1/1988; 2/1995; 3,4/1996; 3/1997;

Sveti Teofan ZATVORNIK ZA ^ESTOTO PRI^ESTUVAWE

Mnogu vi dosaduvaat za va{eto ~esto pri~estuvawe. Ne voznemiruvajte se. ]e naviknat - i }e prestanat. A bi trebalo site taka da pravat, no kaj nas toa ne stanalo obi~aj. Na Istok hristijanite se pri~estuvaat ~esto, ne samo vo vremeto na golemite (pove}ednevnite) posti, no i nadvor od postite. Prvobitno, vo Hristovata Crkva na sekoja Liturgija se pri~estuvale site! U{te vo vremeto na Vasilij (svetiot episkop Kesariski), nekoja gospo|a go pra{ala velikiot svetitel dali mo`e ~esto da se pri~estuva i - kolku ~esto. Toj & odgovoril ne samo deka mo`e, no deka e i dol`na (toa da go pravi). A na toa - kolku ~esto, & odgovoril: Nie se pri~estuvame ~etiri pati nedelno - vo sreda, vo petok, vo sabota, i vo nedela. Ova nie se odnesuvalo na site blago~estivi kesarijci, bidej}i pra{aweto se odnesuvalo ne na sve{tenicite, tuku na mirjanite. Odgovaraj}i & taka na taa gospo|a, Sveti Vasilij ne & odredil to~no kolku pati treba da se pri~estuva, tuku samo & navel primer, ostavaj}i & da se pri~estuva kolku }e mo`e (slobodno), sugeriraj}i & , sepak, deka toa treba da go pravi ~esto. A pogledajte {to bara od nas i samata Liturgija?! Na sekoja Liturgija sve{tenikot povikuva: So strav Bo`ji, vera i qubov pristapete! Vo sklad so toa, na sekoja Liturgija na Svetata ^a{a mo`no e da se pristapuva, dotolku pove}e mo`no e da & se pristapuva ~esto. Kaj nas nekoi govorat i deka e grev - ~esto da se pri~estuva?! Drugi zboruvaat deka ne treba da se pri~estuva pred {estata nedela na postot. Pokraj ovie mo`ebi ima i drugi zabludi vo pogled na toa. Ne poklonuvajte im vnimanie na (takvite) zboruvawa i pri~estuvajte se onolku pati kolku vi e potrebno, bez i malku kolebawe. Samo, nastojuvajte za Svetata Pri~esna na sekoj na~in da se podgotvite kako {to e potrebno, i da pristapuvate so strav i trepet, so vera, skru{enost i pokajni ~uvstva. Na onie {to vi dosaduvaat za toa, odgovarajte im: I kolku pati da pristapuvam za Sveta Pri~esna, jas sekoga{ imam blagoslov (za toa) od mojot duhoven otec. I tolku. Za toa kolku za nas e blagotvorno primaweto na Svetata Pri~esna, podobro e da ne se zboruva. Znajte go toa za sebe i blagodarete mu na Boga. Za vas e vozmo`na samo edna opasnost - ako zaradi ~estoto pri~estuvawe pomislite deka ste stanale ne{to golemo. Od toa pla{ete se. Bidej}i, vo toj slu~aj, }e bidete li{eni od sekoj plod na Svetata Pri~esna, i pri~estuvaweto nema da vi bide bez grev. Bog neka ve so~uva.

Voskresenie 2 / 1995

Sveti Nikodim AGIORIT KAKO ]E JA NAVIKNE[ VOLJATA DA PRAVI SE SO CEL DA MU SLU@I NA BOGA
Pokraj upravuvaweto so umot potrebno e i upravuvaweto so voljata. Ne i dopu{taj na voljata da se poveduva po svoite `elbi, tuku neka bide sekoga{ edna (ista) so Bo`jata. Pri toa sekoga{ imaj na um deka ne e dovolno samo da se posakuva ona {to mu e na Boga ugodno, tuku treba da Mu se slu`i so

~isto srce i bez `elba da se ugoduva sebesi. Za da se uspee vo toa, treba da se pretrpi postra{na borba so svojata priroda otkolku bilo koja do sega. Bidej}i na{ata priroda e tolku sklona kon sebe, {to vo site, duri i vo najdobrite i najduhovnite dela, e gotova sebesi da se zadovoli vo toa nezabele`itelno i pohotno da se hrani. Zatoa koga pred nas stojat duhovni dela, se slu~uva da posakame da gi izvr{ime, no ne za{to na toa ne pottiknuva Bo`jata volja i ne zaradi toa da Mu ugodime na Boga, tuku zaradi zadovolstvata koi tie dela so sebe ni gi donesuvaat. Taa zamka e vo tolku poskriena, vo kolku e poduhovno ona {to go posakuvame. Zatoa i velam deka ne smeeme da se zadovoluvame samo so toa da posakuvame ona {to saka Bog, tuku morame da go posakuvame koga Toj i zo{to go saka. Apostolot ni zapoveda da vnimavame {to e Bo`jata volja, ugodna i sovr{ena: Ne upravuvajte se sprema ovoj vek tuku preobrazuvajte se preku va{iot obnoven um, za da mo`ete da poznaete, koja e dobrata, ugodna i sovr{ena Bo`ja volja (Rim. 12, 2). Bidej}i ako vo deloto ima makar i bilo kakov nedostatok, ili ako toa delo ne go vr{ime od se srce, toa ne e sovr{eno. Znaj go i toa, deka i koga go posakuvame i go barame Boga, i vo toa mo`e da ima izvesni nedostatoci i da se potkradat nekoi gre{ki koi doa|aat od na{ata qubov sprema sebe, osobeno ako vo predvid go imame pove}e svoeto sopstveno dobro otkolku Boga. Ako saka{ da se so~uva{ od tie skrieni prepreki na patot na sovr{enstvoto i da bide{ taka duhovno nastroen sekoga{ da posakuva{ i raboti{ s# zaradi Boga i da mu slu`i{ edinstveno Nemu, toga{ postapuvaj vaka: Koga pred sebe ima{ nekoe delo koe e soglasno so Bo`jata volja, ili samo po sebe e dobro, ne posakuvaj da go izvr{i{ dodeka prethodno ne go voznese{ svojot um kon Boga i ne se uveri{ deka e Bo`ja volja da go izvr{i{. Isto taka, koga saka{ da ostavi{ ne{to {to ne e soglasno so Bo`jata volja, ili voop{to {to ne e dobro, ne ostavaj go pred da go voznese{ svojot um kon Boga i (da) se uveri{ deka Bog saka toa da go ostavi{. Za{to lukavstvoto na na{ata priroda e prefineto i malkumina go uviduvaat. Na{ata priroda sokrieno go bara samo svoeto, no me|utoa od nadvor go pretstavuva ne{toto deka ima za cel samo da Mu ugodi na Boga, {to vsu{nost ne e. Zatoa ~esto se slu~uva nie da posakuvame ili ne posakuvame ne{to od sopstveni pobudi, za svoe zadovolstvo, a mislime deka sakame ili ne sakame edinstveno zaradi slu`ewe na Boga. Za da ja izbegneme taa samoobmana, samo edno e neophodno, a toa e ~istota na srceto, koe se sostoi vo soblekuvaweto na stariot ~ovek, i vo oblekuvaweto na noviot. Toa e glavnata cel na duhovnoto vojuvawe. Ako saka{ da znae{ kade se vodi taa vojna, toga{ slu{aj. Vo po~etokot na sekoe svoe delo mora{ da ja otfrli{ sekoja li~na `elba i da ne se posakuva, da ne se raboti, no i da ne se otfrla ni{to, ako odnapred ne po~ustvuva{ deka vo toa te rakovodi Bo`jata volja. Ako vo svoite nadvore{ni, a osobeno vo vnatre{nite, du{evni dela, ne mo`e{ sekoga{ su{tinski da go po~ustvuva{ toa dr`ewe na Bo`jata strana, zadovoli se so iskrenoto nastojuvawe vo sekoe delo da go ima{ vo vid edinstveno samo slu`eweto na Boga. ^uvstvoto deka Bog ne pridvi`uva na nekoe delo ponekoga{ se manifestira so ozaruvawe na umot, ponekoga{ so vnatre{no Bo`jo vdahnovenie (voodu{evuvawe), so nekoj vnatre{en zbor (glas) ili nekoj drug na~in na deluvawe na blagodatta vo ~istoto srce, kako {to se duhovnata toplina i radost, umilenieto i solzite, bo`estvenata qubov i drugi duhovni ~uvstva po Bo`jata volja. Tie ~uvstva ne ubeduvaat deka ona {to sakame da go napravime e po Bo`jata volja. Pred sekoe delo morame so celoto srce da se molime na Boga edna{, dvapati, i mnogu pati, da go osvetli mrakot i da ni go poka`e patot. Pomoli se tri pati, pi{uvaat velikite starci Varsonufij i Jovan, a po toa pravi go ona {to }e ti go odbere srceto. Pri toa ne smee{ da zaboravi{ deka vo

nabrojuvanite vnatre{ni duhovni do`ivuvawa, koi vlijaat na donesuvaweto na odlukite, mora{ da se rakovodi{ od sovetite i rasuduvawata na poiskusnite. Za delata koi{to traat podolgo, mora{ ne samo vo po~etokot, tuku s# do krajot da ja odr`i{ re{enosta da gi izvr{uva{ zaradi slu`ewe na Boga. Ako ne pravi{ taka, povtorno mo`e da ti se slu~i pak da se zapletka{ vo sinxirite na qubovta sprema sebe, da ja izgubi{ prvobitnata nastroenost, da zaboravi{ na prvite visoki nameri i celi i da raboti{ pove}e na sebeugoduvawe otkolku na slu`ewe na Boga. Zatoa i svetiot Grigorij Sinait pi{uval: bilo da ~ita{, pee{, se moli{ ili ne{to drugo pravi{, postojano vnimavaj na nastroenosta na tvojata volja: dali te`nee kon Boga, dobroto i duhovnata korist, da ne bi se i nesakaj}i potkraduval sebe. Ako nekoj ne vnimava na ova koga }e po~ne da slu`i na Boga, vo toa slu`ewe malku po malku vnesuva ugoduvawe na sebesi, zadovoluvawe na svoite `elbi, pa i ~esto sosema zaborava na Boga. Sebeugoduvaweto ~esto go vrzuva vo tolkava merka, {to, ako Bog preku nekoja bolest, bilo preku nekoi lu|e i zlite duhovi ili na nekoj drug na~in mu onevozmo`uva da go izvr{i ona {to mu pravi zadovolstvo, toj cel }e zovrie od lutina, a ponekoga{ ropta i protiv Boga. A toa jasno poka`uva deka negovoto duhovno raspolo`enie ne e po Boga, tuku nastanalo od povredenost i gnil koren na samoqubieto. Bidej}i koj raboti ne{to so uveruvawe deka toa e po Bo`jata volja i od `elba da Mu slu`i na Boga, toj nikoga{ ne saka edno delo pove}e od drugo, bilo edno od niv i da e golemo, a drugoto malo i bezna~ajno, no podednakvo im e naklonet bidej}i i ednoto i drugoto mu se ugodni na Boga. Zatoa takviot e miren i zadovolen, kako koga raboti nekoe zna~ajno delo, taka i koga raboti ne{to zna~ajno i golemo, bidej}i nasekade celta e ista - vo s# da se slu`i na Boga: bilo so `ivotot, bilo so smrtta, kako {to veli Apostolot: Zatoa i se trudime da mu bideme ugodni bilo koga `iveeme vo telo, bilo koga go napu{tame (2 Kor. 5, 9). Zatoa gledaj vo srceto da bide{ sreden i trudi se sekoga{ da gi upravuva{ delata za slu`ewe na Boga. Nikoj i ne nasetuva kolku golema vrednost vo duhovniot `ivot ima taa pobuda - da se slu`i na Boga. Bidej}i i najmaloto delo koe se pravi od `elba da se slu`i na Boga e pogolemo otkolku site najgolemi dela koi ne se pravat od taa pobuda. Pospasonosno e ako na siromaviot mu dade{ samo eden denar so namera so toa da mu poslu`i{ na Boga, otkolku da se odre~e{ od celiot svoj imot so nekoja druga cel, makar da e toa i so `elba da nasledi{ duhovni blaga, iako taa `elba sama po sebe e dobra i pofalna. Toj vnatre{en podvig - da se upravuvaat svoite misli, ~uvstva i dela vo sekoja prilika samo vo slu`ewe na Boga - vo po~etokot }e ti izgleda te`ok, no podocna, koga }e se navikne{ na toa, }e ti bide sosema lesen, u{te pobrgu ako te`nee{ kon Boga kako edinstveno i najsovr{eno dobro, dostojno da go posakuvame zaradi Nego Samiot, da mu slu`ime i da go sakame pove}e od bilo {to na svetot. Vo kolku taa te`ba kon Boga se javuva po~esto vo tebe i vo kolku pove}e ti go osvojuva srceto, vo tolku pobrzo i polesno kaj tebe }e se stvori navika sekoe delo da go raboti{ edinstveno od qubov sprema Boga i edinstveno so `elba da mu slu`i{ Nemu, Najdostojniot za sekoja qubov.

Voskresenie 2 / 1995

Sveti Ignatij BRJAN^ANINOV

ZA DU[EVNATA I DUHOVNATA REVNOST

Hristijaninot treba mnogu da se ~uva od telesnata i du{evna revnost, koja nadvore{no se pretstavuva kako blago~estiva, a vsu{nost e nepromislena i {tetna za du{ata. Mirjanite i mnogu monasi po svoeto neznaewe, mnogu ja falat takvata revnost, ne znaej}i deka taa e izvor na samomnenie i gordost. Ovaa revnost tie ja veli~aat kako revnost od vera, od bogoboja`livost, od Boga. Taa se sostoi od pogolemo ili pomalo `estoko osuduvawe i izobli~uvawe na bli`niot vo negovite moralni pogre{ki, vo pogre{kite protiv dobroto crkovno odnesuvawe i crkovnite slu`iteli. Izmameni so la`no sfa}awe za revnosta - nerazboritite revniteli mislat, si zamisluvaat deka gi podr`uvaat svetite Oci i svetite ma~enici zaboravaj}i za sebe deka ne se sveti, tuku gre{ni. Ako svetite gi izobli~uvale tie {to gre{at i ne~estivite, toa go pravele po zapoved Bo`ja, po svoja dol`nost po dejstvo na Svetiot Duh, a ne po dejstvo na svoite strasti i demonite. Koj se re{i samovolno da go izobli~uva brata si, ili da mu dade zabele{ka, toa jasno otkriva i doka`uva deka {tom toj smeta deka e blagorazumno i dobrodetelno da go pravi toa, dejstvuva pod dejstvo na strast i zaveden od demonski pomisli. Niv im dolikuva da ja pomnat zapovedta na Spasitelot: A zo{to ja gleda{ raskata vo okoto na brata si, a gredata vo svoeto oko ne ja ~uvstvuva{? Ili, kako }e ka`e{ na brata si - ~ekaj da ti ja izvadam raskata od okoto, a pak ete, vo tvoeto oko ima greda? Licemere, izvadi ja prvo gredata od tvoeto oko pa toga{ }e vidi{ kako da ja izvadi{ raskata od okoto na brata si (Matej 7, 3-5). [to e toa greda? Toa e telesnoto mudruvawe, debelo kako greda koe ja ote`nuva sekoja sposobnost i pravilnost na sozercatelnata sila, daruvata na umot i srceto od Sozdatelot. ^ovek voden od telesnoto mudruvawe nikako ne mo`e pravilno da sudi, ni za svojata vnatre{na sostojba, ni za sostojbata na bli`niot. Toj sudi za sebe i za drugite taka, kako {to si se pretstavuva sebe toj samiot, i kako mu se pretstavuva nemu bli`niot po nadvore{nost, po negovoto telesno mudruvawe, i sekoga{ pogre{no, i zatoa slovot Bo`jo so pravo go imenuvalo nego - licemer. Hristijaninot, po isceluvawe so Slovoto Bo`jo i so Duhot Bo`ji, prima pravilno gledawe na svoeto du{evno ustrojstvo i na du{evnoto ustrojstvo na bli`nite. Telesnoto mudruvawe go pogoduva so greda gli`niot koj zgre{il, sekoga{ go zbunuva nego, neretko go upropastuva, nikoga{ ne donesuva i ne mo`e da donese polza, ni najmalku ne deluva na grevot. Nasproti toa, duhovnoto mudruvawe dejstvuva isklu~ivo na du{evnata nemo} na bli`niot, go miluva nego, go isceluva i spasuva. Dostojno e da se zabele`i, deka po isceluvawe na duhovnoto oko, nedostatocite i gre{kite na bli`niot po~nuvaat da se gledaat kako malku va`ni, kako iskupeni so Spasitelot i kako mo`no izle~ivi so pokajanie - tie samite pogre{ki i nedostatoci na telesniot razum mu se gledaat neobi~no golemi i va`ni. O~igledno e deka telesnoto mudruvawe, bidej}i i samoto neosetlivo, im pridava nim takvo ogromno zna~ewe. Telesnoto mudruvawe gleda vo bli`niot i takvi grevovi, kakvi vo nego nema, od taa pri~ina zavedenite od bezrasudna revnost ~esto pa|aat vo kleveta na bli`niot i stanuvaat orudie i igra~ka na padnatite duhovi. Prepodoben Pimen Veliki raska`uval deka nekoj monah, vovle~en vo revnost, podlegnal na slednovo isku{enie: toj videl drug monah kako le`i so `ena. Monahot dolgo se borel so pomislata dali da gi sopre tie {to gre{at i najposle, pobeden, gi udril niv so noga i im rekol: Prestanete! Toga{ se videlo deka toa bile dva snopa (Alfaviten Paterik). Prepodoben ava Dorotej raska`uva deka vo op{te`itieto na ava Serid, nekoj brat oklevetil drug brat, bidej}i samiot bil vovle~en vo bezrasudna revnost koja sekoga{ e zapletkana so somnitelnost i nepoverlivost. Obvinitelot go krivel obvinetiot za toa, deka toj rano nautro kradel od gradinata smokvi i gi jadel, no po proverkata {to ja napravil igumenot, se otkrilo deka obvinetiot toa utro ne se nao|al vo manastirot, no vo edno od sosednite sela, bidej}i bil praten tamu od

ekonomot i se vratil vo manastirot koga se zavr{uvala Bo`estvenata Liturgija. Ako saka{ da bide{ veren, revnosen sin na Pravoslavnata Crkva, dostigni go ispolnuvaweto na evangelskite zapovedi koi se odnesuvaat na bli`niot. Ne si dozvoluvaj da go izobli~uva{ nego! Ne si dozvoluvaj da go u~i{ nego! Ne si dopu{taj da go osuduva{ i ukoruva{ nego! Toa ne e delo na vera, tuku na bezrasudna revnost, samomnenie, gordost. Go pra{ale Pimen Veliki: {to e toa vera? Toj odgovoril deka verata se sostoi vo toa da prebiva{ vo smirenie i tvori{ milost (Alfaviten Paterik), odnosno, da se smiri{ pred bli`nite i da im gi prosti{ nim site navredi i site sogre{enija. Da znaat bezrasudnite revniteli koi za pri~ina na svojata revnost ja stavaat verata, deka vistinskata vera, a se razbira i vistinskata revnost, se dol`ni da se poka`at vo smirenie pred bli`nite i vo milost kon niv. Da im go ostavime sudot nad lu|eto i izobli~uvaweto nivno na tie lu|e {to se dol`ni da gi sudat svoite bra}a i da upravuvaat so niv. Imaj}i la`na revnost - rekol Sveti Isak Sirin - boleduva{ od golema bolest. O, ~oveku, ako misli{ da ja tro{i{ revnosta protiv tu|i slabosti, ti si se odrekol od zdravjeto na tvojata du{a! Potrudi se so gri`a za zdravjeto na tvojata du{a. Ako saka{ da gi izle~i{ nemo}nite, znaj deka na bolniot mu e nu`no dobro da se odnesuva{ so nego, toj ne bara `estoko izobli~uvawe. No, ti ni na niv nema da im pomogne{, i sam sebe }e se podlo`i{ vo te{ka i ma~na bolest. Takvata revnost vo ~ovekot ne se priznava za eden od vidovite premudrost, no se vbrojuva vo slabostite na du{ata, taa e priznak na oskudnost na duhoven razum, priznak na krajna gor~ina. Po~etokot na Bo`jata premudrost - tihosta i krotosta, svojstveni na golema i krepka du{a, na trezveniot na~in na mislewe, gi nosat ~ove~kite nemo}i. Vie silnite - zboruva Poslanieto - nemo}ite na slabite nosete gi (Rim. 15, 1) i toj {to padnal vo nekakov grev, popravajte go takviot so duhot na krotosta (Galat. 6, 1). Mirot i trpenieto gi vbrojuva Apostolot kon plodovite na Svetiot Duh. Vo drugo slovo prepodoben Isak govori: ne go otfrlaj gre{nikot zatoa {to nie site sme gre{ni. Ako ti, zaradi Boga se trudi{ kon gre{nikot, toga{ prolij za nego solzi. Zo{to pak, ti go mrazi{ nego? Zamrazi gi negovite grevovi i pomislite za niv, i taka }e se upodobi{ na Hrista, Koj ne negoduval na gre{nicite, no se molel za niv. Ne gleda{ li kako toj pla~el za Erusalim? I nie vo mnogu slu~ai slu`ime za potsmev na |avolot. Zo{to da go mrazime onoj komu mu se potsmeva, potsmevaj}i ni se i nam |avolot. Zo{to ti, o ~ove~e, go navreduva{ gre{nikot? Zatoa li, {to toj ne e taka praveden kako tebe? Kade e tvojata pravda koga vo tebe nema qubov! Zo{to ti ne pla~e{ za nego, no go goni{ nego? Nekoj {to misli za sebe, deka zdravo sudi za delata na gre{nikot, a po toj povod se gnevi na niv, deluva taka od svojata gor~ina. Golema beda e somnenieto. Golema beda e da se otka`e{ od smirenie. Golema beda e toa du{evno nastroenie ili sostojba pri koja hristijaninot, ne e prizvan ili zamolen, pa po sopstveno soznanie po~nuva da gi u~i, razobli~uva, ukoruva bli`nite. Ako e pak zamolen, toj treba ili da se otka`e da dade sovet, i da go ka`e svoeto mislewe kako nekoj {to ni{to ne znae, ili pak vo krajna nu`da da go ka`e so golemo vnimanie i skromnost, za da ne se povredi sebe so sueta i gordost, a bli`niot so zbor `estok i bezrasuden. Koga za tvojot trud vo vr{ewe na zapovedite, Bog }e te udostoi da ja oseti{ vo du{ata revnosta Bo`estvena, toga{ jasno }e uvidi{ deka taa revnost }e te pobuduva na mo~ewe i smirenie pred bli`nite, na qubov kon niv, na milost, na so~uvstvo za niv, kako {to ka`al Sveti Isak Sirin. Bo`estvenata revnost e ogan, no ne na raspalena krv! Taa ja gasi raspalenosta, priveduva vo spokojna sostojba. Revnosta na telesnoto mudruvawe sekoga{ e sledena so raspalena krv, so naezda na mnogubrojni pomisli i me~taewa. Posledica na slepata i gor~liva revnost, ako bli`niot na nea se sprotivstavi obi~no se zlopamtewe, osvetoqubivost vo razni oblici, a ako se pokori - suetno zadovolstvo so sebe, vozbuda i umno`uvawe na na{eto visokoumie i samoizmama.

Voskresenie 1 / 1988

Sveti Tihon ZADONSKI UTEHA PROTIV KLEVETITE I OZBORUVAWATA (Kako mo`e hristijaninot da se ute{uva koga strada)
Me|u drugite maki i stradawa {to gi imaat hristijanite ne se mali ni onie {to gi pretrpuvaat preku navredite i ozboruvawata od nezauzdeni jazici na zlobnite lu|e, koi so svoite otrovni jazici, kako so ostri me~evi i streli, gi udiraat i ranuvaat, kako {to se veli vo @itieto na Sveti Nifont ^udotvorec: Zabite na sinovite ~ove~ki se kako ostri me~evi i streli; nivniot jazik e poostar i od najostriot me~. I koga }e se nasitat so podbivaweto nad eden ~ovek, toga{ napa|aat drug, pa tret i taka po red. Na toj na~in so ozboruvaweto si gi ostrat svoite jazici kako da se me~evi i streli. Protiv takvite otrovni streli i duhovni rani, od koi biva raneto ne na{eto telo, tuku na{ata du{a, primi gi, du{to stradalna, slednive soveti i ovaa uteha. Prvo. Lu|eto iako te ozboruvaat i so svojot otroven jazik te navreduvaat i tvojata ~est i tvoeto ime so svoite zabi gi kinat na par~iwa, znaj deka toa se | avolski napadi, koi Bog gi dopu{ta. Koga |avolot gleda deka ~ovekot mu se protivstavuva i ne se soglasuva so negovite lo{i soveti, se o`esto~uva protiv nego i ona {to toj samiot ne mo`e da go napravi, toga{ po~nuva preku lo{i lu|e, kako preku svoi slugi i orudija, da gi napa|a na ovoj na~in. Dali vistinskiot hristijanin gi ozboruva lu|eto? Nikoga{, toa ne se videlo i ne se slu{nalo. Hristijaninot prestanuva da bide hristijanin vo onoj ~as, koga po~nuva da go ozboruva i kleveti svojot bli`en. Sekoj vistinski hristijanin ima strav Bo`ji i qubov sprema svoite bli`ni, a tie go zapazuvaat od kleveti i ozboruvawa. Ozboruvaweto i klevetite im se svojstveni na onie lu|e {to nemaat strav Bo`ji, {to vr{at lo{i dela i {to se nao|aat pod vlasta na |avolot, koj gi u~i kako da gi napa|aat, da gi ozboruvaat i da gi klevetat vistinskite hristijani, onie koi imaat strav Bo`ji, go izostruva nivniot jazik da mo`at da gi navreduvaat i da gi klevetat. Ova e dobro poznato i od bibliskata i od crkovnata istorija. Ova mo`e da se zabele`i i denes: dodeka nekoj drugaruva so lo{ite lu|e vo ovoj svet, za nego nikoj ni{to lo{o ne zboruva, no {tom, so pomo{ na Bo`jata blagodat, po~ne da bega od svetot i da Go bara i da Go saka Hrista, vedna{ po~nuvaat protiv nego, pokraj drugite maki i stradawa, i ozboruvaweto i kleveteweto od strana na lo{ite usti i klevetni~kite jazici; po~nuvaat da go napa|aat kako muvite {to go napa|aat medot. I prosto e ~udno kolku stra{ni raboti izmisluvaat protiv nego. Kako {to burniot veter udira na drvjata od site strani i gi sviva na edna i na druga strana, taka biva {iban vistinskiot hristijanin od mnogu usti na klevetnici i ozboruva~i: tie ja izma~uvaat i napa|aat negovata du{a. Se veli deka moreto ne mo`e da podnese ni{to {to e mrtvo vo nego, tuku go isfrla na svoite bregovi. Toa se slu~uva i vo svetot, za onie koi umiraat za svetot. I svetot, kako i moreto, go isfrla od sebesi seto ona {to e mrtvo za nego, odnosno mrtvo za strasnite pohoti, slavoqubieto, odmazdata i site drugi grevovi i strasti. I ona {to e ~udno: i samite najdobri prijateli toga{ stanuvaat neprijateli, kako {to veli psalmopevecot David: Moite prijateli i moite bli`ni se pribli`ija i ne

se dobli`ija; zastanaa podaleku od mene, a onie {to ja baraa du{ata moja, zboruvaa lo{o i bez osnova i sekoj den kroeja spletki (Ps. 37, 11-12) Bla`eni Eronim vo svojata propoved za prvata glava od starozavetnata Kniga Isus Navin pi{uva: Onoj {to saka da go ima prijatelstvoto na Isusa, treba da znae deka mnogumina }e mu stanat neprijateli. Za{to sekoja du{a {tom se privrze za Bo`joto Slovo, vedna{ }e ima neprijateli, taka {to i onie koi gi smetal za prijateli - }e mu stanat neprijateli. Pri~inata za toa e ovaa: takviot ~ovek se otu|uva od svetot, se odrekuva od nego, izleguva od nego i po~nuva da misli pove}e za nebesnoto, a ne za zemnoto (Kol. 3, 2); negovoto `iveali{te e na Nebesata, od kade {to Go o~ekuvame i Spasitelot, na{iot Gospod Iisus Hristos (Fil. 3, 20); zatoa vozdivnuva i kopnee da se oble~e vo svoeto nebesno `iveali{te (2 Kor. 5, 2). Taka stanuva kako tu|inec i pridojden vo ovoj svet, za{to, kako {to pi{uva Apostolot: Ovde nemame postojanen grad, tuku go barame onoj, {to }e dojde (Evr. 13, 14). Zatoa i ovoj svet, kako od tu| inec odbegnuva, go mrazi i go progonuva, {to i Samiot Gospod Iisus Hristos go predviduva i im veli na Svoite Apostoli: Da bevte od ovoj svet, toga{ svetot }e go qube{e svoeto; no bidej}i ne ste od svetot, tuku Jas ve izbrav od svetot zatoa svetot i ve mrazi (Jn. 15, 19). Du{o hristijanska, ute{uvaj se so toa, deka si me|u Hristovite slugi i deka ne si od ~edata na ovoj vek i svet, {to se doka`uva tokmu so toa {to mnogumina govorat lo{o za tebe, {to te klevetat i ozboruvaat. Ako be{e qubitel na ovoj svet, svetot }e te saka{e i dobro }e zboruva{e za tebe, kako za svoe ~edo. Vtoro. Imaj na um deka po ovoj pat na uni`uvawe i navreduvawe odel pred nas Samiot na{ Spasitel Gospod Iisus Hristos, Koj nikakov grev ne napravil. Svetoto Evangelie ni svedo~i za toa kolku te{ki huli i kleveti iska`ale farisejskite usti protiv Nego i kolku otrovni streli bile istrelani vrz Nego. Malku li bilo toa {to Go narekuvale jada~ i pijanica, prijatel na mitnicite i gre{nicite, Samarjanin i deka ima bes vo Sebesi, deka gi bara onie {to zaginuvaat, Go narekuvale laskavec i razvratnik? Za Nego evrejskite strae{ini mu rekle na Pilata: Go najdovme Ovoj kako go razvratuva narodot na{ i zabranuva da se dava danok na }esarot (Lk. 23, 2), a On u~el: Podajte go carevoto na carot, a Bo`joto na Boga! (Mt. 22, 21). Tie govorele za Nego: On gi izgonuva besovite so silata na na~alnikot na |avolite (Mt. 9, 34), a On so Svojata bo`estvena sila gi izgonuval demonite. Po ovoj pat odele i Negovite svetii. Nikoj od niv ne bil po{teden od kleveti i navreduvawa. Barale ~edata na ovoj svet i vo naj~istiot `ivot da najdat ne{to, poto~no, da izmislat, za da hulat i da klevetat. Svetiot prorok Mojsej, zakonodavecot i voda~ot na Izrailskiot narod, prijatelot i sobesednikot Bo`ji, pretrpel prekor od prijatelite na Korej i Aviron (4 Moj. 16) i od drugi svoi lu|e. Psalmite poka`uvaat kolku otrovni streli od la`livi jazici bile frlani vrz svetiot car David i prorok Bo`ji, kolku mnogu bil ozboruvan od svoite neprijateli: Sekoj den me navreduvaa neprijatelite moi i, falej}i se, me prokolnuvaa. Jadev pepel kako leb i pijalokot so solzi go rastvorav (Ps. 101, 8-9). Bo`jiot prorok Daniil la`liv jazik go frlil vo lavovska dupka, kako vo grob (Dan. 6, 16). A kolku postradale apostolite od ovoj svet, na koj mu ja propovedale Bo`jata milost! Svetot gi smetal za la`livci, razvratnici i buntovnici na svetot i niv gi prekoruvale lu|eto, niv, koi gi obra}ale svetot od lagata kon vistinata, od temninata kon svetlinata, od carstvoto |avolsko vo carstvoto Bo`jo. Toa istoto go do`iveale i nivnite priemnici svetitelite, ma~enicite i site drugi svetii. ^itaj ja istorijata na Crkvata, i }e vidi{ deka nikoj od niv ne ostanal po{teden od kleveti. I denes istoto im se slu~uva na svetite lu|e {to `iveat vo svetov. I niv svetot gi napa|a i gi kleveti. Za{to svetot e postojanen i neizmenliv vo svojata zloba: ne ja saka vistinata, koja tie i so svojot `ivot i so svoite zborovi ja poka`uvaat. Sekoga{ svetot e privrzan za lagata i nepravdata, koi svetite lu|e gi izobli~uvaat. Znaj

deka ti ne si prviot {to trpi{ navredi i ozboruvawa. Gleda{ li deka svetite lu|e sekoga{ trpele, a i sega trpat. No, i Samiot Bog, Kogo postojano Go hulat bezbo`nicite i bezakonicite sekoj den, ne im vra}a zlo za zlo, tuku gi gree so Svoeto sonce i pu{ta da pa|a do`d i za niv, iako tie go odrekuvaat Negovoto Bitie i Negovata promisla. Nekoi od niv se osmeluvaat da Go narekuvaat nepraveden i nemilostiv; ima i takvi {to roptaat protiv Nego i Go navreduvaat. Drugi ne veruvaat vo Negovite zborovi, velej}i deka Bog e la`ec (1Jn. 5, 10). Ne e retko da se slu{ne kako se obesvetuva i huli Negovoto sveto i stra{no ime! A koi sme nie {to sakame nikoj da ne n# huli, da ne n# kleveti i da ne n# ozboruva? Nie sme, navistina, lo{i slugi i dostojni za sekakvo navreduvawe! Treto. Na s# }e ima kraj. I klevetite i trpenieto }e zavr{at; i onie {to ozboruvaat i tie {to gi pretrpuvaat ozboruvawata - site }e ja primat zaslu`enata pravda od Boga: na hulitelite hulata }e im se pretvori vo ve~en prekor i sram, a na onie {to gi trpele navredite i klevetite Bog }e im podari ve~na slava, toga{ koga site lu|e }e davaat odgovor za svoite dela i za sekoj prazen zbor: Spravedlivo e pred Boga da im gi vrati makite va{i na onie, koi ve ma~ea, a vam, na ma~enite, da vi dade uteha zaedno so nas, koga Gospod Iisus }e se javi od neboto so angelite vo Svojata sila, vo plamenen ogan da im se odmazduva na onie, koi ne go poznavaat Boga, koi ne se pokoruvaat na Blagovestieto na na{iot Gospod Iisus Hristos i koi so ve~na pogibel }e bidat kazneti od liceto na Gospoda i od slavata na Negovata mo} (2 Sol. 1, 6-9). Pogolema {teta imaat hulnicite i klevetnicite, otkolku onie {to gi hulat i {to gi klevetat, za{to samio privremeno gi pomra~uvaat nivnite imiwa i nivnata slava, a svoite du{i gi pogubuvaat. Zatoa se dostojni za so`aluvawe. Nie hristijanite kako treba da postapuvame? Treba da gi qubime na{ite neprijateli, da gi blagoslovuvame onie {to n# kolnat, da im pravime dobro na onie {to ne mrazat i da se molime za onie {to n# navreduvaat i gonat (Mt. 5, 44). ^etvrto. Koga vrz tebe pa|aat mnogu prekori, kleveti i ozboruvawa, i koga ve}e nema{ sila da gi pretrpi{ napadite od lo{ite jazici, koga si kako elen {to go gonat ku~iwa, toga{ begaj kon izvorot {to }e te osve`i - kon `iviot izvor na Svetoto Pismo. Tamu }e pro~ita{ deka Bog ne gi narekuva bla`eni onie {to site gi falat i proslavuvaat, tuku: Te{ko vam, koga }e po~nat site lu|e da zboruvaat dobro za vas (Lk. 6, 26), a bla`eni gi narekuva onie {to trpat navredi od lo{ite lu|e, velej}i: Bla`eni ste vie, koga }e ve sramat i progonat i koga }e govorat protiv vas sekakvi lo{i zborovi la`no - zaradi Mene! Raduvajte se i veselete se, za{to e golema va{ata nagrada na Nebesata! Taka gi gonea i prorocite {to bea pred vas (Mat. 5, 11-12). Koj nema da se ute{i i da se osve`i koga e gonet od lo{i jazici na hulnici, koga }e razmisli za toa kolku e golema nagradata na Nebesata za onie {to trpelivo gi podnesuvaat site huli i kleveti? Koj nema da se ute{i, slu{aj}i go vakvoto golemo vetuvawe i koj nema so radost da gi pretrpuva site podbivawa i kleveti? Dobrata nade` gi namaluva site stradawa, osobeno koga nade`ta se odnesuva na ve~niot `ivot i na ve~nata slava i veselba. Na site stradawa i na site privremeni kleveti, pa makar prodol`uvale i cel `ivot, smrtta }e im bide krajot, no za idnata radost i slava nema da ima kraj. Toga{ ~ovekot }e gi zaboravi site nesre}i i stradawa; toga{ negovata uteha, i veselbata i radosta nema da imaat kraj. Sveti prorok Isaija veli: Kako {to nekogo go ute{uva majka, taka }e ve ute{am i Jas; }e bidete ute{eni vo Erusalim. I }e go vidite toa, i }e se zaraduva srceto va{e (Is. 66, 13-14). Ovaa ista nagrada im se vetuva i na onie {to trpat zaradi Hrista. Ova e vistina, no ako ne stradame kako ubijci, kako kradci ili kako zlostornici, no zatoa {to sme hristijani. Taka govori i Sveti apostol Petar: Nikoj, pak, od vas da ne strada kako ubiec, ili kradec, ili zlo~inec, nitu kako onoj {to se me{a vo tu|i raboti; no, ako strada kako hristijanin, da ne se sramuva, tuku da Go proslavuva Boga za takvo u~estvo (1 Petar 4, 15-16), poradi toa stanuva i u~esnik na Negovata uteha. Sveti Jovan Bogoslov pi{uva:

Jas sum i brat va{ i sou~esnik vo skrbta i vo carstvoto i vo trpenieto na Isusa Hrista (Otkr. 1, 9). Petto. Znaeme deka na onie {to Go qubat Boga i se prizvani po Negova volja, s# im vrvi dobro (Rim. 8, 28). Za niv i klevetite i ozboruvawata, po Bo`ja milost, na polza im bivaat. Celomudreniot Josif `enska kleveta go frlila vo zatvor; no potoa bil izdignat na visoka ~est i seta taa zemja od glad ja spasil (1 Moj. 3941). Mojsej izbegal od Egipet poradi lo{ jazik i bil pridojden vo zemjata Madijamska (2 Moj. 2, 15-22). No, tamu se udostoil da ja vidi kapinata kako gori ~udno i Go slu{nal Boga kako mu govori od kapinata (2 Moj. 3, 2-7 i ponatamu). I na Svetiot car David mnogu zlo mu napravile lo{ite jazici, no toj se vdlabo~uval vo molitva i vo nea nao|al uteha i napi{al mnogu bogovdahnoveni psalmi za polza na Svetata Crkva. Prorokot Daniil kleveta go frlila vo lavovska jama, za od niv da bide izeden, no negovata nevinost im ja zatvorila ustata na yverovite i go proslavila u{te pove}e (Dan. 6, 16-28). Lo{iot jazik na Aman se obidel da mu go odzeme `ivotot na Izrailecot Mardohej, no po Bo`ja promisla, se slu~ilo sprotivnoto. Mardohej bil proslaven, a Aman bil obesen na istoto drvo {to go prigotvuval za Mardohej; i taka, padnal toj samiot vo dupkata {to ja iskopal za Mardohej (Est. 7, 10). Vakvata Bo`ja presuda biva i vo dene{no vreme. Bog, i denes, so Svojata milost gi pazi onie {to trpat od huli i kleveti i gi smiruva lo{ite jazici. On, i denes, gi izdignuva smirenite mitnici, koi baraat od Nego milost i gi poni`uva gordelivite farisei, koi se falat so svojata nadvore{na pravednost. Na{iot Spasitel veli: Sekoj {to se vozdiga, }e bide ponizen, a koj se ponizuva, }e bide vozdignat (Lk. 18, 14). Zatoa i ti, du{o, koja trpi{ kleveti i ozboruvawa od lo{i lu|e, imaj nade` vo Gospoda. Svetiot car David veli: Nadevaj se na Gospoda, bidi ma`estven; neka e cvrsto srceto tvoe; nadevaj se na Gospoda (Ps. 26, 14). Ili: Otkri go patot svoj pred Gospoda i na Nego nadevaj se i On }e izvr{i s#; i }e ja izvede pravdata tvoja kako svetlina, i spravedlivosta tvoja - kako pladne (Ps. 36, 5-6). Mol~i, kako da si nem, ugledaj se na carot David, koj govori: Stanav kako ~ovek, {to ne slu{a i {to vo ustata svoja nema prekor, za{to na Tebe, Gospodi, se nadevav: Ti }e me usli{i{, Gospodi, Bo`e moj (Ps. 37, 14-15). I ti postapuvaj vaka, i Bog } e progovori namesto tebe. Kako i telesniot tatko, koga gleda kako negovite deca bivaat ismevani i kleveteni od lo{i lu|e i , svoite pogledi so mol~ewe kon nego gi svrtuvaat, toga{ toj, namesto niv, odgovara i gi za{tituva; taka i Bog, na{iot nebesen Otec, postapuva so nas i so onie {to ne navreduvaat. Sekoja navreda i sekoe poni`uvawe {to ni se pravat - ni se pravat pred Boga, Koj e nasekade i gleda s#. I koga }e vidi deka n# navreduvaat i deka n# klevetat, a nie mol~ime, svrtuvaj}i go na{iot pogled kon Nego i predavaj}i se na Negoviot praveden sud, govorej}i zaedno so Prorokot: Ti }e me usli{i{, Bo`e moj, toga{ On }e progovori namesto nas, }e n# za{titi i }e gi smiri onie {to stanuvaat protiv nas. Taka postapuval psalmopevecot David, svetiot car, koj vo site svoi opasnosti i stradawa kon Boga se obra}al, kon Nego gledal i od Nego baral pomo{ i zakrila, {to mo`e da se vidi od negovite psalmi. Sledi go primerot na ovoj svet ~ovek i, otkako ja zatvori{ tvojata usta, mol~i, a toga{ Samiot Bog }e progovori namesto tebe. Ako so mol~ewe gi pretrpuva{ klevetite i podbivawata, toga{ tie }e se pretvorat vo vistinsko proslavuvawe i na Boga i na tebe. Celiot svet e kako ni{to pred Boga, zatoa i poni`uvawata i ozboruvawata ne samo od nekolkumina lo{i lu| e, tuku i od celiot svet, ne se ni{to vo sporedba so ona {to mu go prigotvil Bog na svojot veren sluga. Ne e bla`en onoj ~ovek {to go falat lu|eto, koi sekoga{ se nepravedni sudii, tuku onoj kogo go pofaluva svetiot i praveden Bog, kako {to ne e nesre}en onoj kogo {to lu|eto go poni`uvaat, tuku onoj {to Bog go otfrla.

Voskresenie 4 / 1996

Sveti Efrem SIRIN BESEDA ZA PLA^OT NAD @IVOTOT

Vreme e da se potrudime da gi dobieme ve~niot `ivot i beskrajnata slava. Po zemniot `ivot doa|a smrtta, a po zemnata slava - ~estopati sleduva sram. Mnogumina izvesno vreme bile silni, mnogu silni, a nabrgu potoa slavata nivna bivala pomra~uvana. Mnogumina sudii bile osudeni; mnogumina bogati go zavr{uvale `ivotot kako prosjaci; mnogumina pametni i mnogu u~eni stanale bezumni; mnogumina zdravi i silni - se razbolele i oslabele. Ni{to postojano nema vo ovoj svet. Decata gi osiroma{uvaat svoite roditeli; roditelite im zaviduvaat na svoite deca; soprugite gi napu{taat svoite ma`i; sopruzite ne im se verni na svoite soprugi; stari govorat protiv mladite; mladite rabotat protiv starite. Nikomu ne mo`eme da mu se doverime vo ni{to. Ne mo`eme da im se doverime duri i na sopstvenite bra}a. I koga nastojuva{ da ima{ mir so site, i toga{ te napa|aat i govorat lo{o protiv tebe. Malkumina se onie {to si spomnuvaat za Boga, a u{te pomalku se onie {to pomisluvaat deka po ovoj vremenski sud gi o~ekuva sud Bo`ji. Ova e pri~inata poradi koja se zgolemuva zloto vo svetot. Preku nas i na{ite dela se uni`uva Samiot Bog. Bog ni dal razum i sovest, za da go izbirame i izvr{uvame dobroto, a nie go pravime ona {to Mu e sprotivno na Boga. Bog ni dal sila i zemni bogatstva, za da mo`eme da im pomagame na siromasite, a nie im go zagrabuvame na siromasite i ona malku {to go imaat. Nema prav pat i nema pravi~en sud me|u lu|eto; qubovta istinala i omrazata se umno`ila. Dobrodetelta e uni`ena, licemerieto e vo ~est; od smirenosta se gnasat, a gordosta ja sakaat. Zagubena e vistinata - lagata ja pokrila celata zemja. Bog go sozdal ~ovekot sloboden. Go nadaril so razum i mudrost. Gi stavil pred negovite duhovni o~i `ivotot i smrtta i ostavil na negovata slobodna volja: da pojde po patot na razumot i vistinskata mudrost, da `ivee mirno i sre}no i ovde i vo ve~niot `ivot, ili pak, da pojde po lo{iot pat {to vodi kon ve~nata smrt i ve~nite maki. Nikoj nikoga{ ne bil obvinet i suden zatoa {to e bel ili crn, visok ili nizok, za{to toa ne zavisi od nas, od na{ata slobodna volja. Vo na{a vlast e: da bideme dobri ili lo{i. Toa zavisi od nas i od na{ata slobodna volja. O, neiska`liva i neizmerliva dlabo~ino na Bo`jata dobrina i dolgotrpelivost. Bog gi trpi site na{i grevovi i vedna{ ne n# naka`uva. Zatoa {to e na{ Otec. ^uvstvuva golema bolka za nas Svoite ~eda. On ~eka gre{nicite da se pokajat i da se vratat pri Nego. Ni dava da ja ~uvstvuvame Negovata golema milost i ~eka da se osvestime od grevovnoto ludilo, da se zasramime kako {to se zasramil bludniot sin od evangelskata parabola vo dale~nata tu|a zemja i da se vratime vo domot na na{iot Nebesen Otec - vo Negovata Sveta Crkva.

Voskresenie 3/1997

Protoerej Aleksandar EL^ANINOV

DEMONSKATA TVRDINA (od Misli za gordosta)

Izvonredniot poznava~ na dlabo~inite na ~ove~kata du{a, prepodobniot otec Isak Sirin, vo svoeto 41-vo slovo veli: Onoj {to go po~uvstvuval svojot grev e nad onoj, koj so svojata molitva voskresnuva mrtvi; onoj {to se udostojuva da se vidi sebesi, toj e nad onoj {to se udostoil da vidi angeli. Ete, kon ova poznavawe na sebesi i vodi razgleduvaweto na pra{aweto, {to e postaveno so na{iot naslov. I gordosta, i samoqubieto, i suetata, a kon niv mo`at da se dodadat i naduenosta, visokoto mislewe za sebesi. Site ovie grevovi mo`a da se iska`at so eden izraz, a toa e svrtenost kon sebesi. I nie }e se zadr`ime samo na ovoj izraz, zatoa {to toj gi opfa}a site drugi {to gi spomnavme. Od drugite spomnati izrazi so najjasna smisla se odlikuvaat: suetata i gordosta; tie se spored Lestvicata, kako mom~e i ma`, kako zrno i leb i kako po~etok i kraj. Simptomite na suetata, na ovoj po~eten grev, se: nepodnesuvawe na prigovori, `ed za pofalbi, barawe lesni pati{ta, neprestana orientiranost na toa {to }e ka`at lu|eto, {to }e pomislat, kako }e gi gledaat i {to }e mislat za niv. Suetata u{te oddaleku go gleda gleda~ot {to mu se pribli`uva i gnevlivite gi pravi qubezni, lekomislenite - seriozni, a raseanite - pribrani, nevozdr`livite vozdr`livi itn. I toa samo dotoga{ dodeka ima gleda~i. Detskoto i mladinskoto pelte~ewe ne e ni{to drugo osven skrieno samoqubie i sueta. So ovaa orientiranost kon gleda~ot se objasnuva i grevot na samoopravduvaweto, koj ~esto nezabele`livo se potkraduva duri i vo na{ata ispoved. Toga{ velime: Gre{en sum, sum pravel mali grevovi - nikogo ne sum ubil, ne sum kradel. Vo dnevnikot na groficata S.A.Tolstoj ima edno vakvo karakteristi~no mesto: I toa {to jas ne znaev da gi vospituvam svoite deca (zatoa {to se oma`iv kako mlado devoj~e i {to 18 godini pro`iveav zatvorena na selo), mene ~esto me izma~uva. Ovde glavnata pokajna faza se zamenuva so zborovite na samoopravduvaweto, koi se nao|aat vo zagradi. Svetiot prepodoben otec Jovan Lestvi~nik veli deka besot na suetata se raduva koga go gleda umno`uvaweto na na{ite dobrodeteli, za{to: kolku pove}e uspesi, tolku pove}e hrana za suetata. Toj pi{uva: Koga go dr`am postot, jas sum sueten; koga go sokrivam mojot podvig, sueten sum zatoa {to sum blagorazumen. Ako se oblekuvam ubavo, sueten sum; ako se preoble~am vo neubava obleka, pak sum sueten, u{te pove}e sum sueten. Ako po~nam da govoram - suetata vladee nad mene; ako se predavam na mol~ewe - pak na suetata & se predavam. Kade i na koja strana da gi svrtam ovie trwe, tie sekoga{ se svrteni nagore i me bodat. Otrovnata su{tina na suetata dobro ja znael i Lav Tolstoj. Vo svoite rani dnevnici toj `estoko se izobli~uva za suetata. Vo eden od dnevnicite od pedesettite godini toj se `ali, deka {tom se pojavi nekoe dobro ~uvstvo vo negovata du{a ili nekoe neposredno dobro du{evno dvi`ewe, vedna{ se pojavuva `elbata da se zagledam vo sebesi, ja ~uvstvuvam suetata prisutna vo sebe, i ete, skapocenite dvi`ewa na mojata du{a is~eznuvaat, se stopuvaat kako {to se topi snegot od sonceto. Se topat, zna~i umiraat; suetata go ubiva ona {to e dobro vo nas, a toa zna~i - deka nie se ubivame so na{ata sueta; razumniot, prostiot dobar `ivot go zamenuvame so seni{ta. Suetniot ~ovek se stremi kon smrtta i ja dobiva. Eden od sovremenite pisateli veli: Jas retko sum videl golemata i nema radost od stradawata da minuva niz prostorite na ~ove~kata du{a, a da ne bide pridru`uvana od svojata odvratna sopatni~ka, od suetnata i brborliva koketka -

suetata. Vo {to e su{tinata na koketiraweto? Spored moeto mislewe, taa e vo negovata nesposobnost da ima svoe bitie. Koketlivite lu|e, vsu{nost ne postojat, ne `iveat svoj `ivot, za{to svoeto postoewe go prisposobuvaat kon misleweto na drugite lu|e. Koga do`ivuvaat najgolemi stradawa, koketlivite lu|e organski se stremat toa da im go poka`at na drugite, za{to tu|iot pogled za niv e isto {to se i reflektorite vo teatarot za soodvetnite teatarski dekoracii (Stepun, Nikolaj Pereslegin, str. 24). Zasilenata sueta ja ra|a gordosta. Gordosta e krajna samouverenost so otfrlawe na s# {to ne e moe; taa e izvor na gnevot, `estokosta i zlobata, otka`uvawe od Bo`jata pomo{ i e demonska tvrdina. Taa e yid od bronza me|u nas i Boga ( Ava Pimen); taa e neprijatelstvo sprema Boga, po~etok na sekoj grev; taa e vo sekoj grev. Sekoj grev e dobrovolno predavawe sebesi na svojata strast, svesno uni{tuvawe na Bo`jiot zakon, protivewe na Boga, iako onoj {to e podlo`en na gordosta ima izvonredno golema potreba od Boga, za{to lu|eto nego ne mo`at da go spasat (Sv. Jovan Lestvi~nik ). Od kade doa|a ovaa strast? Kako po~nuva? Od {to se hrani? Kakvi etapi minuva vo svojot razvoj? Po koi belezi mo`eme da ja raspoznaeme? Ova poslednoto e osobeno va`no, za{to gordiot obi~no ne go gleda svojot grev. Nekoj razumen starec go sovetuval eden od bra}ata da ne se gordee, a toj, umstveno zaslepen, mu odgovoril: Prosti mi, o~e, no vo mene nema gordost. Toga{ mudriot starec mu rekol: A so {to drugo bi mo`el, ~edo moe, da ja doka`e{ svojata gordost, ako ne so ovoj tvoj odgovor? Ako na nekogo mu e te{ko da bara prostuvawe, ako se navreduva, ako e bolno nedoverliv, ako go pameti zloto {to mu go napravile i ako gi osuduva drugite, seto ova se nesomneni znaci na gordosta. Za ova prekrasno pi{uva svetiot otec Simeon Nov Bogoslov : Ako nekoj silno strada od toa {to go poni`uvaat i navreduvaat, za toj ~ovek so sigurnost mo`e da se ka`e, deka vo sebe (vo svojata priroda) ja nosi drevnata zmija (gordosta). Ako po~ne da gi podnesuva navredite, so toa zmijata (gordosta) }e ja napravi nemo}na i raslabena. A ako po~ne so lutina da protivre~i i da govori nevozdr`ano, so toa }e & pridade na zmijata novi sili, za da mo`e da izliva otrov vo negovoto srce i nemilosrdno da ja uni{tuva negovata vnatre{nost. Sveti Atanasij Veliki pi{uva: Lu|eto padnale vo samopo`eluvawe, posakale pove}e da se sozercavaat sebesi, otkolku da Go sozercavaat Boga. Vo ovaa kratka definicija e otkriena samata su{tina na gordosta: ~ovekot za kogo Bog bil centar i predmet na site `elbi, se odvratil od Nego i padnal vo samopo`eluvawe, se zasakal sebesi pove}e od Boga, pretpostavuvaj}i mu go na sozercanieto na Boga - sozercanieto na sebesi. Vo na{iot `ivot ova obra}awe kon samosozercanieto i samopo`eluvaweto stanalo ve}e na{a priroda i se projavuva i kako silen instinkt za samozapazuvawe, kako vo telesniot, taka i vo du{evniot na{ `ivot. Kako {to maligniot tumor ~esto po~nuva kako kontuzija ili prodol`itelno draznewe na nekoe povredeno mesto, taka i bolesta na gordosta ~esto po~nuva ili od nekakov nenadeen potres na du{ata (na primer, nekoja golema maka) ili od prodol`itelno li~no samozadovolstvo, kako rezultat na nekakov uspeh i postepeno unapreduvawe na svojot talent. ^esto e toa takanarekuvaniot temperamenten ~ovek, koj se zanesuva, koj e strasten i talentiran. Toa e svoeviden silen gejzir, koj so svojata postojana aktivnost Mu pre~i na Boga i na lu|eto, ne davaj}i im mo`nost da im se pribli`at. Toj e poln i prepoln; proniknat so sebesi, opien samiot so sebe. Toj ne gleda i ne ~uvstvuva ni{to, osven svoeto gorewe i svojot talent, so koj se nasladuva i od koj ja dobiva celata svoja sre}a i site zadovolstva. Edvaj ne{to mo`e da se napravi so vakvite lu|e s# dodeka ne se iscrpat i isto{tat, s# dodeka nivniot vulkan ne izgasne. Vo ova se sostoi opasnosta od sekoja nadarenost, od

sekoj talent. Ovie svojstva treba da bidat uramnote`eni so edna potpolna i dlaboka duhovnost. Vo sprotivni slu~ai, koga ~ovek `ivee so nekoja svoja maka, toga{ svetot {to go okru`uva gasne i se pomra~uva vo negovite o~i; toj ne mo`e nitu da misli, nitu da zboruva za ne{to drugo, osven za svojata maka i nevolja; toj `ivee so niv, kako za ne{to edinstveno {to mu ostanalo, kako za edinstvena smisla na svojot `ivot. Navistina ima lu|e, koi duri i vo ~uvstvoto na svojata uni`enost se obidele da ja baraat svojata naslada (Dostoevski: Zapisi od podzemjeto). ^esto ovaa svrtenost kon sebesi se razlikuva kaj lu|e tivki, mol~elivi, kaj koi u{te od nivnoto detstvo bil zadu{uvan nivniot li~en `ivot, a taa prigu{ena subjektivnost ra|a, kako kompenzacija, izvesna egocentri~na tendencija (sp. Jung Psiholo{ki tipovi) vo najraznovidni projavi: navredlivost, voobrazena bolest, koketirawe, `elba da se svrti vnimanie na sebesi, duri i so poddr`uvawe i {irewe na lo{i glasovi za sebe i, najposle, duri vo vid na direktni psihozi od karakter na natrapni~avi idei, kako {to se: manijata na progonuvaweto i manijata na veli~ina (Takov e Popri{kin kaj Gogoq). Pa taka, koncentriranosta na sebesi go oddeluva ~ovekot od svetot i od Boga, i toj, taka da se ka`e, se otkinuva od op{toto steblo na kosmosot i se pretvora vo me{unka, odvoena od s# i zavitkana vo sebe. Da se obideme da gi odbele`ime glavnite etapi od razvojot na gordosta, po~nuvaj}i od lesnoto samozadovolstvo, pa s# do krajnata du{evna pomra~enost i potpolnata propast. Vo po~etokot toa e samozafatenost od sebesi, koja e re~isi normalna, koja e pridru`uvana od dobra raspolo`ba, koja ~esto minuva vo lekomislenost. Onoj ~ovek {to e zadovolen so sebesi - toj ~esto se kikoti, potsvirkuva, potpevnuva i pottupkuva so prstite. Saka da se poka`e originalen, da gi iznenaduva drugite so svoite paradoksi i da pravi dosetki, ostroumni zabele{ki i {egi; projavuva osoben vkus, kaprici i drugo sli~no vo jadewe i vo drugi raboti. Toj so zadovolstvo dava soveti i im se me{a vo rabotite na drugite; nesvesno go projavuva svojot poseben interes samo sprema sebe so frazi, kakvi {to se, prekinuvaj}i im go zborot na drugite: Ne, ne e taka, tuku jas kako {to }e vi re~am, ili: Ne, jas go znam podobro toj slu~aj, ili Jas imam obi~aj, Jas se pridr`uvam za praviloto, Jas imam navika da (kaj Turgewev). A koga govori za tu|ata nevolja, nesvesno govori za sebe: Tolku bev potresen, {to u{te ne mo`am da si dojdam na sebesi. Istovremeno vakviot ~ovek vo golema merka e zavisen od tu|oto mislewe, i odobruvawe, vo zavisnost od {to se rascutuva i se skiseluva. No, op{to zemeno, za vreme na ovaa etapa, negovata raspolo`ba ostanuva svetla. Ovoj vid egocentrizam osobeno & e svojstven na mladosta, makar {to se sre}ava naglasen i vo zrelata vozrast. Sre}a e za ovoj i vakov ~ovek, ako vo tekot na ovaa etapa go sretnat seriozni gri`i, osobeno za drugite (`enidba, semejstvo, rabota, trud). Ili ako se voshiti so religiozniot pat, pa taka, privle~en od ubavinata na duhovniot podvig, ja uvidi svojata duhovna siroma{tija i ja pobara blagodatnata pomo{. Ako ova ne mu se slu~i, negovata bolest ponatamu se razviva. Toga{ se javuva iskrena uverenost za negovoto predimstvo. Ova ~esto se izrazuva vo nezadr`livoto zboruvawe. So zborlivosta se otkriva, od edna strana, otsustvoto na skromnost, a od druga, samonasladuvaweto so primitivniot proces na samootkrivawe. Egoisti~nata priroda na prekumernoto zboruvawe (mnoguglagolivosta) ni najmalku ne se namaluva od toa {to, ponekoga{, biva na seriozna tema: gordiot ~ovek mo`e dolgo da govori i da go tolkuva pra{aweto, da go proslavuva postot, da rasprava za pra{aweto za toa: {to e povozvi{eno dobrite dela ili molitvata. Uverenosta vo sebesi brgu preminuva vo strast na komanduvawe i zapovedawe; toj posegnuva po tu|ata volja, bez da se obide ni najmalku da rakovodi so svojata, posegnuva i po tu|oto vnimanie i vreme, kako i po tu|ite sili;

stanuva drzok i bezobziren. Toj smeta deka negovata rabota e va`na, a tu|ata ne e. Toj se zafa}a vo sekakva rabota; se me{a vo s#. Na ovaa faza raspolo`bata na gordiot se rasipuva. Se razbira, toj sre}ava na svojata agresivnost sprotivno dejstvuvawe i otpor, pa zatoa kaj nego se javuvaat razdrazlivosta, tvrdoglavosta i `elbata za karawe. Toj e ubeden deka nikoj ne go razbira, pa duri i negoviot duhovnik; negovite sudiri so svetot se izostruvaat i gordiot kone~no pravi izbor; jas sum protiv lu|eto, no u{te ne sum protiv Boga. Negovata du{a stanuva temna i studena; vo nea se vseluvaat omrazata, prezirot, zlobata, naduenosta. Se pomra~uva negoviot um, razlikuvaweto me|u dobroto i zloto stanuva ograni~eno, za{to toa sega se zamenuva so ona {to e moe i {to ne e moe. Toj e ve}e nadvor od granicite na sekoe pokoruvawe i stanuva nepodnosliv vo sekoja sredina; toj ima svoja cel - da ja sproveduva svojata linija, da gi pobeduva i posramuva drugite; toj e `eden za slava, makar i skandalozna, odmazduvaj}i mu se na svetot za nepriznavawe i saka da mu se revan{ira. Ako e monah, toj go napu{ta manastirot, kade ne mo`e ni{to da podnese i po~nuva da bara svoi pati{ta. Ponekoga{ ovaa sila na samopotvrduvawe e naso~ena kon materijalno bogatewe, na pravewe kariera, na op{testvena i politi~ka dejnost, a ponekoga{, na nekoja posebna darba, - na tvore{tvo. Na ova pole gordeliviot ~ovek mo`e da ima, blagodarej}i na svojot talent, izvesni pobedi. Na ovaa osnova se pravat raskolite i eresite. Najposle, vo poslednata etapa, gordiot ~ovek se oddeluva od Boga. Ako pred toa pravel grev od palavost i bunt, toj vo ovaa etapa s# razre{uva i si dozvoluva s#: grevot ve}e ne go izma~uva; toj stanuva negova navika; ako vo tekot na ova etapa voop{to mo`e da mu bide lesno, lesno mu e samo na |avolot i samo na temnite pati{ta. Sostojbata na negovata du{a e mra~na, neosvetlena i vo potpolna osamenost, no istovremeno postoi i iskrena ubedenost vo ispravnosta na svojot pat i ~uvstvo na potpolna bezopasnost, koi kako nekoi crni krila go nosat kon propast. Vakvata sostojba, da se ka`e vistinata, ne se razlikuva voop{to od ludiloto i nenormalnosta. Gordiot i vo ovoj `ivot `ivee vo sostojba na potpolna izolacija (krajna temnina). Ako se pogledne, kako toj razgovara so lu|eto ili spori so niv, }e vidime, deka toj ne go slu{a ona {to tie go velat; - go slu{a samo ako se sovpa|a so negovite pogledi; ako, pak, mu se govori ne{to, {to e nesoglasno so negovoto mislewe, toj se luti i besnee, kako da e li~no navreden, vika i navreduva. Vo onie {to go okru`uvaat toj gi gleda samo onie svojstva, {to toj im gi dal, taka {to i koga pofaluva nekogo, toj i toga{ ostanuva gord, zatvoren vo sebesi - nepronikliv za ona {to e objektivno. Karakteristi~no e deka i najsovr{enite formi na du{evna bolest - manijata na veli~ina i manijata na progonuvawe - poteknuvaat od ovaa isklu~itelna osamenost, od ova samozadovolstvo, i deka se tie nezamislivi za smirenite lu|e, za ednostavnite, za onie {to se samozaboravaat. Vo psihijatrijata se smeta, deka kon du{evnata bolest (paranoja), glavno vodat: zgolemenoto ~uvstvo na sopstvenata li~nost, neprijatelskiot odnos sprema lu|eto, zagubuvaweto na normalnata sposobnost za prisposobuvawe i izvrtenosta na razmisluvaweto i zaklu~uvaweto. Klasi~niot paranoik nikoga{ ne se kritikuva sebesi; toj sekoga{ e prav vo svoite o~i i potpolno e nezadovolen od drugite i od `ivotnite uslovi. Eve kako se objasnuva dlabo~inata na definicijata, dadena od prepodobniot otec Jovan Lestvi~nik : Gordosta e krajna siroma{tija na du{ata. Gordiot pretrpuva poraz na site frontovi. Psiholo{ki - taga, mrak, besplodnost. Moralno - osamenost, presu{uvawe na qubovta, zloba.

Od bogoslovska gledna to~ka - smrt na du{ata, koja ja preteknuva smrtta na teloto, pekol i pekolni maki u{te za vreme na zemniot `ivot. Gnoseolo{ki - solipsizam. Fiziolo{ki i patolo{ki - nervna i du{evna bolest. Na krajot, sosema e prirodno da se postavi pra{aweto: kako da se borime so ova bolest? [to da pravime i kako da ja spre~ime propasta, koja im se zakanuva na onie {to odat po ovoj pat? Odgovorot proizleguva od su{tinata na pra{aweto: smirenie, poslu{nost na ona {to e objektivno, poslu{nost - sprema dobrite lu|e, bliskite, svetskite zakoni, objektivnata pravda, ubavinata na s# {to e dobro vo nas, poslu{nost sprema Bo`jiot zakon i, pred s# - poslu{nost sprema Crkvata, nejzinite uredbi, zapovedi i tainstveni vozdejstvija. Za toa e potrebno ona {to stoi na po~etokot na hristijanskiot pat: Ako nekoj skaa da vrvi po Mene, neka se odre~e od sebe (Mt. 16, 24). Da se odre~eme i da se odre~uvame sekoj den; sekoj den, kako {to stoi vo najdrevnite rakopisi: ~ovekot go zema svojot krst, krstot na pretrpuvawe na navredite, postavuvawe sebesi na posledno mesto, pretrpuvawe na stradawata i bolestite, mol~elivo podnesuvawe na navredite, potpolna i bespogovorna poslu{nost - brza, dobrovolna, radosna, nepla{liva i postojana. I toga{ }e mu se otvori patot vo carstvoto nebesno, vo carstvoto na spokojot, za{to so najdlaboka smirenost - site strasti bivaat uni{teni. Na na{iot Bog, Koj na gordelivite im se protivi, a na smirenite im dava blagodat, slava vo site vekovi i vo seta ve~nost. Amin.

Voskresenie 3/1997

Sveti Jovan DAMASKIN ZA PO^ITUVAWETO NA SVETITELITE I NIVNITE MO[TI

Svetitelite treba da se po~ituvaat kako Hristovi prijateli i kako ~eda i naslednici Bo`ji, kako {to veli Sveti Jovan, bogoslov i evangelist: A na onie {to go primija, im dade vlast da bidat Bo`ji ~eda (Jn. 1, 12). Taka, ve}e ne ste robovi, tuku sinovi, a koga sme deca, sme i naslednici: naslednici, zna~i, Bo`ji, a sonaslednici Hristovi (Rim. 8,17). I Gospod vo Svetoto Evangelie im veli na Apostolite: Vie ste moi prijateli ve}e ne ve narekuvam slugi, bidej}i slugata ne znae {to pravi negoviot gospodar (Jn. 15, 14-15). A ako pak, Sozdatelot na s# se narekuva Car nad carevite i Gospodar nad Gospodarite, (Obn.Zak. 10, 17), pa Bog nad bogovite (Obn.Zak. 10, 17), sekako deka i svetitelite se bogovi i gospoda i carevi. Nivniot Bog e Bog i Gospod, Koj toa #, i taka se imenuva. Jas sum, mu veli On na Mojseja, Bog na tvojot otec, Bog Avraamov, Bog Isakov i Bog Jakovov (Izl. 3, 6). I go napravi Mojseja Bog (Izl. 7, 1), zaradi faraonot. Gi narekuvam, pak, bogovi i carevi i gospoda, NE PO NIVNATA PRIRODA, no zaradi toa {to caruvaat i gospodarat nad svoite strasti, i {to podobieto na Bo`jiot obraz, po koe i se sozdadeni, go so~uvale neizmeneto - bidej}i car se narekuva i careviot lik (slikata) - kako i zaradi toa {to soedinuvaj}i se, po svoja slobodna volja, so Boga, i primaj}i Go da se vseli vo niv, i zaedni~arej}i so Nego, stanale po blagodat ona {to On e po priroda. Kako toga{ da ne gi po~ituvame onie {to

postanale slu`iteli, prijateli i sinovi Bo`ji? Bidej}i ~esta uka`ana na izbranite me| u slugite na koi i nie im pripa|ame, e pe~at na blagonaklonosta kon zaedni~kiot Vladika. Tie stanaa riznici Bo`ji i Negovi domovi: ]e se vselam vo niv i }e `iveam vo niv, veli Gospod, i }e im bidam Bog (2 Kor. 6, 16). A deka du{ite na pravednicite se vo rakata Bo`ja i smrtta ne gi dopira (Prem. Sol. 3, 1), govori Bo`estvenoto Pismo, bidej}i smrtta na svetitelite poskoro e son otkolku smrt, za{to }e se potrudat vo ovoj vek i }e `iveat do krajot (ps. 48, 9-10). Skapa e pred Gospoda smrtta na Negovite svetci (Is. 1, 16). Ima li ne{to podragoceno od toa da se bide vo rakata Gospodova? Bidej}i Bog e `ivot i svetlina, i onie koi se vo rakata Gospodova, se nao|aat vo `ivotot i svetlinata. Deka Bog se vselil vo nivnite tela preku umot toa go veli Apostolot: Ili ne znaete deka teloto va{e e hram na Svetiot Duh, Koj e vo vas (1 kor. 1, 19). A Svetiot Duh e Gospod (2 Kor. 3, 17). I ako nekoj go razoruva hramot Bo`ji, Bog }e go razori nego (1 Kor. 3, 17). Kako toga{ da ne gi po~ituvame oduhovenite hramovi Bo`ji, oduhovenite Bo`ji domovi? Tie za vreme na `ivotot slobodno stoele pred Boga. Vladikata Hristos ni gi dade mo{tite na svetitelite kako spasonosni izvori, koi na mnogu na~ini to~at dobrodeteli i izlevaat dobromirisno miro; i tuka nikoj ne se somneva. Bidej}i ako so Bo`jata volja potekla voda od ostriot i suv kamen vo pustinata (Izl. 17, 6), i od magare{ka ~elust, koga o`ednel Sason (Sud. 15, 19), zarem e nemo`no od mo{tite na svetitelite i na ma~enicite da pote~e dobromirisno miro? Voop{to ne, za onie koi ja poznavaat silata Bo`ja i ~esta koja On im ja pravi. Spored Mojseeviot zakon, sekoj {to }e se doprel do mrtovecot stanuval ne~ist (Br. 19, 11), no svetite mo{ti ne se mrtvi. Bidej}i koga samo `ivotot i pri~inata za `ivotot e pribroen kon mrtvite, onie koi so nade` vo voskresenieto i vera vo nego zaspale, ne gi narekuvame mrtvi. Za{to kako mo`e mrtvoto telo da pravi ~uda? Kako toga{, so niv se izgonuvaat demonite, otklonuvaat bolestite, isceluvaat slabostite, na slepite im se vra}a vidot, kako se o~istuvaat gubavcite, se progonuvaat isku{enijata i bedite, sekoj dobar dar od Boga preku niv im se daruva od Otecot na onie koi go posakuvaaat so nepokolebliva vera? Kolku mnogu }e se potrudi{ da najde{ zastapnici da te privedat pred smrten car, i da mu ka`at zbor vo tvojata polza? Ne treba li da se po~ituvaat zastapnicite na sevkupniot rod, koi se molat na Boga za nas? Sekako deka treba da gi po~ituvame, podignuvaj}i Mu hramovi na Boga vo nivno ime, prinesuvaj}i darovi od svoite plodovi, po~ituvaj}i go nivniot spomen, i nao|aj}i vo niv duhovna radost; taa radost da bide soodvetna na onie {to n# povikuvaat, za da ne gi razgnevime trudej}i se da im ugodime. Bidej}i so toa {to ugoduvame na Boga, so toa }e se raduvaat i onie {to Mu ugoduvaa; a ona {to go gnevi Boga, gi gnevi i negovite vojnici. Zna~i, nie vernicite da im ugoduvame na svetitelite so psalmi i himni i duhovni pesni (Evr. 5, 19), i so umilenie i milost kon onie na koi im e potrebno toa, so {to najpove}e Mu se ugoduva na Boga. Da im podigneme stolbovi i vidlivi ikoni i, sledej}i gi nivnite dobrodeteli, da staneme nivni `ivi stolbovi i ikoni. Da ja po~ituvame Bogorodica (Lk. 1, 18) kako vredna i vistinska Bo`ja Majka (Lk. 14, 42-43). Prorokot Jovan kako Prete~a i Krstitel, pa Apostolite i Ma~enicite: Bidej}i vo rodenite od `ena ne se ima javeno pogolem od Jovan Krstitelot (Mt. 11, 11), kako {to rekol Gospod, i kako prv propovednik na carstvoto Bo`jo (Mt. 3, 1-3). Apostolite da gi po~ituvame kako Gospodovi bra}a, svedoci i slugi na Negovite stradawa, niv koi Bog i Otecot odnapred gi pozna i odnapred gi odredi da bidat soobrazni na Likot na Negoviot Sin (Rim. 8, 29). Prvo apostolite, vtoro prorocite, treto pastirite i u~itelite (1 Kor. 12, 18). Ma~enicite Gospodovi odbrani od sekoj rod da gi po~ituvame kako Hristovi vojnici (2 Tim. 2, 3) i kako onie koi ja ispile Negovata ~a{a i se krstile so kr{tenieto (Mk. 10, 38) na Negovata `ivotvorna smrt, kako zaedni~ari na

Negovite stradawa (Fil. 3, 10) i Negovata slava, ~ij rodona~alnik e prvo|akonot i prvoma~enik Stefan; da gi po~ituvame i prepodobnite na{i Otci, bogonosnite podvi`nici, koi stradale so dolgovremeno i prete`no ma~eni{tvo na sovesta; so kamewa bea otepuvani, so pila re`eni, na isku{enija podlo`uvani, umiraa ubivani so me~, skitaa vo ov~i i kozji ko`i, vo siroma{tija, vo maki, vo sram, onie za koi svetot be{e nedostoen skitaa po pustini, po ridovi, po pe{teri i zemni bezdni (Evr. 11, 37-38). Da gi po~ituvame onie koi bile sveti pred blagodatta, odnosno Prorocite, Patrijarsite, Pravednicite, onie koi odnapred go objavile ra| aweto Gospodovo. Ugleduvaj}i se na nivniot `ivot (Evr. 13, 7), da ja sledime nivnata vera, nade`, qubov, revnost, podnesuvawe na stradawata, trpewe do krv, za da postaneme zaedni~ari i na nivnite venci na slavata (1 Petr. 5, 4).

Voskresenie 3/1996

SOVETI ZA ONIE [TO SE PODGOTVUVAAT ZA MONA[KI @IVOT (od Duhovna cvetna gradina)
Mona{tvoto kako slobodno odre~uvawe duri i od nevinite radosti i zadovolstva {to gi dasva svetskiot `ivot, bez somnevawe, ima povisoka cena vo Bo`jite o~i kako povozvi{en podvig na dobrodetelen `ivot i privlekuva pogolemi blagodatni darovi od Boga. Gospod Iisus Hristos veli: Sekoj {to ostavi ku}a, ili brat, ili sestra, ili tatko, ili majka, ili `ena, ili deca, ili nivi, zaradi Moeto ime, }e nasledi stopati pove}e i }e dobie `ivot ve~en (Mt. 19, 29). Koj od mirjanite nekoga{ napravil ~udo? Koj voskresnal mrtvi? Koj izgonil besovi? - Nikoj. Site ovie pobedi im pripa|aat na monasite. Tie se tolku mnogu, {to i celiot svet ne mo`e da gi sobere. Ako ova ne e taka, toga{ zo{to voop{to e potrebno mona{tvoto vo svetot? Site drugi dobrodeteli, spored misleweto na ava Dorotej, bidej}i gi izvr{uvame po dol`nost, se kako danok {to sme obvrzani da go platime. Mona{koto poslu{anie, siroma{tijata i bezbra~nosta, kako dobrodeteli koi bivaat izvr{uvani dobrovolno i slobodno, imaat zna~ewe na skapoceni darovi. Tie Mu se prinesuvaat na Boga edinstveno od qubov, sli~no na darovite {to mu gi davaat na vladetelot negovite najbliski sorabotnici, a za toa dobivaat od nego bogati nagradi, golema ~est i odgovorni raboti. Koj osiroma{uva zaradi Boga, toj dobiva riznici na duhovni skapocenosti. Kolku ~ovekot gi uskratuva svoite zadovolstva vo svetot, tolku Bog go udostojuva so radosta vo Svetiot Duh. Mo`e da se bide ne od ovoj svet i toga{ se `ivee vo ovoj svet. No mo`no li e srede gri`ite na ovoj svet, srede postojani isku{enija i sudiri so grevo, da se nadevame deka }e postigneme takvo moralno sovr{enstvo i takva svetost vo dobrodetelite, kakvi ni vetuva vo izobilie tivkiot i samoten mona{ki `ivot, sosema oddale~en od svetot i od negovata sueta? [to podaleku od svetot, poblizu do Boga. Onoj {to `ivee vo pustinata i ti{inata, zapazen e od tri isku{enija: od isku{enija {to doa|aat preku sluhot, preku jazikot i preku o~ite. Toj ima isku{enija samo preku srceto. Me|u mona{kiot i mirskiot `ivot postoi razlika kako me|u pristani{teto i morskata {ir, koja postojano se branuva.

Podobro e da ne se pravi odre~uvaweto od svetot i da ne se davaat mona{kite zaveti, otkolku potoa ili bez srce da se ispolnuvaat, ili voop{to da ne se ispolnuvaat. Onoj {to go pravi ova, se izlo`uva na golema opasnost. Ne se monasi site koi `iveat vo manastirite. Monah e samo onoj {to `ivee vistinski mona{ki `ivot. Za da se stigne do celta na vistinskoto mona{tvo - moralnoto sovr{enstvo i tesnoto soedinuvawe so Boga, izvorot na svetosta i na bla`enstvoto, neophodno e onoj {to go prima mona{kiot ~in da gi znae i da gi ispolnuva osobenite pravila za svoeto vnatre{no i nadvore{no odnesuvawe, {to se propi{uvani za toj ne slu~ajno nare~en angelski ~in. Inaku, mo`e nekoj da `ivee pome|u manastirskite yidovi, daleku od vrevata i suetata na svetot, da nosi mona{ka obleka i mona{ko ime, no po du{a da bide podolu i od mirjanite. Sekoj {to saka da se zamona{i, potrebno e najnapred dobro da se ispita i da se proveri sebesi. I toj samiot treba sestrano da se proveri, pa potoa da gi zeme vrz sebe te{kite mona{ki zaveti. Inaku, }e se izlo`i na golema opasnost. U{te pred primaweto na mona{kiot ~in, koj e tolku mnogu vozvi{en i koj bara mnogu od onie {to go primaat, potrebno e tie u{te dodeka se vo svetot mnogu da go zasakaat mona{kiot `ivot i da se podgotvuvaat za nego. I vaka podgotveni, koga }e go primat mona{tvoto, toa nema da im bide ni{to novo i nepoznato. Toga{ s# {to }e se bara od niv, iako te{ko, lesno }e go ispolnuvaat. Ako najnapred ne se nau~ime dobvro da `iveeme so lu|eto, toga{ i vo samotijata ne }e mo`eme da `iveeme dobro. Ako ne se nau~ime da `iveeme vo mir so lu|eto, toga{ i vo pustinata ne } e mo`eme da najdeme spokoj na na{ata du{a. Ako u{te dodeka `iveeme vo svetot zaedno so lu|eto ne se podgotvuvame pravilno, toga{ i koga }e bideme monasi ne }e mo`eme da go izvr{uvame ova. Ako nekoi neizlekuvani poroci gi preneseme vo pustinata, tie }e ostanat skrieni vo nas, no ne i pobedeni. Zmijata koga le`i vo svoeto gnezdo ne kasa, no sepak e zmija - nejzinite otrovi se vo nea. Ist e slu~ajot i so strastite koi ostanale nepobedeni. Tie i vo mona{tvoto ne is~eznuvaat, no se zasiluvaat. ^ovek so ~ista sovest, so sekogo mo`e prijatelski da `ivee, a lo{iot - i vo samotata se izma~uva i nema mir. Va`nosta na mona{tvoto, so site negovi plodovi, e uslovena so celosnoto izvr{uvawe na trite mona{ki zaveti. Inaku, monahot }e slu`i za sram na mona{tvoto, }e gi soblaznuva mirjanite i }e go odvede vo propast. Mona{kiot `ivot e mudrost nad mudrostite i ve{tina nad ve{tinite. Kaj monahot s# treba da bide poinaku. Kaj monahot i vo negoviot `ivot s# e poinaku: umot, ~uvstvata i pravilata za `ivot. Seto ova osnovno se razlikuva od ona {to go imaat onie koi `iveat vo svetot. Mol~eweto e negova naslada; molitvata - duhovno sozercanie; Slovoto Bo`jo - hrana na negovata du{a; negoviot najmil i najsladok razgovor e onoj so Boga; hramot Bo`ji - edinstveno zasolni{te; manastirskata ograda - oblast zad koja ve}e ni{to ne postoi. Negoviot svet e ve~nosta. Tamu e negovoto sokrovi{te, tamu e i negovoto srce. Edinstvena vrska so `itelite na zemjata - toa e negovata iskrena i topla molitva za niv. Eve, ova e vistinskiot mona{ki `ivot. Za vistinskiot monah ne postoi ni{to i nikoj na zemjava. Negovata radost i naslada e neprestanata molitva. Toj gi qubi site lu|e, no te{ko mu e koga e so niv zatoa {to go oddeluvaat od Boga. Monahot ima samo edna gri`a i samo edna edinstvena `elba: da Mu ugodi na Boga i da ja obo`uva svojata du{a. Koga go pra{ale Sveti Jovan Lestvi~nik: Koj e vistinski i razumen monah?, toj odgovoril: Onoj koj sekojdnevno, do krajot na svojot `ivot ne prestanuva da dodava vrz oganot - ogan, vrz plamenot plamen, vrz `elbata - `elba, vrz podvigot - podvig.

Monahot e onoj, koj e svesen samo za postoeweto na Boga, koj se samozaborava i is~eznuva vo Boga. Monah e onoj, koj oble~en vo zemno telo, po na~inot na svojot `ivot se ugleda na bestelesnite angeli. Onoj {to saka da bide vistinski monah, treba da te`nee kon apsolutna siroma{tija i da se zadovoluva so najneophodnoto. Siroma{tijata, tagata, samoograni~uvaweto i postot - toa se orudijata na mona{kiot `ivot. Monah e onoj, koj se samoprinuduva vo s#. Prorokot Daniil rekol za sebesi: Vkusen leb ne jadev (Dan. 10, 3). Mona{kiot `ivot bara neizostavno otka`uvawe od site telesni nasladi. So niv mona{kiot `ivot nikako ne mo`e da se usoglasi. Monahot ne mo`e da si pozvoli negovata sovest da go obvinuva za bilo {to. Monahot {to ne se gri`i za svoeto spasenie - se podbiva so Boga. Za monahot, ako ne se gri`i za vistinskiot mona{ki `ivot, bi bilo podobro da umrel u{te vo utrobata na svojtata majka, otkolku {to ostanal `iv i {to stanal monah. Mona{tvoto, kako {to poka`uva i samiot zbor, zna~i samotnost - razgovor so sebesi i so Boga. Zatoa sekoe naru{uvawe na samotnosta, bez osobena potreba, zna~i naru{uvawe na mona{kiot zavet i na mona{koto ime. Bogomudrite rakovoditeli i u~iteli na mona{kiot `ivot osobeno nastojuvaat da gi uverat onie {to se zamona{ile da bidat {to pove}e sami, poka`uvaj}i i doka`uvaj}i kolku se prekrasni plodovite na samotnosta, a kolku se gor~livi plodovite od naru{uvaweto na ovoj zavet. Bidete monasi ne samo so va{ata obleka, no i so va{iot `ivot i so va{ite dela. Bidete monasi - `ivejte samoten `ivot. Monahot treba da `ivee sam, a Onoj Koj e so nego e Gospod Bog. @ivotot vo samota vodi kon nebesnoto so`itelstvo. Kon onoj, koj se oddale~uva od poznanicite i prijatelite se pribli`uva Bog zaedno so Svoite angeli. So ni{to ~ovekot tolku ne gre{i kako so jazikot, a vo samotata lesno se izbegnuva ovoj grev. Samotata ne go poznava praznoslovieto, za koe treba da se dava odgovor vo denot na Sudot, no majka e na mol~eweto, koe e koren na bezgre{nosta i na dobrodetelite. Vo samotata i ti{inata, a ne me|u lu|eto i vrevata, se ra|aat dobrite i nebesnite misli. Ostanuvajte {to podolgo vo va{ata }elija, a taa }e ve nau~i na s#. Kolku pove}e se oddale~uvame od vrski so lu|eto, tolku pove}e se udostojuvame vo na{iot um slobodno da Mu se pribli`uvame na Boga. Kako {to vo tivkata i bistra voda sonceto se ogleduva podobro, otkolku vo razbranuvata i matna voda, taka i Bog, ve~noto duhovno Sonce, polesno Go gledame i Go poznavame so verata i na{ite duhovni o~i, ako `iveeme vo ti{ina, samota i spokojstvo, otkolku ako sme opkoleni so lu|e i postojana vreva. Onoj {to ja poznal sladosta na }elijata, bega od bli`niot, iako go qubi i iskreno go po~ituva. Ava Marko go zapra{al ava Arsenij: Zo{to bega{ od nas? Starecot mu odgovoril: Zatoa {to ve sakam. Bog mi e svedok deka ve sakam, no ne mo`am da bidam i so Boga i so vas. Na neboto bezbrojni duhovni su{testva imaat edna volja, a nie {to `iveeme na zemjava - imame razli~ni volji. @iveeweto vo samota zna~i - duhovno bogatewe, a ona me|u lu|eto rasfrlawe na spe~alenoto. Ribite umiraat od nedostig na voda, a duhovnite dvi`ewa {to se ra|aat od Boga - umiraat vo srceto na monahot, koj e ~esto so mirjanite i `ivee so niv.

Bez krajna potreba ne izleguvajte od manastirot. Ne posetuvajte gi domovite na mirjanite, inaku nema da se vratite vo manstirot takvi kakvi {to ste izlegle od nego. Duri i toga{ koga se oddale~uvate od va{iot samoten `ivot zaradi spasonosni celi, znajte deka nema da se vratite kakvi {to ste izlegle. Seneka rekol: Sekojpat koga sum bil me|u lu|e, sum se vra}al doma pomalku ~ovek. I nie ~esto go ~uvstvuvame ova, osobeno po dolgite razgovori, za{to posigurno e da se mol~i, bidej}i ne mo`e da se govori a da ne se pogre{i, da ne se ka`e pove}e otkolku {to e potrebno. Polesno e da ostaneme doma, otkolku da se zapazime od grev. Da se ugledame na mudrosta od p~elite. Tie, {tom vidat okolu sebe mnogu osi, vedna{ se krijat vo svojot ko{. Na toj na~In ja izbegnuvaat opasnosta. Koga ima{ potreba da izleze{ vo svetot, toga{ ugledaj se na gulabicata, koja bila prinudena da izleta od Noeviot kov~eg, nabrgu se vratila pak vo nego, zatoa {to nadvor od nego nikade ne na{la mesto za svoe uspokojuvawe. Koga izleguvate od va{ata samota, ~uvajte go ona {to ste go nasobrale, za{to {tom se otvori vratata na kafezot, zatvorenite ptici vedna{ izletuvaat. Toga{ ne }e imame polza od dolgogodi{noto mol~ewe. Monasite stra`arat nad sebesi dodeka se vo svoite kelii, a treba da stra`arat i toga{ koga se nadvor od niv. Ne mislete deka oddale~uvaj}i se vo pustinata }e bidete sami. Ako Bog ne e so vas toga{, neizostavno so vas }e bide |avolot (Erem. 23, 23-24). Kade i da ste, znajte deka od |avolskite isku{enija ne mo`ete da izbegate. Onoj {to go prima mona{kiot `ivot, treba da znae deka i vo samotata | avolot ne }e go ostava miren. I tamu toj osobeno }e go napa|a so `elba da go odvrati od vistinskiot pat kon spasenieto. Onie {to `iveat vo svetot, se borat so demonite kako so jagniwa, a onie {to `iveat vo pustinska samota, so niv se borat kako so tigrovi i leopardi. Spored u~eweto na onie {to go izminale patot na podvi`ni~Kiot `ivot, lo{ite duhovi se borat protiv monahot osobeno so zdodevnost, o~ajanie, `alewe po svetot {to go ostavile, sakaj}i da gi nateraat da ja ostavat samotijata i pak da se vratat vo svetot. Monahot odnapred treba da go znae ova, za da ne padne vo malodu{nost od vakvite isku{enija, tuku spokojno da gi pre~eka i hrabro da se bori so niv, polzuvaj}i se so nepobedlivoto oru`je na molitvata. Nekoj mlad monah oti{ol kaj edeniskusen duhoven starec i mu rekol: O~e, zdodevno mi e {to `iveam vo ovaa pustina. Starecot mu go dal ovoj sovet: Molu se na Boga {to mo`e{ po~esto, On }e ti pomogne - }e ti dade sila i spokojstvo. Molitvata e lek protiv `alosta i o~ajanieto.

Voskresenie 3/1996