You are on page 1of 20

Jaslice

Deset let jaslic na


Velenjskem gradu
Damijan Kljajič
direktor Muzeja Velenje

Jaslice
v Muzeju Velenje
Postavljanje jaslic, ki je danes množičen
pojav in eno od najbolj vidnih zunanjih
znamenj božičnega časa, je pri nas pravzaprav
mlad kulturi pojav, saj začetki postavljanja
jaslic na Slovenskem segajo v prvo polovico
17. stoletja. Prve cerkvene jaslice so postavili
jezuiti v Ljubljani leta 1644, na podeželje
pa so prišle šele v začetku 19. stoletja.
Na slovenskem podeželju so nato jaslice
prevladovale in se je nova meščanska navada
postavljanja božičnega drevesa »krispana«
uveljavljala zelo počasi, zato so namesto
»nemškega krispana« na božič raje postavljali
»slovenske jaslice«.

V muzeju Kulturnega centra Ivan Napotnik


iz Velenja smo konec leta 2001 prvič
postavili velike jaslice in tematsko razstavo
jaslic iz privatne zbirke. Odziv nekaj tisoč
obiskovalcev je bil nad pričakovanji, zato smo
se odločili, da bomo s tradicijo postavljanja
jaslic nadaljevali. Tako bomo letos postavili
že deseto razstavo posvečeno jaslicam,
in vseskozi jo delavci Muzeja Velenje (naj
omenim le Janeza Svetino in Simona Špitala)
postavljamo pod vodstvom Tomaža Langusa
iz Topolšice (prvo razstavo mu je pomagal
postavljati Tine Volk). Vseskozi so jaslice
drugačne: od klasičnih slovenskih, kjer je
prikazana slovenska pokrajina s hlevčkom in
živalmi v njih, pa prikaz puščavskih jaslic,
do jaslic z velikimi podobami, do današnjih
jaslic, ki so tokrat postavljene v atriju našega
gradu in prikazujejo Kristusovo rojstvo.
Prvič bodo tokrat uprizorjene »žive jaslice«,
da še bolj približajo za mnoge najlepši čas
v letu. Poleg jaslic smo postavljali tudi
razstave ob njih, ki so prikazovale jaslice
oziroma predmete, ki se pojavljajo v tem
času (postavitve različnih prostorov, božično-
novoletnih voščilnic, stari okraski za božična
drevesca, različnih jaslic …).
Tomaž Langus
cvetličar — aranžer

Od jaslic ...
... do Jaslic
Moje ime je Tomaž. Tomaž Langus iz
Topolšice. Odkar pomnim, sem v času
ki prihaja, z veseljem in nestrpnostjo
pričakoval ta prečudovit čas, ko se rodi
ljubezen in skloni nad zemljo do vsakega
posebej. Odraščal sem v domu polnem
topline in ljubezni.

Priprave za postavitev jaslic je vodil ati in


to navdušenje, ki ga je nosil v sebi je znal
preseliti vame. Najprej sem že pri sedmih
letih prevzel izvedbo jaslic doma. Z vsakim
letom so bile jaslice večje. Največje in
najbolj zanimive so bile narejene čez celo
otroško dobo na približno 15 m².

Pisalna miza je bila votlina, stoli in ostalo


pohištvo pa hribovje. Postelja, ki je bila pod
enim od teh hribov, je bila votlina, v kateri
je ponoči počival malo večji »osliček«.

Prostor je postajal pretesen in na pobudo


prijateljev in vseh, ki so si te jaslice
ogledali, sem jaslice začel postavljati
v domači fari. V začetku v stari cerkvi
(sv. Križ na Žalah v Ljubljani) bolj majhne,
z blagoslovom nove cerkve Vseh svetih
pa prav gotovo največje v tistem času
na približno 200 m². Leta 1985 so bile
postavljene prve jaslice v izložbi sredi
Ljubljane, kar je dvignilo nemalo prahu.
Ravno to pa mi je odprlo vrata
po osamosvojitvi, da sem naredil kar
nekaj jaslic na javnih prostorih širom
po Sloveniji.

Ko sem se preselil v Topolšico, pa nisem


mogel iz svoje kože in že prvo leto
pomagal pri postavitvi jaslic v cerkvi
sv. Jakoba v Topolšici. Leta 1999 so bile
na prehodu v novo tisočletje ene najlepših,
ko je bil cel prezbiterij spremenjen
v eno veliko votlino.

Tako ste izvedeli za nekoga, ki uživa


pri svojem delu tudi vi, dragi sodelavci
Velenjskega gradu.

In prav letos poteka že deseto leto


skupnega sodelovanja in priprav na ta
čudovit dogodek v letu, ko drug drugemu
zaželimo vse, kar je dobrega in lepega.

Tudi jaz vsem ljudem dobre volje želim


prav to. Občutek varnosti, notranjega
miru, občutek zaželjenosti, kanček sreče,
da bo zdravje prisotno in mislim, da smo
zmagali!
Blaž Verbič
etnolog, kustos Muzeja Velenje

Jaslice
na Slovenskem
Jaslice so tridimenzionalna, večinoma
miniaturna predstavitev Kristusovega
rojstva v Betlehemu s poklonitvijo
svetih treh kraljev. Prve jaslice so
postavili jezuiti na Portugalskem v času
protireformacije, leta 1560, v svojem
kolegiju, dve leti kasneje pa še v svoji
cerkvi. Z jaslicami so želeli pri ljudeh
ustvariti boljšo vizualno predstavo o
Kristusovem rojstvu, na katero so v tem času
opominjali svoje vernike. Vpliv jezuitov se
je kmalu razširil in v začetku 17. stoletja je
že zaslediti tendenco postavljanja jaslic
po cerkvah različnih rodov širom Evrope.

Na Slovenskem so prve jaslice, po vzoru


portugalskih, 84 let kasneje postavili jezuiti
v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani leta 1644.
Od tod se je postavljanje jaslic širilo po
župnijskih in samostanskih cerkvah.
Po cerkvah so bile najbolj priljubljene
t.i. odrske jaslice, kjer so bile figure
izžagane iz desk in poslikane.

Iz cerkvenega okolja se je vpliv postavljanja


jaslic začel širiti po meščanskih domovih.
Najstarejše ohranjene meščanske jaslice
pri nas so iz leta 1714. Med meščanstvom so
bile najbolj priljubljene omarične in odrske
jaslice. Hišne jaslice so v kmečkem okolju
začeli postavljati v začetku 19. stoletja,
na prehodu iz 19. v 20. stoletje pa so bile
razširjene že po celotnem slovenskem
ozemlju. Pri nas so se v kmečkem okolju
najbolj uveljavile kotne jaslice v bogkovem
kotu. Navadno se jih je postavljalo na
trikotno odžagano desko, ki so jo postavili
v kot, rob deske pa so okrasili s posebnim
božičnim prtom ali pečo. Na deski so uredili
strmino, jo okrasili z mahom in postavili
jaslične figure. Na vrhu hribčka so ljudje
vedno postavili mesto Betlehem,
na spodnjem robu je bil hlevček, ki pa
včasih ni bil predstavljen kot votlina. Ljudje
so namreč predstavo o Jezusovem rojstvu
vedno prilagodili svojemu (znanemu) okolju.
Romanja v sveto deželo v drugi polovici
19. stoletja so prinesla veliko spremembo,
ki se je odražala tudi v jaslicah – jaslice so
morale biti orientalske, kar se je kazalo v
noši, pokrajini, palmah, kamelah … Kasneje
pa se je trend ponovno vrnil v postavljanje
»domačih« (slovenskih) jaslic, torej jaslic
iz domačega okolja. Na podlagi tirolskega
vpliva pa je jasli kot del hleva začela
zamenjevati ljudem bolj poznana
in domača zibelka.

Meščanske družine so jaslične figure v


večini kupovale. Znani so bili obrtniki, ki so
izdelovali figure iz lesa, voščene in oblečene
figure so vlivale predvsem redovnice, znane
so glinene figure iz Kamne Gorice, papirnate
figure iz Mengša ... Za razliko od meščanskih
družin so na kmetih figure redko kupovali.
Navadno so bile le-te delo domačih rok.
Figure so bile izrezljane iz lesa, papirja,
ponekod so bile narejene tudi iz gline.
Postavljanje jaslic je bilo vedno v domeni
otrok in staršev, ki so si s tem popestrili
dolge zimske večere.

Po letu 1900 je v meščanskih družinah


jaslice začelo zamenjevati božično drevo.
Doma izdelane jaslične figure so začele
zamenjevati cenejše in bolj cenene
industrijsko izdelane papirnate jaslice, ki so
jih prodajali v polah. Prvotnim preprostim
podobam natisnjenim na papir so sledile tudi
umetniško bolj dovršene papirnate jaslice
Maksima Gasparija, Toneta Kralja in Franceta
Goršeta. Kasneje je industrializacija prinesla
tudi plastične odlitke, ki so še danes v zelo
množični uporabi.
leto 2001

Jaslice
v Šaleški dolini
Prva postavitev jaslic na Velenjskem gradu je
nosila naslov Jaslice v Šaleški dolini. Na ogled
so bile prvič velike jaslice, ki sta jih postavila
Tomaž Langus in Tine Volk. Poleg teh pa so
bile na ogled tudi starejše jaslice različnih
tipov, ki jih je posodil zbiralec Zvone Čebul
iz Šoštanja.
leto 2002
Papirnate
jaslice
Leta 2002 je bila razstava na ogled v dveh
prostorih muzeja. V prvem prostoru je bilo
na ogled 12 papirnatih jaslic iz zbirke Marjana
Marinška iz Velenja, v drugem pa so bile zopet
na ogled velike jaslice. Tega leta smo lahko
ob jaslicah prisluhnili tudi prepevanju.

»Ponovno sem star 7 let!


Po zaslugi
vaše izredno
lepe postavitve jaslic ...«
leto 2003

Navdih puščave
Z željo prikazati orientalske oz.
puščavske jaslice smo na Velenjskem
gradu postavili jaslice v puščavi. Za postavitev
je bilo porabljeno več kot tono kamenja,
1 m3 lesa in 800 kg mivke. Dopolnjene so bile
s kaktusi, palmami in drugimi eksotičnimi
rastlinami. Poleg jaslic je bila na ogled
pregledna razstava božično-novoletnih
voščilnic iz zbirk Janeza Lombergerja
in Zmaga Tančiča.
leto 2004
Velike jaslice
Velike jaslice so bile postavljene
z lutkami ljudi v naravni velikosti.
Jaslice so se raztezale na 100 m2 površine
in so bile tako kot vsa leta prej zelo dobro
obiskane. Tudi tega leta smo dogajanje
ob jaslicah popestrili z dogodkom Babica
pripoveduje, kjer lahko otroci poslušajo
stare pravljice, med njimi pa seveda tudi
pravljice iz Šaleške doline.

Obisk gradu in cudoviti motivi


»

jaslic , cestitk in jelk z luckami


so nam prižgali plamencek v
pricakovanju lepih praznikov ! «
leto 2005

Bele
jaslice
Jaslice z motivom zime so bile obarvane
belo, kot bi jih pobelil sneg, iz streh pa
so visele »ledene« sveče. Jaslice so bile
postavljene v enem razstavnem prostoru
muzeja, v drugem pa je bila postavljena
stara izba. S tem smo v muzeju želeli pri
ljudeh poudariti občutek domačnosti.
Sneg pa je idlilično pobelil tudi otvoritev.
leto 2006
Jaslice prvič
v kleti muzeja
Prvič smo jaslice v novih prostorih
predstavili leta 2006. V prvem prostoru je bila
predstavljena pokrajina, v drugem pa jaslice.
Ob jaslicah je bila postavljena razstava Toplina
mojega doma, kjer smo skupaj z Univerzo za
tretje življenjsko obdobje na ogled postavili
različne starejše in novejše vezenine, ki smo
jih vpletli v muzejsko ambientalno postavitev
doma pred in po drugi svetovni vojni.

»Ko stopiš v sobo


z jaslicami  ,
vstopiš v svet pravljice.
Tako lepo je to!«
leto 2007

Naravne
jaslice
Leta 2007 smo v Muzeju Velenje postavili
naravne jaslice v dveh prostorih občasnih
zbirk Muzeja Velenje. Posebnost jaslic sta
bila tudi ribnika z vodo in zlatimi ribicami
ter potok, ki so jaslicam dajali pestrost
in živost.
leto 2008
Kot v votlini …
Tega leta so bile jaslice znova postavljene
v kletnih prostorih Velenjskega gradu,
kjer je bilo možno pri obiskovalcih ustvariti
občutek rova in tesnosti. Postavljene so bile v
dveh prostorih. V prvem prostoru so obiskovalci
lahko videli postavitev pokrajine z objekti,
nekaj izmed njih je bilo tudi kopij originalnih
objektov iz Šaleške doline.
leto 2009

Domače
jaslice
Leta 2009 smo jaslice znova postavili
v dveh razstavnih prostorih muzeja, del
jaslic je bil snežno pobeljen, del pa zelen.
Jaslice so se kljub prehodu iz prostora v
prostor prepletale. Tako kot leto poprej smo
tudi tokrat jaslicam dodali nekaj maket
objektov iz Šaleške doline, kar jim je dajalo
veliko lokalno pomembnost.
leto 2010
Jaslice
na prostem
Ob deseti obletnici postavljanja jaslic
v Muzeju Velenje smo sprejeli nov izziv —
jaslice na prostem v atriju velenjskega gradu.
Celoten atrij se je odel v njihovo podobo,
v mah, korenine in kamenje, nad atrijem
so zasijale lučke, prvič pa smo uprizorili
tudi »žive jaslice«.

»Ja ,kar nekaj lepih velikih jaslic


sem videla , a te naVelenjskem
gradu so nekaj posebnega.
Oddajajo neko posebno blaženo ,
spokojno pomirjenost ,
ki nam vsem dobro dene.«
Jaslice
Deset let jaslic na Velenjskem gradu
Besedilo
Blaž Verbič

Oblikovanje
Blaž Verbič

Fotografije
Damijan Kljajič, Janez Poles, Janez Svetina,
Blaž Verbič in arhiv Muzeja Velenje

Vtisi so iz knjige vtisov Muzeja Velenje

Izdal
Muzej Velenje

Tisk
Eurograf, Velenje

Naklada
500 izvodov

Velenje, december 2010


Za vas se trudijo in ustvarjajo
Tomaž Langus, Janez Svetina,
Simon Špital in
sodelavci Muzeja Velenje.