Po s o j e

Kolovrat
Tod so sekla bridka jekla
Dostop: V vasi Idrsko, tik pred Kobaridom, krenete na levo proti Livku. Tam sredi vasi
zavijete levo proti Livkim Ravnem. In ste e na slemenu Kolovrata, pod katerim pelje
asfaltirana cesta. Po 3 kilometrih ste na enem kolovrakih vrhov, Na gradu (1115m),
oziroma na muzejsko urejenih italijanskih vojakih poloajih iz prve svetovne vojne. Na
Kolovrat pa je mogoe priti tudi po novi in lepi razgledni cesti, ki pelje iz vasi Vole pri
Tolminu k nekdanjemu mejnemu prelazu Solarje. Potepanje po slemenu in vrhovih Ko
lovrata je prijetno in nezahtevno. Pri ogledu strelskih poloajev je potrebna previdnost,
bunkerje pa je mogoe raziskati samo z baterijo.

Takole Soa pritee med

Krasjim vrhom in Kobarikim
Stolom na svojo lastno
naplavino med Kobaridom
in Tolminom. Pogled
s severovzhoda Kolovrata.

Naravne lepote
Zgodovinsko-kulturne znamenitosti

Najprej povejmo, kaken je razgled: Kolovrat nas, e se nanj

pripeljemo s kobarike strani, e na svojem zaetku prevzame s
svojim presenetljivo zanimivim poloajem med Beneko Slovenijo na italijanski strani in Posojem na slovenski. Globoko spodaj
je videti Kobarid in odprto tesen, iz katere priteka Soa. Z visokega vidimo to bistro hi planin, kako srebrikava in nekoliko umirjena vijuga pod nami sredi svojih starih zravnanih naplavin. Gore
vsenaokoli so razmaknjene, jasno ortanih vrhov in grebenov. Oko

K o l o vr a t

Meja na Kolovratu
je razgledna na obe strani,
posoko in beneko.

sega dale v obzorje vzhodnih in zahodnih Julijcev. Kakor da bi

opazovali velik relief v Kobarikem muzeju, ki oznauje frontne
poloaje v prvi svetovni vojni, tako je razloeno skoraj vse posoko
zemljie, tako na dlani. Vendar pa, kajpada, s Kolovrata je Poso
je videno bolje kot v muzeju, v ivo, v sonnih kopelih dolin in igri
oblakov nad njimi. Morda je to eden najlepih slovenskih razgledov. Poitniko naselje, zgrajeno po odlinem projektu arhitekta
Roka Klanjka, je na tem mestu poimenovano po nebesih. Gostje
Nebes, tu nad Livkom, so blaeni ujetniki kolovrakega razgleda.
Sleme Kolovrata je dolgo kaknih pet kilometrov in po njem
poteka dravna meja. Onstran, na zahodno stran, se na prisojah
greje vrsta pol ure ali uro oddaljenih benekih vasic: Dreka (Drenchia), Trinko (Trinco), Kraj (Crai), Laze (Lase), Codar (Zuodar).
Malo nije je tudi Topolovo (Topolo), vasica z 39 prebivalci, a vse
bolj znana po svetu zaradi vsakoletnega festivala umetnikih praks,
ki nagibajo k etnu in novim izrazom. Med Topolovim (580m) in
Livkom (700m) je ez Briezo (880m), ki je na meji, speljana tako
imenovana zgodovinsko-tematska pot, ki jo od srca priporoam
pohodnikom, ki bi radi preili Kolovrat in pokukali k rojakom
Benekim Slovencem. Pot je dolga 3,6 kilometra in jo je v eno
smer mogoe prehoditi v manj kot poldrugi uri. Na italijanski
strani poti, ki je dobro nadelana, je v primernem zaporedju postavljenih deset kiparskih instalacij, od katerih so nekatere prav
posreene, ker so umetniki odziv na nekdanje trdo kmeko delo
Topolovcev v strmih senoetih. V tem osiromaenem okolju se je

Po s o j e

Spomeniko ohranjeni
italijanski poloaji iz prve
svetovne vojne

pred desetletjem zaela donkihotska pustolovina Stazione di

Topolo/Postaja Topolove. Postaja je toka, kjer se prileki sproeno sreujejo in si predajajo in izmenjujejo svoja umetnika dela in
dejanja, skuajo zaiveti v skupnem ivljenjskem stilu, ki ga zaznamuje svoboda, in vse to v kraju, ki je bil prej popolno nasprot
je vsega tega. Topolovski umetniki niso togi, niti visokostni, uporabljajo gradivo, ki je v kraju na voljo. Pohvaliti jih je treba, da se
jim nikamor ne mudi. Nimajo urnikov, njihove glasbene in literarne prireditve ter performansi so napovedovane po zatonu,
ob mraku, do zore... Njihovo delo je v Topolovem brezplano, iz lenobe, pravijo, saj je preveliko delo trgati vstopnice... Ob
koncu svojega ivljenja vsak od nas nese s seboj le to, kar je daroval. Kako bi bil Preeren vesel te uresniene umetnike utopije.
Koder se nebo razpenja, / grad je pevca brez vratarja, / v njem
zlatnina ista zarja,/ srebrnina rosa trave,/ s tem posestvom brez
teave, / on ivi, umrje brez d'narja.
Sicer so te stare, preteno razseljene beneke vasi povezane z
dobrimi cestami in tudi tik pod grebenom Kolovrata tee po italijanski strani dobra prometnica, ponekod le deset minut hoda
oddaljena od asfaltirane vzporednice, ki tee po slovenski strani.
Z obeh strani sta zlahka dosegljiva oba najvija vrhova Kolovrata:
Nagnoj (1193m) in Trinki vrh (1139m), s katerega je najlepi
razgled po Posoju in Beneki Sloveniji. Obe cesti sta primerni za
sprehod, tisti izletniki pa, ki radi hodijo ez drn
in strn, si lahko utirajo pot od enega mejnega
kamna do drugega, ki so postavljeni preteno na
goliavah, med visoko planinsko travo. Prijetno
krepilen in paradoksalen iz spomina na neko
ostro zastraeno mejo je obutek svobode, da
si sme izbirati smer po e ne zaraslih stezah
graniarskih patrulj, ki so neko znale na ljudi
spuati voljake in na njih celo streljati.

Alpska trdnjava
Maja leta 1915, v prvih dneh bojev na Soi,
so italijanski gospodarji vojne prestopili takrat
no avstrijsko-italijansko mejo le za kaknih sto
metrov in se e ustavili na svojem dveinpol
letnem opazovalnem poloaju. Medtem ko so

K o l o vr a t

soldati e poleti premaknili krvavo frontno rto na Banjice,

Mengore, Mrzli vrh, Krn, Krasji vrh in Rombon, so njihovi ge
nerali utrdili svoje poloaje na Kolovratu, od koder so lahko razmeroma varni popolno nadzorovali svoje krvave bojne igre. Tu so
doloili Lineo d'armata, tretjo rto italijanske vojske, pod vzpetino Na gradu pa so dali zgraditi najbolj utrjen del celotnega
italijanskega obrambnega sistema. Celoten greben je bil in je deloma e prepreden z nekaj obroi utrjenih jarkov, s topnikimi
poloaji in opazovalnicami ter podzemnimi bunkerji. Topniarji
so z visokega sejali smrt ne samo po avstro-ogrski prvi bojni rti,
temve so lahko unievali tudi nasprotnikove oskrbovalne poti,
zaledne enote in oporia. Tu sta se uresniila dva grozljivo preroka verza iz Gregorieve pesmi Soi: Tod sekla bridka bodo
jekla, / in ti mi bo krvava tekla. ele oktobra 1917 so bavarski
vojaki v dvodnevnih naskokih pregnali Italijane iz njihovega gnezda, napredovali naprej po Kolovratu in tako prispevali k sesutju
italijanske fronte.
Narava je blagodejno prekrila smrt in razdejanje, sledovi vkopavanja in betoniranja pa so ostali. Dostop do poloajev je danes
lahek. Iz denarja Evropske unije in prispevkov fundacije Poti
miru v Posoju in s prizadevanjem Kobarikega muzeja je alpska trdnjava spremenjena v muzej na prostem. Utrjeni poloaji so
rekonstruirani z originalnimi materiali: skrilami, kovinskimi mreami, betonskimi strelnimi linami, valovito ploevino, vreami
peska ... Lahko se smukate po
teh hodnikih smrti in iz due
odganjate svojevrstno pretresenost. Iz strelskih gnezd ponekod rastejo udovite breze,
ki kakor v ruskih filmih sim
bolizirajo mir padlih vojakov.
Prehodi so zidani ozko. Kaken
debeluh bo pomislil: ti laki
oficirji pa so bili res suhi ...
No, meja je danes mirna, pota
so mirna in oznaena. Seveda
pa se po njih plazijo tudi obutki podzavestne, atavistine
nevarnosti.

Bronasta podoba prerokega

Simona Gregoria
na spomeniku v Kobaridu

Pomol na Kolovrat, kjer je

italijanska topnika baterija
imela utrjen poloaj. V ozadju
je pogorje Krna.