1

Kant in skepticizem s posebnim ozirom na Forsterjevo

interpretacijo

Uvod

Naj zanem s kratkim pojasnilom. Prvotno (pre)iroko zastavitev tematike Kant in
skepticizem sem si drznil zamejiti s pristavkom s posebnim ozirom na Forsterjevo
interpretacijo.
1
Namen priujoe seminarske naloge namre ni in niti ne more biti
kakorkoli celovita predstavitev odnosa vlikega nemkega filozofa Immanuela Kanta (1724
1804) in njegove predkritine ter kritine filozofije do skepticizma. Zato sem se odloil, da mi
bo lo predvsem za to, da v bolj ali manj splonih obrisih prikaem eno izmed najbolj
celovitih in prodornih sodobnih obravnav naslovne tematike, ki jo je artikuliral filozof
Michael N. Forster, in sicer predvsem v knjigi Kant and Skepticism (2008).
2
Obenem bom
skual, zveine navezujo se na Forsterjeva izvajanja, predstaviti za tu obravnavano
problematiko relevantne vidike Kantove filozofske misli, kakor jih je mogoe izluiti iz
njegovega predkritinega in zlasti kritinega obdobja, pri emer se bom osredotoil na njegov
magnum opus Kritika istega uma (Kritik der reinen Vernunft, 1781 [A] in 1787 [B]) in
Prolegomeno (1783), eprav bom obasno prav tako izhajal iz njegovih spisov, refleksij,
korespondenc in predavanj.

Najprej bom skual na kratko predstaviti Forsterjevo izzivalno zastavitev naslovne
problematike, nato bom preel na obsenejo predoitev avtorjeve svojevrstne obravnave
veil of perception skepticizma, zatem na predstavitev Kantove domnevne pironovske krize
v estdesetih letih osemnajstega stoletja in na razgrnitev vplivnosti humovskega skepticizma,
nazadnje pa e na Kantovo reformirano metafiziko ter na oris ene od Forsterjevih temeljnih
linij argumentacije proti Kantovemu poskusu razreitve enega izmed problemov skepticizma.
3

Kljub omenjeni samoomejitvi je priujoa seminarska naloga potemtakem nemara vendarle
zartana nekoliko prevelikopotezno. Upam pa, da bom z nenehnim zavedanjem te iroke
zastavitve navsezadnje uspel vsaj nakazati Kantov (in ni manj Forsterjev) poskus na novo

1
Razlogov za tovrstno (samo)omejitev je ve. Prvi, prostorska omejitev seminarske naloge. Drugi, moje nezadostno in
premalo eruditsko poznavanje Kantove predkritine in kritine filozofije. In nazadnje, pronicljivost Forsterjeve interpretacije,
ki si nedvomno zaslui samostojno in potemtakem podrobnejo predstavitev ter celovitejo obravnavo, ki pa ji seveda prav
tako ne bom uspel popolnoma zadostiti.
2
etudi je navsezadnje celo Forsterjeva obravnava, kot bom skual nakazati, v kar nekaj ozirih neprepriljiva.
3
Forsterjevo razlenjevanje je zanimivo tudi zato, ker se mestoma navezuje na sodobne razprave o relevantnih problemih,
med drugim na izvajanja eliminativistinih materialistov, kot so npr. Richard Rorty, Patricia Churchland in Paul Churchland.
2

izraziti in globlje utemeljiti nekaj, kar je bilo e izkueno, miljeno in reeno (Kocijani,
2009: 12), in, ne nazadnje, za podrobneje in e samo zato zadovoljiveje analize napotiti
na celoviteje, bolj filigransko argumentirane razprave in knjige, iz katerih sem obilno rpal
ter so torej v marsiem navdihnile moja nadaljnja raziskovanja.

Forsterjeva zastavitev problema

Forster si v eseju Kant and Skepticism (2008), na katerega se bom, kot reeno,
osredotoil v priujoi seminarski nalogi, zastavlja predvsem dve nalogi v prvem delu
splono predoitev in razlago vloge skepticizma v Kantovi kritini filozofiji, v drugem pa
kritino presojo Kantovih stali. Temeljna teza Forsterjevega eseja je, da sta Kantov projekt
naslavljanja skepticizma in projekt oblikovanja reformirane metafizike tesno povezana.

Uvodoma drzno poudarja, da vse dosedanje obravnave Kantove filozofije bremenita
dve tesno povezani slabosti: pomanjkanje skrbnega razlikovanja med razlinimi vrstami
skepticizma, v marsiem posledino pa tudi pomanjkljivo razbiranje razlinih vlog, ki so jih
razline vrste skepticizma igrale z ozirom na nastanek in motivacijo kritine filozofije. Ni
torej nakljuje, da je za Forsterjev prikaz posebej pomembno skrbno razlikovanje med
naslednjimi tremi vrstami skepticizma:
1) Veil of Perception skepticizem, ki zadeva legitimnost sklepanja iz obstoja in
lastnosti duevnih predstav na obstoj in lastnosti zunanjega sveta (mind-external
world).
4

2) Humovski skepticizem, ki zadeva (i) obstoj pojmov, ki niso izpeljivi iz utnih zaznav
(apriorni pojmi), in (ii) spoznanje o stavkih, ki niso niti resnini preprosto zaradi
nekega loginega zakona niti poznani iz izkustva (apriorno sintetino spoznanje).
3) Pironovski skepticizem, ki na nain antinih pironistov utemeljuje opustitev sodbe z
dokazovanjem ravnoteja nasprotnih argumentov (ekvipolence).

Tisto, kar je pri Forsterjevi zastavitvi problema izstopajoe in obenem izzivalno ter
celo, kot pripominja sam, heretino, je ostra zavrnitev pomembnosti vpliva, ki so ga mnogi
interpreti pripis(ov)ali predvsem kartezijanskemu skepticizmu (tj. veil of perception

4
Ali kot Kant pravi v Ovrbi idealizma v drugi izdaji prve Kritike: Idealizem (mislim na materialnega) je teorija, za katero
je obstoj predmetov v prostoru zunaj nas ali zgolj dvomljiv in nedokazljiv [idealizem Kartezija] ali napaen in nemoen
[idealizem Berkeleyja]. (Kant, 2007: 68)
3

skepticizmu), posledino pa avtorjevo osredotoenje na humovski in kar je najbolj
kontroverzno pironovski skepticizem, ki naj bi najodloilneje zaznamovala in najtemeljiteje
izoblikovala Kantovo kritino filozofijo. Kar zadeva prvo vrsto skepticizma, Forster po
nekajstranski obravnavi odlomkov, ki na prvi pogled nesporno nakazujejo temeljno
pomembnost problematike idealizma za nastanek kritine filozofije, sklene: Skratka,
Kantovo domnevno poglobljeno ukvarjanje z veil of perception skepticizmom je bolj plod
domiljije nekaterih interpretov kot pa realnosti. (Forster, 2008: 12) Najprej si torej oglejmo
nekaj kljunih razlogov za Forsterjevo vehementno zavrnitev bolj ali manj ortodoksnega
branja Kanta, ki ga med drugim zrcalita epohalna knjiga Kant and the Claims of Knowledge
(1987) Paula Guyerja, ki je nesporno eden vodilnih poznavalcev Kantove filozofije, in znano
delo kanadskega filozofa Barryja Strouda z naslovom The Significance of Philosophical
Scepticism (1984).

Kantovo naslavljanje veil of perception skepticizma kot zgolj
neke vrste sreni stranski proizvod?

Kot poudarja Forster, mnogi, e ne celo veina, interpreti Kanta znotraj anglofonske
tradicije piejo, kot da bi bil skepticizem glede zunanjega sveta osrednja problematika kritine
filozofije. Ne glede na domnevno prevladujonost taknega branja pa sam meni, da je
tovrstno razumevanje kritine filozofije v temelju zmotno. Preprian je namre, da veil of
perception skepticizem ni igral prav nobene pomembne vloge pri nastanku kritine filozofije
in ni ve kot le sekundarno vlogo v njeni zreli motivaciji.
5
Pri tem se zaveda, da obstaja
nekaj prima facie dokazov v podporo branju, ki je po njegovem preprianju zablodelo. Forster
navaja primer Kritike istega uma, v kateri Kant poskusi ni manj kot dvakrat poglobljeno
odgovoriti na izziv tega skepticizma,
6
in sicer v etrtem paralogizmu idealnosti (zunanjega

5
Forster na tem mestu pritrjujoe navaja misel nemkega zgodovinarja filozofije Heinza Heimsoetha, da podlaga za
oblikovanje pojma stvari na sebi in omejitve naega objektivnega spoznanja na pojave (...) ni epistemoloka v
introspektivno-refleksivnem, fenomenolokem ali psiholokem pomenu besede, temve da za Kanta uganka lei izkljuno
v apriornih sintetinih vidikih naega spoznavanja realnosti (nav. po Forster, 2008: 94).
6
V Kritiki istega uma govori o Descartesovem problematinem idealizmu, za katerega je nedvomljiva le ena empirina
trditev (assertio), namre Jaz sem, a poudarja nezmonost, da bi skozi neposredno izkustvo dokazali kak obstoj poleg
naega (Kant, 2007: 68). Berkeleyjev dogmatini idealizem, za katerega je prostor z vsemi remi, ki jim pripada kot
neloljivi pogoj, nekaj, kar je samo po sebi nemono, in za katerega so zato tudi rei v prostoru gole upodobitve, ter je
neizogiben zgolj in samo, e prostor obravnavamo kot lastnost, ki pripada reem samim na sebi (prav tam), je Kant zavrnil
e v transcendentalni estetiki, kjer je pokazal prav to, da prostor sploh ne predstavlja nobene lastnosti kakrnih koli rei na
sebi ali njihovega medsebojnega razmerja (Kant, 2001: 64), marve ni ni drugega kot le forma vseh pojavov zunanjih
utov, tj. subjektivni pogoj utnosti, pod katerim je za nas zunanji zor edino moen (prav tam: 6465). Naj na tem mestu
navedem e misel, ki jo najdemo v Prolegomeni: Naelo vseh pravih idealistov, od eleatske ole do kofa Berkeleya, izraa
4

razmerja) v prvi izdaji in v Ovrbi idealizma, ki je bila dodana v drugi izdaji. K temu dodaja,
da je Kant v dotedanji odsotnosti spodobne zavrnitve idealizma razpoznaval kandal za
filozofijo in obi loveki um (Kant, 2001: 33).
7


Manj znano pa je dejstvo, da se je Kant za to vrsto skepticizma zanimal in ne
nazadnje skual nanjo tudi odgovoriti e zelo zgodaj. V svojem predkritinem spisu Nova
dilucidatio iz leta 1755, ki je bil, kot pripominja Forster, napisan v splonem duhu Kantovih
racionalistinih predhodnikov, je namre iz naela zadostnega razloga izpeljal naelo
sukcesije/sosledja, po katerem je sprememba mona zgolj ob vplivu drugih substanc, proti
koncu spisa pa je to naelo apliciral tako, da je zavrnil skepticizem glede zunanjega sveta,
skratka veil of perception skepticizem, pri emer je zagovarjal, da se po tem naelu
spremembe v duevnih substancah preprosto ne morejo pojaviti loeno od povezave z
drugimi stvarmi, ki morajo biti prisotne zunaj duha [mind]. Toda iz tega zgodnjega poskusa
zavrnitve, kot upravieno pristavlja Forster, e nikakor ne moremo izpeljati, da je imel ta
skepticizem kakorkoli osrednjo vlogo v kritini filozofiji.
8
Prva in temeljna toka, ki se je
moramo v tem kontekstu zavedati, je to, da je po Kantovi kratki obravnavi v navedem
zgodnjem predkritinem spisu, vsaj tako je preprian Forster, skepticizem glede zunanjega
sveta komajda igral kakrnokoli vlogo v obsenem korpusu spisov, pisem, refleksij in
predavanj, ki so predhodili in, ne nazadnje, pripravili podlago za Kritiko iz leta 1781.
9
e ve,
Forster pravi, da je bilo Kantovo stalie v tem obdobju izrazito zdravorazumsko
empirine sodbe glede zunanjega sveta so tako gotove, da skepticizma, ki vanje dvomi, sploh
ne gre jemati resno, kaj ele kakorkoli naslavljati.


ta-le obrazec: Vsaka spoznava stvari samo iz istega razuma in uma ni ni drugega kot videz, resnica je samo v izkustvu.
(Kant, 1999: 181)
7
Naj tu opozorim na ne nepomemben detajl, ki ga, vsaj kot se zdi, Forster spregleda in torej nemara nezadostno upoteva,
namre Kantovo pomenljivo pripombo v drugi izdaji Kritike istega uma, ki predhodi zgoraj navedeni misli, e da
idealizem z ozirom na bistveni smoter metafizike ni tako nedolen (Kant, 2001: 33). Kantova pripomba se zdi v oitnem
nasprotju s Forsterjevo kljuno tezo, da metafiziko po Kantovem mnenju ogroata zgolj in samo humovski in pironovski
skepticizem.
8
Tudi zato ne, ker se moramo, e hoemo razumeti genezo kritine filozofije, predvsem obrniti na refleksije, na pisma, na
predavanja in e enkrat ne toliko na predkritine spise (Kobe, 2010: 18).
9
Forster se zaveda nekaj manjih, vendar bolj ali manj nepomembnih izjem. Naj na tem mestu omenim le Kantovo
mimobeno naslovitev skepticizma glede znanja o zunanjem svetu v Disertaciji iz leta 1770, v kateri med drugim pravi, da je
spoznanje fenomenov, eprav so ti le podobe rei in ne ideje in eprav ne izraajo notranje in absolutne kvalitete
predmetov (Kant, 2010: 124), povsem resnino. K temu pripominja, da kolikor so pojmi utov oz. aprehenzije, kot
povzroeni priajo o prisotnosti predmetov, kar je proti idealizmu (prav tam). Forsterjeva zgornja izvajanja in njegovo
pozneje dopolnilo, da se Kant po izidu prve Kritike tako reko ni ukvarjal z idealistinim skepticizmom, je v razmeroma
oitnem nasprotju z Beiserjevo ugotovitvijo o Kantovem poglobljenem predkritinem zanimanju za problem idealizma in, ne
nazadnje, z opozorilom, da je Kant od leta 1788 do leta 1793 nadaljeval s ponovnimi premisleki o ovrbi idealizma (Beiser,
2002: 127). V tem oziru se zdijo Forsterjevi sklepi, ki jih bom razgrnil v tem razdelku, (v najboljem primeru) prenagljeni,
njegova razlemba problematike idealizma pa vsekakor prekratka in argumentacijsko pomanjkljiva.
5

Forster nadalje ostro ugovarja nekaterim branjem, ki v Kantovih znamenitih
komentarjih v Prolegomeni prepoznavajo potrdilo interpretacije, po kateri je tu obravnavani
skepticizem temeljna skrb kritine filozofije, kotski filozof David Hume (17111776) pa
celo nekaken eminentni predstavnik le-tega. Forster po mojem mnenju docela prepriljivo
dokazuje, da Kant Huma precej oitno ni razumel na tak nain. To seveda ne pomeni, da ga
tako nikakor ni mogel razumeti, saj je Hume artikuliral razliico tega skepticizma, in to celo v
delu Raziskovanje lovekega razuma (An Enquiry Concerning Human Understanding),
10
ki
je bilo Kantu nedvomno dostopno, zaradi esar bi vsekakor lahko razumno mislil, da je bil
Hume skeptik glede zunanjega sveta. Toda dejstvo ostaja, da precej oitno ni. Forster namre
poudarja, da so humovski problemi glede vzronosti, na katere se Kant izrecno sklicuje v
Kritiki istega uma in Prolegomeni, konceptualno loeni od prve vrste skepticizma, in da jih
kot take razume tudi sam Kant. e ve, Huma prav nikjer ne povezuje s to vrsto skepticizma.
Celo nasprotno, vsaj v svojem kritinem obdobju ga praviloma obravnava kot
zdravorazumskega realista glede zunanjega sveta
11
.
12


Poleg tega Forster opozarja na dejstvo, da v prvi Kritiki z izjemo etrtega paralogizma
idealnosti (zunanjega razmerja) in Ovrbe idealizma naslavljanje te vrste skepticizma
preprosto ne igra nobene pomembne vloge. Izkae se namre, da celo najrazlineje poteze
dela, ki so anglofonske interprete pogosto premamile v nasprotno razlago, ne dokazujejo
niesar, in sicer takoj, ko jih ustrezno interpretiramo. Naj na tem mestu le mimobeno
naznaim nekaj Forsterjevih poudarkov: 1. Ko Kant skua pokazati, da so nekateri
kontroverzni pojmi in naela pogoji monosti izkustva, z izrazom izkustvo obiajno ne
misli le na subjektivne predstave te vrste, ki bi jih skeptik dopustil, temve na empirino
poznavanje objektov.
13
2. V Transcendentalni dedukciji skua pokazati, da je nanaanje
apriornih pojmov nujni pogoj za veljavnost naela transcendentalne enotne apercepcije kot
najvijega principa vse rabe razuma
14
. Pri tem se zagotovo zdi, kot da bi to naelo lahko v
resnici vzdralo skepticizem glede zunanjega sveta. Toda to e zdale ne dokazuje tega, da ga
je Kant izbral prav zato, ker ga lahko vzdri. Forster namre ponuja alternativno razlago

10
Hume se v 12. poglavju omenjenega dela sklicuje na Berkeleyjeve dokaze.
11
V Kritiki praktinega uma (Kritik der praktischen Vernunft, 1788) pravi: I granted that when Hume took the objects of
experience as things in themselves (as is almost always done), he was entirely correct in declaring the concept of cause to be
deceptive and an illusion. (Nav. po Forster, 2008: 95)
12
Forsterjevim ugotovitvam se pridruuje tudi Frederick C. Beiser, eravno ta sprva pie o skunjavi, da bi Kantovo celotno
molee desetletje brali kot en sam dolg boj proti Humovemu skeptinemu idealizmu (!), Hume pa naj bi se na prvi pogled
celo zdel problematini ali skeptini idealist v strogem kantovskem pomenu: Kant ne misli, da je Hume skeptini
idealist ali idealist kakrnekoli vrste. (Beiser, 2002: 43)
13
Izkustvo je empirino spoznanje, tj. spoznanje, ki doloa objekt skozi zaznave. (Kant, 2007: 35)
14
Razum je pri tem razumljen kot zmonost spoznanj (Kant, 2001: 120).
6

Kantovega osredotoenja na naelo enotne apercepcije, ki je v tem, da gre za nujni pogoj
spoznanja nasploh, vkljuno z empirinim spoznanjem o zunanjih objektih. Ali kot Kant
pojasnjuje v Kritiki istega uma: V nas pa ne more biti nobenih spoznanj, nobene povezave
in medsebojne enotnosti le-teh, brez tiste enotnosti zavesti, ki predhodi vsem danostim zorov
in v odnosu do katere je edino mona vsaka predstava predmetov. (Kant, 2001: 147)
15
3. V
Drugi analogiji izkustva pa je Kantova strategija dokazati vzrono naelo, skratka to, da se
vse spremembe zgodijo po zakonu povezave vzroka in uinka (Kant, 2007: 44), in sicer s
tem, da pokae, da je le tako, da sosledje pojavov, s tem pa vso spremembo podvremo
zakonu kavzalnosti, mono samo izkustvo, tj. empirino spoznanje pojavov; torej so oni sami,
kot predmeti izkustva, moni le po tem zakonu (prav tam: 45). Problem pa je v tem, da tu
Kant preprosto predpostavlja, da v doloenih primerih zares imamo objektivno vednost
(Forster, 2008: 9).

Forster k tovrstnemu dokazovanju neosrednjosti tu obravnavanega skepticizma
pripominja, da tudi najzgodneji poskus zavrnitve v spisu Nova dilucidatio nikakor ni bil
osrednji motiv, e ve, osrednji motivi niso imeli niesar opraviti s to vrsto skepticizma. Pri
tem se tako reko samo po sebi zastavlja vpraanje, mar v priujoem razdelku zgolj nakazana
odsotnost poglobljenega ukvarjanja s problematiko v predkritinem obdobju ne napoveduje
podobno minorne vloge tega skepticizma v Kritiki? Forster je preprian, da gre tudi tu
navsezadnje le za neke vrste sreni stranski produkt, ki ni v niemer inherenten Kantovemu
osrednjemu projektu.
16
Celo etrti paralogizem in Ovrba idealizma predstavljata zgolj
dodatek k osrednjemu projektu, ki nima niesar opraviti z idealistinim skepticizmom. To
kontroverzno tezo naj bi potrjevali dve oitni potezi tistih delov dela [tj. Kritike istega
uma], ki eksplicitno naslavljajo to vrsto skepticizma (Forster, 2008: 10): (1) zdijo se nekako
pripeti na osrednji del Kritike, kar v primeru paralogizmov istega uma zrcali predvsem
oitna razlinost paralogizmov na eni strani prvih treh, se pravi paralogizma
substancialnosti (dua kot substanca), simplicitete (dua kot enostavna) in osebnosti (dua kot
oseba), na drugi strani pa radikalno drugano zastavljenega etrtega paralogizma idealnosti
(zunanjega zora) (obstoj vseh predmetov zunanjih utov kot dvomljiv); v primeru Ovrbe
idealizma pa umeenost (celo stlaenost) med Postulate empirinega miljenja, toda s to

15
In v nadaljevanju: Pojavi morajo biti skratka v izkustvu podvreni pogojem nujne enotnosti apercepcije, enako kot morajo
biti v golem zoru podvreni formalnim pogojem prostora in asa, tako da je vsako spoznanje mono ele skozi to enotnost
apercepcije. (Kant, 2001: 149)
16
Filozof Anthony Brueckner (2008) je v sicer lucidni kritiki knjige Forsterju pripisal trditev, da so posledice
transcendentalne dedukcije preprosto irelevantne za kartezijanski skepticizem. Tega avtor v resnici ne trdi nikjer, saj skua
pokazati drugotnost ne pa popolno irelevantnost problematike kartezijanskega skepticizma.
7

razliko, da v tem primeru vemo, da je pripetost dejanska, saj je bil razdelek dodan
naknadno, v drugi izdaji; (2) izkazujejo nenavadno nestabilnost, kar je po Forsterju nemara
najodloilneje razvidno iz tega, da Kant prvotno linijo argumentacije proti idealistinemu
skepticizmu v drugi izdaji nadomesti z docela drugano.
17
e ve, etrti paralogizem in
Ovrba idealizma po Forsterjevem mnenju predstavlja dva izmed najibkejih delov Kantove
Kritike (za njegovo podrobno razgaljanje pomanjkljivosti gl. Forster, 2008: 9697).

Forster je preprian, da njegove ugotovitve nadalje potrjuje minimalna pozornost, ki jo
temu skepticizmu odmerja po izidu Kritike. Pri tem ne gre le za to, da ta skepticizem komajda
igra kakrnokoli vlogo v razlagalnem dopolnilu h Kritiki istega uma, namre Prolegomeni
(pri emer ne smemo pozabiti, da je druga izdaja Kritike, v kateri najdemo Ovrbo idealizma,
izla tiri leta pozneje), temve v e veji meri to, da Kantove pozneje izjave o Kritiki ne
dajejo nobene podpore zamisli, da je ta vrsta skepticizma kdajkoli postala ve kot njegova
drugotna skrb.
18


Kantova pironovska kriza

Forster na ve mestih poudarja, da je Kritika istega uma prvenstveno knjiga o
metafiziki, ki je v glavnem posveena naslavljanju tistih dveh vrst skepticizma, ki ogroata le-
to. Ena izmed teh, ki je hkrati prvi zares pretresla Kantovo vero v predkritino metafiziko, je
pironovski skepticizem.

Ko Forster pie o Kantovi pironovski krizi, govori o skeptini krizi, ki temelji na
naelih antinih pironistov (Forster, 2008: 16). Ta je, vsaj tako meni Forster, prevladovala v
Kantovem odnosu do discipline metafizike e v sredini estdesetih let. Pironovski problemi
oznaujejo druino problemov, ki so imeli enako splono strukturo in predmet kot
antinomije v Kritiki (prav tam). lo je torej za pare nasprotnih trditev, pri emer je

17
Pripomniti velja, da se obe naznaeni potezi ujemata z ugotovitvijo, da je Kritika istega uma nastala kot lepljenka
(Kobe, 1995: 275) in da se ji to e kako pozna.
18
Na koncu razdelka naj opozorim na to, da si Kant na ve mestih (npr. v Kant, 1999: 83) prizadeva razmejiti svoj
transcendentalni idealizem od empirinega idealizma Renja Descartesa in mistinega in fantastinega idealizma
Georgea Berkeleya. Kot lapidarno poudarja v Prolegomeni, njegov transcendentalni (oziroma kritini) idealizem ne zadeva
obstoja stvari, dvom o katerem je glavna vsebina idealizma v tradicionalnem smislu (medtem ko Kantu samemu ni
nikoli prilo na misel dvomiti o tem), temve zadeva samo utne predstave stvari (Kant, 1999: 83), se pravi pojave, ki
sploh niso stvari, prav tako pa tudi ne doloila, ki bi pripadala stvarem samim po sebi, marve zgolj in samo naini
predstavljanja.
8

pomembno, da je mogoe obe trditvi utemeljiti z enako monimi argumenti, kar navsezadnje
rezultira v opustitvi vsakrne sodbe, skratka epoh.

Kant se v pismu Christianu Garveju iz leta 1798 sklicuje na svoje sreanje s
pironovskim ekvipolentnim skepticizmom, do katerega je kot nakazuje drugo pismo, ki si
ga bomo ogledali v nadaljevanju prilo sredi estdesetih let osemnajstega stoletja, in za
razliko od predhodnega pojasnila v Prolegomeni (1783), ki po Guyerjevih besedah
manifestira Kantovo obsedenost s Humovim napadom na vzronost (Guyer, 1987: 237)
govori o tem, da naj bi bile antinomije istega uma tisto, kar ga je prebudilo iz dogmatinega
spanca
19
.
20
O tovrstni spodbudi je prav tako pisal e v eseju iz leta 1791 (Forster, 2008: 14).
Pripomniti velja, da Forsterjeva poanta seveda ni v tem, da je Kantovo poudarjanje
odloilnosti Humovega vpliva v Prolegomeni zato kakorkoli ali iz kakrnega koli razloga
nepomembno, temve, nasprotno, zgolj in samo to, da oba navedena odlomka vsebujeta
veliko in pomembno mero resnice (prav tam: 14), saj se nanaata na dva razlina, a enako
pomembna zgodovinska koraka, ki ju je Kant naredil v svojem dolgotrajnem pobegu iz
krempljev dogmatine metafizike v (domnevno) varen pristan kritine filozofije (prav tam:
15).
21


Na koncu leta 1765 naj bi nastopilo Kantovo prvotno nezadovoljstvo s tradicionalno
metafiziko. To Kant razgrinja v pismu matematiku in fiziku Johannu Bernouilliju (1744
1807) iz leta 1781, v katerem med drugim zapie: V tem asu [tj. na koncu leta 1765]
22
sem
videl, da je tej domnevni znanosti primanjkoval preizkusni kamen,
23
s katerim bi razloil
resnico od prevare, saj razline, a enako prepriljive metafizine trditve nujno vodijo do
protislovnih sklepov, kar ima za posledico, da ena trditev neizogibno priklie dvom na vse
druge (Kant, 1967: 97).
24


19
Ameriki filozof Lewis White Beck, ki med poznavalci Kanta gotovo ne zaseda zadnjega mesta (Kobe, 1995: 177178),
je to nedvomno presenetljivo premeno ali, natanneje reeno, premestitev poudarka pojasneval s Kantovo senilnostjo.
Beckova razlaga je kljub kurioznosti seveda nevzdrna.
20
It was not the investigation of the existence of God, immortality, and so on, but rather the antinomy of pure reasonthe
world has a beginning; it has no beginning, and so on, right up to the 4th [sic]: There is freedom in man, versus there is no
freedom, only the necessity of naturethat is what first aroused me from my dogmatic slumber and drove me to the critique
of reason itself, in order to resolve the scandal of ostensible contradiction of reason with itself. (Kant, 1967: 252)
21
Po Forsterjevi presoji gre torej za dva enako pomembna zgodovinska koraka, od katerih pa je bil doslej nedvomno in v
marsiem nepresenetljivo pogosteje izpostavljen tisti, ki ga je Kant izrecno ovekoveil v Prolegomeni.
22
To, da ima Kant v mislih konec leta 1765, je razvidno iz njegovega predhodnega pojasnila, v katerem se navezuje na
Lambertovo pismo, ki ga je prejel 13. novembra istega leta.
23
Dve leti pozneje bo govoril o tem, da na podroju metafizike e ni nobenega merila, po katerem bi mogli razlikovati resno
delo od mlatenja prazne slame (Kant, 1999: 38).
24
Podobno misel znova beremo v Prolegomeni: Zato je zmeraj bilo tako, da je en sistem metafizike nasprotoval drugemu,
bodisi glede samih trditev bodisi glede dokazov, in tako je metafizika sama uniila svoje zahteve po trajnem priznanju. Brez
dvoma so bili ravno poskusi, da se ustvari takna znanost, poglavitni vzrok zgodaj nastalega skepticizma, tj. nekega naina
9


Kriza, ki je tedaj po Kantu zamajala predkritino metafiziko, je bila, trdi Forster,
izrazito pironovska, in sicer tako po znaaju kot po sploni strukturi, ne nazadnje pa tudi v
tem, da je rezultirala v opustitvi sodbe. Pripomniti velja, da je Kant leta 1765 zapisal, da je
posebna filozofska metoda pouka zetetina, kot so jo imenovali nekateri Stari, tj.
vpraujoa (Kant, 2010: 333), pozneje pa je zetetinost eksplicitno povezoval prav s
pironizmom (Kant, 1992: 169). Forster nadalje opozarja, da Kantov predkritini spis Sanje
duhovidca, pojasnjene s sanjami metafizike (1766), kjer je prvikrat naslovil vpraanje
monosti metafizike (in jo v grobem zartal kot znanost o mejah lovekega uma (Kant,
2010: 391)), predstavlja pironovsko krizo v polnem razcvetu.
25
e ve, Kant je v tem spisu,
vsaj tako trdi Forster, privzemal to, kar je moral nedvomno tudi sam smatrati za pironizem.
Na tem mestu al ne morem podrobneje razleniti Forsterjevih pojasnil, se bom pa k
problematiki na kratko vrnil v zadnjem razdelku priujoe seminarske naloge, kjer bom
podrobneje tematiziral Kantovo razumevanje pironizma. Naj pripomnim zgolj e to, da je
Kantovo stalie iz sredine estdesetih let, ki je zadevalo gronjo, ki jo za tradicionalno
metafiziko predstavlja pironovski ekvipolentni skepticizem, po Forsterjevih besedah
obdralo zelo pomembno mesto v kritino-filozofski razlagi motivov za reformo metafizike
(Forster, 2008: 20). Navedimo le dva pomenljiva odlomka iz Kritike istega uma. V
predgovoru k prvi izdaja ugotavlja, da se um v teku vzpenjanja vedno vije uti prisiljenega
zatei se k naelom, ki prekoraujejo vso mono izkustveno rabo, s imer pa se pogrezne v
nejasnosti in protislovja, iz katerih sicer lahko razbere, da se nekje v osnovi morajo skrivati
zmote, ki pa jih ne more odkriti, ker naela, ki jih uporablja, ne priznavajo ve preizkusnega
kamna v izkustvu, saj segajo preko meje vsega izkustva. Bojie teh brezkrajnih sporov se
imenuje metafizika. (Kant, 2001: 9) V nadaljevanju pa kritiko uma, ki nazadnje nujno
privede k znanosti (prav tam: 50), kontrastira z njegovo dogmatino rabo, ki nasprotno
privede do neutemeljenih trditev, ki jim je mogoe postaviti nasproti enako prepriljive
[pironovski problem ekvipolence], in s tem k skepticizmu (prav tam). Vse to po Forsterju
kumulativno razgrinja osrednjost (naslavljanja) pironistinega skepticizma v Kantovem
filozofskem razvoju, ki nemara kulminira v prvi Kritiki, a se nadaljuje tudi pozneje, ko se k

miljenja, kjer um tako nasilno nasprotuje samemu sebi, da tak nain miljenja ni mogel nastati drugae kot iz popolnega
brezupa, da bi se mogle zadovoljiti njegove najvije tenje. (Kant, 1999: 59)
25
V tem predkritinem spisu med drugim pravi naslednje: Zato prepustimo vse hrupne nauke o tako odronih predmetih
spekulacijam in skrbem brezdelnih glav. Dejansko smo do njih ravnoduni, trenutni videz razlogov za ali proti pa lahko
morda pritegne odobravanje ol, nikakor pa ne odloa o bodoi usodi potenjakov. Poleg tega loveki um ni bil opremljen z
dovolj velikimi krili, da bi se lahko dvignil tako visoko nad oblake, ki nam zastirajo pogled na skrivnosti onega sveta,
vedoeljneem, ki obasno spraujejo po njih, pa lahko damo preprost, a zelo naraven nasvet: da je najbr najbolj
priporoljivo, e blagovolijo potrpeti, dokler ne bodo prili tja. (Kant, 2010: 397)
10

problematiki celo eksplicitno vraa v Kritiki praktinega uma (Kritik der praktischen
Vernunft, 1788), Kritiki razsodne moi (Kritik der Urteilskraft, 1790) in Religiji znotraj meja
samega uma (Religion innerhalb der Grenzen der bloen Vernunft, 1793).

Humovski skepticizem

Forster (2008: 21) ugotavlja, da natanen pregled Kritike istega uma in predvsem
Prolegomene razkriva, da ima Kant v mislih tri precej razline humovske poglede na
vzronost, etudi sam med njimi ne razlikuje posebej jasno: (1) Humov argument iz prvega
dela etrtega poglavja Raziskovanja lovekega razuma (Hume, 1974: 7379), po katerem
posameznih vzronih povezav in zakonov ne moremo spoznati a priori, z razumom samim,
temve zgolj iz izkustva, saj zanikanje vzronosti ne vsebuje protislovja in prav tako ni vsaj
ne v kakorkoli relevantnem smislu nezamisljivo; (2) Humovo stalie, da mora biti sestavni
del predstave nujnosti, ki je vsebovana v predstavi vzroka, izsledljiva do ustreznega
predhodnega vtisa,
26
in da iskanje taknega vtisa razkrije, da vzrona nujnost pravzaprav
predstavlja z navado uteeni prenos domiljije z enega predmeta na to, kar mu obiajno
sledi (Hume, 1974: 118);
27
in (3) stalie, da lahko naelo, da ima vsak dogodek vzrok
(naelo vzronosti), spoznamo le iz opazovanja in izkustva, saj (kot e reeno) njegovo
zanikanje ni niti protislovno niti nezamisljivo.

Prvi od navedenih humovskih pogledov je na Kanta vplival e vsaj sredi estdesetih
let, ko ga je popolnoma privzel v Sanjah duhovidca (1766) (Forster, 2008: 22).
28
Pripomniti
velja, da je v pismu Mosesu Mendelssohnu iz istega obdobja zapisal, da naelo, ki zadeva
spoznanje posameznih vzronih povezav in zakonov, prinaa mone negativne posledice za
trditve tradicionalne metafizike glede znanja o nadutnem (Kant, 1967: 5557). Kar zadeva

26
Po Humu so tiste zaznave, ki vstopajo z najvejo mojo in silovitostjo vtisi (vsi nai obutki, strasti in ustva, ko se
prvi pojavijo v dui), medtem ko so predstave ibke podobe teh v miljenju in v sklepanju (nav. po Jerman, 1974: 15).
27
Na tem mestu velja opozoriti na Humov osnovni kriterij smiselnosti besed in pojmov (Jerman, 1974: 15): Kadar
sumimo, da je kak filozofski termin uporabljen brez pomena ali predstave (kar se dogaja preve pogosto), moramo raziskati,
iz katerega vtisa izhaja ta domnevna predstava. In e ni mogoe naznaiti nobenega taknega vtisa, je na sum utemeljen. e
bomo nae predstave osvetlili tako jasno, lahko upravieno upamo, da bomo odstranili vse spore o njihovi naravi in
stvarnosti. (Hume, 1974: 5960)
28
Ko pa naposled pridemo do temeljnih odnosov, se posel filozofije kona, tega, kako je lahko nekaj vzrok ali ima silo, ne
moremo namre nikoli uvideti z umom, ampak moramo te odnose vzeti samo iz izkustva. Kajti nae umno pravilo meri samo
na primerjavo glede na identiteto in protislovje. e je nekaj vzrok, je z neim postavljeno nekaj drugega, torej ne moremo
najti nobene povezave na podlagi ujemanja; tako kot ne pride nikoli do protislovja, e tega neesa noem razumeti kot vzrok,
saj ni protislovno, da je, e je nekaj postavljeno, nekaj drugega odpravljeno. Zato so lahko temeljni pojmi rei kot vzrokov,
sil in dejanj popolnoma poljubni in jih ne moremo ne dokazati ne ovrei, e ne izhajajo iz izkustva. (Kant, 2010: 394)
11

prvi humovski pogled na vzronost, Forster sklene: To je bil torej oitno Kantov prvi
pomemben dolg Humu. (Forster, 2008: 22)

K temu pa pripominja, da to stalie vendarle vsekakor ni tisto, kar ima Kant v
Prolegomeni v glavnem v mislih, ko govori o vplivu, ki ga je prebudil iz dogmatinega
dremea. To je razvidno, vsaj tako meni Forster, iz treh povezanih dejstev. Prvi, Kant pravi,
da Humu ni sledil v zakljukih, do katerih je priel (nav. po Forster, 2008: 22).
29
e ne
drugega, je iz tega pasusa razvidno vsaj to, da ta preprosto ne more oznaevati Kantovega
odnosa do prvega humovskega stalia, saj je tega sprejel e v estdesetih letih in ga je
nadalje sprejemal tudi v svoji kritini filozofiji. Po drugi strani pa vsekakor oznauje Kantov
odnos do drugih dveh humovskih pogledov, ki zadevata problematiko vzrone nujnosti in
vzronega naela. Drugi, odgovori na humovske probleme, ki jih Kant orie v nadaljevanju
Prolegomene, so odgovori na zadnji dve humovski stalii (Transcendentalna dedukcija
apriornih razumskih pojmov in Analogije izkustva). Tretji, odlomek iz Kritike prepoznava
Humovo zavezanost drugima dvema pogledoma,
30
saj omogoata prehod iz dogmatizma v
metafiziki h kriticizmu (Kant, 1998: 654).

Da bi Forster podrobneje prikazal, kdaj in kako sta druga dva humovska pogleda
zaznamovala razvoj Kantove misli, se osredotoi na spis iz predkritinega obdobja, namre
Disertacijo o formi in temeljih inteligibilnega in senzibilnega sveta (1770). Kot upravieno
ugotavlja, ta predkritini spis sicer v mnogoem oznauje velikanski napredek onstran Sanj
duhovidca h kritini filozofiji, a obenem predstavlja odloilen zdrs nazaj (Forster, 2008:
23).
31
Prav to ima v mislih Kobe, ko v knjigi Automaton transcendentale I: Kantova pot h
Kantu (1995) zapie, da je razdalja do Kritike istega uma tako reko nina in hkrati

29
Kakor je bilo Humovo sklepanje prenagljeno in napano, pa je vsaj temeljilo na preiskovanju. To preiskovanje je bilo
vredno, da bi se bistre glave njegovega asa zdruile, da bi po monosti sreneje reile nalogo tako, kakor jo je zastavil. In to
bi kmalu moralo privesti do popolne reforme znanosti. (Kant, 1999: 41)
30
The famous David Hume was one of these geographers of human reason, who took himself to have satisfactorily disposed
of these questions by having expelled them outside the horizon of human reason, which however he could not determine. He
dwelt primarily on the principle of causality, and quite rightly remarked about that that one could not base its truth (indeed
not even the objective validity of the concept of an efficient cause in general) on any insight at all, i.e., a priori cognition, and
thus that the authority of this law is not constituted in the least by its necessity, but only by its merely general usefulness in
the course of experience and a subjective necessity arising therefrom, which he called custom. (Kant, 1998: 654)
31
Kobe o Disertaciji koncizno ugotavlja naslednje: Zdi se, kakor da je v njej okamenel neujemljivi trenutek, trenutek
prehoda iz starega, dogmatskega naina miljenja v novi, kritini projekt utemeljitve metafizike kot znanosti, kakor da je z
njo zamejen prostor, v katerem se prosto, brez izrazitih prehodov, preigravajo najbolj obiajni obrazci racionalistine
ontologije in neki drugi poskus subjektivizacije objektivne vednosti; kjer je velik del specifino kantovskih tem e
eksponiranih, a jim prav ujetost v prevzeti metodoloki kalup prepreuje, da bi razvile svoje konsekvence; in obratno, kjer je
sama zastavitev problema e razbila uteeni okvir, a prav zaradi vztrajanja pri tradicionalnih miselnih sklopih poskua na silo
zakrpati luknje, ki jih je zadala sama. (Kobe, 1995: 24)
12

naravnost nepremostljiva, in paradoksno, zdi se nam, da je resnica Disertacije natanko v tem
sovpadanju neskonne bliine z neskonno oddaljenostjo (Kobe, 1995: 25).
32


V Disertaciji vpelje razcep med pojavi in nasebnostjo, razlikovanje med utnostjo in
razumskostjo,
33
skratka nekakno dvotirnost spoznavanja, as in prostor kot absolutno
prva formalna temelja vesolja kot fenomena (Kant, 2010: 426),
34
Kantov zdrs nazaj, celo
kandal (Kobe, 1995: 37), pa zrcali predvsem njegovo dokazovanje monosti spoznanja
nasebnosti, rei kot so same po sebi Kant je v dogmatski maniri zagovarjal tezo, da
loveki razum je sposoben spoznati rei, kakor so na sebi, e ve, trdil je, da je tega zmoen
le na ta nalin, da izkljui vse, kar se navezuje na utnost (prav tam).
35


Forster meni, da se Kantova pripomba v Prolegomeni nanaa predvsem na njegovo
prebujenje iz tega kratkega dogmatinega interludija (Kobe, 1995: 263), krajega
metafizinega dremea v Disertaciji (Forster, 2008: 23), pri emer pa se zdi, da je zaetna
spodbuda za Kantovo drugo prebujenje
36
kar Kant sam in sploh ne Hume.
37
To je, pravi
Forster, jasno razvidno iz pisma, ki ga je Kant leta 1772 napisal Marcusu Herzu, v katerem je
izrazil pomisleke glede monosti nanaanja pojmov na nadutne noumene in glede monosti
njihovega spoznanja. Na tem mestu je kljuno predvsem to, da se oba Kantova zadrka v
marsiem ujemata z drugima dvema humovskima pogledoma na vzronost. e ve, obe skrbi
pozneje skupaj konstituirata temeljno problematiko metafizine in transcendentalne dedukcije
v Kritiki. Na zaetku transcendentalne dedukcije tako npr. najprej beremo, da je problem v

32
Ne pozabimo, da je imel Kant zelo nizko mnenje o svojih zgodnjih, predkritinih poskusih, kar je nazorno ubesedil v
refleksiji 4964 (ok. 17761778): S to mojo razpravo [tj. Kritika istega uma] je vrednost mojih prejnjih metafizinih spisov
postala povsem nina. (Nav. po Kobe, 2010: 16) Svoje stalie je vsaj nekoliko omilil v poznih letih (leta 1797), ko mu je
Johann Heinrich Tieftrunk predlagal izdajo manjih spisov tedaj se je namre odrekel vseh predkritinih razprav razen
Disertacije (Kobe, 1995: 15).
33
utnost je pri tem opredeljena dovzetnost subjekta, po kateri je mono, da je njegovo predstavno stanje na doloen nain
aficirano od prisotnosti kakega predmeta (Kant, 2010: 419), njen predmet pa senzibilno, medtem ko je razumskost
zmonost subjekta, po kateri si lahko predstavlja nekaj, kar zaradi njegovega ustroja ne more vdreti v njegove ute (prav
tam), njen predmet pa inteligibilno.
34
Naj navedem le nekaj kljunih Kantovih poudarkov o asu in prostoru kot dveh absolutno prvih formalnih temeljih
senzibilnega sveta. as v Disertaciji ni ve nekaj objektivnega in realnega, temve je subjektivni, lovekemu duhu po
naravi nujni pogoj, da vse senzibilno po doloenem zakonu koordinira med seboj, in isti zor (prav tam: 428). Podobno
velja tudi za prostor, saj ta prav tako ni ni objektivnega in realnega, marve je subjektiven in idealen in nekakna shema, ki
po nekem stalnem zakonu izhaja iz narave duha, da koordinira med seboj popolnoma vse, kar zunanje obuti (prav tam:
432), a v odnosu do esarkoli senzibilnega vseeno ne samo povsem resnien, temve tudi temelj vse resnice v zunanji
utnosti (prav tam).
35
Pri tem se vsa metoda metafizike glede utnega in razumskega zvede na naslednji predpis: skrbno je treba paziti, da
domaa naela utnega spoznanja ne prekoraijo svojih meja in ne aficirajo razumskega (Kant, 2010: 440). Metafizika kot
filozofija, ki vsebuje prva naela rabe istega razuma (Kant, 2010: 422) bo pri tem dobila status znanosti, e nam bo
uspelo jasno zamejiti polje njenih istih racionalnih predmetov in ga zavarovati pred vdorom tujerodnih nael (Kobe, 1995:
26).
36
O drugem prebujenju govorim zato, ker je Kant v e navedenem pismu Garveju iz leta 1798 govoril o prvem prebujenju, ki
se je dogodilo e v estdesetih letih.
37
Forster (prenaglo?) pripominja, da je Kantovo slovito pripisovanje zaslug Humu znak [pre]velikodunosti (Forster,
2008: 24).
13

tem, ali apriornim pojmom sploh lahko pripiemo smisel in namiljeni pomen (Kant, 2001:
109) (kar predstavlja bolj radikalno humovsko skrb), zatem pa, da se zastavlja vpraanje,
kako se lahko ti pojmi nanaajo na objekte, ko pa niso vzeti iz izkustva (prav tam) (pri
emer gre za Kantovo prvotno skrb). Forster se pri tem dobro zaveda, da natanna doloitev
vloge, ki sta jo Humova pogleda igrala v razvoju Kantove misli, nikakor ni preprosta. Po eni
strani so sploni principi, ki so bili v ozadju humovskih stali, sugerirali bolj sofisticirane
monosti formuliranja ugovorov, ki jih je e sam naslovil proti nadutni metafiziki v pismu
Herzu. Po drugi strani pa so Kanta nekatera Humova izvajanja o pojmu vzrone nujnosti in
naelu vzronosti privedla do ugotovitve, da je bilo z njegovim skepticizmom nekaj globoko
narobe.
38
Sploni nauk, ki je v ozadju Humovega stalia glede naela vzronosti, je
dihotomina delitev, ki je znana tudi kot Humove vilice (Hume's fork) vse, kar je lahko
predmet raziskovanja, je Hume namre razdelil na dve vrsti: (1) odnose med predstavami
(relations of ideas), h katerim sodijo deduktivne znanosti, kot so geometrija, algebra in
aritmetika, skratka vsaka trditev, ki je bodisi intuitivno ali demonstrativno zanesljiva (Hume,
1974: 73),
39
in jih je mogoe raziskati izkljuno z delovanjem miljenja, neodvisno od
esarkoli, kar obstaja kjerkoli v vesolju (prav tam),
40
ter (2) dejstva (matters of fact), med
katerimi ne more biti protislovja, saj je to, kar nekemu dejstvu nasprotuje, e vedno mono,
ker ne more nikoli vsebovati protislovja (prav tam), kar pomeni, da jih lahko spoznamo
izkljuno izkustveno (prav tam: 75).
41
Humove vilice so s Kantovim prvotnim ugovorom
delile predpostavko, da je aposteriorno spoznanje o stvareh v splonem filozofsko
neproblematino. Toda prav tako so ga opozorile na to, kar je v pismu Herzu spregledal,
namre na apriorna spoznanja, ki so takisto neproblematina.
42
To mu je omogoilo
formuliranje izboljane verzije ugovora proti nadutni metafiziki, ki odtlej ni bil ve v tem, da
ni jasno, kako je mogoe apriorno spoznanje na splono, temve kako je mogoe apriorno
spoznanje, ki ni neproblematino in potemtakem ni utemeljeno na naelu protislovja
(oziroma, v Kantovi terminologiji, kako je mogoe apriorno spoznanje, ki ni analitino,
temve sintetino). K temu naj pripomnim, da je prav vpraanje Kako so mone apriorne

38
V tem oziru je nedvomno pravilna ugotovitev Franeta Jermana, da Kantova (kritina) filozofija ni bila nadaljevanje ali
poglabljanje Humovega filozofsko kritinega stalia, ampak prav narobe: bila je poskus prevladanja Humovega
skepticistinega stalia ter postavitev filozofije in predvsem spoznavne teorije na nove temelje (Jerman, 1974: 25).
39
V demonstrativnih znanostih velja namre kot absolutno doloujoi in odloujoi kriterij zakon izkljuenega protislovja,
ali: sistem je resnien, e je neprotisloven. (Jerman, 1974: 16)
40
eprav v naravi ne bi bilo ne kroga ne trikotnika, bi resnice, ki jih je dokazal Evklid, za vedno ohranile svojo gotovost in
oitnost. (Hume, 1974: 73)
41
Tako je Hume ustvaril dihotomijo, ki uveljavlja razdelitev na apriorne znanosti na eni in na aposteriorne znanosti na
drugi strani. (Jerman, 1974: 16)
42
V pozneji Prolegomeni, denimo, beremo: Vse analitine sodbe temeljijo popolnoma na naelu protislovja, ker so po
svoji naravi apriorna spoznanja, najsi so pojmi, ki se uporabljajo za gradivo, empirini ali ne. (Kant, 1999: 50)
14

sintetine sodbe?
43
vpraanje, s katerim je Kant formuliral cilj svojega projekta (Kobe,
2001: 12). Forsterjev sklep se glasi, da so Kanta premisleki o Humovi obravnavi pojma
vzrone nujnosti in vzronega naela v ali kmalu po letu 1772 na te naine privedli do
globljega (etudi e ne konnega) razumevanja, kot pa ga je dosegel sam v pismu Herzu s
svojo povezavo dveh pomembnih ugank z monostjo metafizike (Forster, 2008: 32), ki je
predvsem v uganki obstoja in nanaanja apriornih pojmov ter vpraanju o monosti apriorno
sintetinega spoznanja. Ravno v tem razdelku orisani proces naj bi imel Kant v mislih, ko je
Humu pripisal zasluge za svoje prebujenje iz dogmatinega dremea.

Kratki kurz iz Kantove reformirane metafizike

Kant v predgovoru k prvi izdaji Kritike istega uma pravi, da so metafiziko neko
imenovali kraljica vseh znanosti in obalujoe pripominja, da se ji danes (...) v skladu z
modnim tonom dobe izkazuje ves prezir (Kant, 2001: 9). Preprian je, da je popolna reforma
metafizike neizogibna
44
in pri tem posebej izrazito v Prolegomeni opozarja na usodno
odloilnost napada, ki ga je naperil zoper njo David Hume
45
(Kant, 1999: 39).
46
Slednji sicer
res ni vnesel lui v to vrsto znanja, toda ukresal je iskro, ki bi mogla vgati lu, da je zadela
na obutljivo netivo in da so to tlenje skrbno ohranjali in ga razplamenili (prav tam).
47
Kant
meni, da mora metafizika, podobno kot logika, matematika in naravoslovje, stopiti na
zanesljivo pot znanosti,
48
saj ni nobenega dvoma, da je bilo njeno postopanje doslej golo
tipanje (Kant, 2001: 21): V tistem poskusu, da bi preobrnili dosedanji postopek metafizike

43
Kobe pripominja, da nam e smo vpraanje dovolj zgovorno pria, da je Kantu lo v prvi vrsti za utemeljitev tistega, kar
je kak Hume postavil pod vpraaj (Kobe, 2001: 12). Iz tega je razvidno, da ni nakljuje, da je za Forsterja prav Kantov
odgovor na izziv humovskega skepticizma obenem e impliciral odgovor na pironovski skepticizem.
44
Kant se v Prolegomeni sprauje: Ali je kaj takega kot metafizika sploh mono? (Kant, 1999: 37) To vpraanje, ki
predstavlja ni manj kot splono vpraanje Prolegomen (prav tam: 58), implicira to, kar v nadaljevanju tudi izrecno
ubesedi, in sicer da metafizike sploh e ni (prav tam: 39).
45
Kant je e v svojem predkritinem obdobju (pred KU) sprejemal Humovo pozicijo, da so metafizina razmiljanja, ki
zadevajo e prej omenjene tri velike metafizine probleme [tj. svobodo, nesmrtnost in Boga], zgolj izguba asa in ravno
Hume je bil kriv za to, da se je prebudil iz dogmatinega dremea in da je radikalno spremenil svoja raziskovanja v
obmoju spekulativne filozofije. (Bortner, 1999: 11)
46
Od Lockovih in Leibnizovih poskusov, ali bolje, od zaetka metafizike, kolikor dale sega njena zgodovina, se ni zgodilo
ni, kar bi moglo biti za ugled in usodo te znanosti odloilneje kot napad, ki ga je naperil zoper njo David Hume. (Kant,
1999: 39)
47
Kant pripominja, da Hume ni nikoli slutil, da je takna formalna znanost mona, temve je s svojo ladjo, da bi jo spravil
na varno, pristal na obali skepticizma, kjer naj potem lei in trohni. Nasprotno je meni do tega, da dam ladji krmarja; ta naj jo
vodi po varnih naelih pomorske spretnosti, pridobljene s poznavanjem globusa, in opremljen s popolnim pomorskim
zemljevidom in kompasom, naj jo varno pripelje, kamor se mu zdi dobro. (Kant, 1999: 45)
48
Kobe pojasnjuje, da se zdi, da je e predkritini Kant zavestno gojil dro metafizinega znanstvenika, ki si je prizadeval za
poenotitev znanosti in filozofije, in da je hotel postopati na nain znanstvenika (iz esar je, mimogrede povedano, pogosto
izhajal obutek Kantove nedoloenosti ali celo nekonsistentnosti). Navedimo pasus iz Kantovega pisma Herderju iz leta
1768: Kar zadeva mene, ker se ne oklepam niesar in z globoko ravnodunostjo do svojih mnenj in mnenj drugih celotno
zgradbo pogosto obrnem in jo opazujem z vseh vidikov, da bi tako nazadnje nael tistega, iz katerega bi jo najlae zadel po
resnici, sem v asu od najine loitve v mnogih pogledih privzel druge uvide ... (Nav. po Kobe, 2010: 23)
15

in da bi tako po zgledu geometrov in raziskovalcev narave izvedli popolno revolucijo v njej,
obstaja sedaj naloga te kritike istega spekulativnega uma. (Prav tam: 24) Skratka, Kantu gre
za metafiziko kot znanost.
49
In o tej novi znanosti prej nihe ni imel niti najmanjega pojma
(Kant, 1999: 45).
50


Forster (2008: 34) navaja naslednji dve zahtevi za vsako sprejemljivo znanost
metafizike, o kakrni govori Kant: 1. Izkljuevati mora tradicionalne metafizine trditve o
nadutnih predmetih, saj v nasprotnem primeru neizogibno zapade v pironovske ekvipolentne
probleme; 2. Morala bi izpeljati pojme in naela na taken nain, da bi bili ubranljivi tako
pred pironovskimi kot pred humovskimi skeptinimi problemi.

Kaj natanno to pomeni? Za kaj gre pri Kantovi metafiziki kot znanosti? Zanimo s
Forsterjevo ugotovitvijo, da Kantove metafizike narave
51
kljub prenekaterim pomembnim
podobnostim ne moremo in ne smemo preprosto enaiti niti z obo metafiziko (metaphysica
generalis) niti s posebno metafiziko (metaphysica specialis) predkritine tradicije. eprav je
njihova formalna in snovna sorodnost tako reko nespregledljiva, velja opozoriti na kljuno
lonico: v predkritini tradiciji je bila metafizika kot disciplina, ki se ukvarja s tem, kar je
onstran narave, predstavljena z vidika nadutnosti, medtem ko je Kant vpeljal epohalno
razlikovanje med apriornostjo in nadutnostjo, pri emer je bila le prva znailna za pojme in
naela njegove metafizike narave. Z eno besedo: metafizini onstran narave je za Kanta
pomenil onstran izkustva. V Prolegomeni, recimo, beremo: Najprej, kar zadeva vire
metafizine spoznave, je zajeto e v samem pojmu, da ti ne morejo biti izkustveni. Njeni
principi (k njim ne spadajo samo njena osnovna naela, temve tudi njeni osnovni pojmi) ne
smejo biti torej nikdar vzeti iz izkustva: kajti metafizina spoznava je nefizina spoznava,
torej spoznava, ki lei onstran izkustva. Zaradi tega ne more nikoli temeljiti niti na zunanjem
izkustvu, ki je vir prave fizike, niti na notranjem, ki je vir empirine psihologije. Metafizika je
torej spoznavanje a priori ali spoznavanje iz istega razuma in istega uma.
52
(Kant, 1999:
4849)


49
Kot je upravieno opomnil Bojan Bortner, med drugim celoten naslov Prolegomen, ki se glasi Prolegomena za vsako
prihodnjo metafiziko, ki bi mogla veljati za znanost (Prolegomena zu einer jeden knftigen Metaphysik, die als Wissenschaft
wird auftreten knnen), kae na Kantovo tenjo, da bi opredelil metafiziko kot znanost (Bortner, 1999: 10).
50
V pismu Christianu Garveju iz leta 1783 celo govori o tem, da to, kar pone v Kritiki sploh ni metafizika, temve docela
nova znanost (Kant, 1967: 102).
51
Forster se s sintagmo metafizika narave navezuje na Kantov sistem istega (spekulativnega) uma (Kant, 2001: 15).
52
Po Kantu namre obstajata dve debli lovekega spoznanja, ki morda rasteta iz neke skupne, vendar nam neznane
korenine, namre utnost in razum, od katerih so nam skozi prvo predmeti dani, skozi drugo pa miljeni (Kant, 2001: 55).
16


17

Forsterjeva kritika Kantovega projekta

S tem prehajam na Forsterjevo kritiko Kantovega projekta. Naznail bom le nekaj
Forsterjevih zadrkov, nekoliko bolj nadrobno pa se bom zadral ob avtorjevi zanimivi
eravno neprepriljivi liniji argumentacije, ki jo je domiselno in pomenljivo oznail za
pironistovo maevanje.

V prvem delu druge polovice eseja, naslovljene Critical Assessment, naznai nekaj
vsaj na prvi pogled resnih problemov Kantovega projekta. Naj navedem le enega, in sicer
dozdevno izkljuitev metafizike morale iz metafizike v strogem znanstvenem pomenu, in
sicer z utemeljitvijo, da naj bi morli kot se zdi, da Kant sugerira na ve mestih v prvi
Kritiki primanjkoval objektivno zadostni spoznavni temelj (Forster, 2008: 59). Forster pri
tem opozarja na ostanke Kantove predkritine sentimentalne teorije moralnosti, v
nadaljevanju pa pripominja, da to navsezadnje predstavlja bolj ali manj nepomembno
pomanjkljivost, saj v niemer ne zrcali/razgrinja slabosti Kantovega zagovora teoretine
metafizike, temve predvsem nakazuje morda brezpotrebno zamujeno prilonost dopolnitve
teoretine metafizike z metafiziko morale (prav tam: 61). Do te dopolnitve in posledine
umestitve metafizike morale v metafiziko kot znanost je, vsaj po Forsterjevem prepriljivem
izvajanju, prilo pozneje, zaeni s Kritiko praktinega uma (1788), posebej zaostreno in
izostreno pa v Kritiki razsodne moi (1790).

Toda na tem mestu bi rad podrobneje tematiziral neko drugo Forsterjevo kritiko
Kanta. Naj e takoj opozorim, da naj bi imela prav ta kritika opraviti z nemara najbolj
temeljno teavo Kantovega projekta (prav tam: 76). V em je torej problem, celo temeljna
teava? Preden naznaim Forsterjev veplasten odgovor, dovolite nekaj pojasnil. Najprej naj
opomnim na dejstvo, da Kantova strategija naslavljanja pironizma temelji na podmeni, da gre
pri pironizmu za zmerno (modest) obliko skepticizma, ki praviloma ne preizprauje
empirinih, matematinih, moralnih in loginih trditev, temve svoj skeptini napad uperja
izkljuno na trditve nadutne metafizike.
53
Konkretno to pomeni, da pironist ne spodbija
domnev, da imamo (takne ali drugane) izkunje ali da so naela klasine logike veljavna, iz
esar sledi, da lahko Kant pri odgovarjanju na njegove ugovore scela upravieno izhaja iz
tovrstnih predpostavk. Ne pozabimo namre, da Kantova zastavitev osrednjega

53
Kant (1967: 169) se je zavedal, da je bil Piron obtoen dvomljenja v resnice vseh empirinih sodb, a je trdil, da gre pri tem
za izmiljijo, ki nima nikakrne osnove.
18

epistemolokega vpraanja kritine filozofije kot vpraanja Kako je apriorno sintetino
spoznanje mogoe? s pristavkom, da je od reitve te naloge odvisen obstoj ali padec
metafizike same
54
(Kant, 1999: 62) implicira neproblematien znaaj drugih dveh vrst
spoznanja, namre aposteriorno sintetinega spoznanja (ki temelji na izkustvu) in apriorno
analitinega spoznanja (ki temelji na logiki oziroma, natanneje, na loginem zakonu
protislovja).

Forster nadalje opozarja, da je Kantova interpretacija pironizma kot zmerne vrste
skepticizma v resnici nadvse vpraljiva in da se je sasoma uveljavilo, dandanes pa celo
prevladalo heglovsko branje tega skepticizma. Heglovsko zato, ker je Kantovo/kantovsko
interpretacijo v eseju Razmerje skepticizma do filozofije (1802) in v svojih poznejih
Predavanjih o zgodovini filozofije problematiziral Georg Wilhelm Friedrich Hegel. Njegova
osrednja teza je bila v tem, da gre pri pironizmu za mnogo bolj radikalno obliko skepticizma,
kot sta domnevala Kant in novokantovec G. E. Schulze. lo naj bi za skepticizem, ki napada
(skoraj) vsa preprianja,
55
kar je ugotovitev, ki je v radikalnem nasprotju s Kantovo
interpretacijo, po kateri pironizem ni zares dvomil o vseh resnicah, temve je le podaljal
preiskovanje in preloil sklep (Kant, 1992: 169).
56
eprav se je Kant dobro zavedal obstoja
radikalnejih vej pironizma,
57
se moramo zavedati, da jih je vseskozi vztrajno in skrbno
razloeval od ortodoksnega pironizma Pirona samega, saj naj bi bile v nasprotju z
racionalnostjo uiteljevega skepticizma samouniujoe, tj. neizogibno naj bi prihajale v
protislovje s samimi seboj (prav tam: 171). Po Kantu pironist v pravem pomenu besede
skratka ni tisti, ki brezkompromisno sledi maksimi zavraanja vsega, temve oni, ki
premilja spoznanja in jih preverja (prav tam: 169).

Pripomniti velja, da vpraanje pravilnosti interpretacije pironizma za namene naega
prikaza ni kljuno. Pomembneje vpraanje, ki se zastavlja, je vpraanje ustreznosti Kantovih
ugovorov proti radikalnejim oblikam pironizma. Kantova teza, da so slednje samouniujoe,
je po Forsterjevi sodbi zmotna ali v najboljem primeru vsaj naivna. Manj jasno eravno

54
e ve, Kant pravi: e ni prej zadovoljivo odgovoril na to vpraanje, imam pravico rei: vse to je puhla, prazna filozofija
in lana modrost. (Kant, 1999: 62)
55
Tudi razumevanje slovenskega filozofa in logika Franeta Jermana je blizu Heglovemu, saj docela upravieni ugotovitvi, da
Humov dvom ni pironistina skepsa, pristavlja, da slednja zanika vse in se sama obsoja na molk, ker ne more o niemer
izjaviti niesar (Jerman, 1974: 20). Poudarek je prav na zanikanju vsega.
56
Pripomniti velja, da se interpretacija Mylesa Burnyeata, enega vodilnih sodobnih poznavalcev pironizma, bolj ali manj
ujema s Heglovim branjem. Tudi Forster je bolj privren tovrstnemu razumevanju pironizma.
57
Ta sekta je dvomljenje nazadnje privedla tako dale in je postala tako prekomerna , da je konno priela dvomiti o
vsem, celo o matematinih izjavah. (Kant, 1992: 23) V nadaljevanju pa pristavlja: Skepticizem je bil spoetka pravzaprav
zelo racionalen, vendar so ga njegovi privrenci pokvarili in mu prisluili slab sloves. (Prav tam: 116)
19

navsezadnje prav tako zablodel pa je za Forsterja ugovor, da skeptini dvom o nekaterih
sodbah, npr. o loginih sodbah in sodbah subjektivnega izkustva, sploh ni zares mogo. Kar
zadeva sodbe subjektivnega izkustva, se lahko zdi, da radikalni pironizem tu naleti na resne
ovire. e antini skeptik Sekst Empirik, pozneje pa posebej slovito Ren Descartes sta menila,
da obstaja dober razlog, zakaj mora biti subjektivno izkustvo izjema e tako radikalnih
skeptinih napadov. Donald Palmer Descartesov poudarek koncizno obnavlja takole: Vsaki,
ko reem: Jaz sem, imam prav. Tega ne moreta ovrei ne hudobni duh ne norost. (Palmer,
2004: 76) Ali kot pravi psihoanalitiarka Colette Soler: Cogito suspendira vsakren
premislek resnice. Moje misli so lahko resnine ali napane a ni ne d; lahko so
halucinacije, sanje, napake a ni ne d; ko mislim, sem. (Soler, 1997: 51) Skratka, dvom v
to, da imam subjektivno izkustvo, da sem, da bivam, je nemoen dvom. Cogito zagotavlja
obstoj subjekta. Forsterja navedeni argument iz ve razlogov ne prepria. Kot protiargument
najprej izpostavlja fenomen nezavednih subjektivnih izkustev. Nadalje preizprauje
utemeljenost predpostavke, da trenutno imamo subjektivno izkustvo, e zlasti v argumentu
proti skepticizmu, ki takno predpostavko spodbija (klasien primer zmote petitio principii?).
Prav tako se mu zdi vpraljivo sklepanje iz zakljuka, da mora skeptik nujno priznati obstoj
subjektivnega izkustva, na nadaljnji zakljuek, da le-tega sploh ne more skeptino
preizpraevati. Forster (2008: 81) za ponazoritev vpraljivosti tovrstnega sklepanja vpelje
razloek med dvema rahlo razlinima pomenoma besede preprianje: nereflektiranim in
reflektiranim. Zamislimo si znanstvenika, ki je nereflektirano preprian, da je njegov
avtomobil dejansko rumene barve, a se hkrati na podlagi sofisticiranih znanstvenih in
filozofskih premiljevanj o sekundarnih kvalitetah vzdri vsakrnega preprianja o tem, ali
avtomobilu v resnici pripadajo sekundarne kvalitete (npr. rumenost). Forster se sprauje, zakaj
ne bi mogel skeptik glede subjektivnih izkustev na podoben nain vanje sicer nereflektirano
verjeti, a se hkrati vzdrati vsakrne sodbe o njih. K temu dodaja e etrti pomislek, ki je v
tem, da neprepriljivost argumenta v podporo tezi, da je skeptino preizpraevanje lastnega
trenutnega izkustva preprosto nemogoe, nakazujejo izvajanja Demokrita in sodobnih
eliminativistinih materialistov, ki so resno zanikali, da v realnosti sploh obstaja kaj takega,
kot je subjektivno izkustvo: e je tovrstno resno zanikanje mono, potem je zagotovo teko
verjeti v to, da resen dvom ni. (Prav tam: 81)

Na tem mestu naj zgolj nakaem Kantovo verzijo argumenta Seksta Empirika in
Renja Descartesa. Pri tem se moramo navezati na njegovo slovito naelo transcendentalne
enotnosti apercepcije: Jaz mislim mora moi spremljati vse moje predstave; kajti sicer bi
20

bilo v meni predstavljeno nekaj, kar sploh ne bi moglo biti miljeno, kar pomeni, da bi bile te
predstave ali nemone ali da vsaj zame ne bi bile ni. (Kant, 2001: 118) Ena izmed
pomembnih modifikacij Sekstovega in Descartesovega argumenta je v formulaciji Jaz
mislim mora moi spremljati, ki nakazuje, da tu ne gre za nujnost, da dejansko
prepoznamo [acknowledge] svoje lastno trenutno subjektivno izkustvo, temve za nujnost, da
imamo zmonost, da to storimo (Forster, 2008: 81). S tem se Kant lahko izogne
skeptikovemu protiargumentu, ki se sklicuje na fenomen nezavednih subjektivnih izkustev.
Problem je le v tem, da ostale tri kritike, ki jih je Forster naslovil na Sekstov in Descartesov
argument in smo jih navedli zgoraj, ostajajo (vsaj
58
) enako mone tudi proti Kantovi verziji
argumenta. Za podobno problematino se po Forsterjevem mnenju izkae tudi Kantovo
preprianje o odpornosti loginih nael na skeptine napade. Forsterjev poudarek je v tem, da
se zdi Kantovo branjenje metafizike s pomojo transcendentalnih argumentov, ki
predpostavljajo gotovost logike (prav tam: 91), in njegova zastavitev filozofskega projekta
kot epistemolokega raziskovanja apriornega sintetinega spoznanja, pri emer je slednje v
nasprotju z neproblematinostjo apriornega analitinega spoznanja problematino, vpraljivo.
Kljuna poanta Forsterjeve sklepne in domnevno odloilne kritike je potemtakem predvsem v
tem, da je Kant znatno podcenil mo pironovskega skepticizma.
59


Zakljuek

Kot sem poudaril e v uvodu, se zavedam, da je razmerje med filozofijo Immanuela
Kanta in skepticizmom nedvomno zapleteno in neizrpno. V tem oziru je bilo priujoe
seminarsko delo predvsem poskus priblianja temu razmerju, zavedajo se vseh
pomanjkljivosti kratkih prikazov miselnega napora stoletij, zgoeno in zato nujno
poenostavljajoe predstavljenega na komaj slabih dvajsetih straneh, ki je povrhu vsega e

58
Zakaj vsaj? Zato, ker je Forster preprian, da je Kantov argument tu celo ibkeji od Descartesovega.
59
eprav gre za prodorno razlembo Kanta in skepticizma, se mi zdijo Forsterjeva izvajanja v marsiem neprepriljiva.
Poleg nezadovoljive ponazoritve osrednjosti pironizma je vpraljivo predvsem Forsterjevo pogojno reeno filozofsko
koketiranje z eliminativistinim materializmom. Pri tem sem skeptien zlasti do njegove teze (ali vsaj namigovanj), da gre za
racionalno stalie (bolj se nagibam k staliu, ki ga je vehementno izrazil znani epistemolog Richard Fumerton, e da gre
pri eliminativizmu za neznansko iracionalno, skorajda zmeano stalie; filozof Colin McGinn je e ostreji, saj meni, da je
eliminativizem oitno absurden, celo oblika norosti, ki ovre samo sebe, saj je tudi iluzija prisotnost izkustva [obstoj
katerega eli eliminativist zanikati]; na tem mestu seveda ne morem vsebinsko razgrniti pomislekov, ki jih imam do
eliminativizma, zato naj le napotim na nekaj pronicljivih kritik (poudarek Bryana Francesa, ki ga tukajle med drugim
navajam, je prav v tem, da je iracionalnost eliminativizma neizogibna): Galen Strawson, Mental Reality (1994), predvsem
razdelek 4.6 z naslovom A Comment on Eliminativism, Instrumentalism, and So On; Lynne Rudder Baker, Saving Belief:
A Critique of Physicalism (1987); William G. Lycan, A Particularly Compelling Refutation of Eliminative Materialism (v:
The Mind as a Scientific Object: Between Brain and Culture, ur. Christina E. Erneling in David M. Johnson, 2005); Bryan
Frances, Live Skeptical Hypotheses (v: The Oxford Handbook of Skepticism, ur. John Greco, 2008)).
21

kot je upravieno pripomnil filozof Gorazd Kocijani v knjigi Posredovanja nujno
nalomljen in popaen v zrcalu subjektivnosti, etudi odsev kae v globino (Kocijani, 1996:
366). Kljub temu, da je bila priujoa naloga poveini zgolj groba skica naslovne tematike,
poleg tega pa v marsiem celo fragmentarna in povrno posploujoa, upam, da sem s
pomojo Forsterjevih uvidov
60
vsaj v obrisih predstavil nekatere kljune skeptine probleme,
s katerimi se je Kant sooal na poti h in v Kritiki. O njegovih fascinantnih odgovorih nanje pa
ob kakni drugi prilonosti.

Literatura

BARDON, ADRIAN, 2011: Kant's Refutation of Idealism. V: Michael Bruce in Steven
Barbone (ur.), Just the Arguments. 100 of the Most Important Arguments in Western
Philosophy. Hoboken, Wiley-Blackwell, str. 7072.
BEISER, FREDERICK C., 2002: German Idealism. The Struggle Against Subjectivism,
17811801. Cambridge in London, Harvard University Press.
BORTNER, BOJAN, 1999: Uvodna beseda. V: Immanuel Kant, Prolegomena. Prevedel
Joe Lavri. Ljubljana, DZS, str. 534.
BRUECKNER, ANTHONY, 2008: Review of Kant and Skepticism, author Michael N.
Forster. Notre Dame Philosophical Reviews. Dostopno na naslovu:
https://ndpr.nd.edu/news/23620-kant-and-skepticism/
FORSTER, MICHAEL N., 2005: Hegelian vs. Kantian Interpretations of Pyrrhonism.
Revolution or Reaction?. Kritisches Jahrbuch der Philosophie 10, str. 124.
FORSTER, MICHAEL N., 2008: Kant and Skepticism. Princeton, Princeton University Press.
GUYER, PAUL, 1987: Kant and the Claims of Knowledge. Cambridge, Cambridge
University Press.
GUYER, PAUL (ur.), 2010: The Cambridge Companion to Kant's Critique of Pure Reason.
Cambridge, Cambridge University Press.

60
Na koncu bi rad zgolj e karseda na kratko izrazil zadrek glede nekaterih Forsterjevih sklepov. Kar zadeva idealistini
skepticizem, se pridruujem Hanni (2012), da je bila Kantova potreba po odgovoru na to vrsto skepticizma precej bolj
filozofsko pomembna in urgentna, kot pa je pripravljen priznati Forster. e bolj neprepriljiva pa se mi zdijo Forsterjeva
izvajanja o osrednjosti pironizma. Zdi se mi, da njihovo prepriljivost obilno oslabi avtorjeva pretirana ohlapnost pri
razpravljanju o problematiki, med drugim pa tudi nezadostno upotevanje opustitve sodbe, ki je odloilna differentia
specifica pironizma. Ali ni ta v pravem pravcatem nasprotju s Kantovim vseskoznim dokazovanjem veljavnosti svojega
vsakokratnega stalie? e navedem relevantno Kobetovo ugotovitev: Ker je Kant protislovja obenem ves as izkorial na
skeptien nain kot dokaz veljavnosti svojega vsakokratnega stalia, se ocena vsekakor ne more opirati na samo prisotnost
problemskega sklopa; vse prej je lahko merodajen le nain, kako je Kant razlagal njegov izvor in kako si je predstavljal
njegovo reitev. (Kobe, 1995: 265)
22

HANNA, ROBERT, 2012: The Kantian Revenge. On Forster's Kant and Skepticism. Kantian
Review 1, t. 17, str. 3345.
HUME, DAVID, 1974: Raziskovanje lovekega razuma. Prevedla Zdenka in Frane Jerman.
Ljubljana, Slovenska matica.
HUME, DAVID, 2000: A Treatise of Human Nature. Uredila David Fate Norton in Mary J.
Norton. Oxford, Oxford University Press.
JERMAN, FRANE, 1974: David Hume, njegovo delo in pomen. V: David Hume,
Raziskovanje lovekega razuma. Prevedla Zdenka in Frane Jerman. Ljubljana, Slovenska
matica.
KANT, IMMANUEL, 1967: Kant. Philosophical Correspondence 175999. Prevedel Arnulf
Zweig. Chicago, The University of Chicago Press.
KANT, IMMANUEL, 1992: Theoretical Philosophy, 17551770. Prevedel David Walford.
Cambridge, Cambridge University Press.
KANT, IMMANUEL, 1994: Lectures on Logic. Prevedel J. Michael Young. Cambridge,
Cambridge University Press.
KANT, IMMANUEL, 1998: Critique of Pure Reason. Prevedla Paul Guyer in Allen W.
Wood. Cambridge, Cambridge University Press.
KANT, IMMANUEL, 1999: Prolegomena. Prevedel Joe Lavri. Ljubljana, DZS.
KANT, IMMANUEL, 2001: Kritika istega uma 1/4. Prevedel Zdravko Kobe. Ljubljana,
Drutvo za teoretsko psihoanalizo (Analecta).
KANT, IMMANUEL, 2002: Theoretical Philosophy after 1781. Prevedli Gary Hatfield idr.
Cambridge, Cambridge University Press.
KANT, IMMANUEL, 2007: Kritika istega uma 2/4. Prevedel Zdravko Kobe. Problemi
XLV, t. 12.
KANT, IMMANUEL, 2010: Predkritini spisi. Prevedla Samo Tomi in Zdravko Kobe.
Ljubljana, Zaloba ZRC, ZRC SAZU.
KANT, IMMANUEL, 2011: Kritika istega 3/4. Prevedel Zdravko Kobe. Problemi XLIX, t.
78.
KOBE, ZDRAVKO, 1995: Automaton transcendentale I. Kantova pot h Kantu. Ljubljana,
Drutvo za teoretsko psihoanalizo (Analecta).
KOBE, ZDRAVKO, 2001: Automaton transcendentale II. Kritika istega uma. Ljubljana,
Drutvo za teoretsko psihoanalizo (Analecta).
KOBE, ZDRAVKO, 2008: Tri tudije o Kantovi praktini filozofiji. Ljubljana, Drutvo za
teoretsko psihoanalizo (Analecta).
23

KOBE, ZDRAVKO, 2010: Filozofija E. Kanta. V: Immanuel Kant, Predkritini spisi.
Prevedla Samo Tomi in Zdravko Kobe. Ljubljana, Zaloba ZRC, ZRC SAZU, str. 13
74.
KOCIJANI, GORAZD, 1996: Posredovanja. Uvod v kransko filozofijo ob besedilih.
Celje, Mohorjeva druba.
KOCIJANI, GORAZD, 2009: Razbitje. Sedem radikalnih esejev. Ljubljana, tudentska
zaloba.
LAZIER, JOYCE, 2011: Descartes' Cogito. V: Michael Bruce in Steven Barbone (ur.), Just
the Arguments. 100 of the Most Important Arguments in Western Philosophy. Hoboken,
Wiley-Blackwell, str. 133135.
PALMER, DAVID, 2004: Ali sredie dri?. Uvod v zahodno filozofijo. Prevedli Mio Dai,
Alenka Hladnik, Marjan imenc. Ljubljana, DZS.
RIHA, RADO, 2012: Kant in drugi kopernikanski obrat v filozofiji. Ljubljana, Zaloba ZRC,
ZRC SAZU.
SOLER, COLETTE, 1997: Subjekt in Drugi. Prevedla Peter Klepec in Dragana Kri. Razpol
35, t. 10, str. 4963.
STROUD, BARRY, 1984: The Significance of Philosophical Scepticism. Oxford, Clarendon
Press.
VIRK, TOMO, 2011: Umetnost kot za filozofa tisto najvije. Friedrich Joseph Wilhelm
Schelling in Sistem transcendentalnega idealizma. V: F. W. J. Schelling, Sistem
transcendentalnega idealizma. Prevedel Tomo Virk. Ljubljana, Literarno-umetniko
drutvo Literatura (Labirinti), str. 7123.