravi , te bo pohvalil?" V brazgotini mu je grozljivo kljuvalo ter galo in od boleine so se mu osol zile oi... "LA NIVEC!" je zavre ala coprnica, a v njenem glasu je poleg jeze zaznal tudi strah. " E ZMERAJ JO IMA , POTTER, IN NEMUDOMA MI JO BO PREDAL! Accio prerokba! ACCIO PREROKBA!" Harry se je znova zakrohotal, saj se je zavedal, da jo bo s tem raztogot il. Iz istega razloga je levico stegnil izza goblinove glave in pomahal z njo, eprav mu je v elu razbijalo, kot da se mu bo lobanja vsak hip razklala. Potem pa je dlan naglo umaknil, kajti L'Oholova je vanjo izstrelila zelen curek. "Si videla?! Roka je prazna!" je zavpil. "Iz nje ne more priklicati niesar ! Prerokba se je razbila in nihe, prav nihe je ni sli al! To povej svojemu efu!" "Ne! Ni res, la e !" je zahre ala. "Mojster, trudila sem se po svojih najbolj ih moeh... Ne kaznujte me..." "Samo as izgublja !" je odvrnil Harry, a oi je moral pripreti, kajti tako hu do kot zdaj ga v elu ni trgalo e nikdar. "Ne more te sli ati!" "Da ne, Potter?" je dejal hladen in visok glas. Mladi arovnik je na iroko razprl oi. Sredi dvorane se je prikazala visoka in bolestno suha postava. Zakrinkana je bila s rno kapuco, izpod katere je kukal grozljiv, bled ter upadel obraz z rdeimi re ami namesto oi... Lord Mrlakenstein je palico usmeril naravnost v Harryja, ki je povsem ot rpnil. "Torej si prerokbo razbil?" je mehko zapredel Mojster rne magije in fantu namenil la e... teh oi Harryju pogled, v katerem ni bilo niti trohice usmiljenja. "Ne, Krasotillya, ne Iz gleda resnica. Toda meseci priprav, meseci naporov... potem pa moji Jedci Potterju dopustijo, da mi spet prekri a narte..." "Mojster, odpustite mi! Sploh nisem vedela, da prerokbe ni ve!" je ihtela

more

coprnica, in ko ji je Mrlakenstein stopil bli je, se mu je vrgla pred noge. "Mojst er, vedite, da..." "Utihni, Krasotillya!" je grozee odrezal coprnik. "Sem mar po tvojem na

Ministrstvo za aranje vdrl, da bi poslu al kleeplazne izgovore?" "Toda Mojster... Tu je! Spodaj je..." A Mrlakenstein se ni ve zmenil zanjo. "Tebi pa tudi nimam ve kaj rei, Potter," je tiho dejal. "Prevekrat si me razdra il in dolgoasi me e. AVADA KEDAVRA!" Harry se mu ni uprl. Niti trenil ni in palico je e naprej usmerjal v tla. Toda brezglavi kip arovnika je nenadoma o ivel, skoil s podstavka v vodnjaku in treskoma pristal med fantom ter Mojstrom rne magije. Urok se je tako odbil od prsi kipa, ki je raz iril roke, da bi zavaroval f anta. "Kaj?!" je kriknil Mrlakenstein, potem pa dahnil: "Dumbledore!" Harryjevo srce je zaelo biti mnogo hitreje. Bilo mu je, kot bi se zdramil , in ozrl se je: pred zlatimi vrati je res stal ravnatelj. Coprnik je naslednji curek zelene svetlobe namenil Dumbledorju, a ta se je samo zasukal, njegov pla je zaplapolal in e ga ni bilo ve. V naslednjem hipu se je prikazal za Mrlakensteinovim hrbtom in s palico zamahnil proti ostankom Fontane, da so o iveli e drugi kipi. Zlata arovnica je stekla nad vre eo Krasotillyo, ki je vanjo izstrelila vrsto urokov, toda povsem zaman - kip je planil nadnjo, jo podrl in j o pribil ob tla. Goblin in vilinec sta medtem oddrobencljala h kaminom, enoroki kentaver pa se je v galopu pognal nad Mrlakensteina, ki je izginil ter se nenadoma prikazal tik pred vodnjakom. Dumbledore je takrat zakorakal naravnost proti coprniku in zlati kentave r je zakopitljal okoli dvojice, brezglavi kip pa je Harryja odrinil stran od spopada. "emu si se odloil priti sem tako kmalu, Mark? To je vendar nespametno," je mirno dejal ravnatelj. "Aurorji so e na poti..." "A ko pridejo, mene ne bo ve tu, ti pa bo mrtev!" ga je zaniljivo zavrnil Mojster rne magije. Pri tem je v Dumbledorja izstrelil e eno morilsko kletev, a ga je povsem zgre ila in je priletela v pult varnostne slu be, ki je izbruhnil v plamene. Tudi ravnatelj je zamahnil s palico. Urok, ki je inil iz nje, je bil tako silovit, da je Harry zautil moan pi , eprav je stal za zlatim kipom. Mrlakenstein pa je bil tokrat prisiljen priarati lesketajo se srebrn it, s katerim ga je odbil. Neznana arovnija na njem ni pustila vidnega sledu, a zadonel je globoko kakor gong in fan ta je ob njegovem zvenu nenavadno zmrazilo. "Torej ni tvoj namen, da bi me ubil, Dumbledore?" je zaklical coprnik, ig ar rdee oi so kukale prek ita. "Seveda, tako nizko se ti ne bi spustil, kaj?" "Oba veva, da loveka lahko pogubi na ve nainov, Mark," je mirno odvrnil ravnatelj, ki je e naprej korakal proti Mojstru, neustra no in kot da se zgolj spre haja po Atriju. "e bi ti spet samo umrl, mi to vsekakor ne bi dalo zado enja..." "Torej se do njega ne bo dokopal nikoli, kajti ni je stvari, ki bi bila s tra nej a od smrti, Dumbledore!" je zarenal Mrlakenstein. "Moti se," je odvrnil ravnatelj. "A to me seveda ne udi..." Dumbledore se je e vedno bli al coprniku in Harry se je zbal za ravnatelja. Najraje bi ga glasno posvaril, naj bo bolj pazljiv, toda brezglavi kip ga je nep

restano rinil k steni in mu prepreil vsak poskus, da bi se izmuznil mimo njega. "Tvoja najveja slabost, Mark," je nadaljeval Dumbledore, "je bila od nekd aj ta, da nikdar nisi doumel, koliko stvari obstaja, ki so stra nej e od smrti..." Izza srebrnega ita je znova inil zelen curek. Udarno mo kletve je tokrat prestregel enoroki kentaver, ki je prigalopiral mimo ravnatelja, in razneslo ga je na tisoe koscev. Toda e preden so prileteli na tla, je ravnatelj zamahnil s palico, k ot bi v rokah stiskal bi. Iz nje je poletel tanek plamen, ki se je ovil okoli Mrlakenst eina ter njegovega ita, in za trenutek se je e zdelo, da je Harryjev zavetnik zmagal. Toda plamenea vrv se je nato spremenila v kao, ki je nemudoma spustila coprnika ter se besno sikajo pognala nad Dumbledorja. Mojster rne magije je izginil in kaa se je e dvignila s tal, pripravljena, da useka... Nad Dumbledorjem je izbruhnila ognjena krogla, Mrlakenstein pa se je v i stem hipu prikazal na podstavku sredi tolmuna, na katerem je e pred kratkim stalo pet kipov. "Ravnatelj, pazite!" je zavpil Harry. A svarila e ni dobro izgovoril, ko je iz Mrlakensteinove palice ponovno in il zelen curek, kaa pa je udarila... Fawkes se je spustil pred Dumbledorja, razprl kljun in v celoti pogoltni l zeleno kletev; izbruhnil je v plamene in zguban, nesposoben letenja ter isto majhen pade l na tla. Toda v istem trenutku se je zgodilo e dvoje. Ravnatelj je zamahnil s pali co, da je kaa, ki bi vanj skoraj zasadila strupnike, poletela v zrak in jo je raznesl o v oblak rnega dima. Voda iz tolmuna vodometa pa se je dvignila in ovila Mrlakensteina v kokon staljenega stekla. Coprnik je bil nekaj hipov zgolj nejasna, vzvalovana postava brez obraza , ki se je mukoma trudila, da bi se prebila iz du ee snovi... Potem pa je izginil in voda je glasno padla nazaj v bazen, da je pljuskn ila prek njegovega roba ter se zlila po zlo enih tleh. "MOJSTER!" je kriknila Krasotillya. Preprian, da je spopada konec, ker je Mrlakenstein pobegnil, je Harry ste kel izza kipa, ki ga je stra il. Toda Dumbledore je takoj zavpil: "Ostani tam!" Njegov glas je bil zdaj prestra en, a fantu ni bilo jasno, emu. V dvorani s o bili samo onadva, ihtea Krasotillya, ujeta pod kipom arovnice, in pomlajeni feniks, ki je nemono ivkal na tleh... In takrat je Harryju v brazgotini izbruhnila tako neizmerna boleina, da s i je v hipu za elel umreti: tak nega trpljenja si prej ne bi mogel niti zamisliti, zdaj pa ga ni bil sposoben prestati... Ujet je bil v prime u bitja z rdeimi omi, tako tesnem, da f ant sploh ni znal loiti med njim in sabo. Bila sta zlita, zvezana z boleino in nobene mo nosti ni imel, da bi mu u el...

Ko je bitje spregovorilo, je za to izrabilo njegova usta, tako da je muk am navkljub zautil, kako se mu je eljust zganila... "Pa me ubij zdaj, Dumbledore..." Du e se in oslepljen od boleine, da je sleherni delec njegovega bitja vpil p o svobodi, je Harry zautil, kako ga je bitje znova izrabilo... "e smrt ni ni takega, ti fanta ne bo al..." Da bi bil re en boleine, je pomislil Harry. Ubijte naju, Dumbledore... Napr avite temu konec... Smrt bi bila v primerjavi s tem res ni... In s Siriusom bova spet skupaj... Toda komaj so se mu te misli porodile, je prime popustil in boleina je pojenjala. Nenadoma se je zavedel, da le i na tleh, brez oal, in se trese, kot bi b il pod njim namesto lesa led... Po dvorani so zdaj odmevali tevilni glasovi... Odprl je oi, tik pred sabo zagledal oala in si jih nadel. Ko je nekoliko privzdignil glavo, pa je pred sabo zagledal Dumbledorja. "Je s tabo vse v redu, Harry?" "Ja," je pritrdil fant, ki je drhtel tako silovito, da niti glave ni mog el dr ati pokonci. "Ja, vse je... Kje je Mrlakenstein, kje... Kdo so vsi ti... Kaj se..." V Atriju je bilo polno ljudi in s poda so odsevali smaragdni plameni, ki so nenadoma o iveli v kaminih, skozi katere je prispela vrsta arovnikov ter arovnic. Ko je Dumbledore Harryja postavil na noge, je fant opazil, kako zlata kipa hi nega vi linca in goblina proti ravnatelju vodita povsem osuplega Corneliusa Schusmaarja. "Tu je bil!" je zavpil eden izmed uslu bencev Ministrstva, ki je kazal na kup zlatega drobirja na drugi strani dvorane, kjer je e pred nekaj trenutki ujeta le al a Krasotillya. "Videl sem ga, gospod Schushmaar, prise em! Saj Veste Kdo je bil tu, re il je tisto ensko, nato pa sta se izdejanila!" "Vem, Williamson, vem, saj sem ga videl tudi jaz!" se je razburil minist er. "Pri Merlinovi bradi! Tu je bil! Tu! Na Ministrstvu za aranje! Tristo kosmatih! Kako je to mogoe?!" "Bodite tako prijazni in si oglejte Sekretariat za skrivnosti, Cornelius ," je dejal Dumbledore. arovniki, ki so komaj pri li, so ga ele zdaj opazili in mnogi so segli po palicah. A veinoma so samo debelo pobuljili, minister pa se je tako silovito zdrz nil, da mu je spalna epica padla z glave. "Dumbledore!" je dahnil. "Vi! Tu! Kaj... Kaj..." Divje se je ozrl po aurorjih, ki jih je pripeljal s sabo, in povsem oitno je bilo, da bi jim skoraj zavpil Zgrabite ga! "Cornelius, zadnji sem va e mo e premagal, in e elite, jih bom spet!" je zagrmel ravnatelj. "Toda pred nekaj trenutki ste se lahko prepriali, da vam e celo leto govorim resnico! Lord Mrlakenstein se je vrnil in vi ste me dvanajst mesece v po krivem preganjali, zato je zdaj skrajni as, da mi prisluhnete!" "To pa... Kako... No!" je zeval Schushmaar in se ozrl okoli sebe, kot bi

priakoval, da mu bo kdo povedal, kaj naj stori. Ko se to ni zgodilo, je dejal: "Tudi prav! Rewa, Williamson! Pojdita na Sekretariat za skrivnosti pogle dat, kaj se je... No, pojdita pa! Dumbledore, vi pa... Natanno mi boste morali opisati. .. Je e , Fontana maginega obestva! Kaj se je tu zgodilo?" Ozrl se je po tleh, kjer so le ali ostanki kipov. "O tem se lahko pogovoriva, takoj ko bom Harryja spravil nazaj na Bradaviarko," je dejal ravnatelj. "Harryja? Harryja Potterja?!" Minister se je divje zasukal in zazijal v mladega arovnika. Ta se je e ved no naslanjal na steno za kipom, ki ga je stra il, medtem ko sta se Dumbledore in Mrlakenstein bojevala. "Ta smr... Tudi on je tukaj?!" je e bolj pobuljil Schushmaar. "Ampak zaka j..." "Vse vam bom razlo il," je ponovil ravnatelj, "ko bo Harry spet v gradu:" Odkorakal je h glavi arovnikovega kipa, ki je le ala nekoliko stran, vanjo uperil palico in zamrmral Dveris. Gruda obtolenega zlata je za nekaj trenutkov modro za arela in zadrhtela, potem pa se je spet umirila. "akajte no, Dumbledore!" se je razburil Schushmaar, ko je ravnatelj glavo pobral in jo odnesel k Harryju. "Za ta dvernik nimate potrebnega dovoljenja! Tak n ih rei vprio ministra za aranje e ne morete poeti, saj... saj..." Obmolknil je, kajti Dumbledore se je ostro zazrl vanj. "Ukazali boste, naj Kalvara Temyna nemudoma zapusti Bradaviarko," je deja l ravnatelj. "Aurorjem pa boste naroili, naj nehajo iskati mojega profesorja za neg o arobnih ivali, da se bo lahko vrnil na svoje delovno mesto. Dam vam..." Iz epa je potegnil uro z dvanajstimi kazalci. "... pol ure in v tem asu bova nedvomno lahko obdelala vsaj pomembnej e dogodke, ki so se odvili tu. Nato se bom moral vrniti na olo. e boste potrebovali pomo, se vsekakor lahko obrnete name. Sove, poslane k ravnatelju Bradaviarke, me bodo brez dvoma na le." Schushmaar je buljil e bolj osuplo kot prej, usta so mu na iroko zevala in njegov okrogli obraz pod sku tranimi sivimi lasmi je bil vedno bolj ro nat. "Tega vendar... Saj ste..." Dumbledore mu je obrnil hrbet. "Ko pre tejem do tri, zgrabi ta dvernik, Harry." Pomolil mu je zlato glavo. Harry je brez besed in utrujeno stegnil roko. "Vidiva se ez pol ure," je tiho dostavil ravnatelj. "Ena... dve... tri!" Fantu je bilo spet, kot bi ga za popek zgrabil nekak en kavelj, in zlo ena tl a so mu izginila spod nog, kajti poletel je skozi vrtince barv ter zvoka... Sedemintrideseto poglavje Izgubljena prerokba Harry je nazadnje silovito pristal na trdih tleh in kolena so se mu neko liko za ibila, zlata glava pa mu je u la iz prijema ter se glasno zakotalila prek Dumbledorjevega kabineta. Med ravnateljevo odsotnostjo so se vsi predmeti nekako spravili v red;

prefinjeni srebrni instrumenti so spet stali na mizicah s tankimi nogami in tiho brne so resnobno puhali bele oblake dima. Portreti nekdanjih predstojnikov ole pa so dremali, naslonjeni na rob slike, ali kinkali v svojih naslanjaih. Harry se je oz rl skozi okno. Na obzorju se je risala hladna rta, ki je napovedovala jutranjo zarjo. Ti ine in miru, ki so ju le obasno zmotili spei portreti, ko so zahrkali ali zagodli, Harry preprosto ni prenesel; e bi kabinet odslikaval njegovo notranjost, bi slike vre ale od groze. Tako je zakorakal po tihi, prelepi pisarni, naglo je zajema l sapo in poskusil zamegliti bolee prizore, ki so mu poplesovali pred omi. A kaj, ko to ni bilo mogoe... Pred lastnimi mislimi ni mogel uiti... Prav on je bil kriv za Siriusovo smrt in samo on. e ne bi bil tako neumen in ne bi nasedel Mrlakensteinovi ukani... e ne bi bil povsem preprian, da so podobe iz sanj resnine... e bi bil vendarle pripravljen razmisliti o tem, pred imer ga je upravieno svarila Hermiona... Ne, o tem ni mogel ve tuhtati! V njem je zevala grozljiva praznina, h kateri se ni upal niti ozreti, kaj ele, da bi z mislimi seg el vanjo... Temna luknja, ki se je razprla na mestu, nekdaj namenjenemu Siriusu... Ena izmed slik je e posebej glasno zahrala in ez hip je hladen glas dejal: "A... Harry Potter..." Phineas Tezack je na iroko zazehal in se pretegnil, pri tem pa si je s sv ojimi pretkano priprtimi omi natanko ogledal mladega arovnika. "Kaj te je prineslo semkaj v tako zgodnjih jutranjih urah?" je nazadnje vpra al nekdanji ravnatelj. "Ta kabinet je vendar zaprl vrata vsem in vanj lahko vstopi le pravi ravnatelj. Ali pa te je sem poslal ravno Dumbledore? Oh, e vem..." Znova je zazehal, tokrat precej zdolgoaseno. "Verjetno moram svojemu nivrednemu prapravnuku spet prenesti kak no sporoilo, kaj?" Harry mu ni mogel odgovoriti. Phineas Tezack ni vedel, da je Sirius mrte v, a fant mu tega ni bil sposoben povedati. e bi o njegovi smrti spregovoril na glas, bi nekako postala dokonno, nepreklicno in nespremenljivo dejstvo. Zdaj se je zganilo e nekaj drugih portretov in Harryja je postalo groza, da ga bodo podrobno izpra ali. Zato je planil k vratom in zgrabil za kljuko. A ni je mogel premakniti. Ostati je moral tu. "Naj to pomeni," je dejal obilni arovnik z rdeim nosom, igar slika je visel a na steni za ravnateljevo pisalno mizo, "da bo Dumbledore kmalu spet med nami?" Harry se je zasukal. Debelu ni mo ak ga je opazoval z velikim zanimanjem in fant je nazadnje prikimal. Njegova desnica je sicer e vedno poivala na kljuki in s pet je pritisnil nanjo, a tudi tokrat se ni zganila. "Lepo," se je nasmehnil nekdanji ravnatelj. "Brez njega je bilo tod dolga s." Zdaj se je udobneje namestil in se mlademu arovniku blago nasmehnil. "Verjetno ve , da te ima Dumbledore zelo v islih," je zadovoljno povedal. " O ja. Neizmerno te ceni." Obutek krivde, ki je kakor te ek in po asten parazit del v fantovih prsih, se je zganil ter ga zael glodati... Harry se e nikdar ni poutil tako ujetega v lastni

glavi in telesu, e nikoli se ni zdel samemu sebi tako tuj ter odvraten... V praznem kaminu so izbruhnili smaragdni plameni, da je mladi arovnik prepla eno skoil od vrat in se zazrl v arovnika, ki se je naglo sukal nad gori em. Ko je Dumbledorjeva visoka postava stopila iz ognja, so se prebudili e zadnji ravnatelji na slikah in mnogi so ga glasno pozdravili. Dumbledore jim je prijazno pokimal, Harryja pa spet ni niti pogledal. St opil je k vratom in iz notranjega epa pla a povlekel drobnega ter povsem golega Fawksa. Feniksa je nato ne no polo il na pladenj z mehkim pepelom, ki je le al ob vzno ju zlate preke, na kateri je obiajno epel odrasli pti. "No, Harry," je dejal ravnatelj, ki je mlademu Fawksu nazadnje obrnil hr bet, "naj ti najprej povem, da med dogodki pretekle noi nobeden izmed tvojih prijatelj ev ni utrpel po kodb, ki bi mu pustile trajne posledice." Mladi arovnik si je po tihem oddahnil, a rekel ni nobene, saj je imel obut ek, da ga Dumbledore hoe opozoriti, koliko kode je povzroil. eprav je ravnatelj zdaj zrl naravnost vanj in je bil njegov pogled prej p rijazen kot obto ujo, je Harry pla no zrl v tla. "Madam Pomfrey jih bo lepo pokrpala," je nadaljeval predstojnik Bradaviarke, "in edino Tanga bo morala kak en dan ali dva pre iveti v Svetem Mungu." Fant se je zadovoljil s tem, da je pokimal preprogi, ki je postajala ved no svetlej ih barv, kajti delal se je dan. Preprian je bil, da ju isto vsi portreti poz orno poslu ajo in se spra ujejo, kje sta bila. "Vem, kako se pouti , Harry," je zelo tiho dejal Dumbledore. "O tem nimate pojma," ga je nenavadno glasno zavrnil fant; kako lahko ta starec misli, da ve, kako mu je!? "Vidite, Dumbledore?" se je potuhnjeno oglasil Phineas. " tudentov nikdar ne sme poskusiti razumeti. S tem jih do kraja razkai . Ubo ci raje vidijo, da jih nihe ne razume, kajti potem lahko sami sebe pomilujejo, tarnajo nad svojo..." "Dovolj bo, Phineas," ga je ustavil ravnatelj. Mladi arovnik je Dumbledorju obrnil hrbet in se odlono zazrl skozi okno. V daljavi je opazil stadion, na katerem se je, zakrinkan v rnega psa, neko pojavil Sirius... Boter ga je takrat hotel videti... Verjetno ga je tudi zanimalo, e mu g re na igri u tako dobro, kot je lo Jamesu... "Tistega, kar zdaj uti , se ne sme sramovati," se je spet oglasil predstojni k ole. "Ravno nasprotno... V tem, da te tako boli, je tvoja najveja mo." Fant je zautil, kako mu drobovje ge beli plamen jeze, ki se je pognal naravnost iz stra ne praznine. Zaradi teh plehkih in tako obupno mirnih besed bi Dumbledorja najraje... "Najveja mo?" je s tresoim glasom ponovil in e naprej zijal proti stadionu, eprav ga ni ve videl. "Pojma nimate... Niti sanja se vam ne..." "O em se mi ne sanja?" ga je umirjeno vpra al ravnatelj. To je bilo preve. Fant se je zasukal in od besa se je ves tresel. "Noem govoriti o tem, kako se poutim, razumete?" "Harry, tolik no trpljenje dokazuje, da si e vedno lovek. Ta boleina je del v sakega love kega bitja..." "TOREJ! NOEM! BITI! LOVEK!" je zarjovel mladi arovnik. Pri tem je e zgrabil prefinjeni srebrni instrument, ki je stal na bli nji mizici, in ga zalual p rek

prostora, da se je ob nasprotni steni razletel v tiso drobnih koscev. tevilne slik e so se zdrznile in jezno zavpile, portret Armanda Terchka pa je vzkliknil: "Kaj takega!" "BRIGA ME!" je Harry zatulil nanje, segel po najbli jem lunoskopu in ga za gnal v kamin. "VSEGA IMAM DOVOLJ! STRAN OD TOD HOEM! ISTO VSEENO MI JE..." Poprijel je mizico, na kateri je prej stal instrument, in tudi to je zad egal od sebe. Ko je priletela na tla, se je razletela in noge so se skotalile vsaka v sv ojo smer. "Seveda ti ni vseeno," je odvrnil Dumbledore. Harry mu je kabinet e dodobra razdejal, a ravnatelj se kljub temu ni niti zganil. Njegov obraz je bil miren, skoraj brezbri en. "Dale od tega, da bi ti bilo. Boli te, kot bi ti zadali rano, iz katere b o izkrvavel." "NE, VSEENO MI JE!" je zavpil Harry in najraje bi se pognal nad Dumbledo rja, usekal po tistem mirnem obrazu, da bi starca pretresel, ga prizadel, mu dal obuti ti vsaj drobec groze, ki je polnila njega samega. "Ni ti vseeno," je e bolj mirno odkimal ravnatelj. "Izgubil si mamo, oeta in zdaj e loveka, ki bi ti edini lahko vsaj deloma nadomestil star e. Seveda ti ni vseeno." "POJMA NIMATE!" je zarjovel Harry. "TAMLE... TAMLE STOJITE IN... IN..." Toda besede niso bile ve dovolj, in tudi e bi razbil e sto dragocenih predmetov, mu ne bi ve odleglo. Hotel je pobegniti, tei brez prestanka in se nikda r ve ozreti, elel si je nekam, kjer pred sabo ne bi videl teh modrih oi, tega odvratn o mirnega starega obraza. Tako se je zasukal na petah, planil k vratom, spet zgrabil za kljuko in silovito pritisnil nanjo. Niso se odprla. Harry se je spet obrnil k Dumbledorju. "Spustite me," je dejal in ves je drgetal. "Ne," je tiho odvrnil ravnatelj. Nekaj dolgih trenutkov sta si zrla v oi. "Spustite me," je nato ponovil mladi arovnik. "Ne," ga je spet zavrnil predstojnik ole. "e me ne boste... e mi ne mislite... e me ne spustite..." "Kar izvoli, unii e kaj," je resnobno odvrnil Dumbledore. "Saj imam tako a li tako vsega preve..." Zakorakal je okoli mize, sedel za njo in e naprej zrl v Harryja. "Spustite me," je ta rekel e v tretje, a tokrat z glasom, ki je bil srhlj ivo hladen in skoraj tako miren kot ravnateljev. "Najprej me poslu aj," je odvrnil Dumbledore. "Mislite... Mislite, da mi je kaj... BRIGA ME, KAJ BI MI RADI POVEDALI!" je zarjovel mladi arovnik. "Niti sluajno vas noem poslu ati!" "Pa me bo ," je neprizadeto dejal veliki arovnik, "saj e zdale nisi tako jeze n name, kot bi bil lahko. e me bo e napadel - vem, da bi me najraje - bi si to rad

vsaj po teno zaslu il." "Kaj pa plete..." "Jaz sem kriv Siriusove smrti," ga je odlono prekinil Dumbledore. "Ozirom a sem zanjo delno kriv - nikakor ne nameravam biti tako domi ljav, da bi si lastil v so odgovornost zanjo. A kakor koli: Sirius je bil pogumen, bister ter odloen lovek in tak ni ljudje ne tiijo doma, kadar dobijo obutek, da so njihovi najbli ji v nevarnosti . Ti pa ne bi smel verjeti, da se mora nocoj odpraviti na Sekretariat za skrivnosti . e bi bil s tabo odkrit, Harry, kot bi moral biti e davno tega, bi verjetno vedel, d a te Mrlakenstein posku a zvabiti tja. Tako se nocoj ne bi odpravil na Ministrstvo in S irius ti ne bi pritekel na pomo. Za ta nesreni splet sem torej v osnovi kriv jaz in samo jaz." Harry se je e vedno oklepal kljuke, a se tega sploh ni zavedal. Zrl je v Dumbledorja in komaj si je upal dihati, tako pozorno ga je poslu al. Toda razumel ni skoraj niesar. "Prosim, sedi," je dejal ravnatelj. To ni bil ukaz, temve pro nja. Fant se je vseeno obotavljal, nato pa vendar le zakorakal prek srebrnkastih kolesc in ko kov lesa do stola pred pisalno mizo ter sedel. "Naj to pomeni," se je s Harryjeve leve oglasil Phineas, "da je moj prapravnuk... Da je poslednji Black... Da je mrtev?" "Tako je," je pritrdil Dumbledore. "Ne verjamem," je osorno odrezal nekdanji ravnatelj. Ko je mladi arovnik v tistem zasukal glavo, je ravno e videl, kako je Phin eas zakorakal s svoje slike. Fant je vedel, da se je odpravil na Trochnmrkow trg, kj er bo hodil s portreta na portret, z njih klical Siriusa, a zaman... "Harry, marsikaj ti moram razlo iti," je nadaljeval Dumbledore. "Opisati ti moram napake, ki sem jih zagre il in so jim botrovala moja let a. ele zdaj namre vem, da bi tisto, kar bi moral storiti, tudi dejansko opravil, e le ne bi bil tako star... Mladi ne morete vedeti, kako odrasli razmi ljamo in ustvujemo. Toda stari smo krivi, e pozabimo, kako je biti mlad... In meni je to zadnje ase povsem u lo iz spomina..." Sonce se je zdaj zaelo dvigovati nad obzorje; nad gorami je blestel oran en polkrog in nebo okoli njega je bilo raz arjeno do brezbarvnosti. arki so osvetlili tudi Dumbledorja, srebro njegovih obrvi in brade ter gu be, vrezane globoko v obraz. "Ko sem pred petnajstimi leti na tvojem elu zagledal to brazgotino," je z ael pripovedovati, "sem uganil, kaj bi lahko pomenila. e takrat sem namre posumil, da gre za znamenje vezi, ki so vzniknile med tabo in lordom Mrlakensteinom." "To ste mi e povedali, profesor," ga je nejevoljno opomnil Harry, ki se j e po vi gal na vljudnost. "Vsekakor," je spravljivo odvrnil ravnatelj, "toda pripoved moram zaeti s tem. Kajti kmalu po tistem, ko si prvi vstopil v olo, je postalo jasno, da sem imel pra

v. Brazgotina te je namre posvarila, kadar se ti je Mrlakenstein pribli al ali ga je zgrabilo mono ustvo." "Vem, vem," je utrujeno zagodel mladi arovnik. "Dar, zaradi katerega zazna njegova ustva, pa je pri el do e vejega izraza, ko se je vrnil v svoje telo in se prikopal do nekdanjih moi." Harryju se ni ljubilo niti prikimati. "Toda pred kratkim me je zaelo skrbeti," je nadaljeval Dumbledore, "da se bo vezi med vama zavedel tudi on. In res je pri el trenutek, ko si vdrl tako globoko v njegovo zavest, da je to zautil; govorim seveda o tisti noi, ko si bil pria napadu na gospoda Weasleyja." "Da, to mi je povedal e Raws," je zamrmral fant. "Profesor Raws, Harry," ga je tiho popravil ravnatelj. "Toda, povej, se nisi spra eval, zakaj ti tega nisem razlo il sam? Zakaj te nisem uil brambovije? Zakaj se dolge mesece nisem zmenil zate?" Harry je dvignil pogled in ele zdaj je opazil, kako utrujen ter alosten je Dumbledore. "Ja, sem se," je zamomljal. "Preprian sem bil," je zavzdihnil veliki arovnik, "da ti bo Mrlakenstein k malu posku al vdreti v misli, si jih podjarmiti in te zlorabiti. K temu ga nikakor nise m hotel e spodbujati. e bi se namre Mojster rne magije zavedel, da sva si kaj ve kot ravnatelj in uenec, bi te nedvomno izrabil. Prek tebe bi lahko vohunil za mano al i pa bi te izkoristil na e huj i nain in bojim se, da sem glede tega imel prav. Tistih nekajkrat, ko sva si bila nekoliko bolj blizu, sem vedno dobil obutek, da se za t vojimi omi giblje senca..." Harry se je spomnil, kako mu je bilo vsaki, ko sta si z Dumbledorjem zrla iz oi v oi: kot bi se v njem prebudila kaa, se dvignila, pripravljena, da useka... "Toda nocoj se je jasno izkazalo, da te Mrlakenstein nikdar ne bi posedo val zato, ker bi si elel pogubiti mene, temve je bil njegov cilj tvoja smrt. Ko te je imel nedavno tega v oblasti, se je namre nadejal, da ga bom posku al ubiti in te bom pri tem rtvoval. S tem ko sem se ti dolge mesece izmikal, sem torej hotel za ititi tebe, ne sebe. A prav to je bila napaka, kakr no lahko zagre i le starec..." Globoko je zavzdihnil, toda Harry ga je poslu al le na pol. Kar mu je ravn atelj razlagal, bi ga e nedavno tega zelo zanimalo. Toda v primerjavi z zevajoim breznom, ki ga je vanj zasekala botrova smrt, se je vse skupaj zdelo povsem nepomembno... "Sirius mi je povedal, da si tiste noi, ko si bil pria napadu na Arthurja Weasleyja, v sebi zautil Mrlakensteina. esar sem se najbolj bal, se je torej uresniilo: Mojster rne magije je spoznal, da te lahko izrabi. Tako sem te poskusil oboro iti proti vpadom v tvojo zavest in sem profesorja Rawsa prosil, naj te naui brambovije." Za trenutek je premolknil. Harry je opazoval, kako je pramen svetlobe, k i se je plazil prek ravnateljeve mize, osvetlil srebrn rnilnik in lepo pero krlatne barve.

Jasno mu je bilo, da so vsi portreti budni in napeto prislu kujejo pripovedi, kajt i vsake toliko je zasli al elest pla a ali pa se je eden od nekdanjih ravnateljev pridu eno odhrkal... Toda Phineas se e vedno ni vrnil... "Profesor Raws je odkril," je nadaljeval Dumbledore, "da e mesece sanja o vratih, ki vodijo na Sekretariat za skrivnosti. Mrlakensteina je prerokba seveda obsedala, odkar se je znova prikopal do telesa, in na vsak nain jo je elel sli ati; tako kot je on hrepenel po tistem, kar se skriva za vrati, si tudi ti, pa eprav n isi vedel, po em. Toda potem si bil pria prizoru, v katerem je Grabezh, nekdaj zaposlen na Sekretariatu, svojemu Mojstru razlagal, kar smo e vedeli, da so prerokbe, ki jih hranijo na Ministrstvu za aranje, mono za itene. S polic jih lahko snamejo le tisti, o katerih govorijo, kajti e bi to posku al storiti kdo drug, bi se mu zme alo. Seveda , Mrlakenstein sam nikakor ni nameraval vstopiti na Ministrstvo, saj bi se s tem m orda razkril. A prerokbo bi mu lahko priskrbel ti in zato se je tudi pokazala tako iz jemna nuja, da se naui brambovije." "Toda nisem se je nauil," je glasno pripomnil Harry. To je dejal, da bi se nekoliko olaj al stra nega bremena krivde: ob priznanj u bo prime , ki mu grabi srce, gotovo vsaj malo popustil... "Nisem je vadil, saj se mi je preprosto ni ljubilo. Lahko bi se vsaj pot rudil, da tistega ne bi sanjal, kot mi je neprestano prigovarjala Hermiona. In e ne bi vede l, kam naj grem... Sirius ne bi... Ne bi..." Nenadoma ga je prijelo, da bi pojasnil , emu je sinoi od el na Ministrstvo, da bi razlo il... "Poskusil sem preveriti, e je Siriusa res ujel. el sem v Temynovkin kabine t in skozi kamin sem se pogovoril s Spackom, a rekel je, da botra ni v tabu... da je el !" "Vilinec se ti je zlagal," je mirno odvrnil ravnatelj, "saj te je hotel spraviti na Ministrstvo." "Hotel me je... Spack me je hotel spraviti na Ministrstvo?!" "Vsekakor. e dolge mesece je namre slu il ve kot enemu gospodarju." "Kako?" se je zaudil Harry. "Saj vendar sploh ni zapustil Trochnmrkowega trga." "Pa. Prilo nost za to je dobil tik pred bo iem," je povedal Dumbledore, "ko je Sirius menda nanj zavpil Ven! in si je vilinec to nala razlagal kot ukaz, naj gre iz hi e. Takrat se je odpravil k edinemu lanu rodbine Black, ki ga je spo toval, Siriusovi sestrini Narcissi, Krasotillyini sestri in eni Luciusa Malfoya." "Kako to veste?" je hitro vpra al fant. Srce mu je bilo kot noro in bilo mu je slabo. Spomnil se je namre, kako g a je med bo inimi poitnicami skrbelo, kje je Spack, ki so ga nazadnje na li na podstre ju... "Vilinec sam mi je sinoi priznal, kaj je storil," je dejal ravnatelj. "Ko si profesorju Rawsu v Inkvizitorkinem kabinetu na prikrit nain poveda l, da je Mrlakenstein po tvojem ujel Siriusa, je tudi on nemudoma poskusil stopiti v s tik z

njim. lanom Reda se za tak ne rei na sreo ni treba poslu iti edinega nenadzorovanega kamina in profesor Raws je nemudoma ugotovil, da je tvoj boter e vedno na varnem ter se skriva na Trochnmrkowem trgu. Toda ko sta s Hermiono Temynovo odpeljala v Gozd in se iz njega nista vr nila, je Robaus pomislil, da si se v skrbi za Siriusa odpravil na Ministrstvo. Takoj s e je spet povezal s tabom." Dumbledore je globoko zavzdihnil in nadaljeval: "Tam so bili poleg Siriusa Alastor Nerrga, Fatale Tanga, Krallek Kehomet in Remus Wulf. Vsi so takoj pristali, da ti priskoijo na pomo, tvojega botra pa je profesor Raws prosil, naj ostane doma. Jaz naj bi namre v kratkem prispel na Trochnmrkow trg in nekdo me je moral poakati, da bi mi povedal, kaj se je zgodilo . Robaus se je nato odpravil v Prepovedani gozd, da bi se preprial, e nisi morda ostal tam. Sirius pa nikakor ni nameraval deti v tabu. Spacku je nalo il, naj me obvesti- o najnovej em zapletu, in ko sem nekoliko kasneje dejansko pri el tja, mi je vilinec krohotajo zaupal, kam je el tvoj boter." "Smejal se je?" je votlo vpra al Harry. "Ja, smejal," je pritrdil ravnatelj. "Vilinec na im nasprotnikom ni mogel izdati vsega. Ker na primer ni bil poverjenik Reda, Malfoyevim ni bil zmo en povedati, kj e je tab, taisto pa je veljalo tudi za narte, ki mu jih je bilo prepovedano razkriti . Da bi jih, mu je prepreil temelj, na katerem slonijo arobne sposobnosti njegove vrste oziroma povedano drugae: neposrednega ukaza svojega gospodarja, Siriusa, nikakor ni mogel prekr iti. Toda Narcissi je izdal marsikaj, kar je bilo za Mrlake nsteina izjemno pomembno, a se je tvojemu botru zdelo preve postransko, da bi vilincu prepovedal komur koli ponoviti." "In esa Spack ne bi smel povedati coprnikom?" je vpra al mladi arovnik. "Na primer tega, da na celem svetu ni loveka, ki bi ga imel Sirius raje o d tebe," je tiho dejal Dumbledore. "Ali pa tega, da ti v njem vidi oeta in brata obe nem. Mrlakenstein je seveda e prej vedel, da je Tacmeister lan Reda in je tebi dobro znano, kje se skriva. A ele s Spackovo pomojo se mu je posvetilo, da bi bil za svojega botra pripravljen storiti resnino kar koli." Harryjeve ustnice so bile hladne in povsem odrevenele. "Ko sem... Ko sem torej Spacka sinoi vpra al, e je Sirius doma..." "Mrlakenstein je vilincu prek Mafloyevih naroil, naj nekako poskrbi, da s e s tvojim botrom ne bosta videla. Spack je zato veraj po kodoval rebokluna in v trenutku, ko si se odloil preveriti, e je Sirius morda vendarle doma, je boter oskrboval hipogrifove rane. Vilinec se je tako lahko pretvarjal, da ga ni." Harryja je v prsih stiskalo, da je dihal naglo in plitvo. "To vam je Spack povedal... in se smejal?" je dahnil. "Saj mi ni hotel," je odvrnil Dumbledore. "A tudi sam sem dovolj izurjen v itljiviji, da vem, e mi kdo la e. Zato sem ga... preprial, da mi pove celotno zgodbo, in sem se ele nato odpravil na Ministrstvo." "Hermiona..." je za epetal mladi arovnik in mrzle dlani, ki so mu poivale na kolenih, so se stisnile v pesti, "Hermiona pa nam je kar naprej govorila, da bi morali

biti s Spackom prijazni..." "In imela je prav," je dejal ravnatelj. "Ko smo se odloili, da nam bo Trochnmrkow trg tevilka dvanajst slu il kot tab, sem Siriusu naroil, naj z vilincem ravna spo tljivo in prijazno. Opozoril sem ga tudi, da bi bil Spack za nas lahko nevaren. Toda bojim se, da me tvoj boter ni jemal resno in v vilincu tudi nikdar ni videl bitja, katerega ustva so vredna prav tolik ne pozornosti kot love ka..." "Kako morete zdaj kriviti... Ne govorite... o Siriusu, kot da..." je izd avil fant. V vratu ga je stiskalo in komaj je kaj spravil iz sebe. Prej se je e umir il, a zdaj se je spet razplamtel: Dumbledorju nikakor ne bo dovolil, da grdo govori o botru ! "Spack je navadna... Navadna la niva svinja je! Zaslu-zaslu i si, da bi ga.. ." "Spack je tisto, kar smo iz njega napravili arovniki, Harry," ga je preki nil ravnatelj. "Pomilovanja vreden je, kajti njegovo ivljenje ni bilo prav ni lep e od tistega, v katerega je bil primoran tvoj prijatelj Trapets. Spack Siriusa ni mar al, a vseeno ga je motal ubogati, saj je bil poslednji lan rodbine, ki ga je zasu njila. In ne glede na vilineve napake si je treba priznati, da mu tvoj boter nikakor ni olaj al bremena..." "KAKO SI UPATE TAKO GOVORITI O SIRIUSU?!" je zatulil Harry. Spet je bil na nogah, besen, pripravljen, da se po ene nad ravnatelja. Ta botra oitno sploh ni razumel in nikdar ni spoznal, kako pogumen je, koliko je pretrpel. .. "Kaj pa Raws?!" je nazadnje izbruhnil mladi arovnik. "O njem boste seveda kar molali, kaj?! Ko sem mu povedal, da je Mrlakenstein ujel Siriusa, se mi je sa mo zare al, kot obiajno..." "Harry, sam ve , da si mu to zaupal vprio Kalvare Temyne; saj se je moral pretvarjati, da te ne jemlje resno," je mirno odvrnil ravnatelj. "A kot sem e rek el, je Red nato nemudoma obvestil o najnovej ih dogodkih. Prav on je nadalje pri el do zakljuka, kam si el, ko te ni bilo iz Gozda. In tudi Temynovi je dal neuinkovit reserum, ko je iz tebe poskusila izvlei, kje se skriva Sirius." To nikakor ni bilo tisto, kar si je fant elel sli ati. Rawsa bi z zadovoljs tvom obto il za vse, kar se je zgodilo, saj bi si s tem olaj al lastni obutek krivde... Ko bi se Dumbledore le strinjal z njim! "Raws... Raws je nala ... Siriusa je obto il, da se neprestano skriva v hi i... Da je navadna reva..." "Tvoj boter je bil prestar in preve bister, zato se ob tako nesmiselnem zbadanju res ne bi smel razburjati," ga je zavrnil odrasli arovnik. "Tudi brambovije me je nehal uiti!" je Harry povzdignil glas. "Vrgel me j e iz svojega kabineta!" "To vem," je zami ljeno prikimal ravnatelj. "Tudi zato sem rekel, da sem napravil napako, ker te brambovije nisem uil sam. Moral bi te, pa eprav sem bil takrat preprian, da je ni bolj nevarne stvari. Bal sem se namre, kaj bi se zgodilo , e bi e bolj razprl vrata tvoje zavesti in bi Mrlakenstein..." "Zaradi Rawsa mi je bilo samo huje! Po vsaki uri brambovije me je v braz gotini

le e bolj bolelo!" je zavpil Harry, ki se je tudi spomnil, kaj je imel k temu pri pomniti Ron. "Kako veste, da ni v resnici posku al Mrlakensteinu olaj ati dela in se je Mojs ter zaradi njega la je...?" "Profesorju Rawsu zaupam," ga je mirno ustavil Dumbledore. "Toda pozabil sem - e ena napaka, znailna za starca - da so nekatere rane pregloboke in se nikdar ne zacelijo. Mislil sem, da je Robaus uspel presei tisto, kar sta imela s tvojim oetom... a motil sem se." "To je seveda isto v redu, kaj?!" je e naprej tulil Harry, ki se ni zmenil za ogorene obraze in nejevoljno mrmranje portretov. "Raws lahko sovra i mojega oija, eprav je e zdavnaj umrl, Sirius pa Spacka ni smel?!" "Saj tvoj boter vilinca ni sovra il," je dejal ravnatelj. "Ne, do njega se je vedel kot do nepomembnega slu abnika, nevrednega pozornosti. Brezbri nost in zanemarjanje pa vasih privedeta do mnogo veje kode kot neposredno izra en odpor... Vodnjak, ki ga je pretekle noi doletelo unienje, je bil utele enje la i. arovniki smo druga arobna bitja e predolgo zlorabljali ter sramotili in zdaj anjemo, kar smo sejali..." "TOREJ SI JE SIRIUS ZASLU IL, DA UMRE?!" je zarjovel Harry. "Tega nisem rekel in tudi nikdar ne bi," je tiho odvrnil Dumbledore. "Tv oj boter ni bil okrutne in do vilincev je bil v splo nem vedno prijazen. Le Spacku je bil nenaklonjen, saj mu je bil v opomin na dom, ki ga je tako sovra il." "Ja, res ga je!" je pritrdil fant, igar glas se je pri tem zlomil. Ravnat elju je naglo obrnil hrbet in stopil stran od njega. Sonce je zdaj e povsem razsvetlilo kabinet, a Harry tega sploh ni opazil. "Zaradi vas je moral tiati v tisti hi i," je konno spet pri el do glasu, "pa eprav se mu je gnusila. Tudi zato je sinoi od el..." "Siriusa sem zgolj posku al ohraniti pri ivljenju," je tiho rekel Dumbledor e. "S tem da ste ga zaprli med tiri stene?! To je u ival!" je znova pobesnel f ant in se zasukal k njemu. "Tako kot jaz, ko ste me lani poleti odrezali od sveta!" Stari arovnik je zaprl oi in obraz zakopal v svoje dolge dlani. Harry ga j e pozorno opazoval, toda to znamenje izrpanosti, alosti ali bogsigavedi esa, tako neznailno za ravnatelja, ga nikakor ni omehalo. Ravno nasprotno. Ker je Dumbledore pokazal, kako ibak je, je fant postal samo e bolj jezen: kako si upa takole obupavati, ko hoe on sam rohneti in besneti nad njim?! Ravnatelj je dlani nazadnje odmaknil z obraza in se skozi svoja drobna oa la pozorno zazrl v fanta. "as je," je dejal, "da izve , kar bi ti moral zaupati e pred petimi leti, Ha rry. Sedi, prosim. Povedal ti bom vse in prosil te bom zgolj za nekaj potrpljenja. Ko pripoved konam, bo lahko storil kar koli bo hotel. Niesar ti ne bom prepreil." Mladi arovnik je trenutek ali dva besno bol al vanj, potem pa je vendarle sedel na stol pred mizo. Ravnatelj se je za nekaj trenutkov zazrl proti s soncem obsijanemu parku, nato pa se je zasukal k fantu in zael pripovedovati: "Pred petimi leti, Harry, si iv in zdrav prispel na Bradaviarko. S tem noem rei, da ti je bilo pri sorodnikih lepo. Da bo tam trpel, sem vedel, ko sem te pust

il na njihovem pragu. Jasno mi je bilo, da te s tem obsojam na deset temanih in te avnih let." Premolknil je, a fant ni rekel nobene. "Lahko bi me vpra al, in nikakor brez razloga, zakaj je moralo biti tako. e mu, na primer, te ni mogla k sebi vzeti kak na arovni ka dru ina? tevilne bi te sprejele odprtih rok, z veseljem bi te vzgajali kot svojega, in to bi jim bilo celo v ast. A razlog, da te nisem zaupal nobeni izmed njih, je preprost: v prvi vrst i sem te hotel obdr ati pri ivljenju. Morda sem se tega v celoti zavedal samo jaz, toda dejs tvo je, da ti je grozila izjemna nevarnost. Mrlakenstein je resda nekaj ur pred tem izginil neznano kam, toda njegov i privr enci so bili e vedno na prostosti. Bili so izjemno besni, obupani in mnogi iz med njih niso v nasilnih dejanjih u ivali ni manj kot Mojster rne magije. Poleg tega pa sem moral misliti tudi na prihodnost. Je najhuj i izmed coprnikov izginil za vedno ? Ne. Resda mi ni bilo znano, kdaj se bo vrnil, toda preprian sem bil, da se bo. In ker sem ga dobro poznal, mi je bilo tudi jasno, da takrat ne bo odnehal, dokler te n e ubije. Nadalje sem vedel, da je Mrlakenstein najbolj vsestransko podkovan arovni k. Zato mu celo moji obrambni uroki, eprav e tako zapleteni in mogoni, ne bi predstavljali ovire, e bi se le dokopal do svojih nekdanjih moi. A znano mi je bilo tudi, na katerem podroju je coprnik ibak, in zato sem s e odloil za pot, ki bi te edina lahko obvarovala pred smrtjo. Za itil sem te s starodavno magijo, ki jo Mojster sicer pozna, vendar jo prezira; zaradi tega jo je od nekdaj podcenjeval, pa eprav ga je to stalo e marsiesa. Ko je tvoja mama umrla, da bi te re ila, te je obdarila s itom, kakr nega ni priakoval in se ti e danes pretaka po ilah. Jaz pa sem zato stavil ravno na njeno kri in odnesel sem te Petuniji, edini sorodnici, ki jo je e imela." "Teta me sovra i," je Harry nemudoma posegel v pripoved. "Prav malo bi ji bilo mar, e bi me..." "Toda kljub temu te je vzela k sebi," ga je odrezal Dumbledore. "Morda nejevoljno, jezno, godrnjaje, a vseeno te je in s tem je zapeatila urok, s katerim sem te obdal. Ker se je tvoja mama rtvovala zate, je bila krvna vez najmonej i it, ki sem ti ga lahko dal." "Ampak e zmeraj ne..." "Dokler lahko hi o sorodnikov tvoje matere e vedno imenuje dom, Mrlakenstein v njej ne more dvigniti roke nad tabo. Prelil je kri Lily Potter, a ta e naprej ivi v Petuniji Dursley in domovanje njene krvi je postalo tvoje zatoi e. Tja se mora vrniti enkrat samkrat na leto, toda e s tem se urok obnovi. Tvoja teta to ve. Vse sem ji razlo il v pismu, ki sem ga tako kot tebe pustil na njenem pragu." "akajte," je rekel Harry. "akajte malo." Nekoliko se je vzravnal in se pozorno zazrl v ravnatelja. "Tisto tulbo ste poslali vi. Vi ste ji rekli, naj se spomni... Tisto je bil va glas..." "Rekel sem si," je dejal Dumbledore, "da bi jo bilo pametno opozoriti na dogovor, ki ga je sklenila, ko te je vzela k sebi. Sumil sem namre, da se bo zara di

morakvarjev spomnila, kako nevarno te je imeti pri sebi." "Saj se je," je tiho zamrmral fant. "No, ja. Bolj kot ona se je prestra il moj stric. Skoraj bi me vrgel ez prag, ampak ravno takrat je prispela tulba in teta je rekla ... Rekla je, da moram ostati." Za trenutek se je zazrl v preprogo, potem pa vpra al: "Ampak kak no zvezo ima to s..." Botrovega imena preprosto ni mogel izgovoriti. "Pred petimi leti si torej prispel na Bradaviarko," je nadaljeval Dumbled ore, kot da pripovedi sploh ne bi prekinil. "Oitno je bilo, da te sorodniki niso razva jali. Ravno nasprotno: stradali so te in pri njih si bil skrajno nesreen. Toda na grad si pri el iv in zdrav, zato je bilo oitno, da mi je nart uspel. Potem pa... Saj se sam spominja , kaj se je zgodilo v prvem letniku. Ob preizku nji, ki te je doletela prej, veliko prej, kot sem priakoval, si se resnino izkazal: spet si se sooil z lordom Mrlakensteinom, a spopad si pre ivel in e ve! Prepreil si mu, da bi se dokopal do svojih nekdanjih spodobnosti in moi, z njim si se boril, kot bi bil odrasel... Kako sem bil ponosen nate! Toda moj prekrasni nart ni bil brez napake in zaradi nje, kot sem vedel e takrat, bi nas lahko vse pokopalo. Ker mi je bilo jasno, da nart mora uspeti, sem si prigovarjal, naj hibo vendar e odpravim. Lahko bi jo, a za to bi moral biti moan. In ko si le al v ambulanti, ibak od nedavnega spopada z lordom Mrlakensteinom, je pri el as moje prve preizku nje." "akajte, ne razumem vas," je zmedeno rekel Harry. "Se spomni , kako si me v ambulanti vpra al, zakaj te je Mrlakenstein posku al ubiti, ko si bil e isto majhen?" Fant je prikimal. "Bi ti moral to takrat povedati?" Harry je zrl v modre oi, in rekel ni niesar, srce pa mu je naglo bilo. " e razume , o kak ni napaki govorim? Morda e ne... No, takrat sem se vsekakor odloil, da se moram odgovoru nekako izmakniti. Pri enajstih letih, sem s i zatrjeval, si za tak ne rei odlono premlad. Tega ti tako kmalu nikdar nisem nameraval povedati in sprio rosnih let bi bila resnica zate res lahko preveliko breme... A zakaj se tedaj nisem zavedel, kak na nevarnost mi grozi? Mar bi se vpra al , emu me ni zmotilo, da si mi e tako kmalu zastavil to vpra anje! Nanj bi ti nekega dne vendar moral odgovoriti, pa naj je skrivnost e tako stra na, in lahko bi se mi posvetilo, da sem kar preve vesel, ker mi tistikrat ni bilo treba... Poletje je minilo in vpisal si se v drugi letnik. Spet si se spoprijel z izzivi, s kakr nimi se ni bilo treba niti tevilnim odraslim, in zopet si se izkazal za izjemn ega fanta. Toda tistikrat se nisi ponovno pozanimal, zakaj te je Mrlakenstein zaznam oval. O brazgotini sva govorila, vsekakor... in skoraj bi odprla tudi to vpra anje. Le z akaj ti nisem povedal takrat? Imel si dvanajst let in tak na starost se mi ni zdela dosti bolj primerna za tovrstne rei. Spustil sem te od sebe, okrvavljenega in izrpanega, a dobre volje. V tistem me je resda ob la slutnja, da bi ti morda vendarle lahko povedal resnico, t

oda to misel SEM hitro pregnal iz glave. Jasno, e vedno si bil premlad in jaz nisem b il sposoben zbrati poguma, da bi ti pokvaril zmagoslaven veer... Zdaj razume , Harry? Razume , zakaj moj prekrasni nart ni bil brez napake? Padel sem v past, ki sem jo predvidel, za katero sem si govoril, da se ji bom la hko izognil, da se ji moram izogniti!" "Res mi ni..." "Preve sem te imel rad," je skomignil ravnatelj. "Ve mi je bilo do tvoje s ree kot do tega, da bi ti povedal resnico, ve mi je bilo do tvojega miru kot do narta, ve do tvojega ivljenja kot do ivljenj, ki bi ugasnila, e nart ne bi uspel. Z drugimi besedami: ravnal sem natanko tako, kot od nas, oslov, ki ljubimo, priakuje Mrlakenstein. Bi lahko postopal drugae? Kdo bi bdel nad tabo, kakor sem jaz - in uval se m te bolj pozorno, kot si lahko misli - pa te ne bi hotel obvarovati boleine? Kaj mi je bilo mar za mno ico ljudi in bitij brez obrazov ter imen, ki jih bo utrnilo v megl i morebitne prihodnosti! Glavno, da si iv, preskrbljen ter sreen... Kajti nikdar se mi ni niti sanj alo, da se bo v mojih rokah zna la usoda tako izjemnega fanta! Vpisal si se v tretji letnik. Od dale sem opazoval, kako si se nauil pregn ati morakvarje, kako si na el Siriusa, spoznal, kdo je, in ga re il. Naj bi ti to poveda l takrat, v trenutku, ko si svojega botra potegnil iz eljusti Ministrstva? A imel s i e trinajst let in izgovorov mi je zmanjkovalo. Vedno bolj nelagodno mi je bilo, Ha rry, in vedel sem, da bo moral kmalu napoiti trenutek... Toda preden si se lani vrnil iz labirinta, si bil pria Cedricovi smrti in si ji tudi sam komaj u el... Resnice ti nisem povedal, eprav sem vedel, da bi ti jo moral, kaj ti lord Mrlakenstein se je vrnil med nas. Zdaj, nocoj, pa sem se zavedel, da si bil za to skrivnost dovolj moan. Sam si mi namre pokazal, da bi ti jo moral naprtiti na ramena e prej, in v zagovor lahko reem le eno: vprio mene si se opotekal pod tevilnej imi bremeni kot kateri koli drugi tudent, ki je prestopil prag te ole, in nisem se mogel pripr aviti do tega, da bi ti nalo il e enega, najte jega izmed vseh." Harry je akal, toda Dumbledore ni nadaljeval. " e zmeraj vas ne razumem." "Mrlakenstein te je kot dete posku al ubiti zaradi prerokbe, za katero je izvedel nekoliko pred tvojim rojstvom, a je ni poznal v celoti. Ubiti se te je odloil im p rej, preprian, da bo s tem izpolnil, kar je bilo napovedano. ele ko je vanj tre ila njegova lastna kletev, je spoznal, da je ravnal napak. Prav zato pa eli sli ati prerokbo v celoti, e vse odkar se je znova dokopal do svojega telesa in e bolj od trenutka, ko si mu lani kot po ude u znova u el. To je tisto oro je, ki ga je tako vztrajno iskal, odkar se je vrnil: prerokbo, s katero se je nadejal priti do nain a, na katerega bi te lahko dokonno pogubil."

Sonce se je zdaj e v celoti dvignilo nad obzorje in Dumbledorjev kabinet se je ves kopal v njegovih arkih. Vitrina, v kateri je poival me Godrica Gryfondoma, se je motno lesketala. Drobci instrumentov, ki jih je razbil Harry, so se svetlikal i s tal kot de ne kapljice. Mladi Fawkes za fantovim hrbtom, poivajo v gnezdu iz pepela, pa je ne no zacvrkutal. "Prerokba se je razbila," je topo povedal mladi arovnik. "Nevillu sem pom agal po tistih stopnicah v... v dvorani z obokom, pri tem pa sem mu strgal pla in padla je..." "V predmetu, ki se je razbil, je bila zgolj kopija spomina na prerokbo. Spomin sam pa je e vedno izvrstno ohranjen v glavi tistega loveka, ki jo je sli al." "In kdo je ta lovek?" je vpra al Harry, eprav je vedel, da odgovor pozna. "Jaz," je prikimal Dumbledore. "Neke mrzle in de evne noi pred estnajstimi leti sem potrkal na vrata sobe nad pivnico Merja eve glave. Tja sem el obiskat mlado arovnico, ki se je prijavila za profesorico vede evanja, pa eprav sem bil takrat mono proti temu, da bi ta predmet na Bradaviarki sploh e pouevali. A ker je lo za prapravnukinjo zelo slavne in nadarjene prerokinje, sem el k njej iz iste vljudnosti. Bil sem razoaran, kajti dobil sem izrazit obutek, da bi bila prerokinj a sicer zelo rada, a nikakor nima potrebnega daru za to. Tako sem ji kolikor mogoe vljudno dejal, da po mojem ni primerna za razpisano delovno mesto, in e sem hotel oditi." Ravnatelj je zdaj vstal, zakorakal mimo Harryja do rne omare, ki se je nahajala ob Fawksovi preki, in jo odklenil. Iz nje je potegnil plitvo kamnito sko delo, v katere rob so bile vklesane rune in v kateri je mladi arovnik videl, kako je njeg ov oe muil Rawsa. Dumbledore je mislito nato ponesel k mizi in ga odlo il nanjo, s palico pa si je segel k sencu. Iz glave si je povlekel srebrnkast, gazi podoben pramen misli in ga odlo il v skodelo. Ko je sedel nazaj na svoj stol, se je za nekaj asa zazrl v mislito in opa zoval, kako se spomin vrtini po njem. Potem je zavzdihnil, spet dvignil palico in z njen o konico dregnil v povr ino srebrnkaste snovi. Iz nje se je dvignila postava, ove ena s premnogimi ovratnimi rutami in njene oi so se zaradi oal zdele neverjetno velike. Poasi se je vrtela, pri emer so njena stopala poivala v skodeli, ko je spregovorila , pa njen glas ni bil zamaknjen in megliast kot obiajno. Bil je oster in hrapav, nat anko tak en, s kakr nim je profesorica Trelawney enkrat nagovorila tudi Harryja: "Prihaja as tistega, ki bo imel mo, da nadvlada Mojstra rne magije... Rodil se bo star em, ki so se mu postavili po robu e trikrat, rodil se bo, ko bo umiral s edmi mesec... In Mojster ga bo zaznamoval kot sebi enakega, toda imel bo mo, za katero Najstra nej i ne ve... In eden od njiju ima umreti od roke drugega, saj na tem svetu ni prostora za oba... Prihaja as tistega, ki bo imel mo, da nadvlada Mojstra rne magije..." Poasi se vrtea profesorica Trelawney se je pogreznila nazaj v srebrno tvarino pod sabo in izginila. Kabinetu je vladala popolna ti ina. Ne Harry ne

Dumbledore nista rekla nobene, portreti so onemeli in celo Fawkes se ni niti zga nil. "Profesor?" ga je previdno poklical mladi arovnik, kajti ravnatelj, e vedn o zro v kamnito skodelo, se je povsem zatopil v misli. "Kaj... Ali to pomeni, da... Kaj to pomeni?" "Edini, ki bi lahko premagal lorda Mrlakensteina, naj bi se sode po prero kbi rodil konec julija pred skoraj estnajstimi leti," je pojasnil Dumbledore. "Obenem naj bi bil potomec star ev, ki so se e trikrat uprli Marku Neelstinu." Harry je dihal plitvo in naglo. "Torej... Torej prerokba govori o meni?" Ravnatelj se je za trenutek pozorno zazrl vanj. "Nenavadno pri tej stvari, Harry, je to," je nato mehko dejal, "da sprva morda sploh ni govorila o tebi. Sybilina prerokba bi se namre lahko nana ala na dva arovnika, kajti oba sta se rodila koncem julija tistega leta, in to star em, ki so bili lani Reda ter so se trikrat komaj izmaknili Mrlakensteinu. Eden izmed teh dveh arovnikov si seveda ti, drugi pa je Neville Velerit." "Ampak zakaj... Zakaj je bilo potem pod tisto kroglico zapisano moje ime in ne Nevillovo?" "Zapis pod prerokbo so dopolnili, im te je Mrlakenstein napadel," je pove dal Dumbledore. "Skrbniku Dvorane prerokb se je zdelo oitno, da te je Mojster rne magije poskusil ubiti, ker je vedel, na koga je merila Sybila." "Torej... morda vendar ni govorila o meni?" "Bojim se," je ravnatelj dejal poasi, kot bi mu bila vsaka beseda v neizm eren napor, "da je." "Toda rekli ste... Konec julija se je rodil tudi Neville in njegovi star i ..." "Pozablja na naslednji del prerokbe, na znamenje, po katerem naj bi prepoznali fanta, sposobnega premagati Mrlakensteina... Coprnik sam naj bi ga zaznamoval kot sebi enakega. To je tudi storil, Harry. Izbral je tebe, ne Nevill a, in zaznamoval te je z brazgotino, ki ti je tako v breme kot v blagoslov." "Saj bi se lahko odloil za napanega!" je ugovarjal mladi arovnik. "Mogoe ni zaznamoval pravega!" "Izbral je tistega, za katerega je domneval, da bi mu lahko dejansko sto pil na pot," je odvrnil Dumbledore. "In poglej, Harry: odloil se ni za istokrvnega arovnik a, pa eprav so po njegovem ti edini vredni spo tovanja, temve ,me anca', kakr en je sam. V tebi je videl samega sebe, e preden te je dejansko ugledal, in ko te je zaznamoval, te ni ubil. Ne, dal ti je prihodnost in mo, zaradi katere mu nisi pobegnil le enkrat, temve doslej e tirikrat, s imer se niso mogli pona ati niti tvoji star i niti Nevillovi. " "Ampak zakaj je potem to sploh storil?" se je odrevenelo udil mladi arovni k, ki ga je nenadoma zaelo mraziti. "emu me je posku al ubiti, ko sem bil e majhen? Lahko bi poakal, da bi videl, kateri od naju z Nevillom mu je dejansko bolj nevar en." "To bi bilo vsekakor bolj modro," je pritrdil Dumbledore, "a ne sme pozab iti,

da Mrlakenstein ni poznal celotne prerokbe. Merja eva glava, v kateri se je Sybila nastanila, ker so tam sobe cenej e, je e od nekdaj privabljala, reciva temu zanimivej e goste od tistih v Treh metlah. Kot tebe in tvoje prijatelje je mene ti ste noi izuilo, da v tej krmi radi vleejo na u esa. Ko sem se odpravil k Trelawneyjevi, se mi seveda ni niti sanjalo, da bom sli al kaj, emur bi bilo vredno prislu kovati. A na mojo... na na o sreo so vohuna zalotili e na zaetku prerokbe in ga jadrno vrgli prek praga." "Torej je sli al samo...?" "Samo tisti del, v katerem je Sybila napovedala, da se bo fant rodil kon ec julija, in sicer star em, ki so se Mrlakensteinu postavili po robu e trikrat. Coprniku se zaradi tega ni niti sanjalo, da ima mo, za katero Najstra nej i ne ve..." "Pa saj je nimam!" je izdavil Harry. "Nikakr ne moi nimam in prav v vsem me preka a. Tako kot se je sinoi boril on, se jaz ne bi mogel nikoli, tudi nikogar ne bi bil sposoben posedovati ali... ali celo ubiti..." "V Sekretariatu za skrivnosti je prostor," ga je prekinil Dumbledore, "k i je venomer zaklenjen. V njem je mo, ki je hkrati lep a in stra nej a tako od smrti kot od love kega razuma ter sil narave. Obenem je morda tudi najbolj skrivnostna izmed vseh rei, kar jih imajo tam. A kakor koli, prav moi, ki je shranjena v tiste m prostoru, ima ti v sebi neverjetno mnogo, Mrlakenstein pa je nima niti trohice. T a mo te je sinoi ponesla na pomo Siriusu. Ta mo te je nadalje re ila, ko si te je coprnik podredil, kajti nikakor ni sposoben bivati v telesu, tako nabitem s silo , ki jo skrajno prezira. Na koncu koncev torej ni bilo pomembno, ali zna pred njim obrani ti svoje misli. Re ilo te je tvoje srce." Harry je zaprl oi, zbral pogum in nato vpra al: "Kaj pa konec prerokbe - In eden od njiju... Kako se e glasi?" "... ima umreti od roke drugega, saj na tem svetu ni prostora za oba," g a je dopolnil ravnatelj. "To verjetno pomeni," je domala zamaknjeno dejal fant, "da mora eden od naju... nazadnje ubiti drugega?" "Tako je," je pritrdil Dumbledore. Zatem sta bila dolgo asa oba tiho. Harry je zasli al glasove, ki so se razl egali od nekod dale za zidovi kabineta, morda glasove tudentov, namenjenih v Veliko dvorano na zajtrk. Zdelo se mu je nemogoe, da si na tem svetu e vedno kdo eli jesti, se smejati in sploh ne ve oziroma mu ni mar za Siriusovo smrt. Toda po dr ugi strani je imel tudi obutek, da je boter e na milijone kilometrov dale, pa eprav je deloma e vedno verjel, da je tik za tisto tanico, ki bi jo moral samo odgrniti... "Pojasniti ti moram e nekaj drugega, Harry," je nazadnje obotavljivo deja l Dumbledore. "Morda si se spra eval, zakaj te nisem izbral za predstavnika tudentov? Priznati moram... imel sem moan obutek... da ima e tako preve odgovornosti." Harry je dvignil pogled. Ravnatelju je prek lica spolzela solza in izgin ila v dolgi srebrni bradi. Osemintrideseto poglavje

Druga vojna se zane TISTI, KI GA NE SMEMO IMENOVATI, SE JE VRNIL Minister za aranje Cornelius Schushmaar je v petek zveer v kratki izjavi z a javnost priznal, da se je Tisti, Ki Ga Ne Smemo Imenovati vrnil in bo nedvomno znova posku al prevzeti oblast. "Z velikim ob alovanjem moram potrditi, da je arovnik, ki si je nadel ime lord... no, saj veste, koga mislim... Torej, da je iv in je spet med nami," je Schushmaar vznemirjeno in utrujeno nagovoril novinarje. "Z ni manj im nezadovoljstvom na tem mestu tudi oznanjam upor azkabanskih morakvarjev, ki ne elijo ve slu iti Ministrstvu, in vsaj domneva se, da e delujejo po navodilih lorda... no, njega. Magino obestvo pozivamo, naj bo skrajno oprezno. Ministrstvo bo kmalu izdalo bro ure, v katerih bodo opisani osnovni varnostni postopki, in tekom naslednjega meseca jih bomo brezplano dostavili vsem arovni kim dru inam." arovni ka skupnost se je na ministrovo izjavo odzvala z razoaranjem in strahom, saj smo e v sredo z Ministrstva prejeli zagotovila, da so ,vztrajne govo rice o dejavnostih, ki naj bi jih med nami zopet izvajal Saj Veste Kdo, povsem la ne'. Podrobnosti o dogodkih, ki so privedli do tega, da je na e vodstvo spremen ilo mnenje, so e vedno nejasne. A govori se, da je Tisti, Ki Ga Ne Smemo Imenovati skupaj s tolpo izbranih privr encev (znanih pod imenom Jedci smrti) v etrtek zveer vdrl na samo Ministrstvo za aranje. Albus Dumbledore, ki od nedavnega znova opravlja naloge ravnatelja Bradaviarske akademije za arovike in arovnice, lana Mednarodne zveze arodejev in Velikega arodeja Starihosveta, teh dogodkov ni elel komentirati. V preteklem letu je sicer vztrajno zatrjeval, da Saj Veste Kdo v nasprotju s splo nim preprianjem ni mrtev, temve si pridobiva privr ence, s pomojo katerih se bo ponovno posku al povzpeti na oblast. ,Fant, ki je pre ivel' pa je medtem... "No, vidi , Harry, sem vedela, da bodo slej ko prej omenili tudi tebe," je izjavila Hermiona, ki se je zazrla vanj prek asopisa. Bili so v ambulanti. Mladi arovnik je sedel na koncu Ronove postelje in o ba sta poslu ala prijateljico, ki je na glas brala lanek na naslovnici Prero kih novic. Ginny, katere gle enj je madam Pomfrey ozdravila, kot bi mignil, se je zleknila pr ek vzno ja Hermionine postelje, Neville, igar nos je bil znova obiajne velikosti in oblike, pa je sedel na stolu med le i ema. Bolnika je obiskala tudi Loona, a ta je pred sabo dr ala na glavo obrnjeno revijo Razkrito in vsaj zdelo se je, da ni sli al a niti besedice lanka iz Novic. "Zdaj je torej spet fant, ki je pre ivel, kaj?" je mrano zagodel Ron. "Le zakaj ga ni ve ne obkladajo s prizadetim va iem?" Segel je h kupu okoladnih ab na svoji noni omarici in jih zagrabil za celo pest. Veino jih je vrgel prijateljem, z ene pa je z zobmi strgal ovoj in jo celo stlail v usta. Zaradi mo ganov, ki so se z lovkami ovili okoli njega, je imel zlasti roke e vedno mono razbrazdane in marogaste. Madam Pomfrey mu je povedala, da misli pustijo globlje brazgotine kot veina drugih stvari, a odkar mu je na rane zaela nana ati debele sloje Mile mazi doktorice Myce, so se vendarle zaele celiti. "Ja, ob tebi se zdaj res isto razne ijo, Harry," je namr eno povedala

Hermiona, ki je s pogledom drsela prek lanka. "Samotni glas resnice... Kljub splo nemu preprianju, da je neuravnove en, ni odnehal... Prena ati je moral posmeh in klevete... Zanimivo. To, da so se ti posmehovali in te klevetali prav pri Novicah, so nekako pozabili omeniti." Komaj opazno se je zdrznila in z roko segla k rebrom. Kletev, s katero j i je zavdal Dolohov, seveda ni bila uinkovita, kot bi bila, e ne bi onemel. Toda kljub temu je po besedah madam Pomfrey povzroila povsem dovolj kode in mlada arovnica je morala vsak dan spiti deset razlinih napojev. Ti so ji vsekakor pomaga li in z njo je bilo e veliko bolje. "Zadnji poskus Saj Veste Koga, da bi prevzel oblast - str. 2 - 4; Kaj na m je Ministrstvo v zadnjem letu prikrivalo - str. 5; Zakaj nihe ni poslu al Albusa Dumbledorja, str. 6 - 8; Ekskluzivni intervju s Harryjem Potterjem, str. 9..." j e na glas prebrala Hermiona, potem pa zlo ila asopis, ga odvrgla ob posteljo in dodala: "No, zdaj imajo vsaj o em pisati. Ampak tisti pogovor s Harryjem pa ni ekskluziven. Razkrito ga je objavil e pred meseci..." "Oi jim je intervju prodal," jih je sanjavo obvestila Loona in obrnila st ran v reviji, v katero je e vedno vztrajno zrla. "Zanj so mu plaali dovolj, da greva pol eti na raziskovalno ekspedicijo na vedsko, med katero bova poskusila ujeti vedrorogega mrik a." Za trenutek se je zdelo, da v Hermioni divja hud notranji boj, a potem j e prijazno rekla: "Kako lepo." Ginny je ujela Harryjev pogled, potem pa je hitro pogledala v drugo smer in se poskusila zresniti. "No, kakor koli," je takrat dejala Hermiona, ki se je spet zdrznila in n ato sedla nekoliko bolj pokonno, "povejte, kaj se dogaja na oli." "Hja, Colibri se je znebil movirja," je zaela Ginny, "in to v treh sekunda h! Ampak pod enim izmed oken ga je vseeno malo pustil in okoli tega ko ka je dal postaviti ograjo." "Zakaj pa to?" se je zaudila Hermiona. "Menda je rekel, da gre za olski primer klasine arovnije," je zadovoljno povedala rdeelaska. "Po mojem je tisto zaplato movirja pustil v trajen spomin na moja ljuba b rata," je s polnimi usti okolade zamomljal Ron, potem pa pokazal na goro okoladnih ab ob sebi in Harryju povedal: "Prav onadva sta mi poslala tole, ve . Oitno jima gre v trgovini hudo dobro ." Hermiona je zami ljeno zmajala z glavo, potem pa vpra ala: "Zdaj ko se je ravnatelj vrnil, se je torej vse uredilo?" "Ja," je pritrdil Neville, "vse je spet po starem." "Filch je verjetno grozno sreen, a?" se je zare al Ron. "Niti ne," se je nasmehnila Ginny in nato epetaje dodala: "Kar naprej si mrmra v brado, da je bila Temynovka za Bradaviarko pravi bo ji dar..." Vsi so zasukali glave, kajti Kalvara Temyna je le ala na postelji ob nasprotni steni in praznega pogleda zrla v strop. Dumbledore je takoj po razgovoru s Harryjem sam zakorakal v Gozd in iz njega jo je prinesel, ne da bi pri tem staknil eno samo prasko; kako

mu je to uspelo, so lahko le ugibali, kajti Temynova na to temo ni rekla niti besedice . Pravzaprav je bila veinoma tiho, e odkar se je vrnila v grad, in nihe ni vedel, kaj je pravzaprav narobe z njo. Njeni obiajno urejeni lasje mi je barve so bili zdaj sicer nekoliko razmr eni, a nikakor ni bilo videti, da bi bila po kodovana. "Madam Pomfrey pravi, da je tako pretresena," je za epetala Hermiona. "Meni se bolj zdi, da se samo kuja," je menila Ginny. "Ja, takoj se odzove, samo tole mora narediti," je povedal Ron. Z jezikom je nekajkrat tlesknil, da je bilo, kot bi prek ambulante zakop itljal konj. Nekdanja Inkvizitorka je sunkovito sedla in se divje ozrla okoli sebe. "Je kaj narobe, madam Temyna?" je zaklicala zdravnica, ki je pomolila gl avo skozi vrata ordinacije. "Ne... ne..." je odvrnila bolnica in glavo spet naslonila na blazino. "N e, najbr se mi je samo sanjalo..." Hermiona in Ginny bi skoraj planili v smeh, a sta se nekako vendarle zad r ali. "Ko smo ravno pri kentavrih," je dejala Harryjeva najbolj a prijateljica, ko je nekoliko pri la k sebi. "Kdo bo zdaj uil vede evanje? Bo Firenze ostal na oli?" "Saj bo moral," je skomignil mladi arovnik. "Drugi kentavri ga noejo niti videti." "Po mojem bosta s Trelawneyjevo uila skupaj," je menila Ginny. "Stavim, da bi se je Dumbledore z veseljem znebil," je pripomnil Ron, ki je pre vekoval e tirinajsto abo. "No, ja, po mojem je ta predmet tako ali tako brez veze, saj tudi Firenze ni kaj dosti bolj i..." "Kako lahko ree kaj takega?" ga je okarala Hermiona. "Ravno pred kratkim smo vendar izvedeli, da obstajajo tudi isto prave prerokbe!" Srce mladega arovnika je zaelo naglo biti. Kaj je napovedala Sybila, ni povedal niti najbolj ima prijateljema, kaj ele drugim. Neville je vsem opisal, kako se je kroglica razbila, ko ga je Harry posku al spraviti iz Dvorane smrti, a temu mla di arovnik ni dodal niti besedice. e zdale namre ni bil pripravljen na to, kako ga bodo prijatelji pogledali, ko jih bo obvestil, da nima izbire in mora bodisi pos tati morilec bodisi biti umorjen... " koda, da se je razbila," je tiho rekla Hermiona in zmajala z glavo. "Ja, tes," je pritrdil Ron. "Ampak po drugi strani tudi Saj Veste Kdo ni izvedel, kako se glasi... Kam pa gre ?" Preseneeno in nekoliko razoarano se je ozrl k Harryju, ki je vstal. "Em... k Hagridu," je rekel mladi arovnik. "Saj veste, pravkar se je vrni l in... In obljubil sem mu, da mu bom pri el povedat, kako je z Ronom ter Hermiono." "Aja, no, prav," je zagodrnjal rdeelasec in se skozi okno ambulante ozrl proti modremu nebu. "Ko bi le lahko la s tabo..." "Pozdravi ga e v najinem imenu!" je Hermiona zaklicala za Harryjem, ki se je e odpravil proti vratom. "Pa vpra aj ga, kako gre kaj njegovemu bratcu!" Harry je pokimal, e da jo je sli al, in od el. Resda je bila nedelja, a v gradu je bilo vseeno nenavadno tiho. Vsi so b ili

oitno v parku, obsijanem s soncem, in u ivali, ker se jim ni bilo treba uiti ali pis ati domae naloge. Mladi arovnik se je poasi odpravil po praznem hodniku in se pri tem oziral skozi okna - nekaj so olcev je na metlah vigalo prek stadiona, kar prece j pa jih je skupaj z orja ko sipo plavalo v jezeru. e zmeraj se je te ko odloil, ali si eli dru be ali ne: kadar je bil kdo ob njem , se ga je hotel im prej znebiti, e je bil sam, pa se mu je to ilo po prijateljih. A Hagrida je res moral obiskati, saj se nista imela prilo nosti kaj dosti pogovoriti , e odkar se je vrnil... Harry se je ravno spustil po marmornatih stopnicah, ko so se skozi vrata hodnika, ki je vodil k Spolzgadu, prikazali Dreco, Crabbe in Goyle. Mladi arovnik se je ustavil, trojica pa tudi. V avli je bilo povsem tiho, le skozi odprta vrata s o se vanjo prebijali oddaljeni glasovi so olcev. Mladi Malfoy se je ozrl, e je v bli ini kak en profesor, potem pa se je zasuk al k Harryju in pridu eno dejal: "S tabo je konec, Potter." "Ah, ne lomi ga, Dreco," je odvrnil mladi arovnik. Spolzgadovec je bil besen kot e nikoli prej. Toda Harryju je bilo, kot da se ga to sploh ne tie, eprav ga je vsekakor veselilo, da Dreco ni dobre volje. "Za to, kar si storil mojemu oetu, bo drago plaal," ni odnehal mladi Malfoy . "Meni osebno!" "Nehaj, e trepetam," je mladi arovnik zmajal z glavo. "Kako tudi ne bi, sa j je lord Mrlakenstein v primerjavi z vami tremi ko bedna predskupina... Kaj pa vam j e?" Ob coprnikovem imenu so se Dreco, Crabbe in Goyle prepla eno zdrznili. "Mrlakenstein in gospod Lucius sta vendar dobra kolega. Menda ne bo rekel , da se ga boji ?" "Kar misli, kak en car si, Potter," je izdavil mladi Malfoy in mu skupaj s pribonikoma stopil bli je. "Ampak akaj, te bom e dobil v pest. Zaradi tebe so oeta strpali v zapor!" "Saj tja tudi sodi," je skomignil Harry. "Toda morakvarji so Azkaban zapustili," je tiho odvrnil Spolzgadovec. "Oe in ostali bodo u li iz njega, kot bi mignil..." "Verjetno res," mu je pritrdil mladi arovnik. "Ampak zdaj vsaj vsi vedo, kak ni u ivci so Malfoy, Crabbe in Goyle..." Drecova roka je inila k palici, toda Harry je bil zanj prehiter - svojo j e uperil v nasprotnika, e preden jo je ta potegnil na plano. "Potter!" Prek dvorane se je razlegel znan glas. Skozi vrata na vrhu stopni a, ki je vodilo k njegovemu kabinetu, se je prikazal Raws. "Kaj pa se gre , Potter?" ga je vpra al mojster arobnih napojev, hladno kot zmeraj, ko jim je zakorakal naproti. "Posku am se odloiti, kako bi najbolje preklel Malfoya, profesor," je odvrn il Harry.

Raws je zazijal vanj. "Nemudoma pospravi palico," je odsekano velel. "Gryfondom bo to stalo deset..." Ozrl se je k velikanskim pe enim uram, obmolknil in se posmehljivo nasmehnil. "A. Vidim, da tvojemu domu ne moremo ve odbijati tok, saj nima niti ene," je nato zapredel. "No, v tem primeru, Potter, bo treba..." "Kak no dodati?" McHudurrova je pravkar pri epala v grad. V eni roki je nosila popotno torb o iz karirastega platna, z drugo pa se je opirala na sprehajalno palico, a razen tega je bila videti povsem zdrava. "Profesorica McHudurra!" jo je pozdravil mojster arobnih napojev in ji st opil naproti. "Torej so vas spustili iz Svetega Munga!" "Tako je, profesor Raws," je pritrdila in si lahkotno slekla popotni pla . "Pokrpali so me, da sem kot nova. Hej, vidva - Crabbe, Goyle!" Ukazovalno jima je pomignila, naj prideta bli je, in ubogala sta jo. "Takole," je rekla profesorica, vrgla platneno torbo v Crabbejevo naroje, pla pa porinila v roke Goylu. "Odnesita tole v moj kabinet." Odzibala sta se po marmornatem stopni u. "No, zdaj pa k stvari," se je McHudurrova zasukala k pe enim uram. "Potter in njegovi prijatelji si po mojem zaslu ijo vsak po petdeset tok, k ajti zaradi njih vsi vedo, da se je Saj Veste Kdo vrnil! Se strinjate, profesor?" "Kaj?" je revsknil Raws, a mladi arovnik je dobro vedel, da je profesor njegovo predstojnico dobro sli al. "O. No, pa e..." "Gryfondomu so torej po petdeset tok prislu ili Potter, Ron in Ginny Weasle y, Velerit ter Grangerjeva," je dejala McHudurrova. V spodnji predelek ure se je usul cel plaz rubinov, profesorica pa se je takrat spomnila na Loono. "No, seveda, tudi Drznvraanu moramo pri teti petdeset tok!" je poskono izjavila in drznvraanovska pe ena ura se je napolnila z dodatnimi safirji. "Vi, profesor Raws, pa ste jih Gryfondomu hoteli od teti deset, kajne? No, tako..." Pe ica rubinov se je vrnila v zgornji del, a v spodnjem jih je seveda ostal o prav lepo tevilo. "Potter, Malfoy, dan je izjemno lep in res ne razumem, zakaj nista zunaj ," je nato e dodala McHudurrova. Harryju ni bilo treba rei dvakrat. Palico je hitro pospravil nazaj za pla , in ne da bi se e enkrat ozrl k so olcu ali Rawsu, se je odpravil naravnost k vhodnim vratom. Namenjen naravnost proti Hagridovi koi, je el mimo tevilnih so olcev, ki so le ali na travi, se sonili, klepetali in prebirali Prero ke novice. Mnogi izmed tisti h, mimo katerih je el, so kaj zaklicali za njim ali mu pomahali; vsi so mu prav oitno hoteli pokazati, da je zdaj tudi po njihovem pravi junak. Harry se ni ustavil ob nikomur, saj se ni hotel pogovarjati o dogodkih izpred treh dni. Ko je potrkal na vrata oskrbnikovega domovanja, je najprej pomislil, da ga ni doma, a potem je izza vogala pritekel ekan. Od navdu enja nad tem, da ju je

obiskal, bi ga veliki pes skoraj podrl na tla, za Hagrida pa se je izkazalo, da je na svojem vrtiku obiral fi ol. "Koko gre, Harry?" ga je pozdravil in se mu nasmehnil. "Kar naprej stopi , kar naprej, bova spila kozarec regratovega soka..." Ko sta vsak s svojim kozarcem mrzlega napitka sedla k leseni mizi, ga je orjak znova pozval: "No, povej, koko, em... Koko se kej pouti ?" Harry je z njegovega obraza razbral, da ga ne spra uje po zdravju. "V redu," je hitro odvrnil, saj se ni hotel pogovarjati o zadevi, na kat ero je skoraj gotovo napeljeval oskrbnik. "Povej, kje si se skrival?" "V hribih," je dejal Hagrid. "V jami, toko koker se je Sirius, ko je..." Premolknil je, se robato odka ljal, pohuljeno o inil Harryja ter napravil dolg po irek soka. "No, ampak zdej sem spet tukej," je ivno dodal. "Videti si... precej manj potolen," je rekel fant, odloen, da pogovor usme ri v varne vode. "Mmm?" se je namr il oskrbnik in si s svojo orja ko dlanjo segel k obrazu. "Aja. No, Gropko se zdej obna a veliko lep e, ja. Ko sem pri el nazaj, je bil tega kar vesel, ve . Sej pravim, fejst fant je... Provzaprov sem razmi ljal, da bi mu zrihtal kak no punco..." e bi bile stvari po starem, bi Harry prijatelja nemudoma posku al prepriati, naj tega ne stori. Ob misli, da bi se v Gozdu nastanil e en velikan, morda celo b olj divji in nasilen od Gropa, se je sicer tudi zdaj zgrozil. A za prerekanje prepro sto ni imel dovolj moi in spet si je za elel, da bi bil sam. Ker je hotel pospe iti trenutek slovesa, je napravil nekaj naglih po irkov regratovega soka in kozarec izpraznil d o polovice. "Zdej vsi vejo, da si govoril resnico, Harry," je mehko in povsem nepriakovano izjavil Hagrid, ki ga je pozorno opazoval. "Mejkeno ti je torej e bolj e, a ne?" Harry je skomignil. "Lej..." se je orjak sklonil bli je, "Siriusa sem poznal dlje koker ti... Umrl je v boju, koker je tudi hotel..." "Pa saj si sploh ni elel umreti!" ga je jezno zavrnil fant. Hagrid je sklonil svojo veliko in sku trano glavo. "Ne, res si ni," je tiho priznal. "Ampak vseglih, Harry... Ni bil tiste sorte, da bi posedal doma, ko se drugi spoprimejo. e ti ne bi el na pomo, mu ne bi bilo ve za iveti..." Mladi arovnik je planil na noge. "Rona in Hermiono moram obiskat," je samodejno izdavil. "O," je alostno rekel orjak. "No, sej razumem... Pazi nase, pa e kej se oglasi..." "Ja, prav." Harry je stopil k vratom, kolikor hitro je mogel, in jih naglo odprl. Iz koe je tako od el, e preden se je Hagrid lahko poslovil, in e je korakal prek trate. Za nekaj

trenutkov je zaprl oi in si za elel, da bi vsi izginili in bi ostal povsem sam... Pred komaj nekaj dnevi, preden je bilo izpitov konec in ga je Mrlakenste in v sanjah prevaral, je bilo vse isto drugae. Takrat bi bil pripravljen dati skoraj ka r koli, e bi le arovni ki svet spoznal, da ne la e in se je Mrlakenstein vrnil, da ni nor ter govori resnico. Toda zdaj... Odpravil se je k samotnej emu bregu jezera, sedel za grmovje, ki ga je skr ilo pred pogledi morebitnih mimoidoih, in se zazrl v lesketajoo se vodno gladino... Morda hoe biti sam, ker se pouti tako odrezanega od drugih, odkar se je pogovarjal z Dumbledorjem. Res, zdaj ga je od preostalega sveta loevala nekak na nevidna pregrada. Spoznal je, da je zaznamovan... in to od nekdaj. Prej zgolj ni zares razumel, kaj brazgotina pomeni... A kljub te i spoznanja, in eprav je v njem e vedno bolee zevala praznina, ki jo je nekdaj zasedal Sirius, ga nekako ni bilo strah. Vreme je bilo vendar sonno, park pa prepoln nasmejanih so olcev! e res, da je bil od njih loen, kot bi bili povsem drugana bitja, toda vseeno je te ko verjel, da mu je usojeno ubiti ali biti ubit... Ob jezeru je sedel dolgo asa, zrl je prek vode in se posku al izmakniti spominom na botra, ki se je pred leti, ko je poskusil odgnati na stotine morakva rjev, zgrudil tono ob nasprotnem bregu... Preden se je zavedel, da ga zebe, je sonce e za lo. Takrat je vstal, si z rokavom pla a otrl oi in se vrnil v grad. Ron in Hermiona sta ambulanto povsem ozdravljena zapustila tri dni pred koncem ole. Kazalo je, da bi se mlada arovnica rada pomenila o Siriusu, a vsakokrat, ko je omenila njegovo ime, jo je rdeelasec ,neopazno' uti al. Harry sam pa e vedno ni bil preprian, e bi se rad pogovoril o svojem botru. A eno je dobro vedel: eprav je zdaj nesreen, bo Bradaviarko mono pogre al e ez nekaj dni, ko se bo moral vrniti na Ro marinovo tiri. Resda mu je bilo zdaj jasno, zakaj mora tja , a zaradi tega mu ni bilo prav ni la je in ob misli na ponovno snidenje z Dursleyjevim i ga e nikdar ni tako zmrazilo. Temynova je olo zapustila dan pred zaetkom poletnih poitnic in iz ambulante se je splazila med veerjo, oitno v upanju, da je nihe ne bo opazil. Toda na svojo nesreo je na poti sreala Zhoprnacka, ki je takoj pograbil zadnjo prilo nost , da uboga Fredov ukaz. Tako jo je pre erno preganjal vse do vhodnih vrat in jo pri tem mlatil zdaj s sprehajalno palico, zdaj z nogavico, polno krede. Mnogi tudentj e so stekli iz Dvorane gledat, kako jo je ucvrla po dovozu, in predstojniki domov se jih niso trudili zadr ati. Profesorica McHudurra, na primer, je zamrmrala nekaj ni kaj odlonih opozoril, nato pa sedla nazaj na svoj stol. tevilni uenci so nadalje dobro sli ali, kako je pri tem poto ila, da sama ne more v avlo, saj si je poltergeist spo sodil njeno sprehajalno palico. Tako je napoil veer zadnjega olskega dne. Veina tudentov je e pospravila svoje stvari in se odpravila na slovesno pojedino ob koncu ole, toda Harry do takrat svojega potovalnega zaboja ni e niti odprl. "Se bo e jutri pripravil na odhod!" ga je priganjal Ron, ki ga je akal med vrati spalnice. "Kaj se obira , no, sestradan sem." "Kar pojdi, saj bom pri el za tabo..." Toda ko so se vrata za prijateljem zaprla, ni mladi arovnik svojih stvari pospravljal ni bolj pospe eno, saj nikakor ni nameraval na pojedino. Skrbelo ga je

namre, da ga bo Dumbledore v svojem govoru spet omenil, kajti ravnatelj je, tako kot prej nje leto, nedvomno nameraval opozoriti zbrane na Mrlakensteinov povratek med ive... Harry je iz zaboja povlekel zmekana oblaila, da bi bilo v njem dovolj pros tora za pravkar oprana, in na dnu je zagledal na hitro zavit omot. Niti sanjalo se mu ni, kaj tam pone. Sklonil se je, ga povlekel izpod telovadnih copat in si ga ogledal. V trenutku mu je postalo jasno, za kaj gre. Ta paket mu je vendar izroil Sirius, ko sta se po novem letu poslovila! e me bo potreboval, pa se le spomni, da se lahko pogovoriva... Fant je hitro sedel na posteljo in raztrgal ovojni papir, pod katerim se je prikazalo majhno kvadratno ogledalo. Videti je bilo zelo staro, na njegovo hrbtn o stran pa je bilo s Siriusovo pisavo nakracano: To je Dvosmernik in njegov par je pri meni. e bi se rad o em pogovoril, izgovori vanj moje ime - prikazal se bo v drugem zrcalu, jaz pa v tem. Mimogrede: Dvosmernika sta nama z Jamesom pri la prav, kadar sva vsak pri svojem profesorju prestajala kazen. Harryjevo srce je podivjalo. Spomnil se je, da je v zrcalu Ajneneperh pr ed tirimi leti videl svoje star e. Torej bo zdaj lahko govoril s Siriusom! Ozrl se je, da bi se preprial, e je res sam. Potem pa se je spet posvetil zrcalu, ga s tresoimi rokami dvignil pred obraz in jasno ter glasno dejal: "Sirius." Fantova sapa je zameglila povr ino ogledalca, a e bolj si ga je pribli al in po ilah mu je zaplalo razburjenje, pa eprav so z motne povr ine me ikale zgolj njegove oi. Zrcalo je zbrisal in glasno, da je vsak zlog razlono odmeval po prostoru, ponovil: "Sirius Black!" Zgodilo se ni ni. Nejevoljni obraz, ki je zrl iz ogledala, je bil nedvomn o e vedno njegov... Ko je boter izginil za tanico, para tega zrcala ni imel pri sebi, ga je o pozoril drobni glas. Zato ne deluje... Harry je za hip otrpnil, potem pa je ogledalce zalual nazaj v zaboj, in r azbilo se je. Za nekaj trenutkov je bil povsem preprian, da bo znova videl Siriusa, se s pet lahko pogovoril z njim... V prsih ga je galo od razoaranja, vstal je in zael svoje stvari divje metat i v zaboj, prek razbitega zrcala... Potem pa se je neesa domislil. Ta zamisel je vendar e bolj a od Dvosmernika! Le zakaj se tega ni spomnil prej?! e se je pognal iz spalnice in po pol astih stopnicah, inil je prek prazne dnevne sobe ter se vrgel skozi luknjo za portretom. Tekel je vzdol hodnikov in po premnogih stopni ih, pri emer se je ves as oziral okoli sebe... Ah, kadar si jih najmanj eli , v gradu kar mrgoli duhov, zdaj pa... Ni, oitno so vsi v Veliki dvorani. Pred uilnico za uroke se je zasopel ustavil in alostno pomislil, da bo s t em moral poakati do konca pojedine... Toda ravno ko se je vdal, je zagledal, kako je

prek oddaljenega konca hodnika zdrsnilo nekaj prosojnega. "Hej! Hej, Nick! NICK!" Duh je glavo pomolil iz stene. Sode po tem, kako nevarno se mu je zibala na vratu, in po ekstravagantnem peresu, ki mu je trlelo od klobuka, je res lo za sira Nicholasa de Mimsy-Porpingtona. "Dober veer," je dejal duh, s celim telesom stopil skozi kamniti zid in s e nasmehnil Harryju. "Torej nisem edini, ki zamuja?" "Nick, te lahko nekaj vpra am?" Prek obraza Skorajbrezglavega Nicka je inil zelo nenavaden izraz, duh pa si je prst vstavil za trdi ovratnik in si ga nekoliko poravnal, oitno zato, da bi la hko malo pomislil. Vdal se je, ele ko mu je e grozilo, da se mu bo glava zvrnila z ramen. "Em... Zdaj?" je nelagodno vpra al. "Ne more poakati do konca pojedine?" "Prosim, Nick," ga je obupano rotil Harry. "Res se moram pogovoriti s ta bo. Greva lahko sem noter?" Fant je odprl vrata najbli je uilnice in duh je zavzdihnil. "No, prav, no," se je vdal v usodo. "Saj se ne morem pretvarjati, da teg a nisem priakoval." Mladi arovnik mu je podr al duri, toda Nick je zdrsnil skozi steno. "Kaj si priakoval?" je vpra al Harry, ko je zaprl vrata. "Da bo slej ko prej stopil do mene," je odvrnil duh, ki je zdaj odlebdel k oknu in se zazrl proti parku. "To se namre rado zgodi, kadar kdo... koga izgubi." "No, prav si imel," je zamomljal fant. "Res te i em... zaradi tega." Nick n i rekel nobene in e naprej je zrl proti posestvu. "Zanima me..." je nadaljeval mladi arovnik, ki mu je postalo nekoliko ner odno. "Saj ve ... mrtev si, pa si vseeno na tem svetu." "Tako je," je tiho pritrdil Skorajbrezglavi Nick, " e vedno sem tu, kamor sem se vrnil kot duh." "Torej bi se sem lahko vrnil tudi kdo drug?" ga je spodbujal Harry. "Vsa j kot duh?" Ko je mrtvi plemi nekaj asa molal, pa je neuakano dodal: "No, kako je s tem?" Nick se je z odgovorom e nekaj asa obotavljal. "Ta pot ni dana vsem," je nazadnje odvrnil. "Kako to misli ?" "V duha... V duha se lahko spremenimo le arovniki." "O!" je vzkliknil Harry in od olaj anja bi se skoraj zasmejal. "To torej n i pomembno. Tisti, zaradi katerega sem te poiskal, je namre arovnik in on bi lahko postal duh, kajne?" Nick se je alostnega obraza zasukal k njemu. "Ne bo ga nazaj." "Koga?" "Siriusa Blacka," je dejal duh. "Ampak ti si se vrnil!" je jezno ugovarjal fant. "arovnik lahko pusti na tem svetu svoj odsev, ki kot senca koraka po prostorih, v katerih je nekdaj prebival," je alostno pojasnil Nick. "Toda le redk i se odloimo za to pot."

"Zakaj?" se je namr il Harry. "Ah, pozabi. Siriusu bo isto vseeno, e gre za nekaj neobiajnega, vrnil se bo, vem, da se bo!" V to je verjel tako silovito, da je glavo zasukal k vratom. Za droben tr enutek je bil namre povsem preprian, da bo skoznje prikorakal njegov boter, bisernatobel in prozoren, a nasmejan. "Ne bo ga nazaj," je ponovil Nick. "Od el je... naprej." "Naprej?" je ponovil mladi arovnik. "Kam - naprej? Poslu aj, kaj se pravzaprav sploh zgodi, ko umre ? Kam gre ? Zakaj se ne vrnejo vsi? Zakaj tu ni polno duhov? Zakaj...?" "Na tovrstna vpra anja ti ne morem odgovoriti," ga je ustavil Skorajbrezgl avi Nick. "Ampak saj si vendar mrtev," je obupano izdavil Harry. "Kdo bi mi torej lahko, e ne ti?" "Smrti sem se zbal," je z mehkim glasom povedal duh, "in odloil sem se os tati tu. Vasih se spra ujem, e je bila moja odloitev napana... Zdaj pa nisem ne iv ne mrtev... A kakor koli, o skrivnostih smrti ne vem niesar, kajti namesto nje se m si izbral ta slabotni posnetek ivljenja. Kolikor vem, pa te zadeve preuujejo modri arodeji na Sekretariatu za skrivnosti..." Zavzdihnil je. " al mi je, a res ti ne morem pomagati, Harry," je nato ne no dodal. "No, zdaj pa... Saj ve , pojedina..." Od el je in fanta pustil samega. Mladi arovnik je e dolgo praznega pogleda zrl v zaplato stene, skozi kater o je zdrsnil Nick. Poutil se je, kot bi botra spet izgubil, tako preprian je bil, da se bo lahko pogovoril z njim. Nazadnje je poasi in alostno odkorakal iz uilnice ter prek praznega gradu. Ravno je zavil na hodnik s sliko debele gospe, ko se je skoraj zaletel v Loono, ki je na oglasno desko za vogalom pripenjala sporoilo. " ivijo," ga je sanjavo pozdravila. "Kako da nisi na pojedini?" jo je vpra al. "Ob veino svojih rei sem," je resnobno povedala. "So olci mi jih kar vzamejo in skrijejo, ve . Ampak ker jutri gremo, bi jih res rada nazaj, zato po celem grad u obe am sporoila." Pokazala je na oglasno desko. Na njej je res visel seznam knjig in oblail , ki jih je pogre ala, skupaj s pro njo, naj ji te predmete im prej vrnejo. Harry je bil od Siriusove smrti naprej bodisi jezen bodisi alosten in tak o je minilo kar nekaj trenutkov, preden se je zavedel, da ga je zdaj zajelo povsem drugano ustvo - Loona se mu je zasmilila. "Zakaj pa ti tvoje stvari skrivajo?" jo je namr eno vpra al. "Verjetno zato, ker se jim zdim uda ka," je skomignila. "Saj ve , nekateri me kliejo Loona Tupka." Mladi arovnik se je pozorno zazrl vanjo. "Ampak to e ne pomeni, da ti lahko kar kradejo," je dejal. "Ti te rei poma gam najti?" "Oh, ne, hvala," se mu je nasmehnila. "Nazadnje se zmeraj nekako najdejo , ampak prijelo me je, da bi jih pospravila e danes... Sicer pa, povej: zakaj ti ni si na pojedini?" Harry je skomignil.

"Za to nisem prave volje." "Ne, nisi," je dejala so olka, katere oi so bile nenavadno motne. "Tisti, ki so ga Jedci ubili, je bil tvoj boter, kajne?" Fant je na kratko prikimal, pri emer se je zavedel, da mu z Loono o tem n i te ko govoriti. Spomnil se je namre, da tudi ona vidi vadrne. "Koga si videla..." je zamrmral. "Mislim, kdo ti je... Je tudi tebi umrl kdo, s katerim sta si bila blizu?" "Ja," je pritrdila Loona, "mami. isto nekaj posebnega je bila, ve , in zelo rada je eksperimentirala. Nekega dne pa je pri lo do nesree. Takrat sem bila stara devet let." "Gotovo ti je bilo zelo hudo," je zamomljal Harry. "Ja, res mi ni bilo prijetno," je rekla, kot bi se pomenkovala o em povse m neosebnem, "in tudi zdaj me vasih... Ampak vsaj oija imam e zmeraj. Sploh pa to, da je mami mrtva, ne pomeni, da je ne bom nikdar ve videla." "Em... A res?" je negotovo vpra al fant. Loona ga je zaudeno pogledala "Saj si jih sli al, tik za tanico so!" "Misli ..." "V tisti dvorani z obokom, ja. Skriti so na drugi strani in ne vidi se j ih, a sli i jih lahko." Komaj opazno se je smehljala, Harry pa je ostal brez besed in ni vedel, kaj naj si misli - so olka je vendar verjela v toliko nemogoih stvari... A epetanje je dejansko sli al... "Res ne bi skupaj poiskala vsega tega, kar pogre a ?" se je e enkrat ponudil. "Ne, ne," je poasi odkimala. "Mislim, da bom la na posladek in bom poakala, da se vse spet znajde v spalnici... e zmeraj se je... No, prijetne poitnic e, Harry." "Ja... enako." Od la je, in ko je zrl za njo, se je zavedel, da je breme v njegovih ptsih postalo nekoliko la je. Na ekspresnem vlaku, ki jih je odpeljal domov, se je zgodilo marsikaj. N ajprej so Dreco, Crabbe in Goyle Harryju postavili zasedo. Spolzgadovci so oitno e cel teden akali na trenutek, ko v bli ini ne bo uiteljev, in nart bi morda celo uspe no izpeljali. A al so se prav butasto odloili, da mladega arovnika naskoijo pred kupejem, v katerem se je dobesedno trlo lanov obrambnega kro ka. Ti so skozi okno v vratih opazili, kaj se pripravlja, in kakor eden so planili Harryju na pomo. Ko so Ernie Macmillan, Hannah Abbott, Susan Bones, Justin Finch-Fletchley, Anthony Goldstein in Terry Boot trojico konno nehali obdelovati z uroki, ki so se jih nauili od svojega vzornika, so mladi Malfoy ter njegova pribonika e najbolj spominjali na orja ke pol e lazarje, stlaene v olske uniforme. Harry, Ernie in Justin so jih nato dvignili na police za prtljago, kje r so se nemono zvijali ter slinili. "Kako bo Malfoyeva mama pobuljila, ko bo prilezel z vlaka! Za tak ne prizo re, prijatelji, je vredno iveti!" je izjavil Ernie. Pihpuffovec je bil e posebej dobre volje, saj nikoli ni povsem prebolel t ok, ki so jih njegovemu domu odbili lani Inkvizitorkine ete. "Goylova mami bo pa vesela,"

je pristavil Ron, ki je sli al, da se nekaj dogaja, in je zato pri el mimo. "Zdaj je veliko bolj eden... Sicer pa, Harry, pri na em kupeju se je pravkar ustavil voziek s prigrizki. e bi rad kupil kak no malenkost..." Mladi arovnik se je prijateljem zahvalil, se z Ronom odpravil nazaj in ku pil celo goro kotlovskih tortic ter bunih pit. Hermiona je spet brala Prero ke novice, Ginny je re evala kviz v reviji Razkrito, Neville pa je bo al svojo gnuslavijo. Ta j e prek leta krepko zrasla, in e jo je takole ehljal, je prav udno grulila. Harry in Ron sta se do konca potovanja kratkoasila s arovni kim ahom, prijateljica pa jima je pri tem vsake toliko prebrala kak en zanimiv stavek iz Nov ic. Zdaj je bil asopis poln lankov o tem, kako pregnati morakvarje, o poskusih Ministrstva, da bi izsledili Jedce smrti, in histerinih pisem bralcev, mimo kater ih naj bi se nedavno tega sprehodil sam Mrlakenstein... "Ni se e zares zaelo," je mrano zavzdihnila Hermiona in zlo ila asopis, "a kmalu se bo..." "Harry," ga je tiho poklical Ron in z glavo na kratko pomignil proti vra tom kupeja. Mladi arovnik se je ozrl skozi okno na hodnik. Mimo je pri la Cho, ki jo je spremljala Marietta, katere glavo je v celoti prekrivala pletena kapa z luknjami za oi, nos in usta. Harryjev pogled se je za trenutek staknil z Drznvraanovkinim, a Cho je samo zardela in od la naprej. Fant je sklonil glavo... in opazil, da eden njegovih kmetov prepla eno be i pred prijateljevim konjem. "Kaj se zadnje ase pravzaprav, em, dogaja med vama?" je tiho vpra al Ron. "isto ni," je po pravici povedal Harry. "Sli ala sem, da ima zdaj drugega fanta," je previdno rekla Hermiona. Mladi arovnik je preseneeno ugotovil, da ga to ni niti najmanj prizadelo. Na Cho je posku al napraviti vtis v neki davni preteklosti, za katero je imel zdaj obu tek, da z njim nima nobene zveze. Odkar je Sirius umrl, je postal brezbri en do marsiesa, po emer je prej hrepenel... Teden, ki je minil od zadnjega sreanja z botrom, je trajal celo venost in raztezal se je prek dveh povsem razlinih vesolij - enega, v katerem je bil tudi S irius, in drugega, ki je bilo mnogo bolj prazno. "Brez nje ti bo e bolje," je odlono zatrdil Ron. "Mislim, saj je res lepa in vse to, ampak po mojem bi ti prav pri la kak na malo bolj vesela punca." "Saj Cho je vesela. Samo kadar je bila z mano, se je zmeraj kisala," je skomignil Harry. "S kom pa hodi zdaj?" je pegasti dolgin vpra al Hermiono, a odgovorila mu je sestra. "Z Michaelom Cornerjem," je povedala. "Z Michaelom... Ampak..." se je namr il Ron. "Ampak Michael je bil vendar tvoj fant!" "Pa ni ve," je odlono odvrnila Ginny. "Ko smo Drznvraanovce na zadnji tekmi premagali, mu to ni bilo ni kaj v e. Kar naprej se je nekaj kujal, dokler ga nazadnje nisem dala na evelj in potem se je stekel tola it k Cho." S peresom se je odsotno popraskljala po nosu, zasukala Razkrito na glavo in

zaela pre tevati toke, ki jih je zbrala pri kvizu. Njen brat je bil videti izjemno d obre volje. "No, saj sem od nekdaj trdil, da je hud osel," je izjavil in dregnil svo jo kraljico, e naj se loti Harryjeve trdnjave, ki je e trepetala pred njo. " e dobro, da si se ga znebila. Naslednji pa si izberi kak nega... bolj ega fanta." Pri tem se je prav pohuljeno ozrl k Harryju. "No, izbrala sem si Deana Thomasa. Je on kaj bolj po tvojem okusu?" je vpra ala Ginny, kot da se je ta zadeva sploh ne tie. "KAJ?!" je zavpil Ron in prevrnil ahovnico; Krivo ap se je pognal za figura mi, Hedwig in Volfram pa sta jezno zaskovikala s police za prtljago. Ko so se vozili vedno poasneje, saj so se e bli ali postaji King's Cross, je Harryju postajalo vse bolj nelagodno. Vlaka nikakor ni elel zapustiti in vpra al se je celo, kaj bi se zgodilo, e preprosto ne bi hotel izstopiti. Res, morda bi trmasto obsedel v tem kupeju, poakal, da spet napoi prvi september, in se takrat odpeljal nazaj na Bradaviarko! Toda ko je lokomotiva dokonno zavrla, je vseeno segel po Hedwigini kletki in se pripravil, da zaboj kot obiajno zvlee z vlaka. Ob izhodu s perona je stal uslu benec, ki jih je po skupinah spu al v svet bunkeljnov. Ko je Harryju, Ronu in Hermioni dal znamenje, da je zrak na drugi st rani pregrade ist ter so se odpravili skoznjo, pa je mladega arovnika akalo precej nje preseneenje. Pred sabo je namre zagledal celo vrsto znancev. Izmed njih je najbolj izstopal Noru Nerrga, ki je bil s polcilindrom, poveznjenim prek arobnega oesa, videti prav tako srhljiv, kot bi bil brez njega. Z brazgotinastimi dlanmi se je sicer oprijemal dolge palice in ovit je bil v ogrom en popotni pla . Za njim je stala Tanga in njeni lasje, ro nati kakor veilka, so se lesketali v sonnih arkih, ki so se prebili skozi umazani stekleni strop postaje. Obleena je bila v mono pokrpane kavbojke in ivo krlatno majico, s katere ji je arel napis Sojenice. V skupini je bil tudi Wulf, ves bled ter siveih las, in ogulj en povr nik mu je prekrival zmahane hlae. isto spredaj pa so stali gospod in gospa Weasley, po svojih najbolj ih moeh zakrinkana v bunkeljna, ter dvojka. Ta sta nosila isto nova jopia, luskasta in napadalno zelene barve. "Ron, Ginny!" je zaklicala gospa Weasley, pohitela otrokoma naproti in j u tesno objela. "O, ivijo, Harry! Kako gre?" "V redu," se je zlagal, ko je stisnila k sebi e njega. Prek ramen gospe Weasley je pri tem opazil, kako Ron zija v novo opravo dvojkov. "Kaj pa naj bi bilo to?" ju je vpra al rdeelasec in pokazal na jopia. "Najmehkej e zmajevo usnje, bratec," je odvrnil Fred in si nekoliko odpel zadrgo. "Posel nama cvete, pa sva si rekla, da bi si lahko privo ila kak no malenkost." " ivijo, Harry," je mladega arovnika pozdravil Wulf, ko je gospa Weasley fanta konno spustila in navalila na Hermiono. " ivijo," je odvrnil Harry. "Nisem priakoval... Kaj pravzaprav ponete tu?" "Hja," je dejal volkodlak in se be no nasmehnil, "rekli smo si, da bi bilo pametno, e bi se malo pogovorili s tvojimi sorodniki." "Nisem preprian, da bi bilo to pametno," je hitro rekel mladi arovnik. "O, po mojem pa je," je zagodel Nerrga, ki je pri epal bli je. "Tvoji so tis ti tamle, kajne?" S palcem je pokazal prek ramen; arobno oko mu je oitno zrlo skozi

mo gane. Harry se je previdno nagnil vstran, pokukal okoli njega in res: nekoliko naprej so stali Dursleyjevi, ki so ogoreno zijali v dru ino mladega arovnika Gospod Weasley se je takrat zasukal od Hermioninih star ev, ki jih je ravn okar navdu eno pozdravil. "O, Harry!" je vzkliknil. "No - te pospremimo k tvojim?" "Kar dajmo ga, Arthur," je hitro odloil Nerrga. Z gospodom Weasleyjem sta celotno dru ino povedla k Dursleyjevim, ki so obstali kot prikovani. Hermiona se je ne no izvila iz maminega objema in se pridru ila drugim arovnikom. "Dober dan," je Ronov oe prijazno pozdravil strica Vernona, ko se je usta vil tik pred njim. "Se me morda spomnite? Arthur Weasley sem." Ker je gospod Weasley pred dvema letoma lastnorono razdejal dnevno sobo Dursleyjevih, bi bil Harry zelo preseneen, e bi ga stric pozabil. Vernon je res po stal e bolj zariplo krlaten in v arovnika je besno zazijal, toda vseeno se je odloil, da raje ne bo rekel niesar. Dursleyjevi so bili pa v izraziti manj ini, in to je opazila tudi teta, ki je bila isto prestra ena, eprav ji je bilo obenem obupno nerodno; neprestano se je ozirala, kot bi priakovala, da bo mimo pri el kak znanec in opazil, s kak nimi ljudmi se dru i. Dudley pa je zdaj posku al dajati vtis, da je isto majhen ter nepomemben, in ta podvig mu je seveda veliastno spodletel. "Rekli smo si, da bi se bilo pametno malo pomeniti z vami. Glede Harryja ," je dejal gospod Weasley, ki se je e vedno prijazno smehljal. "Ja," je zagodel Nerrga . "Glede Harryja in glede tega, kako pri vas ravnate z njim." Strica je to tako razkailo, da so se mu nasr ili brki. Zaradi polcilindra j e verjetno povsem napak domneval, da ima pri Noruu opravka s sebi sorodno du o, zato je nagovoril njega. "Nisem vedel, da se vas tie, kaj se dogaja pod mojo streho..." "Tistega, esar ne veste, bi se z lahkoto nabralo za cel kup debelih knjig ," je odrezal nekdanji auror. "Ampak to je postranskega pomena," je Tanga posegla vmes. Njeni ro nati lasje so teto Petunijo oitno ogorili bolj kot vse ostalo skupa j in zato je raje zami ala, kot da bi jo pogledala. "Bistveno je," je nadaljevala mlada arovnica, "da se boste morali do Harr yja vesti veliko lep e, sicer vam bo trda predla..." "In ne mislite, da ne bomo izvedeli, e boste z njim ravnali grdo," je pri jazno dodal Wulf. "Ja," se je spet oglasil gospod Weasley, "na u esa nam bodo pri le tudi najmanj e rei. e mu na primer ne boste dovolili uporabljati tulifona..." "Telefona," ga je epetaje popravila Hermiona. "Ja!" se je spet oglasil Nerrga. "e samo sli imo, da s Potterjem ravnate gr do, bomo trdo zaplesali!" Stric Vernon je roke namr eno uprl ob bok. "Pa ne, da mi grozite, gospod?!" je dejal tako glasno, da so se mimoidoi ozrli. "O ja," je prikimal Noru, oitno vesel, da je Vernonu tako hitro potegnilo. "Se vam zdim tiste vrste lovek, ki ga lahko kar mimogrede zastra ite?!" "Hja..." je rekel Nerrga in privzdignil klobuk, spod katerega je tako po kukalo

njegovo arobno oko, ki se je divje zavrtelo. Stric je prepla eno odskoil in se prav zoprno udaril ob voziek za prtljago. "Ja," je takrat prikimal nekdanji auror. "Ja, Dursley, natanko tak ne vrst e lovek se mi zdite." Nato se je zasukal k Harryju. "Tako, Potter. e nas bo potreboval, nas le poklii. V primeru, da se nam tri dni zapored ne bo oglasil, bo eden izmed nas pri el na Ro marinovo..." Teta Petunija je bedno zacvilila; oitno je pomislila, kaj bi rekli sosedj e, e bi tak ne ljudi videli trkati na njihova vrata. "Adijo, Potter," mu je pokimal Noru in ga v slovo s svojo brazgotinasto r oko zgrabil za ramo. "Pazi nase, Harry," je tiho dejal Wulf. "Pa oglasi se kaj." "Od sorodnikov te bomo spravili, kolikor hitro bo mogoe," mu je epetaje obljubila gospa Weasley, ki ga je spet objela. "Saj se kmalu vidimo," je ivno rekel Ron in mu segel v roko. "Res kmalu," je resnobno zatrdila Hermiona. "Obljubimo." Mladi arovnik je prikimal. Nekako ni na el besed, s katerimi bi jim povedal , koliko mu pomeni, da jih ima ob sebi. Namesto tega se je nasmehnil, v slovo dvig nil roko, se zasukal in odkorakal proti s soncem obsijani cesti pred postajo, stric Vernon, teta Petunija ter Dudley pa so pohiteli za njim.