Ljubljana, januar 2011

TUTORSTVO ZA KAZENSKO
PROCESNO PRAVO
-
GRADIVO TUTORSKIH SREČANJ V
ŠTUDIJSKEM LETU 2010/2011

Nina Batič, Marjana Garzarolli, Eva Planinc, Nika Sešel,

Luka Vlačić, Katja Zdolšek, Aleš Žiher

1
 LEGAL DISCLAIMER:)
Gradivo s tutorskih srečanj je mišljeno zgolj kot neobvezni pripomoček
tutorjev pri obiskovanju tutorstev za KPP in pri učenju KPP-ja za študijsko
leto 2010/2011 in je v hierarhiji učnih gradiv pod ZKP-jem,
obiskom/zapiskih s predavanj in vaj ter druge, v študijskem programu
navedene literature.

Tutorsko gradivo NI uradno učno gradivo in ga ne smete vzeti kot

nadomestek za uradno učno gradivo. Nujno poleg tutorskega gradiva
predelajte še uradno učno gradivo. V primeru neskladnosti z uradnim
učnim gradivom upoštevajte slednjega. 

Za morebitne napake ali pomanjkljivosti tutorskega gradiva tutorji ne

odgovarjamo, prav tako pa niso odgovorni ŠSPF ali PF.

V primeru, da opazite kakršnekoli napake ali menite, da bi bilo potrebno

še kaj vključiti, nas o tem obvestite na kpptutorstvo@gmail.com ali se
posvetujte z najbližjim tutorjem za KPP.

Čim več uspeha in veselja ob KPP-ju vam želimo vaši tutorji za KPP.

Srečno!

2
Kazalo
1. ZGODOVINSKI AKUZATORNI KAZENSKI POSTOPEK.........................................................................8
1.1. Rimsko pravo - čas republike in klasičnega rimskega prava....................................................8
1.2. Razvoj kazenskega postopka v Angliji...................................................................................10
2. TEORETIČNI AKUZATORNI KAZENSKI POSTOPEK..........................................................................12
2.1. Definicija akuzatornega kazenskega postopka.....................................................................12
2.2. Temeljne lastnosti in načela.................................................................................................13
3. TEORETIČNI INKVIZITORNI KAZENSKI POSTOPEK..........................................................................18
3.1. Splošno.................................................................................................................................18
3.2. Faze inkvizitornega postopka...............................................................................................18
3.3. Načela in lastnosti kazenskega postopka..............................................................................19
4. Zgodovinski pregled inkvizitornih kazenskih postopkov...............................................................21
4.1. Cesarsko obdobje.................................................................................................................21
4.2. Propad Rima, priseljevanje germanskih elementov, cerkveni kazenski postopek................22
4.3. Mešani kazenski postopek....................................................................................................24
5. TEMELJNA NAČELA KAZENSKEGA PROCESNEGA PRAVA..............................................................25
6. DOMNEVA NEDOLŽNOSTI............................................................................................................31
6.1. Domneva nedolžnosti v URS.................................................................................................31
6.2. Kaj domneva nedolžnosti NI.................................................................................................31
6.3. Dvojni pomen domneve nedolžnosti....................................................................................31
6.3.1. Pomen za posege v pravice/položaj osumljenca...............................................................31
6.3.2. Pomen za odločitve sodišča..............................................................................................32
6.3.3. Posledice domneve nedolžnosti po stališču US RS............................................................33
6.3.4. Posledice oprostilne ali zavrnilne sodbe za domnevo nedolžnosti...................................33
7. PRIVILEGIJ ZOPER SAMOOBTOŽBO...................................................................................................36
7.1. Definicija....................................................................................................................................36
7.2. Cilj PZS.......................................................................................................................................36
7.2.1. PZS in domneva nedolžnosti...................................................................................................36
7.3. Domet privilegija zoper samoobtožbo.......................................................................................37
7.4. Pravni pouk................................................................................................................................37
7.5. Pravica do zagovornika,.............................................................................................................37
7.5.1. Zaslišanje in informativni razgovor.........................................................................................37

3
 7.5.2. Pridobivanje izjav v fazi preiskave..........................................................................................38
7.5.3. Odpoved pravici do zagovornika............................................................................................38
7.5.4. Formalna obvezna obramba...................................................................................................38
7.6. Prepoved sugestivnih/kapcioznih vprašanj ter preslepitve.......................................................39
7.7. Sankcioniranje kršitve privilegija zoper samoobtožbo...............................................................39
8.NEODVISNO IN NEPRISTRANSKO SODIŠČE........................................................................................43
8.1. Splošno......................................................................................................................................43
8.2. Pristopi ugotavljanja nepristranskosti.......................................................................................43
8.3. Ureditev v Sloveniji....................................................................................................................44
8.3.1. Izključitveni razlogi (39/I-V ZKP).............................................................................................44
8.3.2. Odklonitveni razlog - generalna klavzula (39/VI)....................................................................45
8.3.3. Postopek izločitve...................................................................................................................45
8.4. Psihološka okužba.....................................................................................................................46
8.5. Sodna praksa - podrobneje........................................................................................................47
8.5.1. PIERSACK v. BELGIJA:..............................................................................................................47
8.5.2. DE CUBBER v. BELGIJA:...........................................................................................................47
8.5.3. LO-JI SALES v. NEW YORK.......................................................................................................48
9. PREDKAZENSKI POSTOPEK (145 - 166 ZKP).......................................................................................48
9.1. Definicija in namen predkazenskega postopka..........................................................................48
9.2. Začetek predkazenskega postopka............................................................................................49
9.3. Potek predkazenskega postopka...............................................................................................50
9.4. Vloga državnega tožilca, policije, preiskovalnega sodnika in osumljenca v PKP........................52
9.5. Konec predkazenskega postopka...............................................................................................53
9.6. PROCESNI SELEKCIJSKI MEHANIZMI..........................................................................................54
10. PRIPOR TER DRUGI OMEJEVALNI UKREPI.......................................................................................55
10.1. Splošno....................................................................................................................................55
10.2. Habeas corpus.........................................................................................................................56
10.3. PRIPOR.....................................................................................................................................56
10.3.1. Ustavna ureditev pripora......................................................................................................56
10.3.2. Postopek odrejanja pripora..................................................................................................56
10.3.3. Vsebinski pogoji za pripor.....................................................................................................59
10.3.4. Pripor kot disciplinski ukrep.................................................................................................62
11. PREGLED POSTOPKA (PREISKAVA, OBTOŽNICA, GLAVNA OBRAVNAVA)........................................62
11.1. Faza preiskave.........................................................................................................................63

4
 1. Temeljni pogoji za preiskavo:.......................................................................................................63
11.2. Vložitev obtožnice...................................................................................................................66
11.3. Glavna obravnava....................................................................................................................67
12. PREISKAVA......................................................................................................................................69
12.1. Pogoji za preiskavo..................................................................................................................69
12.2. Postopek za uvedbo preiskave (168 – 169 ZKP).......................................................................69
12.3. Preiskovalna dejanja................................................................................................................71
12.4. Osredotočenost in razširitev preiskave (175 ZKP)....................................................................71
12.5. Sklepi v fazi preiskave..............................................................................................................71
12.6. »Redni« konec preiskave.........................................................................................................73
13. VLOŽITEV IN KONTROLA OBTOŽNICE..............................................................................................73
13.1. Definicija..................................................................................................................................73
13.2. Akuzatorno oziroma obtožno načelo.......................................................................................74
13.3. Funkcija obtožnice...................................................................................................................74
13.4. Sestavine obtožnice.................................................................................................................74
13.5. Postopek vložitve in kontrole obtožnice..................................................................................75
13.5.1. Vložitev obtožnice................................................................................................................76
13.5.2. Preverjanje sestavin obtožnice.............................................................................................76
13.5.3. Vročitev obtožnice obdolžencu............................................................................................76
13.5.4. Ugovor obdolženca zoper obtožnico....................................................................................76
13.5.5. Preverjanje formalnih predpostavk za ugovor - prvič...........................................................76
13.5.6. Odgovor tožilca na ugovor....................................................................................................76
13.5.7. Preverjanje formalnih predpostavk za ugovor - drugič.........................................................77
13.5.8. Preiskus oziroma kontrola obtožnice....................................................................................77
13.5.9. Formalna kontrola obtožnice................................................................................................77
13.5.10. Materialna kontrola obtožnice...........................................................................................77
13.5.11. Pravnomočnost obtožnice:.................................................................................................79
13.5.12. Odločanje o priporu (272. Člen ZKP)...................................................................................79
13.5.13. Ekskluzija............................................................................................................................80
14. EKSKLUZIJA.....................................................................................................................................80
14.1. Splošno....................................................................................................................................80
14.2. Dve pojmovanji ekskluzije.......................................................................................................80
14.2.1. Dosledno pojmovanje ekskluzije..........................................................................................80
14.2.2. Utilitaristično poimenovanje ekskluzije................................................................................81

5
 14.3. Ureditev v ZKP.........................................................................................................................81
14.4. Doktrina sadežev zastrupljenega drevesa................................................................................83
14.5. Izjeme od doktrine sadeža zastrupljenega drevesa:................................................................83
14.5.1. Doktrina zbledelega madeža (purget taint doctrine)............................................................83
14.5.2. Doktrina neodvisnega vira....................................................................................................84
14.5.3. Izjema neizogibnega odkritja................................................................................................84
14.5.4. Izjema dobre vere.................................................................................................................85
15. HIŠNA PREISKAVA, PREISKAVA ELEKTRONSKIH NAPRAV, OSEBNA PREISKAVA IN VARNOSTNI
PREGLED...............................................................................................................................................86
15.1. Pravica do zasebnosti..............................................................................................................86
15.2. HIŠNA PREISKAVA....................................................................................................................86
15.2.1. Predmet preiskave................................................................................................................86
15.2.2. Materialni pogoji (v 214/I ZKP).............................................................................................87
15.2.3. Formalni pogoji (v 215 in 216 ZKP ter v 36. členu URS - nedotakljivost stanovanja)............87
15.2.4. Postopek pri hišni preiskavi..................................................................................................87
15.2.5. Zaseg predmetov pri hišni preiskavi (216/VII ZKP)................................................................88
15.2.6. Plain view doktrina...............................................................................................................89
15.2.7. Ekskluzija..............................................................................................................................89
15.2.8. Relevantna sodna praksa za hišno preiskavo........................................................................89
15.3. PREISKAVA ELEKTRONSKIH NAPRAV........................................................................................90
15.3.1. Materialni pogoji..................................................................................................................90
15.3.2. Formalni pogoji.....................................................................................................................90
15.3.3. Dolžnosti imetnika/uporabnika naprave:.............................................................................91
15.3.4. Način izvedbe preiskave:......................................................................................................91
15.4. OSEBNA PREISKAVA.................................................................................................................91
15.4.1. Materialni pogoji (v 214/II ZKP)............................................................................................92
15.4.2. Formalni pogoji (v 215 in 216 ZKP).......................................................................................92
15.4.3. Izjeme...................................................................................................................................92
15.4.4. Zaseg predmetov pri osebni preiskavi..................................................................................93
15.4.5. Ekskluzija..............................................................................................................................93
15.5. VARNOSTNI PREGLED..............................................................................................................93
15.5.1. Fakultativni varnostni pregled (v 38 ZPol)............................................................................93
15.5.2. Obligatorni varnostni pregled (v 41 ZPol).............................................................................94
15.5.3. Razlike med osebno preiskavo in varnostnim pregledom....................................................95

6
 15.5.4. Razlike med varnostnim pregledom in telesnim pregledom................................................95
15.5.5. Relevantna sodna praksa za osebno preiskavo in varnostni pregled....................................95
16. GLAVNA OBRAVNAVA....................................................................................................................96
16.1. Splošno....................................................................................................................................96
16.2. Priprave na GO........................................................................................................................96
16.3. GO v ožjem smislu...................................................................................................................97
Potek glavne obravnave...................................................................................................................97
16.4. Načela GO................................................................................................................................99
16.5. PROCESNO VODSTVO GLAVNE OBRAVNAVE.........................................................................100
16.6..ENO- IN DVOFAZNE GLAVNE OBRAVNAVE............................................................................100
16.7. PRELOŽITEV IN PREKINITEV GLAVNE OBRAVNAVE................................................................100
16.7.1. Preložitev 310. člen...........................................................................................................100
16.7.2. PREKINITEV.........................................................................................................................101
17. SODBA..........................................................................................................................................101
17.1. SPLOŠNO................................................................................................................................101
17.2. IDENTITETA OBTOŽNICE IN SODBE........................................................................................102
17.3. FORMALNE IN MERITORNE SODBE.......................................................................................102
17.4. ZAVRNILNA SODBA................................................................................................................103
17.5. OPROSTILNA SODBA..............................................................................................................103
17.6. OBSODILNA SODBA.........................................................................................................104
17.7. NAČELO NEPOSREDNOSTI IN PSIHOLOŠKA OCENA DOKAZOV........................................104
17.8. RAZGLASITEV SODBE IN NJENA PISNA IZDELAVA............................................................105
18. PRITOŽBA................................................................................................................................105
18.1. Splošno..................................................................................................................................105
18.2. Pritožbeni razlogi...................................................................................................................106
18.3. Postopek s pritožbo...............................................................................................................107
18.3.1. Meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje.......................................................................108
18.3.2. »Beneficium cohaesionis«..................................................................................................108
18.3.4.»Beneficium novorum«.......................................................................................................108
18.3.5. Pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje......................................................................108
19. SKRAJŠANI ALI SUMARNI POSTOPEK......................................................................................109
19.1. POTEK SKRAJŠANEGA POSTOPKA..........................................................................................109
19.1.1. SPLOŠNO.............................................................................................................................109
19.1.2. ZAČETEK POSTOPKA...........................................................................................................109

7
 19.1.3. PRIPOR................................................................................................................................110
19.1.4. VROČITEV OBTOŽNEGA AKTA.............................................................................................110
19.1.5. Glavna obravnava...............................................................................................................111
19.1.6. Postopek na 2. stopnji........................................................................................................112
19.2. RAZLIKE V PRIMERJAVI Z REDNIM POSTOPKOM....................................................................112
20. KAZNOVALNI NALOG..............................................................................................................113
20.1. Splošno o kaznovalnem nalogu.............................................................................................113
20.2. Postopek za izdajo kaznovalnega naloga...............................................................................113
20.3. Vsebina kaznovalnega naloga................................................................................................115
21. KAZENSKI POSTOPEK PROTI MLADOLETNIKOM...........................................................................116
21.1. Za koga velja..........................................................................................................................116
21.2. Razlogi za poseben način obravnave mladoletnikov:............................................................116
21.3. Temeljne značilnosti postopka proti mladoletnikom:............................................................116
21.4. Glavne posebnosti postopka proti mladoletnikom................................................................117
21.5. Postopek proti mladoletnikom..............................................................................................117
21.5.1.pripravljalni postopek..........................................................................................................117
21.5.2.Postopek pred senatom za mladoletnike............................................................................118
21.5.3. Pristojnost sodišča po končanem postopku........................................................................119
22. ZAČASNO ZAVAROVANJE ZAHTEVKA ZA ODVZEM PREMOŽENJSKE KORISTI..........................120
22.1. Odvzem premoženjske koristi.........................................................................................120
22.2. Začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi....................................120
22.3. Postopek začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi.................121
22.4. Trajanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi...................122
22.5. Način začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi.......................123
22.6. Prenehanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi.............123
22.7. Odločba US RS U-I-296/02..............................................................................................124
23. POSTOPEK ZA IZROČITEV OBDOLŽENCEV IN OBSOJENCEV PO ZAKONU O KAZENSKEM
POSTOPKU..........................................................................................................................................126
23.1. PODROČJE UPORABE.............................................................................................................126
23.2. VSEBINSKI POGOJI ZA IZROČITEV...........................................................................................126
23.2.1. PRIMER IZ MEDNARODNIH POGODB..................................................................................126
23.2.2. ODSOTNOST SLOVENSKEGA ELEMENTA.............................................................................126
23.2.3. POGOJ DVOJNE KAZNIVOSTI...............................................................................................126
23.2.4. ODSOTNOST ZASTARANJA..................................................................................................126

8
 23.2.5. NE GRE ZA RES IUDICATA....................................................................................................126
23.2.6. UGOTOVLJENA ISTOVETNOST............................................................................................127
23.2.7. VSEBINSKA UTEMELJENOST ZAHTEVE...............................................................................127
23.3. REDNI POSTOPEK ODLOČANJA O ZAHTEVI ZA IZROČITEV......................................................127
23.3.1. PROŠNJA/ZAHTEVA ZA IZROČITEV IN ZAČETEK POSTOPKA................................................127
23.3.2. ZASLIŠANJE ZAHTEVANE OSEBE..........................................................................................127
23.3.3. DRUGA POIZVEDOVALNA RAVNANJA.................................................................................128
23.3.4. SKLEP SENATA.....................................................................................................................128
23.3.5. ODLOČITEV MINISTRA ZA PRAVOSODJE.............................................................................128
23.3.6. ODLOČBA O IZROČITVI........................................................................................................128
23.4. ENOSTAVNEJŠI POSTOPEK IZROČITVE OB SOGLASJU ZAHTEVANE OSEBE.............................129
23.5. VEČ O POSTOPKIH MEDNARODNE KAZENSKOPRAVNE POMOČI (ZKP)..................................129
24. EVROPSKI NALOG ZA PRIJETJE IN PREDAJO (ENPP)................................................................131
24.1. PRAVNA PODLAGA................................................................................................................131
24.2. SPLOŠNO................................................................................................................................131
24.3. OSNOVNI POGOJI ZA PRIJETJE IN PREDAJO...........................................................................131
24.3.1. MINIMALNA (ZAGROŽENA) DOBA ODVZEMA PROSTOSTI..................................................131
24.3.2. DVOJNA KAZNIVOST...........................................................................................................132
24.4. RAZLOGI ZA ZAVRNITEV ENPP...............................................................................................132
24.4.1. OBLIGATORNI razlogi..........................................................................................................132
24.4.2. FAKULTATIVNI RAZLOGI......................................................................................................133
24.5. POSTOPEK..............................................................................................................................134
24.5.1. ZAČETEK POSTOPKA...........................................................................................................134
24.5.2. PRIJETJE IN PRIVEDBA ZAHTEVANE OSEBE.........................................................................134
24.5.3. ZASLIŠANJE ZAHTEVANE OSEBE..........................................................................................134
24.5.4. NAROK ZA ODLOČITEV O PREDAJI......................................................................................135
24.5.5. SOGLASJE K PREDAJI...........................................................................................................135
24.5.6. ODLOČITEV O ENPP-ju, ČE NI SOGLASJA, TER PRITOŽBA....................................................135
24.5.7. PRIPOR................................................................................................................................136
24.6. PRIMERJAVA ENPP-ja IN IZROČITVE NA PODLAGI ZKP-ja.......................................................136
24.6.1. PRIPOR................................................................................................................................136
24.6.2. PREVERJANJE VSEBINSKE UTEMELJENOSTI.........................................................................136
24.6.3. (A)POLITIČNOST POSTOPKA................................................................................................137
24.6.4. RAZLOGI ZA ZAVRNITEV ZAHTEVE/ENPP-ja........................................................................137

9
24.6.5. SOGLASJE ZAHTEVANE OSEBE............................................................................................137

10
 1. ZGODOVINSKI AKUZATORNI KAZENSKI
POSTOPEK
1.1. Rimsko pravo - čas republike in klasičnega
rimskega prava

Postopek se je lahko začel samo na podlagi tožbe (accusatio), ki jo je lahko vložil

katerikoli državljan.

Postopek je bil sestavljen iz dveh delov:

 postopek pred pretorjem in
 postopek pred kvestijo

1.1.1. Postopek pred pretorjem

Tožnik je pri pretorju vložil tožbo. Pretor je pregledal, ali je v tožbi navedeno ime
tožnika, obtoženega, zakon, ki naj bi ga obtoženi prekršil, in opis dejanskega
stanja (npr. Lucius Farus je dne 5. maja na Akvilijanskem trgu ustrelil Marka
Pompeja itd.)

Pretor je na tej točki presodil samo, ali je obtožba vsaj na prvi pogled (oziroma
“prima faciae”) možna oziroma osnovana na kakšnih dokazih. Če tožba očitno,
niti na prvi pogled ni bila možna/osnovana, in je bilo razvidno, da je izmišljena
oziroma neresnična, je zavrnil tožbo.

Bistvo je, da pretor v tej točki preverja le, ali obstaja neka realna možnost, da je
tožba resnična. Če že na prvi pogled no way no how ne more biti resnična, potem
se ne dovoli.

Na ta način se prepreči, da bi se začel očitno nerazumen postopek, ki bi imel

samo negativne posledice:
 obremenjevanje sodnega sistema (zapravljanje časa pretorja, sodnikov
itd.) in
 stigmatizacijo obtoženega (če je nekdo obtožen in se znajde v kazenskem
postopku, pa čeprav je potem oproščen, je še vedno stigmatiziran oziroma
se ful ljudi še sprašuje, "če je mogoče res bil kriv").

Če pa je bila obtožba vsaj na prvi pogled možna oziroma osnovana, je šla zadeva
naprej pred kvestijo.

1.1.2. Postopek pred kvestijo:

Kvestija je sodni organ; gre za "zbor" oziroma skupino cca. 50 oseb, ki so jih
vsakič izžrebali izmed polnopravnih rimskih državljanov. Gre za nekakšno
predhodnico porote.

Postopek pred kvestijo se je začel tako, da je tožnik tem 50 osebam na kratko

predstavil tožbo. Potem je obtoženi lahko, ni pa mu bilo treba, na kratko

11
odgovoril na obtožbo. Če je rekel, da je res storil KD, potem ga je sodišče moralo
takoj obsoditi (kajti v tem primeru ni bilo spora, ki bi ga morali s postopkom
razrešiti – glej definicijo akuzatornega kazenskega postopka). Če ni priznal, se je
postopek nadaljeval.

Potem se je začelo dokazovanje. Dokazovali sta lahko izključno obe stranki

(tožnik in obtoženi), ne pa sodišče. Skratka, obe stranki prepričujeta teh 50
oseb, da obtoženi je oziroma ni storil KD. Mučenje prič ali obtoženca je bilo
strogo prepovedano, edina izjema je veljala za sužnje.

Če so obstajale priče, sta jih lahko zasliševali samo obe stranki, ne pa sodišče!
Skratka, kvestija (teh 50 oseb) je ves čas pasivnih!

Vse to se dogajalo v nekem prostoru, npr. na kakšnem trgu, dvorani, kjer so bili
prisotni tožilec, obtoženi, pretor in kvestija. Prisotna je bila lahko tudi
zainteresirana javnost.

Kvestija je odločala o dejanskem vprašanju, ali je obtoženi storil kaznivo dejanje

ali ne. Pretor pa je skrbel zgolj za procesno vodenje postopka (torej je pazil, da
vse poteka po pravilih, ali je neko vprašanje, ki ga je postavil npr. tožilec, v
skladu s pravili itd.). Pretor ni smel postavljati vsebinskih vprašanj, niti ni
sodeloval pri odločanju o dejanskem vprašanju, torej ali je obtoženi storil KD ali
ne.

V postopkih, kjer imamo poroto, se funkcija SOJENJA deli med dva

subjekta/sodna organa: 1. Sodnik (ki je pravno izobražen) skrbi za procesno
vodenje, presoja o pravnih vprašanjih (npr. ali je nek dokaz pravno dopusten ali
ne, ali naj se prekine obravnava), porota (sestavljena iz laikov) pa presoja o
dejanskih vprašanjih (ali je obtoženec dejansko storil KD ali ne).

In nekako tako je bilo tudi v Rimu: sodnik (pretor) presoja o pravnih vprašanjih,
porota (kvestija) pa o dejanskih vprašanjih.

1.1.3. Zaključek postopka

Kvestija je na koncu postopka lahko sprejela eno izmed treh sodb:

 obsodilno sodbo
 oprostilno sodbo
 sibi non liquere sodba

Ta tretja vrste sodbe (sibi non liquere) se je izdala takrat, ko je sodišče menilo,
da stranki nista navedli zadosti dokazov oziroma zadosti pojasnili stvari, da bi
lahko sprejelo neko vsebinsko odločitev o obtoženčevi krivdi, in da potrebuje več
informacij, da vsebinsko odloči. Če se je izdala taka sodba, je lahko tožnik
kasneje še enkrat vložil tožbo in navedel dodatne dokaze itd., in potem je spet
stekel kazenski postopek.

1.1.4. Druge značilnosti postopka

Pomembno je, da je veljalo načelo proste presoje dokazov. Razen tega, da ga

je moralo obsoditi, če je priznal (to izhaja iz tega, da je akuzatorni kazenski
12
postopek postopek reševanja spora), ni bila kvestija na nič vezana, ampak je
lahko prosto odločila, ali je kriv ali ne. Tako da četudi je tožnik kot dokaz imel
eno samo obremenilno pričo, je lahko kvestija odločila, da je obtoženi kriv.

Sama sodba ni bila obrazložena (tako je tudi v modernih kazenskih postopkih,

kjer o krivdi odloča porota), in nanjo se ni bilo mogoče pritožiti.

Tukaj ni bilo nobene uradne faze preiskave, ampak samo faza pred pretorjem (ki
je nekako podobna sodobni fazi kontrole obtožnice) in faza pred kvestijo
(podobna sodobni fazi glavne obravnave (glavna obravnava je postopek pred
tistim sodnim organom, ki dokončno odloči, ali je nekdo kriv ali nedolžen). Tožnik
je moral sam zb(i)rati dokaze; takoj, ko je menil, da jih ima zadosti, je prišel k
pretorju, se je šlo pred kvestijo, ki je odločila.

Ta postopek se šteje za postopek, ki je v zgodovini prišel najbližji čistemu

teoretičnemu akuzatornemu kazenskemu postopku.

Tako smo imeli podane skoraj vse elemente čistega akuzatornega kazenskega
postopka

1.1.5. Problemi tega postopka

 obtoženi ni smel imeti zagovornika (ker pa na drugi strani ni bilo

državnega tožilca, ampak pač "državljan", v večini primerov to ni bil tak
problem oziroma ni bilo takšnega problema intelektualne neenakosti),
 ne velja načelo domneve nedolžnosti, ker imamo možnost sodbe sibi non
liquere,
 sodba ni bila obrazložena, ni možna pritožba,
 možno je mučenje sužnjev

1.2. Razvoj kazenskega postopka v Angliji

V Angliji je v srednjem veku obstajala porota (torej skupina ponavadi 12 oseb)

že pred odpravo ordalij oziroma božjih sodb (glej razvoj inkvizitornih kazenskih
postopkov za več o ordalijah ipd.). Ta porota je bila dokazno sredstvo, ki je
sodniku pomagalose odločiti , ali je obdolženec kriv ali nedolžen,podobno kot
druga dokazna sredstva, npr. izjave prič, pisma z obremenilno vsebino, ordalije
itd.

Skratka, še vedno se je sodnik odločil oziroma presodil, ali je obdolženec kriv ali
ne, porota mu je samo povedala, kaj si ona misli, sodnik pa je lahko to upošteval
ali pa ne, podobno kot druge dokaze. Torej takrat je sodnik odločal o vsebinskem
vprašanju, ali je obdolženec kriv ali ne.

Šele po odpravi ordalij v Angliji pride do tega, da porota dokončno in samostojno

odloča o tem, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje ali ne. Sodnik potem odloča
le še oziroma presoja o pravnih stvareh in skrbi za procesno vodenje postopka,

13
torej da postopek poteka po pravilih (Skratka, vsebinski del funkcije sojenja
preide na poroto).
Zakaj pride do tega?

Ordalije so bile v srednjem veku najpomembnejše dokazno sredstvo, in sodniki

so se praktično vedno odločili tako, kot je pokazala božja sodba.

Ko se ukine ordalije, je Anglija soočena s podobnim problemom kot postopki na

kontinentu, t.j. sodniki morajo poiskati drug način odločanja oziroma morajo
odločati na podlagi drugih dokazov oziroma dokaznih sredstev.

Kontinentalne države pred ukinitvijo ordalij nimajo porote, zato ne izberejo

porote kot nadomestek ordalij. Izberejo rešitev, da se da sodnikom mnogo večja
pooblastila pri preiskovanju in njim prepustijo odločanje o krivdi. Da pa bi omejili
samovoljo sodnikov pri odločanju, se določi formalna dokazna pravila ( več o tem
pri razvoju zgodovinskih inkvizitornih kazenskih postopkih, v osnovi pa gre za
pravila, ki določajo, pod katerimi pogoji lahko sodnik nekoga spozna za krivega.
Ponavadi je za obsodbo bila potrebna soglasja izjava določenega števila prič ali
priznanje obdolženca). Ker zelo malo primerov, ko bi bilo zadosti prič, za
obsodbo potrebujejo priznanje, ker pa domnevni storilci nočejo priznati oziroma
sploh nočejo povedati, kaj se je v resnici zgodilo, pa vidijo rešitev v tem, da se
jih prisili, da povedo po resnici. To je, nekoliko poenostavljeno, razlog, zakaj
tam, kjer imamo formalna dokazna pravila, pride do mučenja.

Zakaj ta nezaupljivost do sodnikov in uvedba formalnih dokaznih pravil? Pred

odpravo božjih sodbse je zaupalo Bogu, da bo pokazal, kaj se je v resnici zgodilo,
zdaj pa se kar naenkrat prepusti odločanje in ugotavljanje resnice sodnikom, ki
so zgolj ljudje – zmotljivi, maščevalni, itd. - in to je ful velik preskok v
miselnosti... zato je bilo ljudi strah, da bodo sodniki narobe odločali itd., zato so
jih omejili s formalnimi dokaznimi pravili.

V Angliji pa so se odločili, da, namesto da bisodnike omejili z uvedbo formalnih

dokaznih pravil, bodo kot nadomestek ordalij vzeli poroto. Skratka, porota
postane nadomestek ordalij, in porota dokončno pove, ali je obdolženec kriv ali
ne, sodnik pa to mora upoštevati. Gre se zgolj za to, da se poroto spremeni iz
zgolj enega od dokaznih sredstev v dokončnega (pre)sodnika, ali je storil ali ne!

V tem oziroma so si ordalije in porote podobne -> oboje se upošteva praktično

brezpogojno -> kar pove božja sodba, tako je bilo, in kar pove oziroma kakor
odloči porota, tako je bilo.

Tako se zaupa oziroma brezpogojni sledi presoji porote, saj naj bi ta bila
sestavljena iz določenega števila (ponavadi 12) povprečnih, zdravorazumskih
ljudi (even though common sense isn't all that common). Ni tiste nezaupljivosti,
ki je na kontinentu do presoje posameznega človeka-sodnika , zato tudi ne
omejujejo presoje porote s formalnimi dokaznimi pravili. To pomeni, da lahko
porota presodi, da je nekdo kriv, četudi ni priznal ali ni bilo npr. dveh prič,
ampak samo ena. In ker ni take potrebe po priznanju, se tudi ne razvije mučenje
oziroma se razvijo v bistveno manjšem obsegu.

14
 Poleg tega pa je pomembno še, da se zaradi tega, ker morajo stranke
prepričevati poroto ( skupino "povprečnih" ljudi ), kako naj se odločijo,
zagotavlja ustnost in neposrednost glavne obravnave oziroma postopka..

Skozi razvoj se postopek razvija v vse bolj akuzatorni smeri, npr. vse bolj se
zagotovlja kontradiktornost, pravica do zagovornika itd. V 18. stoletju imamo v
Angliji kazenski postopek, ki ima veliko akuzatornih elementov. Ko se države
kontinentalne Evrope v 18. stoletju začnejo odmikati od inkvizitornega postopka,
začnejo vpeljevati akuzatorne elemente (po zgledu Angljie), tako da se njihovi
inkvizitorni postopki spremenijo v mešane postopke (mešani postopek je
postopek, ki ima takšno ali drugačno mešanico akuzatornih in inkvizitornih
elementov/načel).

15
 2. TEORETIČNI AKUZATORNI KAZENSKI
POSTOPEK
V KPP teoriji se pojavljajo trije tipi oziroma modeli kazenskega postopka:
inkvizitorni, akuzatorni in mešani model kazenskega postopka.

Čisti akuzatorni kazenski postopek se pojavlja samo kot teoretični model. V

resničnosti se mu je najbolj približal rimski kazenski postopek iz klasičnega
obdobja rimskega prava, trenutno pa je najbližji temu ameriški kazenski
postopek.

Včasih se namesto izraza akuzatorni kazenski postopek uporablja tudi izraz

adversarni kazenski postopek ali kontradiktorni kazenski postopek. Gre za
različna poimenovanja iste stvari.

2.1. Definicija akuzatornega kazenskega postopka

Pri akuzatornem kazenskem postopku gre za reševanje spora med dvema

enakovrednima strankama, o katerem odloča nepristransko in pasivno
sodišče.

Po domače rečeno, gre za to, da sta tožilec in obdolženec v sporu glede tega, ali
je obdolženec storil kaznivo dejanje, in prepričujeta sodišče, da je oziroma da ni
storil kaznivo dejanje. Sodišče je pri tem "tiho" oziroma pasivno, samo posluša,
in na koncu, glede na to, kar sta stranki povedali in dokazovali v kazenskem
postopku, presodi, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje ali ne.

2.2. Temeljne lastnosti in načela

2.2.1. Cilj postopka:

Cilj akuzatnornega kazenskega postopka je, da se razreši spor med strankama,

torej med obdolžencem/domnevnim storilcem in tožilcem. (Z besedo tožilec je
mišljen tisti, ki je vložil obtožbo zoper obdolženca. Odvisno od sistema v
posameznih državah oziroma kaznivega dejanja je lahko to državni tožilec, žrtev
kaznivega dejanja ali pa katerikoli državljan). Predmet spora je vprašanje, 1. ali
je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, in 2. če je, kako naj se ga kaznuje.

Hkrati pa je cilj oziroma temeljno načelo postopka tudi to, da se v postopku

varujejo pravice in svoboščine vseh posameznikov, ki so kakorkoli udeležene v
postopku, predvsem pa pravice obdolženca/domnevnega storilca.

2.2.2. Načelo akuzatornosti oziroma obtožno načelo

16
Akuzatorni kazenski postopek je dobil svoje ime po načelu akuzatornosti. To
načelo pomeni, da se lahko kazenski postopek začne in teče samo na podlagi
obtožbe tožilca.
(za lažje pomnenje -> lat.: accusatio, oziroma v angleščini: accusation)

To pomeni, da ne more sodišče kar samo od sebe začeti kazenskega postopka,

torej npr. reči, da je nekdo sumljiv, ga pozvati na sodišče in ga začeti zasliševati
itd., niti ne more sodišče, če npr. državni tožilec umakne obtožnico, nadaljevati
postopek.

2.2.3. Načelo adversarnosti

Načelo adversarnosti pomeni, da lahko dokaze predlagata in izvajata samo
stranki postopka, in nihče drug, niti sodišče (sodnik oziroma porota).

To pomeni, da lahko samo obdolženec oziroma tožilec predlaga npr., da se zasliši

neko pričo, in samo stranke lahko zaslišujeta neko pričo.

Sodišče je pasivno, in ne NE SME predlagati dokaza NITI ga izvesti. Torej npr.

priči ne sme postavljati vsebinskih vprašanj!

Če si boste lažje zapomnili, imejte v mislih izraz "adversary" oziroma nasprotniki,

sovražniki. Torej bistvo je, da je akuzatorni kazenski postopek stvar spora med
strankama/"sovražnikoma", kjer je sodišče pasivno in samo posluša ter potem
odloči.

2.2.4. Načelo kontradiktornosti

Načelo kontradiktornosti pomeni, da morata biti obe stranki kazenskega

postopka pravno in dejansko enaki oziroma enakopravni.

To pomeni, da morata imeti enake možnosti za dokazovanje oziroma vplivanje

na končni izid postopka. Torej želi se doseči, da bi imeli stranki enake možnosti
za prepričevanje sodišča, da imajo oni prav v sporu. Le na ta način je postopek
oziroma sojenje dejansko pošteno, torej če imata stranki enake možnosti, da
predlagata oziroma izvajata dokaze, da povesta svoje.

2.2.4.1. Pravna enakost

Da bi dosegli pravno enakost, imajo stranke v čistem kontradiktornem

kazenskem postopku enake pravice. Torej tako obdolženi kot tožilec imata
enake pravice izvajati dokaze, enake pravice vedeti, kaj je druga stranka
predlagala oz. povedala sodišču, odgovoriti na navedbo druge stranke
itd. Gre za t.i. ENAKOST OROŽIJ (z orožjem so mišljeni načini dokazovanja itd.).

To pomeni, da imata obe stranki pravico, da sta seznanjeni z izjavami, predlogi

ter dokazi druge stranke, in da se na te lahko odzovejo.

17
Skratka, gre za to, da vedo za vse, kar ena stranka pove sodišču, in da se lahko
na to odzovejo oziroma povejo sodišču, zakaj ta dokaz ne velja, zakaj naj je
sprejme nekega predloga stranke, itd.

2.2.4.2. Dejanska enakost

Potem pa imamo še dejansko (ne) enakost, ki je sestavljena iz intelektualne

(ne)enakosti ter fizične (ne)enakosti.

Seveda ni mogoče doseči popolne in 100% dejanske enakosti, ampak načelo

akuzatorni postopek mora biti tako zastavljen, da se čim bolj približa dejanski
enakosti.

 Intelektualna neenakost
V primeru, da je tožilec državni tožilec (ne pa npr. žrtev kaznivega dejanja),
imamo problem, ker dejansko nista intelektualno enaka -> npr. državni tožilec je
ponavadi (oziroma naj bi bil) izkušen pravnik, medtem ko večina obdolžencev
nima pravniškega znanja. To pomeni, da bo državni tožilec bolje vedel, kaj mora
dokazati, česa ne sme reči, kakšne so njegove pravice itd., medtem ko
obdolženec tega ne bo vedel.

 Fizična neenakost

Potem je primer neenakosti v tem, da ima državni tožilec za seboj policijo, in da

bi v real-life lahko poskrbel, da se obdolženca pretepe oziroma kakorkoli drugače
(npr. z drogami resnice) prisili obdolženca, da ta prizna oziroma pove, kar hoče
tožilec slišati; da nekdo ves čas zasleduje obdolženca itd. Obdolženec se temu
(pretepanju s strani policije itd.) dejansko ne more upreti oziroma se braniti
(razen če je Chuck Norris), sam pa tega ne more početi (torej pretepsti
celotnega državnega tožilstva, policije - razen če je Chuck Norris) niti od tega ne
bi imel koristi v kazenskem postopku (ne bi dobil dodatnih dokazov itd.).

Ker dejanske enakosti ni mogoče popolnoma doseči, so v čistem akuzatornem

kazenskem postopku določene omejitve oziroma pravice, katerih skupni namen
je, da zmanjšajo/preprečijo negativne posledice dejanske neenakosti.

Pri tem je pomemben predvsem PRIVILEGIJ ZOPER SAMOOBTOŽBO. Eden od

sestavnih delov privilegija zoper samoobtožbo je tudi obdolženčeva pravica do
zagovornika (drugi deli privilegija so pravica do molka, prepoved izsiljevanja
izjav in prepoved pridobivanja izjav s preslepitvijo). S tem se zmanjšuje
posledice intelektualne neenakosti, saj zagovornik/pravnik pomaga obdolžencu s
pravnimi nasveti itd. V zmanjšanje posledic intelektualne neenakosti je
usmerjena tudi prepoved pridobivanja izjav s preslepitvijo.
Da bi zmanjšali posledice fizične neenakosti (in zaradi tega, ker ni v redu, da se
ljudi tepe itd.), se v akuzatornem postopku obdolžencu prizna pravica do molka,
in zato se prepove prisiljevanje obdolženca v izjave, in zato se priznanja, ki je
izsiljeno, ne sme uporabiti kot dokaz (gre za dokazno prepoved -> prepove se,
da bi se nekaj uporabilo kot dokaz). Na sploh se iz tega razloga, torej

18
zagotavljanja čim večje enakosti, v akuzatornem kazenskem postopku ne smejo
uporabiti dokazi, ki so bili pridobljeni nezakonito oz. s kršitvijo človekovih pravic.
Več o tem pri ekskluziji (pravilo o izločanju nezakonitih dokazov).

2.2.5. Načelo delitve/ločitve funkcije

Bistvo kontradiktornega kazenskega postopka je v ločitvi funkcij. Načelo ločitve

funkcij pomeni, da je funkcija sojenja ločena od funkcije obtožbe in funkcije
obrambe, in da tisti, ki razsoja o zadevi, ne zbira, predlaga ali izvaja dokazov niti
v korist niti v škodo obdolženca, ampak je pasiven.

Če te funkcije niso ločene, ni mogoče govoriti o akuzatornem kazenskem

postopkuRazlaga posameznih funkcij

1. Funkcija sojenja
Funkcija sojenja je sestavljena iz dveh delov:
 vsebinsko sojenje/odločanje o dejanskih vprašanjih -> presojanje dokazov
oziroma sprejetje odločitve o tem, ali obdolženec storil kaznivo dejanje ali
ne
 procesno vodenje/odločanje o pravnih vprašanjih -> skrb za pravilen in
zakonit potek kazenskega postopka (vabljenje prič, izločanje dokazov,
odločanje o ugovorih zoper dokaze, odločanje o preložitvi/prekinitvi
sojenja itd.)

V nekaterih sistemih sta ta dva dela ločena, npr. v Ameriki porota odloča o
dejanskih vprašanjih, sodnik pa skrbi za procesno vodenje, v nekaterih sistemih
pa je to združeno (npr. v Sloveniji sodnik opravlja tako prvo kot drugo funkcijo).
2. Funkcija obtožbe/ pregona
Gre za iskanje, predlaganje in izvajanje dokazov, da je obdolženec storil kaznivo
dejanje.

3. Funkcija obrambe
Gre za iskanje, predlaganje in izvajanje dokazov, da obdolženec ni storil
kaznivega dejanja.

Bistvo ločitve funkcij je, da je funkcija sojenja (1.) ločena od funkcij obtožbe (2.)
in obrambe (3.), torej da tisti, ki razsoja o zadevi, ne izbira, predlaga oziroma
izvaja dokazov niti v korist niti v škodo obdolženca.

Če ni te ločitve, ni mogoče govoriti o kontradiktornem kazenskem postopku.

2.2.5. Nepristransko in pasivno sodišče

Iz zgornjega (ločitev funkcij) izhaja naslednja ključna lastnost kontradiktornega

postopka -> nepristranskost in pasivnost sodišča.

Sodišče mora biti objektivno, nevtralno oziroma nepristransko. Le tako se lahko

zagotovi pošten postopek, in le tako se lahko zagotovi, da bo pošteno in
zanesljivo odločilo, kdo je "zmagovalec spora".

19
Filozofija kontradiktornega postopka pa je, da nekdo, ki LAHKO oziroma MORA
zbirati in izvajati dokaze za eno ali drugo stran (ali obe strani), ne more biti
nepristranski. To izhaja iz tega, da se opazovalec (sodnik) ne sme vmešati v
situacijo, katero opazuje (spor).

Zato sodišče ne sme biti aktivno, ampak mora biti PASIVNO, torej ne sme
zasliševati prič itd.

Iz tega tudi izhaja načelo akuzatornosti, po katerem se sme začeti in teči

postopek zgolj na podlagi tožbe tožilca, ne pa zgolj na podlagi mnenja sodišča,
da obstaja sum, da je nekdo storil kaznivo dejanje.

2.2.6. Privilegij zoper samoobtožbo

2.2.7.
Kot že zgoraj nakazano, pravica do zagovornika, pravica do molka, prepoved
izsiljevanja izjav ter prepoved pridobivanja izjav s preslepitvijo pa tvorijo t.i.
privilegij zoper samoobtožbo.

Skratka, temeljna značilnost akuzatornega kazenskega postopka je tudi ta, da

ima obdolženec privilegij zoper samoobtožbo. Več o privilegiju v delu, posebej
namenjenem privilegiju.

2.2.8. Domneva nedolžnosti in dokazno breme na tožilcu

Obdolženca v akuzatornem kazenskem postopku varuje domneva nedolžnosti ->

domneva se, da je obdolženec nedolžen -> če se ta domneva ne ovrže oziroma
se ne dokaže, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obvelja domneva
nedolžnosti in obdolženca se oprosti.

Več o domnevi nedolžnosti v delu, posebej namenjenem temu.

2.2.9. Obdolženi kot procesni subjekt, ne pa procesni objekt

Pomembno je, da je obdolženi v kazenskem postopku SUBJEKT, torej stranka

postopka, ki ima pravice, npr. pravico do obrambe, privilegij zoper samoobtožbo,
itd.

Ni objekt brez pravic, ni nek vir dokazov, ki se ga lahko po mili volji uporablja za
pridobivanje dokazov (npr. ne sme se ga mučiti, da bi povedal, kje se nahaja kak
dokaz).

Pomembno je, da sta edini dolžnosti obdolženega v čistem akuzatornem

postopku, da:
 pride na sodišče/sojenje
 na začetku sojenja pove, ali je storil kaznivo dejanje ali ne.

To je potrebno zaradi tega, da se ugotovi, ali obstaja spor ali ne (Če ni spora o
tem, ali je storil kaznivo dejanje, tega ni več potrebno ugotavljati, in bo čisti

20
akuzatorni kazenski postopek potekal zgolj še glede tega, kakšna naj bo
kazenska sankcija).

Ko se to enkrat zgodi, pa obdolžencu ni treba nič več narediti, lahko je ves čas
tiho, ni mu treba pričati itd.Lahko pa priča, predlaga dokaze, zaslišuje priče ipd.
Skratka, ima pravico, ne pa dolžnosti.

2.2.10. Ustnost, javnost in neposrednost postopka

Javnost pomeni, da lahko javnost oziroma "navadni smrtniki" prisostvujejo

kazenskemu postopku in se tako prepričajo, da vse poteka pošteno in pravično.

Ustnost pomeni, da morajo stranke sodišču oziroma na kazenskem postopku vse

predstaviti ustno. Le na ta način se lahko zagotovi, da ima javnost postopka
smisel.

Neposrednost postopka pomeni, da lahko sodišče pri vsebinskem odločanju

upošteva samo tiste dokaze, ki se izvedejo (predstavijo) na sodišču, in da lahko
sodeluje pri razsojanju/odločanju o krivdi samo tisti sodnik, ki je slišal VSE
dokaze oziroma bil prisoten ves čas kazenskega postopka.

Več o tem v delu o načelih kazenskega procesnega prava.

2.2.11. Avtonomnost kazenskega postopka
Glede razmerja med kazenskim materialnim in kazenskim procesnim pravom
obstajata dve teoriji oziroma stališči, in sicer ancilarnost ter avtonomnost
kazenskega procesnega prava. Pri akuzatornem kazenskem postopku velja
avtonomnost kazenskega procesnega prava, pri inkvizitornem pa velja
ancilarnost KPP-ja.

Po teoriji avtonomnosti kazenskega procesnega prava je KPP neodvisno oziroma

enakovredno kazenskemu materialnem pravu.

21
3. TEORETIČNI INKVIZITORNI KAZENSKI
POSTOPEK

3.1. Splošno

V tem delu je predstavljen teoretični, čisti inkvizitorni kazenski postopek, ki je

zgolj teoretični model v teoriji kazenskega procesnega prava in ki ni nikoli
obstajal v tej čisti obliki. V resničnosti so se mu najbolj približali nekateri
kazenski postopki v srednjem veku na celinski Evropi, vendar je vsak od njih
imel neke lastnosti, zaradi katerih ni šlo za čisti inkvizitorni kazenski postopek.

Definicija inkvizitornega postopka:»Inkvizitorni postopek pomeni uradovanje

sodnih organov v primerih, ko menijo, da je podan sum, da je bilo storjeno KD.«

Temeljni cilj inkvizitornega postopka:»Odkriti resnico, t.j., ali je bilo storjeno KD

in kdo ga je storil.« Vse v inkvizitornem postopku je podrejeno temu.

Ko je prej v definiciji omenjeno uradovanje, je s tem mišljeno delovanje po

uradni dolžnosti (ex officio), torej da sodišče vse dela po uradni dolžnosti ter
da za kazenski postopek oz. dejanja v njem ne potrebuje predloga ali soglasja
oškodovanca ali kogarkoli drugega.

V inkvizitornem kazenskem postopku NI strank postopka. Ni tožilca, ki bi

zastopal stališče, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obdolženec sam pa ni
stranka oz. subjekt postopka, temveč je objekt postopka. Nima procesnih pravic,
je zgolj objekt, vir informacij oz. sredstvo za ugotavljanje resnice.

3.2. Faze inkvizitornega postopka

 preiskava
 sojenje

3.2.1. Preiskava

V fazi preiskave inkvirent (sodnik) zbira dokaze in skuša ugotoviti resnico o

kaznivem dejanju. Faza preiskave se začne po uradni dolžnosti, če sodnik dobi
kakršnokoli informacijo, iz katere izhaja sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.

Inkvirent v času preiskave sestavi spis oz. »mapo«, v kateri zbere vse
informacije oziroma dokaze v zvezi s kaznivim dejanje, opis vseh preiskovalnih
dejanj oziroma postopkov dokazovanja (zasliševanje prič, obdolženca,
izvedenska mnenja, …).

22
Inkvirent se sam odloči, kdaj bo zaključil fazo preiskave. Če meni, da je ugotovil
resnico in da je neka oseba storila kaznivo dejanje, potem o tem obvesti sodnika
oz. sodnike (če gre za več sodnikov, ki o nečem odločajo, temu rečemo sodni
senat. Če gre za sodni senat, ki sodi o krivdi oziroma nedolžnosti obdolženca,
govorimo o sodečem senatu), jim preda spis, oni pa nato v fazi sojenja odločijo o
tem, kaj se je zgodilo v resnici in ali je obdolženec storil kaznivo dejanje ali ne.

Če meni, da ni bilo storjeno kaznivo dejanje, se zaključki postopek.

3.2.2. Sojenje

Na sojenju sodeči senat odloča zgolj na podlagi podatkov v spisu, ki so ga dobili

od inkvirenta. Sami ne sprašujejo obdolženca, ne zbirajo ali izvajajo dokazov
ipd., temveč odločijo zgolj na podlagi tega, kar je napisano v spisu.

Zato se reče, da za sojenje v inkvizitornem postopku velja načelo »česar ni v

spisu, ni na svetu«, ne pa načelo ustnosti in neposrednosti, ki velja v
akuzatornem kazenskem postopku.

Ker je torej za odločitev ključnega pomena, kaj se je zgodilo v fazi preiskave,

težišče inkvizitornega kazenskega postopka ni na sojenju, ampak na preiskave.

3.3. Načela in lastnosti kazenskega postopka

3.3.1. Načelo materialne resnice

Temeljni cilj inkvizitornega kazenskega postopka je, da se ugotovi, kaj se je v

resnici zgodilo oziroma da se odkrije resnica. VSE v inkvizitornem kazenskem
postopku je temu podrejeno, resnica je absolutna vrednota oziroma ima prednost
pred vsem drugim.

3.3.2. Instrukcijska maksima

Instrukcijska maksima predstavlja pravico in dolžnost sodišča, da zbere ter

izvede vse dokaze, za katere misli, da so potrebni za ugotovitev resnice in
pravilno razsojo.

3.3.3. Domneva krivde

V inkvizitornem kazenskem postopku velja domneva krivde, t.j. domneva se

krivda obdolženca, razen če inkvirent ali sodeči senat ugotovi, da ni storil
kaznivega dejanja.

3.3.4. Načelo oficialnosti

23
Za razliko od akuzatornega postopka, kjer velja akuzatorno ali obtožno načelo
(kazenski postopek se lahko začne in teče samo na predlog upravičenega
tožilca), v inkvizitornem postopku velja načelo oficialnost, po katerem sodišče
sproži in vodi kazenski postopek po uradni dolžnosti (ex officio – zato načelo
oficialnosti).

To načelo se nanaša tudi na preiskovalna dejanja in dokaze, in sicer po načelu

oficialnosti sodišče samo, po uradni dolžnosti, opravlja preiskovalne dokaze, zbira
in izvaja dokaze.

3.3.5. Ancilarnost kazenskega postopka

Glede razmerja med kazenskim materialnim in kazenskim procesnim pravom

obstajata dve teoriji oziroma stališči, in sicer ancilarnost ter avtonomnost
kazenskega procesnega prava. Pri akuzatornem kazenskem postopku velja
avtonomnost kazenskega procesnega prava (ki je po tej teoriji neodvisno oz.
enakovredno KMP-ju), pri inkvizitornem pa velja ancilarnost KPP-ja.

Ancilarnost KPP-ja pomeni, da je le-to podrejeno KMP-ju oziroma da je edini

namen KPP-ja oziroma kazenskega postopka to, da se ugotovi resnica in
ustrezno aplicirajo ustrezne norme kazenskega materialnega prava.

3.3.6. Neobstoj procesnih garancij

Zaradi te podrejenosti kazenskega postopka resnici in KMP-ju v inkvizitornem

postopku ni procesnih garancij (oziroma, kakor se temu tudi reče, procesnih
kavtel), kot so ne bis in idem, privilegij zoper samoobtožbo, ekskluzija
nezakonito pridobljenih dokazov.

Zakaj? Zato, ker vse te procesne garancije ovirajo ugotovitev resnice (npr. če se
ne sme prisiliti obdolženca, da pove, kaj se je zgodilo, bo ful težje ali pa celo
nemogoče priti do resnice).

3.3.7. Združenost funkcij

Za razliko od akuzatornega postopka, kjer velja načelo ločitve funkcij, so v

inkvizitornem kazenskem postopku vse tri funkcije (pregon, obramba, sojenje)
združene v sodišče (inkvirent in sodeči senat).

3.3.8. Pristranskost in aktivnost sodišča

Problem sodišča v inkvzitornem kazenskem postopku je, da je pristransko, saj je

aktivno in izhaja iz domneve krivde.

24
 3.4. Mučenje

Velja opozoriti, da mučenje samo po sebi ni nek nujen del teoretičnega

inkvizitornega kazenskega postopka.

Je pa dopustnost mučenja izpeljana iz same narave čistega inkvizitornega

kazenskega postopka, po katerem je temeljni cilj postopka ugotoviti resnico, ne
glede na sredstva (torej, če je potrebno, tudi z mučenjem), in po katerem je
domnevni storilec objekt postopka, brez pravic, zgolj vir informacij.

25
 4.Zgodovinski pregled inkvizitornih kazenskih
postopkov

V času republike, dobe klasičnega rimskega prava, imamo

pretežno akuzatorni kazenski postopek (glej zgodovinski razvoj akuzatornih
kazenskih postopkov).

4.1. Cesarsko obdobje

Sprememba iz pretežno akuzatornega kazenskega postopka v pretežno

inkvizitorni kazenski postopek je bila postopna, po majhnih korakih, ki so, vsi
skupaj, pripeljali do pretežno inkvizitornega kazenskega postopka. V
nadaljevanju so opisane nekatere od teh sprememb.

Odpravi se načelo zakonitosti (rimski cesar ni vezan na zakon, prav tako ne

sodniki, ki jih imenuje cesar).

Postopoma se za vse več KD uvaja možnost, da sodišče (cesarski kazenski

sodnik = magistrat) lahko začne postopek po uradni dolžnosti, ne zgolj na
predlog oškodovanca oz. tožnika (odpravlja se akuzatorno načelo).

Sčasoma sodnik postane aktiven v dokaznem postopku, npr. zaslišuje priče, ki jih
zaslišujejo stranke, pa tudi obtoženca.

V kazenskih postopkih se začne uporabljati mučenje (sprva le za določena za

državo najhujša kazniva dejanja, npr. veleizdajo, in sprva le za sužnje, sčasoma
pa se to vse bolj širi tudi na svobodne).

V določenih postopkih začne o krivdi odločati sodnik in ne kvestija. Tam obstaja

možnost pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo.

4.2. Propad Rima, priseljevanje germanskih elementov,

cerkveni kazenski postopek

S propadom zahodnorimskega imperija in priseljevanje germanskih plemen pride

do propada državne oblasti, s tem pa tudi rimskega cesarskega kazenskega
postopka. Edino kontinuiteto in razvijajočo oblast predstavlja Cerkev, ki pa se
zaradi zgodovinskih in pragmatičnih razlogov začne prilagajati germanskemu
prebivalstvu. Tudi zaradi tega pride do pojava iracionalnih dokaznih sredstev v
cerkvenem kazenskem postopku saj npr. germanska plemena niso uporabljala
mučenja v kazenskem postopku (temveč so uporabljali prisego ter božje sodbe).
Sčasoma, ko se začne ponovno vzpostavljati posvetna državna oblast v Evropi,
države v veliki meri za svoje, posvetne kazenske postopke, več ali manj copy-
paste-ajo cerkveni kazenski postopek. K temu prispeva to, da cerkveni kazenski

26
postopek najprej prevzamejo severnoitalijanske (mestne) države v posvetnih
zadevah, preko Italije pa se razširi po Evropi (prve univerze so v Italiji, tja se
hodijo izobraževat politična elita preostale Evrope, ki nato v svojih državah po
italijanskem vzoru spreminjajo kazenske postopke).

4.2.1. Iracionalna dokazna sredstva

Med iracionalnimi dokaznimi sredstvi so prisega ter t.i. božje sodbe oziroma
ordalije.

Pri prisegi gre za to, da se, če nekdo priseže pred sodiščem, da je nekaj res
oziroma da nekaj ni res, to šteje za zelo močan dokaz, saj ta prisega ni bila dana
le sodišču/ljudem, ampak tudi Bogu oz. pred Bogom. Verjelo se je, da bo Bog
kaznoval tiste, ki bodo krivo prisegli, ter da zato ljudje ne bodo prisegli, če nekaj
ne bo res.

Ordalije oziroma božje sodbe so iracionalna dokazna sredstva, pri katerih naj bi
Bog pokazal, kaj je res, kaj pa ne. Npr. če je nekdo zatrjeval, da je videl
obdolženca krasti, on pa to zanika, je primer božje sodbe to, da se onadva fizično
spopadeta in za tistega, ki zmaga, se šteje, da je govoril resnico, kajti Bog ne bi
dopustil, da izgubi tisti, ki govori resnico.

Tudi v času ordalij prihaja do mučenja obdolžencev, vendar v smislu božje

sodbe, t.j. da če je obdolženec nedolžen, mu bo Bog dal moč in ne bo priznal. Če
pa obdolženec prizna, potem mu Bog, ker je bil kriv, ni dal moči, da bi prestal
mučenje, zato je priznanje dokaz krivde.

4.2.2. Četrti lateranski koncil in papež Inocenc III.

Izjemno pomembno leto je bilo 1215, ko je v času papeža Inocenca III potekal 4.
lateranski koncil. Na tem koncilu se prepove udeležba duhovnikov oz. Cerkvenih
predstavnikov pri izvajanju božjih sodb.

Do takrat vlada prepričanje, da bo krivda/nedolžnost/resnica pokazana skozi

božjo sodbo. Če pa pri božji sodbi ne sodeluje predstavnik Cerkve, božje sodbe
niso več legitimne, zato ordalije kot dokazno sredstvo niso več relevantne.

Druga pomembna določba lateranskega koncila je bila to, da se spet začne

postopoma odpravljati načelo akuzatornosti pri kazenskih postopkih. Namreč po
propadu rimskega cesarstva in pri ponovnem vzpostavljanju kazenskega sistema
začne spet prevladovati akuzatorno načelo, torej da se kazenski postopek začne
na pobudo oškodoanca/tožnika.

Na 4. lateranskem koncilu pa se odločijo, da ne bodo več puščali pobude za

začetek kazenskega postopka, ker zaradi tega trpi načelo enakosti (nekateri
storilci so kaznovani, drugi ne, ker se oškodovani niso odločili, da bodo zahtevali
postopek) in javna varnost. Tako najprej za nekatera, nato pa za vse več,
kazniva dejanja uvedejo možnost začetka postopka po uradni dolžnosti.

4.2.3. Doba formalnih dokaznih pravil in mučenja

27
Odprava božjih sodb pa ustvari problem, kako po novem ugotavljati resnico. Prej
je pri tem sodeloval Bog, zdaj pa bi morali za to skrbeti ljudje sami. Poleg spodaj
navedenega je relevantna tudi razlaga pri zgodovinskem akuzatornem
kazenskem postopku.

Razvoj v Evropi gre v 2 smeri:

 Anglija: porotni sistem (porota odloča, kaj je res in kaj ni res)
 kontinent: formalna dokazna pravila in sčasoma tortura/mučenje

V kontinentalni Evropi se pojavljajo formalna dokazna pravila. Formalna

dokazna pravila so pravila, določena v zakonih/predpisih (zato se sklopu
formalnih dokaznih pravil reče tudi zakonska dokazna teorija), ki določajo,
kakšne so vrednosti posameznih dokazov in na podlagi kakšnih dokazov
je možno oziroma nujno spoznati nekoga za krivega.

Zakonske dokazne teorije delimo na dve vrsti:

 Pozitivne: ti določajo, da sodnik mora izdati obsodilno sodbo, če so podani
določeni dokazi
 Negativne: ti določajo, da naj sodnik izda obsodilno sodbo, če so podani
določeni dokazi, razen če sodniku njegovo intimno prepričanje (o tem, ali
je obdolženec storil KD ali ne) narekuje, da kljub dokazom ne izreče
oprostilne sodbe.

Ta formalna dokazna pravila se pojavijo zato, da bi se preprečila samovolja oz.

druge človeške napake sodnikov. Kot že rečeno, po odpravi ordalij se
ugotavljanje resnice od nezmotljivega Boga prenese na zmotljive itd. ljudi, zato
se skuša s formalnimi dokaznimi pravili čim bolj preprečiti, da zaradi samovolje
ali drugih napak ljudi ne bi ugotovili resnice oz. ne bi narode presodili.

V večini primerov, ko so se v zgodovini pojavila formalna dokazna pravila, je bilo

za obsodbo potrebno ali priznanje obdolženca ali pa soglasna izpoved
določenega števila (ponavadi dveh ali treh) prič.

Skladna izpoved prič je bila zelo redka, zato je ponavadi za obsodbo bilo
potrebno pridobiti priznanje obdolženca, ker pa ti ponavadi niso priznali sami od
sebe, so skušali resnico od njih pridobiti z mučenjem. V večini primerov je bilo
mučenje dopustno le, če je bilo zadostno število indicev o njegovi krivdi. Skratka,
ni bilo kar tako dopustno v vsakem primeru vsepovprek mučiti.

V večini kazenskih postopkov ni zadoščalo kakršnokoli priznanje, temveč je

priznanje moralo biti zadosti podrobno (motiv itd.), ni smelo biti »predlagano«
oziroma sugestirano s strani izpraševalcev (prepoved sugestivnih vprašanj),
nekaj dni po prvem priznanju se je preverilo, ali še vedno isto priznava.

Vrste sodb, ki se pojavljajo v teh inkvizitornih kazenskih postopkih:

 obsodilna
 oprostilna
 absolutio ab instantia = začasna oprostitev, ki ni zadosti dokazov niti o
krivdi niti o nedolžnosti. V primeru novih dokazov se je lahko postopek
spet začel. Torej ni domneve nedolžnosti niti pravila ne bis in idem.

28
 4.2.4. Inocenc IV (Bula ad extirpanda)

Inocenc z bulo ad extirpanda (razglasom) leta 1252 določi, da se v kazenskih

postopkih zoper heretike (posebna kazniva dejanja, postopek je potekal pred
posebnim sodiščem) uporablja mučenje. Skozi čas se dopustnost uporabe
mučenja razširi na vsa KD.

4.2.5. Constitutio criminalis Carolina

Gre za kazenski zakonik, ki ga uveljavi Karel V. leta 1532. Z njem na nemških

tleh pride v splošno rabo inkvizitoren postopek. Po njem je za obsodbo potrebno
priznanje obdolženca ali soglasno izpovedbo dveh prič. Za postopek po CCC velja
opis iz predprejšnje točke.

4.2.6. Ukinjanje torture

Tortura se začne ukinjati sredi 18. stoletja, na slovenskih tleh 1776 z odlokom
Marije Terezije, ki navaja sledeče razloge:
 mučenje ne prinaša zaželenih rezultatov (samovolja sodnikov, priznanja
niso resnična, temveč izmišljena, ker bi ljudje rekli karkoli, da se preneha
mučenje)
 ljudje postajajo zaradi mučenja invalidi, nesposobni pridobivati sredstva za
življenje – so ekonomsko breme za državo
 mučenje ni humano, krši človekove pravice

4.3. Mešani kazenski postopek

Od konca 18. in začetka 19. stoletja se po Evropi postopoma zmanjšujejo

inkvizitorni elementi postopka in povečujejo akuzatorni – počasi nastajajo
moderni mešani kazenski postopki.

Med prvimi je Francija, ki pod vplivom revolucije 1789 in naknadnih družbenih

sprememb v svoj sistem vpelje veliko elementov iz angleškega akuzatornega
postopka, poleg tega uvede državnega/javnega tožilca itd. Francoski mešani
postopek postane zgled za večino evropskih držav pri oblikovanju mešanega
kazenskega postopka.

29
 5.TEMELJNA NAČELA KAZENSKEGA
PROCESNEGA PRAVA

Temeljna načela kazenskega procesnega prava so vodilne ideje, na katerih

temelji kazenski postopek. So zavezujoča in pomenijo na eni strani smernice
zakonodajalcu za zakonsko ureditev procesnopravne materije in na drugi strani
pripomoček za razlago procesnih predpisov. V teoriji ni enotnega mnenja, katera
načela to temeljna, najpomembnejša so opisana spodaj.

Načela, ki zadevajo začetek kazenskega postopka:

 načelo akuzatornosti
 načelo oficialnosti
 načelo legalitete pregona

5.1. Načelo akuzatornosti

Akuzatornost v širšem pomenu besede zadeva razpravno načelo (načelo

kontradiktornosti), torej način reševanja spora po razpravni maksimi, po kateri
izvajajo dokaze pred sodiščem izključno stranke.
Akuzatornost v ožjem pomeni, da je funkcija pregona ločena od funkcije sojenja
in zaupana posebnemu procesnemu subjektu, tožilcu (19. člen ZKP).

To ima dve posledici:

 kazenski postopek je v svojem obstoju eksistenčno vezan na zahtevo
upravičenega tožilca, ker brez takšne zahteve KP ni mogoče začeti, če se
je že začel pa se mora ustaviti, če tožilec zahtevo za kazenski pregon
umakne. Tradicionalen latinski rek: »kjer ni tožnika, ni sodnika«
 Obstajati mora subjektivna in objektivna vezanost, saj se kazenski
postopek lahko začne in teče le zoper osebo, na katero se nanaša zahteva
za pregon, in samo za k. d., opisano v zahtevi za preiskavo ali v obtožnem
aktu.

5.2. Načelo oficialnosti

Načelo oficialnosti ima trojni pomen:

 pomeni, da država s svojimi organi začne in vodi kazenski postopek
izključno v družbenem interesu in sicer ne glede na to ali oseba, ki je s k.
d. oškodovana, to želi ali ne. (45. člen ZKP)
 pomeni merilo, po katerem delimo vsa k. d. v tri skupine:
o k. d., za katera se storilci preganjajo po uradni dolžnosti
o k. d., za katera se storilci preganjajo po uradni dolžnosti, vendar na
predlog oškodovanca

30
 o k. d., za katera se storilci preganjajo na zasebno tožbo
Kazenski pregon »na predlog« in na zasebno tožbo je izjema od načela
oficialnosti, ker je kazenski pregon odvisen od volje oškodovanca
 pomeni tudi opravljanje procesnih dejanj, za katera se sodišče odloči po
uradni dolžnosti, neodvisno od pobude strank. (glej npr. 272/II in 330.
ZKP).

5.3. Načelo legalitete pregona

Pomeni, da je državni tožilec dolžan začeti kazenski pregon, če je podan

utemeljen sum, da je storjeno k. d., za katero se storilec preganja po uradni
dolžnosti in vršiti tako dolgo, dokler so za to izpolnjeni dejanski in pravni pogoji.
(20. člen ZKP)
Če so podani pogoji za kazenski pregon, ga državni tožilec mora uvesti, pri tem
pa prosto presoja, ali so podani dokazi o utemeljeni verjetnosti obstoja k. d.. Po
načelu legalitete začetek kazenskega postopka in njegovo vzdrževanje v teku
nista odvisna od volje državnega tožilca (nima pravice presojati smotrnosti
uvedbe kazenskega postopka). Kazenski pregon obdolženca je tožilčeva dolžnost
(45/I ZKP).

Razlika med načelom oficialnosti in načelom legalitete je, da po prvem načelu

začetek kazenskega postopka in njegov tek nista odvisna od volje oškodovanca,
po drugem pa od volje državnega tožilca.

Nasprotje načela legalitete je načelo oportunitete. Po tem načelu je državni

tožilec pooblaščen, ne pa dolžan začeti kazenskega postopka in vztrajati pri
njem, čeprav obstajajo zakoniti pogoji za pregon. Državni tožilec torej v
konkretnem primeru oceni smotrnost pregona s stališča državnih interesov.

5.4. Načelo ustnosti

Načelo ustnosti pomeni, da sme sodišče za podlago sodbe uporabiti le tisto

gradivo, ki je bilo na glavni obravnavi obravnavano ustno bodisi z neposrednim
sprejemanjem (zaslišanje prič ali izvedencev) bodisi z branjem dokazil
(zapisnikov, listin) sprejetih zunaj glavne obravnave. Če dokazi niso bili ustno
obravnavani na glavni obravnavi (ponovljeni ali prebrani), jih sodišče ne sme
uporabiti, čeprav so v spisih. Načelo ustnosti olajšuje izvedbo načela
kontradiktornosti (omogoča strankam, da zaznajo stališče nasprotne stranke in
nanj reagirajo) in zagotavlja načelo javnosti. Pri razlikovanju ustnosti in pisnosti
gre za vprašanje, na kateri podlagi sodišče sodi: v pisnem postopku sodi na
podlagi spisa preiskave, v ustnem postopku na podlagi ustne obravnave.
Načelo ustnosti je tesno povezano z načelom neposrednosti. Od načela
neposrednosti se razlikuje po tem, da ima širši obseg, saj se nanaša na vse
izjave vseh procesnih udeležencev, načelo neposrednosti pa zgolj na oceno
dokazov, izvedenih na glavni obravnavi. Pač pa ustnost omogoča neposrednost

31
sprejemanja dokazov, je torej njen pogoj. Na glavni obravnavi se namreč
obdolženec, priče in izvedenci zaslišujejo zaradi načela neposrednosti, ne pa
načela ustnosti. Načelu ustnosti je zadoščeno tudi takrat, ko je kršeno načelo
neposrednosti (npr. z branjem zapisnikov o zaslišanju priče v preiskavi).

5.5. Načelo prepovedi sojenja v isti stvari

Pomeni pravilo, da se proti isti osebi ne sme voditi nov kazenski postopek za
kaznivo dejanje, o katerem je bilo enkrat že pravnomočno odločeno (»ne bis in
idem«, glej 10. člen ZKP). Po pravnomočnosti pa se sme sodna odločba
spremeniti z izrednimi pravnimi sredstvi samo v obsojenčevo korist (»prepoved
reformatio in peius«).
Načelo ne bis in idem ima 2 vidika:
 posameznik ne more biti ponovno obsojen za KD, za katero je že bil
obsojen s pravnomočno sodbo
 na podlagi te pravice domneva nedolžnosti preraste v neizpodbojno
domnevo

5.6. Načelo javnosti

Načelo javnosti zagotavlja nadzor demokratične javnosti nad deloma sodišča in

je pomembno za zagotovitev legitimnosti in objektivnosti kazenskega postopka.
Kršitev tega načela pomeni absolutno bistveno kršitev določb kazenskega
postopka, kar ima za posledico razveljavitev sodbe (4. točka prvega odstavka
371. člena ZKP). To načelo pa ni absolutno in je lahko tudi omejeno. Pri tem je
potrebno razlikovati neenak odnos med javnostjo, ki velja za stranke in splošno
javnostjo, ki je lahko pod določenimi pogoji tudi izključena (294 – 297 ZKP).

5.7. Načelo iskanja materialne resnice

Po tem načelu morajo državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po

resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite
odločbe (17. člen ZKP). Državni tožilec mora tako ugotavljati tudi dejstva, ki so
obdolžencu v korist (17/II ZKP). To načelo pa zavezuje tudi sodišče, ki mora biti
aktivno in v tem smislu pristransko, saj s tem zavzema vlogo pregona in
obrambe (npr. 299. člen ZKP).
Z atributom »materialna« so teoretiki poudarjali razliko med formalno, legalno
resnico, ko je zakon določal, kaj naj sodišče v konkretni situaciji šteje za
resnično, ter resnico, do katere je sodišče prišlo na podlagi proste presoje
dokazov (logike in življenjskih izkušenj).

32
 5.8. Načelo proste presoje dokazov

Načelo proste presoje dokazov daje pravico sodišču in državnim organom, ki

sodelujejo v kazenskem postopku, da pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali
ne, niso vezani na nobena posebna formalna dokazna pravila o vrednosti
posameznih dokazov. Sodišče torej dokaze oceni v skladu s svojo logično in
psihološko analizo. (18/I ZKP)

Ocena dokazov po prosti presoji se lahko izvaja na dva načina.

Po prvem sodišče ni dolžno, da v obrazložitvi sodbe navede razloge za svoje
prepričanje, npr. porota v Franciji in anglo-ameriškem pravu oblikuje svojo
odločitev o obstoju kaznivega dejanja in krivde na podlagi svojega notranjega
prepričanja. Takšen način odločanja je mogoč pri poroti, ki svojo odločitev
prinaša v obliki odgovora na vprašanje kriv ali ni kriv (guilty or not guilty).
(Vlogo porote v anglo-ameriškem pravu nekateri radi primerjajo s črni skrinjico.
Znana sta nam input (informacije, ki jih je porota sprejela) in output (krivdorek),
ni nam pa znano samo dogajanje v procesu odločanja, ker porotnikom sodbe ni
treba obrazložiti. Prav zaradi takšnega neobrazloženega načina odločanja se
postavlja vprašanje, koliko članov naj šteje porota in ali mora biti odločitev
soglasna).

Po drugem načinu pa mora sodišče svojo prosto presojo izoblikovati na podlagi

ocene dokazov, ki mora biti logična in izkustveno sprejemljiva ter jo je mogoče
preveriti, ker mora sodišče v obrazložitvi odločbe navesti, katera pravno
pomembna dejstva šteje za obstoječa. Obrazložitev sodne odločbe je sredstvo, ki
varuje pred samovoljo oziroma arbitrarnostjo sodniških odločitev. Zato se ocena
dokazov po takšni prosti presoji ne omejuje zgolj na notranje prepričanje
sodišča, če zakon zahteva, da sodišče svoje prepričanje o obstoju pravno
pomembnih dejstev obrazloži tako da vsakdo, ki je s takšno obrazložitvijo
seznanjen, lahko prosto presodi, ali je sodišče prišlo do svoje dokazne ocene na
logičen in izkustveno sprejemljiv način.

Sodišče ni vezano na nobena formalna dokazna pravila (18/I ZKP), pač je vezano
na dokazne prepovedi (18/II ZKP). Nanje ni mogoče opreti sodne odločbe in se
jih tudi izloči, so predmet eksluzije. Sodišče pa mora upoštevati določena pravila,
ki veljajo za način dokazovanja posameznih dejstev in ki jih moramo razlikovati
od formalnih dokaznih pravil. Obstajajo namreč dejstva, ki jih je mogoče
dokazovati le na način, predpisan z zakonom. (npr. telesne poškodbe je mogoče
slednje ugotoviti le s pomočjo izvedenca medicinske stroke (264. člen ZKP)).
Glede na to, da ne veljajo za presojo dokazov nobena posebna formalna dokazna
pravila, sodišča ne veže avtoriteta izvedenskega mnenja, ker lahko podvomi o
pravilnosti izvedenčevih ugotovitev, če je njegova utemeljitev takšna, da sodišča
ne prepriča … (258. člen ZKP).

5.9. Načelo neposrednosti

33
To načelo se nanaša na uporabo dokaznih sredstev na glavni obravnavi, zato ga
nekateri imenujejo načelo neposredne sodne presoje dokazov. Načelo pomeni, da
mora sodišče vzeti za podlago sodbe praviloma le tista dejstva, ki jih je s svojimi
čutili zaznalo na glavni obravnavi ob izvedbi originalnih dokazov. (355. člen ZKP)
Smisel je v torej v tem, da naj razpravno sodišče prihaja v kontakt z izvirnimi
dokazi neposredno, brez posredovanja drugih procesnih organov. Sodišče naj si
torej ustvari neposreden vtis o dokazni vrednosti posameznega dokaza. Tako naj
priča poda svojo izpoved na glavni obravnavi (če je le mogoče), na pa da se bere
zapisnik o njenem zaslišanju v preiskavi.

To načelo ni absolutno in ZKP pozna kar nekaj izjem (npr. 340/I(1),(2), 340/II,
325/I, II ZKP …). O načelu neposrednosti pa ni mogoče govoriti v zvezi z
pritožbenim postopkom, saj pritožbeno sodišče praviloma odloča na podlagi spisa
na seji senata in zgolj izjemoma na glavni obravnavi (379. člen ZKP).

5.10. Preiskovalno (inkvizitorno) načelo oziroma

instrukcijska maksima

To načelo pooblašča sodišče, da sme zbirati in izvajati dokaze, za katere misli, da

so potrebni za pravilno razsojo. (17. člen in 299/III ZKP) Inkvizitorno načelo je
pogosto predmet kritike, saj se mu očita, da onemogoča objektivnost sodišča, ki
je prisiljeno izhajati zdaj iz obtožbene, zdaj iz obrambne teze, in da obema
strankama ne more zadostiti z enako mero nepristranskosti.

5.11. Načelo kontradiktornosti

Kontradiktornost (razpravnost) v ožjem pomenu besede predvideva pravico

procesnih strank izreči se o stališčih in procesnih dejanjih nasprotne stranke
(argumentirana kontradiktornost, 16. člen ZKP). Pogosto pa se izraža z izrekom
»audiatur et altera pars«.
Kontradiktornost (razpravnost) v širšem pomenu besede pa pomeni pravico
strank, da same zbirajo in izvajajo dokaze ter preizkušajo verodostojnost
dokazov nasprotne stranke, ne da bi pri zbiranju procesnega gradiva sodelovalo
tudi sodišče.

Naš zakon o kazenskem postopku uveljavlja ožje pojmovanje kontradiktornosti,

ker ohranja inkvizicijsko maksimo. Širše pojmovanje kontradiktornosti torej
odklanja instrukcijsko maksimo, ki pomeni dolžnost sodišča, da zbira in samo
izvede dokaze, za katere misli, da so potrebni za pravilno razsojo.

5.12. Načelo domneve nedolžnosti

34
Tudi to načelo je eno temeljnih načel kazenskega procesnega prava, ki pa je
predmet posameznega gradiva.

5.13. Avtonomnost kazenskega postopka

V Sloveniji je sprejeto načelo avtonomnosti kazenskega postopka. V odločbi US

RS U-I-18/93 (http://odlocitve.us-rs.si/usrs/us-
odl.nsf/o/9EB0F321BE341129C125717200280D17) je US RS zapisalo:

»21. Kazenski postopek ni samo sredstvo za udejanjanje materialnega

kazenskega prava...

22. Pravna je v kontekstu kazenskega postopka torej tista država, ki procesnih

pravic posameznika ne obravnava relativno in ki jih ni pripravljena žrtovati v
interesu učinkovitosti uporabe materialnega kazenskega prava. Kršenje
človekovih pravic, pa naj gre za mučenje ali za neutemeljen odvzem prostosti,
ne more biti sredstvo za udejanjanje materialnega kazenskega prava. Ta cena je
previsoka.«

35
 6.DOMNEVA NEDOLŽNOSTI

6.1. Domneva nedolžnosti v URS

Domneva nedolžnosti je zapisana v 27. členu Ustave (http://www.dz-rs.si/?

id=150&docid=27&showdoc=1):

“Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova

krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.”

6.2. Kaj domneva nedolžnosti NI

US RS v odločbi U-I-18/93 opozarja, da “pri domnevi nedolžnosti ne gre

predvsem za to, da bi meritorno in izven okvira kazenskega prava in postopka
absolutno veljalo, da je vsak pozitivno nedolžen”.

Bistvo domneve nedolžnosti tako ni v tem, da osumljencu v kazenskem postopku

ne smemo ničesar storiti, dokler ni pravnomočno obsojen. Ne sme se šteti za
nekaj absolutnega oziroma osumljeni se ne more šteti za absolutno nedolžnega.
Če bi bilo tako, potem v kazenskem postopku ne bi mogli ničesar početi zoper
njega, nikakor posegati v njegove pravice (npr. ne bi ga bilo možno dati v pripor,
mu prisluškovati, opraviti hišne preiskave…, zbirati dokazov zoper njega),
oziroma niti ne bi mogli začeti kazenskega postopka.

6.3. Dvojni pomen domneve nedolžnosti

V grobem moramo ločiti dva pomena domneve nedolžnosti:

1. pomen za poseg v pravice/položaj osumljenca v kazenskem postopku
2. pomen za odločitve (sodbe, odločbe o priporu itd.) sodišča

6.3.1. Pomen za posege v pravice/položaj osumljenca

US RS poudarja v odločbi U-I-18/93, da gre pri domnevi nedolžnosti za

dinamični-procesni prenos dokaznega bremena.

To pomeni, da začnemo z neko domnevo nedolžnosti, ko smo dejansko skoraj

100% prepričani v nedolžnost obdolženca oz. je verjetnost, da je obdolženi storil
kaznivo dejanje, zelo majhna.

Ta domneva nedolžnosti se skozi postopek s povečevanjem dokaznih

standardov/dokazov o krivdi počasi "krha", dokler s (pravnomočno) sodbo ne
pade. In bolj kot se krha oz. višji kot je izpolnjen dokazni standard, bolj lahko v

36
kazenskem postopku posežemo v osumljenca, bolj ga lahko obravnavamo kot
krivega.

Domneva nedolžnosti pomeni, da dlje kot teče postopek in bolj kot

želimo posegati v posameznika (hujši poseg v pravice), višji dokazni
standard mora biti izpolnjen oz. več dokazov moramo imeti zoper njega.

Tako za potek predkazenskega postopka in nekatere najmilejše posege (posege

v “najmanj pomembne” pravice) mora biti izpolnjen dokazni standard razlogov
za sum.

Če želimo poseči v bolj pomembne pravice oziroma opraviti bolj invazivne posege
v obdolženca, potrebujemo izpolnjen dokazni standard utemeljenih razlogov
za sum.

Če želimo začeti formalni kazenski postopek (fazo preiskave ali fazo glavne
obravnave) ali poseči v najpomembnejše pravice (npr. odrediti pripor in tako
dolgotrajno poseči v osebno svobodo), potrebujemo izpolnjen dokazni standard
utemeljenega suma.

Če pa želimo zrušiti domnevo nedolžnosti, pa moramo dokazati krivdo onkraj

razumnega dvoma.

Na ta način se s tekom postopka dokazno breme za tožilstvo/organe pregona ves

čas povečuje, hkrati pa se na nek način prenaša oziroma povečuje dokazno
breme za obdolženca, saj se mora braniti pred vse hujšimi posegi v njegove
pravice. Zato govorimo o “dinamično-procesnem prenosu dokaznega bremena”.

6.3.2. Pomen za odločitve sodišča

Domneva nedolžnosti pomeni, da mora sodišče v dvomu odločiti v korist

obdolženca, torej in dubio pro reo.

Če sodišče (preiskovalni sodnik, zunajobravnavni senat, sodeči senat) pri

sprejemanju katerekoli odločitve ni prepričano/je v dvomu o nečem (npr. da je
nekaj dokazano, da je nek pogoj za preiskovalno dejanje podan, itd.), potem se
mora odločiti v korist osumljenca in šteti, da to nekaj ni dokazano, da pogoj za
preiskovalno dejanje ni podan etc..

To načelo je najpomembnejše pri končni sodbi. Obsodilna sodba je lahko

izrečena le, če je sodišče prepričano onkraj razumnega dvoma, da je obtoženi
storil kaznivo dejanje. Če sodišče ni prepričano oziroma še vedno razumno
dvomi, potem mora izreči oprostilno sodbo!

Včasih pravimo (da si lažje predstavljamo), da onkraj razumnega dvoma pomeni,

da obstaja vsaj 90%, 95% verjetnost, da je obtoženi storil kaznivo dejanje. To
pomeni, da če je podana 75% verjetnost, da je storil kaznivo dejanje, ga mora
sodišče oprostiti.

Skratka, zaradi domneve nedolžnosti obstajata samo dve možni

vsebinski sodbi:

37
 1. če je sodišče prepričano o krivdi, izda obsodilno sodbo
2. če sodišče ni prepričano o krivdi, izda oprostilno sodbo.

V srednjem veku je obstajala sodba absolutio ab instantia, v rimskem pravu v

času republike je obstajala sodba sibi non liquere. Oba tipa sodb sta pomenila,
da ko sodišče ni bilo prepričano niti o krivdi niti o nedolžnosti, je izreklo to vrsto
sodbe, ki je pravzaprav pomenila, da je sodišče reklo: zaenkrat ne moremo
ničesar odločiti, vrnite se, ko boste imeli več dokazov.

Takšna tipa sodb sta v nasprotju z domnevo nedolžnosti. Če sodišče ni

prepričano o krivdi, potem ga mora oprostiti! Skratka, oprosti ga tudi, če ni
prepričano o nedolžnosti. Važno je le, da ni prepričano o krivdi.

Pomembno je še to, da načelo in dubio pro reo velja za skoraj vse odločitve
sodišč v našem kazenskem postopku, ne zgolj za končno sodbo; to
pomeni npr. da če sodišče pri odločanju o priporu ni prepričano, da je podan
utemljen sum ali begosumnost (kot pogoj za pripor), potem mora šteti, da ni
podan in mora zavrniti predlog za pripor.

6.3.3. Posledice domneve nedolžnosti po stališču US RS

V odločbi U-I-18/93 US RS zapiše tri pomene domneve nedolžnosti:

1. »Prvič pomeni, da je dokazno breme (onus probandi) na tožeči stranki
(državi) in ne na obdolžencu.«

2. »Drugič pomeni, da država kot tožeča stranka nosi dokazno tveganje:

"Actore non probante reus absolvitur|"

3. »In tretjič, kar je povsem isto, velja načelo in dubio pro reo, ki pomeni, da
mora sodišče v dvomu obtoženca oprostiti.«

6.3.4. Posledice oprostilne ali zavrnilne sodbe za domnevo

nedolžnosti

6.3.4.1. Sprememba izpodbojne v neizpodbojno domnevo

nedolžnosti

V primeru pravnomočne oprostilne ali zavrnilne sodbe, pa čeprav je bilo prej zelo
veliko dokazov (da smo prišli do faze glavne obravnave in sodbe, smo morali
imeti toliko dokazov, da smo imeli utemeljen sum), se šteje, da je ta oseba v
celoti nedolžen.

Zato se ga po zavrnilni ali oprostilni sodbi, ne glede na to, koliko sporna/tesna je,
ne sme obravnavati kot sumljivega ali kakorkoli drugače kot 100% nedolžnega.
Skratka, četudi je bilo npr. 85% verjetnosti, da je storil kaznivo dejanje, smo ga
morali oprostiti, ker ni bilo onkraj razumnega dvoma. In na podlagi takšne sodbe
se šteje za 100% nedolžnega oziroma 0% krivega, ne glede na to, koliko
dokazov o njegovi krivdi je bilo prej.

38
To pomeni, da se domneva nedolžnosti skozi celoten kazenski postopek počasi
ruši, zato da sploh omogoča potek kazenskega postopka in raziskovanje
kaznivega dejanja, ampak na koncu postopka, če domneva ni bila dokončno
ovržena (krivda ni dokazana onkraj razumnega dvoma), je vse prejšnje
izpodbijanje domneve nedolžnosti nepomembno. Domneva nedolžnosti se
"resetira", znova stoji v celoti, šteje se za 100% nedolžnega, s to razliko, da je
sedaj domneva postala NEIZPODBOJNA.

Ker imamo načelo ne bis in idem, to pomeni, da ko je nekdo s pravnomočno

sodbo spoznan za nedolžnega (oprostilna sodba), se šteje za absolutno
nedolžnega! Ni mogoče znova soditi, odpirati primera oziroma spremeniti sodbo v
škodo oproščenega!

To velja tudi za pravnomočno zavrnilno sodbo, ker ima prav tako za posledico
ne bis in idem.

Izredna pravna sredstva...) ne morejo spremeniti sodbe v obdolženčevo škodo,

temveč zgolj v korist. Tako npr. ZKP v 426/II določa, da če je zahteva za varstvo
zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo in vrhovno sodišče spozna, da je
utemeljena, ugotovi le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v
pravnomočno odločbo.

Skratka, ne spremeni npr. oprostilne sodbe v obsodilno, čeprav bi se po

pravnomočnosti oprostilne sodbe pojavili novi dokazi ali bi se ugotovilo, da je
drugostopenjsko sodišče ravnalo napačno.

Pred začetkom kazenskega postopka torej obstaja domneva nedolžnosti, ki ni

absolutna, temveč je izpodbojna in se lahko ovrže. Zato se lahko začne postopek
proti osumljencu itd. Po pravnomočno končanem kazenskem postopku, ki se ni
zaključil z obsodilno sodbo, ampak se je zaključil na nek drug način, se
posameznik šteje za absolutno nedolžnega.

6.3.4.2. Odločba ESČP v zadevi Sekanina v. Avstrija

(Str. 34 v Praktikumu)

Zadeva Sekanina se nanaša na primer naknadne odškodninske tožbe proti državi

zaradi neutemeljenega odvzema prostosti (pripora) na temelju obtožbe za
kaznivo dejanje umora.

Obdolženi Sekanina je bil v kazenskem postopku zaradi pomanjkanja dokazov

oproščen obtožbe, njegov zahtevek za odškodnino pa je bil, skladno z avstrijsko
zakonodajo, v pravdnem postopku zavrnjen z obrazložitvijo, da je še vedno
podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, ki je bilo predmet obtožbe, da
je bil oproščen samo zaradi odločanja na podlagi načela in dubio pro reo, ter da
niso bili vsi dokazi o krivdi ustrezno negirani (»refuted«).

ESČP je odločilo, da so pomisleki o krivdi po pravnomočni oprostilni sodbi

nedopustni in predstavljajo kršitev drugega odstavka 6. člena EKČP. 

6.3.5. Koga zavezuje domneva nedolžnosti

39
ESČP: De Ribemont v. Francija

(str. 32 v Praktikumu)

Bistvo: Domnevno nedolžnosti lahko kršijo tudi drugi nosilci javnih

pooblastil, ne zgolj sodišče.

V tej zadevi je policija iskala morilce g. de Broglie. 29. decembra je bil aretiran
de Ribemont; še istega dne in še preden je bil obtožen, pa je notranji minister
sklical tiskovno konferenco, kjer so on in dva policista, ki sta sodelovala v
preiskavi, o de Ribemontu brez zadržkov govorili kot o enem izmed sostorilcev.

ESČP je odločilo, da gre pri takšnih izjavah za izjave osumljenčeve krivde

(“declaration of guilt”), ki, prvič, spodbujajo javnost k temu, da verjame v
osumljenčevo krivdo, in, drugič, prejudicirajo presojo dejstev s strain pristojnih
sodnih organov, ter da to predstavlja kršitev domneve nedolžnosti iz 2. odstavka
6. člena EKČP.

40
7. PRIVILEGIJ ZOPER SAMOOBTOŽBO

7.1. Definicija

Temelj te pravice je v 29. členu Ustave:

“Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, morajo biti ob popolni
enakopravnosti zagotovljene tudi naslednje pravice:
- da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe;
- da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom;
- da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist;
- da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo.”

Privilegij zoper samoobtožbo je skupno ime za naslednji sklop pravnih institutov:

 Pravico do molka
 Pravico do zagovornika (67.člen ZKP)
 Prepoved sile, grožnje in podobnih sredstev, da bi se dosegla kakšna
njegova izjava ali priznanje (11., 227/VIII ZKP) oziroma prepoved
mučenja, sile, grožnje in medicinskih sredstev kot tehnike zasliševanja
 Prepoved preslepitve, sugestivnih in kapcioznih vprašanj(člen 228/III ZKP)

Privilegij zoper samoobtožbo zagotavlja obdolžencu pravico, da o svoji

vpletenosti v kazenskopravno relevanten dogodek pove samo toliko
oziroma tisto, kar sam hoče prostovoljno in zavestno povedati.

7.2. Cilj PZS

Cilj privilegija zoper samoobtožbo je, da dosežemo večjo enakost med strankama
v postopku oziroma odpravimo/preprečimo negativne posledice neenakosti med
strankama, ker le tako lahko imamo enakopraven in pošten postopek, kjer se ne
krši pravic posameznika.

Več o tem v točki 2.2.4. (načelo kontradiktornost)

7.2.1. PZS in domneva nedolžnosti

Domneva nedolžnosti je nujen pogoj za praktično uporabnost privilegija zoper

samoobtožbo, predvsem za pravico do molka. Če nimamo domneve nedolžnosti,
potem si obdolženi ne more privoščiti, da bi bil tiho (čeprav bi imel to pravico),
saj bi ob njegovem molku obveljala domneva krivde in bi bil obsojen.

Če bi zagotovo vedeli, da je vsakokratni obdolženec oseba, ki je tudi storilec

kaznivega dejanja, pravica do molka ne bi bila potrebna. Ker pa tega ne vemo,
moramo s tako osebo ravnati, kot da ni storilec kaznivega dejanja. Prav v tem se
pravica do molka povezuje z domnevo nedolžnosti, oziroma pravica do molka
predstavlja učinkovito izpeljavo domneve nedolžnosti. Posledica tega je, da mora
tožilec dokazati vse prvine obtožbe in lahko obdolženec ostaja popolnoma

41
pasiven. Pravica do molka je branik, ki preprečuje, da se breme dokazovanja
prenaša na obdolženca in s tem državi, da ga uporabi kot aktivno dokazno
sredstvo, torej kot objekt postopka, ter jo prisili, da poišče alternativne poti za
dokazovanje krivde. (Dežman, str. 337)

7.3. Domet privilegija zoper samoobtožbo

Privilegij zoper samoobtožbo se nanaša na t.i. testimonijalne (testimony -

pričanje, izpoved) oziroma komunikativne dokaze.

Privilegij zoper samoobtožbo varuje njegovo voljo po izpovedovanju. skratka,

prepovedano je posegati v obdolženčevo telo, v kolikor je cilj tega, da pripravimo
"dušo" oziroma posameznika, da nekaj pove.

Ne ščiti pa njegovega telesa, kot vir FIZIČNIH dokazov. To pomeni, da mu lahko

vzamemo prstne odtise, bris sluznice (za DNK), kri lahko že ob zelo nizkih
dokaznih standardih, tudi proti volji obdolženca (149/II ZKP).

Med testimonialne/komunikativne izjave po sodni praksi (glej spodaj) sodijo tudi

razni dokumenti, zato se ne sme siliti obdolžencev, da jih predajo/povejo, kje so
ti dokumenti.

Edicijska dolžnost (dolžnost predložiti dokaze) iz 220. člena ZKP ne velja za

obdolžence, velja pa za priče/druge osebe!

7.4. Pravni pouk

Da bi bila pravica do zagovornika in molka učinkovita, mora obdolženi za njih

vedeti, zato ZKP določa primere, ko mora biti obdolžencu dan pravni pouk (4.
člen, 67., 148/IV, 157/III, 193/III, 203/I, 227/II, 321/V.). Gre za primere, ko se
osebi odvzame prostost ali ko se od nje kot od obdolženca želi pridobiti izjavo o
KD.

MTV (možno teoretično vprašanje): Ustreznost ureditve pravnega pouka po ZKP-

ju in privilegij zoper samoobtožbo.

7.5. Pravica do zagovornika,

7.5.1. Zaslišanje in informativni razgovor

V predkazenskem postopku je možno zaslišanje s strani policije le, če

je prisoten zagovornik. Če osumljeni izjavi, da se odpoveduje pravici do
zagovornika ali če zagovornik ne pride v dveh urah, ga lahko policija
potem vseeno sprašuje, vendar v tem primeru ne gre za zaslišanje,
temveč za informativni razgovor, ki je urejen v 148/VI. ZKP.

42
 Torej, ne more biti zaslišan brez zagovornika, četudi bi on sam želel, da
se to šteje za zaslišanje.

Kaj je razlika? Pri zaslišanju se izdela zapisnik, ki se lahko uporabi v

preiskavi in na glavni obravnavi kot dokaz. Pri informativnem razgovoru se
izdela uradni zaznamek, ki sicer ostane v spisu (sodniki ga vidijo), ampak
ne sme biti uporabljen kot dokaz (ne sme biti uporabljen pri odločitvi
sodišča o krivdi itd.). Tako gre pri uradnem zaznamku o informativnem
razgovoru za t.i. poldokaz.

7.5.2. Pridobivanje izjav v fazi preiskave

V fazi preiskave spraševanje osumljenca vedno poteka pred

preiskovalnim sodnikom (policija ne more spraševati osumljenca v fazi
preiskave), po pravilih 227. člena ZKP. Praviloma lahko poteka zaslišanje
tudi brez zagovornika, ampak le, če se mu osumljeni prostovoljno odpove.
V določenih primerih pa MORA biti prisoten zagovornik (gre za t.i.
formalno obvezno obrambo – glej v nadaljevanju).

7.5.3. Odpoved pravici do zagovornika

Odpoved pravici do zagovornika, bodisi v predkazenskem bodisi v

kazenskem postopku, mora biti:

 Izrecna in nedvoumna
 Prostovoljna
 Zavestna
 Preklicljiva

7.5.4. Formalna obvezna obramba

Če v primerih formalne obvezne obrambe obdolženi nima zagovornika, je

pridobivanje izjave nezakonito.

Formalna obvezna obramba je določena za primere:

 zaslišanja po 148.a členu ZKP
 iz 70. člena ZKP:
o je obdolženec nem, gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno
brani,
o če teče zoper njega kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, za
katero je v zakonu predpisana kazen tridesetih let zapora,
o če je po 157. členu tega zakona priveden k preiskovalnemu sodniku,
mora imeti zagovornika že pri prvem zaslišanju.
o pri postopku po 204.a členu tega zakona (narok o odločanju o
pripor) in ves čas, dokler traja zoper njega odrejeni pripor.
o ob vročitvi obtožnice, če gre za kaznivo dejanje, za katerega je v
zakonu predpisana kazen osmih let zapora ali hujša kazen.

43
 V zgoraj navedenih primerih mora imeti zagovornika do pravnomočne
sodbe, če pa je nem, gluh ali sicer nezmožen, ali če je bil obsojen na
30 let zapora, pa do konca izrednih pravnih sredstev.
 ko tako določi preiskovalni sodnik (178/I ZKP)
 Ko ga policija prvič privede k preiskovalnemu sodniku

Če si v primerih formalne obvezne obrambe obdolženec ne priskrbi zagovornika,

se mu MORA postaviti zagovornika po uradni dolžnosti, čeprav obdolženec tega
mogoče niti ne želi. Tako npr. pri naroku o odločanju o priporu zagovornik mora
biti tam , čeprav osumljeni mogoče niti ne želi, da je zagovornik zraven.

7.6. Prepoved sugestivnih/kapcioznih vprašanj ter

preslepitve

Kapciozna vprašanja so tista, ki izhajajo iz tega, da je osumljenec že priznal

kaznivo dejanje, oziroma da je bilo nekaj že ugotovljeno. Npr. vprašanje:
"kolikokrat ste ga ustrelili?" oziroma "ali ste ga ustrelili iz ljubosumja?",
postavljeno še preden je osumljeni sploh priznal, da je žrtev ustrelil, je kapciozno
vprašanje.

Sugestivna vprašanja so tista, ki v sebi skrivajo »navodilo«, kako naj vprašani

odgovori, npr. »Mar ni tako, da ste ga ustrelili iz ljubosumja«?

Prepovedana je preslepitev; policija/tožilstvo/sodišče ne sme preslepiti

osumljenca oziroma mu lagati.

Primer preslepitve: imamo dva osumljenca. Policist se zlaže osumljencu (A), da

je drugi osumljenec (B) dejanje priznal in da bo bolje, če tudi on prizna, ker ga
bodo tako ali tako obsodili, in da bo s priznanjem dobil nižjo kazen. Če
osumljenec B v resnici ni priznal in se je policist zlagal, potem gre tukaj za
preslepitev.

7.7. Sankcioniranje kršitve privilegija zoper samoobtožbo

Kršitev PZS se sankcionira z ekskluzijo – testimonialni dokazi se izločijo, sodna

odločba se na te dokaze ne sme opreti.

Ali je v konkretnem primeru prišlo do kršitve privilegija zoper samoobtožbo, je

včasih zelo težko reči in je odvisno od konkretnih okoliščin ter presoje sodišča.
Tako je npr. zelo nejasno, ali oz. kdaj postane ravnanje policije, ki npr. precej
zatemni prostor za zaslišanje, ker ve, da je osumljenca strah teme, enako
mučenju oziroma uporabi sile, in s tem kršitev PZS.

Da pa bi zaradi kršitve PZS izločili nek dokaz, je nujno potrebno, da obstaja

vzročna zveza med ravnanjem države (predvsem policije), ki se lahko
subsumira pod eno izmed zgornjih prepovedanih ravnanj (npr. uporaba sile)
oziroma ki predstavlja kršitev PZS, in testimonialnim dokazom. Če ni vzročne

44
zveze, potem ni mogoče izločiti dokaza.

7.8. Sodna praksa

Up – 134/97

Pritožnici (18 let, samomorilna) sodnica za priznanje obljubi nižjo kazen, to

sodnica med glavno obravnavo štirikrat ponovi

US RS odloči, da gre za kršitev PZS, saj »mora biti pravni pouk takšen, da bo
odločitev obdolženca o tem, ali bo izkoristil p. do molka ali ne, v celoti odvisna od
njegove volje … Zato mora DT dokazati vse elemente k. d., da prepriča sodišče,
tudi če ostane obdolženec povsem pasiven … Pravica do molka daje obdolžencu
možnost, da ničesar ne izjavi o obtožbah, ki ga bremenijo, pri čemer je zlasti
pomembno, da se obdolženec zaveda, da ima pravico molčati, ne da bi zgolj
uveljavitev te pravice sama po sebi zanj imela kakršnekoli posledice … Prav
zaradi poseben ranljivosti v takšni situaciji mora biti prag presoje privilegija
zoper samoobtožbo postavljen s posebno skrbnostjo in strogostjo, da se lahko
udejanji. To pa pomeni, da je vsakršno bolj ali manj subtilno vplivanje ali
pogojevanje treba razlagati kot pritisk oziroma vplivanje na svobodno odločitev
…«

Saunders v. ZK (ESČP)

Saunders je preiskovan zaradi gospodarskega kriminala (mahinacije z delnicami).

Inšpektorji so začeli s prekrškovnim postopkom pol leta pred policijo. Dal jim je
različne izjave, ki jih je pozneje tožilstvo uporabilo v postopku zoper njega
(inšpektorji kot zbiralci dokazov za tožilstvo)
Podatki so pod prisilo pridobljeni od inšpektorjev, zato jih tožilstvo jih ne bi
smelo uporabiti kot dokaz, sodišče pa ne upoštevati

ESČP odloči, da PZS sicer ni izrecno zapisan v 6. Členu EKČP, vendar leži v
njegovem osrčju. Tožilstvo mora primer voditi brez zatekanja k prisili (uporabili
so izjave pridobljene s prisilo). Sodišče pravi, da ni dovolj, da so izjave
neobtožujoče oz. na videz neobremenjujoče (tožilstvo je namreč trdilo, da le
samoobtožujoče izjave spadajo v PZS). Ker je na videz nedolžne izjave
pridobljene pod prisilo inšpektorjev tožilstvo uporabilo, to pomeni kršitev PZS.

V postopku je tožilstvo dajalo izjavam pred inšpektorjem velik pomen, saj jih več
dni bere poroti

Tožilstvo je trdilo tudi, da PZS ni absoluten, ker gre za zapleteno korporacijsko

zadevo. Sodišče jasno poudari, da se ne sme kršiti pravil zaradi zapletenosti,
zahteva po poštenem sojenju namreč velja v vseh zadevah.

Funke v. Francija (ESČP)

45
Pri njem doma so iskali bančne račune, carinske izpiske, različne materialne
dokaze.

trdil je, da jih nima, a so jih vseeno našli. Ker so rabili še dodatne bančne
izpiske, ki jih niso našli (niti niso vedeli ali obstajajo) so ga pozvali so ga , naj jih
priskrbi. Najprej je rekel, da jih bo priskrbel, potem si je premislil. Ker jih ni želel
priskrbeti so mu izrekli globo zaradi nepredložitve listin, to pa pomeni prisilo.

Niso sicer zahtevali, da prekršek prizna, a vseeno je podana kršitev PZS. ESČP
odloči, da za obdolženca edicijska dolžnost ne velja! (edicijska dolžnost je
dolžnost izročiti listine, materialne dokaze …)

John Murray v. ZK

John Murray je bil v kazenskem postopku osumljen terorizma (IRA).

Policist mu je odvzel prostost in dal pouk: »Ničesar vam ni treba povedati, razen
če vi tako želite, vendar vas moram opozoriti, da če pozabite omeniti kakšno
dejstvo, na katero bi se zanašala obramba na sodišču, bo vaša napaka izkoristiti
priložnost govora na sodišču obravnavana kot podpora relevantnim dokazom
proti vam. Če želite kaj povedati, bo izrečeno sodilo v dokaz.«

Na sojenju ni podal nobenih dokazov v svojo obrambo, niti ni pričal,

čeprav ga je sodnik poučil, da se lahko sodišče pri odločanju o krivdi ali nekrivdi
opre na zavrnitev dati dokaze ali odgovoriti na vprašanja.

ESČP je odločilo, da v konkretnem primeru ni šlo za kršitev PZS. Ugotovilo

je: »… problematično je, ali so privilegiji v tem primeru absolutni v smislu, da se
obdolženčevo izvrševanje pravice do molka ne sme na sojenju v nikakršnih
okoliščinah uporabiti zoper njega in se vedno upošteva kot »neprimerna prisila«,
ali druga možnost, da se v določenih okoliščinah ob vnaprejšnjem opozorilu
njegov molk lahko uporabi. Po eni strani je očitno, da so omenjeni privilegiji
nezdružljivi z obsodbo, ki bi bila oprta izključno oziroma pretežno na obdolženčev
molk … Po drugi strani pa Sodišče enako očitno meni, da ti privilegiji ne morejo
in ne smejo preprečiti upoštevanja molka obdolženca pri oceni prepričljivosti
navedenih dokazov obtožbe v položajih, ki jasno zahtevajo njegovo razlago. Če
se mora med tema dvema skrajnostma potegniti črta, iz razumevanja »pravice
do molka« sledi, da mora biti odgovor na vprašanje o absolutnosti pravice
negativen.«

Naše US RS pa je v zadevi Up 134/97 vzpostavilo višji standard.

Miranda v. Arizona

V tem primeru je VS ZDA presojalo dopustnost izjave pridobljene v

incommunicado situaciji (zaslišanje obdolženca s strani policije ali DT v sobi, v
kateri je obdolženec odrezan od zunanjega sveta).

1963 policisti aretirajo Ernesta Mirando in ga odpeljejo na policijsko postajo, kjer

ga žrtev prepozna kot storilca. Posadijo ga v sobo za zasliševanje. Niso ga
opozorili na njegove pravice (p. do odvetnika, molka …). Miranda je podpisal

46
priznanje, na vrhu lista pa je bila natipkana klavzula, da se zaveda svojih pravih,
je izjavo podal prostovoljno, brez groženj … Obsojen je bil zaradi ugrabitve in
posilstva.

VS ZDA je sodbo nižjih sodišč razveljavilo, ker je bilo iz pričanja policistov

razvidno, da Mirande niso na kakršen koli način obvestili o pravici do
posvetovanja z zagovornikom in njegove navzočnosti med zaslišanjem. Prav tako
niso na nikakršen način dopustili izvrševanja PZS. Natipkana klavzula namreč še
zdaleč ne pomeni, da je Miranda poznal svoje pravice ali da bi se jim zavestno in
razumno odrekel.

Sodišče je odločilo, da tožilstvo ne sme uporabiti razbremenilnih ali obremenilnih

izjav iz kustodialnega zaslišanja obdolženca, razen če dokaže, da je poskrbelo za
procesna jamstva, ki učinkovito varujejo PZS.

Zato je od te sodbe dalje obvezen POUK. Osebo morajo poučiti, da ima pravico
molčati, da lahko vsako izjavo, ki jo poda, uporabijo kot dokaz proti njej, ter da
ima pravico do prisotnosti odvetnika, bodisi izbranega ali dodeljenega. Oseba se
lahko izvrševanju teh pravic odpove pod pogojem, da je odpoved pravicam
prostovoljna, zavestna in razumna.

Spinelli v. United States

Spinelli je bil osumljen nelegalnih poslov v zvezi z igrami na srečo. FBI mu je

sledil, vendar ni imel dovolj informacij, s katerimi bi zadostil dokaznemu
standardu utemeljenega suma. »Rešil« jih je informator FBI, ki jih je obvestil o
Spinellijevi dejavnosti in na ta način je bilo zadoščeno želenemu dokaznemu
standardu.

VS ZDA je sodbo preizkusilo in jo razveljavilo. V obrazložitvi je vzpostavilo

Aguilar Spinellijev test s katerim se presoja vrednost informatorjevega poročila.
S tem je podrobneje razdelalo pogoje, na katere je nakazalo v primeru Aguilar.

Test ima subjektivni in objektivni kriterij. Pri subjektivnem se preizkuša

subjektivno zanesljivost informatorja. Sodnik se vpraša, ali bi tudi razumnega in
previdnega človeka v zanesljivost obveščevalca prepričale okoliščine, ki so
prepričale policista. Objektivni kriterij pa se osredotoči na objektivno vrednost
obvestila. Preverja se okoliščine, ki kažejo na to, kako je informator prišel do
posredovanih podatkov. ti podatki morajo biti sodniku zagotovljeni (čisto drugače
je, če ji bil informator pri dejanju sam prisoten ali posreduje le govorice …).

V konkretni zadevi ni bil izpolnjen noben kriterij testa. To po mnenju VS

ZDA ne pomeni, da je informatorjev namig neuporaben in ga sodnik ne sme
upoštevati. Ne zadošča pa tak namig za izpolnjenost dokaznega standarda
utemeljenega suma. Za kaj takega morajo biti temu dodani še dodatni dokazi.

47
8.NEODVISNO IN NEPRISTRANSKO SODIŠČE
8.1. Splošno

Evropska konvencija o človekovih pravicah v 6. členu (Pravica do poštenega

sojenja) določa: “Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in
obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno
ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno
sodišče. “

Ustava Republike Slovenije v 23. členu (Pravica do sodnega varstva) določa:

"Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti
njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z
zakonom ustanovljeno sodišče."

8.2. Pristopi ugotavljanja nepristranskosti

ESČP v svoji sodni praksi (predvsem odločbi Piersack v. Belgija – Praktikum,

stran 90- in De Cubber v Belgija – Praktikum, stran 91) oblikuje dva pristopa k
ugotavljanju, ali je bila kršena pravica do nepristranskega in neodvisnega
sodišča. Podrobneje o obeh sodbah v nadaljevanju.

Subjektiven pristop:
Ugotavlja se, ali je konkretni sodnik v konkretnem primeru de facto bil
pristranski oz. neodvisen, ali pa je bil pristranski, imel neke predsodke, vnaprej
oblikovano mnenje o primeru (npr. še preden je slišal dokaze na glavni
obravnavi,...).

Dejanska nepristranskost in neodvisnost sodišča se domneva, zato je potrebno

ovreči domnevo oziroma dokazati, da je bil pristranski oz. ne-neodvisen.

Objektiven pristop:
Ugotavlja se ali obstajajo okoliščine sojenja itd., zaradi katerih je podan nek
legitimen dvom o neodvisnosti in nepristranskosti sodnika oz. sodišča in ali bi
povprečno razumen človek v teh okoliščinah dvomil v nepristranskost oz.
neodvisnost sodišča.

ESČP namreč v okviru objektivnega pristopa poudarja, da je potrebno zagotoviti

ne le dejansko nepristranskost in neodvisnost (dejanska nepristranskost oz.
neodvisnost se ugotavlja v okviru subjektivnega pristopa), temveč tudi videz
nepristranskosti in neodvisnosti.

Torej ugotavlja se, ali je bil dvom obtoženca v nepristrankost in neodvisnost

legitimen ali ne. To ni enako, kot ali je bil sodnik dejansko pristranski. Za
objektivni pristop ni važno, ali je bil sodnik dejansko nepristranski, ampak ali je
bil dvom v nepristranskost razumljiv oziroma legitimen.

48
Oba pristopa sta veljavna in v praksi je potrebno preveriti oba pristopa.

8.3. Ureditev v Sloveniji

Zakon o kazenskem postopku ureja vsebinske razloge za izločitev in postopek

izločitve v členih od 39. do 44..

8.3.1. Izključitveni razlogi (39/I-V ZKP)

Sodnik oz. sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti v

konkretnem primeru:
1. če je s kaznivim dejanjem oškodovan;

2. sorodstvo:če je z obdolžencem, njegovim zagovornikom, tožilcem,

oškodovancem, njihovim zakonskim zastopnikom ali pooblaščencem:
 v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti ali
 krvnem sorodstvu v ravni vrsti do kateregakoli kolena,
 v stranski vrsti do četrtega kolena ali
 v svaštvu do drugega kolena

3. druga razmerja: če je z obdolžencem, njegovim zagovornikom, tožilcem

ali oškodovancem v razmerju:
skrbnika, oskrbovanca, posvojitelja, posvojenca, rejnika ali rejenca

4. če je v isti kazenski zadevi sodeloval v drugi vlogi ali fazi, oziroma če

je:
 opravljal preiskovalna dejanja,
 sodeloval v postopku kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik ali
pooblaščenec oškodovanca oziroma tožilca,
 sodeloval pri kontroli obtožnice - i.e.: pri odločanju o ugovoru zoper
obtožnico oziroma o zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. členu
tega zakona,
 bil zaslišan kot priča ali kot izvedenec,
 kot sodnik za mladoletnike vodil pripravljalni postopek in je bil podan
predlog za kaznovanje

4.a) Če je psihološko okužen: če se je v postopku pri odločanju o katerem

koli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona
izločiti iz spisov (83. člen), ne more v isti zadevi odločati o obtožbi oziroma o
pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo
odločeno o obtožbi, razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko
vplivala na njegovo odločitev

5. če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča ali je pri
istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali z
zahtevo za varstvo zakonitosti

Pri teh 5 razlogih oz. okoliščinah gre za t.i. izključitvene razloge. Pri njih obstaja
neizpodbitna domneva, da vplivajo na nepristranskost. To pomeni, da če se

49
ugotovi, da je kateri od njih podan, ni potrebno potem še dokazovati, da je to
dejstvo vplivalo na nepristranskost, ampak se neizpodbitno domneva, da je
vplivalo, in sodnik se mora izločiti.

8.3.2. Odklonitveni razlog - generalna klavzula (39/VI)

6. »če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi

nepristranskosti«

6. alineja je generalna klavzula, namenjena katerikoli drugi okoliščini (ki ni

okoliščina iz prvih 5. alinej 39. člena ZKP), ki vzbuja dvom v sodnikovo
nepristranskost.

V tem primeru, za razliko od izključitvenih razlogov, ne zadošča zgolj, da se

ugotovi obstoj te okoliščine, temveč je potrebno dokazati tudi, da to zbuja dvom
v sodnikovo nepristranskost.

Ni potrebno dokazati, da je sodnik pristranski. Zadošča zgolj, da se dokaže, da so

razlogi za dvom v njegovo pristranski legitimni oz. zbujajo upravičen dvom pri
razumnem človeku.

8.3.3. Postopek izločitve

Sodnik izloči sam sebe:

1. Če sodnik ugotovi oz. posumi, da obstaja kakšen od razlogov iz 39. člena
ZKP, mora sam od sebe = po uradni dolžnosti prenehati z vsakim delom v
tej zadevi in to sporočiti predsedniku sodišča.

2. Predsednik sodišča odloči o tem, ali bo izločil sodnika ali ne.

3. Če sodnika izloči, odredi, da se zadeva po pravilih sodnega reda dodeli

drugemu sodniku.

Izločitev sodnika na zahtevo stranke:

1. Stranka zahteva izločitev. V zahtevi mora navesti okoliščine, zaradi katerih
misli, da je podana kakšna zakonska podlaga za izločitev. Roki:
 izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko izve za razlog izločitve,
vendar najpozneje do konca glavne obravnave (če razlog obstajal že
pred začetkom glavne obravnave, potem le v primeru, da stranki prej
ni bil znan niti ni mogel biti znan)
 izločitev sodnika na II. stopnji, do začetka seje senata oz., če se opravi
obravnava, do konca obravnave

2. 2.a. Predsednik sodišča mora pred odločitvijo o zahtevi pridobiti izjavo

50
 sodnika, čigar izločitev se zahteva, in po potrebi opraviti druge poizvedbe.

2.b. Ko sodnik ali sodnik porotnik izve, da je zahtevana njegova izločitev,

mora takoj prenehati z vsakim nadaljnjim delom v tisti zadevi.

3. Predsednik sodišča odloči o zahtevi za izločitev.

4. 4.b. Zoper sklep, s katerim se zavrne zahtevo za izločitev, je možna

pritožba.
4.a. Zoper sklep, s katerim se ugodi zahtevi za izločitev, ni pritožbe.

V tem primeru dejanja, ki jih je sodnik ali sodnik porotnik opravil odkar je zvedel,
da je podan izločitveni razlog, niso procesno veljavna.

Možnost pritožbe na sodbo zaradi neizločitve sodnika oz. sodnika

porotnika (371. člen ZKP)

371/I določa, da gre za absolutno bistveno kršitev postopka, če je na glavni

obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi bil moral biti izločen zaradi
izključitvenih razlogov (1. do 5. točka 39. člena).

371/II pa določa, da gre za relativno bistveno kršitev postopka, če je

sodeloval kakšen sodnik, ki bi moral biti izločen na podlagi generalne klavzule (6.
odstavek 39. člena).

8.4. Psihološka okužba

Pred odločbo US RS U-I-92/96-27 (http://odlocitve.us-rs.si/usrs/us-

odl.nsf/o/C160DB0201FEF1FDC125717200288B74
) ZKP ni vseboval določbe, ki bi določala kot razlog izločitve dejstvo, da je
sodnik (član sodnega senata na glavni obravnavi) prej sodeloval v isti zadevi
odločal kot član zunajobravnavnega senata (npr. je prej v fazi preiskave odločal
o pritožbi zoper pripor itd.) in se seznanil z dokazi, ki so bili kasneje izločeni.

Ustavno sodišče je to ureditev oz. pomanjkljivost štelo za neustavno oz. v

nasprotju z ustavno pravico do nepristranskega in neodvisnega sodišča -> to pa
zaradi tega, ker se je tak sodnik lahko v času odločanja kot član
zunajobravnavnega senata seznanil z dokazi oz. dokumenti, ki so bili kasneje
izločeni. Tak sodnik pa potem na glavni obravnavi odloča z vedenjem o teh
dokazih/dokumentih, ki vplivajo na njegovo odločitev in na njegovo presojo
ostalih dokazov. In čeprav se ne sme sklicevati na njih v obrazložitvi svoje
odločitve, to vpliva na njegovo intimno prepričanje, s tem pa na njegovo
odločitev. Skratka, bil bi okužen s temi izločenimi dokazi/dokumenti. Temu
Ustavno sodišče pravi "psihološka okužba", zaradi katere ne more biti
nepristranski.

51
Posledica te ustavne odločbe je bila novela ZKP, s katero je bil določen
izključitveni razlog iz 4.a. točke 39. člena ZKP.

8.5. Sodna praksa - podrobneje

8.5.1. PIERSACK v. BELGIJA:

V kazenski zadevi zoper Piersack-a je preiskavo operativno vodil nek državni

tožilec, ki je tudi podal obtožnico, predloge za preiskovalna dejanja itd.. Njemu
nadrejeni v državnem tožilstvu je bil g. Van de Walle, ki sicer formalno ni vodil
postopka, je pa bil seznanjen z primerom, se po službeni dolžnosti pogovarjal s
tem državnim tožilcem o tej zadevi, ... Kasneje je Van de Walle odšel med
sodnike, in na glavni obravnavi v zadevi zoper Piersack-a je Van de Walle
predsedoval sodnemu senatu. Piersack je bil obsojen. Vložil je tožbo na ESČP
zaradi kršitve pravice do nepristranskega in neodvisnega sodišča oz. sodnika.

ESČP pravi, da se sodnikova osebna nepristranskost se domneva, dokler stranka

ne dokaže nasprotno in v tem primeru takega dokaza ni bilo, zato po
subjektivnem pristopu ni prišlo do kršitve pravice.

Po objektivnem pristopu pa po mnenju ESČP v zadevi Piersack pride do kršitve

pravice do nepr. in neod. sodišča. Pravi, da postopka ne more voditi sodnik ( oz.
ne more sodelovati ), če je v isti zadevi deloval v vlogi tožilca ( oziroma če je bil
šef tožilstva, s samim primerom pa se je ukvarjal eden od njegovih podrejenih
tožilcev ).
 

8.5.2. DE CUBBER v. BELGIJA:

De Cubber je bil belgijski državljan, kateremu je bilo v 8 letnem obdobju v

različnih kazenskih in civilnih postopkih izdanih kar nekaj zanj neugodnih sodb. V
vseh je sodeloval g. Pilate. V nekaterih od teh zadev je najprej sodeloval kot
preiskovalni sodnik, nato pa čez nekaj mesecev oz. let še kot sodnik na glavni
obravnavi. Zoper vse sodbe je De Cubber vložil pritožbe na Vrhovno sodišče
Belgije zaradi nepristranskosti sodnika Pilatea, ki pa so bile zavrnjene kot
nedovoljene ali kot neutemeljene, zato je vložil tožbo na ESČP zaradi kršitve
pravice do nepristranskega sodišča.

ESČP ugotovi, da ni mogoče ugotoviti, da je bil sodnik v zadevi De Cubber

pristranski oziroma da je imel neke predsodke oziroma prej oblikovano mnenje o
zadevi ali obtožencu, oz. da bi bil sodnik sovražno razpoložen ali zlonameren v
odnosu do De Cubber. Skratka, po subjektivnem pristopu ni prišlo do
kršitve pravice.

Po objektivnem pristopu pa po mnenju ESČP v zadevi De Cubber pride do

kršitve pravice do nepr. in neod. sodišča. Pravi, da glavne obravnave ne
more voditi sodnik ( oz. ne more sodelovati ), če je pred tem v isti kazenski
zadevi deloval v vlogi preiskovalnega sodnika, ker v tem primeru obstaja
legitimen dvom v neodvisnost in nepristranskost.

52
8.5.3. LO-JI SALES v. NEW YORK

Policisti so sodniku predlagali hišno preiskavo neke videoteke, ker naj bi prodajal
oz. izposojal "prepovedano obsceno gradivo". Sodnik je izdal odredbo o hišni
preiskavi, potem pa je šel z njimi do videoteke. Tam je skupaj s policisti
pregledal videoteko in sproti dopisoval razne filme v nalog o hišni preiskavi ter
ukazoval policistom, naj jih zasežejo.
 
Vrhovno sodišče je odločilo, da je v tem primeru bila kršena pravica do
nepristranskega in neodvisnega sodišča, saj je sodnik postal član oziroma celo
vodja hišne preiskave ozirioma te policijske operacije. Sodišče je reklo, da v tem
primeru ni deloval kot nevtralen in odmaknjen/ločen ("detached") sodnik, zato v
tem primeru ni mogoce govoriti o neodvisnosti ter o nepristranskosti sodnika
(podobno je odločilo v zadevi Coolidge v. New Hamphsire).

53
9. PREDKAZENSKI POSTOPEK (145 - 166 ZKP)

9.1. Definicija in namen predkazenskega postopka

Predkazenski postopek (PKP) je tisti postopek oziroma obdobje

raziskovanja kaznivega dejanja, preden je vložena zahteva za preiskavo
ali obtožnica.

Ne gre za formalni del kazenskega postopka (formalni kazenski postopek

je sestavljen iz faze preiskave (ni vedno nujna) in glavne obravnave), zato
govorimo o PREDkazenskem postopku.

Namen predkazenskega postopka je, da policija (samoiniciativno ali na

podlagi navodil državnega tožilca) opravlja različne ukrepe in nujna
preiskovalna dejanja, s katerimi zbere informacije in dokazne vire, na
podlagi katerih se državni tožilec odloči:
 ali bo vložil zahtevo za preiskavo
 ali bo vložil neposredno obtožnico
 ali pa sploh ne bo začel kazenskega postopka.

9.2. Začetek predkazenskega postopka

Predkazenski postopek se začne takrat, ko policija ali državni tožilec posumita

oziroma izvesta, da je bilo mogoče storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po
uradni dolžnosti.

Zakon temu pravi (v 148/I ZKP) "če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno
kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti". Razlogi za sum so zelo nizek
dokazni standard (več v poglavju o dokaznih standardih).

Obstaja več različnih možnosti, kaj se lahko zgodi na začetku:

1. nekdo (neka pravna ali fizična oseba) pošlje kazensko ovadbo

državnemu tožilcu ; DT lahko v tem primeru:
 zavrže ovadbo
 sprejme ovadbo in vloži zahtevo za preiskavo (ne pride do PKP)
 sprejme ovadbo in vloži neposredno obtožnico (ne pride do PKP)
 pregleda ovadbo, ampak ugotovi, da nima zadosti informacij/dokazov, da
bi takoj sprejel končno odločitev. V tem primeru naroči policiji, naj zbere
potrebne informacije oziroma opravi določena nujna preiskovalna dejanja.
Pride do predkazenskega postopka. Ko bo policija zbrala informacije oz.
opravila potrebna preiskovalna dejanja, bo o tem obvestila DT. Ta bo
54
 potem spet odločil med a., b. in c. ali pa bo zahteval, da policija še kaj
dodatno razišče.

2. nekdo pošlje kazensko ovadbo policiji, sodišču ali nepristojnemu

državnemu tožilcu
Ta organ mora takoj posredovati ovadbo pristojnemu državnemu tožilcu, ki
potem ravna kot v točki 1. (v 147/III ZKP).

3. nekdo policiji pošlje informacije (ne kazenske ovadbe, ampak npr.

kakšno obremenjujočo fotografijo), iz katerih so razvidni razlogi za
sum

V tem primeru se začne predkazenski postopek. Policija začne samoiniciativno

opravljati različna preiskovalna dejanja oziroma opravila.

Ko zbere "zadosti" informacij:

 policija sama napiše kazensko ovadbo in jo pošlje državnemu tožilcu (v
148/IX ZKP)
 napiše obvestilo državnemu tožilcu, da na podlagi zbranih obvestil ni
podlage za kazensko ovadbo (v 148/X ZKP).

4. nekdo državnem tožilcu pošlje informacije (ne kazenske ovadbe),

iz katerih so razvidni razlogi za sum
 lahko vloži zahtevo za preiskavo
 lahko vloži neposredno obtožnico
 lahko ugotovi, da nima zadosti informacij/dokazov, da bi bodisi rekel ja,
bodisi rekel ne. V tem primeru naroči policiji, naj zbere potrebne
informacije oziroma opravi določena preiskovalna dejanja. Pride do
predkazenskega postopka. Ko bo policija zbrala informacija oz. opravila
preiskovalna dejanja, bo o tem obvestila DT. Ta bo potem spet odločil, ali
bo vložil obtožnico, ali bo zahteval, da policija še kaj naredi itd.

5. policija med izvajanjem svojih drugih nalog opazi stvari, itd.,

zaradi katerih posumijo, da je bilo mogoče storjeno KD
(npr. med obhodom po ljubljanskih ulicah vidijo, da je razbito okno v nekem
stanovanju ali trgovini: to so razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje
npr. vloma)

V tem primeru se začne predkazenski postopek. Policija začne samoiniciativno

opravljati različna preiskovalna dejanja oziroma opravila. Ko zbere "zadosti"
informacij:
 policija sama napiše kazensko ovadbo in jo pošlje državnemu tožilcu (v
148/IX ZKP)
 napiše obvestilo državnemu tožilcu, da na podlagi zbranih obvestil ni
podlage za kazensko ovadbo (v 148/X ZKP). Isto kot v točki 3.

Za začetek ter potek predkazenskega postopka ni potrebno, da ima

policija/državni tožilec osumljenca. Policija lahko vodi kazenski postopek,
opravlja preiskovalna dejanja, četudi ne ve, kdo bi to lahko storil.

55
PRIMER
Npr. nekdo je razbil šipo na oknu in narisal grafite na fasado. V tem primeru ne
vemo, kdo je to, ampak vseeno bomo poskusili ugotoviti, kdo je storilec. V tem
je razlika v primerjavi s preiskavo, kjer se preiskava vodi zoper konkretno
osebo/obdolženca za konkretno kaznivo dejanje.

Npr. novinar vpraša policijo ali tožilca, zakaj nič ne naredijo glede nekega
primera, npr. glede neke davčne utaje, pa odgovorijo, da še niso dobili kazenske
ovadbe. To je le izgovor. Da začnejo preiskovati kaznivo dejanje, ni treba, da
imajo kazensko ovadbo, važno je le, da imajo tako ali drugače razloge za sum,
da je bilo storjeno kaznivo dejanje.

9.3. Potek predkazenskega postopka

Načeloma v predkazenskem postopku državni tožilec odloča in usmerja delo

policije, policija pa je tista, ki dejansko opravlja stvari. Pomembno je, da
nekatere stvari/dejanja policija lahko opravlja samoiniciativno, nekatere stvari pa
na podlagi odločbe/navodil državnega tožilca. (v 160.a ZKP ).

V predkazenskem postopku opravlja policija dejanja, s katerimi zbira informacije

in dokazne vire o kaznivem dejanju in morebitnem storilcu. Ta dejanja so
navedena v Zakonu o kazenskem postopku in v Zakonu o policiji:

1. neformalna preiskovalna dejanja (v 148/II ZKP)

ZKP v 148/I določa cilje predkazenskega postopka: policija mora ukreniti vse
potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se ta ne skrije ali ne
pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki
utegnejo biti dokaz ter da se zberejo vsa koristna obvestila.

Nato pa so v 148/II našteta preiskovalna dejanja, s katerimi naj se dosežejo

našteti cilji (npr. zbiranje obvestil od oseb). Za ta preiskovalna dejanja je tipično,
da niso podrobno urejena v zakonu in da navadno nimajo kakšne velike dokazne
vrednosti na sodišču (pomagajo pa državnemu tožilcu, da se odloči, kaj storiti).
O predmetih/ugotovitvah pri posameznih dejanji, ki utegnejo biti pomembne za
kazenski postopek, se napravi zapisnik ali uradni zaznamek.

2. zbiranje obvestil od osumljenca oz. informativni razgovor, v 148/VI

ZKP)
Kadar policija pri zbiranju obvestil ugotovi, da za določeno osebo obstajajo
razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje (postane osumljenec), sme od nje
zbrati obvestila ali jo zaslišati. Pred tem ji mora v vsakem primeru podati pravni
pouk (v 148/IV ZKP).

Če osumljenec izjavi, da si ne bo vzel zagovornika ali če izbrani zagovornik ne

pride v roku, ki ga je določila policija, se o izjavi osumljenca sestavi uradni

56
zaznamek. Vanj se vnese dani pravni pouk ter izjava osumljenca. Vsebina se mu
prebere ter UZ da v podpis (v 148/VI ZKP).

3. zališanje osumljenca (v 148.a ZKP)

Če osumljenec izjavi, da si bo vzel zagovornika, se zaslišanje odloži do prihoda
zagovornika, oziroma do roka, ki ga določi policija (min. 2 uri). Do prihoda
zagovornika se odloži tudi oprava drugih preiskovalnih dejanj, razen tistih, ki bi
jih bilo nevarno odlašati (v 148/V ZKP).

Zaslišanje osumljenca se sme opraviti samo v navzočnosti zagovornika. Lahko je

navzoč tudi državni tožilec, o čemer ga mora obvestiti policija. Zaslišanje
osumljenca opravi policija po pravilih, ki veljajo za zaslišanje obdolženca (227 -
233 ZKP). O zaslišanju se sestavi zapisnik, ki se lahko uporabi kot dokaz v
kazenskem postopku.

Če osumljenec ni bil poučen ali če dani pouk in izjava osumljenca glede pravice
do zagovornika nista zapisana v zapisnik ali če je bil zaslišan brez navzočnosti
zagovornika ali če je bilo ravnano v nasprotju z določbo 227/VIII ZKP (sila,
grožnja...), sodišče ne sme opreti svoje odločbe na njegovo izpovedbo.

4. prikriti preiskovalni ukrepi (v 149.a - 156.a ZKP)

Ker so PPU podrobneje obravnavani v svojem poglavju, naj na tem mestu samo
povemo, da je pomembno dvoje: da se izvajajo samo, če je nujno in če ni
mogoče počakati do preiskave ter da večino preiskovalnih ukrepov lahko
predlaga samo državni tožilec in da mora to dovoliti preiskovalni sodnik. Sam
ukrep praviloma izvede policija.

5. formalna preiskovalna dejanja (sicer urejena v XVIII. poglavju

ZKP)
V predkazenskem postopku se lahko pravilomaopravijo naslednja preiskovalna
dejanja (164. ZKP):
 hišna preiskava
 osebna preiskava
 zaseg predmetov
 ogled kraja dejanja
 izvedenstvo (neodvisen strokovnjak opravi strokovni/izvedenski pregled,
npr. obdukcija ali balistična preiskava)

Za formalna preiskovalna dejanja gre zato, ker so zelo podrobno urejena v ZKP,
in so njihovi rezultati navadno pomembni dokazi. V PKP se lahko izvedejo samo,
če so nujno potrebna (se ne morejo opraviti kasneje v fazi preiskave ali v fazi
glavne obravnave, npr. gre za ogled kraja prometne nesreče: pri tem ni mogoče
počakati en teden, da bo vložena zahteva za preiskavo), načeloma pa naj bi se
izvajala v fazi preiskave.

Pod določenimi pogoji (165., 165.a, 166) se lahko opravijo tudi druga
preiskovalna dejanja.

6. odvzem prostosti (v 157 ZKP)

57
Policija sme v predkazenskem postopku osumljencu tudi odvzeti prostost:
 prijetje (“aretacija”, v 157/I ZKP)
 pridržanje, vendar največ za 48 ur ("policijsko pridržanje", 157/II ZKP)

7. Odvzem prostosti un flagranti (160 ZKP):

»Tistemu, ki je zasačen pri kaznivem dejanju, za katero se storilec preganja po

uradni dolžnosti, sme vsakdo vzeti prostost. Nato ga mora takoj izročiti
preiskovalnemu sodniku ali policiji, če tega ne more storiti, pa takoj obvestiti
nekoga od teh organov. Policija ravna po določbah 157. člena tega zakona.«

9.4. Vloga državnega tožilca, policije, preiskovalnega sodnika

in osumljenca v PKP

1. državni tožilec
Uradno gledano je glavni v predkazenskem postopku, ker je več ali manj vse
odvisno od njega: odloči, ali bo sploh prišlo do kazenskega pregona (vlaga
zahtevo za preiskavo oz. obtožnico). Je nosilec funkcije pregona. Poleg tega
usmerja predkazenski postopek (usmerja in nadzoruje delo policije) in predlaga
ukrepe/preiskovalna dejanja (na predavanjih ste temu rekli "predlagalna
funkcija").

2. policija
V predkazenskem postopku opravlja preiskovalna dejanja in je "orodje"
državnega tožilca.

3. sodišče oz. preiskovalni sodnik

Preiskovalni sodnik naj bi bil v predkazenskem postopku zelo pasiven, skratka,
naj ne bi nič preiskoval (je nekaj izjem, npr. načeloma naj bi opravil ogled kraja
dejanja). Ima predvsem "garantno funkcijo" oziroma "funkcijo varuha".
Predvsem skrbi za to, da policija ravna zakonito, da so izpolnjeni pogoji za
preiskovalna dejanja itd. (npr. on mora dovoliti prikrit preiskovalni ukrep).

4. Osumljenec
Kot že rečeno, lahko se zgodi, da na začetku predkazenskega postopka nimamo
osumljenca, in ga "odkrijemo" = se osredotočimo na eno osebo kot
potencialnega storilca šele nekje na sredini. Pomembno je, da tudi ko imamo
osumljenca, le-ta navadno v predkazenskem postopku sploh ne ve, da je
osumljen. Tako se lahko zoper njega izvede prikrit preiskovalni ukrep, ko še
sploh ne ve, da mu je policija "na sledi".

Osumljenec ima kar nekaj pravic (pravica do zagovornika, pravica do molka...),

vendar bistveno manj kot kasneje v fazi preiskave (tam ima pravico predlagati

58
preiskovalnemu sodniku, da naj se opravi neko preiskovalno dejanje, v
predkazenskem postopku pa ne more predlagati državnemu tožilcu, naj naredi to
pa to). Je bistveno otežen/omejen pri zbiranju dokazov v svojo korist itd.

9.5. Konec predkazenskega postopka

Ko policija opravi tista preiskovalna dejanja oziroma stvari, ki se ji zdijo

potrebna, oziroma zbere vse informacije o kaznivem dejanju/osumljencu, pošlje
vse to državnemu tožilcu (in če državni tožilec še ni dobil kazenske ovadbe od
drugih oseb, napišejo še kazensko ovadbo).

Državni tožilec se potem odloči:

1. zahteva dodatne informacije od policije (v 161/II ZKP)

2. vloži zahtevo za preiskavo (v 168 ZKP - začetek preiskave)

3. vložil neposredno obtožnico (v 170 ZKP)

S soglasjem preiskovalnega sodnika (brez, če gre za KD, za katerega je
prepisana zaporna kazen do 8 let zapora), pogoj za pridobitev soglasja
preiskovalnega sodnika je predhodno zaslišanje obdolženca, v 8 dneh (in pred
izdajo sklepa o preiskavi).

4. ovadbo odstopi v predlog poravnavanja (v 161.a ZKP)

Za kazniva dejanja, za katera je predpisana denarna kazen ali zapor do treh let
in za kazniva dejanja iz 161.a/II. Pri tem upošteva vrsto in naravo dejanja,
okoliščine, v katerih je bilo storjeno, osebnost storilca, njegovo predkaznovanost
za istovrstna ali druga kazniva dejanja, kot tudi stopnjo njegove kazenske
odgovornosti.

5. odloži kazenski pregon (v 162 ZKP)

S soglasjem oškodovanca, za kaznivo dejanje, za katero je predpisana denarna
kazen ali zapor do treh let in za kazniva dejanja iz 162/II, če je osumljenec
pripravljen ravnati po navodilih državnega tožilca in izpolniti določene naloge, s
katerimi se zmanjšajo ali odpravijo škodljive posledice kaznivega dejanja. Te
naloge so lahko: odprava ali poravnava škode; plačilo določenega prispevka v
korist javne ustanove ali v dobrodelne namene ali v sklad za povračilo škode
žrtvam kaznivih dejanj; oprava kakšnega splošno koristnega dela; poravnava
preživninske obveznosti. Rok je max. 6 mesecev.

6. odstopi od kazenskega pregona (v 163 ZKP)

Sploh ne začne kazenskega pregona, če:
 je v kazenskem zakonu določeno, da sme oziroma mora sodišče storilcu
kaznivega dejanja odpustiti kazen, državni tožilec pa glede na konkretne
okoliščine primera oceni, da sama obsodba, brez kazenske sankcije, ni
potrebna;

 je v kazenskem zakonu za kaznivo dejanje predpisana denarna kazen ali

59
 kazen zapora do enega leta, osumljenec oziroma obdolženec pa je zaradi
dejanskega kesanja preprečil škodljive posledice ali poravnal vso škodo in
državni tožilec, glede na konkretne okoliščine primera, oceni, da kazenska
sankcija ne bi bila upravičena.

7. zavrže kazensko ovadbo (v 161 ZKP)

načelo legalitete: zakon določi kdaj se sproži kazenski pregon in kdaj se ne:
 iz same ovadbe izhaja, da naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje, za
katero se storilec preganja po uradni dolžnosti
 je pregon zastaran
 je dejanje obseženo z amnestijo ali pomilostitvijo ali če so podane druge
okoliščine, ki izključujejo pregon
 ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil naznanjeno kaznivo
dejanje
 je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter
posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon

9.6. PROCESNI SELEKCIJSKI MEHANIZMI

Pri poravnavi, odložitvi pregona in odstopu od pregona gre za tako imenovane

"procesne selekcijske mehanizme" oz. "opurtuniteto pregona". Državnem tožilcu
ni treba vedno sprožiti kazenskega pregona, čeprav obstaja utemeljen sum. V
nekaterih drugih državah imajo strogo "načelo legalitete", ko morajo vedno
sprožiti kazenski pregon, pa čeprav ne bi bilo smiselno.

PRIMER
Nek perspektiven študent prava se ga je prvič v življenju napil in v pijanosti
lahko telesno poškodoval svojega najboljšega prijatelja; sicer je nenasilen itd, je
poravnal račune zdravljenja, se opravičil itd. Namesto da bi šel v postopek, se
raje dogovori, da ga ne bodo dali v postopek, bo pa moral opraviti xy ur
dobrodelnega dela.

60
10. PRIPOR TER DRUGI OMEJEVALNI UKREPI

10.1. Splošno

Omejevalni ukrepi po ZKP-ju so ukrepi omejevanja osebne svobode oz. svobode

gibanja obdolženca v kazenskem postopku, nujno potrebni za zagotovitev
obdolženčeve navzočnosti, odpravo ponovitvene nevarnosti in uspešno izvedbo
kazenskega postopka.

Omejevalni ukrepi po ZKP-ju so:

 vabilo (najmilejši ukrep),
 privedba,
 obljuba obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča,
 prepoved približanja določenemu kraju ali osebi,
 javljanje na policijski postaji,
 hišni pripor,
 pripor in
 varščina.

Poleg tega so pomembni ukrepi še prijetje/aretacija, policijsko in sodno

pridržanje, ki pa so urejeni drugod v ZKP-ju in so po svoji naravi (npr. trajanje
posega) drugačni od zgoraj navedenih, zato so razloženi v drugih delih
tutorskega gradiva.

Bistveno je, da mora vsak od teh ukrepov, če je izrečen, izpolnjevati pogoj

neogibne potrebnosti, t.j. da se cilja, ki se ga zasleduje s tem omejevalnim
ukrepom v konkretnem primeru (npr. zagotovitev navzočnosti), ne da doseči z
milejšim ukrepom. Torej npr. ne sme se izreči ukrepa pripora, če se da cilj doseči
z ukrepom javljanja na policijski postaji.

10.2. Habeas corpus

Bistvo postopka odrejanja pripora in drugih ukrepov, ki predstavljajo dolgotrajni

poseg v osebno svobodo oz. svobodo gibanja, je, da ga lahko odredi samo sodna
veja oblasti in da mora biti glede odreditve zagotovljen kontradiktoren narok
(torej da imajo vse stranke, posebej pa obdolženec, možnost izjaviti se o
odreditvi ukrepa).

To je bistvo pravila habeas corpus: dolgotrajni odvzem prostosti lahko

odredi samo sodna veja oblasti, medtem ko je trenutni/kratkotrajni
odvzem prostosti (npr. aretacija) v pristojnosti izvršilne veje oblasti (44.
in 45. odstavek odločbe US RS U-I-18/93 - http://www.uradni-
list.si/1/objava.jsp?urlid=199625&stevilka=1506)

Habeas corpus sicer po latinsko pomeni “(lahko) imaš telo” oz. “imej telo”.
Corpus si lahko lažje zapomnite, če pomislite na “corpus et anime” iz RP, habeas

61
pa je vsaj malo podobno angleškemu “have”:)

10.3. PRIPOR

10.3.1. Ustavna ureditev pripora

Pripor je eden od možnih posegov države v osebno svobodo osumljenca v času

kazenskega postopka. Ureja ga 20. člen Ustave Republike Slovenije
(http://www.dz-rs.si/?id=150&docid=27&showdoc=1):

"Oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, se sme

pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek
kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

Ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po njem, mora biti priprtemu vročena pisna,

obrazložena odločba. Proti tej odločbi ima priprti pravico do pritožbe, o kateri
mora sodišče odločiti v 48 urah. Pripor sme trajati samo toliko časa, dokler so za
to dani zakonski razlogi, vendar največ tri mesece od dneva odvzema prostosti.
Vrhovno sodišče sme pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece.

Če do izteka teh rokov obtožnica ni vložena, se obdolženec izpusti."

10.3.2. Postopek odrejanja pripora

10.3.2.1. Kontradiktornost postopka

Splošno sprejeto stališče je, da mora biti pri odrejanju pripora zagotovljena
kontradiktornost oz. zagotovljen kontradiktoren narok (srečanje s sodnikom in
nasprotno stranko), kjer se lahko obe stranki v postopku (osumljenec &
tožnik/tožilstvo) izjavita glede odreditve pripora

Ta kontradiktornost/kontradiktorni narok je lahko predhodni (pred izdajo sodne

odločbe, s katero se odredi pripor) ali naknadni (po izdaji sodne odločbe, s katero
se odredi pripor ).

10.3.2.2. Postopek odreditve/podaljšanja pripora v predkazenskem

postopku/fazi preiskave
 Predlog za odreditev pripora
V predkazenskem postopku ali fazi preiskave predlog pripora poda državni tožilec
(202/I). Zasebni tožilec NE MORE predlagati pripora.

 Kontradiktorni narok
O predlogu pripora odloči preiskovalni sodnik.
Pred odločitvijo preiskovalni sodnik izvede kontradiktorni narok (predhodna
kontradiktornost) .

62
Na tem kontradiktornemu naroku morajo biti prisotni PS, DT, osumljenec in
njegov zagovornik (ZKP določa formalno obvezno obrambo v času postopka
odrejanja pripora in ves čas, dokler je osumljenec v priporu). Tam se
osumljenec/zagovorni lahko izjavi glede vsebine predloga o priporu.

 Odločitev PS
Nato sledi odločitev PS-ja, ki ima tri možnosti:
1. Strinja se s predlogom pripora
Izda se odločba o priporu in se vroči osumljencu -> osumljenca se odpelje
v pripor -> osumljenec ima pravico do pritožbe, in sicer v 24 urah od
vročitve sklepa o priporu -> o pritožbi mora odločiti zunajobravnavni senat
(ZOS) v 48 urah -> pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o priporu (to
pomeni, da je v času odločanja o pritožbi osumljenec v priporu).
2. Ne strinja se s predlogom pripora in odredi milejši ukrep (hišni
pripor, javljanje na policijski postaji, ...)
Izda se odločba o milejšemu ukrepu in se vroči osumljencu -> o priporu
AVTOMATIČNO odloči ZOS (skratka, ni treba, da se DT ali osumljenec
pritoži -> zadeva gre avtomatično v odločitev ZOS-u) -> v času, dokler
ZOS ne odloči, velja milejši ukrep (npr. je v hišnem priporu) -> ZOS
lahko:
o potrdi milejši ukrep in ne ugodi predlogu za pripor (obvelja milejši
ukrep, npr. ostane v hišnem priporu)
o odpravi milejši ukrep in ne ugodi predlogu za pripor (se ga spusti na
prostost)
o odpravi milejši ukrep in odredi pripor (se odpelje v pripor)
3. Ne strinja se s predlogom pripora in ne odredi ničesar
Izda se odločba o zavrnitvi predloga za pripor -> o priporu AVTOMATIČNO
odloči ZOS (skratka, ni treba, da se DT pritoži -> zadeva gre avtomatično
v odločitev ZOS-u) -> v času, dokler ZOS ne odloči, je obdolženec na
prostosti -> ZOS lahko:
o ne ugodi predlogu za pripor
o ugodi predlogu za pripor in odredi pripo

 Trajanje pripora
1. PS lahko odredi pripor za 1 mesec.
2. Nato lahko ZOS na predlog DT-ja PODALJŠA pripor še za dva meseca.
3. Nato lahko Vrhovno sodišče RS ( če gre za kd, za katero je zagrožena kazen
nad 5 let ) na predlog DT-ja PODALJŠA še za 3 mesece.

Tako v primeru 2. in 3. mora biti zagotovljena kontradiktornost -> ZKP

( 205/II ): "S predlogom morata biti najmanj tri dni pred iztekom roka iz tega
odstavka seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, ki se lahko pred
odločitvijo sodišča izjavita o navedbah v predlogu ali pa preiskovalni sodnik
opravi poseben narok."

Skupaj lahko v preiskavi pripor traja največ šest mesecev.

Zelo pomembno je, da ni več možno podaljšanje pripora na podlagi

predloga PS-ja. V odločbi U-I-50/09-18 (http://www.uradni-
list.si/1/objava.jsp?urlid=201029&stevilka=1271) je odločilo, da se v “četrtem
stavku drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list
RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08 in 77/09)” “razveljavijo

63
besede »preiskovalnega sodnika ali«”, in sicer zaradi neustavne kršitve pravice
do enakosti orožij.

 Prenehanje pripora
Če do izteka zgornjih rokov ni vložena (in potrjena) obtožnica, se pripor po
uradni dolžnosti odpravi.

Če kadarkoli v času trajanja pripora preneha priporni razlog, zaradi katerega je

bil odrejen/podaljšan pripor, se pripor odpravi na predlog strank ali pa po uradni
dolžnosti. V primeru, da PS meni, da bi moral biti pripor odpravljen, DT pa se s
tem ne strinja, zahteva PS, naj o tem odloči ZOS v 48 urah (206. člen).

10.3.2.3. Pripor ob kontroli obtožnice

Če je v obtožnici predlagano, naj se zoper obdolženca (ki je na prostosti) odredi
pripor ali naj se obdolženec izpusti (če je v priporu), odloči o tem ZOS
takoj/najpozneje v 48 urah.

Če pa je obdolženec v priporu in v obtožnici ni predlagano, naj se izpusti, ZOS po

uradni dolžnosti v treh dneh od prejema obtožnice preveri, ali so še dani razlogi
za pripor, in izda sklep, s katerim ga podaljša ali odpravi.

10.3.2.4. Postopek odreditve/ podaljšanja pripora od obtožnice naprej/

v času glavne obravnave
Po vložitvi obtožnice do konca glavne obravnave sme odrediti ali odpraviti pripor
samo senat (gre za sodeči senat, torej tisti, ki odloča o krivdi, itd.) s sklepom po
zaslišanju državnega tožilca (skratka, DT da predlog, potem ga pa senat zasliši in
odloči o predlogu)

Zoper sklep o odreditvi pripora se sme priprti pritožiti v 24 urah od ure, ko mu je

bil sklep vročen. O pritožbi mora višje sodišče odločiti v 48 urah.

Zoper sklep, s katerim senat zavrne predlog za odreditev ali odpravo pripora, ni
pritožbe.

Senat (sodeči senat) mora po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o

priporu tudi brez predloga strank/po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so še dani
razlogi za pripor, in izdati sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi.

Po vložitvi obtožnice lahko pripor traja največ dve leti. Če v tem roku obtožencu
ni izrečena obsodilna sodba, se pripor odpravi in se obtoženec izpusti.

10.3.2.5. Pripor ob prvostopenjski sodbi

Pomembno je, da prvostopenjska sodba NI TAKOJ PRAVNOMOČNA! To pomeni,
da če je obsodilna sodba, da še vedno velja domneva nedolžnosti, in da če je
oprostilna, da domneva nedolžnosti ni še 100% potrjena oz. imamo še vedno
vsaj utemeljen sum (ki je bil potreben, da smo prišli v fazo glavne obravnava).

Ob izreku sodbe, s katero sodeči senat obsodi obtoženca na kazen zapora, odredi
pripor SAMO, če je podan kakšen razlog iz 1. ali 3. točke prvega odstavka 201.

64
člena tega zakona. Skratka, ne odredi se avtomatično -> še vedno so potrebni
priporni razlogi (ali begosumnost ali ponovitvena nevarnost).

POMEMBNO -> po sodbi se priporni razlog koluzije NE UPOŠTEVA VEČ! (zakon

govori samo o razlogih iz 1. ali 3. točke, nič pa o 2. točki 1. odstavka 201. člena
ZKP).

POMEMBNO -> pripora ni mogoče odrediti (če je v času sodbe na prostosti) oz.
se mora nujno odpraviti ( če je v času sodbe v priporu ), če:
 je ta oproščen obtožbe (z zavrnilno ali oprostilno sodbo),
 spoznan za krivega, pa mu je odpuščena kazen,
 spoznan za krivega, če je obsojen samo na denarno kazen
 spoznan za krivega, pa mu je izrečen sodni opomin
 spoznan za krivega, vendar je izrečena pogojna obsodba,
 spoznan za krivega in obsojen na kazen zapora, pa je zaradi vštetja
pripora kazen že prestal (torej če je bil v priporu dlje časa, kot pa je bil
obsojen -> torej je bil v priporu 15 mesecev, obsojen pa je bil na 12
mesecev zapor)

TUDI v tem primeru se mora zagotoviti kontradiktornost - senat mora zaslišati

DT-ja in obdolženca.

10.3.2.6. Pripor po prvostopenjski sodbi

Za odreditev ali odpravo pripora po razglasitvi sodbe do njene pravnomočnosti
oziroma do nastopa kazni veljajo isti vsebinski pogoji kot za pripor ob
prvostopenjski sodbi (torej 1. ali 3. točka 1. odstavka 201. člena), razlika pa je v
tem, da odloča ZUNAJOBRAVNAVNI SENAT

TUDI v tem primeru se mora zagotoviti kontradiktornost (senat mora zaslišati

DT-ja in obdolženca).

10.3.3. Vsebinski pogoji za pripor

Za odreditev/trajanje pripora morajo biti izpolnjeni sledeči pogoji:

 utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje
 eden od treh pripornih razlogov (201 ZKP), razen če v tej fazi ni tega
pripornega razloga (npr. ni možen pripor iz koluzijske nevarnosti po tem,
ko je bila izrečena sodba)
 sorazmernost ukrepa pripora (po testu sorazmernosti)

Priporni razlogi:
 begosumnost
 nevarnost uničenja materialnih dokazov (materialna koluzijska nevarnost)
ali vplivanja na priče (personalna koluzijska nevarnost)
 ponovitvena oziroma iteracijska nevarnost
(1 in 2 za potek kazenskega postopka, 3 za varnost ljudi)

65
Begosumnost
Begosumnost je podana, če:
 se oseba skriva,
 ni možno ugotoviti istovetnosti ali
 če obstajajo druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bo pobegnil.

Sum nevarnosti bega mora biti konkretiziran!

Iz sodne prakse je mogoče izluščiti nekatere pogoste okoliščine, ki kažejo na

nevarnost, da bo pobegnil, in so te, da:
 je že skušal pobegniti,
 se je pripravljal, da pobegne,
 je bil zaloten pri begu,
 so njegove življenjske razmere takšne, da kažejo na možnost, da se z
begom, zlasti v tujino, izogne izvedbi kazenskega postopka (npr. ni vezan
na ozemlje RS z družinskimi vezmi)

Koluzijska nevarnost
Koluzijska nevarnost je podana:
 če je opravičena bojazen, da bo obdolženec uničil sledove KD
 če posebne okoliščine (zlasti kršitve milejših ukrepov) kažejo, da bo oviral
potek kazenskega postopka tako, da bo vplival na priče, udeležence ali
prikrivalce

Obstajati mora konkretna nevarnost!

Pripor iz razloga koluzijske nevarnosti mora biti odpravljen takoj, ko so
zavarovani vsi materialni dokazi, ki jim je grozilo uničenje, če obdolženi ne bi bil
priprt, oziroma sodno zaslišane osebe, na katere naj bi priprti lahko vplival.

Ponovitvena oz. iteracijska nevarnost

Ponovitvena (iteracijska) nevarnost je podana, če teža, način storitve ali
okoliščine, v katerih je bilo KD storjeno in osebne lastnosti, prejšnje življenje,
okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine (zlasti
kršitve milejših ukrepov) kažejo na nevarnost, da bo obdolženec
1. ponovil KD, katerega naj bi storil oz. zaradi katerega je v kazenskem
postopku,
2. dokončal poskus KD, zaradi katerega je v kazenskem postopku
3. storil KD, s katerim grozi.
Zahteva se konkretna, realna nevarnost za ljudi.

POMEMBNO! V 54. odstavku odločbe US RS U-I-18/93 (http://odlocitve.us-

rs.si/usrs/us-odl.nsf/o/9EB0F321BE341129C125717200280D17) piše:

"Preozka razlaga pojma "varnost ljudi" iz 20. člena Ustave bi lahko povzročila
preozko razlago pojma "varnost vsakogar" iz 34. člena Ustave, kjer ta pojem ni
več element norme, ki pravico omejuje, ampak element norme, ki pravico
zagotavlja. Iz vsebine pojma "varnost ljudi" iz 20. člena Ustave tako tudi ni
mogoče vnaprej in pavšalno izključiti na primer premoženjskih kaznivih dejanj,
češ da z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena.
Vendar pa to na drugi strani tudi pomeni, da nevarnost ponavljanja na primer

66
premoženjskih kaznivih dejanj praviloma ne more odtehtati posega v osebno
svobodo, če ne gre za težja kazniva dejanja z elementi poseganja v
najpomembnejše ustavno varovane dobrine drugih ljudi."

Nadalje v 53. točki obrazložitve piše:

"Tisti del določbe, ki govori o "varnosti ljudi", pa pomeni temelj za
zakonodajalčevo opredelitev pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Ustavno
sodišče zavzema stališče, da se ustavna sintagma "varnost ljudi" ne nanaša
samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika. Življenje in telo
sta sicer v najožjem koncentričnem krogu človekove zasebnosti, vendar je
varnost ljudi lahko ogrožena tudi z napadom na tiste objekte kazenskopravnega
varstva, ki ščitijo druge, širše kroge njegove zasebnosti in varnosti. Tu na primer
ni govor samo o roparski tatvini kot kombiniranem napadu na premoženje in
telo, ampak o takem dejanju, pri katerem je objekt varstva (tudi) človek-
posameznik, človekove pravice in svoboščine, njegovo zdravje ali zdravje
skupnosti itd. O varnosti ljudi bi bilo najbrž težko govoriti, če bi jim država v
praksi zagotavljala le varnost pred napadi na življenje in telo, ne pa tudi varnosti
pred napadi na druge objekte kazenskopravnega varstva."

Test sorazmernosti
Odlomek iz ene od odločb ustavnega sodišča:

“Po ustaljeni ustavnosodni presoji se glede na tretji odstavek 15. člena Ustave
človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejijo zaradi pravic drugih
oziroma zaradi javne koristi.

25. Poleg tega, da lahko poseg v človekove pravice temelji le na legitimnem,

stvarno upravičenem cilju, je treba po ustaljeni ustavnosodni presoji vselej
oceniti še, ali je ta v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s
tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države tudi v
primerih, ko se z njimi zasleduje legitimen cilj (splošno načelo sorazmernosti).
Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi
t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test obsega presojo treh vidikov posega:
1. ali je poseg sploh nujen (potreben) v tem smislu, da cilja ni mogoče doseči
brez posega nasploh (kateregakoli) oziroma da cilja ni mogoče doseči brez
ocenjevanega (konkretnega) posega s kakšnim drugim, ki bi bil po svoji
naravi blažji;
2. ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem
smislu, da je zasledovani cilj s posegom dejansko mogoče doseči; če ga ni
mogoče doseči, poseg ni primeren;
3. ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico
proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo
zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma
načelo proporcionalnosti).”

Pripor je vedno fakultativen - U-I-18/93: US razveljavi obligatoren pripor za

dejanja nad 20 let.

10.3.4. Pripor kot disciplinski ukrep

67
Potrebno pa je opozoriti še na neko posebno vrsto pripora. Zgornji pripor je bil
pripor, ki se je odredil iz nevarnosti bega, uničevanja dokazov ali ponovitvene
nevarnosti.

Pripor kot disciplinski ukrep pa se odredi v primeru, če:

1. ni podan noben od zgornjih treh pogojev (iz 201. člena ZKP) IN
2. se obtoženec OČITNO izmika oz. ne pride na glavno obravnavo/sojenje,
čeprav je bil v redu povabljen.

Skratka, ne gre za to, da je nevarnost, da bo pobegnil iz države drugam (v tem

primeru bi šlo za priporni razlog begosumnosti), ampak za to, da se izogiba
temu, da bi prišel na GO, prisilna privedba na sodišče (s policijo) pa ni
uspešna/učinkovita.

Ta disciplinski pripor odredi SODEČI SENAT -> pri tem NI POTREBEN PREDLOG
DT-ja, ampak to stori sam od sebe.

Zoper ta sklep je možna pritožba.

Pripor traja ALI do objave sodbe ALI en mesec (karkoli se pač prej zgodi).

Za pripor, ki je bil odrejen iz tega razloga, se smiselno uporabljajo določbe 200.

člena, drugega, tretjega, četrtega in šestega odstavka 202. člena ter 208. do
213.d člena tega zakona.

68
11. PREGLED POSTOPKA (PREISKAVA,
OBTOŽNICA, GLAVNA OBRAVNAVA)

Zakon o kazenskem postopku ureja več različnih postopkov, med njimi:

 redni kazenski postopek
 skrajšani kazenski postopek (se vodi na okrajnih sodiščih, za
kazniva dejanja, za katera možna kazen do 3 let zapora)
postopek proti mladoletnikom (za osebe, ki so storile kaznivo dejanje kot
mladoletniki, pa ob uvedbi postopka oziroma ob sojenju še niso stare
enaindvajset let)

Potek rednega kazenskega postopka

1. Predkazenski postopek

2. Faza preiskave

3. Vložitev in kontrola obtožnice

4. Faza glavne obravnave

5. Faza rednih pravnih sredstev

6. Fazaizrednih pravnih sredstev

V nadaljevanju je bolj na splošno predstavljen potek rednega kazenskega

postopka. Več o posameznih fazah postopkah sledi za tem.

11.1. Faza preiskave

1. Temeljni pogoji za preiskavo:

 da je podan utemeljen sum (dokazni standard)
 da je znana/DOLOČENA oseba storila KD, za katero se storilec preganja po
uradni dolžnosti (preiskave ni mogoče začeti, če storilec ni bil identificiran)

2. Namen preiskave

Smisel preiskave je, da se zbere:

 dokaze in podatke, da se ugotovi ali naj se vloži obtožnica ali ustavi
postopek (da DT dobi dovolj gradiva, da se odloči, ali bo vložil obtožnico ali
ne)
69
  dokaze, za katere je nevarno, da se jih na GO ne bi dalo ponoviti ali bi bilo
to težavno (izvaja se npr. dokaze, ki so na glavni obravnavi neizvedljivi,
npr. ogled kraja KD)
 ostali dokazi koristni za postopek, katerih izvedba je smotrna.

3. Začetek preiskave

Državni tožilec (DT) poda zahtevo za preiskavo preiskovalnemu sodniku (PS).

168.člen ZKP-ja, omenja samo državnega tožilca, to je napaka, tudi zasebni
tožilec in subsidiarni tožilec (oškodovanec kot tožilec) lahko zahtevata uvedbo
preiskave). Torej, upravičeni tožilec mora pred PS zahtevati uvedbo preiskave,
sodišče brez zahteve ne more uvesti preiskave na lastno pobudo.

PS (pred izdajo sklepa o preiskavi):

 Zaslišanje osumljenca (169/2 ZKP)
 Nujna preiskovalna dejanja, če je nevarno odlašati (166 ZKP)
 Narok (DT + osumljenec) (169/3) - fakultativno

PS izda sklep o preiskavi (če se strinja z DT) – obdolženec ima možnost pritožbe
zoper sklep, o pritožbi odloča zunajobravnavni senat.

Če se PS ne strinja z DT, zahteva, da odloči zunajobravnavni senat – zoper sklep

senata imajo možnost pritožbe DT, obdolženec in oškodovanec.

Objektivna in subjektivna identiteta zahteve za preiskavo in sklepa o

preiskavi; to pomeni, da se sklep lahko izda le zoper osebo iz zahteve
(subjektivna identiteta) in glede istega KD/historičnega dogodka (objektivna
identiteta).

4. Neposredna obtožba brez faze preiskave

Možen je DTjev predlog, da se NE opravi preiskava (če je dovolj dokazov, da se

vloži obtožnica – npr. če je ujet in flagranti), temveč se vloži neposredna obtožba
(170. člen ZKP) in se nato brez faze preiskave preide na glavno obravnavo.
PS lahko da k temu predlogu soglasje – če dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo
na KD in storilca, dovolj podlage za vložitev obtožnice (pred tem mora zaslišati
tistega, zoper katerega naj bo vložena obtožnica).

Če se PS ne strinja, da je lahko vložena obtožnica brez preiskave, ravna, kat da

bi bila vložena zahteva za preiskavo.
Soglasje PS ni potrebno, če gre za KD, za katerega je predpisana kazen do 8 let
zapora.

5. Razširitev preiskave

Če se med preiskavo izkaže, da bi bilo potrebno preiskavo razširiti na nove osebe

ali nova KD: PS o tem obvesti DT.

DT zahteva razširitev in PS izda sklep o razširitvi preiskave (ravna se po določbah

70
o zahtevi in odreditvi preiskave).

6. Opravljanje preiskovalnih dejanj

PS opravlja preiskovalna dejanja:

 Na predlog strank – če se PS ne strinja, zahteva da odloči zunajobravnavni
senat.
 Po uradni dolžnosti – sporno: mešanje preiskovalne in garantne funkcije
PS.

7. Prekinitev in ustavitev preiskave

Sklep o prekinitvi preiskave (179. ZKP)

 Izda PS, če med preiskavo spozna, da so razlogi, ki začasno preprečujejo
pregon (npr. duševna bolezen obdolženca, je na begu)
 Ko ovire prenehajo, PS preiskavo nadaljuje (nima za posledice ne bis in
idem)

Ustavitev preiskave (181. člen ZKP)

PS izda sklep o ustavitvi preiskave

 če spozna, da dejanje, ki ga je obdolženec obdolžen, ni kaznivo dejanje;
 če so okoliščine, ki krivdo ali kaznivost obdolženca, pa ni pogojev za
varnostne ukrepe;
 če je kazenski pregon zastaran ali je dejanje obseženo z amnestijo ali
pomilostitvijo ali če so podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon;
 če ni dokazov, da bi bil obdolženec storil kaznivo dejanje ali
 če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom KD in posledicami,
ki bi jih povzročil kazenski pregon

Pomembno: 181/2 ZKP – Če PS spozna, da je podan kateri izmed razlogov za

ustavitev preiskave, obvesti o tem DT (torej ne ustavi kar sam preiskave). Če DT
v 8 dneh ne obvesti PS, da odstopa od pregona, zahteva PS, naj zunajobravnavni
senat odloči o ustavitvi preiskave.

Če pa DT med preiskavo izjavi, da odstopa od pregona, PS obvesti o tem

oškodovanca in da posebej pouči o njegovi pravici, da sme nadaljevati pregon.
Če oškodovanec ne nadaljuje pregona, PS s sklepom ustavi preiskavo.

8. Konec preiskave

Konec preiskave: ko PS odloči, da je stanje stvari razjasnjeno.

Preiskava traja največ 6 mesecev, sicer mora PS obvestiti predsednika sodišča

zakaj preiskava še ni končana (185/I ZKP).

Po koncu preiskave DT v 15 dneh (ta rok sme ZOS na predlog DT podaljšati):

 Vloži obtožnico.
 Da zahtevo za dopolnitev preiskave – če se PS ne strinja, o tem odloča

71
 senat.
 Da izjavo o odstopu od pregona – PS izda skep o ustavitvi postopka (ne
bis in idem).

11.2. Vložitev obtožnice

Obtožno načelo: postopek pred sodiščem se začne le, če je podana obtožnica s

strani upravičenega tožilca.

Kdaj je podana obtožnica?

 Po koncu preiskave.
 170. člen: možnost vložiti obtožnico brez preiskave (neposredna obtožba).

Sestavine obtožnice:
 Obligatorne (glej 269. člen)
 Fakultativna: pripor

Obtožnico prejme sodišče.

Predsednik zunajobravnavnega senata: preizkus obtožnice (formalni

preizkus obtožnice): preveri, ali je sestavljena po predpisih, če ni: pošlje
tožilcu v popravo.

Vročitev obdolžencu, možnost ugovora:

 Obdolženca se pouči u pravici do ugovora
 Rok 8 dni
 Lahko se pravici odpove
 Če ni ugovora v roku ali če se pravici odpove: GO

Pravna sredstva:
 V ožjem smislu: dejanje zoper odločitev sodišča.
 V širšem smislu: dejanje zoper dejanje druge stranke.

Če je podan ugovor predsednik zunajobravnavnega senata:

 Ugovor zavrže, če je vložen prepozno ali je neupravičen  možnost
pritožbe (odloči zunajobravnavni senat).
 Če predsednik ne zavrže obtožnice: pošlje jo zunajobravnavnemu senatu.

Zunajobravnavni senat:
 Lahko ugovor zavrže (276/1).
 Če ne zavrže, pride do formalnega preizkusa obtožbe: pregleda, ali so
napake oz. pomanjkljivosti v obtožnici ali postopku ter ali je potrebna
boljša razjasnitev stvari - vrnitev tožilcu v dopolnitev ali da se
opravi/dopolni preiskava (276/2).

Če obtožnica prestane formalni preizkus, zunajobravnavni senat odloča o

72
ugovoru zoper obtožnico: materialni preizkus obtožnice.
Imamo tri možnosti:
1. sklep, s katerim se obtožba ne dopusti in se postopek ustavi – ne bis in
idem:
 dejanje, ki je predmet obtožbe, ni KD
 podane so okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost, in ni razlogov za
uporabo varnostnih ukrepov
razlogi za izključitev pregona
 ni utemeljenega suma (ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno
sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe)
je podana nesorazmernost med majhnim pomenom KD in posledicami, ki
bi jih povzročil kazenski pregon

2. sklep, s katerim se obtožnica zavrže (razlogi, ki začasno preprečujejo

pregon) – 277/2 ZKP.

3. sklep, s katerim se ugovor zavrne: gremo v fazo GO.

Na zahtevo predsednika senata pride do formalnega ali materialnega preizkusa

obtožnice (če ni ugovora ali je zavrnjen – senat mora odločiti o vsakem
vprašanju, ki se lahko postavi v zvezi z ugovorom) – 284/1.

To lahko naredi do določitve GO, največ dva meseca od prejema obtožnice.

11.3. Glavna obravnava

Sedaj govorimo o obtožencu (od takrat, ko je obtožnica pravnomočna – torej, ko

ugovor zoper obtožnico ni več mogoč).

Faze GO:
1. Priprave na GO
2. GO v ožjem smislu
3. sodba

Priprave na GO:
 razpis GO: razpiše predsednik senata (čas in kraj obravnave)
 vabljenje
 dokazni predlogi

Dokazni predlogi so možni tudi po razpisu GO.

Če predsednik senata zavrne dokazni predlog, se lahko predlog ponovi na GO

(sicer so v obtožnici oz. ugovoru).

Sodišče zavezuje instrukcijska maksima, zato tudi sodišče zagotavlja dokaze po

73
uradni dolžnosti.

Če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi sodišče izdalo zavrnilno sodbo (npr.

umik predloga, amnestija…), izda predsednik senata sklep o ustavitvi postopka
(ne bis in idem). Ni namreč smiselno, da bi šli čez celo fazo GO.

GO v ožjem smislu:
1. branje obtožnice – prebere tožilec
2. odgovor na obtožbo (obramba)
3. zaslišanje obtoženca
4. dokazni postopek – izvajajo se dokazi v vrstnem redu: najprej tisti, ki jih
predlaga tožilstvo, potem obramba, potem sodišče
5. beseda strank

Vrstni red: tožilec, oškodovanec, zagovornik, obtoženec.

Ko naredijo krog predsednik senata vpraša, ali ima kdo še kaj za dodati, če se še
kdo oglasi, vedno se da na koncu možnost replike obtožencu.

Sporno: obtoženec je zaslišan pred dokaznim postopkom, kar je zanj neugodno –

mogoče ubere napačno taktiko!

DT lahko:
 spremeni obtožbo (če na to kažejo dokazi izvedeni med GO).
 razširi obtožbo (če stori KD med GO v zasedanju ali če se na GO razkrije
prejšnje KD).
Obtoženec nima možnosti pritožbe.

Sodba - ne bis in idem

 zavrnilna
 oprostila
 obsodilna

Za sodbo velja:
 objektivna in subjektiva identiteta obtožbe in sodbe.
 načelo neposrednosti: sodišče odloči le na podlagi dokazov, pretresenih na
GO.
 načelo proste presoje dokazov: sodišče oceni, ali je neko dejstvo dokazano
po prosti presoji, ne da bi ga pri tem vezala formalna dokazna pravila.

Zavrnilna sodba - ni odločanja o vsebini!

 tožilec med GO umakne obtožbo.
 oškodovanec umakne predlog.
 obtoženec je za isto dejanje že pravnomočno obsojen, oproščen, postopek
je bil postopek zoper njega s sklepom pravnomočno ustavljen.
 pomilostitev, amnestija, zastaranje… (okoliščine, ki izključujejo kazenski
pregon).

Pomembno pri zavrnilni sodbi: ni meritorna (ni odločanja o vsebini), obstaja pa

učinek ne bis in idem!

74
Oprostilna sodba:
 dejanje za katero je obtožen, ni KD.
 če so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost.
 ni dokazano, da je obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen.
 če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom KD ter posledicami,
ki bi jih povzročila obsodba.

Oprostilna in obsodilna sodba sta meritorni (kar pomeni, da se sodišče dejansko

ukvarja z vsebinskimi vprašanji).

75
12. PREISKAVA

Preiskava je prva faza rednega kazenskega postopka, urejena v členih 167 – 191
ZKP. Preiskavo opravlja preiskovalni sodnik. Osumljencu od trenutka uvedbe
preiskave dalje pravimo obdolženec

12.1. Pogoji za preiskavo

Materialni pogoji (167 ZKP):

 Osredotočenost: zoper določeno osebo
 Utemeljen sum

Formalni pogoji:
 Zahteva upravičenega tožilca (akuzatornost!!, za vse velja isto, zato naj
vas ne zmoti uporaba državnega tožilca v nadaljevanju)
 Sklep o preiskavi, ki ga izda preiskovalni sodnik

Namen preiskave (167 ZKP) je zbrati:

 dokaze/podatke, potrebne za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi
postopek
 dokaze, ki jih kasneje ne bo mogoče ponoviti ali jih bo težko izvesti
 druge dokaze, ki utegnejo koristiti postopku in je smotrno, da se izvedejo

12.2. Postopek za uvedbo preiskave (168 – 169 ZKP)

1. Državni tožilec poda zahtevo za preiskavo pristojnemu

preiskovalnemu sodniku.

Vsebina zahteve:
 navedba osebe, zoper katero se zahteva preiskava
 opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja
 navedba zakonske označbe kaznivega dejanja
 navedba okoliščin, iz katerih izhaja utemeljenost suma
 navedba že zbranih dokazov.

V zahtevi državni tožilec predlaga:

 okoliščine, ki naj se v preiskavi raziščejo
 preiskovalna dejanja, ki naj se opravijo
 pripor tistega, zoper katerega je zahtevana preiskava (ni nujno!)

2. Odločanje preiskovalnega sodnika o zahtevi za preiskavo

76
  preden se odloči najprej pregleda spise
 preden izda sklep zasliši obdolženca v vseh primerih, razen:
o če bi bilo nevarno odlašati ali
o če preiskovalni sodnik glede na že opravljeno zaslišanje po 148.a
členu tega zakona in podano zahtevo za preiskavo oceni, da
ponovno zaslišanje ni potrebno
 preden se odloči lahko tudi izvede predhodni konradiktorni narok, na
katerega povabi obdolženca in državnega tožilca
o če je treba, da se izjavita o okoliščinah, ki so pomembne za
odločitev o zahtevi
o če misli, da bi bila iz drugih razlogov smotrna njuna ustna izjava

Na naroku lahko stranki ustno dajeta svoje predloge, državni tožilec lahko
spremeni ali dopolni svojo zahtevo za preiskavo, lahko tudi predlaga izvedbo
postopka neposredno po obtožnici. Na naroku mora PS obvezno podati pouk
obdolžencu.

3. Odločitev preiskovalnega sodnika

Se strinja z zahtevo za preiskavo:

 Izda sklep o preiskavi
 Vsebina sklepa = vsebina zahteve
 Sklep pošlje državnemu tožilcu in obdolžencu

Se ne strinja z zahtevo za preiskavo:

 PS zahteva naj o tem odloči zunajobravnavni senat
 ZOS mora odločiti v 48 urah
 O svoji določitvi izda sklep

4. Pritožba zoper sklep

Pritožba zoper sklep o preiskavi:

 Pravico do pritožbe ima obdolženec
 O pritožbi odloča zunajobravnavni senat (v max. 48 urah) – odločitve:
o pritožbo zavrne in potrdi sklep
o pritožbi ugodi in sklep deloma/v celoti razveljavi ter vrne PS-u v
ponovno odločanje
o pritožbi ugodi in sklep zavrne – ne bis in idem!!!
 Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa

Pritožba zoper sklep zunajobravnavnega senata:

 Pravico do pritožbe imajo obdolženec, državni tožilec in oškodovanec.
 Pritoži se samo oškodovanec  če ZOS pritožbi ugodi: šteje, da je
oškodovanec s pritožbo prevzel pregon.
 Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.

77
12.3. Preiskovalna dejanja

V fazi preiskave se opravljajo formalna preiskovalna dejanja. Lahko jih opravi

sam preiskovalni sodnik ali pa jih prepusti drugemu pristojnemu preiskovalnemu
sodniku ali policiji.

Med preiskavo lahko prepusti policiji izvršitev odredbe o hišni ali osebni preiskavi
ali o zasegu predmetov. Policija, ki so ji bila prepuščena posamezna preiskovalna
dejanja, opravi po potrebi tudi druga preiskovalna dejanja, ki so s temi v zvezi ali
iz njih izvirajo. Pri vsakem preiskovalnem dejanju je lahko prisoten državni
tožilec, če to želi.

Preiskovalni sodnik opravlja preiskovalna dejanja:

 na predlog strank ali oškodovanca (če se PS ne strinja s predlogom, pusti,
da o tem odloči ZOS)
 če sam meni, da so potrebna za uspešno izvedbo postopka.

Pravice strank in oškodovanca glede preiskovalnih dejanj in poteka preiskave:

lahko so navzoče pri preiskovalnih dejanjih, postavljajo vprašanja, pregledujejo
spise in predmete...

12.4. Osredotočenost in razširitev preiskave (175 ZKP)

Preiskava se opravi samo glede tistega kaznivega dejanja in zoper tistega

obdolženca, na katerega se nanaša sklep o preiskavi.

Če se med preiskavo pokaže, da je treba postopek razširiti tudi na kakšno drugo

kaznivo dejanje ali zoper kakšno drugo osebo, obvesti preiskovalni sodnik o tem
državnega tožilca. V takem primeru se smejo opraviti tista preiskovalna dejanja,
ki jih ni mogoče odlašati. Če želi DT razširitev, mora ponovno vložiti zahtevo za
preiskavo….

12.5. Sklepi v fazi preiskave

12.5.1. Sklep, s katerim PS zavrže zahtevo za preiskavo (168/V ZKP)

Kdaj? Če državni tožilec umakne zahtevo za preiskavo, preden je izdan sklep o
preiskavi. PS v tem primeru sporoči oškodovancu, da lahko začne pregon sam.
Če oškodovanec ne začne sam pregona, ima učinke ne bis in idem.

12.5.2. Sklep, s katerim PS prekine preiskavo (179 ZKP)

Kdaj?
 če obdolženec po storjenem kaznivem dejanju duševno zboli

78
  če nastane pri njem duševna motnja
 če zboli za kakšno drugo hudo boleznijo, zaradi katere se dalj časa ne
more udeleževati postopka
 če je na begu
 če so podane druge okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon obdolženca

Preden se preiskava prekine, je treba zbrati vse dokaze o kaznivem dejanju in

kazenski odgovornosti obdolženca, do katerih je mogoče priti.

Ko prenehajo ovire, ki so povzročile prekinitev, nadaljuje preiskovalni sodnik

preiskavo. Sklep nima učinka ne bis in idem.

12.5.3. Sklep, s katerim ZOS prekine preiskavo (181/V ZKP)

Kdaj? Kadar ZOS med preiskavo odloča o kateremkoli vprašanju ter ugotovi
obstoj okoliščin, ki samo začasno preprečujejo pregon obdolženca (glej zgoraj).

Ko prenehajo ovire, ki so povzročile prekinitev, nadaljuje preiskovalni sodnik

preiskavo. Sklep nima učinka ne bis in idem.

12.5.4. Sklep, s katerim PS ustavi preiskavo (180 ZKP)

PS izda sklep o ustavitvi preiskave

 če spozna, da dejanje, ki ga je obdolženec obdolžen, ni kaznivo dejanje;
 če so okoliščine, ki krivdo ali kaznivost obdolženca, pa ni pogojev za
varnostne ukrepe;
 če je kazenski pregon zastaran ali je dejanje obseženo z amnestijo ali
pomilostitvijo ali če so podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon;
 če ni dokazov, da bi bil obdolženec storil kaznivo dejanje ali
 če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom KD in posledicami,
ki bi jih povzročil kazenski pregon

Pomembno: 181/2 ZKP – Če PS spozna, da je podan kateri izmed razlogov za

ustavitev preiskave, obvesti o tem DT (torej ne ustavi kar sam preiskave). Če DT
v 8 dneh ne obvesti PS, da odstopa od pregona, zahteva PS, naj zunajobravnavni
senat odloči o ustavitvi preiskave.

Sklep ima učinek ne bis in idem.

Sklep se pošlje obdolžencu, državnemu tožilcu in oškodovancu.

12.5.5. Sklep, s katerim ZOS ustavi preiskavo (181 ZKP)
Kdaj? Kadar med preiskavo odloča o kateremkoli vprašanju, in sicer v naslednjih
primerih:
 dejanje ni kaznivo dejanje
 okoliščine, ki izključujejo krivdo/kaznivost, pa ni pogojev za varnostne
ukrepe
 zastaranje/amnestija/pomilostitev ali druge okoliščine, ki izključujejo
pregon
 ni dokazov, da bi bil obdolženec storil kaznivo dejanje
 nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter
posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon.

79
Če obstoj teh razlogov ugotovi PS: o tem obvesti državnega tožilca in če ta v 8
dneh ne obvesti PS, da odstopa od pregona, zahteva PS, naj ZOS odloči o
ustavitvi preiskave.

Sklep o ustavitvi preiskave se pošlje državnemu tožilcu, oškodovancu in

obdolžencu. Če je obdolženec v priporu, ga je treba takoj izpustiti. Zoper ta sklep
imata državni tožilec in oškodovanec pravico pritožbe.

Sklep ima učinek ne bis in idem.

12.6. »Redni« konec preiskave

PS konča preiskavo, ko spozna, da je stanje stvari v preiskavi zadosti

razjasnjeno (184 in 185 ZKP).

Nato pošlje spise državnemu tožilcu, ki mora v 15 dneh (rok lahko ZOS
na predlog DT podaljša):
 predlagati dopolnitev preiskave (če se PS ne strinja, zahteva naj o tem
odloči ZOS) ali
 vložiti obtožnico ali
 izjaviti, da odstopa od pregona

Če se je preiskava začela na predlog oškodovanca kot tožilca ali zasebnega

tožilca, ga PS obvesti o zaključku preiskave in opozori, da mora v 15 dneh vložiti
obtožnico oz. zasebno tožbo. Če tega ne stori v roku, se šteje, da je odtopil od
pregona in postopek bo s sklepom ustavljen.

Trajanje preiskave: največ 6 mesecev. Če v tem času ni končana, PS o razlogih

obvesti predsednika sodišča. Ta ukrene vse potrebno, da se preiskava zaključi.

80
13. VLOŽITEV IN KONTROLA OBTOŽNICE

13.1. Definicija

Obtožnica je pravni akt, na podlagi katerega teče postopek pred sodiščem

(praviloma glavna obravnava) in o katerem se odloči s sodbo. Za ta pravni akt
oziroma njegove različice obstaja več izrazov: obtožnica, obtožba, obtožni akt,
obtožni predlog, zasebna tožba.

13.2. Akuzatorno oziroma obtožno načelo

Je eno izmed temeljnih načel mešanih in akuzatornih kazenskih postopkov.

Pomeni, da se sme postopek pred sodiščem začeti in teči le na podlagi obtožnice,
podane s strani upravičenega tožilca (državnega tožilca, oškodovanca kot
subsidiarnega tožilca ali oškodovanca pri zasebni tožbi).

To načelo je v ZKP-ju zapisano v 1. odstavku 268. člena, kjer je določeno: »Ko je

končana preiskava, kot tudi kadar se brez preiskave lahko vloži obtožnica (170.
člen), sme teči postopek pred sodiščem samo na podlagi obtožnice državnega
tožilca oziroma oškodovanca kot tožilca.«

V slovenskem kazenskem sistemu obstaja zgolj ena izjema od obtožnega načela,

in sicer v kazenskem postopku zoper mladoletnika. To je določeno v 3. odstavku
465. člena ZKP: »Če državni tožilec ne zahteva uvedbe postopka proti
mladoletniku, obvesti o tem oškodovanca. Oškodovanec ne more prevzeti
postopka oziroma ne more vložiti pri sodišču zasebne tožbe, pač pa lahko
zahteva v osmih dneh, ko prejme sporočilo državnega tožilca, naj senat za
mladoletnike pristojnega sodišča uvede postopek.«

13.3. Funkcija obtožnice

Temeljna funkcija obtožnice je, da fokusira oziroma uokviri spor, ki se razrešuje s

kazenskim postopkom, t.j. jasno določi, komu se sodi (kdo naj bi storil očitano
kaznivo dejanje) in za katero dejanje (historični dogodek) se sodi.

Sodišče ne sme prekoračiti tega okvirja spora in je vezano na obtožnico. Tako

mora biti podana identiteta obtožnice in sodbe, in sodišče ne sme v škodo
obtoženca ugotoviti drugačno dejansko stanje, kot pa je navedeno v obtožnici.
Tako npr. če je v obtožnici navedeno, da je obtoženec ukradel 300€, ne sme
sodišče v sodbi ugotoviti, da je obtoženec ukradel 25.000€. (Več o identiteti
obtožnice in sodbe v gradivu/poglavju o sodbi).

Obtožnico je mogoče tekom glavne obravnave spreminjati. (Več o tem v gradivu

o glavni obravnavi).

81
13.4. Sestavine obtožnice

Obtožnica ima obligatorne (obvezne) in fakultativne (neobvezne) sestavine.

Sestavine obtožnice so določene v 1. (obligatorne) in 2. (fakultativne) odstavku
269. členu ZKP-ja.

Obligatorne sestavine:

1. Osebni podatki obdolženca ,

določeni v 227. členu, in podatki o priporu, in sicer o tem, ali je v priporu in od
kdaj ali pa je na prostosti; če pa je bil pred vložitvijo obtožnice izpuščen, koliko
časa je bil v priporu;

2. Opis dejanja (historičnega dogodka/dejanskega stanja),

iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve
kaznivega dejanja, predmet na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno
kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar
najbolj natančno označi; primer: »A.A. je dne 1.6.2010 ob 16.07 s kamnom
razbil zaklenjeno okno v dnevni sobi v pritličju stanovanjske hiše na naslovu
Ljubljanska cesta 1, vanj vstopil, iz predala vzel bančno knjižnico ter 700€
gotovine, nato pa skozi okno pobegnil.«

3. Pravno kvalifikacijo historičnega dogodka,

t.j. zakonsko označbo kaznivega dejanja z navedbo določb kazenskega zakona,
ki naj se po predlogu tožilca uporabijo; primer: »A.A. je z zgoraj navedenim
storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 205. člena
Kazenskega zakonika«.

4. Označbo sodišča, pred katerim naj bo glavna obravnava

5. Predlog dokazov,
t.j. predlog, kateri dokazi naj se izvedejo na glavni obravnavi, z navedbo imen
prič in izvedencev, spisov, ki naj se preberejo, in predmetov, ki so potrebni za
dokazovanje.

6. Obrazložitev,
v kateri se po uspehu preiskave opiše stanje stvari, navedejo dokazi, s katerimi
se ugotavljajo odločilna dejstva, navede zagovor obdolženca in stališče tožilca o
navedbah obrambe

Fakultativna sestavina
Če je obdolženec na prostosti, se sme v obtožnici predlagati, naj se odredi
pripor; če je v priporu, pa se sme predlagati, naj se izpusti

82
13.5. Postopek vložitve in kontrole obtožnice

Za grafični prikaz postopka vložitve in kontrole obtožnice predlagamo ogled

zloženke/zgibanke o Kazenskem procesnem pravu doc. dr. Primoža Gorkiča, ki je
na voljo tudi v knjižnici in knjigarni na PF!

Sicer pa predlagamo, da skušate sami sestaviti grafični prikaz, saj vam bo ta

proces pomagal pri temu, da boste bolje razumeli.

13.5.1. Vložitev obtožnice

Obtožnica se pošlje pristojnemu sodišču v toliko izvodih, kolikor je obdolžencev
in zagovornikov, en izvod pa za sodišče.

13.5.2. Preverjanje sestavin obtožnice

Takoj po prejemu obtožnice preizkusi predsednik senata, pred katerim naj bo
glavna obravnava(torej predsednik sodnega senata, ki bo kasneje eventualno
odločal na glavni obravnavi), ali je obtožnica sestavljena po predpisih (269.
člen).

Če spozna, da ni, jo vrne tožilcu, naj jo v treh dneh popravi. Iz opravičenih

razlogov lahko senat na tožilčevo zahtevo ta rok podaljša.

Če oškodovanec kot tožilec (subsidiarni tožilec) ali zasebni tožilec omenjeni rok
zamudi, se šteje, da je odstopil od pregona in se postopek ustavi.

13.5.3. Vročitev obtožnice obdolžencu

Obtožnica se vroči obdolžencu, ki je na prostosti, brez odlašanja. Če je v priporu,
mora biti to najkasneje v 24 urah po tem, ko sodišče prejme obtožnico.

Pozor! Po 70. členu ZKP mora obdolženec imeti zagovornika ob vročitvi

obtožnice, če gre za kaznivo dejanje, za katerega je v zakonu predpisana kazen
osmih let zapora ali hujša kazen. Če ga nima, mu ga mora postaviti sodišče po
uradni dolžnosti.

13.5.4. Ugovor obdolženca zoper obtožnico

Obdolženec ima pravico podati ugovor zoper obtožnico v osmih dneh po njeni
vročitvi. Ob vročitvi obtožnice pouči sodišče obdolženca o tej njegovi pravici.
Ugovor zoper obtožnico sme podati brez posebnega pooblastila obdolženca tudi
zagovornik, vendar pa ne proti njegovi volji. Obdolženec se lahko odpove pravici
do ugovora zoper obtožnico.

Ugovor se pošlje predsedniku sodnega senata.

13.5.5. Preverjanje formalnih predpostavk za ugovor - prvič

Prepozen ugovor in ugovor, ki ga poda neupravičena oseba, zavrže s sklepom

83
predsednik sodnega senata.
Če predsednik je ugovor pravočasen in ga je podala upravičena oseba
(obdolženec ali njegov zagovornik), ga predsednik sodnega senata predloži
skupaj s spisi zunajobravnavnemu senatu, ki bo nato na seji odločil o ugovoru in
morebitnemu odgovoru tožilca na ugovor.

13.5.6. Odgovor tožilca na ugovor

Pred odločitvijo zunajobravnavnega senata se izvod ugovora pošlje tožilcu, ki
lahko v treh dneh od prejema ugovora poda odgovor.

13.5.7. Preverjanje formalnih predpostavk za ugovor - drugič

Tako kot je prej predsednik sodnega senata preveril, ali je bil ugovor vložen
pravočasno in s strani upravičene osebe, sedaj to še enkrat preveri
zunajobravnavni senat (ZOS).

Če ZOS ugotovi, da je ugovor bil vložen prepozno ali s strani neupravičene

osebe, ugovor zavrže. Če pa je s tega stališča vse v redu z ugovor, pa ZOS
vzame v preizkus obtožnico.

13.5.8. Preiskus oziroma kontrola obtožnice

Preizkus in kontrolo obtožnice delimo na dva dela, in sicer na formalno ter
materialno kontrolo obtožnice.

13.5.9. Formalna kontrola obtožnice

V tej fazi se senat ne spušča v vsebinsko utemeljenost obtožnice (torej ali je
podan utemeljen sum, ali je morebiti prišlo do zastaranja itd.), ampak preverja
formo/obliko in sestavine obtožnice ter ali je v obtožnici zadosti podatkov, da
bodo lahko preverili vsebinsko utemeljenost obtožnice.

Tako ZKP pravi, da če ZOS ob ugovoru spozna, da:

 so napake ali pomanjkljivosti v obtožnici (269. člen – torej da ni vseh
obligatornih sestavin),
 so napake ali pomanjkljivosti v samem postopku ali
 je potrebna boljša razjasnitev stanja stvari, da bi se mogla preizkusiti
utemeljenost obtožnice,

vrne obtožnico, da se opažene pomanjkljivosti odpravijo ali da se preiskava

dopolni oziroma opravi.

(Torej če npr. sploh ni bila opravljena preiskava, ampak je bila vložena obtožnica
brez preiskave, lahko v okviru kontrole obtožnice ZOS zahteva, da se opravi
preiskava).

Tožilec mora v treh dneh, odkar mu je bila sporočena odločba ZOSa, predložiti
popravljeno obtožnico ali zahtevati preiskavo oziroma njeno dopolnitev. Iz
opravičenih razlogov sme senat na zahtevo tožilca ta rok podaljšati.

84
Če oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec zamudi omenjeni rok, se šteje, da
je odstopil od pregona, postopek pa se ustavi. Če državni tožilec zamudi rok,
mora o razlogih obvestiti višjega državnega tožilca.

13.5.10. Materialna kontrola obtožnice

Če obtožnica prestane formalno kontrolo, ZOS opravi materialno kontrolo
obtožnice, v kateri preverja vsebinsko utemeljenost obtožnice.

Pri materialni kontroli obtožnice ZOS ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo je

tožilec navedel v obtožnici. Tako da če je npr. v obtožnici nek historični dogodek
pravno kvalificiran kot uboj, lahko ZOS pri odločanju šteje, da gre v bistvu za
povzročitev smrti iz malomarnosti, in so npr. zaradi tega krajši zastaralni roki in
lahko ugotovi, da je pri tej zadevi že prišlo do zastaranja.

Na koncu materialne kontrole je možen eden od sledečih scenarijev:

A.) Obtožba se ne dopusti in kazenski postopek se ustavi

ZOS odloči, da se obtožba ne dopusti in da se kazenski postopek ustavi, če
ugotovi:
1) da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje;
2) da so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost, in da ni razlogov
za uporabo varnostnih ukrepov;
3) da je kazenski pregon zastaran, ali je dejanje obseženo z amnestijo ali
pomilostitvijo, ali če so podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon;
4) da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je
predmet obtožbe;
5) ali če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja
(njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker
so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je
bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih
okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon.

Posledica te odločitve je NE BIS IN IDEM.

B.) Zavrženje obtožnice

Če ZOS ugotovi, da:
 ni zahteve upravičenega tožilca;
 potrebnega predloga ali dovoljenja za pregon;
 so podane druge okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon,

se s sklepom obtožnica zavrže.

Ta odločitev nima za posledice NE BIS IN IDEM.

85
 C.) Zavrnitev ugovora
Če ni podan nobeden od zgornjih razlogov, potem ZOS zavrne ugovor kot
neutemeljen in potrdi obtožnico.

BENEFICIUM COHAESIONIS oziroma PRAVNA DOBROTA PRIDRUŽITVE

(281. člen)

Če podajo samo nekateri od več obdolžencev ugovor zoper obtožnico in če so

razlogi, zaradi katerih je sodišče spoznalo, da se obtožba ne dopusti ali da se
obtožnica zavrže, v korist tudi nekaterim obdolžencem, ki niso podali ugovora,
ravna zunajobravnavni senat tako, kakor da bi bili podali ugovor tudi ti.

MATERIALNA KONTROLA OBTOŽNICE NA PODLAGI ZAHTEVE

PREDSEDNIKA SODNEGA SENATA (284. člen)

ZKP določa, da če ugovor zoper obtožnico ni bil vložen ali pa je bil vložen, pa je
bil zavržen (skratka, če ni prišlo do materialne kontrole obtožnice na podlagi
ugovora obdolženca), da lahko predsednik sodnega senata zahtevati od
zunajobravnavnega senata, da opravi materialno kontrolo obtožnice.

To zahtevo lahko predsednik sodnega senata vloži le, dokler ni določen datum
glavne obravnave, vendar najkasneje v dveh mesecih od prejema obtožnice pri
sodišču.

13.5.11. Pravnomočnost obtožnice:

Obtožnica postane pravnomočna:

 z dnem, ko je ugovor obdolženca zavrnjen;
 če ugovor ni bil vložen ali je bil zavržen, pa je predsednik sodnega senata
vložil zahtevo za materialno kontrolo, z dnem, ko je ZOS odločil, da se z
obtožnico strinja;
 če ugovor ni bil vložen ali je bil zavržen, pa predsednik sodnega senata ni
vložil zahteve, z dnem, ko je predsednik senata določil datum glavne
obravnave, najkasneje pa v dveh mesecih od prejema obtožnice pri
sodišču.

S pravnomočnostjo obtožnice se ponavadi namesto izraza »obdolženec« začne

uporabljati izraz »obtoženec«, ki se uporablja do pravnomočnosti sodbe. Se pa
tudi po samem zakonu namesto izraza »obtoženec« še vedno lahko uporablja
izraz »obdolženec« ali »osumljenec«.

13.5.12. Odločanje o priporu (272. Člen ZKP)

Če je v obtožnici predlagano (to je fakultativna sestavina), naj se zoper

obdolženca odredi pripor ali naj se obdolženec izpusti, odloči o tem
zunajobravnavni senat takoj, najpozneje pa v oseminštiridesetih urah.

86
Če pa je obdolženec v priporu in v obtožnici ni predlagano, naj se izpusti,
preizkusi zunajobravnavni senat po uradni dolžnosti v treh dneh od prejema
obtožnice, ali so še dani razlogi za pripor, in izda sklep, s katerim ga podaljša ali
odpravi. Pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve.

Če je zoper obdolženca, ki je na prostosti, odrejen pripor s sklepom ZOS-a (po

272. členu), se mu vroči obtožnica skupaj s sklepom, s katerim je odrejen pripor,
takrat, ko se zapre.

13.5.13. Ekskluzija

Če ZOS ugotovi, da so v spisih zapisniki ali obvestila iz 83. člena ZKP-ja (torej
tisti, katere je treba izločiti), po uradni dolžnosti izda sklep o njihovi izločitvi iz
spisov.

Zoper ta sklep je dovoljena posebna pritožba. Ko postane sklep pravnomočen,

poskrbi predsednik ZOSa, da se izločeni zapisniki in obvestila zaprejo v poseben
ovitek in izročijo preiskovalnemu sodniku, da jih shrani ločeno od drugih spisov.
Teh zapisnikov in obvestil ni dovoljeno pregledovati in tudi ne uporabiti v
postopku.

87
14. EKSKLUZIJA

14.1. Splošno

Ekskluzija je sankcija za kršitev dokaznih prepovedi. Gre za procesnopravno

sankcijo. Poznamo še materialnopravno sankcioniranje, ki ga ureja KZ-1 in
uvrstitev med absolutne bistvene kršitve postopka. Je edina sankcija, ki prepreči,
da bi nedovoljen dokaz prišel do glavne obravnave.

Namen: varstvo človekovih pravic, enakost orožji, sankcija za nezakonito delo

organov pregona, privilegij zoper samoobtožbo...

14.2. Dve pojmovanji ekskluzije

14.2.1. Dosledno pojmovanje ekskluzije

Pri doslednem pojmovanju ekskluzije se dosledno izloči vsak nezakonito

pridobljen dokaz, ne glede na njegovo dokazno vrednost/pomembnost za
kazenski postopek in ne glede na to, kako veliko ali malo bi vplivalo na prihodnje
zakonito delovanje organov pregona.

Dosledno pojmovanje izhaja iz akuzatornega pojmovanja kazenskega postopka,

torej da gre za reševanje spor dveh enakopravnih strank, v katerem je glavno
vodilo (poleg reševanja spora) to, da se ne glede na karkoli spoštujejo pravila,
zakoni, človekove pravice in temeljne svoboščine.

Kako je dosledna doktrina v skladu z avtonomno koncepcijo kazenskega

postopka?

V Sloveniji imamo dosledno pojmovanje katerega bistvo je v tem, da nihče (niti

obdolženec niti država) ne sme biti niti na boljšem niti na slabšem zaradi tega,
ker so bila kršena pravila, zakoni oziroma pravice/svoboščine kogarkoli
(obdolženca ali katerekoli druge osebe).

14.2.2. Utilitaristično poimenovanje ekskluzije

Pri utilitarističnem pojmovanju ekskluzije pa pri tem, ali naj se izloči nek
nezakonito pridobljeni dokaz, tehtamo na eni strani koristi dokaza/pomembnosti
dokaza za kazenski postopek ter na drugi stani preventivni učinek na zakonito
delovanje organov pregona v bodočnosti in stopnjo resnosti kršitve.

Namen ekskluzije (po utilitarističnem pojmovanju) je njen preventivni učinek: to,

da se prepreči bodoče nezakonito ravnanje organov pregona.

88
  Če se ugotovi, da so koristi/pomembnost dokaza večji od koristi
preventivnega učinka/stopnje kršitve, se dokaza NE IZLOČI.

 Če se ugotovi, da so koristi/pomembnost dokaza manjši od koristi

preventivnega učinka/stopnje kršitve, se dokaz IZLOČI.

V ZDA ter Avstraliji imajo utilitaristično pojmovanje, ki je skladno z ancilarno

koncepcijo kazenskega postopka.

14.3. Ureditev v ZKP

18. člen ZKP

Določa, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na:

- dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in
temeljnih svoboščin,
- kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega
postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more
opreti, ali
- ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza.«

83/I ZKP (izločitev dokazov pridobljenih s kršitvijo procesnih garancij): Preden

DT poda PS-u zahtevo za preiskavo, vloži obtožnico brez preiskave..., izloči iz
spisov, ki jih pošlje sodišču, obvestila, ki jih je policija zbrala od osumljenca,
preden je bil poučen po 148/IV. O opravljeni izločitvi sestavi uradni zaznamek in
ga priloži spisom, ki jih pošlje sodišču, izločena obvestila pa shrani v svojem
spisu – izloča DT!!!

Če so h kazenski ovadbi priloženi kakšni drugi dokazi, za katere državni tožilec

misli, da se na njih ne sme opirati odločba sodišča, pošlje spise, v katerih so taki
dokazi PS-u oz. sodniku posamezniku, ki nato ustrezno ukrepa (glej 83/II in III
ZKP) – ne izloča DT!!! glej 83/II

83/II (izločanje dokazov, ki so taksativno našteti):

 izpovedba osumljenca/obdolženca, priče ali izvedenca, če ZKP določa, da

se sodna odločba ne sme opreti nanje

 zapisniki, predmeti, posnetki, sporočila ali dokazila, če ZKP določa, da se

sodna odločba ne sme opreti nanje

 obvestila, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil poučen po

148/IV, če jih ni že prej izločil državni tožilec

 obvestil, ki so jih dale policiji osebe, ki ne smejo biti zaslišane kot priče, ali
ki so se v skladu s tem zakonom odrekle pričevanju, ali ki po tem zakonu
ne bi smele biti postavljene za izvedenca

89
V teh primerih izda PS oz. sodnik posameznik po uradni dolžnosti ali na predlog
stranke sklep, s katerim izloči navedene dokaze iz spisov takoj, ko ugotovi, da
gre zanje. Stranke smejo zahtevati izločitev zapisnikov in drugih dokazov samo
do začetka glavne obravnave, na glavni obravnavi pa samo, če tega niso mogle
zahtevati že prej – izloča PS ali sodnik posameznik!!!

83/III (pritožba) Zoper sklep o izločitvi ali sklep zavrnitvi predloga stranke za
izločitev je dovoljena posebna pritožba.

83/IV (kdaj se lahko nedovoljen dokaz uporabi):

 predsednik sodišča, ki odloča o zahtevi za izločitev sodnika iz razloga

psihološke okužbe

 senat, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo o glavni stvari

 sodišče druge stopnje, ki odloča odloča o pritožbi zoper sodbo, s katero se

izpodbija tudi sklep o izločitvi dokazov

sme pregledati in uporabiti zapisnike in druge dokaze, ki so bili s pravnomočnim

sklepom izločeni iz spisov, če je to nujno zaradi ugotovitve ali je podan razlog za
izločitev sodnika. Po pregledu in uporabi se mora izločene zapisnike in
druge dokaze spet fizično ločiti od spisa.

Izloča se s sklepom.

14.4. Doktrina sadežev zastrupljenega drevesa

Ekskluzija sama po sebi (v osnovnem/najožjem pomenu) pomeni, da se izločijo

dokazi, ki so bili neposredno pridobljeni na nezakonit način (z nezakonitim
preiskovalnim dejanjem oz. z dejanjem, ki predstavlja kršitev ZKP oz. drugih
zakonov).

Doktrina sadežev zastrupljenega drevesa (DSZD) pa razširja to osnovno

dojemanje ekskluzije na tiste dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nezakonitih
dokazov (oz vednosti o njih).

To pomeni: če imamo verigo med seboj vzročno povezanih preiskovalnih

dejanj/dokazov, med katerimi je prvi nezakonit in so kasnejši
pridobljeni na podlagi takega dokaza, da bodo tudi vsi ti kasnejši dokazi
izločeni zaradi prvotne nezakonitosti.

90
Kasnejši/sporni dokaz se bo izločil, če bo izpolnjen t.i. BIFURKATIVNI TEST.

1. Obstajati mora sine qua non vzročna zveza med prvotno

nezakonitostjo in spornim dokazom

2. Sporni dokaz je pridobljen z aktivnim izkoriščanjem/zlorabo

prvotne nezakonitosti

DSZD se je najprej razvila v ZDA, v zadevi WONG SUN vs. US.

14.5. Izjeme od doktrine sadeža zastrupljenega drevesa:

14.5.1. Doktrina zbledelega madeža (purget taint doctrine)

Je najbolj razširjena izjema. Podana je takrat, ko sta prvotno nezakonito
dejanje/nezakonito pridobljen dokaz in 'sporen' dokaz časovno ali kako drugače
tako oddaljena oz. nepovezana, da ne moremo govoriti o aktivnem policijskem
izkoriščanju prvotne nezakonitosti oz. neposredni zlorabi nezakonitosti oz. se
šteje vzročna zveza za prekinjeno.

Skratka: drugi pogoj bifurkativnega testa ni izpolnjen oz. da so okoliščine, zaradi

katerih ne gre več neposredno zlorabo aktivnosti.

Od kod ime? Gre za to, da madež prvotne nezakonitosti zaradi

oddaljenosti/nepovezanosti/… zbledi in se 'sporni dokaz' dopusti.

Med okoliščinami, zaradi katerih madež zbledi, je zelo pogosto

PROSTOVOLJNOST (izjave, priznanja, soglasje k hišni preiskavi itd.)

14.5.2. Doktrina neodvisnega vira

Uporabi se takrat, ko policija/tožilstvo do spornega dokaza pride oz. zanj izve in
z izkoriščanjem prvotne nezakonitosti in tudi po neki drugi poti, na podlagi
nekega drugega, zakonitega dokaza oz. preiskovalnega dejanja, neodvisnega od
prvotne nezakonitosti.

Obstajata torej dve poti, po katerih so prišli do dokaza:

 Prva je nezakonita
 Druga je zakonita in popolnoma neodvisna od prve

Možni pomislek zoper to doktrino je možnost PSIHOLOŠKE OKUŽBE.

Policija/organi pregona, ko enkrat izvedo za dokaz na nezakonit način, verjetno
praktično ne morejo tega izbrisati iz glave in nadaljevati z delom, kot da ne vedo
za ta dokaz, in verjetno vsaj podzavestno uporabljajo te nezakonite informacije
pri iskanju tega dokaza. Skratka, zelo težko je govoriti o neodvisnem viru.

91
14.5.3. Izjema neizogibnega odkritja
Se uporablja takrat, ko je sporni dokaz bil pridobljen na podlagi prvotno
nezakonitega dokaza, pri čemer pa organi pregona zatrjujejo/dokažejo, da bi do
spornega dokaza nujno/neizogibno prišli tudi po zakoniti poti, brez izkoriščanja
prvotne nezakonitosti, in da bi dokazi imel isto dokazno vrednost.

To izjemo najbolje ponazarja primer iz ameriške sodne prakse Nix v Williams.

Tožilstvo mora dokazati 'neizogibnost'. S kakšnim dokaznim standardom oz. kako

gotovo mora biti, da bi našli dokaz po zakoniti poti? Po večinskem mnenju v
zadevi Nix v. Williams je dokazni standard preponderance of evidence = cca
50%.

Razlika in podobnost med doktrino neodvisnega vira in izjemo

neizogibnega odkritja:

Pri izjemi neizogibnega odkritja:

1. gre za hipotetičen/teoretičen scenarij oz. organi pregona želijo prepričati
sodišče, da verjame v nek hipotetičen scenarij. Organi pregona zatrjujejo,
da bi dokaz tako ali tako našli na zakonit način, brez zlorabe/uporabe
prvotne nezakonitosti.

2. Tukaj je glavni problem hipotetičnost, torej ali bi se res na zakonit način

nujno našel dokaz, ali pa ga ne bi našli oz. so to samo ugibanja z nizko
stopnjo verjetnosti?

3. Uporablja se/obstaja zaradi spodaj opisanega razumevanje ekskluzije, pri

čemer sta oba pogoja bifurkativnega testa izpolnjena.

Pri doktrini neodvisnega vira:

1. gre za dejanski scenarij oz. organi pregona prepričujejo sodišče, da
dejansko so našli dokaz na nek drug, zakonit način, brez zlorabe/uporabe
prvotne nezakonitosti.

2. Tu je problem PSIHOLOŠKE OKUŽBE, torej ali policija res ni zavestno ali

podzavestno uporabljala informacije iz prvotne nezakonitosti, da bi prišla
do dokaza na drug, zakonit način…

3. Doktrina nastane tako zaradi spodaj opisanega razumevanja ekskluzije kot

tudi zaradi tega, ker gre pravzaprav za to, da 2. pogoj bifurkativnega testa
ni izpolnjen (policija ne izrabi te nezakonitosti, temveč neodvisno od nje
po drugi, zakoniti poti pride do dokaza).

Obe izjemi pa sta si podobni v tem, da izhajata iz tega, da

osumljenec/obtoženec zaradi ekskluzije ne sme biti na boljšem, kot če prvotne
nezakonitosti ne bi bilo, oz. policija/org. pregona ne smejo biti na slabšem, kot
če ne bi bilo prvotne nezakonitosti.

92
14.5.4. Izjema dobre vere

V primeru US v Leon. VS ZDA je to utemeljilo z naslednjimi štirimi razlogi:

1. Ekskluzija je predvsem preventivno sredstvo proti nezakonitemu delovanju

policije, ne pa sodnikov

2. Ne obstajajo dokazi, da so sodniki nagnjeni k neupoštevanju pravnih

predpisov

3. Ne obstajajo dokazi, da bo takšna ekskluzija imela pomemben preventivni

učinek na sodnike

4. Ne moremo pričakovati od policije, da bo preverjala oz. dvomila v odločitve

sodišča

14.5.5. Uporabnost izjem v Sloveniji

Sodne prakse v zvezi z ekskluzijo v Sloveniji praktično ni, zato ni mogoče reči,
katera od teh izjem bi se v praksi uporabila, katera pa ne, zato so vse to zgolj
teoretična razpravljanja. Teorija pa zavrača uporabo izjeme dobre vere, saj ta ni
v skladu z našo doktrino ekskluzije, katere namen je varstvo obdolženčevih
pravic, ne pa preventivno vplivanje na ravnanje policije.

Relevantna sodna praksa:

Vrhovno sodišče ZDA:

 Wong Sun v. ZDA – Doktrina sadežev zastrupljenega drevesa

 Nix v. Williams – Izjema neizogibnega odkritja
 Leon v. ZDA – Izjema dobre vere

93
15. HIŠNA PREISKAVA, PREISKAVA
ELEKTRONSKIH NAPRAV, OSEBNA PREISKAVA IN
VARNOSTNI PREGLED

15.1. Pravica do zasebnosti

V primeru teh preiskav gre za posege v posameznikove pravice, še posebej v

pravico do zasebnosti. Sprašujemo se kdaj je določen poseg s strani države
upravičen. Na kratko, poznamo dve koncepciji zasebnosti (bolj razdelamo pri
PPU, ker sta se na tem področju tudi razvili):

 lastninski koncept zasebnosti - vprašanje kršitve se postavi samo v

primeru, ko policija pridobi dokaz z motenjem posesti: tak poseg je
upravičen samo, kadar so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za preiskavo

 koncept pričakovane zasebnosti - večinsko sprejeta koncepcija (VS

ZDA, ESČP, US RS...). Ne dvomi se o upravičenosti posega, kadar je
zakonit (=izpolnjeni vsi zakonski pogoji). Gre predvsem za posege, kjer ni
izpolnjenih zakonskih pogojev. Tak poseg je upravičen samo, kadar je test
pričakovane zasebnosti negativen (to pa je ko na obe vprašanji
odgovorimo z “ne”). Test:
o Subjektivni test – ali je iz ravnanja osebe razvidno, da je v
določenem prostoru pričakovala zasebnost
o Objektivni test – ali je to pričakovanje družbeno upravičeno.

15.2. HIŠNA PREISKAVA

Hišna preiskava je formalno preiskovalno dejanje, zato se redno izvaja v fazi

preiskave. Ker pa je velikokrat potreba po njeni izvedbi že prej, se lahko izvede
tudi v predkazenskem postopku kot nujno preiskovalno dejanje. Urejena je v
(214 - 219 ZKP).s

15.2.1. Predmet preiskave

1. stanovanje in drugi prostori obdolženca/drugih oseb: prostori, namenjeni

za stalno in začasno bivanje (hiša, drvarnica, garaža in vozila v njej, lopa,
od odprtih pa vrt, dvorišče) (v 214/I ZKP)

94
 2. skriti prostori prevoznih sredstev (v 215/VI ZKP) – razlikuj z pregledom
vozila (v 148 ZKP), kjer gre samo za vizualen pregled!!!
3. zaklenjeni prostori, pohištvo in druge stvari - s silo, če imetnik ni navzoč
ali noče prostovoljno odpreti (v 216/II ZKP)
4. prostori državnih organov, podjetij ali drugih pravnih oseb
5. vojaški objekti

15.2.2. Materialni pogoji (v 214/I ZKP)

 utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in

 verjetnost, da bo mogoče pri preiskavi
o obdolženca prijeti ali
o odkriti sledove kaznivega dejanja ali
o odkriti predmete pomembne za kazenski postopek

15.2.3. Formalni pogoji (v 215 in 216 ZKP ter v 36. členu URS -
nedotakljivost stanovanja)

 URS: za vstop v stanovanje se zahteva ali sodna odredba ali privolitev

imetnika
 obrazložena odredba sodišča
 pri preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje in prostor se
preiskuje, ali njegov zagovornik (če mu ni dana možnost: sodišče ne sme
opreti odločbe na to hišno preiskavo)
 navzočnost dveh polnoletnih prič
 izvedba postopka pod pogoji, ki jih določa zakon

15.2.4. Postopek pri hišni preiskavi

 preiskovalni sodnik izda obrazloženo pisno odredbo

 odredbo se pred začetkom preiskave obvezno izroči tistemu, pri katerem
naj se le ta opravi (v čigar pravico do zasebnosti se posega)
 pravni pouk (pravica do zagovornika, ki je lahko navzoč, če izkoriščena,
se preiskava odloži do njegovega prihoda, a max. 2 uri)
 poziv osebi, naj sama prostovoljno izroči predmete ali osebo - edicijska
dolžnost ne velja za osumljenca (povezano s privilegijem zoper
samoobtožbo)
 obvezna navzočnost vsaj 2 polnoletnih prič (ne smeta biti policista, ki
sodelujeta pri preiskavi)
 na koncu se napravi zapisnik o hišni preiskavi

Čas izvedbe: načeloma med 6. in 22. uro.

Način izvedbe: obzirno, da se ne moti javni red in mir, treba se je izogniti

nepotrebnim poškodbam.

95
 Izjeme

1. Hišna preiskava brez predhodne vročitve odredbe in poziva k

izročanju predmetov/oseb (v 215/IV ZKP) - pogoji:
 če se pričakuje oborožen odpor
 če je potrebno, da se preiskava opravi takoj in nepričakovano
 če se opravi preiskava v javnih prostorih

2. Hišna preiskava brez prisotnosti prič (v 218/III ZKP) - pogoji:

 če ni mogoče takoj zagotoviti njihove navzočnosti IN
 bi bilo nevarno odlašati

3. Hišna preiskava brez odredbe (v 218 ZKP, podlaga v 36 URS)

36/V URS: nedotakljivost stanovanja - pod pogoji, ki jih določa zakon, sme
uradna oseba brez odločbe sodišča vstopiti v tuje stanovanje/tuje prostore in
izjemoma brez navzočnosti prič opraviti preiskavo, če je to neogibno potrebno,
da:
 lahko neposredno prime storilca kaznivega dejanja
 da se zavarujejo ljudje in premoženje.

218/I ZKP: hišna preiskava brez odredbe - policisti smejo tudi brez odredbe
sodišča stopiti v tuje stanovanje in druge prostore in po potrebi opraviti
preiskavo, če (razširitev ustavnih pogojev!):
 imetnik stanovanja to želi
 kdo kliče na pomoč
 je treba, da se prime storilec kaznivega dejanja, ki je bil zasačen pri
samem dejanju
 je to potrebno za varnost ljudi in premoženja
 je v stanovanju ali kakšnem drugem prostoru kdo, ki ga je treba po
odredbi pristojnega državnega organa pripreti ali prisilno privesti ali se je
zaradi pregona tja zatekel

Kdo lahko odredi hišno preiskavo brez odredbe v prostorih, kjer živi več oseb (VS
RS I Ips 14/2005)? Za prostore, ki jih uporabljajo vse osebe, lahko privoli
katerakoli od teh oseb. Za prostore, ki jih uporablja osumljenec, mora dati
privoljenje on in ga lahko da samo on.

V primeru hišne preiskave brez odredbe se izda potrdilo (ni zapisnika!).

15.2.5. Zaseg predmetov pri hišni preiskavi (216/VII ZKP)

Pri preiskavi se zasežejo samo tisti predmeti in listine, ki so v zvezi z namenom

preiskave v posameznem primeru. Kateri so ti, mora biti natančno opredeljeno v
odredbi. O zaseženih predmetih se izda potrdilo.

96
15.2.6. Plain view doktrina

Pove, da lahko policija pri izvajanju zakonite preiskave brez predhodne odredbe
zaseže predmete, ki niso povezani s kaznivim dejanjem, zaradi katerega se
preiskava izvaja, vendar obstaja sum, da so povezani z nekim drugim kaznivim
dejanjem, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ameriška sodna praksa je razvila
posebne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je zaseg takih predmetov zakonit
(Coolidge v. New Hampshire):
 zakonita prisotnost policije na kraju
 predmet zasega mora biti prosto viden
 nenamerna najdba (ne smejo že prej vedeti, da bodo tam našli
obremenilni dokaz v zvezi z drugim kaznivim dejanjem, ta kriterij se je
uveljavil, ker je policija zlorabljala odredbe za hišne preiskave na podlagi
enega kaznivega dejanja, katerega utemeljen sum je lahko dokazala, da bi
prišla do dokazov za neko drugo kaznivo dejanje)
 že na prvi pogled mora biti očitno, da gre za  obremenilen predmet

Plain view doktrina je vsebovana v 217 ZKP. Take predmete je dovoljeno

zaseči pod pogoji 217 ZKP (sodna praksa je kot pogoj določila tudi prosto vidnost
predmeta, čeprav v 217 ni izrecno določeno). Predmeti se opišejo v zapisniku in
zasežejo, o zasegu pa takoj izda potrdilo. To se sporoči državnemu tožilcu, da
začne kazenski pregon. Predmeti se takoj vrnejo, če državni tožilec spozna, da ni
razloga za kazenski pregon, pa tudi ne kakšnega drugega zakonskega razloga,
da bi se morali predmeti vzeti.

15.2.7. Ekskluzija

Če pri hišni preiskavi niso bila spoštovana vsa pravila, je taka preiskava
nezakonita in sodišče ne sme opreti svoje odločitve na tako pridobljene dokaze
(219 ZKP).

15.2.8. Relevantna sodna praksa za hišno preiskavo

Vrhovno sodišče ZDA:

 Coolidge V. New Hampshire - Plain view doktrina
 Warden V. Hayden - Hišna preiskava brez odredbe (kadar je ogroženo
življenje ljudi in je hitrost delovanja izrednega pomena)

Vrhovno sodišče RS:

97
I Ips 105/96 - Policist kot priča: če kot priča pri hišni preiskavi sodeluje
policist, to sicer ni primerno, a zaradi tega hišna preiskava še ni avtomatično
nezakonita. Take primere je treba presojati individualno.
Nezakonito pa je, če sta priči policista, ki opravljata hišno preiskavo. V tem
primeru pride do konflikta interesov (priča: pazi kako se preiskava opravlja,
policist: dolžnost odkrivanja kaznivih dejanj).

I Ips 14/2005 – Hišna preiskava brez odredbe v prostorih, kjer živi več oseb

Ustavno sodišče RS:

U-I-190/00 – Pravna sredstva pri nezakoniti hišni preiskavi

15.3. PREISKAVA ELEKTRONSKIH NAPRAV

Z novelo ZKP-J je bil v zakon uveden popolnoma nov 219.a člen. Po novem se
lahko, zaradi pridobitve podatkov v elektronski obliki, opravi tudi preiskava
elektronskih naprav, če so za to izpolnjeni pogoji.

15.3.1. Materialni pogoji

 so podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in
 je podana verjetnost, da elektronska naprava vsebuje elektronske
podatke, ki:
o pomagajo obdolženca identificirati, odkriti, prijeti
o pomagajo odkriti sledove kaznivega dejanja, ki so pomembni za
kazenski postopek
o jih je mogoče uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku

15.3.2. Formalni pogoji

 vnaprejšnja pisna privolitev imetnika ter drugih uporabnikov elektronske
naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost ali
 obrazložena pisna odredba sodišča, izdana na predlog državnega tožilca
(v tem primeru se izvod odredbe pred začetkom preiskave izroči
imetniku/uporabniku elektronske naprave, ki naj se preišče)

O preiskavi se napravi zapisnik.

15.3.2.1. Preiskava z ustno odredbo:

Preiskovalni sodnik na ustni predlog državnega tožilca odredi preiskavo z ustno

odredbo:

 če pisne odredbe ni mogoče pravočasno pridobiti in

 če obstaja neposredna in resna nevarnost za varnost ljudi ali premoženja

98
O predlogu državnega tožilca in odredbi preiskovalni sodnik izdela uradni
zaznamek. Pisna odredba mora biti izdana najpozneje v 12 urah po izdaji ustne,
drugače se morajo pridobljeni podatki uničiti. O uničenju policija v 8 dneh obvesti
preiskovalnega sodnika, državnega tožilca in imetnika/uporabnika elektronske
naprave.

15.3.3. Dolžnosti imetnika/uporabnika naprave:

 mora omogočiti dostop do naprave
 mora predložiti šifrirne ključe, gesla in pojasnila o uporabi naprave, ki so
potrebna, da se doseže namen preiskave

Če noče tako ravnati, se sme kaznovati z denarno kaznijo oz. zaporom (do
izročitve, max. 1 mesec). Ta dolžnost ne velja za obdolženca, osebo, ki ne sme
biti zaslišana kot priča in osebo, ki se je odrekla pričevanju.

15.3.4. Način izvedbe preiskave:

 Ohrani se mora integriteta izvirnih podatkov in možnost njihove uporabe v
nadaljnjem postopku.
 Poseg v pravice oseb, ki niso obdolženci mora biti najmanjši možen.
 Varovati se mora tajnost oz. zaupnost podatkov.
 Ne sme se povzročati nesorazmerna škoda.

Kdo opravi preiskavo: strokovno usposobljena oseba.

Plain view najdbe: glej pri hišni preiskavi.

Smiselna uporaba določb o hišni preiskavi:

 215/III in 215/IV ZKP
 216/IV, 216/V in 216/VII ZKP.

Ekskluzija (v 219.a/XI ZKP): Če pri preiskavi elektronskih naprav niso bila

spoštovana vsa pravila, je taka preiskava nezakonita in sodišče ne sme opreti
svoje odločitve na tako pridobljene dokaze.

15.4. OSEBNA PREISKAVA

V ZKP urejena v členih 214 – 219.

15.4.1. Materialni pogoji (v 214/II ZKP)

 utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in
 verjetnost, da se bodo pri preiskavi našli sledovi in predmeti, ki so
pomembni za kazenski postopek

Gre za dva različna pogoja, ki ju je potrebno ločeno ugotavljati.

Zoper koga?

99
Lahko se opravi zoper osumljenca ali pa tudi zoper kakšno 3. osebo. Za vse
veljajo isti pogoji.

15.4.2. Formalni pogoji (v 215 in 216 ZKP)

 obrazložena odredba sodišča

 pravni pouk, da ima pravico do zagovornika, ki je lahko navzoč pri
preiskavi
 navzočnost dveh polnoletnih prič
 priči in preiskovalec morajo biti istega spola kot oseba, ki se preiskuje
 izvedba postopka pod pogoji, ki jih določa zakon

Postopek pri osebni preiskavi:

o preiskovalni sodnik izda obrazloženo pisno odredbo
o odredbo se pred začetkom preiskave obvezno izroči tistemu, ki se
preiskuje
o poda se mu pravni pouk (pravica do zagovornika, ki je lahko
navzoč, če izkoriščena odlog preiskave do njegovega prihoda, a
max. 2 uri)
o poziv osebi naj sama prostovoljno izroči predmete - edicijska
dolžnost ne velja za osumljenca (povezano s privilegijem zoper
samoobtožbo)
o obvezna navzočnost 2 polnoletnih prič
o na koncu se napravi zapisniki

15.4.3. Izjeme

Osebna preiskava brez predhodne vročitve odredbe in poziva k izročanju

predmetov (v 215/IV ZKP) - pogoji:
 če se pričakuje oborožen odpor
 če je potrebno, da se preiskava opravi takoj in nepričakovano
 če se opravi preiskava v javnih prostorih (ta velja samo za hišno)

Osebna preiskava brez prisotnosti prič (v 218/III in 218/IV ZKP) - pogoji:

 če ni mogoče takoj zagotoviti njihove navzočnosti in bi bilo nevarno
odlašati
 izvršujejo sklep o privedbi (na sodišče) in je podan sum...
 ko komu vzamejo prostost in je podan sum...
o ...da ima ta orožje za napad
o ...da bo odvrgel, skril ali uničil predmete, ki mu jih je treba vzeti kot
dokazilo v kazenskem postopku

Osebna preiskava brez odredbe (v 218/IV ZKP):

 ko policija izvršuje sklep o privedbi ali ko komu vzame prostost in

100
  je podan sum, da ima ta orožje za napad ali sum, da bo odvrgel, skril ali
uničil predmete, ki mu jih je treba vzeti kot dokazilo v kazenskem
postopku

V primeru osebne preiskave brez odredbe se izda potrdilo (ni zapisnika!).

15.4.4. Zaseg predmetov pri osebni preiskavi

Pri preiskavi se zasežejo samo tisti predmeti in listine, ki so v zvezi z namenom

preiskave v posameznem primeru. O zaseženih predmetih se izda potrdilo (v
216/VII ZKP).

Plain view najdba: velja enako kot pri hišni preiskavi.

15.4.5. Ekskluzija

Če pri osebni preiskavi niso bila spoštovana vsa pravila, je taka preiskava
nezakonita in sodišče ne sme opreti svoje odločitve na tako pridobljene dokaze
(v 219 ZKP).

15.5. VARNOSTNI PREGLED

Varnostni pregled je urejen v Zakonu o policiji, temeljna sta 38. in 41. člen ZPol.
Glede opredelitve v teh členih ločimo:
 fakultativni varnostni pregled
 obligatorni varnostni pregled

15.5.1. Fakultativni varnostni pregled (v 38 ZPol)

Kdaj?
Ko policisti opravljajo naloge, določenih z zakonom, lahko opravijo varnostni
pregled osebe, če obstaja verjetnost napada ali samopoškodovanja s strani te
osebe.

Bistveno pri varnostnem pregledu je to, da se opravi takrat, kadar policist glede
na okoliščine meni (npr. če oseba kaj takega reče), da je ogrožen ali da oseba
ogroža samo sebe. Izraz iz sodne prakse ZDA: »stop and frisk«.

Namen
Namen je ugotoviti ali je ta oseba oborožena in ali ima pri sebi oz. s sabo druge
nevarne predmete.

101
Obseg:
 pregled osebe
 pregled njenih stvari
 pregled njenega prevoznega sredstva

Pri samem obsegu pregleda pa je potrebno paziti na njegov namen, saj se lahko
opravi samo v obsegu, ki ustreza temu namenu.

Način izvedbe
Varnostni pregled se opravlja neposredno ali s tehničnimi sredstvi.

Potek
Vedno se začne zgolj s površinskim zaznavanjem s čutili (vid, sluh, voh,...). Na
ta način se skuša locirati/ugotoviti vir napada/samopoškodovanja (kje ima
orožje, itd.). Šele če se s površinskim zaznavanjem ugotovi, da se vir
napada/samopoškodovanja nahaja pod površino (pod oblačili itd.), smejo policisti
v okviru varnostnega pregleda seči pod površino.

38. a ZPol
Ta člen je bil uveden z novelo Zpol-G leta 2009 in je bistveno razširil prejšnja
policijska pooblastila. Po tem členu lahko policist opravi varnostni pregled tudi iz
razlogov javne varnosti z namenom zasega predmetov, če je na podlagi njegove
neposredne zaznave podana utemeljena verjetnost, da ima oseba pri sebi
predmete, ki bi jih bilo v skladu z zakonom treba zaseči.

Sporno pri tem pooblastilu je več stvari, predvsem nedoločno napisano besedilo;
npr. kaj so to razlogi javne varnosti? (razen tega da gre očitno za varnost
večjega števila ljudi).

15.5.2. Obligatorni varnostni pregled (v 41 ZPol)

Policisti opravijo varnostni pregled, ko izvajajo prijetje določene osebe z

namenom, da jo privedejo, jo pridržijo ali opravijo kakšno drugo dejanje,
določeno z zakonom.

15.5.3. Razlike med osebno preiskavo in varnostnim pregledom

1. Osebna preiskava se opravlja v okviru kazenskega postopka. Varnostni

pregled se lahko opravi pri opravljanju katerihkoli nalog, ki jih ima policija
po zakonu o policiji ali kakšnem drugem zakonu.

2. Osebna preiskava brez odredbe se opravlja, kadar policisti izvršujejo sklep

o privedbi ali ko komu vzamejo prostost, če obstaja nevarnost napada ali

102
 sum, da bo odvrgel predmete, pomembne za kazenski postopek. Varnostni
pregled se opravi, kadar gre za verjetnost napada ali samopoškodovanja,
medtem kot to, ali ima predmete, pomembne za kazenski postopek, sploh
ni relevantno!

3. Osebna preiskava se nanaša zgolj na osebo oz. na predmete, ki jih ima s

sabo, varnostni pregled pa se lahko nanaša tudi na prevozno sredstvo.
(pazi na namen!)

4. Pri osebni preiskavi se lahko takoj gre "pod površino" oz. se v celoti
pregleda osebo, pri varnostnem pregledu pa se mora začeti zgolj s
površino in šele v primeru, da se tako ugotovi, da je izvor
napada/samopoškodbe pod površino, se gre lahko pod površino.

15.5.4. Razlike med varnostnim pregledom in telesnim pregledom

Telesni pregled ureja 266. člen ZKP. Opravi se lahko zoper obdolženca (če je
potrebno dognati dejstva pomembna za kazenski postopek) ali tretjo osebo (če
je treba dognati ali je na njenem telesu sled ali posledica k.d.), če je potrebno
dognati dejstva pomembna za kazenski postopek.

Po vsebini gre za izvedenstvo (pregled opravi zdravnik!). Dokazni standard ni

določen, a lahko bi sklepali, da je zahtevan utemeljen sum (ureditev zelo sporna
glede tega). Pri pregledu priče niso potrebne. Zahteva se privolitev osebe, na
kateri se telesni pregled opravlja, a ta ni potrebna, kadar je nujno opraviti
tovrsten pregled (prisilni telesni pregled). Prepovedana je uporaba posegov ali
sredstev, s katerimi bi se vplivalo na voljo po izpovedovanju (privilegij zoper
samoobtožbo pokriva samo voljo po izpovedovanju, ne pa tudi telesa).

Lestvica glede na intenzivnost posega

Telesni pregled > Osebna preiskava > Varnostni pregled

15.5.5. Relevantna sodna praksa za osebno preiskavo in varnostni

pregled

VRHOVNO SODIŠČE ZDA, TERRY V. OHIO - Varnostni pregled: tudi če ne more

izkazati utemeljenega suma, obstaja pooblastilo, ki dovoljuje razumno preiskavo
zaradi orožja za zaščito policista, kadar ima ta razloge za sum, da ima opraviti z
oboroženim in nevarnim posameznikom.

VRHOVNO SODIŠČE ZDA, CHIMEL V. CALIFORNIA in ROBINSON V. ZDA –

osebna preiskava ob aretaciji: je zakonita, če je aretacija zakonita. Preišče se
lahko samo osebo in območje, ki ga ta oseba neposredno nadzoruje (slednje
kršeno v Vale v. Luisiana).

103
16. GLAVNA OBRAVNAVA

16.1. Splošno

Glavna obravnava se včasih uporablja kot izraz za fazo kazenskega postopka, v

kateri sodnik oziroma sodni senat na prvi stopnji odloča o obtožbi zoper
domnevnega storilca kaznivega dejanja, ki se zaključi s sodbo. Faza glavne
obravnave se začne od trenutka pravnomočnosti obtožnice.

Drugače pa se izraz glavna obravnava uporablja za sojenje – torej za obravnavo

na sodišču, na kateri so prisotni sodnik(i), tožilec, obtoženi itd., na katerem se
zaslišuje priče itd.

Od trenutka pravnomočnosti obtožnice se za domnevnega storilca kaznivega

dejanja lahko uporablja izraz obtoženi (lahko pa se uporabljaizraz obdolženec
ali osumljenec). Več o tem, kdaj postane obtožnica pravnomočna, v delu o
obtožnici in kontroli obtožnice.
Glavno obravnavo (GO) kot fazo kazenskega postopka sestavljajo :
1. Priprave na GO
2. GO v ožjem smislu (tisto, kar se dogaja v dvorani na sodišču)
3. Sodba

Sedaj govorimo o obtožencu ( -> to ni povsem pravilno zapisano oz. je

zavajujoče, ker se lahko zgodi, da je bil ugovor podan in zavrnjen itd. )

16.2. Priprave na GO

Sestavljajo jih procesna dejanja, ki jih opravi sodišče od trenutka, ko je

postala obtožnica pravnomočna, do začetka glavne obravnave v ožjem smislu
(GO). Opravi jih predsednik senata, pred katerim naj bo GO. Namen priprav je:
1. določiti kraj in čas GO
2. zagotoviti navzočnost oseb, brez katerih GO ni mogoče opraviti (povabijo se
obtoženec, njegov zagovornik, tožilec, oškodovanec, njihovi zakoniti
zastopniki in pooblaščenci, priče, izvedenci)
3. zagotoviti predmete dokazovanja in vsa dokazna sredstva (predsednik
senata se odloči o dokaznih predlogih strank, lahko odredi brez predloga
strank, da se priskrbijo novi dokazi (načelo oficialnosti!), izloči dokaze, ki se
morajo izločiti)
4. izvesti vse tiste ukrepe, ki zagotavljajo nemoten potek GO

Dokazni predlogi so možni tudi po razpisu GO. Če predsednik sodnega senata

(skupine sodnikov, ki bodo ves čas prisotni na obravnavi in na koncu izdali
sodbo. Sodni senat NI ENAKO kot zunajobravnavni senat. Bistvo
zunajobravnavnega senata je ravno to, da gre za skupino sodnikov, ki ne
odločajo na glavni obravnavi -> zato zunajOBRAVNAVNI senat) v času priprav na

104
GO zavrne dokazni predlog, se lahko predlog ponovi na GO (sicer so v obtožnici
oz. ugovoru)

Sodišče zavezuje instrukcijska maksima oziroma načelo oficialnosti (več v

gradivu o načelih): zato tudi sodišče lahko in mora predlagati in izvajati dokaze
po uradni dolžnosti.

Če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi sodišče izdalo zavrnilno sodbo (npr.

umik predloga, amnestija…)  predsednik senata izda sklep o ustavitvi
postopka (ne bis in idem). Izvedba GO bi bila namreč v takšnem primeru
nesmiselna.

16.3. GO v ožjem smislu

Potek glavne obravnave

1. začetek zasedanja: še ni začetek GO! Predsednik senata ugotavlja
prisotnost strank (preveri ali so jim bila vabila vročena in ali so svoj
izostanek opravičili), obtoženčevo identiteto … Če ne pride državni tožilec,
se glavna obravnava preloži. Če pa ne pride obtoženec, je možnih več
scenarijev:
a. če se je obtoženec utemeljeno opravičil, se obravnava PRELOŽI ALI
PREKINE (odvisno od vzroka izostanka)
b. če je bil obtoženec v redu vabljen in neopravičeno ni prišel na
glavno obravnavo, senat odredi, da se privede s silo (PRISILNA
PRIVEDBA). Če ga je mogoče takoj privesti ( npr. živi/dela relativno
blizu sodišča), se ga skuša takoj privesti. Če so neuspešni oz. ga ni
mogoče privesti takoj (ga niso našli doma/v službi ali pa živi daleč
stran…), senat PRELOŽI GLAVNO OBRAVNAVO IN ODREDI, da se
obtoženec s silo privede na prihodnjo obravnavo.
c. če se obtoženec, ki je bil v redu vabljen, očitno izmika in noče priti
na glavno obravnavo, prisilna privedba pa ni uspešna, lahko sodišče
odredi PRIPOR KOT DISCIPLINSKI UKREP (307/II ZKP ) - več o tem
v tutorskem gradivu o priporu
d. Obtožencu se sme soditi v nenavzočnosti samo, če je bil V REDU
VABLJEN, če NJEGOVA PRISOTNOST NI NUJNA, če JE NAVZOČ
NJEGOV ZAGOVORNIK in če je bil pred tem ŽE ZASLIŠAN (glej
odločbo US RS Up-124/04 - http://odlocitve.us-rs.si/usrs/us-
odl.nsf/0/217955ec14436bfec125723700309b5b/$FILE/Up-124-
04.pdf ; pogoje je izpolnjen če se po tem zaslišanju ni bistveno
spremenila obtožba oz. predmet obtožbe)

Če ni pogojev za sojenje v nenavzočnosti, potem se pač poskuša s prisilnimi

privedbami oz. priporom, dokler se ne uspe oz. dokler ne pride do zastaranja.

Če ne pride priča ali izvedenec se lahko glavna obravnava začne brez priče oz.
izvedenca, pozneje pa se odloči, ali naj se obravnava prekine ali preloži. Zoper
pričo ali izvedenca, ki neopravičeno ne pride na glavno obravnavo (in je bil v
redu vabljen), se lahko odredi prisilna privedba in/ali denarna kazen.

105
 2. začetek glavne obravnave; GO se začne z branjem obtožnice ali
zasebne tožbe, obtoženec mora obtožbo razumeti, dobi pravni pouk (po
5/III ZKP)

3. izjava o obtožbi ko se obtožencu prebere obtožbo, se obtoženec lahko

izjavi, ali očitano dejanje (in morebitni premoženjskopravni zahtevek)
priznava.. Četudi obtoženi v odgovoru na obtožnico prizna dejanje, se
vseeno nadaljuje glavna obravnava oz. se še naprej ugotavlja krivdo
obtoženca -zaradi načela materialne resnice ( 17. člena ZKP in 330. člena
ZKP ), saj je možno, da gre npr. za lažno priznanje.

4. zaslišanje obtoženca; če se obtoženec želi zagovarjati, se ga zasliši.

(zaslišanje obtoženca je njegova pravica, medtem ko je pričanje priče
dolžnost!) To je de facto osrednji del glavne obravnave. Smiselno se
uporabljajo določbe o zaslišanju med preiskavo.
5. dokazni postopek; izvede se takoj po zaslišanju obtoženca. Dokazovanje
obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno
razsojo. Dokazi se izvajajo po predlogu strank in oškodovanca ali na
pobudo samega sodišča. Dokazi se izvajajo v vrstnem redu: najprej tisti,
ki jih predlaga tožilstvo, nato obramba in nazadnje tisti, katerih izvedbo po
UD odredi senat. Sodišče pri odločanju o dokaznih predlogih, ki jih podajo
stranke, uporablja 4 merila za odločanje o dokaznem predlogu! (Glej
sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 269/98 -
http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/23749/)

Obtoženec je zaslišan pred dokaznim postopkom, kar je zanj lahko neugodno –

mogoče ubere napačno taktiko. Obtoženca se sili, da se izjavi, še preden sliši vse
dokaze oz. še preden ima možnost odgovoriti na vse dokaze, in na ta način se
mu otežuje učinkovita obramba.

6. beseda strank; stranke podajo svojo zaključno besedo. Najprej tožilec,

za njim oškodovanec in zagovornik, nato pa obtoženec. Ko naredijo krog,
predsednik senata vpraša, ali ima kdo še kaj za dodati. Če se še kdo
oglasi, se vedno da na koncu možnost replike obtožencu. Beseda strank se
ne sme omejiti na določen čas in praviloma ne prekiniti. S tem se konča
GO v ožjem pomenu besede.

posvetovanje in glasovanje senata,razglasitev sodbe; glavna obravnava se konča

v pravem pomenu besede šele z razglasitvijo sodbe. Po posvetovanju in
glasovanju predsednik senata razglasi sodbo praviloma takoj; če je ne more
takoj, lahko odloži razglasitev za največ 3 dni. Sodba se razglasi tako, da se
javno prebere izrek in na kratko pojasni razloge. (obrazložitev v celoti se nahaja
v pisni sodbi, če se izdela). Več o sodbi v tutorskem gradivu o sodbi.

O pomembnih procesnih vprašanjih, ki zadevajo potek GO, odloča senat.

16.4. Načela GO

a. NAČELO JAVNOSTI

106
 Na GO velja ustavno in hkrati procesno načelo javnosti glavne obravnave
(so izjeme: če je to potrebno za varovanje tajnosti, javnega reda, morale,
osebnega ali družinskega življenja obtoženca, oškodovanca ali koristi
mladoletnika, ali gre za nasprotovanje pravičnosti. Izključitev javnosti ne velja za
vse – npr. stranke!!)

Če se neutemeljeno izključi javnost, gre za absolutno bistveno kršitev pravil

postopka, ki ima za posledico razveljavitev sodbe in ponovno izvedbo glavne
obravnave.

b. NAČELO NEPOSREDNOSTI in c. NAČELO PROSTE PRESOJE DOKAZOV

Pri sodbi velja načelo neposrednosti, po katerem se sme sodba opreti samo na
dejstva in dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi (355. ZKP). V Sloveniji
velja načelo proste presoje oziroma psihološke ocene dokazov. To pomeni, da ne
obstajajo formalna dokazna pravila, ki bi določala, koliko kakšnih dokazov je
potrebnih za obsodbo etc., temveč se zaupa sodišču, da bo pravilno ovrednotilo
dokaze. Da pa bi sodišče lahko čim bolje presodilo dokaze, se zahteva, da
sodišče npr. sliši pričevanja vseh prič (da lahko “psihološko” presodi, ali priča
govori resnico ali ne). Več o tem v gradivu o načelih KPP.

d. NAČELO USTNOSTI

Načelo ustnosti pomeni, da sme sodišče za podlago sodbe uporabiti le tisto

gradivo, ki je bilo na glavni obravnavi obravnavano ustno bodisi z neposrednim
sprejemanjem (zaslišanje prič ali izvedencev) bodisi z branjem dokazil
(zapisnikov, listin) sprejetih zunaj glavne obravnave. Če dokazi niso bili ustno
obravnavani na glavni obravnavi (ponovljeni ali prebrani), jih sodišče ne sme
uporabiti, čeprav so v spisih. Načelo ustnosti olajšuje izvedbo načela
kontradiktornosti (omogoča strankam, da zaznajo stališče nasprotne stranke in
nanj reagirajo) in zagotavlja načelo javnosti. Pri razlikovanju ustnosti in pisnosti
gre za vprašanje, na kateri podlagi sodišče sodi: v pisnem postopku sodi na
podlagi spisa preiskave, v ustnem postopku na podlagi ustne obravnave.
Načelo ustnosti je tesno povezano z načelom neposrednosti. Od načela
neposrednosti se razlikuje po tem, da ima širši obseg, saj se nanaša na vse
izjave vseh procesnih udeležencev, načelo neposrednosti pa zgolj na oceno
dokazov, izvedenih na glavni obravnavi. Pač pa ustnost omogoča neposrednost
sprejemanja dokazov, je torej njen pogoj. Na glavni obravnavi se namreč
obdolženec, priče in izvedenci zaslišujejo zaradi načela neposrednosti, ne pa
načela ustnosti. Načelu ustnosti je zadoščeno tudi takrat, ko je kršeno načelo
neposrednosti (npr. z branjem zapisnikov o zaslišanju priče v preiskavi).

16.5. PROCESNO VODSTVO GLAVNE OBRAVNAVE

GO vodi predsednik senata (ima tako formalno kot materialno procesno
vodstvo). Formalno procesno vodstvo je dolžnost predsednika senata, da
zagotovi nemoten potek glavne obravnave ter skrbi za red v sodni dvorani, daje
besedo strankam, oškodovancu, pričam …, jim postavlja vprašanja, prepoveduje
nedovoljena vprašanja in odgovore nanje, določa vrstni red sprejemanja
dokazov.
Materialno procesno vodstvo pa je upravičenje predsednika senata, da brez
predloga strank svobodno odloča, da se za obravnavo priskrbijo in na njej
izvedejo novi dokazi, ter hkrati dolžnost, da se zadeva vsestransko razčisti, da se

107
dožene resnica in odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo
razjasnitvi stvari.

16.6..ENO- IN DVOFAZNE GLAVNE OBRAVNAVE

V zvezi z učinkom priznanja velja omeniti delitev sistemov glede na to, ali je
glavna obravnava eno ali dvofazna. Pri dvofaznih glavnih obravnavah se v prvi
fazi ugotavlja krivdo oz. ali je obtoženi izvršil k.d. ali ne. Če se ugotovi, da je
izvršil k.d., se opravi 2. faza, kjer se razpravlja o kazenski sankciji.Pri enofaznih
glavnih obravnavah pa se v isti fazi razpravlja o tem, ali je obtoženec izvršil k.d.
ali ne, in o tem, kakšna naj bo kazenska sankcija, če ga je izvršil.

Dvofazne glavne obravnave so načeloma ugodnejše za obtožence, saj mu

omogoča, da se v prvi fazi osredotoča na dokazovanje nedolžnosti, v drugi fazi
(če do nje pride) pa se lahko osredotočijo na navajanje olajševalnih okoliščin itd.

Pri enofaznih glavnih obravnavah pa je obtoženec postavljen v neugoden položaj,

saj na nek način mora hkrati trditi, da je nedolžen, in hkrati trditi, "ja, če pa me
spoznate za krivega, pa upoštevajte to, da imam 5 otrok, itd." -> skratka, po eni
strani mora govoriti iz stališča, da je nedolžen, po drugi strani pa iz stališča, da
je kriv -> ta nekonsistentnost pa ima praviloma zelo negativen vpliv na
prepričljivost obrambe oz. zatrjevanja nedolžnosti. 

16.7. PRELOŽITEV IN PREKINITEV GLAVNE OBRAVNAVE

Načeloma je cilj glavne obravnave, da se glavna obravnava opravi v enem

zasedanju (v enem dnevu, brez premorov). Praviloma pa se to ne zgodi, temveč
pride do raznoraznih premorov oziroma se opravi v več zasedanjih. Pri preložitvi
gre za daljši premor oziroma se GO nadaljuje po daljšem času, pri prekinitvi pa
za krajši premor.

16.7.1. Preložitev

310. člen

Glavna obravnava se preloži s sklepom senata:

- če je treba preskrbeti nove dokaze ali
- če se med glavno obravnavo ugotovi, da je obtoženec po storitvi kaznivega
dejanja začasno duševno zbolel ali da je pri njem nastala začasna duševna
motnja, ali
- če so podane druge ovire, da se glavna obravnava ne more uspešno izvesti do
konca.

Zoper sklep o preložitvi ni pritožbe.

Glavna obravnava, ki je bila preložena, se mora začeti znova, če se je spremenila

sestava senata (če se zamenja kakšen od sodnikov/sodnikov porotnikov). Vendar
pa sme senat po zaslišanju strank odločiti, da se v takem primeru priče in
izvedenci ne zaslišijo znova in ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo

108
izpovedbe prič in izvedencev, dane na prejšnji glavni obravnavi, oziroma da se
prebere zapisnik o ogledu.

Če se glavna obravnava, ki je bila preložena, opravlja pred istim

(nespremenjenim) senatom, se nadaljuje, predsednik senata pa na kratko pove
potek prejšnje glavne obravnave; vendar pa sme senat v tem primeru odločiti,
da se začne obravnava znova.

Če pa je bila glavna obravnava preložena za več kot tri mesece ali če se opravlja
pred drugim predsednikom senata, se mora začeti znova in se morajo vsi dokazi
znova izvesti.

16.7.2. PREKINITEV

Predsednik senata prekine glavno obravnavo:

- za odmor ali
- zato, ker je delovni čas pretekel, ali
- pa zato, da se v kratkem času preskrbijo določeni dokazi ali
- da se pripravi obtožba ali obramba.

Prekinjena glavna obravnava se vselej nadaljuje pred istim senatom.

Če se glavna obravnava ne more nadaljevati pred istim senatom ali če je bila

prekinjena za več kot osem dni, se uporabi določbe o preložitvi.

109
17. SODBA

17.1. SPLOŠNO

Sodba je sodna odločba, s katero sodišče po zaključku glavne obravnave odloči o

obtožnici. Tri vrste sodb so:
1. Zavrnilna sodba
2. Oprostilna sodba
3. Obsodilna sodba

17.2. IDENTITETA OBTOŽNICE IN SODBE

Med obtožnico in sodbo mora obstajati identiteta. Bistvo identite obtožnice in

sodbe je, da se sodba sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na
dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi
spremenjeni ali razširjeni obtožnici.

Ločimo subjektivno in objektivno identiteto:

17.2.1. SUBJEKTIVNA IDENTITETA

Sodba se sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena oz. navedena v obtožnici.

17.2.2. OBJEKTIVNA IDENTITA

Sodba se sme nanašati samo na dejanje, ki je predmet obtožbe. Pri tem velja
poudariti, da je z "dejanjem, ki je predmet obtožbe", mišljen historični dogodek
oz. dejansko stanje, ki je opisan v obtožbi, ne pa pravna kvalifikacija dejanja, ki
je v obtožbi.

Namreč ZKP izrecno določa, da sodišče pri sodbi ni vezano na PREDLOGE tožilca
glede pravne presoje (kvalifikacije) dejanja, in lahko presodi, da je treba
historični dogodek/dejansko stanje drugače pravno kvalificirati (pod kakšen drug
člen/odstavek/točko iz KZ-1).

To pomeni, da če se obtožba glasi na umor iz malomarnosti, lahko sodišče izreče

obsodilno/oprostilno sodbo, ki se glasi na KD povzročitve splošne nevarnosti s
smrtjo kot hujšo posledico.

17.3. FORMALNE IN MERITORNE SODBE

Glede na to, ali se s sodbo vsebinsko odloči o krivdi obtoženca ali ne, ločimo
formalne (procesne) in meritorne (vsebinske) sodbe.

110
Zavrnilna sodba je formalna sodba, oprostilna in obsodilna sta pa meritorni
sodbi.

Formalne sodbe so tiste, s katerimi sodišče odloči o obtožbi, ne da bi se spuščalo

v vsebinsko presojo obtožbe oziroma ne da bi odločilo, ali je obtoženec res kriv
ali ne. Zavrnilna sodba je formalna sodba, saj v tem primeru sodišče ne odloči,
ali je obtoženec kriv ali ne, ampak odloči, da niso izpolnjene procesne
predpostavke za vsebinsko odločanje oziroma niso izpolnjene procesne
predpostavke za odločanje o krivdi (npr. je že prišlo do zastaranja).

Z meritornimi sodbami se kazenski postopek vsebinsko reši, torej se vsebinsko

presodi obtožbo in se ugotovi, ali je obtoženi res kriv (kazensko odgovoren) ali
ne, in se glede na to obtoženca oprosti (oprostilna sodba) oziroma obsodi
(obsodilna sodba).

Sodišče mora vedno najprej preveriti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za

vsebinsko odločanje/sodbo. Če niso, potem izda zavrnilno sodbo. Če so, potem
izdajo oprostilno ali obsodilno sodbo.

17.4. ZAVRNILNA SODBA

Zavrnilno sodbo izreče sodišče, če:

1. je tožilec v času od začetka do konca glavne obravnave umaknil obtožbo;
2. je oškodovanec, ko gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog
oškodovanca, umaknil predlog;
3. je bil obtoženec za isto dejanje že pravnomočno obsojen, oproščen obtožbe
ali je bil postopek zoper njega s sklepom pravnomočno ustavljen (torej bi z
izdajo vsebinske sodbe kršili načelo ne bis in idem)
4. je bil obtožencu odpuščen pregon z amnestijo ali pomilostitvijo ali če
kazenski pregon ni več dopusten zaradi zastaranja ali če so podane druge
okoliščine, ki izključujejo (trajno preprečujejo) kazenski pregon.

Vsem tem razlogom je skupno to, da so podane tiste negativne procesne

predpostavke, zaradi katerih ni mogoče odločiti o stvari sami oziroma niso
podane pozitivne procesne predpostavke.

Tudi zavrnilna sodba ima za posledico ne bis in idem, čeprav ni bilo vsebinske
presoje. Tako je tudi v primerih, kadar se postopek konča s pravnomočno
zavrnilno sodbo, domneva nedolžnosti potrjena in postane neizpodbitna.

Velja opozoriti, da gre pri točki 3., kjer je govora o "istem dejanju", za isti
"historični dogodek oz. dejansko stanje", ne glede na pravno kvalifikacijo. To
pomeni, da če so nekoga za neko dejanje obtožili za KD umora iz malomarnosti,
pa je bil oproščen, ne sme DT čez pol leta vložiti novo obtožbo za isto dejanje
(isto dejansko stanje/isti historični dogodek), vendar ga tokrat pravno kvalificirati
kot povzročitev splošne nevarnosti s hujšo posledico smrti. V tem primeru gre za
"isto dejanje", in takšna obtožba, če bi prišla do glavne obravnave, bo morala biti
zavrnjena z zavrnilno sodbo.

111
17.5. OPROSTILNA SODBA

Sodbo, s katero oprosti obtoženca obtožbe, izreče sodišče:

1. če dejanje, za katero je obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje;
2. če so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost;
3. če ni dokazano, da je obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen
4. če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja
(njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi
tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih
okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde
ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročila
obsodba.

Pri razlogih iz 1. točke gre za to, da:

 ni podan 1. ali 2. element splošnega pojma kaznivega dejanja (npr. je
zaradi silobrana izključena protipravnost)
 dejanje ni vnaprej določeno kot kaznivo dejanje (sploh ni inkriminirano v
KZ-1)

Pri razlogih iz 2. točke gre za to, da ni podan 3. element splošnega pojma

kaznivega dejanja (npr. je podana dejanska zmota).

Pri razlogih iz 3. točke sodišče ne šteje v obtožbi navedenega dejanskega stanja

za dokazanega onkraj razumnega dvoma. V primeru razumnega dvoma v to, ali
je obtoženi kriv in kazensko odgovoren, se odloči v korist obtoženega in se ga
oprosti, skladno z načelom in dubio pro reo.

17.6. OBSODILNA SODBA

Sodišče izreče obsodilno sodbo, kadar ni razlogov za izdajo zavrnilne ali

oprostilne sodbe, in prepričano onkraj razumnega dvoma, da je obtoženi storil
očitano dejanje in da so podani vsi trije elementi splošnega pojma kaznivega
dejanja.

V obsodilni sodbi sodišče izreče:

1) katerega dejanja ga spozna za krivega. Pri tem navede dejstva in okoliščine,
ki so znaki kaznivega dejanja in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne
določbe kazenskega zakona (skratka, gre za opis historičnega
dogodka/ugotovljenega dejanskega stanja
2) zakonsko označbo kaznivega dejanja in katere določbe kazenskega zakona je
uporabilo;
3) na kakšno kazen se obtoženec obsodi ali se mu po določbah kazenskega
zakona odpusti kazen;
4) odločbo o pogojni obsodbi;
5) odločbo o varnostnih ukrepih in o odvzemu premoženjske koristi;
6) odločbo o vštetju pripora ali že prestane kazni;
7) odločbo o stroških kazenskega postopka, o premoženjskopravnem zahtevku in
o tem, ali naj se pravnomočna sodba objavi v tisku oziroma po radiu ali televiziji.

112
 17.7. NAČELO NEPOSREDNOSTI IN PSIHOLOŠKA OCENA
DOKAZOV

Pri sodbi velja načelo neposrednosti, po katerem se sme sodba opreti samo na
dejstva in dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi (355. ZKP). V Sloveniji
velja načelo proste presoje oziroma psihološke ocene dokazov. To pomeni, da ne
obstajajo formalna dokazna pravila, ki bi določala, koliko kakšnih dokazov je
potrebnih za obsodbo etc., temveč se zaupa sodišču, da bo pravilno ovrednotilo
dokaze (18/I ZKP). Da pa bi sodišče lahko čim bolje presodilo dokaze, se
zahteva, da sodišče npr. sliši pričevanja vseh prič (da lahko “psihološko” presodi,
ali priča govori resnico ali ne). Več o tem v gradivu o načelih KPP.

17.8. RAZGLASITEV SODBE IN NJENA PISNA IZDELAVA

Po posvetovanju in glasovanju predsednik senata razglasi sodbo praviloma takoj,

če je ne more takoj, lahko odloži razglasitev za največ 3 dni (rok je instrukcijski).
Sodba se razglasi tako, da se javno prebere izrek in na kratko pojasni razloge.
Sodba se razglasi, četudi katera od strank ni navzoča, v tem primeru se jim
sodba vroči. Ob razglasitvi oziroma vročitvi sodbe mora sodišče podati pravni
pouk, da imajo pravico do pritožbe in da morajo napovedati pritožbo.

Razglašeno sodbo je treba pisno izdelati v petnajstih dneh, če je obtoženec v

priporu, sicer pa v tridesetih dneh po razglasitvi.

Pisna sodba mora načeloma vsebovati uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk. V
primeru, da nihče od pritožbenih upravičencev ne napove pritožbe, ni potrebno,
da bi pisna sodba imela obrazložitev (368/III ZKP) Vendar pa jo mora v vsakem
primeru imeti, če je obtoženi obsojen na zaporno kazen (368/IV ZKP).

113
18. PRITOŽBA

18.1. Splošno

Ko okrajno ali okrožno sodišče izda sodbo, ta še ni takoj pravnomočna in je zato

ni mogoče takoj izvršiti. Dokler sodba ni pravnomočna oziroma o zadevi še ni
pravnomočno odločeno, velja domneva nedolžnosti in še vedno govorimo o
obtoženem ( ne glede na to, če je bila sodba obsodilna, oprostilna ali zavrnilna).

O neki kazenski zadevi je pravnomočno odločeno, ko:

 poteče rok za pritožbo zoper sodbo, ne da bi bila vložena pravočasna
pritožba,
 nekdo vloži pritožbo in višje sodišče odloči o pritožbi zoper sodbo

Pritožba je redno, suspenzivno, devolutivno in popolno pravno sredstvo.

Kdo lahko vloži pritožbo zoper sodbo?

Ločimo subjekte, ki lahko vložijo pritožbo v korist obtoženca (tisti, ki želijo
doseči, da se sodba spremeni tako, da bo bolj ugodna za obtoženca), in subjekte,
ki lahko vložijo pritožbo v škodo obtoženca (tisti, ki želijo doseči, da se sodba
spremeni tako, da bo manj ugodna za obtoženca).

Pritožbo v korist obtoženca lahko vložijo:

 obtoženec
 obtoženčev odvetnik
 obtoženčev zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski
skupnosti
 obtoženčevi sorodniki v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in
rejnik

Državni tožilec ima poseben položaj, lahko se pritoži tako v korist kot v škodo
obtoženca, zakaj? Državni tožilec ima v našem mešanem postopku posebno
vlogo, po eni strani je "stranka postopka" tako kot obtoženec, po drugi strani pa
je tudi državni organ, ki ga veže dolžnost, da doseže pravično in pravilno
odločitev o kazenski zadevi (oziroma načelo materialne resnice ), to pomeni npr.
da če državni tožilec meni, da obsodilna sodba temelji na napačnih
razlogih/dokazih (je nepravilna), da se lahko in mora pritožiti zoper takšno
obsodilno sodbo.

Pritožbo v škodo obtoženca lahko vložijo:

 državni tožilec
oškodovanec (ima zelo omejeno možnost: le glede odločbe sodišča o stroških
kazenskega postopka; če pa je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca
kot tožilca, se sme pritožiti iz vseh razlogov)

114
18.2. Pritožbeni razlogi

Pritožbo je mogoče vložiti:

 zaradi bistvenih kršitev določil Zakona o kazenskem postopku, pri tem
ločimo:
o relativne bistvene kršitve, kjer mora pritožnik dokazati dvoje:
1. da je dejansko prišlo do neke kršitve ZKP-ja
2. da je kršitev vplivala ( ali da bi lahko vplivala) na zakonitost ali
pravilnost sodbe
Relativne bistvene kršitve so določene generalno v 371/II ZKP. Pritožnik
mora dokazati vpliv kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe (na njem je
dokazno breme).

o absolutne bistvene kršitve, kjer mora pritožnik dokazati samo, da je

dejansko prišlo do takšne kršitve ZKP-ja, ki je taksativno našteta v
371/I ZKP (zakon našteva 11 primerov kršitve). Pritožniku ni mu
treba dokazovati, da je takšna kršitev vplivala (ali da bi lahko
vplivala) na zakonitost ali pravilnost sodbe, avtomatično se šteje, da
gre za tako hudo kršitev, da je vplivala oziroma bi lahko vplivala.

 zaradi kršitev Kazenskega zakonika

Pri tem razlogu gre za to, da je sodišče napačno uporabilo ali ni uporabilo kakšne
določbe Kazenskega zakonika. Primer kršitve, ki se upošteva je, da sodišče v
sodbi ni uporabilo instituta silobrana (če je podan silobran, ne gre za kaznivo
dejanje in sodba ne sme biti obsodilna), čeprav so bili podani vsi pogoji zanj.

 zaradi nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja

Zakon o kazenskem postopku določa, da je možna pritožba zoper sodbo, če je
sodišče kakšno odločilno dejstvo ugotovilo zmotno ali ga sploh ni ugotovilo. Za
napačno ugotovitev dejanskega stanja gre, ko je sodišče napačno ugotovilo
potek dogodkov (dogodki niso potekali na tak način), za nepopolno ugotovitev
dejanskega stanja pa, ko nekega dejstva ni ugotovilo, pa bi ga moralo (to
navadno vodi v napačno uporabo materialnega prava, npr. ni raziskalo okoliščin,
ki kažejo na silobran)

 "vse ostalo"
Sem spada možnost pritožbe zoper različne dele sodbe, zoper:
o del sodbe, ki se nanaša na to, kdo bo plačal stroške kazenskega
postopka,
o del sodbe o kazenski sankciji (npr. na to, ali je sodišče glede na vse
olajševalne in oteževalne okoliščine izreklo prestrogo/premilo
kazen)
o objavo sodbe v tisku, po radiu ali po televiziji
o odločitev o premoženjskopravnem zahtevku

18.3. Postopek s pritožbo

115
Ko se na glavni obravnavi razglasi sodba (rok teče od razglasitve sodbe, če je bil
obdolženec navzoč, drugače pa od vročitve), imajo pritožbeni upravičenci 8 dni
časa, da napovejo pritožbo. Če ni napovedi pritožbe, se šteje, da se je
upravičenec so pritožbe odpovedal pravici do pritožbe (368/II ZKP), razen če je
bila obdolžencu izrečena zaporna kazen. V tem primeru tudi ni potrebno, da bi
pisno izdelana sodba vsebovala obrazložitev (368/III ZKP), obrazložitev pisne
sodbe (sodnik vedno na kratko pojasni razloge za sodbo ob razglasitvi – 360/II
ZKP) je namreč potrebna v primeru, ko je bila obdolžencu izrečena zaporna
kazen ali je bila napovedana pritožba.

Upravičenec do pritožbe se lahko tej pravici tudi odpove do poteka roka za njeno
vložitev, odpovedi se ne more preklicati. Prav tako lahko pritožnik umakne že
podano pritožbo, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe, tudi ta odločitev
je nepreklicljiva.

Rok za vložitev pritožbe je 15 dni in začne teči od vročitve prepisa pisne sodbe z
obrazložitvijo (366/I ZKP).

Pritožba se vloži pri sodišču 1. stopnje (ki je izdalo sodbo, zoper katero se vlaga
pritožba), ki preveri, ali je pritožba pravočasna, jo vložila upravičena oseba in ali
vsebuje vse potrebne formalne sestavine (npr. podpis pritožnika) – gre za
formalni preizkus pritožbe (375/II ZKP).

Ko sodišče 1. stopnje ugotovi, pritožba izpolnjuje formalne pogoje, pošlje njen

izvod nasprotni stranki, ki ima potem 8 dni, da poda odgovor na pritožbo (376.
člen ZKP). Po tem sodišče prve stopnje pošlje pritožbo, odgovor na pritožbo in
celoten kazenski spis (vse podatke o glavni obravnavi …) višjemu sodišču.

Tam se "zadeva" dodeli sodniku poročevalcu. To je eden izmed višjih sodnikov, ki

bo kasneje skupaj z ostalimi v senatu odločil o pritožbi. Njegova naloga je, da
pregleda spis, pritožbo in odgovor, se torej »poglobi« v zadevo in seji senata
poroča o njej. O seji se obvesti stranke postopka, ki se je lahko udeležijo.

Senat se na seji odloči, ali bo odločil o pritožbi na seji senata (brez obravnave),
ali pa bo najprej izvedel obravnavo (ki poteka podobno kot glavna obravnava na
1. stopnji) in potem odločil o pritožbi. Praviloma višje sodišče odloči na seji,
glavna obravnava je redka (če je npr. potrebno ponoviti določene dokaze).
Državni tožilec lahko na glavni obravnavi sodišča druge umakne obtožnico,
spremeni pa jo lahko le obdolžencu v korist (381/V ZKP).

Ko pride "čas odločitve", lahko senat:

 zavrže pritožbo kot prepozno ali nedovoljeno
 zavrne pritožbo kot neutemeljeno
 razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo na 1. stopnjo v novo sojenje
(t. i. kasatorično pooblastilo)
 razveljavi sodbo prve stopnje in zavrže obtožnico
 spremeni sodbo prve stopnje in tako pravnomočno odloči o kazenski
zadevi (t. i. reformatorično pooblastilo)

18.3.1. Meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje

116
Načeloma velja načelo dispozitivnosti, kar pomeni, da sodišče druge stopnje
preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo (383. člen ZKP).
Vseeno pa mora vedno po uradni dolžnosti preveriti:
 določene absolutne bistvene kršitve določb ZKP,
 ali je bila glavna obravnava v nasprotju z določbami tega zakona
opravljena v nenavzočnosti obtoženca, če je bila obvezna obramba,
 ali je bila glavna obravnava opravljena v nenavzočnosti obtoženčevega
zagovornika,
 ali je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon

18.3.2. »Beneficium cohaesionis«

Pravna dobrota pridružitve (387. člen ZKP) pomeni, da če sodišče druge stopnje
ob pritožbi kogarkoli ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist
obtoženca, v korist tudi kateremu od soobtožencev, ki se ni pritožil ali se ni
pritožil v tej smeri, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi se bil pritožil tudi ta.

18.3.3. Prepoved »reformatio in peius«

Kadar se pritožba vloži samo v korist obtoženca, potem spremenjena sodba ali
nova sodba ne sme biti manj ugodna zanj, kot je bila prvotna (tako glede p.
kvalifikacije kot kazenske sankcije) Gre za prepoved "reformatio in peius".

18.3.4.»Beneficium novorum«

pomeni pravico do navajanja novih dejstev in dokazov. Pri nas je ta pravica

široko priznana, saj mora pritožnik le povedati razloge, zakaj teh dejstev in
dokazov ni navedel že prej. (369/IV ZKP).

18.3.5. Pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje

Zgolj izjemoma, je možna pritožba tudi zoper sodbo sodišča druge

stopnje (398. člen ZKP). Možna je v treh primerih:
 če je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo iz oprostilne v obsodilno
 če je sodišče druge stopnjeopravio glavno obravnavo in ugotovilo
drugačno dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo
svojo sodbo
 če je sodišče druge stopnje izreklo kazen zapora 30 let ali dosmrtno
zaporno kazen ali potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila
izrečena taka kazen

Če je možna pritožba, potem s sodbo 2. stopnje še ni pravnomočno odločeno. Če

pritožba ni možna, je z razglasitvijo sodbe o zadevi pravnomočno odločeno.

117
19. SKRAJŠANI ALI SUMARNI POSTOPEK

19.1. POTEK SKRAJŠANEGA POSTOPKA

19.1.1. SPLOŠNO
Opravlja se pred okrajnim sodiščem, v primerih KD, za katera je kot kazen
zagrožena denarna kazen ali zaporna kazen do 3 let (torej vključno s tistimi, za
katera je zagrozena kazen 3 let zapora).Subsidiarna raba določb za redni
kazenski postopek - če ni drugače določeno, se uporabljajo določbe za redni
kazenski postopek.
19.1.2. ZAČETEK POSTOPKA

Začne se z vročitvijo obtožnega akta obdolžencu. Za razliko od rednega postopka

ni faze preiskave.

Lahko pa pred vložitvijo obtožnega predloga državni tožilec predlaga sodniku

posamezniku (sodnik, ki bo kasneje tudi vodil glavno obravnavo in odločal o
krivdi), da opravi posamezna preiskovalna dejanja. Če se sodnik strinja z
njegovim predlogom, on opravi preiskovalna dejanja, nato pa pošlje vse spise
državnemu tožilcu. Če se ne strinja, o tem le obvesti DTja. Ta zoper odločitev
sodnika nima pravnega sredstva, lahko le vloži obtožni predlog ali zavrže
ovadbo.

19.1.3. PRIPOR

ZKP omogoča odreditev pripora, še preden DT vloži obtožni akt, če gre za KD, ki
se preganja po uradni dolžnosti in če so izpolnjeni priporni razlog.

O predlogu DT-ja za pripor odloča sodnik posameznik, o pritožbi zoper sklep o

priporu pa ZOS. Priporni razlogi so isti kot v rednem postopku, s to razliko, da
se lahko iz razloga koluzije ali ponovitvene nevarnosti odredi zgolj za določena
KD.

Pred vložitvijo obtožnega predloga sme trajati pripor le toliko, kolikor je treba, da

118
se opravijo potrebna preiskovalna dejanja, vendar ne več kot petnajst dni.
Glede pripora od izročitve obtožnega predloga do konca glavne obravnave se
smiselno uporabljajo določbe 207. člena ZKP, s to razliko, da mora sodnik
posameznik vsakih mesec dni preizkusiti, ali so še podani razlogi za pripor.

Razen tega ZKP ne predvideva drugačne uporabe določb ZKP-ja o priporu, kar
utegne biti sporno z vidika načela sorazmernosti, saj to pomeni, da je tudi v
sumarnem postopku teoretično možno, da po vložitvi obtožnega akta pripor traja
dve leti, četudi gre za skrajšani postopek in četudi gre za KD, za katera se lahko
izreče max 3 leta zapora.

19.1.4. VROČITEV OBTOŽNEGA AKTA

Dve pomembni razliki sta sestavine obtožnega akta in postopek kontrole

obtožnega akta.

Obtožni akt mora v skrajšnem postopku obsegati:

- Ime in priimek obdolženca
- Opis KD
- Sodišče, pred katerim naj se opravi GO
- Dokazni predlog
- Predlog, da se obtoženi spozna za krivega in obsodi
- Fakultativna sestavina: priporni predlog ali navedba, koliko časa je v
priporu

Iz tega je razvidno, da za razliko od obtožnice mu ni treba vsebovati

obrazložitve obtožnice.

Zoper obtožni predlog v skrajšanem postopku obdolženi NIMA MOŽNOSTI

UGOVORA, razen ugovora krajevne pristojnosti. Sodnik posameznik opravi
preizkus obtožnega akta po uradni dolžnosti, in sicer tako formalni preizkus (v
rednem postopku ga opravi predsednik sodečega senata) kot materialni preizkus
(v rednem postopku ga opravi zunajobravnavni senat).

119
Če obtožni akt prestane preizkus, se ga vroči obdolžencu in sodnik razpiše glavno
obravnavo.

Če sodnik ugotovi, da je podan kateri izmed razlogov iz 277. člena ZKP (to je
člen, ki določa, kdaj ZOS pri materialni kontroli obtožnice sprejme sklep, da se
obtožnica ne dopusti in da se ustavi kazenski postopek), potem s sklepom
zavrže (ne zavrne) obtožni predlog.

19.1.5. Glavna obravnava

Obdolženca se v vabilu na GO med drugim (439. ZKP) opozori, da se mu lahko

sodi v nenavzočnosti, če ne bo prišel na glavno obravnavo. Po 442. ZKP se lahko
opravi obravnava v obdolženčevi nenavzočnosti, če:
- je bil v redu vabljen,
- njegova navzočnost ni nujna in
- je bil pred tem že zaslišan.
Obravnava v obdolženčevi nenavzočnosti se lahko opravi tudi brez navzočnosti
obdolženčevega zagovornika, kar je razlika od pogojev za sojenje v
nenavzočnosti v rednem postopku.

Hkrati z vabilom se mu vroči tudi obtožni akt, če mu že prej ni bil vročen. Med
vročitvijo vabila in obravnavo morajo biti vsaj 3 dnevi, da obdolženi lahko
pripravi obrambo. Ta rok se lahko skrajša z obdolženčevo privolitvijo.

Začeta glavna obravnava se dokonča, če je mogoče, brez prekinitve. Po končani

GO sodnik takoj izreče sodbo in jo razglasi z bistvenimi razlogi. Pritožba je
možna v osmih dneh od vročitve prepisa sodbe (drugače glede pritožbe veljajo
enaka pravila kot za redni postopek).

19.1.6. Postopek na 2. stopnji

Sodišče druge stopnje obvesti stranke se o seji svojega senata le, če bi bila
navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Če gre za kaznivo dejanje, za

120
katero teče postopek na zahtevo državnega tožilca, pošlje predsednik senata
pred sejo senata spise državnemu tožilcu, ki lahko da svoj pisni predlog.

19.2. RAZLIKE V PRIMERJAVI Z REDNIM POSTOPKOM

V primerjavi z rednim je poenostavljen in hitrejši (vsebuje manj kavtel

oziroma »varovalk«)
- Ni faze preiskave (ker se predpostavlja nezapleteno dejansko stanje),
lahko se opravijo posamezna preiskovalna dejanja.
- Ni možnosti ugovora zoper obtožni akt, razen ugovora krajevne
nepristojnosti, ki se lahko poda do začetka GO
- obrazložitev ni obvezna sestavina obtožnega akta Ohlapnejši pogoji za
sojenje v nenavzočnosti (442. člen ZKP)
- Državni tožilec lahko vloži obtožni predlog tudi samo na podlagi kazenske
ovadbe (430/II ZKP)
- Krajši procesni roki
-
Možnost pripora še pred formalnim začetkom kazenskega postopka (v rednem
postopku to ni možno, saj mora DT v 48 od pripora vložiti zahtevo za preiskavo
ali obtožbo; v nasprotnem primeru se pripor odpravi).

121
20. KAZNOVALNI NALOG
Kaznovalni nalog je urejen v členih (445.a – 445.e ZKP). Za vprašanja, ki so
urejena izven teh členov, velja smiselna uporaba ostalih določb ZKP.

20.1. Splošno o kaznovalnem nalogu

Bistvo postopka za izdajo kaznovalnega naloga je, da sodišče v postopku ne

opravi glavne obravnave. ZKP izrecno določa, da je to mogoče le za kazniva
dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča. Pogoje za izrek posamezne sankcije
določa Kazenski zakonik. Kaznovalni nalog tako pride v poštev samo pri lažjih
kaznivih dejanjih, za katera so predvidene blažje kazenske sankcije/ukrepi. To je
povezano z načelom ekonomičnosti postopka. Obstaja dovolj dokazov o tem, da
je obdolženec nedvomno storilec kaznivega dejanja, ni spora, zato ni potrebna
glavna obravnava – elementi akuzatornega postopka, ampak razlikuj od plea
bargaining/poravnave in odložitve kazenskega pregona, saj pri kaznovalnem
nalogu ni nikakršnega sporazuma med tožilcem in obdolžencem, gre za
»sporazum« med tožilcem in sodiščem.

Načelo kontradiktornosti je pri izdaji kaznovalnega naloga zelo omejeno. Gre za

naknadno kontradiktornost, ki se kaže v obdolženčevi pravici do ugovora. Razlog
za to je, da ni dopustno obdolženca spraševati, kako bo ravnal v primeru, če bo
kaznovan s sodbo, v kateri sodnik izda kaznovalni nalog.

20.2. Postopek za izdajo kaznovalnega naloga

1. Predlog državnega tožilca

Za kazniva dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča sme državni tožilec ob
vložitvi obtožnega predloga (hkrati!) predlagati, da sodišče izda kaznovalni nalog,
s katerim obdolžencu izreče predlagano kazensko sankcijo ali ukrep, ne da bi
opravilo glavno obravnavo.
V predlogu lahko državni tožilec predlaga izrek naslednjih kazenskih sankcij in
ukrepov:

 denarno kazen
 prepoved vožnje motornega vozila
 pogojno obsodbo z določeno denarno kaznijo ali določeno kaznijo zapora
do šestih mesecev
 sodni opomin
 odvzem predmetov, pridobljenih s kaznivim dejanjem
 odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem.

2. Odločitev sodišča o predlogu

Sodnik se s predlogom ne strinja – sodnik določi glavno obravnavo in zavrne
predlog za izdajo kaznovalnega naloga, ker:

122
  meni, da vsebina dokazov, ki so predlagani v obtožnem predlogu, ne daje
zadostne podlage za izdajo kaznovalnega naloga
 se ne strinja z izrekom sankcije, ki jo je predlagal državni tožilec

Na glavno obravnavo povabi osebe iz 439/I (obdolženca, njegovega zagovornika,

tožilca, oškodovanca, njihove zakonske zastopnike in pooblaščence, priče,
izvedence in tolmača).
Obdolžencu se vroči le prepis obtožnega predloga brez predloga za izdajo
kaznovalnega naloga.

Sodnik se s predlogom strinja – sodnik s sodbo izda kaznovalni nalog, brez

glavne obravnave. Kazenske sankcije, ki jih lahko sodnik izreče v kaznovalnem
nalogu so omejenega obsega (glej zgoraj – kot pri tožilcu, ker se kaznovalni
nalog lahko izreče samo za kazniva dejanja, ki so v pristojnosti okrajnega
sodišča). Vendar pa: strinjanje sodnika s predlogom za izdajo kaznovalnega
naloga pomeni, da se mora strinjati tudi s sankcijo, ki jo predlaga državni tožilec.
Lahko torej ugotovimo, da je sodišče vezano na sankcijo, predlagano v obtožbi
(drugače ni vezano na predloge tožilca!). Overjeni prepis sodbe o kaznovalnem
nalogu se vroči obdolžencu in njegovemu zagovorniku ter državnemu tožilcu.

3. Ugovor zoper kaznovalni nalog

Legitimirana sta obdolženec ali njegov zagovornik. Rok za vložitev ugovora je 8
dni od vročitve sodbe o kaznovalnem nalogu. Ugovor se vloži pisno ali ustno na
zapisnik pri sodišču.

Vsebina ugovora:

 navedba sodbe, s katero je bil izdan kaznovalni nalog

 lahko se predlagajo tudi dokazi, ki naj se izvedejo na glavni obravnavi

Obdolženec se lahko pravici do ugovora tudi odpove ali pa ugovor umakne. Umik
je možen dokler ni določena glavna obravnava. Odpoved in umik ugovora se ne
moreta preklicati.

4. Odločitev sodišča o ugovoru

Sodnik ugovor zavrže – velja sodba, s katero je bil izdan kaznovalni nalog.

Sodnik ugovoru ugodi – sodnik s sklepom razveljavi sodbo o kaznovalnem nalogu

in nadaljuje postopek z izvedbo glavne obravnave. Pri izrekanju sodbe po
vloženem ugovoru sodišče ni (več) vezano na predlog državnega tožilca o
kazenski sankciji in na prepoved reformatio in peius (če je podan ugovor samo v
obtoženčevo korist, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne
presoje dejanja in kazenske sankcije).

123
20.3. Vsebina kaznovalnega naloga
 navedba, da se predlogu državnega tožilca ugodi
 osebni podatki obdolženca
 katerega dejanja je obdolženec spoznan za krivega
 zakonsko označbo kaznivega dejanja in določbe kazenskega zakona
 navedba, da se obdolžencu izreka kazenska sankcija ali ukrep iz predloga
in katera je ta sankcija/ukrep ter način izvršitve sankcije
 pouk obdolžencu o pravici do ugovora in da bo po izteku roka za ugovor,
če ta ne bo vložen, kaznovalni nalog postal pravnomočen in da bo izrečena
kazenska sankcija oziroma ukrep izvršen

V obrazložitvi sodbe se navedejo le dokazi iz obtožnega predloga, katerih vsebina

opravičuje izdajo kaznovalnega naloga.

124
21. KAZENSKI POSTOPEK PROTI
MLADOLETNIKOM
21.1. Za koga velja

Namenjen je osebam starejšim od 14 let (451 ZKP)

1. ki so storile k.d. kot mladoletniki, pa ob uvedbi postopka oz. ob sojenju

še niso stare 21 let
2. ki so storile k. d. kot polnoletne, vendar do časa sojenja niso dopolnile
21let (mlajši polnoletni

Če je mladoletnik udeležen v kaznivem dejanju skupaj s polnoletnimi osebami, se

jim sodi v ločenih postopkih. Postopki se lahko združijo in vodijo pred senatom za
polnoletne, po splošnih pravilih

- če je to nujno za razjasnitev stvari

- če je obdolženec eno k.d. Storil kot mladoleten, drugo pa kot polnoleten

VENDAR se glede mladoletnika v takem postopku uporabljajo pravila postopka

proti mladoletnikom, izrečejo pa se lahko le tiste sankcije, ki se izrekajo
mladoletnikom.

21.2. Razlogi za poseben način obravnave mladoletnikov:

- težnja po humanosti zaradi njihovih razvojnih posebnosti

- spoznanja znanosti(kriminologije, psihologije...)

- težnja po preprečevanju porasta kriminalitete

- spoznanja, da lahko redni kazenski postopek škodljivo vpliva na mladoletnikov

razvoj

21.3. Temeljne značilnosti postopka proti mladoletnikom:

-nekatere pravice obdolženca v rednem postopku mu niso priznane

- številni inkvizitorni elementi

125
- cilj postopka: spoznavanje mladoletnikove osebnosti in vpliv na njegovo
prevzgojo

21.4. Glavne posebnosti postopka proti mladoletnikom

- državni tožilec kot edini upravičeni tožilec

- prepoved sojenja v nenavzočnosti(453. ZKP)

-upoštevanje mladoletnikove duševne razvitosti in drugih lastnosti

- praviloma ločen postopek za mladoletne in polnoletne mladoletnike

- sodelovanje socialnega varstva

- bolj neformalen postopek

- pripor kot ultima ratio (472, 473 ZKP)

- obvezna formalna obramba od začetka pripravljalnega postopka za k.d. nad 3

leta ali če tako oceni sodnik(454ZKP)

21.5. Postopek proti mladoletnikom

-pripravljalni postopek

-postopek pred senatom za mladoletnike

21.5.1.pripravljalni postopek

Obvezen , opravi ga sodnik za mladoletnike

Uvede se na zahtevo državnega tožilca. Vsebina zahteve je enaka kot vsebina

zahteve za preiskavo (168 ZKP). Uvedba se zahteva pri sodniku za mladoletnike,
ki o zahtevi odloči.

Namen pripravljalnega postopka je ugotavljanje okoliščin, ki so odločilne za

presojo kazenske odgovornosti(podobno kot preiskava) in okoliščine, ki so
mladoletnika do dejanja privedle( značaj, zrelost...).

Potek in vsebina pripravljalnega postopka- členi 470-480ZKP

Posebnost 472, 473 ZKP- pogoji za pripor mladoletnika

126
472. člen

(1) Izjemoma sme sodnik za mladoletnike odrediti, naj se mladoletnik pripre,

če so za to podani razlogi iz prvega odstavka 201. člena tega zakona.

(2) Po sklepu o priporu, ki ga je izdal sodnik za mladoletnike, sme trajati

pripor najdalj en mesec. Senat za mladoletnike istega sodišča sme iz opravičenih
razlogov podaljšati pripor največ še za dva meseca.

473. člen

(1) Mladoletnik mora biti priprt ločeno od polnoletnih.

(2) Ne glede na prejšnji odstavek sme sodnik za mladoletnike izjemoma

odrediti, naj bo mladoletnik priprt skupaj s polnoletnimi, kadar je to glede na
mladoletnikovo osebnost in druge okoliščine v konkretnem primeru v njegovem
interesu in v njegovo korist.

(3) Mladoletniku, ki mu je odvzeta prostost, je treba zagotoviti nego, varstvo

in vso potrebno individualno pomoč, ki jo utegne potrebovati glede na svojo
starost, spol in osebnost.

(4) Sodnik za mladoletnike ima nasproti priprtim mladoletnikom enake pravice,

kot jih ima po tem zakonu preiskovalni sodnik glede pripornikov.

21.5.2.Postopek pred senatom za mladoletnike

Ko se pripravljalni postopek zaključi, se zadeva nadaljuje pred senatom za

mladoletnike.

Sodnik po svoji presoji razpiše sejo senata ali glavno obravnavo.

Značilnosti seje so

-tajnost

-posredna presoja dokazov (odločanje na podlagi spisa iz pripravljalnega

postopka, vendar je možno na seji navajati nove stvari)

-omejena kontradiktornost (osebe niso povabljene na sejo, so le obveščene o

njej in se je lahko udeležijo)

Glavna obravnava

Smiselna uporaba določb ZKP. Posebnosti:

127
-479. sprememba dejanskega stanja na glavni obravnavi (ne velja objektivna
identiteta)

-480. obvezno se izključi javnost

-480. mladoletnika se lahko med izvajanjem dokazov odstrani z zasedanja

Senat pri odločanju ni vezan na predlog tožilca. Če pa poteka postopek brez

predloga tožilca ali če je tožilec predlog umaknil, lahko senat izreče le vzgojni
ukrep in ne kazni (483.ZKP)

Senat lahko

1. S sklepom ustavi postopek (483.ZKP)

2. S sklepom izreče mladoletniku vzgojni ukrep (483.ZKP) pri čemer se ne
izreče o krivdi.
3. S sodbo izreče kazen

21.5.3. Pristojnost sodišča po končanem postopku

1.Nadzorstvo nad izvajanjem ukrepov

2. Ustavitev izvrševanja in sprememba odločitve o vzgojnih ukrepih

128
 22. ZAČASNO ZAVAROVANJE ZAHTEVKA ZA
ODVZEM PREMOŽENJSKE KORISTI
Gre za enega od stvarnih omejevalnih ukrepov, katerega namen je zavarovati
zahtevek za odvzem premoženjske koristi pridobljene z/v zvezi z kaznivim
dejanjem. Urejen je v členih (502 – 502. d ZKP).
Stvarno omejevalni ukrepi so:
 Začasno zavarovanje odvzema premoženjske koristi
 Začasno zavarovanje odvzema premoženjskopravnega zahtevka
 Začasni zaseg predmetov

22.1. Odvzem premoženjske koristi

Namen je vzpostavitev takšnega premoženjskega stanja, kakršno je obstajalo

pred storitvijo kaznivega dejanja (npr. nekdo je ukradel 20 računalnikov, obtožen
je velike tatvine, če bo obsojen, se mu bo te računalnike odvzelo in jih vrnilo
lastnikom). Premoženjska korist, dosežena z/v zvezi z kaznivim dejanjem, se v
kazenskem postopku ugotavlja po uradni dolžnosti.

Razmerje s premoženjskopravnim zahtevkom: v razmerju do njega je odvzem

premoženjske koristi subsidiarne narave. Če oškodovanec uveljavlja
premoženjskopravni zahtevek, se premoženjska korist ugotavlja samo v delu, ki
ni zajet s tem zahtevkom.

Premoženjska korist se odvzame v primeru obsodilne sodbe ter drugih primerih,

ki jih določa Kazenski zakonik. V primeru oprostilne sodbe se odvzame, kadar gre
za pranje denarja, korupcijo na volitvah, v gospodarstvu in javnem sektorju.

22.2. Začasno zavarovanje zahtevka za odvzem

premoženjske koristi

Sodišče na predlog državnega tožilca odredi začasno zavarovanje zahtevka za

odvzem premoženjske koristi:
 kadar prihaja v kazenskem postopku v poštev odvzem premoženjske
koristi in
 obstaja nevarnost, da:
o bi obdolženec, sam ali preko drugih oseb, to korist uporabil za
nadaljnjo kriminalno dejavnost
o bi z njo razpolagal, tako, da bi onemogočil ali precej otežil njen
odvzem po končanem kazenskem postopku (npr. skril, uničil…)

129
Takšno zavarovanje lahko sodišče odredi že v predkazenskem postopku, če so
podani utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, s
katerim/zaradi katerega je bila pridobljena premoženjska korist (višji dokazni
standard!).

Zavarovanje se lahko odredi zoper:

 obdolženca
 prejemnika premoženjske koristi (če je ta oseba vedela oz. bi mogla
vedeti, da je bila premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem +
je bila premoženjska korist prenesena neodplačno oz. proti plačilu, ki ne
ustreza njeni vrednosti – kadar gre za sorodnike se domneva, da so vedeli,
da premoženjska korist izvira iz kaznivega dejanja, lahko pa dokažejo
nasprotno)
 druge osebe, na katere je bila prenesena, če tako določa Kazenski zakonik

22.3. Postopek začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem

premoženjske koristi

1. Predlog državnega tožilca

2. Odločitev sodišča o predlogu

Sodišče o predlogu odloči s sklepom brez predhodne kontradiktornosti: ne da bi o
predlogu seznanilo obdolženca (oziroma tisto osebo, ki ima to premoženjsko
korist) in mu dalo možnost, da se o tem izjavi še pred odločitvijo sodišča o
predlogu.

O predlogu za odreditev začasnega zavarovanja odloči:

 v predkazenskem postopku/med preiskavo: preiskovalni sodnik
 po vložitvi obtožnice zunaj glavne obravnave: predsednik senata
 na glavni obravnav: senat

Sodišče lahko predlogu ugodi ali ga zavrne.

Vsebina sklepa, s katerim odredi začasno zavarovanje:
 navedba premoženja, ki je predmet zavarovanja
 način zavarovanja
 rok trajanja ukrepa

Sklep mora biti obrazložen.

3. Izvršitev in vročitev sklepa

V primeru, da sodišče ugodi predlogu, se sklep obdolžencu (ali tisti osebi, ki ima
to premoženjsko korist) vroči hkrati z izvršitvijo sklepa ali po izvršitvi, vendar
brez nepotrebnega odlašanja. Zakaj sočasno ali kasneje? Ker bi v primeru
predhodne kontradiktornosti osumljenec vedel, da se pripravlja odvzem, in bi

130
pohitel s tem, da bi to premoženjsko korist skril itd. Sklep se pošlje pristojnemu
organu/osebi, ki ga izvrši. Vroči se tudi državnemu tožilcu.

Če začasno zavarovanje ni odrejeno, se sklep vroči samo državnemu tožilcu, ki

se lahko zoper sklep pritoži.

4. Možnost ugovora
Zoper sklep o začasnem zavarovanju lahko osumljenec (ali oseba, zoper katero
je začasno zavarovanje odrejeno) v 8 dneh od vročitve sklepa vloži ugovor in
predlaga, da sodišče opravi narok. Ugovor ne zadrži izvršitve sklepa (v bistvu se
sklep nikoli ne vroči pred izvršitvijo sklepa).

5. Odgovor na ugovor
Ugovor vroči sodišče ostalim udeležencem in jim določi rok za odgovor.

6. Odločitev sodišča ali bo izvedlo narok

ZKP določa, da o tem, ali bo izvedlo narok, sodišče odloči glede na okoliščine
primera, upoštevajoč navedbe v ugovoru.

7. Odločitev o ugovoru
Če se izvede narok, se na njem s sklepom odloči o ugovoru. Če se ne izvede
naroka, sodišče brez naroka s sklepom odloči o ugovoru.

8. Pritožba
Zoper sklep o ugovoru imajo državni tožilec, obdolženec oziroma osebe, zoper
katere se izvaja ukrep, možnost pritožbe. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa o
ugovoru.

22.4. Trajanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem

premoženjske koristi.

Pri določitvi roka trajanja ukrepa sodišče upošteva fazo kazenskega postopka,
vrsto, naravo in težo kaznivega dejanja, zapletenost zadeve, obseg in pomen
premoženja, ki je predmet začasnega zavarovanja.
 V predkazenskem postopku/med preiskavo: največ 3 mesece
 Po vložitvi obtožnice: največ 6 mesecev

Rok se lahko na obrazložen predlog državnega tožilca podaljša. Preden odloči o

predlogu, pošlje sodišče predlog ostalim udeležencem, da se o njem izjavijo, in
jim določi primeren rok za odgovor (predhodna kontradiktornost). Podaljšanje se
vrši v enakih časovnih razdobjih.

Skupno trajanjem med posameznimi fazami postopka:

 V predkazenskem postopku: najdlje 1 leto
 Med preiskavo: najdlje 2 leti
 Po vložitvi obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje: največ 3 leta

131
Skupno trajanje v celotnem postopku (do izvršitve pravnomočne sodne odločbe o
odvzemu premoženjske koristi): največ 10 let.

22.5. Način začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem

premoženjske koristi

ZKP določa, da se glede načina začasnega zavarovanja uporablja Zakon o izvršbi

in zavarovanju (smiselna uporaba ZIZ-a je določena še za oprostitve in omejitve
zavarovanja, dokazovanje nevarnosti, učinke sklepa in povrnitev škode). ZIZ
določa, da lahko sodišče za zavarovanje izda vsako odredbo, s katero je mogoče
doseči namen zavarovanja, zlasti pa:
 prepoved odtujitve in obremenitve premičnin, na katere meri terjatev, ter
hrambo teh stvari
 prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, na katero meri terjatev z
zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi
 prepoved dolžniku, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo
upniku, ter prepoved, da ne sme nič spremeniti na stvareh, na katere meri
terjatev
 prepoved dolžnikovemu dolžniku, da ne sme izročiti dolžniku stvari, na
katere meri terjatev

Sodišče lahko odredi nov način zavarovanja in razveljavi prejšnji sklep o

začasnem zavarovanju na obrazložen predlog:
 državnega tožilca
 obdolženca
 osebe, zoper katero je bilo začasno zavarovanje odrejeno.

Preden o predlogu odloči, ga pošlje ostalim udeležencem, da se o njem v

določenem roku izjavijo (predhodna kontradiktornost).

22.6. Prenehanje začasnega zavarovanja zahtevka za

odvzem premoženjske koristi

Sodišče odpravi začasno zavarovanje na predlog:

 državnega tožilca
 obdolženca
 osebe, zoper katero je bilo začasno zavarovanje odrejeno
 po uradni dolžnosti, zaradi poteka roka ali če državni tožilec zavrže
ovadbo/izjavi, da ne bo začel pregona ali da od njega odstopa

132
  če sodišče meni, da začasno zavarovanje ni več potrebno (najprej pozove
državnega tožilca, da se o tem v določenem roku izjavi; če se v roku ne
izjavi ali če odpravi začasnega zavarovanja ne nasprotuje, sodišče začasno
zavarovanje odpravi).

22.7. Odločba US RS U-I-296/02

Neustavnost določenih členov ZKP o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem

premoženjske koristi: Pred spremembo je ZKP vseboval nekaj določb, za katere
je ustavno sodišče ugotovilo, da so v neskladju z Ustavo RS. Ni bil določen
dokazni standard, niti časovna omejenost ukrepa. Ni bilo določeno v kakšnem
obsegu se lahko ukrep odredi, ni bilo kontradiktornosti ipd.

Odločitev USRS:
Dokazni standard: Ker ZKP ni določal dokaznega standarda za odreditev
začasnega zavarovanja, to ni bilo v skladu z načelom zakonitosti (določenosti v
zakonu). Posredno se je dalo razbrati, da mora biti podan utemeljen sum, vendar
pa je bilo to problematično s stališča, da se lahko ukrep odredi že v
predkazenskem postopku. Torej, ni bil določen dokazni standard za odreditev v
predkazenskem postopku. USRS je odločilo, da to omogoča pretiran poseg v
lastninsko pravico ter naložilo zakonodajalcu naj uredi dokazni standard, pri
čemer mora upoštevati intenzivnost posega.

S spremembo je bil določen dokazni standard utemeljeni razlogi za sum.

Časovna omejitev ukrepa: ZKP tudi ni določal časovne omejenosti trajanja
ukrepa. Omejitev trajanja je bila le posredna. Trajanje začasnega zavarovanja je
bilo v resnici omejeno le z absolutnim zastaralnim rokom za pregon za kaznivo
dejanje, zaradi katerega teče kazenski postopek oz. z ustavno pravico do sojenja
v razumnem roku. USRS je odločilo, da to omogoča pretiran poseg v lastninsko
pravico iz URS.

S spremembo je zakonodajalec tako določil konkretne roke za

posamezne faze postopka ter najdaljše skupno trajanje v celotnem
postopku. Uredil je tudi postopek za podaljšanje roka. (glej zgoraj!)

Omejitev višine premoženja, ki se lahko zaseže: na predlog pobudnikov se je

razpravljalo tudi o tem vprašanju, a je USRS potrdilo ureditev, ki jo je
predvidel zakonodajalec – premoženjska korist se lahko odvzame v višini, v
kateri je bila pridobljena in zavarovanje se lahko izvrši samo v višini te
premoženjske koristi, v postopku v katerem bo kasneje odvzeta.

Izvršitev po uradni dolžnosti in kontradiktornost: pred spremembo je ZKP

določal, da začasno zavarovanje odredi sodišče po uradni dolžnosti. USRS je
odločilo, da je zaradi tega v neskladju z domnevo nedolžnost, z njeno zahtevo po

133
tem, da trditveno in dokazno breme nosi tožilec, ter v neskladju z zahtevo po
nepristranskosti sodnika (ker je aktiven).

S tem povezano je tudi to, da se oseba, zoper katero je bil usmerjen ukrep, ni
mogla izjaviti v zvezi s tem ukrepom. Če sodnik odloči po uradni dolžnosti ni
kontradiktornosti, saj tožilec ne predlaga ukrepa, obramba pa mu ne more
nasprotovati. USRS je odločilo, da s tem posega v pravico do enakega varstva
pravic, sodnega varstva in temeljnih pravnih jamstev v kazenskem postopku.

S spremembo je bilo določeno, da mora podati predlog DT in da ima

prizadeta oseba pravico vložiti ugovor ter zahtevo po naknadnem
kontradiktornem naroku.

Problem pravnega sredstva: Pred spremembo ZKP ni omogočal pritožbe v

primeru, da je začasno zavarovanje odredil senat na glavni obravnavi, zato je
USRS odločilo, da to posega v ustavno pravico do pravnega sredstva.
S spremembo ZKP sta v temu primeru omogočena tako ugovor kot
pritožba.

134
 23. POSTOPEK ZA IZROČITEV OBDOLŽENCEV IN
OBSOJENCEV PO ZAKONU O KAZENSKEM
POSTOPKU
(521. - 537. ČLEN)

23.1. PODROČJE UPORABE

Uporablja se za vse izročitve tujim državam, razen za tiste izročitve, za katere je

v mednarodnih pogodbah ali zakonu določeno drugače (npr. izročitev državam
članicam EU).

23.2. VSEBINSKI POGOJI ZA IZROČITEV

23.2.1. PRIMER IZ MEDNARODNIH POGODB

Če gre za zahtevo (oziroma prošnjo; ZKP uporablja oba izraza) za izročitev

slovenskega državljana, mora iti za enega od primerov, ko je po mednarodnih
pogodbah izročitev slovenskega državljana dopustna

Če gre za zahtevo za izročitev tujca, mora iti za primere, predvidene z

mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.

23.2.2. ODSOTNOST SLOVENSKEGA ELEMENTA

Dejanje, zaradi katerega se zahteva izročitev, ne sme biti storjeno na ozemlju

Republike Slovenije, zoper njo ali njenega državljana.

23.2.3. POGOJ DVOJNE KAZNIVOSTI

Dejanje, zaradi katerega se zahteva izročitev, mora biti kaznivo dejanje tako po
domačem zakonu, kakor po zakonu države, v kateri je bilo storjeno.

23.2.4. ODSOTNOST ZASTARANJA

Pogoj je, da po domačem zakonu ni zastaral kazenski pregon ali ni zastarala

izvršitev kazni, preden je bila zahteva oseba priprta ali zaslišana kot obdolženec

23.2.5. NE GRE ZA RES IUDICATA

Pogoj je, da o tem istem dejanju domače sodišče še ni pravnomočno odločilo

(torej da ne gre za res iudicata).

To pomeni, da je pogoj, da zahtevana oseba ni bila zaradi istega dejanja od

domačega sodišča že obsojena ali ni bila za isto dejanje od domačega sodišča

135
pravnomočno oproščena ali je bil kazenski postopek zoper njo pravnomočno
ustavljen ali je bila obtožba zoper njo pravnomočno zavrnjena.

Prav tako je pogoj, da ni zoper tujca v Republiki Sloveniji zaradi istega proti
Republiki Sloveniji storjenega dejanja uveden kazenski postopek, če pa je
uveden postopek zaradi dejanja, storjenega proti državljanu Republike Slovenije,
da je dano zavarovanje za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka
oškodovanca;

23.2.6. UGOTOVLJENA ISTOVETNOST

Izročitev je dopustna le, če je ugotovljena istovetnost tistega, katerega izročitev

se zahteva, torej to, da je ta oseba res tista oseba, katero se zahteva.

23.2.7. VSEBINSKA UTEMELJENOST ZAHTEVE

Zadnji vsebinski pogoj je, da je dovolj dokazov za utemeljenost suma, da je

zahtevana oseba storila določeno kaznivo dejanje, ali da obstaja o tem
pravnomočna sodba.

23.3. REDNI POSTOPEK ODLOČANJA O ZAHTEVI ZA

IZROČITEV

23.3.1. PROŠNJA/ZAHTEVA ZA IZROČITEV IN ZAČETEK POSTOPKA

Postopek se začne s tem, ko tuja država poda prošnjo za izročitev po diplomatski

poti Ministrstvu za zunanje zadeve RS.

Prošnja mora vsebovati (če so dokumenti v tujem jeziku, mora hkrati biti
priložen overjen prevod v slovenščino):
1. podatke, s katerimi je mogoče identificirati zahtevano osebo (npr. prstne
odtise)
2. podatke o tem, za državljana katere države gre
3. obtožnico, sodbo ali drug podoben pravni akt, iz katerega izhajajo dokazi o
utemeljenosti suma
4. del kazenskega zakona, iz katerega izhaja kaznivost dejanja, katerega naj
bi storila zahtevana oseba

Ko MZZ to prejme, pošlje prošnjo Ministrstvu za pravosodje, ki jo pošlje

preiskovalnemu sodniku, pristojnemu za območje, na katerem zahtevana oseba
prebiva oz. se nahaja. Če se ne ve, kje se nahaja, ga poišče policija.

23.3.2. ZASLIŠANJE ZAHTEVANE OSEBE

V naslednji fazi preiskovalni sodniki zasliši zahtevano osebo. Po tem, ko ugotovi

njeno istovetnost, ji da pravni pouk o pravici do zagovornika oz. postavi
zagovornika po uradni dolžnosti, če gre za formalno obvezno obrambo.

Nato ga seznani s tem, zakaj in na podlagi katerih dokazov se zahteva njegova

izročitev, in zahteva od njega, naj navede, kar ima povedati v svoj zagovor.

136
O zaslišanju in zagovoru se sestavi zapisnik.

23.3.3. DRUGA POIZVEDOVALNA RAVNANJA

Nato sledi zaslišanje državnega tožilca in zagovornika, za tem pa preiskovalni

sodnik opravi še druga poizvedovalna ravnanja, za katera meni, da so potrebna,
da se ugotovi, ali so podani pogoji za izročitev ali ne.

Za tem pošlje spis z vsemi podatki zunajobravnavnemu senatu okrožnega

sodišča.

23.3.4. SKLEP SENATA

a.) Če senat odloči, da so izpolnjeni pogoji za izročitev, o tem izda sklep. Zoper
ta sklep se lahko zahtevana oseba pritoži na senat višjega sodišča.

b.) Če senat odloči, da niso izpolnjeni pogoji za izročitev, izda sklep, da se

prošnja za izročitev zavrne. Ta sklep senat po uradni dolžnosti pošlje na senat
višjega sodišča, ki najprej zasliši državnega tožilca, nato pa odloči, ali bo sklep
potrdilo, razveljavilo ali spremenilo.

23.3.5. ODLOČITEV MINISTRA ZA PRAVOSODJE

Če sodišče druge stopnje (torej senat višjega sodišča) ob pritožbi spozna, da so

izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev tujca, oziroma če zoper tak sklep sodišča
prve stopnje ni vložena pritožba, se zadeva pošlje ministru, pristojnemu za
pravosodje, ki nato odloči o izročitvi.

Minister lahko:

5.1. izda odločbo, s katero izročitve ne dovoli. To lahko stori brez obrazložitve –
je stvar njegove politične odločitve.

5.2. izda odločbo, da se izročitev odloži zaradi tega, ker teče zoper tujca,
katerega izročitev se zahteva, pri domačem sodišču kazenski postopek zaradi
kakšnega drugega kaznivega dejanja ali ker prestaja tujec kazen v Republiki
Sloveniji.

5.3. izda odločbo, s katero izročitev dovoli.

23.3.6. ODLOČBA O IZROČITVI

Če minister izda odločbo, s katero dovoli izročitev, v njej navede:

1) da se tujec ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja,

storjenega pred izročitvijo;
2) da se zoper njega ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje,
storjeno pred izročitvijo;
3) da se zoper njega ne sme uporabiti hujša kazen od tiste, na katero je
obsojen;

137
4) da se ne sme izročiti kakšni tretji državi v pregon zaradi kaznivega dejanja, ki
ga je storil, preden je bila dovoljena izročitev.

Poleg omenjenih pogojev lahko postavi minister za pravosodje za izročitev tudi

druge pogoje.

23.4. ENOSTAVNEJŠI POSTOPEK IZROČITVE OB SOGLASJU

ZAHTEVANE OSEBE

ZKP določa, da se lahko, če tako določa mednarodna pogodba določi in če

zahtevana oseba soglaša z izročitvijo, postopek izročitve opravi enostavneje, in
sicer brez ugotavljanja obstoja utemeljenega suma.

To soglasje je veljavno le, če je pred tem bil poučen o posledicah njegovega

soglasja s strani preiskovalnega sodnika. Soglasje lahko zahtevana oseba
umakne vse do odločbe ministra za pravosodje o izročitvi.

Če je zahtevana oseba preiskovalnemu sodniku izjavila soglasje, le-ta preveri, ali

so izpolnjeni ostali vsebinski pogoji za izročitev (torej vsi, razen utemeljenega
suma). Če so, potem preiskovalni sodnik pošlje spis neposredno ministru za
pravosodje, ne pa zunajobravnavnemu senatu okrožnega sodišča/sodišča prve
stopnje. Skratka, preskoči se ta vmesna sodna faza.

Če pa preiskovalni sodnik meni, da ni izpolnjeni kateri od preostalih vsebinskih

pogojev ali če zahtevana oseba umakne soglasje pred odločitvijo ministra, potem
pa se opravi redni postopek odločanja o izročitvi (z ugotavljanjem utemeljenega
suma, s kontrolo prvo- in drugostopenjskega sodišča itd.).

Zahtevana oseba se tudi lahko odpove uporabi pogojev, obrazloženih v točki 6.

(„ODLOČBA O IZROČITVI).

23.5. VEČ O POSTOPKIH MEDNARODNE KAZENSKOPRAVNE

POMOČI (ZKP)

Mednarodna KP pomoč je celota različnih dejanj, ki jih opravljajo državni organi v

kazenskem postopku z namenom, da bi uresničili pravico do kazenskega
pregona, sojenja in izvršitve kazni, ki je bila izrečena obsojencu v eni izmed
držav kot subjektu mednarodnega kazenskopravnega sodelovanja.

Oblike sodelovanja:
1. mala mednarodna KP pomoč (posamezna dejanja iz kazenskega postopka)
2. izvršitev tuje kazenske sodbe
3. odstop kazenskega pregona drugi državi in prevzem kazenskega pregona
od druge države
4. izročitev

138
 24. EVROPSKI NALOG ZA PRIJETJE IN PREDAJO
(ENPP)

24.1. PRAVNA PODLAGA

Gre za enega od ukrepov na področju medsebojnega sodelovanja (tudi oziroma

predvsem v obliki medsebojnega priznavanja in izvrševanja odločb, ki se
nanašajo na kazensko pravo) držav članic EU, ki temelji na Okvirnem sklepu
sveta EU z dne 13. 6. 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje
med državami članicami, torej gre za ukrep (kazenskega) prava EU.

V slovenski pravni red je bil najprej implementiran z zakonom o evropskem

nalogu za prijetje in predajo, ki pa ne velja več. ENPP sedaj ureja Zakon o
sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami (ZSKZDČEU - UL RS
102/2007 – http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r00/predpis_ZAKO4740.html), ki poleg
ENPP-ja ureja tudi nekatere druge instrumente oziroma institute
mednarodnega/EU sodelovanja na področju kazenskega prava, in sicer npr.
medsebojno priznavanje in izvrševanje
odločb pravosodnih organov o zasegu in odvzemu predmetov ter odločb
pristojnih organov, s katerimi so izrečene denarne sankcije.

24.2. SPLOŠNO

Evropski nalog za prijetje in predajo (ENPP) je „odločba, ki jo izda pravosodni

organ države članice z namenom, da bi druga država članica prijela in ji
predala osebo zaradi:
izvedbe kazenskega postopka ali
izvršitve kazni zapora oziroma varnostnega ali drugega ukrepa
kazenskega sodišča, ki se izvršuje z odvzemom prostosti;“

Postopek odločanja o ENPP gre torej za postopek odločanja v državi izvršitve, ali
je ENPP v skladu z nacionalno zakonodajo, ki implementira okvirni sklep, oziroma
ali so izpolnjeni pogoji za prijetje in predajo zahtevane osebe.

Tista država članica (DČ) EU, ki izda ENPP, je država prosilka. Tista država, ki naj
izvrši ENPP, je zaprošena država oziroma država izvršitve.

24.3. OSNOVNI POGOJI ZA PRIJETJE IN PREDAJO

24.3.1. MINIMALNA (ZAGROŽENA) DOBA ODVZEMA PROSTOSTI

Če je ENPP odrejen zaradi izvedbe kazenskega postopka (in ne zaradi izvedbe

ukrepa odvzema prostosti), potem mora iti za KD, ki se preganja po uradni
dolžnosti, in za to mora biti zagrožena kazen zapora vsaj 1 leto.

139
Če pa je ENPP odrejen zaradi izvršitve ukrepa odvzema prostosti, potem je
prijetja in predaja dopustna le, če je doba odvzema prostosti vsaj 4 mesece.

24.3.2. DVOJNA KAZNIVOST

Naslednji pogoje je, da je dejanje, za katerega se zahteva predaja, kaznivo tudi

po domačem kazenskem zakonu (dvojna kaznivost).

IZJEMOMA je predaja dopustna ne glede na dvojno kaznivost, in sicer če je

nalog:
a) odrejen zaradi kaznivega dejanja, za katero je po pravu države odreditve kot
najvišja mera kazni odvzema prostosti predpisan zapor najmanj treh let in
b) gre po pravu te države za eno izmed vrst kaznivih dejanj, določenih z
ZSKZDČEU

24.4. RAZLOGI ZA ZAVRNITEV ENPP

ZSKZDČEU določa obligatorne/obvezne razloge za zavrnitev ENPP (v teh primerih

se predaja MORA zavrniti) in fakultativne/neobvezne razloge (v teh primerih se
predaja LAHKO zavrne, ni pa nujno, da se).

24.4.1. OBLIGATORNI razlogi

1. AMNESTIJA - Če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, ki bi bilo v Republiki

Sloveniji obseženo z amnestijo, če bi bili organi Republike Slovenije pristojni
za pregon in sojenje storilcu tega dejanja;
2. NE BIS IN IDEM - Če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, zaradi katerega je
bila zahtevana oseba že pravnomočno oproščena ali obsojena v Republiki
Sloveniji ali drugi državi članici ali tretji državi.

Če je bila izrečena kazen, velja ta razlog le v primeru, da je bila kazen že

izvršena ali se izvršuje ali se po zakonodaji države, ki je kazen izrekla, kazen
ne more več izvršiti;

3. NE BIS IN IDEM - če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, zaradi katerega je

bil v Republiki Sloveniji zoper zahtevano osebo pravnomočno ustavljen
kazenski postopek ali je bila obtožba pravnomočno zavrnjena (t.j. z
zavrnilno sodbo) ali kadar je pristojni državni tožilec zavrgel kazensko ovadbo
na podlagi selekcijskih mehanizmov (npr. poravnava), t.j. ker je
osumljenec izpolnil sporazum v postopku poravnavanja ali, ker je osumljenec po
navodilih državnega tožilca izpolnil naloge za zmanjšanje ali odpravo škodljivih
posledic kaznivega dejanja v skladu z določili zakona, ki ureja kazenski postopek;

4. <14 LET - če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, ki ga je storila zahtevana

oseba, ko še ni bila stara 14 let;

5. ZASTARANJE V RS - če je odrejen nalog za kaznivo dejanje, za katerega bi v

Republiki Sloveniji kazenski pregon ali izvršitev kazni zastarala, če bi bilo
domače sodišče pristojno za pregon ali za izvršitev kazni;

140
6. NI DVOJNE KAZNIVOSTI NITI IZJEME - če je odrejen nalog za kaznivo dejanje,
ki ni kaznivo po domačem kazenskem zakonu, pa ni moč uporabiti izjeme iz
drugega odstavka prejšnjega člena.

7. ISTOČASNI KAZENSKI POSTOPEK V RS - če teče zoper zahtevano osebo

kazenski postopek v Republiki Sloveniji zaradi istega kaznivega dejanja, zaradi
katerega je odrejen nalog, če gre za kaznivo dejanje, storjeno proti Republiki
Sloveniji, če gre za kaznivo dejanje, storjeno proti državljanu Republike Slovenije
pa, če ni dano zavarovanje za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka
oškodovanca ali oškodovanke (v nadaljnjem besedilu: oškodovanec);

8. DISKRIMINACIJA - če obstajajo utemeljeni razlogi za sklepanje, da je bil nalog

odrejen z namenom kazenskega pregona in kaznovanja zahtevane osebe
zaradi njenega spola, rase, vere, etničnega porekla, državljanstva, jezika,
političnega prepričanja ali spolne usmerjenosti ali bi bil lahko iz teh razlogov njen
položaj bistveno slabši;

9. če odreditveni pravosodni organ ni podal zagotovil, določenih v 11. členu

zakona (glej spodaj).

24.4.2. FAKULTATIVNI RAZLOGI

1. če teče zoper zahtevano osebo kazenski postopek v Republiki Sloveniji zaradi

istega kaznivega dejanja, zaradi katerega je odrejen nalog, tudi če niso podani
razlogi iz 6. točke (glej zgoraj), če bi se kazenski postopek očitno lažje izvedel v
Republiki Sloveniji;

2. če je bila v Republiki Sloveniji s pravnomočnim sklepom zahteva za

preiskavo zavrnjena, ker ni bil podan utemeljen sum, da je zahtevana oseba
storila kaznivo dejanje, zaradi katerega je odrejen nalog in državni tožilec
izjavi, da bo znova predlagal uvedbo kazenskega postopka;

3. če je odrejen nalog zaradi izvršitve kazni zapora in je zahtevana oseba

državljan Republike Slovenije, ali državljan članice, ki prebiva na ozemlju
Republike Slovenije, ali tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki
Sloveniji, če zahtevana oseba izjavi, da želi prestajati kazen v Republiki
Sloveniji, in če se domače sodišče zaveže, da bo izvršilo sodbo sodišča države
odreditve v skladu z domačim zakonom (67. člen);

4. če je odrejen nalog zaradi kaznivih dejanj, ki se po domačem kazenskem

zakonu obravnavajo, kakor da so bila v celoti ali delno storjena na ozemlju
Republike Slovenije in državni tožilec izjavi, da bo predlagal uvedbo
kazenskega postopka;

5. če je odrejen nalog zaradi kaznivih dejanj, ki so bila storjena zunaj ozemlja

države odreditve, domač kazenski zakon pa ne dovoljuje pregona za ista dejanja,
kadar so storjena zunaj ozemlja Republike Slovenije.

= Nalog je odločba v obliki obrazca, izda jo pravosodni organ, z njo zaprosi drugo
državo, da ji preda osebno

141
 Namen je izvedba postopka ali izvršitev kazni zapora oz. drugega odvzema
prostosti.
5. Izvedba postopka: iti mora za KD, ki se preganja po uradni dolžnosti in je
zagrožena kazen vsaj 1 leto
6. Izvršitev kazni: dolžina ukrepa mora biti vsaj 4 mesece

24.5. POSTOPEK

24.5.1. ZAČETEK POSTOPKA

ENPP se izroči preiskovalnemu sodniku, na katerega območju ima zahtevana

oseba stalno ali začasno prebivališče ali na katerega območju se najde.

Za ENPP obstaja prav poseben enoten obrazec.

Ko PS prejme ENPP, najprej preveri, če ima vse sestavine oz. če obsega vse
potrebne podatke za njegovo odločitev o ENPP. Če jih nima, zahteva dopolnitev.

Če jih ima, preveri, ali so izpolnjeni pogoji za prijetje in predajo (glej „3. osnovni
pogoji za prijetje in predajo). Če jih nima, konča postopek.

24.5.2. PRIJETJE IN PRIVEDBA ZAHTEVANE OSEBE

Če so izpolnjeni vsi pogoji iz prejšnjega odstavka, preiskovalni sodnik izda

odredbo za privedbo zahtevane osebe.

Ob prijetju mora policiji zahtevani osebi dati pravni pouk, in sicer:

 da ji je vzeta prostost na podlagi ENPP-ja,
 o tem, katera država in zakaj zahteva njeno prijetje in predajo,
 da ni dolžna ničesar izjaviti,
 da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno
izbere,
 in o tem, da je pristojni organ na njeno željo dolžan o odvzemu prostosti
obvestiti njene najbližje.

Če zahtevana oseba ni državljan Republike Slovenije, mora biti poučena tudi o tem,
da je pristojni organ na njeno zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti tudi
konzulat njene države.

Prijeto osebo morajo policisti takoj privesti k pristojnemu preiskovalnemu

sodniku

24.5.3. ZASLIŠANJE ZAHTEVANE OSEBE

Preiskovalni sodnik preveri istovetnost privedene osebe, nato pa ji da pravni

pouk (glej zgoraj).

142
Preiskovalni sodnik mora privedeno osebo brez odlašanja, najkasneje pa v
oseminštiridesetih urah, odkar mu je bila pripeljana, zaslišati v zvezi s pogoji za
dopustnost izvršitve naloga (glej zgoraj 3.) in razlogi za zavrnitev predaje (glej
zgoraj 4.) ter ji ob tem naznaniti vsebino naloga in jo poučiti o možnosti
soglašanja s predajo.

Na zaslišanju mora biti prisoten pristojni državni tožilec (zaradi možnosti, da bo

napovedal pregon itd., kar lahko postane razlog za zavrnitev predaje – glej
zgoraj).

Preiskovalni sodnik lahko v primerih, ko je to potrebno zaradi izvedbe zaslišanja

in zaradi zagotovitve oziroma postavitve zagovornika privedeni osebi, s sklepom
odredi pridržanje za potreben čas, vendar najdalj za oseminštirideset ur od ure,
ko mu je bila oseba privedena. (formalna obvezna obramba)

24.5.4. NAROK ZA ODLOČITEV O PREDAJI

Zaslišanju zahtevane osebe sledi kontradiktorni narok za odločitev o predaji

zahtevane osebe.

PS mora poučiti zahtevano osebo o pravici do soglasja k predaji (da je

nepreklicnp, da se bo potem izvedel skrajšani postopek itd.) ter o možnosti
odpovedi uporabe načela specialnosti (to, da se osebo, predano drugi DČ,
sme preganjati, zoper njo izvršiti kazen ali jo predati drugi državi članici samo
zaradi tistega kaznivega dejanja, ki ga je storila pred predajo in zaradi katerega
je bila predana)

24.5.5. SOGLASJE K PREDAJI

Če zahtevana oseba soglaša s svojo predajo, mora preiskovalni sodnik brez

odlašanja, najkasneje pa v oseminštiridesetih urah, odločiti o predaji.
Soglasje k predaji NI preklicno.

PS dovoli predajo s sklepom, ki se vroči zahtevani osebi, zagovorniku in

državnemu tožilcu. Zoper ta sklep se smeta zahtevana oseba in zagovornik
pravico do pritožbe na zunajobravnavni senat okrožnega sodišča v 24 urah
od vročitve, senat pa mora odločiti v 48 urah.

Če soglasje k predaji ni bilo dano ob navzočnosti zagovornika ali če pred tem

zahtevana oseba ni bila poučena, soglasje in izjava nista veljavna.

24.5.6. ODLOČITEV O ENPP-ju, ČE NI SOGLASJA, TER PRITOŽBA

Če ni soglasja o predaji, preiskovalni sodnik poda obrazložen predlog odločitve

zunajobravnavnemu senatu okrožnega sodišča.

Zunajobravnavni senta okrožnega sodišča izda sklep o dovolitvi ali zavrnitvi

predaje.

Pisni sklep o dovolitvi predaje obsega naslednje podatke:

a) ime, priimek, datum in kraj rojstva, prebivališče ter državljanstvo zahtevane

143
osebe,
b) državo članico, kateri se predaja,
c) opis kaznivega dejanja, zaradi katerega se predaja,
č) navedbo, da se zahtevane osebe ne sme preganjati, zoper njo izvršiti kazen,
predati drugi državi članici ali izročiti tretji državi zaradi drugega kaznivega
dejanja, storjenega pred njegovo predajo, (načelo specialnosti)
d) navedbo, kdaj je bila zahtevani osebi odvzeta prostost na podlagi naloga in
koliko časa je odvzem prostosti trajal (to je pomembno zaradi vštetja tega
časa v čas ukrepa odvzema prostosti)

Sklep se vroči zahtevani osebi, zagovorniku in državnemu tožilcu.

Zoper sklep senata (o zavrnitvi ali dovolitvi predaje) se smejo zahtevana oseba,
zagovornik in državni tožilec pritožiti v oseminštiridesetih urah od ure, ko jim
je bil sklep vročen. Senat višjega sodišča mora o pritožbi odločiti v treh dneh.

Vsaka zavrnitev predaje mora biti obrazložena in sporočena odreditvenemu

pravosodnemu organu.

24.5.7. PRIPOR

Med odločanjem o predaji se lahko odredi pripor (na predlog DT ali organa
odreditvene države) iz razloga begosumnosti in če je to potrebno za uspešno
izvedbo postopka.

Če obstaja razlog begosumnosti, lahko policija sama odvzame prostost, na

podlagi naloga, brez odredbe PS za privedbo.

O priporu odloča PS ob smiselni uporabi ZKP-ja.

Pripor lahko traja največ 1 mesec po odločitvi PS-ja, nato le na podlagi sklepa o
podaljšanju pripora ZOS-a, vendar skupno največ 9 mesecev.

24.6. PRIMERJAVA ENPP-ja IN IZROČITVE NA PODLAGI ZKP-

ja.

24.6.1. PRIPOR

V obeh postopkih je dopustna odreditev pripora zaradi begosumnosti, s tem da

se v postopku izročitve po ZKP lahko pripor odredi tudi iz drugih razlogov iz 201.
člena (povezano s tem, da se po ZKP preverja vsebinska utemeljenost zahteve)

Razlika je v trajanju priporu. Po ENPP lahko traja pripor skupaj največ 9

mesecev, pri zahtevi za izročitev po ZKP pa „sme senat sodišča prve stopnje
odločiti, da ostane v priporu do pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi izročitve.“

24.6.2. PREVERJANJE VSEBINSKE UTEMELJENOSTI

144
Pri postopku izročitve po ZKP je NUJNA kontrola vsebinske utemeljenosti zahteve
za izročitev (t.j. obstoja utemeljenega suma, da je zahtevana oseba res storila
očitano mu kaznivo dejanje), medtem ko pri ENPP kontrola vsebinske
utemeljenosti ENPP-ja NI DOPUSTNA (PS se ne sme ukvarjati z vprašanjem
obstoja utemeljenega suma).

24.6.3. (A)POLITIČNOST POSTOPKA

Postopek izročitve po ZKP-ju ima izrazito politično komponento, predvsem v tem,

da če sodna veja oblasti dovoli izročitev, je nato odvisno od ministra za
pravosodje, ali bo dovolil izročitev ali ne.

Pri ENPP pa ni te politične komponente, temveč odločajo zgolj (pravo)sodni

organi.

24.6.4. RAZLOGI ZA ZAVRNITEV ZAHTEVE/ENPP-ja

Razlogi so v veliki meri enaki, bistvene razlike pa so v tem, da je pri ENPP pogoj
dvojne kaznivosti NI ABSOLUTEN, ter da je pri izročitvi po ZKP razlog za
zavrnitev tudi to, da zahteva ni vsebinsko utemeljena (ni podan utemeljen sum,
da je storil kaznivo dejanje).

24.6.5. SOGLASJE ZAHTEVANE OSEBE

V obeh primerih ima soglasje zahtevane osebe k predaji/izročitvi za posledico

poenostavitev in skrajšanje postopka. Pri postopku po ZKP ima za posledico to,
da PS ne ugotavlja več obstoja utemeljenega suma, in da, v kolikor ugotovi, da
so ostali pogoji izpolnjeni, pošlje spis neposredno ministru za pravosodje (brez
vmesne faze pri ZOS okrožnega sodišča).

Pri postopku z ENPP pa je posledica ta, da na prvi stopnji o ENPP odloči PS (in ne
ZOS), ter da mora odločiti v 48 urah od prejema soglasja.

Pomembna razlika je v tem, da je pri izročitvi po ZKP-ju soglasje preklicljivo, pri

ENPP pa ne.

145