Вы находитесь на странице: 1из 79

_______________________________________________________________ - . 2.

5 : , ,

: . ( ). . . . , .

. -. http://creativecommons.org/licenses/by-nc-nd/2.5/mk . . _______________________________________________________________

Na majka mi i tatko mi, Nurie i Marem Kadrievi

Akile Eminova

AMANET
Izdava~: Kulturno-Prosvetna Zaednica [tip

Kompjuterska obrabotka : Avtorot


Korica: Goce Bo`urski

Pe~ati: -pe~atnica-Ilinden-[tip [tip, 1995 god.

O, mo}na svetlino, so zraci zaslepuva~ki! Gi slu{a{ li na{ite povici za spas? Daj ni hrabrost... Daj ni sila vulkanska... Daj, da ja zadr`ime isfrlenata kotva, vo visinite na karpata sveta; Da go izgradime i da go premineme nejziniot neproodliv most. O, beskrajna ubavino, ~ii zraci se krevaat i tonat vo {irokite poliwa na bezbrojnite pati{ta... Daj da se kreneme visoko! Daj da go dopreme neboto...

...Budewe... Budno le`ev vo sobata vo koja vleguva{e sivo-bleda svetlina niz maliot prozorec. Le`ev i mislev. Tolku mnogu go ~uvstvuvav toa le`ewe vo sebe, kako da srasnuvav vo edno so mekiot krevet. Mo`ev da le`am eden ~as, dva, mo`ev, bez preteruvawe, dolgo da le`am i besmisleno da veruvam deka nikoj nema da mi naredi da izlezam po toa mra~no i do`dlivo utro. Vo sobata imav se: hrana, obleka, pe~ka, drva za pe~kata, imav krevet so crna meka pokrivka, dva obi~ni stola od koi, edniot stoe{e do pe~kata, a drugiot do masata, koja go pokriva{e celiot yid i vrz koja, stoe{e mojot pribor za pi{uvawe i golem top hartija, a nad masata, polici so mnogu, mnogu knigi. Ne sakav ni{to drugo i da ima vo nea.

5.

Mi be{e tolku dobro, dodeka le`ev, {to ne go ~uvstvuvav ni sopstvenoto postoewe. Utroto koe se bude{e me tera{e da bidam opu{tena i smirena bidej}i i vo taa najmala svetlina od denot, site moi no}ni razmisluvawa is~eznuvaa zaedno so mese~inata. I se povtorno od po~etok, se do smrtta - toj neophoden zbor vo `ivotot, toj nerazbirliv i somni~av izvor na vistinata. Za mig stanav, ja trgnav zavesata i go otvoriv prozorecot. Ispiv nekolku goltki vozduh od zamra~eniot utrinski zrak. Neboto be{e pokrieno so gusti do`dovni oblaci, no do`dot {to pa|a{e be{e tivok i miren. Namesto prepoznatliviot zvuk na sitnite kapki do`d, do mene dopira{e eden ~uden mete` od glasovi na zabrzana poplava od lu|e, koja te~e{e i se {ire{e niz rastrgnatata asfaltna ulica. Ja gledav taa za{emetuva~ka slika pred mene, siva i rapava, ~ija proyirnost,predizvikuva{e vo mene misti~na zbunetost. Ne bev vo

6.

sostojba da se sprotivstavam na toa ~uvstvo i pokraj prethodnoto smireno i opu{teno raspolo`enie. Ne mo`ev da si go objasnam toa {irno razdvi`uvawe na raznoraznite lu|e, ~ii ~ekori, bez prestan ~krtaa i odeknuvaa niz ulicata. Zboruvaa bezredno, kako sekoj za sebe i ona {to uspevav da go slu{nam, ne bev vo sostojba da go povrzam vo edna re~enica so polna smisla. ...Ama, se razbira, deka doa|a so cel... {tom ~ovekot odlu~il vaka javno da ni se obrati, li~no veruvam deka ja sogledal na{ata beda i deka vo nego postoi re{enie i odgovor da ne izbavi od nea... Mnogu ne{ta }e se smenat... Dlaboko sum ubeden vo toa... odvreme navreme podzastanuva{e i ubedlivo, so dostoinstvo, zboruva{e eden crnomurest ~ovek so kap~e na glavata. Prodol`uvaj}i da odi po patot, ne prestana so te~noto prika`uvawe i so {irokoto mavawe na racete.

7.

... Vo pra{awe se na{ite `ivoti... mu vele{e zamislenoto mom~e so nezdravo crveni obrazi na liceto, koe ne bev vo mo`nost ponatamu da go slu{am poradi golemata me{anica. ... Da,da, mo`no e da e taka... slede{e odgovorot. Naiduvaa drugi i se slu{aa komentari, prete`no od glasovi na ma`i ... Ako bideme istrajni, mo`ebi }e go do`iveeme i ova prijatno iznenaduvawe...so vosklik izbi eden glas ... Ova e mnogu dobra ideja...re~e re~isi istovremeno drug glas. ...Ama, {to ni preostanuva drugo, lu|e?... I da e gre{ka, sekoj mo`e da pogre{i. Jas ne se pla{am od toa... tupkaj}i go po ramoto svojot sopatnik, zboruva{e sredove~en ~ovek so neobi~na sigurnost. ... \avol znae {to }e ni zboruva... ... Bo`e, mili Bo`e!... Pa ne sme samo nie... Vidi kolku gi ima... voodu{eveno ja nadvikuva{e galamata edna `ena, koja zabrzano ~ekore{e, vle~kaj}i go maloto devoj~ence so sebe.

8.

... Nema da izgubime ni{to... Vaka mo`e samo da se dobie... ]e pojdeme, pa {to }e bide, neka bide... ... Da, tokmu taka... - potvrdno odgovori ~ovekot na pribili`no ~etiriesetgodi{na vozrast ~ie lice be{e sosema iscrpeno i mu dava{e tromav izraz. Ode{e vo pridru`ba na `ena si, koja be{e zabradena so {arena {amija. Na drugata strana, sprotivno od pravecot na dvi`eweto na lu|eto, stoe{e eden gramaden,od site povisok i podebel ~ovek, koj se vrte{e na site strani i, mavtaj}i so svojata debela raka, im se obra}a{e na site okolu, kako da izdava naredbi. - Brzajte lu|e! Vesela sve~enost ve o~ekuva ovoj den! Vo veselosta va{a, barajte spas! Toj, Toj doa|a vo vistinskiot ~as. Da mu uka`eme po~it na ~ovekot koj }e go ostavi minatoto zad nas i }e ne odvede vo najubavoto mesto kade caruva qubov i svetlina! Spasete gi va{ite deca. Slobodno odlu~ete se na beg, za{to

9.

Negoviot glas ve vika! Vi dava znak deka vratata pred vas e otvorena za navek! Pogolema sre}a nema da videte i vakva mo`nost pove}e nema da imate! SPASETE.. SE! PREDAJTE SE VO NEGOVI RACE! INAKU ]E OSTANETE SAMI! Zdru`ete se lu|e! Sami ste bespomo{ni i slabi! Ako ne... Ako ne, takvi }e ostanete do krajot na va{ite `ivoti! Pojdete! Trgnete po nego! Samo toj mo`e da vsadi sigurnost vo va{ite du{i! So stravopo~it primete go ovoj pogoden ~as! Ne! Ne! Ova ne e son, lu|e! Samo ka`ete: "DA!" i pred vas }e svetne denot {to tolku mnogu go posakuvate! Dojdete lu|e! Dojdete vo noviot `ivot! Negoviot glas grme{e sred ogromnata tolpa, ~ii lica bea o`areni od is~ekuvawe i optimisti~ko raspolo`enie. @ivata raspravija se pove}e ja raspaluva{e razbranetata reka lu|e i se ~ine{e deka nitu eden od niv ne be{e osamen. Sekoja grupa koja nadoa|a{e,

10.

so nezapirliv od, al~no go graba{e asfaltot pred sebe. Gi ima{e sekakvi: veseli, seriozno zagri`eni, dostoinstveni, pomalku komi~ni, ubavo oble~eni, partalavi, sosema goli, gologlavi... Site do eden, kako drogirani, uporno se vle~ea kon ist pravec, kako celta da im be{e ista. Bev sigurna deka ni{to ne mo`e da go zapre toj zabrzan i bu~en voz od lu|e. Odnesena so mislite nadvor na ulica, od iska`uvawata na tie lu|e, ne mi ostana mnogu vreme za ~udewe, koga vo istiot ~as, slu{nav tropawe na mojata vlezna vrata, a vedna{ potoa, vo sobata se vturnaa dvajca identi~no oble~eni tu|inci. Stoeja sosema nemarni i spokojni. Takvoto spokojstvo im dava{e pogolemo zna~ewe vo odnos na nivniot izgled. Edniot be{e mlad, no mnogu kus, ukrasen so, ne sosema pravi noze. Popusto se trude{e da si dade dostoinstven izgled so dolgata i gusta brada, niz koja neprestano gi provira{e prstite. Drugiot be{e .

11.

mnogu postar od nego. Crnite i nakostre{eni ve|i, malku sobrani nad o~ite, mu davaa nijansi na sigurnost i strogost koja voop{to ne mu dolikuva{e. Pokraj nivnoto prisustvo, ne bev vo sostojba da ja sfatam mojata uloga. Zbunetosta mi se pretvara{e vo prezir kon tie tu|inci. Koi se? [to baraat kaj mene?... Pomladiot, neprestano gme~ej}i ja i vitkaj}i ja ostrata vrvulesta brada, se istavi dva ~ekora napred i so, naizust nau~en, ton na soop{tenie, re~e: - Prisustvoto na deneniot sobir e zadol`itelno! A, ti, devojko, vreme e da prestane{ da gleda{ pretstava preku prozorecot, tuku vedna{ izleguvaj! ^ovekot samo {to ne stignal. Gleda{ deka site ve}e se izlezeni i netrpelivo go o~ekuvaat negovoto doa|awe. Toj se bori za tebe i za site. Se bori za site onie koi sakaat da po~uvstvuvaat ne{to ubavo vo svoite bedni `ivoti. Ne, nema potreba od pra{awa. Se {to ne ti .

12.

e jasno, }e doznae{ koga }e izleze{ na ulica. Ovoj do`d od zborovi ostro me prekina tokmu koga posakav da gi pra{am {to majka baraat kaj mene. -Tolku od nas! - zavr{i pomladiot, go pogledna onoj so gustite ve|i i kako da go ohrabri i nego da prodol`i da me opomenuva. - Ne mo`e edna razumna devojka kako tebe, napredna, da se odnesuva kako dete. Toa {to treba da go napravi{, napravi go. - so bedna golotija vo pogledot i so dvosmislena nasmevka na liceto izguguti ve|alijata. Ostanav nepodvi`no zagledana vo nego, dodeka toj skr`avo klimna so glavata, imitiraj}i pozdrav. Po kratka pauza, si dadoa znak i vedna{ potoa izlegoa eden po drug, lomotej}i tivko me|u sebe, no jas ve}e ni{to ne razbrav od celiot toj razgovor. Bev voznemirena. Denot kako voop{to da ne se ra|a{e. Nesvesno go tresnav otvoreniot prozorec. Ni{to pove}e ne me interesira{e. .

13.

Sednav na krevetot, legnav povtorno i se pokriv so }ebeto preku glava. Gradive mi se ispolnija so ma~no ~uvstvo na neizmerna pustotija. Probivno i podbivno odeknuvaa vo mene, mi go kr{ea celoto telo tie prokleti glasovi. Ja nurnav glavata pod pernicata. Gi zatnav u{ite so prstite, no toj ubistven mete` od glasovi go slu{av povtorno. Prestani da gleda{ pretstava! ^ovekot samo {to ne stignal! Toj se bori za tebe! Se }e se slu~i tamu! Se odnesuva{ kako dete! Bezbroj pati ovie prekoruvawa mi ja prevrtuvaa vnatre{nosta na glavata. Ne, toa be{e ne{to {to ne mo`ev da go razberam. Postoeja mnogu ne{ta za koi nemav poim od kade doa|aat i zo{to voop{to se pojavuvaat. Po kojznae koj pat, vo mene se naplastuva{e bolkata, o~ajot i stravot. Ne gledav pat po koj bi mo`ela da izbegam od taa stravotija. Bo`e, kako da gi zamol~am ovie pra{awa? Kako da gi .

14.

zaboravam koga postojano se ovde i me napa|aat kako bezdu{ni neprijateli? Se vselija vo mene i po~naa da tleat kako pritaena bolest. Prepolna so takvi pra{awa, na momenti, mi se ~ine{e deka zboruvam sama so sebe. Baraj}i izlez, se sretnav vo sebe so edna melanholi~na igra na ~uvstva, koja vo nekoja raka, be{e ubava sredba i dobra zamisla za barawe uteha i zasolni{te. Site tie mra~ni raspolo`enija, posle se ona {to go vidov, mo`ea vo mene da predizvikaat istovremeno bolka i koben mig na potresi, a sekoj nabquduva~, kakva {to bev jas, ne nao|aj}i go toj izlez, bi se na{ol vo u{te pogolema nevolja.]e ja izgubi i poslednata sila. Nema da mo`e da ja dosegne granicata na izdr`livosta.]e ja otvori vratata pred sebe i }e izbega od samiot sebe. ]e izbega tamu kade vedna{ }e se prestori vo obi~en ~ad koj isparuva vo iljadnici nevidlivi ~estici. Kolku i da bea ni{to`ni zborovite na onie tu|inci, tie bea sosema dovolni so seta glupost vo niv

15.

da me zbunat i ispolnat so nerazbirliva taga koja te{ko mo`ev da ja sfatam. Vo dlabo~inata na du{ata ~uvstvuvav deka okolu mene se igra te{ka igra. Bezumnata `ed vo mene za duhovna sloboda ra|a{e gnev vo mojata du{a. Znaev deka nema da me izla`at bezumnite povici i ukori na tu|ite zborovi i glasovi od ulicata. Vo istiot mig koga stanav, so pogledot vperen kon nastanite od ulicata, zabele`av edna mlada `ena so tri de~iwa. Ednoto go nose{e vo race, drugoto go vle~e{e za raka, a tretoto, malku pogolemo od drugite dve, potr~kuva{e po majka mu, koja so brzi ~ekori ita{e kon mestoto kade se sobiraa ostanatite. Be{e o~igledno deka `enata i de~iwata se obi~ni bezdomnici i gladnici. Ali{tata im bea sosema iznoseni i iskinati, a nivnite lica bledi, slabi i ispieni. Povtorno go otvoriv prozorecot i vo istiot ~as, koga sakav da im doviknam, nekoja ~udna sila me spre~i vo toa. Mi go odzede glasot i bespomo{no .

16.

odmavnav so raka. Maliot, koj popusto se trude{e da ja pristigne majka si, me zdogleda so svojot nevin pogled, so iskrena nasmevka i so veselo krevawe na ra~iwata, mi vrati pozdrav. Eh, kolku ubavo detence be{e toa. Negovata pojava kako da me osve`i i ispolni so ne`nost. Od site nepoznati minuva~i, me privle~e, me voshiti taa mala figura koja, so beskrajnata ubavina, predizvika milina vo mene. U{te pove}e se iznenadiv koga vidov deka deteto zastana. Samo stoe{e i me gleda{e. Iako malo, mi se stori deka go po~uvstvuva moeto voshituva~ko ~uvstvo kon nego. Toj prekrasen mig go prekina povikot od negovata majka: - Pobrzaj sine. Site ve}e se tamu. Pobrzaj. Zadocnivme. Majkata samo nakratko se svrte, gi ka`a tie nekolku zborovi i prodol`i da odi po patot, dodeka deteto, veselo potr~a kon nea. Po nekolku ~ekori deteto se obide pak da go svrti pogledot kon mene. Poradi golemite .

17.

~evli vo koi mu bea udaveni no`iwata, se sopna i padna, no vedna{ potoa stana, bezbolno gi protrla i duvna vo ra~iwata, mi se nasmevna, mi mavna so ra~eto i prodol`i kon majka si. Bev fascinirana od taa nema komunikacija.Poleka se osloboduvav od zadu{liviot haos nadvor i se soo~uvav so haosot vo mojata du{a, razgoren so somnitelnata i slepa opienost od ~uvstvata na tolpata. Vo iskrenosta na moite soznanija, umira{e frustriranata zbunetost vo mene. Ne, toa ne be{e samo uteha, tuku i zalez na nejasniot ko{mar. Ne mi smetaa nitu izvicite na lu|eto koi, nasproti otvoreniot prozorec, dopiraa do mene. Ne{to neobi~no i pra{alno ja napnuva{e mojata glava, pa ne mo`ej}i da go izdr`am toa qubopitstvo, posakav da gi razjasnam site tie nastani. Toa edinstveno mo`ev da go napravam ako izlezam i ako im se pridru`am na tie lu|e. Duri toga{ mo`ebi vistinski }e gi po~uvstvuvam pri~inite za .

18.

`ivopisniot nered od masovnoto dvi`ewe.Vozbudata vo mene potreperuva{e i postepeno se gube{e. Pogledot se u{te mi be{e upaten kon tie nadvore{ni nastani. Istiot mig kako bomba da eksplodira sred tolpata. - Eve go!... - Doa|a!... - Istavete se! ...Pat napravete!.. Tolpata se rase~e na dve. Identi~no oble~enite tu|inci pomognaa vo se~eweto. Naedna{ se pojavi i Toj ! ^ovekot! Okolu nego, kako negov sostaven del, se mota{e ogromen staorec, koj se vrte{e zad i pred nego, mu se raduva{e i odvreme navreme, zastanuva{e na zadnite noze, pri {to ja dostignuva{e visinata na ^ovekot. So ispru`eniot jazik, mu se umilkuva{e i kako postojano da mu se nasmevnuva{e na svojot gospodar. ^ovekot be{e oble~en ubavo, so moderno zimsko palto, so re~isi pristoen izgled, {totuku izbri~en i so kuso istri`ena kosa. Go dr`e{e .

19.

~adorot nad glava, dovolno visoko, {to, od daleku, ima{e izgled na vistinski gospodin. Mojot vnatre{en glas kako da mi zboruva{e deka gospodinot e ispolnet so kraen defetizam. Go predava{e negoviot nere{itelen od, koj nitu od daleku, ne se sovpa|a{e so negoviot ostar i energi~en izgled. Koga pomisliv deka }e gi zabrza ~ekorite, kako da se sopna i podzastana. Po~na da ja sreduva kosata,a potoa so rakata ja is~isti pra{inata od svoite ali{ta, koja vsu{nost voop{to ja nema{e. Slu~ajno, za mig, pogledot ni se sretna. Mi stana neprijatno poradi mojata qubopitnost. Nemu, toa kako da mu se dopadna. So grimasa vo vid na nasmevka, mi klimna oddaleku so glavata i prodol`i kako akter vo odnapred odredena rolja. Ostanav da zjapam po nego. Ka{a od strav, qubopitnost i zbunetost mi se vare{e vo glavata. Go ~uvstvuvav sopstvenoto sivilo vo liceto. Nekoj ~uden oset mi ja mate{e i

20.

ispolnuva{e vnatre{nosta na ustata na grloto ~uvstvuvav neprijatna suvost {to bezmilosno me pe~e{e. Koj e ovoj ^ovek? Zo{to site tr~aat po nego? [to se slu~uva so niv? Kone~no re{iv da izlezam. Da ja pregrnam neizvesnosta {to me ~eka{e nadvor. Mno{tvo od {arenoliki lica mi posakaa dobredojde. Niz teloto me obli studena pot. Sinkava magla od zemjata se kreva{e kon neboto. Gi rasfrla{e na edna i na druga strana senkite na lu|eto koi nemo pominuvaa. Sitnite do`dovni kapki im vleguvaa pod ko`ata. Tenkite ali{ta vrz niv, kako mokra hartija neprijatno zalisnuvaa. Se slivaa tie do`dovni kapki vo brazdi niz kosite, niz telata, pa se do nozete, kako na sogoleni drvca. Ostanuvaa dolgo vo moite o~i tie lica. Minuvaa kraj mene i is~eznuvaa kako poroj {to se zakanuva da ja poplavi i odnese mojata svest. Dodeka stoev vo zanes srede toj svet, me otrgna ne`en dopir od ne~ija raka. So edno

21.

svrtuvawe blesna pred mene stare~ki pogled. Otprvin me gleda{e strogo i opomenuva~ki, a potoa, blago i smiruva~ki. Stoe{e tolku blizu do mene {to vedna{ mo`ev da go vidam negovoto bledo, no cvrsto, lice. Vo eden mig, gi potkrena svoite beli ve|i. Na liceto mu se zabele`uva{e neizbe`en umor. Izvadi cigara i dodeka gi prebaruva{e xebovite da najde }ibrit, kako da ja zagubi `elbata za pu{ewe, pa go vrati cigareto pak nazad vo xebot. - Ti si dobra. So tebe }e mo`am da se razberam. No, so onie tamu? Bo`e, gi ima premnogu.No, ti? Ti si ne{to posebno. Ti edinstveno go vide staorecot. - po~na da zboruva, odletuvaj}i so pogledot na, ne mnogu, dale~niot sobir. - Ni{to drugo ne im e va`no, osven da stignat tamu. Me pla{i toa, za{to znam {to gi ~eka tamu. Bezumnata poslu{nost }e im gi stavi na kocka `ivotite. Tolku mnogu se ispolneti so optimizam i verba vo ^ovekot, ~ij .

22.

glas im ja propoveda o~ajni~kata vistina za ve~nata nade`. Toa nema da im bide prosteno, za{to nosej}i ja taa nade`, }e go pla}aat ropstvoto na sekojdnevieto. Celiot `ivot }e `iveat obratno. ]e umrat, da, }e umrat takvi, bedni i nerazbrani. Mislev deka gi qubam, duri gi smetav ramni na sebe, no se izlagav. Sosema podlegnaa pod nevistinata, ja zagubija doverbata, a ~uvstvoto na srodnost so niv, otide vo nevrat. Ne, ne mo`ev da ja gledam taa iskrivena figura, koja mnogumina od niv, ne zabele`uvaj}i ja negovata rasipanost, ja smetaa za spasenie. Tvrdite i sobrani usni na starecot smeknaa vo edna, odvaj zabele`liva, nasmevka. Me gleda{e ~udesno. Se smee{e tivko i bezglasno so tivka stare~ka i bolna smea. Sakav da mu re~am deka ne go razbiram. Vo istiot mig, podavaj}i mi gi svoite topli race, po~uvstvuvav kako go presretnuvam mojot `ivot. Ja gledav .

23.

negovata neobi~na svoevidnost na zdrav isklu~ok. Prodol`i da zboruva so malku podrug ton, no so u{te posilni ~uvstva. - Ne mo`am da sfatam od kade dojde toj ^ovek so golemiot staorec okolu nego.Go slu{av starecot predadeno i so golemo vnimanie. U{te na samiot po~etok po~na trogatelno da go fali svojot pogled kon ~ove{tvoto. So ognena re~ovitost, silno vlijae{e vo odreduvaweto samo na eden edinstven pat za osloboduvawe od haosot. Govorot mu be{e teatralen: "Ne gri`ete se mili moi! Jas nema da ve posramotam! Site moi zborovi }e stanat dela! ]e ve ponesam vo eden ubav svet kade ni eden od vas nema da se ~uvstvuva izli{en. Site do eden, }e imate mo`nost da ja iskoristite svojata uloga onaka kako {to vi dolikuva. Samo taka }e mo`ete da si go najdete mestoto vo ovoj svet. Vo `ivotot koj, osven radost i sre}a, ni{to drugo nema da vi donese."

24.

Citiraj}i gi tie zborovi, starecot, go povi{uva{e glasot i so ednata raka postojano mavta{e gore-dolu. Prodol`i so citatite, treperlivo i vozbudeno. - "Mili moi! Va{ata uloga vo ovoj svet e ne{to sosema drugo. Ve~nata iskle{tena i odvratna postojanost i problemati~nost na `ivotot nema pove}e da vi pre~i. Namesto praznina i taga }e po~uvstvuvate deka mu pripa|ate na toj ubav svet. ]e veruvate u{te pove}e vo vrednosta na va{eto postoewe. Patuvaweto, mili moi, mo`ebi }e trae malku podolgo, no vie ste tie koi treba da znaat kade }e stignat i kade navistina pripa|aat. Site te{kotii {to }e vi zastanat na patot }e bidat poslabi od vas. Nema pove}e da ima somne`i i prefrluvawa..." - Blikaa tie zborovi od negovite usni, dete moe. Blikaa i se ~ine{e deka vedna{ }e ja donesat celta. Sosema gordo, po kojznae koj pat, go povtara{e seto toa, dodeka naokolu site .

25.

radosno izvikuvaa, aplaudiraa. Tie vsu{nost ne umeeja jasno da gi vidat rabotite. Mi se ~ini deka ni eden od niv, ne razbira{e {to se slu~uva. Za samo eden mig, site bea pretvoreni vo zjapa~i. Se yverea vo ~ovekot kako da go razgleduvaa sekoe vlakno od negovata glava. Go naslu{nuvaa duri i samoto branuvawe na negovite gradi. Srcata, ~ini{, im treperea dodeka gi slu{aa negovite zborovi, a Toj, so sebi~no zadovolstvo, gi dolovuva{e site nivni {u{kawa i primamlivo bleska{e. Bev proni`an. Bev stapisan, dete moe, slu{aj}i go ~ovekot, koj ja molze{e sovesta na masite. I vozduhot kako da be{e zgnasen od neprijatnite isparuvawa na somnitelnata ~istota na toj "spravedliv ~ovek", koj postojano taka se narekuva{e. Vo momentot koga starecot saka{e da prodol`i, ma~no se zaka{la, a negovoto {iroko ~elo, go obli studena pot. Po o~ite mu se gleda{e deka ne bi prestanal da .

26.

zboruva ako ne se zaka{la{e. Na liceto postepeno mu se gube{e gr~ot i vko~anetosta. Neboto se pove}e se murte{e. Stoev sosema nemo do starecot, nadevaj}i se deka ka{licata }e mu pomine i deka povtorno }e prodol`i da mi zboruva. Popusto ~ekav. Ka{licata ne prestana. Ka{la{e duri i koga tolpata ednosmerni lu|e, go odvle~e daleku od mene... ...Negovata ka{lica ja zaglu{i podmolna grmotevica. Crni i gusti oblaci se rasprsnaa od neboto. Se urna te`ok do`d. Vo migot stana poplava. Od site strani iste~e razbesneta voda {to vo reka se prestori i vo silna bura se zavi. @ivata masa zani{ano po~na da strui nasekade. Vo toj vozdu{en vikot, se slu{na prisilen krik. - Smiluvaj se Gospodi! Smilivaj se! Me|u toj hor od zvuci, govornikot, zastanat na visoka paluba, se u{te zboruva{e, rase~uvaj}i go vozduhot so bezbrojni gestovi. So okokoreni o~i, odvaj stoe{e na noze. Glasot mu se gube{e i odvreme navreme .

27.

odyvonuva{e kako eho. - Prodol`ete da me slu{ate! Ne begajte! Vo istiot ~as blikna u{te posilna vreva od vozbudenata tolpa. Se javi molskavi~no crveno zajdisonce. Nitu oblacite polni so do`d ne mo`ea da ja izgasnat taa ognena igra na sonceto. Na toj ogan od boi, kako po`ar, po~na da golta se kako nekoj strven zmej. [iroka svetlina padna odozgora kako pesok bojadisan so boja na krv. Taa mo}na sila go pokri prostorot so za`aren klu~ i iljadnici divi plameni vivnaa vo taa sfera na razgoreniot `ar. Tesen most, kako spasitel, iznikna pred zbrkanite lu|e. Koleblivata tolpa se urna kon mostot na koj gordo stoe{e starecot... ... Uli~nite svetilki ve}e gorea. Sobirot o~igledno be{e zavr{en. Umorni od naporniot den, site se vra}aa po doma. Se pribrav doma i jas. Pak sednav na prozorecot, gledaj}i vo ispraznetata ulica, na koja samo senki ostanaa. Trepkav so o~ite za da gi otrgnam predhodnite sliki koi me .

28.

pla{ea. Nemo go svrtev pogledot kon sop~eto. Se raspukna glasot vo mene bez odziv, se odbi po yidovite, se razlea razdrobeno niz sobata. Vozdivnav napregnato.Po~uvstvuvav studenilo i vlegov vo mojot topol krevet, se pokriv a pogledot mi ostana vperen kon prozorecot. Denot {to ostana zad mene i no}ta koja slede{e, mi se ~inea kako da imaat neverojatna sli~nost...

-+ 29.

...Vlezot e sloboden... Najmo`noto od seto ova e deka go sonuvav... Vlezot be{e sloboden... @iva raspravija vo koja u~estvuvaa, po najgruba smetka, nekolku iljadi du{i. Toa be{e prekrasna zamisla za kutrite sira~iwa, bez tatkovci i majki, osakateni starci i mnogu, mnogu, ma`i i `eni, mom~iwa i devojki, za obezbeduvawe na takva pou~na i humana zabava. - Se e besplatno!... - Zamisli samo koga }e stigneme. ]e ni dadat hrana, pokriv nad glava, `ivot }e ni dadat!... Na~i~kani eden do drug, mnogu se raduvavme na toj neo~ekuvan dodatok na radostite na denot. Pozeleneti od glad, xvakaj}i ja sopstvenata kiselica, se sobravme so edna cel: da trgneme i da stigneme {to pobrgu do na{iot zamislen vrv. Da go .

30.

napu{time vrtoglaviot svet vo koj bevme posebno adaptirani. Sakavme da `iveeme malku poinaku. U{te na po~etokot po~uvstvuvav raspalena qubopitnost vo mojata du{a. Mo`ebi ne znaev to~no za {to se raboti, no znam deka o~ekuvav da se slu~i ne{to ubavo, vol{ebno. O~ekuvav du{ata da mi se ispolni so blaga svetlina, da odam po patot koj }e me odnese vo eden drug svet, nezamisliv, daleku od se, daleku od site spletki i grdosti, no ona {to go gledav okolu sebe navistina be{e mnogu ~udno. Site {to odea okolu mene vo dobar del, kako da bea utovi. Voop{to ne razbiraa {to se slu~uva... ^ovekot koj be{e smesten na najvisokata tribina, kako bi mo`el sekoj da go vidi i ~ue, be{e nizok i crn kako katran. Ima{e debeli crni ve|i i mnogu krupni o~i. Malku podgrbaven, no oficijalen. Odava{e slika na ~ovek so tesno ograni~eni pogledi. Nadvore{niot izgled sosema mu odgovara{e na .

31.

vnatre{niot. Zboruva{e samo za sebe. Kako da dr`e{e fitil vo racete {to ubistveno gori me|u rasplamtenite du{i. Prekrasnite razgoleni spomeni na site im voskresnuvaa vo se}avawata dodeka se ra|a{e la`noto sonce koe bolno gore{e nad site nas... - Mili moi! Jas vi slu`am samo vam! Jas }e ve izbavam od sekoe ~ove~ko zlo! ]e ve izbavam site do eden! Morate da veruvate vo mene! Morate da go sledite mojot pat! Vistinata vi ja ka`uvam v lice! Od nikogo i od ni{to ne se pla{am! Morate, edna{ za sekoga{, da go razberete ona {to e okolu vas! Ne mo`ete ve~no da ostanete neprosveteni i slepi neznajkovci! Otkako }e po~nete da mi veruvate, }e bidam vo mo`nost da vidam se, da navlezam vo va{ite du{i i da vi gi otrgnam site naplasteni maki. Mojot glas se slu{a nasekade, duri do beskone~nosta i nema da dozvolam pove}e nikakov tovar da padne vrz va{ite ple}i! Vo .

32.

sprotivno, neka me nema i mene! Odeknuva{e glasot, odeknuva{e nasekade kako isprekinato ~ukawe na baraban, ~ii branovi ja {amaraa tolpata. - Po~etokot mu e izvonreden. Nemoj ni slu~ajno da si odi{. So tie zborovi me|u lu|eto se sozdade eden edinstven jazik koj site go razbiraa. Glasot na voda~ot povtorno odekna: - Odete samo napred i ne kolebajte se! Se nao|ate pred najva`nata odluka! Samo zatvorete gi o~ite i idninata za mig }e se pojavi pred vas! Ve vrzav vo ovaa zaedni~ka sre}a i veruvajte, deka se e polesno koga sme vaka zdru`eni. Ovoj svet zad vas e neinteresen, mili moi,toj svet e siten, ni{to`en! Sega e va`en samo svetot {to vi go nudam jas! Toj svet }e ostane ve~no za~uvan i }e ve potseti na va{eto bo`estveno poteklo. Bidete gospodari samite na sebe! Vie nemate iljadnici izbori, tuku samo eden i toj vi pripa|a samo vam! DA .

33.

POJDEME, MILI MOI! Ovoj povik gi rastopi srcata na site i gi pottikna na ~uden let. Mnogumina bea opieni od bogatstvoto na duhovnata strana na toj ^ovek. Toj, svoite ~uvstva gi pretvara{e vo vpe~atoci koi pu{taa i razgranuvaa dlaboki koreni vo duhot na masata. Se po~uvstvuvav osamena vo ovaa rasplamtena scena. Odvreme navreme gi stavav o~ite na dlankite i mi`ev. Ne sakav da gi gledam pove}e ovie sitni du{i koi gorea od strasna `elba da gi slu{aat zborovite na prosta~ka ironija {to gi blue{e ovoj gordeliv i sre}en govornik. Kade im e umot? Zarem ne sfa}aat oti saka da gi ma|epsa? Toj nema nitu razbirawe, nitu so`aluvawe. ^ini{ saka da gi progolta site podednakvo i lo{ite i dobrite. Celiot napnat, prodol`uva{e da rasfrla zborovi, te{ki kako vre}i pesok, koi veterot, {to postojano duva{e, nezabele`ano gi talo`e{e vo nivnata svest.

34.

- Kakva golema sre}e ne snajde lu|e! Se davea prisutnite od vakvi izlivi na radosni vozdivnuvawa. Se davea od samite sebe, netrpelivo ~ekaj}i ja matnata i nejasna idnina. Negoviot glas {ire{e la`na toplina i gi zagreva{e bezbrojnite tela. Vo toj tesen prostor, toj glas, gi vrzuva{e vo `ivoten sinxir koj, mo`ebi, vo migot be{e edinstven na~in za potvrda na nivnoto pravo na postoewe. Dodeka se isprepletuvav so toj sinxir, po~uvstvuvav deka se najdov vo stapica, nepodnosliva stapica od koja te`e{e celiot vozduh. Kolku li samo cinizam ima{e vo negovata smea? Sigurno ne mu e prv pat da se najde vo vakva sostojba, {tom site go slu{aat i mu veruvaat, {tom site pogledi se vpereni vo nego i {tom site odat kade {to }e im re~e Toj. Kakva li samo mo} ima{e toj ^ovek? Kako li samo uspea da go rasplete toj jazol od mno`estvo narod od sekakov vid? .

35.

Iako, do pred malku, zagubeni, sega site imaa edna edinstvena cel: da se ka~at na scenata na koja gi povikuva{e Toj i da go fatat barem posledniot ~in. Bo`e moj! Dali }e izdr`at vo seto toa? Dali ova zajdisonce, so svoite studeni zraci, pred da zajde, }e im go osvetli patot, nim koi zaneseno odat po drumot? Visinite vo koi se izdiga{e glasot, gorea od `ivoten dreme`. Mrakot nezabele`ano se spu{ti nad site nas...

36.

...Vreme na ~uma... Samo neboto, mi se ~ini, ja ~uvstvuva{e mojata taga. Silniot veter koj nenadejno duvna, go pokri neboto so te{ki oblaci. Glasot na govornikot po~na da se gubi. Nastana op{t haos. Veterot nose{e se pred sebe. Istr~av napred. Go pobarav pogledot na voda~ot koj, do pred malku, gi dr`e{e site v dlanka, turkaj}i gi vo svet na besmislen `ivot. Go zdogledav i mu upativ uporen pogled. Toj ne me nitu zabele`a. Ne go slu{na krikot na mojata nema du{a. Se ~ine{e deka nitu gromot ne mu mo`e ni{to. Posakav da go zgrap~am i da go sma~kam so eden udar. Vo ustata mi tatnea tapi udari i po~uvstvuvav deka najposle }e progovoram, no ne mo`ev da izustam nitu zbor. Se davev vo `ed. Go goltav besot. Gledav .

37.

neopredeleno i vo toj v`aren ~as na pome{ani rasuduvawa, go barav mojot izguben i siroma{en red na misli koi bea dlaboko zakopani vo mene... Kako da se napravi tokmu ona {to treba? Kako da im se prosti na ovie lu|e? Da, toa be{e vreme na ~uma. Toa be{e komora za bezbolno ubivawe, ~ija kula visoko se izdiga{e kon neboto, a naokolu ima{e samo zemja, voda, vozduh i ogan. Vra}aweto na `ivotot ostana vo dale~inite i edinstveno mo`e{e da se namirisa preku redovniot zalak na `ivotot. Neboto go navesti svoeto razluteno prisustvo preku porojniot do`d {to naedna{ se isturi vrz gologlavata tolpa. Bednicite, okupirani i pritisnati so napnatosta od mislite na voda~ot, po~naa da mrmorat zaminuvaj}i bescelno po lavirintot na neizvesnosta.Site kako da bea srasnati vo edna du{a, napu{teni od `ivotot po nivna volja. Toa bea tie, klocnati buntovnici, isfrleni od .

38.

kolosekot so kallivi lopati koi sonuvaa neprirodni sonovi i pa|aa vo dupkata, sledej}i go patot, eden po drug, bez da znaat zo{to go pravat toa. Ogromna be{e `elbata da se stigne do celta. Tie su{tetstva, misli{ sogoruvaa vo sklad so samite sebe. Svetlinata minuva{e kraj niv kako golem xin vo temninata. Toa be{e dlaboka bolka pod pla~livoto nebo, koe so zagu{eni blesoci go osvetluva{e seto toa. Doen~iwata pla~ea na gradite od svoite majki, a de~iwata, razvreveni i nesvesni, so mokri ko{uli i bosi no`iwa, tr~aa i se veselea po patot. Suvi izbrazdeni starci, so pluskavici na usnite, sklup~eni i kapnati, mar{iraa po pocrnetiot pat, po zemjata koja stanuva{e se polepliva. Srede viorot na brkotnicata, do`dot zavrna u{te posilno. Nozete odvaj mo`ea da se mrdaat.Pati{tata se razdelija na razli~ni strani. Naedna{ me obzede tiranska nevozdr`livost. Stolbot na mojata samodisciplina prestana da me izneveruva. 39.

Zastanav.Amorfnata masa poleka odminuva{e kraj mene. Se vle~ea po patekata, te{ko pi{tej}i zad peticite na svoite prethodnici i vleguvaa vo temninata.Kolku li samo nesposobni se site tie? Zarem ne ~uvstvuvaat deka postapuvaat nepravedno kon samite sebe? I natamu ja pla}aat kirijata, a klu~ot odamna go vratija na negoviot gospodar. Mi idea mornici od takvite misli... Se ~uvstvuvav osamena i premalena. Niedno toplo su{testvo nema{e kraj mene i ~uvstvoto na smalenost se pove}e raste{e. Nesigurnosta minuva{e po svoeto ta`no pole. Dale~inata naedna{ ja snema i vo du{ata i vo srceto. Zastanav, no zo{to? Zo{to sega se vra}am? Zo{to voop{to trgnav? Zarem jas ne im pripa|am na ovie slabi beskorisni lu|e? Da ne e vo .

40.

pra{awe nekakov obmislen plan? Za juri{ na milioni lu|e? No, kade? Igrata se u{te ne po~nala razgoreno da se igra, a jas ve}e se otka`uvam. Zarem imam pravo da se otka`am? Kako da igram koga igrata ne mi prilega? Site, ne isklu~uvaj}i se i sebe, bevme nezadovolnici ~ie nezadovolstvo se prekina so ovoj nenadeen i neo~ekuvan na~in na pomo{ i spas. Glavite ni bea polni so misli za nasu{niot leb. Se najdov vo ovoj magi~en krug, ne po svoja vina i ne znaev kako da se izvle~am. So prviot obid da izlezam od nego, se zapletkav u{te pove}e. Da se predadam, ne, toa nema da go dozvolam, koga znam deka celata ovaa rabota nema da zavr{i so nagrada za stradawata, tuku obi~no so te`ok poraz. Me turkaa, nekoi me pcueja, neprijatno isparuvaa so svojot miris, me odminuvaa, a jas stoev. Stoev i pred mene go gledav toa raspar~eno ogledalo koe popusto se trude{e da se sostavi. Gi gledav tie .

41.

nesre}nici ~ija `ivotna me~ta nema da se ostvari nikoga{. Razmisluvaj}i za ovaa nesre}a na ovie bezdelnici,vo glavata mi se me{a{e ne{to mnogu ta`no. Me nadvladea ~uvstvo na o~aj. Bo`e, kolku li gi ima? Kakva li e taa sila? Talkawe i samo talkawe.Toa e nivnata `ivotna darba i mana. Toa e nivnoto `ivotno nasledstvo koe so tek na vreme }e se pretvori vo crn ~ad. ]e izumrat kako pijavici na suvo, a nivnoto nasledstvo }e ostane da `ivee so generacii i generacii bez `elbi za promena. Taka im e sudeno i taka mora da ostane. Duri i samite kako da u`ivaa vo takviot besmislen `ivot. Se ~ine{e deka im e ubavo. Gospodi, daj im um! Gospodi, vrazumi gi da se po~ituvaat i da ne se pravat poumni od tebe. Bladav dodeka site naokolu, razvrevani kako davenici, isfrleni od besnoto more, se rastr~uvaa kolku {to mo`at pobrgu niz zasiteniot vozduh od vlaga. Se oddale~uvaa, a jas, skameneta stoev i .

42.

se pra{uvav dali e mo`ebi pogolema nivnata ili mojata beda. Zdivot, koj neramnomerno mi se kine{e od gradite, zavr{uva{e so dlaboka vozdi{ka. Me izma~uva{e neopredelena `elba. Ne znaev {to navistina mi treba. Ustata mi stanuva{e se posuva. Vo jazikot ~uvstvuvav otroven vkus. Kako da goltnav gor~liva semka i ve}e ne mo`ev da go mrdam. Samo go ~uvstvuvav silnoto stegawe vo gradite. Mi treba{e sve` vozduh, a sekade be{e zapurnina. Se borev so pla~livosta vo mene. Samo soni{tata me teraa da bidam poqubopitna. Se pomala stanuva{e mo`nosta za smiruvawe, a se pogolema `elbata da go po~uvstvuvam sopstvenoto postoewe. Site trgnavme po istiot pat, no site si pripa|ame samite na sebe. Ne postoi pravilo spored koe morame da bideme na kup za da dojdeme do ve~nata tajna na na{ite `ivoti...

43.

...Bekstvo... Toga{ koga zastanav, kako na pragot pred ne~ija porta, stanav svesna deka mi treba u{te samo eden ~ekor napred i da padnam vo urnatinite na mojot `ivot. Gospodi, {to da pravam? Go mrazam toj yver. Od kade li mu e samo taa krv? Krv - rasipana i yverska. Ne, ne mu veruvam ni{to. Naedna{ vo mene blesna silata. Po~nav da begam. Tr~av kako spobudalena. Do`dot so svoite kapki me bocka{e po liceto. Branovite od veterot me turkaa na razni strani. Se sprotivstavuvav, uspevav prviot, uspevav i vtoriot pat, no vedna{ potoa pa|av. Ja ~uvstvuvav lapavicata kal i za da se izvle~am od nea pravev golemi napori. Samo {to se ispravuvav, povtorno pa|av vo kalta, kade ostanuvav da le`am so .

44.

liceto vo nea. Bezuspe{no se obiduvav da gi isplukam sitnite kamen~iwa koi mi se sobiraa na vrvot od jazikot. Go bri{ev izvalkanoto lice, no popusto, toa u{te pove}e se valka{e. Postojano trepkaj}i so o~ite i mavaj}i ja glavata na ovaa i na onaa strana, uspeav najposle da dobijam nekakov nejasen pogled pred sebe. Nitu traga od tolpata. Ili, pak, samo mene taka mi se ~ine{e. Ne, se u{te treba da begam. Ova ne e dovolno. Mnogu ne{ta me teraa na bekstvo. A, najmnogu od se ^ovekot, koj gi tera{e lu|eto da go pijat negovoto gor~livo mleko, a nivnoto, belo i ~isto, da go isturat vo tainstveniot i ubav svet. Negoviot glas i nalo`uva{e na masata ve~en molk. Potajno znaev deka negovata kopija e mo`na samo ako povtorno se naslika negoviot original. Toj original e samo unikatna slika od sovr{eno, standardno i isfrleno lice, iskinato od sopstvenata sopstvenost. Se pra{uvav dali tie lu|e }e go .

45.

otkrijat negoviot vistinski izraz. Bev ubedena deka nema. Site tie se sli~ni i kako da ne bea vistiniti. Begav. Begav so seta sila. Toa be{e bekstvo koe trae{e mnogu dolgo. Koga zastanav, po~uvstvuvav iskriven gr~ na liceto. Kleknav na kolena. Go slu{av srceto koe bie{e brgu i silno. Naedna{ stanav spokojna poradi samotijata okolu mene. Kako da bev zatvorena vo ogromen kafez. Najposle se oslobodiv od toa ropstvo i se prestoriv vo pobednik. Zamisleno gledav vo dale~inite na neboto, kade mnogubrojnite oblaci, se poigruvaa so svoeto temno-sina sekavi~nost. Niz zemjata se rastura{e nivnata neobi~na polusvetlina. Tie oblaci mi se ~inea kako ~adot od dale~nite mesta, tolku dale~ni, ~udni, tainstveni i nepoznati. Go vrativ pogledot nazad kon patot po koj begav. Vo polutemninata kako da zabele`av bledo treperewe na sve}a. Gi napnav o~ite i kako niz magla vidov mali .

46.

ra~iwa na edno dete koi strastno mi mavtaa. Dodeka, kleknata na kolena ja gledav ovaa neo~ekuvana slika, bezuspe{no sreduvaj}i gi mislite, deteto tr~e{e i mi se dobli`uva{e kako strela koja }e ja pogodi svojata cel. Naedna{ zastana. Od dale~inata go po~uvstvuvav negoviot prepla{en izgled. Sigurno se ispla{ilo od mojot izraz. Mora da izgledam stra{no. Skoknav na noze, prodol`uvaj}i da go gledam so vko~anet pogled. Se gledavme dolgo i vo istiot mig, zabele`uvaj}i go negovoto nevino spokojstvo i negovata pokornost da me pridobie, me opfati ~udna bolka. Iako be{e dete, sepak i pripa|a{e na tolpata od koja uporno begav. Mu go svrtev grbot na toa malo ~ove~e i so novi sili, kako luda, go grabnav patot pred sebe. Nalikuvav na klunesto `ivotno koe juri napred i pred sebe se~e milioni branovi, kon dale~inite koi go vodat kon nema samotija.

47.

...Sredba... Nasetiv kako du{ata mi tone vo neprijatna i opasna bolest. Kako da sakav da si priznaam i sfativ deka ima ne{to {to mora da go zapre moeto begawe. Nitu samata ne znam koga go ispu{tiv prviot zdiv posle ona luda~ko tr~awe. Povtorno se svrtev nazad. Ja zdogledav istata slaba svetlina. Sivoto lice na maloto su{testvo postojano me slede{e. Na prvata {iro~inka od patot, zapre i ohrabruva~ki mi mavna so ra~eto. Zabele`uvaj}i deka se kolebam, povtorno klimna so glavata i prodol`i kon mene, pomalku razo~arano od moeto odnesuvawe. Slu~ajot se komplicira{e se pove}e. Zastanav. Trn mi se zabode vo srceto. Kako da se vrativ od eden mnogu ~uden svet. Liceto mi be{e iskriveno od .

48.

uplav. Treperev seta, stoej}i na edno mesto. Go gledav deteto koe doa|a{e kon mene so svoite mali no`iwa. Koga se dobli`i dovolno, kako grom da me pogodi. Toa be{e istoto ona dete {to go vidov ona utro so majka mu. Istoto ona {to se sopna koga saka{e da mi mavne raka i koe toga{ be{e najubavoto ne{to {to go vidov toj den. Raspar~enata utroba mi ja zali topla mekost. Toa sivo lice me gleda{e kako zrak od prozorec {to i se smee na zlatnata mese~ina. Stoevme nakisnati i bevme nepodvi`ni kako kamewa koi vo sekoj mig bi mo`ele da raspuknat vo milion del~iwa. Seta onaa mo} i ubavina koi mi nedostasuvaa i mi bea potrebni za da opstanam, gi gledav vo ova milo dete. Toa kako da nema{e nikakvi drugi `elbi, osven da ostane so mene. Slabo i isu{eno, so mokro xemper~e vrz nego, so iskinati pantaloni i bosi no`iwa, gore{e od radost {to najposle uspea da me stigne. Nespokojniot svet i site bu~ni ~asovi ve}e gi snema. Stoevme .

49.

sami vo ladnata i osve`uva~ka no}, ~uvstvuvaj}i go mirisot na trevata naokolu i vla`niot vozduh na prirodata. Negovata blizina me izdiga{e na najvisokata skala i gi obnovuva{e mojata potro{ena verba i nade`. Ne mo`ev da si go prostam toj nat~ove~ki napor {to go pravev, do pred malku, za da izbegam od ova milo su{testvo. Sfativ deka sudbinata ni odredila da ostaneme zaedno. Zabele`av deka i kaj nego ne{to ~udno se slu~uva, a liceto, koga branovite na vozbudata pominaa, ima{e opu{ten izgled. Koga go vidov sosema odblizu, mi izgleda{e kako podostareno. No, sepak, toa be{e samo dete, a mojata glava, ispolneta so haoti~ni rasuduvawa, kako da me tera{e da zaboravam deka pred sebe gledam {est ili sedumgodi{en junak. Ova izma~uvawe go prekina mojot atavisti~ki instinkt.Toa be{e tivko zbli`uvawe me|u dve `ivi strui, prekrasna gletka koja ja delevme samo nie dvajcata srede .

50.

pustelijata na nevremeto. Gi ra{iriv racete so blaga nasmevka na liceto i vo mene blesna `elbata da go imam vo svoite pregratki. Sakav da go za{titam i da ja podgream negovata nevina du{a. Sakav da mu bidam nade` koja ve}e nema da go napu{ti. Duri toga{ }e mo`e da se uspokoi. Posakav moite pregratki da mu bidat najprijatnoto toplo ogni{te. Go dr`ev dolgo vo svoite pregratki. Bev sigurna deka nieden moj natamo{en ~ekor nema da go napravam bez nego. Go stiskav so seta `ar i qubov. Kako da se pla{ev da ne se predomisli. Da ne mi izbega. No, toa gi stiska{e ra~iwata okolu mojot vrat. Pretpostavuvav deka se razbravme. Nekoj golem bran se nose{e nad nas. Neboto kako da se polne{e so sre}a od nevidenata bliskost me|u nas dvajcata. Go gledavme molkum patot po koj ve}e ne sakavme da pojdeme. Toj pat be{e mnogu lo{ i neprooden. Od do`dovniot poroj se .

51.

natrupa so kamewa i gi izbri{a site tragi {to zad sebe gi ostavaa mnogubrojnite stapala na tie bezsu{testveni su{testva. Gi izbri{a kako niz nego da ne pominala nitu edna ~ove~ka noga...

52.

...Rajska Igra... Ostatokot od bledata mese~ina tone{e poleka na zapad, vle~ej}i go seto nebo zad sebe kon ridovite. Se zasolnivme pod edno golemo drvo. Do`dot i ludiot veter re~isi bea stivnati. Na{ite partalavi i svitkani figuri odvaj se odlepuvaa od temnokafeaviot fon na zemjata. Izmorenite i pra{livi fizionomii ja dobija istata boja kako,vrz nas, kafeavite partali. Maloto prijatel~e nalegnato i uspieno vo moeto krilo izgleda{e kako mlado namokreno drvce koe branovite na vetrovite go isfrlile na ova osameno mesto. Dodeka samuvav, nekoj golem bran kako da go ispolnuva{e neboto so nevidena blagodatnost. Oblacite neizmeneto i verno go odrazuvaa seto nebo. Pogledot mi odletuva{e kon .

53.

dale~inite na neboto kade oblacite,nate`nati i potemneti, odvreme navreme se osvetluvaa so se~ilata na molwite... Pred mene se formiraa u`asni sliki na izgubeni lu|e. Go vidov i besmrtniot fantom. Gi prepoznav negovite plameni {to gi frla{e vrz tie lu|e. A tie brzaa, srede pra{inata na oblacite, mol~alivi i temni. Brzaa i postepeno se gubea so branuvaweto na veterot. Naiduvaa po niv i drugi oblaci i site u`asni sliki pred mene se pretvaraa vo obi~en dim... Ne mo`ev da go trgnam pogledot i stati~no zjapav samo vo eden pravec. Zagledana vo temninata na neboto, pogledot po~na da mi plovi vo carskite ubavi i gordi figuri na kowite. ^udna i nevidena Rajska Igra se plete{e okolu mene. Ras~e{lanite grivi i okolu niv, razviorenite beli marami, po~naa da mi mavtaat. Se dvi`ea vo krug i me obzema{e ~uden strav. Se .

54.

pla{ev da ne is~eznat. Sakav da gi doviknam. Da gi dopram... Eden od kowite poleka se dobli`i kon mene, gledaj}i me pravo vo o~ite. Go po~uvstvuvav veterot koj mi go nose{e negoviot pozdrav, vo {epot prestoren. -Kade? Kade? Dojdi so nas! Te ~ekame! [epotot kako eho mi odyvonuva{e vo glavata. Dodeka se priviknuvav na taa prekrasna gletka, eden silen bran, gi povika moite kowi, gi povika tie oblaci vo beg i seto toa is~ezna. Frustrirano go napnuvav pogledot, no niv gi snema. Se stopija kako snegulki vo son~ev den... Zarem be{e mo`no da se po~uvstvuva taa ubava bliskost so prirodata? Da se vidat srebrenite oblaci i site nivni prekrasni boi, prekrasni linii. Da se slu{at veli~estvenite glasovi koi prskaat kako rosa. Da se vdi{uva toj prekrasen miris... Zarem be{e .

55.

mo`no da se padne vo takvo spokojstvo i makar za mig, da se po~uvstvuva na dlanka celata taa ubavina. I prekrasnite boi, linii,zvuci... site dvi`ewa i pripa|aa nejze, na majkata priroda, a mojata `elba da ja po~uvstvuvam taa ubavina ja pretvara{e vo najkrvolo~no `ivotno koe, kako da otkinuva{e del po del, od celoto moe telo. Mo`ebi vo toj mig, prirodata samata me povika, me odbra. Go gledav toa nebo koe, kako okean, se ispolni ne samo so taga, tuku i so radost i sloboda...

56.

...Mig... Utroto koe se bude{e be{e se u{te temno. Vo te`ok poluson ne zabele`av nitu trepet svetlina. kako celiot svod da be{e simnat dolu. Tonev vo dlabo~ini i mi be{e te{ko da se osvestam od dolgata no} zad mene. Zamorot i gladot me isto{tija. Mi ja iscrpija seta energija od pod ko`ata. Sve` vetrec me podgaluva{e i me tera{e da se razbudam. Po~uvstvuvav stud. Go dr`ev deteto i go stiskav u{te posilno, kako bi mo`ela da se zagream od negovata toplina. Budej}i se i gledaj}i me sosema zbuneto, deteto kako da ne mo`e{e da si objasni kade se nao|a. Blago se nasmevnav i so molben pogled go terav da prodol`i da spie. No, nemu pove}e ne mu se spie{e. Me{eto mu be{e prazno. Nitu eden moj pogled .

57.

ne mo`e{e da go otrgne od mislite za gladot. Najdobro be{e da se pojde. Najverojatno po patot }e naideme na nekogo {to }e mo`e da ni dade ne{to za jadewe. Taka, stutkani od utrinskata sve`ina, so se u{te vla`nite ali{ta vrz nas, stanavme i trgnavme po potemnetiot i kalliv pat. Sonceto poleka se izdiga{e nad horizontot i pred nas se ra|a{e ~ista videlina. Dolgo odevme. Odevme, no ne naidovme na nitu edno `ivo su{testvo. Moeto prijatel~e, gubej}i go trpenieto, odvreme navreme, me pra{uva{e u{te kolku imame za odewe. Izgledot na moeto lice jasno go oddava{e stravot deka sme nalik na {kolka i pol`av koi go zagubile patot i klu~ot od doma. Gledaj}i naokolu, zaklu~iv deka ova mesto i se naokolu mi se sosema nepoznati. Koga odevme so tolpata mi se ~ine{e deka patot be{e ramen. Ovie krivi pateki i pusti ridovi naokolu me zbunuvaa. Mu go stiskav ra~eto i so zanemen pogled i glas, go molev da izdr`i. Odevme napred .

58.

po neramnite raskrsnici. Na momenti go vle~ev po sebe gladnoto, izmoreno dete, za koe srceto mi se kine{e od `al. Minuvaj}i gi edna po edna, tie raskrsnici potajno veruvav deka sepak }e naideme na nekogo koj }e ni ka`e barem kade se nao|ame. Se be{e popusto. Mrtvata ti{ina okolu nas ne be{e pridru`ena so nikakov {um. Go gledav sinoto i vedro nebo koe dostoinstveno mol~e{e so veli~estveno spokojstvo zaedno so nesnoslivata ti{ina na zemjata. Taa celosna ramnodu{nost na neboto i mol~alivosta na raskrsnicite, gi vozbuduvaa ~uvstvata vo mene i tonev vo ubavi dlabo~ini... ...Nie sme tie nesvesni sre}nici na koi prirodata im dala mo`nost da biraat, pokraj site mizerii, da se odbere vistinskata ubavica./ Ako e taka, trudej}i se da biram, sakam da go izberam ubavoto. Ne, najubavoto. Za da go dostignam najubavoto treba da ja znam ogromnata te`ina na verigite na .

59.

`ivotot... No, toa soznanie ne me razo~aruva. Migovite koi postojano me potsetuvaat na `ivotot ne izostanuvaat, tie sekoga{ se pred mene, zad mene, okolu mene, tie se sekade kade i da poglednam. Kade i da poglednam, iskrite na radosta ne me napu{taat... I najgolemata taga ja ispu{ta iskrata radost. Samo treba da se ima `elba da se progleda. A, toga{, neizbe`no e da ne po~uvstvuva. Nema potreba za taga, otkrivaj}i ja ovaa vistina, najvistinska od site vistini. I radosta i tagata e svojstvo se~ie, dar Bo`ji. ]e go pronajdeme li ve}e najdenoto? Sakam da gi objasnam utrata, nivnata sila i neograni~ena mo`nost da se dojde kon ona kon {to te`neat i samite tie. Sakam da ja objasnam zlatnata svetlina i nejzinite tainstveni signali koi mora da imaat edna su{tina. Mojata `elba, da ja apsorbiram nejzinata su{tina e nedofatliva, imaginarna... Odgovorite se tuka nekade. Od .

60.

brzawe nema potreba. Brzaweto sekoga{ go menuva pravecot i ako stigneme, }e stigneme, ne na vreme, tuku sekoga{ }e docnime i sekoga{ }e ostaneme zad onaa, zad koe ne sakame da stoime. I se taka vo krug. @ivotot e mig. No, ako go `iveeme bavno, }e trae podolgo. Kolku e podolg migot, tolku se podolgi mo`nostite da se dojde do nego i da se ostane ve~en...

Kolku e ubavo vo migovi na bezizlez da se slu{a me~taeweto na sopstveniot glas.Da se bara mo`nost za sre}a i sudbinska nepomirlivost na veruvaweto vo sebe. Da se bara mo`nosta za pro{iruvawe na soznanijata, mo`nosta da se po~ituvaat tainstvenite energii na ~ovekovata volja. Moeto malo prijatel~e kako da gi razbira{e moite razmisluvawa. Se ~ine{e deka i toa, iako male~ko, go saka i ~uvstvuva takviot `ivot, deka negovata verba vo mene se soglasuva so moite razgoreni ~uvstva. .

61.

Prodol`ivme da odime po krivulestiot pat. Odevme, no na{eto mol~ewe ne se pretvara{e vo o~aj, tuku vo edna nat~ove~ka borba za otvorawe na site vrati pred nas. Somnevawata i beznade`nosta se gubea i taka vooru`eni, bevme podgotveni da se odbranime od sekoj napad. ^ekorevme poleka i sigurno.

62.

...Veli~estvenata Karpa... Vo migovite na du{evna potkrepa, naedna{ po~uvstvuvav studenilo okolu srceto. Zastanavme. No, ne za da se odmorime. Kako da bevme podgotveni za toj pogled pred nas. Karpata koja ni go zatvara{e celiot pat, veli~estveno i slobodno se izdiga{e kako ~ovek so visoko krenata glava. Taa karpa be{e kako tvrdina koja ne mo`e da se urne i ~ini{ be{e podgotvena vo sekoj moment da go uni{ti seto ona {to i se zakanuva seto ona {to i stoi na patot na nejzinata sloboda. Bo`e, kako li se najdovme pred ovoj ogromen karpest yid? dali }e izdr`i ova malo dete da im se sprotistavi na tie karpesti izrastoci? Go poglednav i se trudev da izgledam smirena. No, kako, koga edinstveniot uslov da se najdeme od drugata strana od patot be{e da ja iska~ime .

63.

visinata na taa karpa? Gledaj}i naizmeni~no vo deteto i karpata, ~uvstvuvav deka vi{okot na sila vo moite gradi i tleeweto na ogneniot svet vo mene se soo~uvaat so besmrtnite misli na karpata koi, so svojot ogan, ja gasea seta mra~nost vo mene, seta `estokost na gnev i naedna{ kako da se pretvarav vo golem bog, kako karpata pred mene, koja so svojata zagatlivost, me vode{e do beskrajnosti. Silno go stisnav ra~eto na mojot mal sopatnik i re{itelno trgnavme da ja iska~uvame strmnata karpa. Bevme dve izgubeni su{testva, istovremeno ispolneti so nade` deka }e ja osvoime i ovaa borba... Visoko izdignatoto sonce se poigruva{e so svoite vreli zraci. Tolku silno pe~e{e {to so nanosi od `olto zlato, go poplavuva{e celiot prostor pred nas. Na{ite usni, postojano izli`ani od la~ewata na poslednite te~nosti, stanuvaa se posuvi. Oslepeno go gledav son~evoto vozvi{eno .

64.

sovr{enstvo i so {epotliv bran gi ispra}av moite oplakani i pot~ineti noti, od pesna izvadeni. Dodeka se ka~uvavme, mojata gladna qubopitnost za vistinata na tie visini, tu se gube{e, tu o`ivuva{e. Bevme premnogu zaneseni vo osvojuvaweto na karpata, pa ne sakav ni da pomislam deka so samo eden pogre{en ~ekor, mo`eme da se strupolime i da ja prekineme taa podivena igra so prirodata. Go stegav deteto so ednata raka,a so drugata, ve}e iskrvavena, smelo ja osvojuvav karpata. Mu go stiskav ra~eto na moeto malo prijatel~e i mu go otpu{tav duri toga{ koga ja zabele`uvav bolkata na negovoto izbledeno lice. Mo`ebi mojata bezmerna qubov kon nego me tera{e da bidam nepopustliva i istrajna, polna so bezumna smelost. Mo`ebi tokmu poradi nego, sakav da ja odgatnam tajnata na vozvi{enata karpa. Mo`ebi?... Taa misla prijatno me opojuva{e. Bev gorda {to i toa, zaedno so mene, .

65.

ja iska~uva karpata. Ne morav da go molam da izdr`i. Tivko se bore{e so kamenite izrastoci na, kako nikoga{, nepristapnata karpa. Ne gi ni nasetuva{e iskrvavenite stapala koi zad sebe ostavaa tragi od krv. Kolku li samo si li~evme eden na drug. Mokri od sopstvenata pot, so iskriveni lica, ja grabavme sekoja nejzina peda.Ja grabavme so ist ritam. Duri mi se ~ini i di{evme so eden zdiv. Toa iska~uvawe kako da trae{e so vekovi. Ve}e ne gi ~uvstvuvavme ostrite karpesti kamen~iwa koi bezmilosno se pikaa vo sekoe del~e od na{ite tela. Se dr`evme za nea i pokraj se, ne ja smetavme za neprijatel, iako, i taka iskinatite ali{ta vrz nas, gi kine{e so svojata surova ostrina. Sosema prilepeni ja gu{kavme kako deca {to se pla{at da se oddelat od maj~inata pregratka. Site tie te{kotii kako da ne zajaknuvaa u{te pove}e. Imavme dovolno pri~ini {to ne ni dozvoluvaa da ja zagubime silata. .

66.

Na{ite neobjasnivi kopne`i za tie vrvovi, stanuvaa se posvetli. Iskrite na kopne`ite postojano ne dovikuvaa i ve}e po~nuvavme da go gledame toj skrien i vnatre{en svet na karpata. Nasetuvav neobi~na treska koga po~navme da se nabli`uvame do celta. Ovaa karpa }e poka`e kolku visoko mo`am da se izdignam. Mojata `ivotna dilema nema da bide "dali }e mo`am", tuku "}e moram" da ja otkrijam ovaa misterija pred mene. Ve}e voop{to ne gledav razlika pome|u patot {to go pominav i patot {to doprva treba da go pominam. Od tie `elbi vkusiv deka sum sklona na kr{ewe na site mrazevi koi go zamrznuvaa moeto telo... Poleka, no sigurno, nastapuva{e i drugata no}. Mese~inata go osvetluva{e neboto so svojata mle~nosrebrena svetlina i go obleva{e ogromnoto prostranstvo na karpata, so {to ja prave{e u{te ponestvarna i pomisti~na. Zamisleno go gledav toa nebo. Od .

67.

daleku, nad karpata, sleani so neboto, se krevaa oblacite i poleka plovea kon nea, ja zasenuvaa i frlaa gusti senki. Senkite legnuvaa po karpata, zamisleno plovea i naedna{ se gubea, kako da is~eznuvaa vo zemjata, vo site puknatini, sozdadeni od `e{kite udari na zracite preku son~eviot den. Veterot koj odvreme navreme,poduvnuva{e kako ~uden svira~, nevidlivo trepkaj}i vo vozduhot, gi svire{e notite koi se izlivaa i viorea okolu nas kako bura. Potoa se spu{taa, se ubla`uvaa i vo dale~inite se gubea. Gi gledavme tie ~udesni ubavini gi slu{avme i dvajcata potonati vo molk... Kone~no stignavme. Se iska~ivme na vrvot od karpata i ve}e mo`evme da zastaneme ispraveni na noze. No, ne mo`evme da veruvame deka vo tie visini se nao|a ogromno prostranstvo na {iroka, zelena poljana, osvetlena kako den od nepre~enoto trepkawe na yvezdite. Bleskaa yvezdite i kako da se rasprsnuvaa vo bezbroj del~iwa .

68.

koi ja zadr`uvaa svojata silna svetlina... So blago stegnati tupanici i delum podignati race, vo zanes, od na{ite du{i se rasprsna radost i smea. Skokavme od sre}a. Tr~avme kako ptici, zaletani vo let. Se gu{kavme i vikavme na set glas... Vo toa prostrano zelenilo, zbogateno so ~ist vozduh, kako da bea vcrtani site pati{ta na `ivotot. Se ona za koe me~taevme, kako tamu da go dobiva{e svojot oblik, svoeto ime i svojot glas. Taa {iro~ina za nas, be{e ne{to neznaeno. Malku poznato, no nikoga{ videno... Podaleku od visinata na karpata, se otkriva{e golemo prostranstvo so svetilki po ulicite i domovite koi svedo~ea za postoewe na dale~en `ivot. Me opiva{e poznat i prijaten miris od tie dale~ini. ^uvstvuvav rumenilo vo obrazite. Vo o~ite vedrina, vo teloto spokojstvo. Veruvav deka sme blizu. Celta koja sakavme da ja postigneme be{e pri kraj, no radosta kako da ne ni be{e .

69.

nakloneta. Taa trae{e samo za mig. Pome|u ogromnata, ve}e izminata karpa, i `ivotot onamu vo dale~inite, ima{e golema otvorena bezdna koja be{e otvorena kako gladna usta {to saka da goltne se vo sebe. Kako vo nea da bea sokrieni dlabokite beskrajni tajni...

70.

... Bezdnata... Svenatoto lice na deteto be{e znak deka rajot, {to pred malku ne nagosti so svoeto gostoprimstvo, go snema. Otide bez{umno i bez traga. Go povlekov i silno go stegnav na gradite. Sednavme kako sru{eni stolbovi. Povtorno zavladea ti{inata koja vo mene, razbuduva{e taga i osamenost. Nitu {um {to bi go naru{il toa ramnodu{no mol~ewe. Duri i yvezdite, vo nivniot bleskav trepet, kako da bea ispla{eni od taa bezdna. Go gledav eufori~no neboto, zadlabo~ena vo misli i okru`ena so neobjasnivi tainstvenosti. Kako eho gi naslu{nuvav ve}e poznatite glasovi na belite kowi od oblacite. - Kade? Kade? Nie te ~ekame! Dojdi!... Dodeka go slu{av toa .

71.

zaglu{uva~ko svirewe, se slu~i ne{to ~udno. Po~navme da pa|ame. Pa|avme i kako da gorevme vo ognovite na taa otvorena bezdna. Kolku pove}e navleguvavme vo nejzinite dlabo~ini, tolku pove}e vozduhot stanuva{e poredok, pa na momenti, kako da go gubevme zdivot. Kakva temnica! Se najdovme dolu, kade vladee{e u{te postra{na temnina. [to sega? - viev vo sebe. Imav ~uvstvo na lavica koja bi uni{tila se, samo za da go spasi svoeto malo lav~e. Ne mo`ev da ja opi{am nemata taga koja terepere{e vo moite, gr~evito stisnati usni. Nasekade naokolu laze{e mrtvilo. Ve}e ne mo`ev da dadam nitu edno razumno objasnuvawe. Objasnuvawa ve}e i ne bea potrebni za{to polo{o od se ona {to se slu~i, ne mo`e{e ni da se zamisli. Samo neboto se nayira{e daleku nad nas. Me obzede zamor...

72.

...Amanetot... Dodeka se soo~uvavme so toj kone~en sud na apsolutnata pravda na prirodata, niz pomatenite o~i od nesvesnite solzi, go do~ekavme utroto. Vo tie utrinski ~asovi, koga niz celata bezdna vladee{e te{ka gluvotija i pustelija, se naslu{na odekot na tajniot glas, ukrasen so slatkore~ivi i blagorodni zraci, {to u{te od daleku iskrea oslobodeni sni{ta. Toj glas be{e sli~en so glasovite koi postojano mi odyvonuvaa vo u{ite kako eho. Go slu{av ehoto {to e~i so najveli~estvena gletka. Kako niz {iroko raskrilena vrata, pred nas, blesna poznatata figura na starecot so kogo razgovarav ona do`dlivo utro. Kako zrak na du{ata se pojavi negovata srebrena figura i kako svetec, poleka za~ekori kon .

73.

nas. ^ekore{e kako niz bistro nebo, pokrien so bela nametka, so dolga i bela kosa, so ~isto belo lice i so {iroka nasmevka. U{te od daleku ni gi podava{e svoite, kako pamuk meki, race. Za mig se zanesov i pomisliv deka mi se pristorilo. Deka seto toa e samo prividenie, bleskav i iskri~av son. Seta negova pojava ima{e neobjasniva magija, koja {iri ubavina me|u neboto i zemjata. Ve}e ne ~uvstvuvav taga. Du{ata mi padna vo neobi~na i smirena sostojba. Se sozdade edna mnogu prijatna atmosfera koga starecot mi podade raka i mi re~e: - Dobro mi dojdovte. Sigurno ste mnogu umorni. Naedna{ ja snema komorata na u`asot. Seta vistina se oformi vo misti~na suptilnost koga starecot go zede moeto malo prijatel~e i go pogali po glavata. Na{ite sudbini stanaa nedelivi. Mra~nata zatvorenost se osvetluva{e so bliskosta na taa sredba, a radosta od nea silno ni bie{e vo o~ite. Toa .

74.

be{e praznik na du{ata. Stanavme i bez{umno gi sledevme negovite stapki, koi ne vodea kon izlezot od stra{nata bezdna. Nemav pove}e nikakvi somnevawa, sledej}i gi dosledno ~ekorite na toj privle~en starec. Prekrasen be{e ~asot koga se nurnavme vo bla`eno spokojstvo na prirodata, ~ii ubavini, mi se ~ini, nikoga{ ne bea formirani vo edna takva harmonija. I posledniot ostatok od mamurnosta se razbistruva{e vo mojata glava koga go vidov prekrasnoto branuvawe na tivkata i zlatna reka pred mene od p~enicata okolu. Vrz rekata pa|a{e zaslepuva~ka svetlost od neboto i na nea se ocrtuvaa tenkite figuri od dale~nite topoli. Se ~ine{e deka tie, ~as se smaluvaat, ~as se zgolemuvaat, a neboto i p~enicata, zaseneti od niv, se ni{aa, potkrevaj}i se i spu{taj}i se. Sednavme pod edna visoka topola kraj bregot na prekrasnata reka {to ja potvrduva{e stvarnosta na moite .

75.

sni{ta. Go gledavme maliot drven most, zaplisnat od tivkite branuvawa na rekata. Toj most kako da be{e smiruva~ka lulka, neprekinata misla {to tone i povtorno se diga na povr{inata. Pred nas ve}e ne postoe{e nitu edna pre~ka za prodol`uvawe na patot. Mirna reka, most, svetlina {to gi zajaknuva kriljata za dale~ni letovi. Seto toa sovr{eno spoeno. Seto toa vo jasna videlina prestoreno. [umovite na lisjata od topolite gi nosea site moi vozdi{ki naokolu dodeka gi gledav pred sebe tie plamnati o~i na deteto i starecot. Maliot se tope{e od ne`nost vo negoviot skut. Znaevme deka nema veke vra}awe nazad. Kalta od nas, isu{ena i pretvorena vo prav, se razletuva{e na site strani i zad sebe ne ostava{e nitu traga. Di{ej}i go toj ~ist vozduh, imav potreba od sostavuvawe na site sliki {to gi ostaviv zad sebe, {to me donesoa na ova prekrasno mesto. Toa bea lekcii {to gi u~ev .

76.

podednakvo. Ne gi delev na te{ki i lesni za{to site tie me obzemaa so nemirni ~uvstva, so denono}ni razmisluvawa i depresii. Se borev so mojata nepokolebliva `ed, ne za uspesi, tuku za ne{to {to ne mo`ev da go dostignam, ne{to {to go ~uvstvuvav postojano vo sebe i ne{to od {to dobivav sigurna verba. Celoto moe bitie naedna{ kako da dobiva{e sodr`ina kade site to~ki i zapirki, site pra{alnici, gi stavav onamu kade mislev deka im e mestoto. Taa realnost e se~ija. Ne treba mnogu duh da se dojde do nea. Treba samo da se rodime i koga }e go po~uvstvuvame vozduhot vo na{ite tela, se sretnuvame i pominuvame kraj sebe i kraj se ona {to ne obikoluva. Tolku mnogu ne{ta ima, a tolku malku se ~uvstvuva i prima. U`ivav vo opu{tenosta na moeto telo, gledaj}i gi starecot i deteto vo negovite race, gledaj}i ja rekata... Zamorot od liceto na deteto se izgubi, dodeka racete na starecot go galea po glavata. Kolku .

77.

ubavi bea tie lica pred mene. Kolku ~isti. Gledaj}i gi niv, kako da gledav dve {totuku rodeni doen~iwa koi tolku mnogu si li~at eden na drug. Vo likot na starecot istovremeno mo`ev da vidam i dete i oformen ~ovek kogo go dostignala starosta. Go gledav negoviot lik vo otsjajot na rekata i kako da go gledav celiot negov `ivot. Vo ti{inata okolu mene, vo svetol otsjaj, se pojavija i belite kowi od oblacite koi se u{te go igraa svojot tanc, prosleden so milozvu~ni noti. Ovoj pat, tie noti, kako da mi gi otkrija tajnite za starecot. Gi gledav vo otsjajot na rekata i go slu{av Amanetot. Dobiv `elba vo istiot mig da stanam i da gi dopram senkite na veli~estvenite oblaci koi poigruvaa vo rekata. Ja doprev vodata i po~uvstvuvav ~udno spokojstvo. Otsjajot na kowite i nivniot tanc, zaplovija so malite branuvawa na mirnata reka, no ovoj pat ne se razo~arav {to me napu{tija. Stanav, se pribli`iv do .

78.

starecot i deteto i gi gu{nav vo znak na razdelba... Kako vle~eni od tekot na vodata {to pliska{e so nem {um, po stranite na drveniot most, ni{aj}i se, poleka za~ekorija napred, po mostot... Ostanav sama i smireno go nabquduvav nivnoto zaminuvawe. Ostanav kraj mirnata i ubava reka za da go so~uvam Amanetot so dlaboko uveruvawe deka }e namine i drug zaskitan patnik na istoto mesto, vo nekoe drugo vreme. Ostanav da ~ekam... Glavata prijatno mi se zamagluva{e, a o~ite, umorni od pliskaweto na branovite od rekata, po~naa sonlivo da mi se zatvaraat...

79.