1

Dogodek v mestu Gogi

Zdravnik splone prakse Slavko Grum je napisal dramo Dogodek v mestu Gogi v letih
1928-1929 (po novejih ugotovitvah nemkega slovenista Petra Scherberja celo prej,
1926-1927), objavil jo je vsekakor l. 1930 in prvi je bila uprizorjena l. 1931. Skratka,
drama se je pojavila v obdobju, ki mu v literarni zgodovini pravijo med vojnama (tj. v
asu od I. do II. svetovne vojne) in v tem kontekstu jo je verjetno tudi treba sprejemati.
Kaj natannenje pa pomeni ta kontekst, poleg asociacij, ki opazovalca preplavijo e v
prvem trenutku? (Npr. rolling twenties, charleston moda, kot se je kazala v muziki, plesu,
kratkih vihrajoih oblekcah in bubikopf enskih frizurah, oui-ja kot razpoznavni znak
spiritistinih, teozofskih in okultistinih sekt, z notorino Madame Blavatsky na vrhu
piramide, enska in seksualna emancipacija, psihoanaliza, pravzaprav ordinacija
privatnega docenta Sigmunda Freuda, umeena v njegovem ortodoksno meanskem,
vendar precej utesnjenem stanovanju na Dunaju, Bergstrae 19, blizu Donavskega
kanala, narkomanija kot obligatorna uteha umetnikov in drugih tenkoutnih ljudi, psihoza
samomorov, opravljenih s plinom, poiranjem vigalinih glavic in skakanjem z mostov
v reko, oktobrska revolucija in nevarnost boljevizma, nastajanje faizma in nacizma,
rne, rjave in druge srajce, problem identitete, sploni problem razcepa med
posameznikom in pobesnelo mnoico na ulicah.)
Kaj ta kontekst pomeni recimo na podroju dramatike in gledalia? Po eni strani
kontinuiteto, eprav zaostreno kontinuiteto teatrskih in drubenih artefaktov iz pravkar
preteklega fin de sicla (Henrik Ibsen, Maurice Maeterlinck, August Strindberg, Arthur
Schnitzler, Frank Wedekind, L. N. Tolstoj itd.), po drugi strani pa so tu tudi nekateri novi
dramatiki, reiserji in igralci in ti so odloilno prispevali k znailni atmosferi, ki jo je
Slavko Grum eljno vpijal v letih 1919-1926, ko je tudiral medicino na Dunaju. Ni
zanesljivo, da je vse te dramatike bral ali gledal, vendar so ustvarjali znailno podobo
takratnega gledalia. Npr. nemki ekspresionistini dramatiki, najbolj igran med njimi je
bil Georg Kayser (Plin, Plin II, Od jutra do polnoi) s svojim geometrino in
avantgardistino definiranim katastrofizmom in skupinsko blaznostjo, v katero drvi
industrializirana druba. Ali npr. dunajski avtor Oskar Kokoschka s tematiko histerinega
in neusmiljenega boja med spoloma (Umor upanje ensk, Sfinga in slamnati mo).
Znailen dramski avtor tedanjega asa je bil tudi Luigi Pirandello (est oseb ie avtorja,
Nocoj bomo improvizirali), ki se je ukvarjal s problemom osebnosti in identitete, s
preigravajem resnice in videza. Ali pa npr. britanski dramatik John Boynton Priestley, ki
je eksperimentiral z obutenjem asa, ujetosti v asovno zanko, pa tudi z detektiranjem
tehnoloko visoko razvite, vendar totalitarne sodobne drube (as in Conwayevi, Tukaj
sem e bil).
Glavna dramska oseba Dogodka v metu Gogi je Hana, hi bogatega trgovca v trkem
okolju. V zgodnji mladosti jo je posilil trgovski pomonik Prelih, zato je zelo kmalu
zbeala v tujino, vendar je zaradi travmatinega doivetja postala frigidna. e ve: kadar
obie domao hio, je suenjsko odvisna od posiljevalca, vdati se mu mora, kadarkoli se
mu zljubi, kljub neznanskemu gnusu in ponianju. Vendar Prelih ni antagonist,
pravzaprav je dokaj nemona, nebogljena, klavrna figura, demonien se zdi samo Hani,
pa zato, ker je ta zaslepljena zaradi svoje nevrotine fiksiranosti. Prelihova funkcija je

2
predvsem ta, da ga Hana ubije in se tako konno osvobodi svoje travme, ni pa Prelih
nosilec dejanja ali kakrnihkoli pobud. Zato nima bistveno veje funkcije od ostalih
prebivalcev mesta Goge, ki pa vsak na svoj nain kaejo popaenost, sprevrenost,
zadunost tega kraja bivanja. Tarbula in Afra personificirata nevoljivost in posesivnost,
Umrli naddavkar bolestno samoljubnost, Julio Gapit fetiizem, Grbavec Teobald
morbidno eljo po kompenzaciji, Mirna ena eljo po samomoru itd. Skratka: vse
dramske osebe razen protagonistke so tukaj predvsem zato, da tako ali drugae ilustrirajo
njo samo, torej jih lahko razumemo tudi kot njene projekcije, kot del njene zavesti. V
protagonistkinih sreanjih z njimi se kae postajna tehnika sreuje se s svojimi
razlinimi eksistencialnimi monostmi, uteleenimi v osebe, in vsaki je postavljena na
preizkunjo.
Mono je locirati tiri velike osebnosti tedanjega asa, ki so formirale Grumov odnos do
dramatike in gledalia in se kaejo v njegovem glavno dramskem delu, v Dogodku v
mestu Gogi (lahko pa jih razberemo tudi v njegovi prozi, saj med njo in Dogodkom
potekajo tematske povezave). To so dramatik August Strindberg, reiser Aleksander
Tairov, psiholog Sigmund Freud in igralec Conrad Veidt.
V zvezi s Strindbergom je videti posebej plodna primerjava z njegovim dnevnikom
Inferno in dramo Sonata strahov. "Veeta nas zloin in krivda," pravi Mumija v tej drami
iz niza komornih iger. Ta zloin in krivda sta tako v Strindbergovem kot tudi v
Grumovem tekstu povezana z erotiko, z erotinimi dogodki (ali halucinacijami) v
preteklosti. V tej optiki nas drama prepriuje, da ivljenje nima samo objektivne, temve
tudi sanjsko dimenzijo in da med resninostjo in sanjami tako reko ni jasno dololjive
meje. In da represivnost loveke narave pride v sanjah mnogo bolj do izraza in da je
erotika zelo pripravno sredstvo represije. In kaj je torej v tej optiki ideja drame? ivljenje
je sen, vendar grozljiv, nekrofilen sen, v katerem so ljudje obsojeni, da muijo drug
drugega.
Tudi Grum podpira takno sanjsko, irealno lokacijo in tolmaenje mesta Goge in sicer v
pismu Franu Albrehtu l. 1929: "To zapraeno mestece, ki se godi v njem drama, nikakor
ni Kranj ali Mokronog, temve neko umiljeno, hote malo istinito, napol razpadlo
mestece bolj iz srednjega kot novega veka" (ZD II: 145). Torej tudi ne Ljubljana ali Novo
mesto, kot so ugibali nekateri razlagalci, skratka, ne gre za noben veristien milje ali
metaforino namigovanje nanj. Mesto Goga je kratko in malo umiljeno, torej irealno,
sanjsko, nala je v njem zelo malo resninega. Gre za znailno simbolistino dediino
irealnega prizoria, ki noe imeti niesar skupnega z verizmom, saj si prizadeva dosei
splono metafizino ali mitino veljavo; prav zato so se npr. teksti vrhovnega avtorja
dramskega simbolizma, Mauricea Maeterlincka, pogosto dogajali v mitinem srednjem
veku.
S poetiko ruskega avantgardistinega reiserja Aleksandra Tairova se je Slavko Grum
seznanil na Dunaju, kjer je l. 1925 videl njegovo znamenito uprizoritev Salome Oscarja
Wilda; Tairov je namre v tem asu gostoval s svojim znamenitim Kamernim gledaliem
v mnogih evropskih prestolicah in med njimi je bil tudi Dunaj. Tairov je odrska tla lenil
navpino (vertikalna konstrukcija) in s tem pridobil ve prizori naenkrat, na katerih

3
je uprizarjal istoasno (simultanost) to pomembno scensko inovacijo, simultano oz.
fragmentarno dramsko tehniko, je Grum uporabil v Dogodku v mestu Gogi in postala je
njen zaitni znak ali e kar metaforina ponazoritev funkcioniranja nezavednega. Grum
je od Tairova prevzel tudi prvine pantomime, marionetnega gibanja in v manji meri
klovnovskega burkatva. Grum se je prav dobro zavedal, da se je preobrat v njegovi
dramski tehniki zgodil pod vplivom Tairova, saj v intervjuju v Slovenskem narodu l. 1929
pravi takole: "Rus Tairov je na Dunaju prvi uprizoril stare drame s tako moderno
scenerijo. Tairov ima torej sceno, ki bi odgovarjala moderni drami, pa nima take drame,
jaz imam pa tekst brez reiserja" (ZD I: 427).
S Freudovo psihoanalizo se je Slavko Grum seznanil na Dunaju, kjer je tudiral v letih
1919-1926. V tem asu je Freud napisal tako reko e vsa svoja temeljna dela, preivel
obdobja nasprotovanj in bojev, si nael privrence in ustanovil mednarodno
psihoanalitino olo oziroma gibanje, prestal je tudi odpadnitvo Adlerja in Junga.
Psihoanaliza je bila torej moan dejavnik v dunajski duhovni atmosferi in Grum se je
moral opredeliti do nje tudi kot medicinec. Precej zanesljivo je mogoe sklepati, da je
poznal predvsem Freudovo knjigo Uvod v predavanja o psihoanalizi, ki sicer ne spada
med Freudova temeljna dela, ampak je, kot ugotavlja sam Freud v predgovoru,
poljudneji, iremu obinstvu namenjen povzetek najvanejih konceptov iz
posaminih izrpnejih tudij. S to knjigo se je Slavko Grum seznanil in jo zael
tudirati v zadnjem zadnjem dunajskem letu, l. 1926. Letnico 1926 torej lahko smatramo
za zaetek slovenske psihoanalize. V ljubljanskem kinu Matica je imel Slavko Grum l.
1930 predavanje z naslovom Beg v onstran, kjer je v prvem delu govoril o samomoru, v
drugem pa je razloil svoje razumevanje psihoanalize, tako reko svoj psihoanalitini
manifest. Med poslualci je bil dr. Alfred erko, psihiater in nevrolog, vekratni dekan
Medicinske fakultete, rektor ljubljanske univerze, Grumov predstojnik v Bolnici za
duevne bolezni na Kodeljevem (tam je bil Grum nekaj mescev staist) in oster
nasprotnik psihoanalize, ki je Gruma zavrnil takole, kot si je Grum sam zapisal v svoj
dnevnik: Po predavanju se je oglasil k besedi dr. erko in z brutalnimi besedami pobijal
moja izvajanja. Publika mu je deloma pritrjevala, deloma je postajala nemirna ter jela
protestirati. H koncu se je vse ve ali manj smejalo. Po svojem nastopu je priel dr. erko
k meni ter me vpraal, e mu kaj zamerim. Nato me je poiskal v kavarni ter debatiral z
mano o izvajanem.
Dr. erko je gojil tako moan odpor do psihoanalize, da je l. 1934 izdal knjigo O
psihoanalizi v reprezentativni knjigi Slovenske poti, ki jo je urejal Ju Kozak. V tej knjigi
je dr. erko na vsej rti in prav sarkastino zavrnil psihoanalizo kot prav navaden
diletantizem, e e ne prevarantstvo. Dr. erko je bil namre v svojih mlajih letih na
Dunaju asistent pri slavnem avstrijskem psihiatru in univerzitetnem profesorju dr.
Wagner-Jaureggu, ki je l. 1927 dobil Nobelovo nagrado za medicino (vendar ne za svojo
psihiatrino dejavnost, temve za zdravljenje paralize s pomojo malarine infekcije).
Wagner-Jaureggu je kot psihiater uil, da je psihine motnje treba zdraviti fizioloko ali
kemino in ni drugae. Dr. erko mu je v tej doktrini sledil in zato je psihoanalizo
preziral, vendar to ne pomeni, da je bil tradicionalist ali malomean. e zdale ne. Imel
je velike uspehe pri raziskovanju shihofrenije; bil je prvi psihiater, ki se je psihinemu

4
stanju shizofrenikov skual pribliati tako, da je na samem sebi preueval vpliv
meskalina. S temu izsledki si je pridobil svetoven sloves, citira ga celo Karl Jaspers.
Grum je svoje predavanji v kinu Matica objavil kmalu zatem v meseniku ivljenje in
svet, z istim naslovom kot predavanje, Beg iz ivljenja. Vendar ga je erkova polemina
zavrnitev njegovih psihoanalitinih tez tako potrla, da je v objavi rtal ves drugi, tj.
psihoanalitini del in objavil samo prvega, tj. razpravljanje o samomoru. Pa pa se je
celotno predavanje ohranilo v njegovi zapuini in objavljeno je v opombah njegovih
Zbranih del. Iz tega teksta je razvidno, da si je Grum ustvaril sinkretino meanico
simbolizma in psihoanalize, tj. simbolistino podlago s psihoanalitino nadgradnjo.
Govori o maginem krogu pobegov iz zavesti. Magini krog oklepa substanco realnega
ivljenja, znotraj tega je manji krog, zavestna istinitost, ki sprejema arke ali
duhovno energijo prav od zunaj in dale zgoraj, s skrajnega konca onstranstva, iz
izarevalia zavesti (po M. Maeterlincku: vesoljne due). Ko realno ivljenje postane
neznosno (Freud: Nelagodje v kulturi), bo zavestna istinitost (jaz, dua) presekala njegov
obro v eni od petih obodnih tok:
sanje (budno sanjarjenje, umetnost, religija)
omama (alkohol, droga)
bolezen (nevroza, zloin)
smrt (samomor) in
spanje.
Prebila ga bo in se vrnila k svojemu izvoru: v onstranstvo. Ali v Grumovi dikciji:
Onstran pa zaznamujem vse to, kar ni normalna zavestna dejavnost, to je svet fantazije,
podzavesti, omame, nia in smrti (ZD II, 432). V tej shemi je umetniko ustvarjanje
popolnoma izenaeno z drugimi monostmi, med katerimi je samomor najradikalneji
beg v nezavest, v ni, umetnik pa je polubrat psihopata. Zdi se, da se te monosti v
precejnji meri povzete tudi iz Grumovega lastnega ivljenjskega izkustva. In na ta nain
je verjetno treba razumeti tudi Grumov pogled na psihoanalitine znailnosti dramskih
oseb v Dogodku v mestu Gogi, kot ga je razloil v intervjuju l. 1929: V moji drami je
odreujoi princip nadomestitev boanstva s psihoanalitinim sproenjem. Ljudi sem
pokazal kot lutke podzavestnih sil, katerih se reijo z izivetjem, kakor se nevrotik
ozdravi z izpovedjo zdravniku (ZD I, 426).
Kar pa zadeva igralsko umetnost, je Slavko Grum najbolj cenil in obudoval nemkega
gledalikega in filmskega igralca Conrada Veidta. Ta je imel zelo izrazite in posebne
igralske sposobnosti, ki so mu omogoile, da je postal eden najbolj znamenitih igralcev
nemega filma, posebno ekspresionistinega: znailna zanj je bila izrazita maska,
stilizirana mimika in gestika in ekspresivna igra z rokami; imel je asketsko in
skriveneno telo. Najbolj znailni v njegovi karieri sta bili dve vlogi: zloinski avtomat
Cezar v Kabinetu doktorja Caligarija reiserja Roberta Wieneja in tudent, ki se bori z
lastno senco v Prakem tudentu Henrika Galeena. V svojih najplodnejih letih je posvetil
svoj nenavadni temperament in strastni, vendar zmeraj nadzorovani igralski zanos
upodabljanju neobiajnih, tako ali drugae iztirjenih znaajev, ki jih muijo halucinacije,
more ali tesnobni notranji bes. In prav na ta nain si je Slavko Grum predstavljal

5
pozitivne moke figure v Dogodku v mestu Gogi (Grbavec Teobald, Pisar Kvirin), pa tudi
negativne (Komi Otmar Prelih, Julio Gapit). Slavko Grum je videl Veidta v ivo, ko je ta
gostoval na Dunaju, in dogodek ga je povsem pretresel, kot je v pismu poroal svoji
ljubici Joi Debelak. Zdi se, da Veidta ni pojmoval le kot idealnega gledalikega
umetnika, temve tudi kot zgleden, eprav tragien primer modernega intelektualca:
Pred par dnevi sem videl Veidta. Pet minut sem bil tako blizu njega, da bi se ga
lahko dotaknil z roko. Joa, on je najlepi lovek, kar sem jih videl. Fotografije
niso ni proti resnici. In suh je reve, suh. Koko, koko, morfin.
Jutri ga bom videl zopet. Recitira v Konzerthausu. V Budapeti se je zael na odru
med govorom jokati. V garderobi je leal deset minut v krevitem joku.
Dogodek v mestu Gogi v asu svojega nastanka ni doivel tako visokih ocen, kakor jih
ima slovenska literarna veda o njem danes. Priznavali so mu sicer formalno zanimivost in
novost, so pa ocenjevalci imeli pridrke glede avtorjeve etine oz. vrednostne
perspektive, ki se jim je zdela premalo izrazita ali razvidna. lo je v bistvu za to, da
Grumova drama ni ustrezala ne liberalnim ali leviarskim ne katolikim vrednostnim
merilom, ni se angairala ne v smislu nacionalne osvoboditve ne v smislu kranske
etike. Po 2. svetovni vojni pa se je odnos do te drame precej spremenil in mesto Goga je
postalo, podobno kot Cankarjeva dolina entflorjanska, znailen slovenski negativni
simbol, prievanje o avtodestruktivnih monostih slovenske kolektivne zavesti in na ta
nain pomemben del nacionalne mitologije.